Tebi, ki se boriš.

	Tebi, ki pomagaš.

	Zate, ki ti bo uspelo.





Vsebina



	PISMO BRALCU

	TO SO SANJE O MRTVIH LJUDEH

	PISMO MAMI

	UTRUJEN SEM

	PISMO OČETU

	IZGUBA IN ŽALOVANJE

	PISMO BRATU

	ZAKAJ NE PIJEM PA BI LAHKO?

	PISMO BRATU II

	ZAKAJ SE BOJIM SMRTI?

	PISMO SESTRI

	POGREBI SO DRAGA ZADEVA

	PISMO PRIJATELJEM

	SREČA NIMA VEZE Z MLADOSTJO

	PISMO MLADIM

	ZAKAJ SE NE BOJIM SMRTI?

	PISMO LJUBEZNI

	OSAMLJENOST, SAMOTA IN BITI SAMOSTOJEN

	NISEM VEČ UTRUJEN

	OPROSTITE

	PISMO SEBI

	KAKO SI?

	SPREMNA BESEDA

	ZAHVALA

	O AVTORJU





PISMO BRALCU





	Verjetno ti ta knjiga ne bo všeč. Smešno, da ti to povem na začetku, ampak zdrži vsaj še malo, če v tvojem življenju ni vse dobro. Prosim te, mogoče ti bo pomagala, kot je pomagalo meni pisanje.

	Lahko pa te vsaj malo pripravim na branje. Z menoj se spuščaš na potovanje po spominih preteklosti, mislih na izgubo in smrt, upanju na boljše čase in soočanju z življenjem. Velik del knjige je bil napisan že v glavi in krajših, nadvse razmetanih zapisih, s katerimi sem si lajšal tiste trenutke izgube. Že davno sem spoznal, da mi zapisovanje čustev in občutkov pomaga pri soočanju s težkimi trenutki. Vem, da to ne velja za vsakogar, saj enim pomaga sekanje klaftre drv, drugim športna aktivnost, tretjim pa branje. In mogoče je prav zato ta knjiga zate. Če sva povsem iskrena, takole med nama, je ta knjiga za tiste izgubljene duše, ki niso prepričane v to, če bo jutri zanje sijalo sonce.

	V svoji knjigi Ti, v moji krvi: Mama in sin, alkohol in bolezen sem opisal svoje življenje z mamo, ki so jo pestile razne bolezni in odvisnosti. Umrla je v prvem mesecu koronavirusa in pisanje knjige mi je pomagalo prebroditi ta del življenja. Hkrati pa so se odprle že prej zakrpane rane, kar se pogosto zgodi, ko kopljemo za zakopanimi spomini. Na knjigo me vežejo čudoviti spomini, a tudi grozni.

	Mesec njenega izida je umrl moj oče, moj ati, moj najboljši prijatelj. Prebral jo je, z gromozanskim pljučnim rakom sedel v prvi vrsti prve predstavitve, na katero se je odpeljal sam, in nato umrl čez tri dni, ko sem bil daleč stran od njega. Dolgo, zelo dolgo se nisem pobral, ker se mi ni zdelo smiselno hoditi ven v svet, če na koncu dneva ni njega, ki bi mu to povedal.

	Imel sem veliko ljudi, ki so mi pomagali v tem času. Skoraj nepravično se zdi pisati, da nihče ni dejansko razumel, ampak niti nisem pričakoval, da kdo bi.

	Le tisti, ki so izgubili ljubljeno osebo poznajo občutek, ko se kljub vsemu zdi, da ni na tem svetu prav nič več vrednega, čeprav ti iz dneva v dan govorijo, da je treba dalje. Nadel sem si masko, odšel v svet in opravil tistih nekaj opravil, ki so me čakala. Bilo je drugače kot pri bratovi smrti v mojih najstniških letih, ker sem imel takrat še starša in sem lahko bil otrok. Bilo je drugače kot pri mamini smrti, ker sem imel takrat očeta. Potem pa njegova smrt in nič, samo en prazen nič.

	Grozno se mi zdi, da mi bližina moje življenjske ljubezni ni pomagala toliko, kot bi si želel, da bi. Vseeno pa, da mi je pomagala, ker bi brez nje po očetovi smrti povsem obstal. Stal bi na mestu in se ne bi premaknil, čeprav bi to okolica od mene dobesedno zahtevala. Namesto da me je v rit brcnila okolica, sem se sam. Zato sem rabil kar nekaj časa, ampak je šlo. Pomagala so mi sporočila tistih, ki so prebrali mojo prvo knjigo in zamotil sem se z urejanjem druge, ki me je oživela od mrtvih in se mi skozi otroško navdušenost pomagala postaviti na noge. Potem pa se je začela sprožena promocijska kampanja za knjigo, ker knjiga se mora prodajati, saj drugače ni vredna ničesar, kajne?

	Počasi sem začel uživati v pogovorih, odgovarjanju na vprašanja in osvojil tudi drug vidik intervjujev. Do prvega sem bil jaz v vlogi spraševalca in novinarja, povsem drugače pa je bilo na drugi strani. Na začetku nekaj rje, potem pa je steklo. Na kakršna koli vprašanja o mami, njeni smrti in boleznih ali težkem otroštvu, sem lahko odgovarjal brez težav in včasih z odgovorom presenetil še sebe.

	Ampak, ko je beseda nanesla na očeta, sem moral najprej pojasniti, da je ta svet zapustil skoraj točno dve leti za mami. Pojasnjevanje, da ga ni in tisti kompaktni cmok v grlu, ki mi je govoril, da nisem povsem dobro. Tako močno sem si želel reči, da je okej, če nisem okej. Ampak to ni bilo res. Nisem se počutil jaz, ker sem v zadnjih petnajstih letih izgubil na leto vsaj eno osebo, ki mi je, vsaka na svoj način, veliko pomenila. Tu pa se je zataknilo. Nehal sem pisati, ker se mi je zdelo, da si lažem. Nastala je blokada, ki je ni bilo moč prebiti.

	Do nekega smešnega trenutka, ko je nastalo pismo očetu, ki ima svoje mesto tudi v tej knjigi. Stopil sem iz novomeške kinodvorane, kjer sem si ogledal Dedek gre na jug, nadaljevanje filma, ki sem ga sam pogledal kot otrok. Vloga in igra Borisa Cavazze, ostarelega možakarja, ki se odpravi na pot iskanja svoje življenjske ljubezni. To me je – povsem nepričakovano – navdihnilo in spravilo k pisanju. Videti starejšega moškega, ki me je z gibi, gestami in načinom govora spominjal na očeta, pri sprejemanju svojega odhoda s tega sveta in izpolnitvi njegove želje. Zdelo se mi je, da me film nagovarja.. Film me je spomnil na očeta v tisti najlepši luči, s katero je zadnja leta sijal v moji bližini.

	In začel sem pisati. Skupaj s pogovori o prvencu in sporočili, ki sem jih dobival od bralcev, je bilo jasno, da bi si mogoče nekdo želel prebrati več o soočanju z izgubo in sprejemanju minljivosti. O tem, da je okej, če nisi okej. Če je to od nekoliko mlajše osebe, še toliko boljše, saj bi lahko stopili bližje razmišljanju mladim, posledično pa bi lahko prav ti, mlajši, videli, da v svojem strahu in neprepričanosti niso edini.



	Tako močno upam, dragi bralec ali bralka, da mi bo uspelo vsaj nekaj. Imam namreč dva skromna cilja. Pomagati sebi, ko me prestraši misel o minljivosti in misel o izgubi najljubših. Pomagati naključnemu bralcu, ki ne ve, kako se soočiti z izgubo, mislijo o minljivosti in življenjskimi preizkušnjami. Knjige so pomagale meni, v vsaki se je našlo nekaj zame, in to želim postaviti v svoje. Resda je bil prvenec izjemno osebna izpoved, za katero sem mislil, da bo edina, a se mi zdi ta v svoji osnovi večji vpogled v težke trenutke življenja in razmišljanja mlade osebe.

	Knjiga je preplet pisem tistim, ki sem jih izgubil, in tistim, ki so še vedno v mojem življenju, ter misli o zahtevah, izgubi, minljivosti in upanju. Koščki mojega življenja so prepleteni z mojim razmišljanjem o smrti, izgubi, minljivosti, ranljivosti in čustvih. Ne bo enostavno branje, vsekakor pa se mi zdi, da bi moralo biti zanimivo in vredno premisleka o pomembnih rečeh našega vsakdana.

	Če držijo besede, da branje ustvarja radovednega, izobraženega in empatičnega človeka, potem naj držijo tudi po prebranih besedah. Le kaj nastane, ko se zapisano ohrani v najbolj iskreni obliki? V tem pogledu gre za precej eksperimentalno knjigo, ki je raztresena in zbrana, kot so to naša življenja. To seveda ni opravičilo, če ti knjiga ne bo všeč. Ampak malo pa je.

	Včasih smo ljudje pač zlomljeni, s tem ni nič narobe. V tem pa ne smemo krhati drugih ljudi, ki so se naselili v naše življenje. Tu prestopimo nevidno mejo, ki je ni vredno prestopati. Ni nujno, da ranjeni ljudje ranijo ljudi.

	Ne vem, kaj bova odnesla iz te knjige, ljubljeni bralec, a upam, da bova na koncu za odtenek boljši osebi. Držim pesti, da nama uspe! In seveda, ne zamerim ti, če ne prebereš cele knjige. Bodi dober!





TO SO SANJE O MRTVIH LJUDEH





Večkrat sanjam o tistih, ki sem jih izgubil. Te sanje sovražim in ljubim hkrati. So nekaj najbolj živega, kar občutim, vsaj od dneva, ko sem jih zadnjič videl. Zdi se kot, da so spet ob meni, da se jih lahko dotaknem in jih spet ljubim na pravi način. Enako pa take sanje sovražim prav zaradi tega, kako resnične se zdijo. Ko se zbudim, me ponovno zaboli, ker jih ni več. Skušam zaspati nazaj in najti položaj, v katerem sem spal, da bi se sanje nadaljevale, pa se nikoli ne.

	V tej obliki so izgubljeni za neznan čas, vse do takrat, ko bom ponovno sanjal o njih. In ko sanjam, so ljubljeni ob meni. Zakaj so ravno te sanje tako žive, ker ostale nikakor niso? Boljše, da se o tem ne sprašujem, da nekega dne ne postanejo hladne in neznane. Želim si jih sanjati. To je vse, kar me spomni nanje. Gre za nek instanten fiks ljubezni in spominov.

	Že kot majhen sem imel take sanje, v vseh možnih oblikah in načinih. Izgubil sem starejšega soseda, ki sem ga imel neizmerno rad. To je bilo nekje v tretjem razredu, ko mi je oče povedal, da ga ni več. Samo še bežno se spominjam svoje reakcije, ki se zdaj zdi kot bizaren in predvsem oddaljen spomin. Ko mi je povedal to novico, sem igral dirkaško igrico na bratovem računalniku.

	Nekaj mesecev kasneje sem že sanjal, da družinskega prijatelja rešujem pred avtomobilom sredi prometne ceste v bližini našega bloka. Če se že prejete novice ne spomnim tako dobro, se pa spomnim teh sanj, tako resnične so se mi zdele. Umrl je zaradi kapi in ne avtomobilske nesreče, zato mi zelo dolgo ni bilo jasno, zakaj sem sanjal o reševanju pred avtomobilom.

	Tudi nisem se krivil za njegovo smrt, da bi sanjal o njegovem reševanju kot o lastnem izpolnjevanju zgrešene priložnosti. Nisem se krivil za njegovo smrt. Le kako bi se, če nisem niti vedel, kaj mu je ali kako je umrl. Vsaj ne v tistem trenutku.

	Ne spomnim se ga več dobro, to je tisto, kar me teži. Bledenje spominov. V mislih so samo še kratki izseki, iz katerih bi lahko naredil dve minuti trajajoč video. Ko sem bil na obisku pri njem, sem pogosto jedel napolitanke, njegova prisrčna žena pa je naredila odlično prežganko in mi včasih kupila čokoladice kinder pingvin. Napolitanke so tisto, kar sem si zapomnil, ker jih nisva jedla klasično z enim ugrizom. Razplastila sva jih in vsako plast jedla posebej.

	To so spomini, ki ostanejo. Ko jih poveš na glas ali pa jih zapišeš, so nadvse čudni, ampak so del arhiva, ki ga imaš o osebi, ki ti je veliko pomenila. Danes razmišljam o tem, da nista imela svojih otrok. So bili moji obiski za njiju boleči ali veseli? Le kako bi se me spominjala danes? Bi še hodil na obiske?



	Šolski hodniki fužinske osnovne šole so bili vedno polni norčevanja, norenja in neprestane akcije. Še posebej je veljalo za tiste, ki so bili v nižjih razredih, kjer te še niso pestili najstniški problemi. Vseeno pa si želel biti kul in »in«. Hotel si biti viden in prepoznan s strani nižjih in višjih razredov.

	Nekega dne v tem nedolžnem otroškem norenju je do mene priletela sošolka in povedala, da je umrl moj stric. Nisem ji verjel, zato sem ji odgovoril, da me ne briga. Kaj točno mi je takrat bilo, da sem odgovoril tako nonšalantno, ne vem. Mogoče sem želel dajati videza carja. To je bil moj odgovor, ki se ga sramujem še danes. Verjetno ima vsakdo izmed nas vsaj enega takega.

	Odgovorila mi je, da nisem normalen in v odgovor sem se ji zasmejal, ker kako naj bi verjel, da bi kar nekdo govoril resnico o taki zadevi, otrok ali ne. Ampak se je vse skupaj hitro spremenilo, ko sem po pouku stekel v garderobo, kjer me je čakal ati. Z zanosom veselja sem stekel po hodniku z ostalimi, da se preobujem za odhod domov, pa je šlo počutje hitro navzdol, ko sem ga videl, kako sedi med vsemi obešenimi bundami in gleda v tla. Nisem ga še videl takega in vedel sem, da so bile njene besede resnične.

	»Je res? A res strica ni več?«, sem ga vprašal in samo prikimal je.

	Nikoli ni bil gostobeseden, ampak iz petih izrečenih besed na tišino je bil zanj velik skok. Vedel sem, da ga moram objeti. Povedal sem mu, da ga imam rad in hitro je rekel, da morava domov. Kot bi se bal, da bo tam razpadel na tisoč koščkov. Po tem se v moji glavi čisto vsi spomini na tisto obdobje in strica zabrišejo. Nič ne obstaja, samo nekaj spominov, ki bodo raztreseni vse dokler se jih bom take spomnil. Predvajanje diskete Gamsov v njegovem avtomobilu, fantastične maske za pusta, kjer si je lahko na svojo obrito glavo zarisal kakršen koli vzorec je že želel. Pa tisti pasulj za rojstne dneve, mama mia.

	Spomini nanj se zlijejo s spomini na njegovo hčer, mojo sestrično. Ati je vedno govoril, da mu je čisto podobna, sam pa ne morem primerjati, ker se ne spomnim. Mene spomni nase, ker je čudovit unikat. Radi smo bili skupaj, jaz pa se ne spomnim nič drugega kot to, da smo bili skupaj. Se mogoča ona? Ne vem. Vem pa, da je od stvari v življenju, ki bi jih želel samo še enkrat podoživeti, njegov pasulj za rojstni dan visoko na seznamu. Še višje pa to, da bi lahko vzel nazaj izrečene besede, da mi je vseeno.

	Šele pogovori, ki so si sledili petnajst let potem, so mi razkrili ogromno. Šele takrat sem si z očetom upal govoriti o tem. Nisem se zavedal, kako težko mu je bilo po bratovem samomoru. Že tako redkobesedna oseba se je še bolj zaprla vase in marsikaj je bilo drugače. Začel je uživati življenje, a na napačen način. Nismo imeli veliko denarja, a če sem si zaželel nov telefon, sem ga dobil. Nova igrica za računalnik? Še isti dan sva šla ponjo. Položnice so ostale neplačane in vse se je vrtelo le okoli tega trenutka in brez misli na prihodnost.



	Po toliko letih in nekih zametkih pogovorov o tem, sem mu moral dati vedeti, da ga skušam razumeti. Ni našel utehe in zaradi svojega odraščanja ni imel prave usmeritve, ko je bilo govora o materialnih rečeh. Pred mojim rojstvom je denar vedno imel, potem pa ga je ujel čas in dvig stroškov. Nisem mu zameril. V manjši meri zato, ker takrat sploh nisem vedel, za kaj točno gre, v večji pa zato, ker je bil to le moj oče.

	Kako naj nekomu, ki mi pomeni vse na svetu, zamerim nekaj, kar se je zgodilo še pred časom mojega polnega zavedanja? Vpliv je bil občuten le na kratek rok in vem, da bi bila zgodba precej drugačna, če bi vse to trajalo še nekaj let. Pa ni. Ker nisem želel, da bi, obenem pa so se smrti še kar nadaljevale in tako presegale vsako prejšnjo. Strica nisem nikoli sanjal, njegov pasulj pa večkrat.

	Življenje je res čudno in včasih mi je res žal za to, da nimam več spominov nanj. Samo slike in fragmente v glavi. Verjetno več, kot imajo mnogi.



	Istega leta je umrla moja babica, mamina mami. Stara mama smo jo klicali in bila je super gospa, vsaj zame, njenega najmlajšega vnuka, kar so mi mnogi vztrajno metali pod nos še kot otroku. Ponovno so to otroški spomini, saj je umrla, ko sem bil star deset let.

	Človek bi pomislil, da se pri desetih letih že česa spomniš, a se ne. No, vsaj jaz se ne, ker sta stric in stara mama umrla istega leta. Ati je gledal bratov samomor, mami pa je gledala, kako ji pred očmi umira lastna mati.

	Včasih sva s staro mamo rada preštevala njene vnuke in pravnuke. Prav zanimivo je, koliko ljudi je na svetu zaradi ene same osebe. Mogoče je v tem nekaj pravljičnega, zagotovo pa bi nekdo v tem našel tudi kaj slabega. Umrla je zaradi možganskega tumorja. Čeprav sem z njo preživel mnogo trenutkov več kot s stricem, imam spominov mogoče še manj. Še najbolj se spomnim trenutka, ko sem šel s starši v bolnišnico in stopil zraven postelje, v kateri je ležala povsem neprepoznavna.

	»Mama, veš kdo je to?« jo je vprašala moja mami.

	Nič ni odgovorila, moji spomini pa se tu končajo. Kot pri stricu, se ne spomnim ničesar več. Niti pogreba. Če se zazrem skozi svoje takratne otroške oči, se zapis, da je bila v tistih trenutkih naša družina še precej povezana, ne bi motil. Po tem pa je šlo navzdol. Bolj kot je šlo navzdol z mojima staršema, bolj je šlo navzdol tudi vse ostalo.



	Naslednja leta so bila ključna za njiju, zame in za vse okoli nas. Vsak s svojo izgubo sta se utapljala v alkoholu, a sta bila oba še nekaj časa zaposlena, kar je pomenilo, da tega nisem vedno opazil. Oče kot hišnik, mama kot čistilka in smo pridno shajali. No, recimo, da smo shajali. Če sem imel težavo, sem jo rešil z bratom. Največkrat je bil z mano prav on in ker je bil moj vzornik, sem vso njegovo početje projiciral in ponavljal. Vsaj skušal sem, včasih še predobro.

	Ati je kmalu zatem utrpel možgansko kap. Vse, kar se spomnim glede tega, je spomin, ob katerem se nasmejim. Samo enkrat sem mu ga zaupal in naju spravil v smeh za več minut. Ko smo prišli k njemu v bolnišnico, sem najprej opazil kateter, ki se je vil izpod rjuhe, nato pa se je ati obrnil, da bi nas videl in na lastno nesrečo sem stal na napačni strani bolniške postelje. Rekel sem mu, da me njegova gola rit straši vse od tistega trenutka in zasmejal se je. Več kot tega bizarnega spomina v direktni povezavi z njegovo kapjo nimam. Se pa spomnim posledic, ki jih je to pustilo na meni. Takrat sem bil trinajstletni otrok.

	»Kaj bi šele bilo, če me ne bi zadela kap, kaj?« se je večkrat naglas vprašal in nama dal misliti.

	Po preboleli kapi je nehal piti alkohol, začel je bolj paziti na svojo prehrano in postal je zelo aktiven. Zanj je bila to priložnost za nov začetek, zame pa je bila zgodba nekoliko drugačna. Nisem znal procesirati vseh občutkov, ki sem jih imel takrat in nihče mi ni povedal, da bo z njim vse v najlepšem redu. Zdaj vem, da sem takrat potreboval dve stvari. Pogovor in usmeritev v pravo smer ob pravem času. Tega nisem dobil in z vsem tem sem se soočil na svoj način, na način trinajstletnika. Ta način je bil napačen, ampak tega takrat nisem vedel.

	Manjkal sem v šoli. Preprosto nisem hodil k pouku. Točno sem vedel, kaj počnem, saj sem lagal, da šolo začenjamo eno uro kasneje, da so pred mano že vsi odšli iz stanovanja. Če sem pa slučajno šel iz stanovanja pred njimi, sem šel v bližnji Tuš in si kupil poceni smoki in gazirano pijačo Tuševe znamke, za to dvolitrsko plastenko je bilo takrat potrebno odšteti samo osemindvajset centov.

	Svoje telo sem hranil z najslabšimi stvarmi na svetu, svojo dušo pa sem nehote nahranil s spomini, ki mi še danes ne dajo miru. Že samo ob misli na tisti občutek, da me bo nekdo povprašal po tej ali oni stvari, mi nasrši dlake po telesu, spreleti me srh in zakuham v glavo. Tak občutek mi zbudijo spomini, vezani na tisti čas. Preveč jih je in nikoli se nisem načrtno lotil njihovega predalčkanja, ker bi jih rad končno pustil tam zadaj.

	Lonec, označen z napisom »strah me je, da me boste zapustili« se je za nekaj časa nehal polniti. Preseljen sem bil k bratu, te spremembe nisem maral. Šele zdaj, mnogo let kasneje, vidim, da mi je to še kako dobro delo, a v tistem trenutku sem sovražil prav vsakogar, ki je menil, da je to dobro. Normalno, da otroku ne bo všeč, če ga vzamete staršem in postavite k nekomu, s katerim ni imel najboljšega razmerja. Z bratom naju ločuje lepa četrtina stoletja, kar je v tem primeru pomenilo, da pravega ali bolje rečeno želenega odnosa ne bova imela vse do trenutka, ko sem postal star toliko kot je bil on, ko sem se rodil jaz. Do tja je bila dolga pot, na kateri mi je moralo že v osnovni šoli pomagati toliko ljudi, da sem sploh prišel na veterinarsko srednjo šolo. Slednje nato pri koncu sploh nisem maral, a včasih nas napačne odločitve pripeljejo do pravih ciljev.

	Kako rad bi rekel, da sem si že pri trinajstih sam uredil življenje, ampak si ga nisem. Še vedno sem lagal, celo kradel in bil v osnovi grozna oseba. Tega v šoli ni vedel nihče, ker kako bi, če pa pravih prijateljstev tam še nisem ustvaril. Bratu in nečaku sem pri svojih trinajstih in štirinajstih ukradel denar in rekel, da sem želel s tem nekaj kupiti staršema. To je bilo v veliki meri res, saj sem takrat res nakupil stvari za božično večerjo in nekaj drugih malenkosti. Ko sta me starša vprašala, od kod mi denar, sem rekel, da mi ga je na Fužinah dal nek gospod, ki sem mu pomagal čez cesto. Kolikor vem nista dvomila v moje besede, ki so bile velika laž. Ampak kaj je tisto, kar trinajstletnika prisili v krajo in laži?

	Danes se zdrznem ob misli na trenutek, ko me je poklical brat in rekel, da bo poklical samo še policijo. Bog ve kdo in kaj je bilo potrebno, da tega takrat ni storil. Nekje, ne tako globoko v sebi, sem vedel, da sem vse to storil, ker res nisem želel biti pri njemu. Nisem pa si želel trpeti posledic, ki bi sledile groznim stvarem, ki sem jih storil. Vse so bile narejene z željo po tem, da okolica dojame, kako močno sem si želel biti pri starših.

	Še danes lahko sestavim celoten seznam stvari, ki sem jih kupil s tistim denarjem, če odštejem že omenjeno božično večerjo. Če se že ne spomnim zaporedja določenih dogodkov, potem so vsaj ti nepotrebni seznami v moji glavi povsem na mestu. Tu je bila XXL bunda znamke Cygnus, ki jo imam še danes. Album Zlatana Čordića z naslovom Zlato ti daje sijaj, ne pa sreče, ki je bil kupljen z željo, da ga podarim sestri. Zanima me, če ga še ima. Potem so bile še konzole Wii, DVD predvajalnik, nekaj majic, DVD ploščki in še nekaj drugih stvari. Ko so v šoli to izvedeli, so dejali, »da sem si kupil stvari, ki sem jih dejansko rabil«. Osebje osnovne šole je zbralo denar zame, da sem lahko obdržal tisto bundo in majice, kar neizmerno cenim še danes.

	Mogoče bi moral vprašati brata, kdaj se je najino razmerje z njegove smeri popravilo do te mere, da mi ni želel več pritisniti ene okoli kepe vsakič, ko me je videl. Brat je vztrajal z mano in čeprav sem pri njem doživel nekaj grozljivih trenutkov, predvsem zaradi mojih podvigov, šele zdaj vidim, kaj vse je storil zame.

	In ko sem storil, kar sem storil, sem slišal, da je drugemu bratu po telefonu rekel, da je to ena od njegovih fint. In prav brat, ki je starostno padel med naju, je bil moje zatočišče pri vsem tem.

	»Vse bomo zrihtali, rad te imam mali,« mi je rekel po telefonu, ko je nato poklical še mene.

	Mislil sem si, da če je on na moji strani, potem bo vse v najlepšem redu. Ko si zavaljeni trinajstletnik, ki mu nonstop govorijo, da je njegova življenjska situacija katastrofalna, imaš mogoče le eno ali dve odrešilni bilki, če imaš srečo. Moja je bil brat Dejan.



	Pisal se je 31. avgust 2011, ko sva z nečakinjo prisluškovala pogovoru njenega očeta in mame v nižjem nadstropju. Bilo je nekaj besed o Dejanu, o neumnostih in velika količina njenega glasu, ki je mojemu bratu pravil, da bo na koncu vse v redu.

	»Nekaj je z Dejanom,« sem rekel nečakinji in ker nisva imela pojma, kaj se dogaja, sva odšla v svoji sobi. To je bilo pozno zvečer.

	Naslednje jutro je bil prvi dan prvega letnika srednje šole, kamor so mi pomagali priti učitelji na OŠ Nove Fužine, ko sem rabil nekaj dodatnih točk za vpis. Ko mi je to uspelo s trdim delom – tu lahko pohvalim sebe, čeprav sem bil v to delo primoran – sem bil vesel. Dejansko sem bil vesel. Takrat sem imel še zobni aparat, da je popravljal našo družinsko tradicijo katastrofalnega zobovja in shujšal sem za dvajset in nekaj več kilogramov. Začenjala se je srednja šola, kjer sem mislil, da bom lahko začel znova in to me je navdajalo z upanjem. Če bi bil večni pesimist, bi dejal, da mi življenje pač ne pusti uživati in uspeti. V določeni meri je bilo to res.

	Prvega septembra sem se vrnil v bratovo hišo, ki sem jo po dolgem času lahko dokaj brez težav oklical za dom. Celoten obraz in roke sem imel prepisane s črko F, ki je jasno nakazovala na to, da sem bil srednješolski fazan. Frrrr, je zvok, ki ga starejši letniki uporabljajo pri klicanju za fazani, sam pa ga zaradi težav z ustnim nebom ob rojstvu nisem znal oziroma ga še vedno ne morem izreči. Odšel sem v kopalnico in si spral vse sledi flomastrov iz telesa.

	Tu mi spomin zataji ravno toliko, da bi lahko to brez pomisleka in strokovnega znanja povezal s travmatsko izkušnjo, ki sledi. Kar naenkrat so se v prostoru znašli brat, svakinja in starša, kar se ni zgodilo že več let. Oče je že kdaj pa kdaj vstopil v prostore, ko me je pobral ali prišel iskati, mami pa v bratovo hišo ni stopila že vse od njunega prepira pred leti. Občutki so bili mešani, pa ne za dolgo, ker sem kmalu ugotovil, kaj bi lahko bilo, a pravega odgovora si ne bi mogel misliti niti v najhujši nočni mori.





	»Se boš usedel,« je rekel oče, kar je bilo nekaj med vprašanjem in bežnim ukazom.

	Vem le še to, da sem se usedel. Taisti dogodek sem opisal tudi v svoji prvi knjigi, po kateri se mi zdi, da sem določene stvari kar pozabil. Mogoče je bila knjiga tako terapevtska, da sem iz spomina izbrisal tudi nekaj drugih trenutkov. Želim biti iskren. Vse je zamegljeno, ker se tega nočem več spominjati.

	»Dejčota ni več,« je rekel ati.





	Gledal sem vanj in želel z očmi pokazati nerazumevanje tega, da ga ni več. Takrat mi na kraj pameti ni padlo, da je umrl moj takrat osemindvajsetletni brat. Le kako naj bi. Moj svet je bil v nekaj urah spremenjen iz dneva, ko se bo vse spremenilo na boljše, do dneva, ko bo šlo na slabše.

	Kako reagiraš, ko umre oseba, ki ti pomeni največ na svetu? Zanikanje je prva faza, ki pri meni ni trajala dolgo. Hitro sem se znašel v maminem objemu, za katerega bi še zdaj, v tem trenutku pisanja, dal prav vse. Objemi so si sledili drug za drugim in bratove besede »kaj bova zdaj, ko sva sama« mi še vedno odzvanjajo v ušesih. Nekatere podrobnosti so kristalno jasne, druge so samo del dneva, ko je umrl moj brat.

	Nečakinja je v prostor stopila nekaj minut za mano in videla pet zabuhlih in objokanih obrazov. Brat je stopil k njej in ji povedal, kaj se je zgodilo. Spomnim se samo še njenega smrkanja in joka. Ljudje reagirajo drugače po tistem prvotnem šoku. Še isto popoldne sem sesal stanovanje, jokal pa nisem več veliko. Do tistega trenutka mi je umrlo že nekaj bližnjih ljudi, ampak tako blizu srca smrt še ni udarila. Kaj udarila, usekala je. Nisem vedel, kaj me čaka in nisem vedel, kako se moram spoprijeti z vsem tem. Ne samo jaz, tudi ostali niso vedeli. Nihče mi ni nič rekel, nihče se ni pogovarjal z mano. Veste, ko vam najstniški otrok ob izgubi bližnje osebe reče, da nič ne rabi, ga ne poslušajte. Redko kateri bo prišel sam k vam, še posebej, če se je v predhodnih mesecih jasno kazal vzorec odsotnosti iskrenih pogovorov. Sam sem želel, da se nekdo usede z menoj in se pogovori o moji izgubi in čustvih, ki so me prevevala. Nisem pa želel sam stopiti do osebe, ki bi mi lahko pomagala. Vedel sem, da bi mi v tistih trenutkih pomagal Dejan, ampak ga ni bilo več. Bil sem izgubljen in prestrašen. Ampak danes pa del mene razume vse tiste, ki niso stopili k meni, ker verjetno tudi oni niso imeli pojma, kaj storiti. Če si odrasla oseba, še ne pomeni, da veš, kaj storiti.

	»Ja, grem, ja,« je bil moj odgovor na vprašanje, če grem naslednji dan v šolo. Bili so prvi dnevi srednje šole in nisem jih želel zamuditi. Za tiste dni odlična odločitev, saj se je lahko moja pozornost preusmerila drugam. Po eni strani sem lahko vsaj delno pozabil na njegovo smrt, če je bilo to sploh možno, po drugi strani pa se mi je zdelo, da bi preveč zamudil v srednji šoli.

	Le nekaj ur po njegovi smrti sem se delal, da ni nič narobe. Mogoče gre res za klasičen obrambni mehanizem marsikaterega najstnika, a se mi danes zdi, da je bilo to takrat velika napaka. Pretvarjal sem se, da je vse super, ko ni bilo super. In to se mi zdi slaba lastnost, vsaj zame. Nihče ti ne more pomagati, če trdiš, da ti nič ni. Nekomu bi moral reči, da nisem okej in mogoče bi bilo kaj drugače. In pri mogoče bo tudi ostalo.

	Znal sem se pretvarjati. Ne samo, da sem dobro, ko nisem, ampak, da sem nekdo drug. Ali pa vsaj drugačen in tudi to ni ravno najboljše, ker si že na začetku storil napako. S pretvarjanjem samo potrjuješ svoje dvome, da v osnovi nisi dovolj dobra oseba, kar je popoln nesmisel. Marsikdo je dobra oseba, ni pa nujno, da to ceni tudi okolica, kar pa igra velik del v tem, kako se obnašaš pred ljudmi. In to mi je znal Dejan dobro razložiti. Rekel mi je, česa ni dobro početi in kaj bi bilo pametno. Takrat sem ga poslušal, ker je bil moj starejši brat, danes razumem, da mi je svetoval na podlagi svojih napak.

	Ko sem izvedel, kakšen barabin je bil, so se mi vse njegove besede zdele še bolj pomembne. Govoril mi je stvari, ki so slonele na njegovih lastnih napakah, čeprav mi tega ni dal vedeti. Vedel je, da ne sme rušiti mojega videza njega, a da lahko še vedno stori marsikaj koristnega z nasveti. Bil je izjemen. Lahko sem mu povedal vse in ni me sodil ali ozmerjal. Lahko sem ga poslušal brez prekinitve in njegove besede sem si vzel k srcu, ker sem kot otrok mislil, da on vse ve, kot najstnik pa sem želel postati on.

	Bil je najbolj kulska oseba na svetu in verjetno o njem vem le košček sestavljanke, a je meni vseeno predstavljal cel svet. Dal mi je vedeti, da si lahko strgan na vseh krajih, a še vedno umetniška mojstrovina. Unikat si.

	Ko je umrl, sem naivno mislil, da se bo s tem popravil razkrhan odnos naše družine. Da bo vse popravljeno, rane zaceljene in prihodnost spisana na novo. No, ni bilo tako. Ati mi je večkrat rekel, da se to ne bo zgodilo, ker je trma močnejša od razuma. Pogosto sem se tako našel v mislih, da je umrl zaman. Kot da je vse to nek srednjeveški film, v katerem heroj izgubi življenje in se svet zaradi tega spremeni na bolje. Ne, to je bilo resnično življenje in ne film. Umrl je in kmalu se je svet vrnil v iste tirnice.

	Nikoli se nisem dobro zjokal, ko je odšel. Prepustil sem se pretvarjanju življenja. Vse do trenutka, skoraj tri leta kasneje, ko je Real Madrid osvojil Ligo prvakov. Včasih nas tudi najbolj bizarni dogodki spravijo do joka. Kar se spomnim, sva imela samo dva pogovora o nogometu, ki ni bil nikoli najina najljubša tematika pogovora, ampak vedela sva, za koga navija. Ko je takrat Real s 4-1 v finalu premagal tekmece iz istega mesta, je bila konec maja ura že zelo pozna. Poklical sem očeta, ki me je vprašal, če sem gledal tekmo.



	»Za Dejana so zmagali,« sem mu povedal in premagale so me solze. Niso se ustavile, čeprav sem hotel povedati še kaj, ampak ni šlo.

	Prekinila sva in po dolgem času sem zaspal objokan. Sram me je bilo, da takrat skoraj polnoletni fant svoj obraz tišči v vzglavnik, povsem premočen zaradi solz. Takrat sem bil del družbe, kjer fantje ne jokajo in ne kažejo čustev. Rad bi napisal, da sem tisto noč sanjal o njem in ga objel v njih, ampak nisem. Nikoli nisem o izgubljenih sanjal takrat, ko sem hotel.





	Naslednji dan sem poklical atija in se mu opravičil za večerni klic. Na prste ene roke lahko preštejem, kolikokrat mi je v življenju skočil v besedo in me prekinil, in to je bilo takrat. Rekel mi je, da se ne smem nikoli opravičevati za solze. Resda je to prišlo s strani osebe, ki je lahko zajokala že ob razglasitvi tretjega mesta na ping pong turnirju, o katerem ni imel pojma, ampak obenem je prišlo s strani mojega očeta.

	Že prej sva bila neločljiva, ampak po Dejanovi smrti sem ugotovil, da lahko v očetu najdem nekaj, kar sem izgubil. Skoraj nesramno se mi zdi, če zapišem, da je zapolnil bratovo mesto, ker ga hkrati je in ni. Postal je moj najboljši prijatelj.



	Še vedno kdaj sanjam o bratu. Vsaj enkrat ali dvakrat na leto, večinoma okoli njegovega rojstnega dneva in datuma smrti. Te sanje so žive, lahko bi se dotaknil vsega v njih in celo živel v njih. Takrat res čutim, kako ga pogrešam in kako rad ga imam, potem pa se zbudim. Nazadnje sem sanjal, da sem ga videl v eni od ljubljanskih kavarn in ga želel prepričati, da je on moj brat. Zgodba sanj se je zdela kot iz britanske serije Črno ogledalo, kjer so poustvarjeni najbolj temačni scenariji.

	Take so bile moje zadnje sanje o njem, prvič po dolgem času sem bil dejansko vesel, da sem se zbudil, ker ni bilo prisotnega veselja, da je prišel v moje sanje, ampak samo bolečina, ker ga ni. In ta je po sanjah še bolj očitna. Njegova številka je še vedno v vsakem mojem telefonu in v moji glavi. Ne mine dan, ko se ne spomnim nanj in to je popolnoma OK.

	Včasih se vprašam, če bi bil ponosen name. Upam, da se bova nekoč spet videla in mi bo lahko povedal, da je ponosen name. Da mi bo lahko povedal, da prejokani dnevi po njegovem odhodu niso bili zaman, da sem lahko preko njih pomagal nekomu drugemu, ali pa vsaj sebi.



	Stric po mamini strani je umrl dve leti za njim. To sem izvedel na počitnicah v toplicah, na plaži polni ljudi, ki mi ni dovoljevala, da bi žaloval v miru. Nisem želel jokati pred toliko ljudmi, zato sem jok varčeval za hotelsko sobo. Objela me je nečakinja in jokal sem. Pomislil sem, da se je že naveličala tolaženja in sem se umaknil, čeprav sem objem še potreboval. Nisem vedel, kaj naj počnem. Naslednje dni smo preživeli nekje, kjer se nisem počutil ravno domače in kjer se ne počutiš tako, ne boš sproščen.

	Spet je vse naneslo na to, da si nisem vzel pravega časa za žalovanje. Vem, da sem poklical starša, a se tega ne spomnim. Njegov pogreb je tisti, ki se ga najmanj spomnim, čeprav se ni zgodil tako daleč v preteklost. Bolel je na popolnoma drug način, bil je samo poln obžalovanja. Pri njem sem živel, naučil me je marsikaj, od selitve k bratu pa si nikoli nisem vzel časa zanj ali ga vsaj obiskal. Bolelo me je to, da sem pozabil nanj. Še vedno me.

	Bil je preprosta oseba in kristalno čista duša. Živel je z mamo, mojo babico, in zanjo skrbel do njene smrti. Kar velik del otroštva sem preživel pri njem, a se ga spomnim le v delčkih, večinoma prav zaradi njega. V tistih letih je bilo naše blokovsko naselje najino igrišče. Pripovedoval mi je zgodbe o košarkarskih legendah, me učil športa, ki ga obožujem še danes in mi podal nekaj življenjskih naukov skozi šport, ki ga je ljubil.

	Ko si star enajst in je tvoj petdesetletni stric na košarkarskem igrišču, polnem mladih talentov iz kodeljevskega Slovana, najboljši posameznik na igrišču, si najbolj ponosna oseba na svetu. Ponosen, kot še nikoli, ker je to tvoj stric. Vsakič, ko je storil prekršek, je dvignil roko, ker se mu je to zdelo pravično in fer, čeprav tega niso razumeli vsi. V življenju je pravično in prav priznati, ko si storil nekaj narobe.

	Večino dni je bil izjemna, čudovita in prijazna oseba, ampak podobno kot moje starše je tudi njega ustavljal alkohol. Videl sem stvari, ki jih nisem želel videti in ki jih niti ne bi smel. Po očetovi možganski kapi sva se odtujila, zaprl sem se vase in izgubila sva drug drugega, ko sem se odselil k bratu. Videl sem ga samo še dvakrat, nikoli nisem šel k njemu na obisk, saj sem moral po koncu šole domov in strah me je bilo vprašati, če grem lahko na obisk k njemu. Kako neumen izgovor, kajne?

	Imel je težave, ampak, kdo jih nima. Vsi jih imamo, razlika je le v tem, če jih naslovimo. Danes se mi zdi njegova zgodba nekaj tako noro romantičnega. Na srce mi pade v stilu olepševanja zgodb pesnikov, ki so umrli v Cukrarni, zaležani v lastnem dreku. Oboževal je rože, prodajal jih je na tržnici. Mogoče ni bil najbolj načitana oseba na svetu, ampak ljubljanska tržnica je bil on. Vedel je, kakšna oseba rabi to rožo in kateremu šopku se prilegajo te in one rastline.

	Bil je mojster ljubljanske tržnice, ki ga je poznala cela Ljubljana. Kot velikim herojem je tudi njemu življenje obrnilo hrbet, temu pa je sledila še Ljubljana. Njegova zgodba je postala ena tistih, ki bo pozabljena, a bi bila lahko navdih ali pa opomin vsakemu, ki se sprehaja mimo ljubljanske tržnice.

	Žal mi je, da se pred njegovo smrtjo, ko se je zadušil v lastni krvi, nisva večkrat videla. Toliko mi je pomenil, jaz pa sem ga preprosto pozabil. V mislih sem imel, da sem ga pustil samega. Tega me je bilo dolgo sram, a je dejstvo, da sem bil takrat otrok in da že nekaj časa ne bežim od takih občutkov, ki so ali niso pravilni. Kot v čudovitih košarkarskih spominih z njim tudi sam dvignem roko, ko storim napako. Jo priznam, naslovim in skušam rešiti. Pogrešam ga. Želel bi si le, da bi mu lahko povedal, kako pomemben del mojega otroštva je bil in da bodo spomini nanj živi vsaj takrat, ko bom pomislil na košarko. In veš kaj, stric? Tisti Eurobasket 2013 bi šla na vsaj eno tekmo in ti bi videl, kako Francija na našem igrišču osvoji naslov – ekipa, ki si jo vedno izbiral tudi pred ZDA. Hvala za vse, kar sem lahko do zdaj pokazal v svoji kratki karieri pisca o košarki. Upam, da bi bil ponosen name vsaj v tem pogledu.



	Po njegovi smrti se je stanje moje mami še poslabšalo. Alkohola je bilo vse več in njena duša je bila skrhana do te mere, ko ne more več biti popravljena. Ni se znala spopadati z vsem tem, mi pa nismo bili dovolj usposobljeni za njene težave. Takrat sem se resda že zavedal njenega problema, a zavedanje posledic je sledilo nekaj let kasneje.

	Na to mislim vsakič, ko govorim o spopadanju z alkoholom. Pogosto se naše zavedanje konča pri naslavljanju tega, da je nekdo odvisen od alkohola oziroma pije. Nikoli ali vsaj zelo redko pa pogledamo nekaj trenutkov v prihodnost in preteklost. Tako bi morda večkrat našli tisti »zakaj pije«, kaj lahko to povzroči in zakaj ter kako ustaviti. Mogoče bi ob pravem času našli prave razloge za nastanek težave in našli pravo pot k rešitvi. Jaz je nisem.



	Družina je zanimiva reč. To sem zapisal že večkrat in vsakič znova mislil resno, a z nekaj drugačnimi odtenki. Stričeva žena ni bila moja »prava« teta, kot bi rekli sestri enega od staršev. Marsikomu bi bila ta oseba pač znana kot žena od strica, ampak meni je predstavljala teto – še vedno mi jo.

	Ko smo se še družinsko videvali, me je vedno povprašala po knjigah in branju. Od nje in strica sem za rojstni dan skoraj vedno dobil knjigo in ob naslednjem snidenju me je po tej knjigi tudi povprašala. Nihče drug me ni, ona pač. In to mi je veliko pomenilo, še zdaj mi. Pomenilo je, da je bila knjiga izbrana načrtno in ni bila tam nek nakup knjige kot splošno darilo. Tako je igrala majhno, a zelo pomembno vlogo v mojem življenju.

	Vsak osnutek knjige, ki je do zdaj nastal – vse od prve, ki ni izšla – je vseboval zahvalo njej. Če ne bi bilo nje, verjetno ne bi bilo mojih knjig in vi kot bralec bi trenutno v rokah držali nekaj drugega. Upam, da bi bila to vsaj dobra knjiga.

	Včasih se nam v življenju zgodi veliko pomembnih trenutkov, za katere bi lahko šele ob pogledu nazaj rekli, da je šlo za usodo. Mogoče je bilo meni usojeno, da je bila moja teta in bo v meni zbudila željo po pisanju. In jo je. Ali pa to mislim šele zdaj, ko na vse skupaj gledam kot drobtinice na poti do razmišljanja o usodi. Morda nekoč izvem tudi to.



	Novico o njeni smrti sem izvedel v telefonskem klicu sredi športnega testiranja, za katerega je bil v srednji šoli zadolžen moj razred. Atijev glas mi je povedal tisto, česar si po njeni bitki z rakom nisem želel slišati. Sedel sem na klopco, ko sem skušal zadrževati solze. Pred sovrstniki se res nisem želel zjokati. Povedal sem prijateljici, odšel domov po hitrem postopku in se ulegel v posteljo. Najprej sploh nisem vedel, kaj naj naredim, ker je ponovno umrla oseba, ki mi je veliko pomenila in v hiši ni bilo nikogar, ki je razumel, kaj mi je pomenila. In pomenila mi je veliko. Tudi tokrat mi je žal, da ji tega nisem uspel nikoli povedati. Če bi bila še živa, bi ji. Zaradi zgrešenih priložnosti dam zdaj vsakomur vedeti, da mi nekaj pomeni.

	Ko sem na pogrebu objel strica, sem se skušal držati pokončno. Vse do pogreba sem bil dobro, nato pa mi je ta objem strgal srce. Ko se nekdo, ki ga imaš za nezlomljivo, mogoče celo stoično osebo, zlomi v objemu, to zlomi tudi tebe. Prvič v življenju sem na lastne oči videl, kaj se zgodi, ko umre ljubezen tvojega življenja. Bilo je hudo. Videl sem že nešteto takih filmov in prebral prav toliko knjig, ki govorijo o izgubi življenjske sopotnice, ampak to je resnično življenje.

	Nisem znal pomagati, ker me je bilo strah, da bom naredil napako. Bil sem najstnik in moje srce v tistem trenutku še ni izkusilo prave ljubezni, da bi si sploh lahko dovolil razumeti njegovo stisko. Nisem razumel, kako hudo mu je bilo. Ati mi je nekajkrat dejal, da se je po njeni smrti spremenil in delno sem to opazil tudi sam. Nisem pa prepričan, če sem to opazil sam od sebe ali zato, ker sem bil na to bolj pozoren zaradi njegovih besed. Hitro smo družinsko ugotovili, da smo izgubili vezni člen tega dela družine. Prav ona je bila tista, ki je očetov del družine držala skupaj, ker se je razumela z vsemi, razumela je vse in želela nas je na enem mestu. Po njeni smrti se je tudi to spremenilo in spet so se vezi nekoliko raztegnile, na srečo pa se niso povsem strgale.

	Ostali smo povezani, le videli se nismo tako pogosto. Leta kasneje pa sem doumel, kako je lahko ati opazil tako spremembo svojega brata. Po mamini smrti ati ni nikoli več omenil njegove spremembe. Zdi se mi, da je takrat razumel, kaj pomeni, ko umre tvoja ljubezen. Ne znaš živeti isto. To sem videl tudi jaz.



	V vmesnem času so se zgodili še trije pogrebi, za katere vem, da sem bil na njih prisoten, a se jih ne spomnim najbolje, četudi se še tako trudim. Umrle so osebe, ki so nekaj ali veliko pomenile mojim najbližjim, meni pač ne. In do tistega trenutka sem bil že dovolj zrel, da sem jim stal ob strani, ker mi je bilo hudo zanje.

	Sam sebi sem se zdel odrasel in razumevajoč, dovolj empatičen, da sem si dovolil biti opora nekomu, ki trpi. Skušal sem biti opora nekomu drugemu in počasi dojel, da pozabljam biti opora sebi. In to v tistem času ni delovalo. Ne v ljubezni in ne v življenju, ki sem ga želel imeti. Če sem želel pomagati nekomu drugemu, sem moral najprej pomagati sebi.

	Iz študentske Ljubljane sem odšel v Koper, kjer sem nadaljeval študijsko pot. Cilj je bil jasen, verjetno bi si ga najraje vzel vsak najstnik. Mislil sem si, da bom tam našel čas zase in se postavil na pravo pot, predvsem pa na prvo mesto. Bilo je nekaj norenja, sebe sem postavil na prvo mesto – popolnoma odstranil tiste, ki so mi kaj pomenili – in izživel trenutke najstništva, ki so se izkazali za zadnje. Včasih pa se hitro pokaže, da ti življenje sledi in se vzorci ponavljajo. Se boš prilagodil z njimi?

	Le nekaj mesecev v mojo odsotnost je umrla oseba, ki sem jo nekoč imel za prijateljico. Bolelo je, ampak drugače. Bila je moja sovrstnica in pred seboj je imela celo življenje. Razumem, zakaj bolj boli, ko umre nekdo mlad, kot pa star, čeprav se sliši grozno. Takrat sem delal v koprskem kinu in se umaknil v ozadje, ko so prihajali obiskovalci. Sodelavka me je objela, ampak ni pomagalo tako, kot sem si želel. Od tistega trenutka sva bila resda zelo dobra prijatelja, ampak v sebi sem čutil, da je bil objem le neka obveza, neko nujno opravilo, ki ga narediš.

	Ni razumela in ni ji bilo treba razumeti. Če sem iskren, nisem razumel niti sam. Ponudila je pomoč in to sem cenil, še zdaj cenim. Odšel sem z delovnega mesta in prvi klic je bil logičen. Poklical sem mami, ki je bila daleč, daleč stran na Dolenjskem.



	»Vzemi si čas zase in pokliči, če boš rabil. Rada te imam,« je povedala po telefonu.

	Nekaj dni kasneje sem šel v Ljubljano na pogreb in spet videl starše, ki so pokopali svojega otroka. Noben starš ne bi smel pokopati svojega otroka.

	Spet sem začel sanjati o tistih, ki sem jih izgubil. Prijateljico sem sanjal in v sanjah ustvaril sanjski svet sredi trgovine, kjer smo delali. Vse je bilo spet lepo in spet smo se smejali. In ko se zbudiš, dušo napolni občutek praznine. Ni več važno, o kom sanjaš, ker začneš sanjati občutek nečesa in ne nekoga. Vsaj to je tisto, kar ti ostane v spominu, ko se zbudiš. Boli te v prsih, ker si brez njih in zdi se ti, da si ostal sam.

	Odšel sem domov. Potreboval sem svoja starša, ker sem se ob vsem, kar se je dogajalo, spet počutil kot otrok. Več mesecev sem porabil za to, da bi odrasel in postal samosvoja oseba, pripeljalo pa me je le do tega, da sem se spet počutil ranljivega in brez pomoči.

	Hotel sem, da mi nekdo pomaga, ampak istočasno sem želel tudi pomagati. To sva si lahko bila z mami. Pogovarjala sva se v nedogled, če je bilo treba.

	Dobila sva osebo, na katero sva se lahko zanesla v tistih delih življenja, kjer sva to potrebovala. Pomagala mi je, čeprav sem vedel, da rabi tudi mojo pomoč. Če je takrat nekaj bolelo mene, kako se je morala po svojem življenju počutiti ona? Razumela je kot razume le mama, ker vidi bolečino svojega otroka in boli tudi njo.



	Odhod nazaj v Koper je bolel. Po dolgem času sem prvič čutil domotožje in bil sem daleč stran od tega, da bi pomagal mami. Za selitev sem bil odločen nekaj tednov kasneje in začelo se je novo obdobje. Od svojega koprskega življenja sem se ločil po skoraj enoletnemu oddihu od življenja, ki sem ga poznal prej. Spoznal sem nove ljudi, fantastične ljudi, in postal boljša oseba.

	Prav v tem obdobju mi je mami namenila besede, da naj ne postanem oseba, zraven katere sam ne bi želel biti. Vzel sem si jih k srcu. Sem res postajal prava oseba ali le neko revše, ki se skriva za fasado? Želel sem si pomagati in želel sem, da nekdo pomaga meni. Želel sem biti ljubljen in želel sem ljubiti. Moja ljubezen je bila ves ta čas doma, čakala name, ko sem se postavil na prvo mesto. Laž. Na prvo mesto sem postavil ljubezen, kar je pomenilo, da sem lahko pomagal sebi in drugim. Priteci na pomoč z ljubeznijo in sledil bo mir. Ko zdaj pogledam nazaj, je bil odhod v Koper prava odločitev.



	Spet sem bil doma. Že prej sem vedel, da so mamina leta omejena. Takrat pa sem to začutil. Konec se je zdel blizu. Ko sem se preselil domov, jih je štela preko šestdeset. Mesece, ki sva jih v zadnjih petnajstih letih preživela skupaj, bi lahko preštel na prste dveh rok. To mi ni zadoščalo. Želel sem spomine, ki bodo obstali. Navdušeno sem želel živeti Siddhartino besedilo: »Rad bi bil spet otrok, ko življenje je najbolj boleče. Rad bi se igral in smejal.« In v navdušenju sem pozabil, koliko žalosti prinesejo veseli spomini, ki jih ne moreš več ustvarjati.

	V prvem mesecu epidemije sem izgubil mamo, o vsem tem napisal knjigo, in si odgovoril na mali milijon vprašanj. Skromno lahko zapišem, da sem s knjigo komu pomagal, čeprav vem, da je bila marsikomu v pomoč. Če ne drugemu, je pomagala meni. Vsaj prepričal sem se v to, da sem si pomagal.

	V bistvu pa mi je pomagala ona, ker sva imela pogovore, zaradi katerih sem se odločil priti nazaj domov.

	Imela sva nekaj čudovitih let, iz katerih ne znam in ne rabim več odluščiti slabših spominov. Ne spominjam se jih več, ker so prepojeni z najino ljubeznijo. Spomnim se trenutkov, ko sem jo učil uporabljati nov daljinec za televizijo. Bilo je naporno, ampak čudovito. Kdor je že učil starejše rabe tehnologije, se zaveda, da je le redkokaj bolj naporno. Spomnim se njenega opiranja s komolci na kuhinjsko mizo, ko je reševala osmerosmerke.

	Še bolj kot trenutkov z njo pa se spomnim občutka sreče in ljubezni, ki me je preveval in me še vedno, ko se spomnim nanjo. Če se mi ob misli nanjo zarosijo oči, se zarosijo zaradi lepih spominov. Vsak dan pomislim nanjo in seveda mi je za trenutek hudo, ampak se nato nasmejim. Najino življenje bo večno v mojem knjižnem prvencu in zdi se mi, da bi bila s tem zadovoljna. Ona je v moji krvi.

	Po knjigi in nemalo pogovorih o tej izgubi še vedno ne znam ubesediti občutkov, ko izgubiš mamo. Ko pomislim bolje, si jih niti ne želim ubesediti, ker ne bodo zajeli vsega, kar pomeni ta izguba. Težko je bilo, a imel sem nekaj, kar je olajšalo celotno situacijo.

	Imel sem očeta, mojega atija. Ko so iz novomeške bolnišnice klicali, da je ni več, sem jaz, takrat dvaindvajsetletni fant, zlezel atiju v naročje in jokal. Potem sem nehal in jokal samo še stran od njega. Želel sem biti močan zanj. Pri njegovem bratu sem videl, kako hudo je bilo, in hotel sem mu stati ob strani, čeprav je bolečina razdajala mene. V prvem mesecu epidemije sva ostala sama, dokler se ni vse skupaj odprlo.

	Živela sva skupaj, najboljša prijatelja. Mlad fant in njegov 51 let starejši oče, mlad po duši. Povsod sva bila skupaj, postala sva skoraj neločljiva in v najboljših obdobjih svojega življenja. Če bi to prebral on, bi se verjetno smejal in nato brisal solze s svojih lic.

	Ko me ni bilo doma, sem mu povedal vse, kar se mi je zgodilo in obratno. Bil sem neverjetno navezan nanj. Ko se nama je zgodilo kaj zanimivega, sva se poklicala in si to povedala. Povedala sva si lahko vse. Če sem bil na sprehodu, sem ga poklical. Če sem imel deset minut časa, sem ga poklical, ker sem vedel, da se bo oglasil. Rad me je poslušal, ker ni bil oseba, ki na široko razpreda. Rad je povedal bistvo in to je bilo to. Bili pa so primeri, ko je govoril o stvareh, ki jih je oboževal. Takrat je lahko govoril in govoril. Pogosto so bile to knjige, ki jih je v zadnjih letih dobesedno požiral.

	Nekoč sem mu rekel, da igra vlogo zmaja v tistih pravljicah, kjer mu morajo vaščani darovati reči v zameno za njegovo obrambo. Ker sam dolgo nisem imel vozniškega izpita, me je vozil naokoli, jaz pa sem mu kupoval in prinašal knjige, ki so predstavljale plačilo.

	Najin Clio je šel po mamini smrti na vse koščke Slovenije, v njem pa sta se vozila dvajset in nekaj ter sedemdeset in nekaj let stara prijatelja, ki na široko razpredata o Gandalfovi pipi in mojstrskih filmih svojega življenja. V avtu so se poslušali CD-ji, ki jih je imel ati v svojem arhivu. Širok nabor od Deana Martina in Maria Lanze do Franca Koširja ter Korada in Brendija.

	Oboževala sva glasbo in z nama je bila v taki ali drugačni obliki. Živela sva nekakšno umetniško življenje, včasih sva celo risala in si podajala misli o tem, kaj pomenijo podobe v oblakih nad nama.



	Šla sva v Prlekijo, bila na Otočcu, v muzejih, restavracijah, koncertih in celo na počitnicah. Mogoče ima marsikdo kaj za pripomniti okoli turističnih bonov sredi epidemije, ampak nama so omogočili prve skupne počitnice v življenju. Izbira je bila jasna. Ati si je vedno želel videti najvišji slap v Sloveniji, slap Boka. Romala sva tja preko Idrije v Kobarid in tam prespala. Šla sva v muzeje, tik ob Sočo, in se vzpela gor do razgledne ploščadi, ki je zrla na slap Boka.

	Na fotografi ji, ki jo imam, ima ati solzne oči. Takrat solz v mojih očeh ni bilo, so pa zdaj vsakič, ko zagledam to sliko. Iskreno veselje upokojenega moškega, ki si je vedno želel videti nek košček Slovenije in tam sva bila skupaj. Ne vem, če so bile kdaj zajete bolj iskrene oči, kot v tistem trenutku pred slapom.

	Imela sva se čudovito in ustvarjala spomine. Ampak začel je pešati. Shujšal je in leta so ga končno ujela. V nekem trenutku je še lahko plezal na streho hiše, v naslednjem je začel kinkati med reševanjem križank.

	Bližala se je druga obletnica mamine smrti, ko je ati prvič izkašljal kri na domačem hribu. Pregled pri zdravniku, obisk Golnika in diagnoza pljučnega raka. Eden najsrečnejših dni v mojem življenju je bilo videti njegov ponos, ko sem v najino najljubšo kavarno prinesel sveže natisnjen knjižni prvenec. Srce se mi je strgalo, ko sem vedel, da solze niso samo zaradi ponosa, ampak zaradi rentgenskih slik, ki jih je prinesel s sabo.

	Od dobrega do groznega v manj kot dveh tednih, manj kot nekaj sekundah. Na Golniku je preživel nekaj dni, mene pa je razžiralo, da bi ga izgubil preden bi lahko prebral sinovo knjigo. Ljubezen, ki je takrat živela še v Kranju, je pohitreno brala svoj izvod, potem pa ga z mamo odpeljala do Golnika. Ne morem si zamisliti, koliko prepričevanja in truda je šlo v to, da je knjiga sploh prišla do njega. Tudi on jo je prebral na mah.



	Sedeminsedemdesetletnemu gospodu ne bo moč pomagati drugače kot s podporno terapijo, je povedal zdravnik. Dobro, potem bomo šli po alternativni poti, sem si mislil. Kupljeno je bilo vse, kar bi mu pomagalo pri alternativi, njegova volja pa neomajna. Prihodnost se je resda zdela težka, a optimistična.

	Le nekaj dni po vrnitvi s tistega zloglasnega Golnika se je moral sam odpeljati v Prlekijo, ker še vedno nisem imel vozniškega izpita. Tam v sestrini kavarni se je vse pripravljalo na prvo predstavitev moje prve knjige v življenju. Ni kazal znakov utrujenosti ali bolečine, vsaj ne očitne. Ali pa sem bil sam preveč slep zanjo.

	Predstavitev knjige je bila že takrat priložnost, da se ponovno zberemo vsi. Jaz, ati, sestra in brat. Vsi, ki smo še ostali. Brat ni prišel in bolj kot to, da ga ni bilo, mi je bilo žal, da sem to pričakoval. Bolečini nisem pustil do živega, ampak bolečina v atijevih očeh, ko sem mu rekel, da njegovega najstarejšega sina ne bo, me je zadela. Kasneje se mi je zdelo, kot da je takrat vedel, da druge priložnosti ne bo.

	Več let je minilo od obdobja, ko sem si želel na vse pretege zvleči družino skupaj, in postal sem odporen na to, da bi mi bilo mar za te zgrešene priložnosti, ki so me v preteklosti razžrle. Ko je manj kot mesec dni pred tem spustil vse iz rok in nas peljal na Golnik, se isti večer odpeljal domov, se mi je zdelo, da bo drugače. Naivno sem mislil, da mu bo stal ob strani, ker se je prvič v mojem življenju ati dobesedno naslonil na svojega najstarejšega sina.

	Potreboval ga je, ampak tega mu ni povedal. Kljub vsemu ga je na koncu dneva še vedno ljubil in bolelo ga je, da sta največ časa skupaj preživela v letih, ko ga je najbolj spominjal nanj. Ni bil več tisti oče, ki ne kaže čustev in ne rabi pogovora, tisti, ki ga je poznal moj brat. Bil je starejši, ranljiv in čustven. Rabil je sina, ki ga še ni poklical, vse odkar ga je odpeljal na Golnik.

	»V knjigi sem opazila, da omenjaš pozdrav, ki ga imaš z očetom. Nam lahko pokažeš, kako je to videti?« me je vprašala Vesna, vodja knjižnice v Ljutomeru, ki je vodila pogovor oziroma predstavitev knjige.

	Ati je sedel v prvi vrsti, takrat že v vidnih bolečinah, čeprav je minilo le nekaj dni. Ko sem ga spet zagledal pri sestri, se mi je zdelo, da se je v nekaj dneh postaral za več let. Bilo mi je težko, ampak hkrati pravljično. Pozdrav sva z atijem posvojila iz najinega najljubšega filma, Gospodar prstanov. Desno dlan nasloniš na srce, rahlo skloniš glavo in razpreš dlan, kot bi želel nekaj izpustiti v smer sogovornika. Ni se nama zdelo kičasto, zdelo se nama je ... najino. Bil je najin pozdrav in takrat sva ga naredila zadnjič.

	Naslednje jutro sem ga eno uro spravljal iz postelje. Vedel sem, da rabi zdravnika, ampak mislil sem si, da če zdržimo še vsaj en dan, bo dobro. Odšli smo na skupno kosilo, kjer ni pojedel veliko in odšel sem domov. Po telefonu sva se slišala še isti dan in naslednji dan, ko se je sestra odločila, da bo najboljše, če gresta v bolnišnico.

	Moral je ostati, ker je bilo vse v njegovih pljučih zagnojeno in septično. Ko ga je obiskala, mu je podala telefon, da sva spregovorila še tistih nekaj besed. Govoril mi je o zelenem krompirju, ki so ga jedli za kosilo: »Tak je kot Shrek«. Smejal sem se tem besedam in danes ob pripravi pire krompirja vedno pomislim, da če dodam nekaj zelenega, bo videti kot Shrek.

	Smejal sem se njegovi jezi, ker ga ne počešejo, čeprav je videti kot čopič. To se mi je zdelo nezaslišano, ker je imel rad urejeno pričesko. Lahko bi celo rekel, da se je že rodil s prečko na levi strani, nikoli pa ni pustil dotikanja las.

	Govoril mi je o svojih sanjah, ki jih je imel.

	»Veš, sanjal sem, da sem bil v vodi. Dotikal sem se je in videl sem Pozejdona, kot v Percy Jacksonu,« je povedal o svojih sanjah tisti zadnji dan. Spraševal sem se, kaj pomeni, če na stara leta sanjaš o vodi. V nekaterih izročilih pomenijo sanje o vodi to, da se spominjaš svojega življenja, spet v drugih, da hrepeniš po morju. Ker ni bil morski človek, bom izbral prvo razlago sanj o življenju. Verjetno si želel takrat že počasi oditi, bi mu rekel, če bi se lahko še enkrat pogovoril z njim.



	Ko je odšel v bolnišnico, sem si v glavi vrtel spomine na zadnji pogovor z mami. Tega sem imel v bolniški sobi, kjer je nepremično ležala na osamljeni postelji. Ni bila zmožna odgovarjati na moje besede, a vem, da me je slišala in razumela. Morda pa si slednje govorim le zato, da se potolažim ob spominih na moj monolog dan pred njeno smrtjo.

	Pri atiju sem si želel drugačnega konca. Zdaj lahko brez sramu pišem o koncu in se morda sliši le kanček nesramno, ampak pogosto sem mislil, da je to dejanski konec njegove poti in imel ob tem občutek, da ga izdajam. Poznal sem svojega očeta in vedel sem, kdaj je hudo. Bilo je, bil je pri koncu svojih zmožnosti. To sem vedel in čutil.

	»Hočem ti samo rečt, da si bil najboljši ati, kar bi ga lahko imel in da sem hvaležen za vse, kar sva imela skupaj in kar si mi dal v tem času. Rad te imam, ati,« sem mu povedal v telefonskem pogovoru, ki sem ga snemal.

	»Js tut tebe sinko, pridn bodi,« mi je odgovoril in prekinila sva.

	To so bile najine zadnje izrečene besede v življenju. Še danes me ob njih oblijejo solze sreče in žalosti. Zagrabi me tisti jok, zaradi katerega te boli grlo. Ne zato, ker tako ihtiš, ampak ker si pri sebi misliš, da ne boš jokal, ampak ostal močan.



	Dan kasneje me je poklicala sestra, okoli poldneva, in mi povedala, da atija ni več. Rekel sem ji, da jo pokličem nazaj in prekinil. Vsak otrok rad kriči, veselo, žalostno ali v katerem drugem čustvu. Rad si zamišljam, da to počne, ker so čustva preveč intenzivna in je krik ena tistih rešitev, ki čustva ponese v svet.

	Še nikoli v življenju ni bilo v mojem telesu in duši zbranih toliko besed in čustev, ki bi jih želel v enem trenutku vreči iz sebe. Zadrl sem se in sesedel. Ihtel sem, ker sem vedel, da nimam niti malo možnosti, da smrt svojega očeta, najboljšega prijatelja, prenesem stoično in brez emocij. Bolelo me je grlo, bolele so me oči, glava in prsi. Srce me ni bolelo, ker se mi je zdelo, da ga v tistem trenutku sploh nimam.

	Izgubil sem najboljšega prijatelja. To sploh ni bila bolečina, ampak skupek nečesa, česar se ne da opisati z besedami. Čim so bili ob meni ljudje, sem se pretvarjal, da sem dobro. Rekel sem si, da bom vseeno vztrajal pri tej pokončnosti, a da mi je za vse stvari okoli organizacije pogreba in pridruženih obveznosti vseeno. Nisem imel volje, da bi počel karkoli, tudi živel ne. Ampak imel sem njo. Edina je videla, kakšen sem, ko se zastori spustijo in ostanem sam. Držala me je za roko, ko sem se sredi kopalnice zgrudil ob steno, ker sem moral iz koša za perilo odstraniti njegova oblačila. Kričal sem v njen pulover, prepustil sem se žalosti in potem ... Potem se zgodi resničnost.

	Svet pozabi na smrt, ti začneš pozabljati izgubljene osebe, in upaš, da se naslednjič, ko pomisliš nanje, ne sesedeš na tla. Ampak se to zgodi večkrat, kot bi si mislil. Preveč stvari, ki jih v življenju ljubim, me spominja nanj. Vsako leto sva najmanj dvakrat pogledala trilogijo Gospodar prstanov, težko so minili trije zaporedni dnevi, ko se ne bi pogovarjala o tem. Še posebej v tistih zadnjih mesecih, ko sem pisal svojo fantazijsko knjigo in mu jo ponujal v branje, da mi je podal svoje mnenje.

	Od njegove smrti nisem niti enkrat pogledal svojega – najinega – najljubšega filma in mogoče ga nikoli več ne bom. Svoje otroštvo in najin odnos sem reflektiral skozi filme. Gospodar prstanov tako ni bil samo film, ampak občutek, nostalgija, melanholija. Nekako je moj oče in sem jaz.

	Na maminem pogrebu nisem imel govora, sem si pa zamišljal, da bi ga lahko imel na njegovem. Nisem ga imel, ker ni šlo. Povedal bi citat, ki ga v filmu Gandalf pove malemu hobitu Pipinu, ki je mislil, da se bo konec drugače odvil. »Konec? Ne, potovanje se ne zaključi tukaj. Smrt je samo še ena pot, po kateri moramo stopiti vsi. Sivi zastor tega sveta se umakne in vse se spremeni v srebrno steklo. In potem zagledaš,« pove veliki čarovnik. »Kaj? Vidiš kaj, Gandalf?« dobi v odgovor. »Bele obale .... in za njimi ... prostrana zelena dežela, obsijana s sončnim vzhodom.«

	In kot Pipinu, se tudi meni ne sliši slabo, tudi mojemu atiju se ni. Ampak tega nisem nikoli povedal na pogrebu, ker sem želel to obdržati za naju. Rada sva imela knjige in pisanje. In ko nekatere stvari poveš na glas, izgubijo pomen, kot prebrane pa lahko živijo večno. Vem, da je to nekoliko sanjaški zapis o filmskem citatu, ampak tak je bil moj oče. Rad je živel v oblakih in upal na boljši jutri.

	Med pisanjem te knjige sem prvič sanjal o njem. Bila sva v kinu, kje pa drugje. To je bil najin drugi dom, kar je postalo še bolj očitno, ko sem lahko filme gledal v sklopu službe. Videl je, da postajam tisto, kar sem si vedno želel postati. Ko sem bil mlajši, v naši mali hišici nismo imeli interneta, najraje pa sem prebiral časopisno prilogo Vikend, natančneje recenzije Igorja Harba. Vsak teden sem čakal in čakal na to, da preberem, kaj je napisal o novem filmu. Osebe ti lahko veliko pomenijo, tudi če jih še nikoli nisi spoznal ...

	Ah, sanje, ja. Sedela sva v kinu, drug ob drugem, on z načosi in jaz s kokicami. V sanjah se je zdelo, kot da bi gledal film o nama, o tem, kako gledava nek fi lm. Predvajal se je Levji kralj in ko je bil na vrsti določen prizor, so se sanje vrnile v moj pogled. Prizor z Mufaso in Simbo, ko se po očetovi pridigi lovita po savani sredi noči, ob izjemni glasbi Hansa Zimmerja. Eden mojih najljubših. Najinih najljubših.

	»Ati, sva prijatelja, kajne?« vpraša Simba in oče Mufasa mu pritrdi. »In vedno bova skupaj?«

	»Naj ti povem nekaj, kar mi je povedal moj oče. Poglej v zvezde. Veliki kralji preteklosti zrejo na nas s teh zvezd. Vsakič, ko se boš počutil osamljenega, poglej v zvezde. Spomni se, da bodo ti kralji vedno pazili nate. In tudi jaz bom.«

	V sanjah atija nisem videl v obraz. Ob koncu sanj sem nanj naslonil glavo in se zbudil. Ko sanjaš take sanje, te izžamejo. Počutiš se praznega, ker ti je bilo ob koncu sanj in trenutku, ko si se prebudil, spet vzeto to, kar si enkrat že izgubil. Sanje o mrtvih bolijo. Kljub vsemu pa so istočasno nekaj najlepšega, kar se mi na vsake toliko zgodi v življenju. Ponovno vidim tiste, ki jih pogrešam in ko mine tistih nekaj ur premisleka o njih, se počutim vsaj nekoliko boljše. V srcu nosim tisti občutek, da so nekje in pazijo name, kot je mlademu levčku povedal njegov oče.

	Smešno se mi zdi dodajati k poglavju, za katerega sem mislil, da je dokončano, pa ni. Ta delček je dodan po tem, ko je spisano že vse v tem delu knjige. Ponovno sem sanjal o očetu, bilo je živo in bilo je visceralno. Ponovno se mi je zdelo, da to sploh niso bile sanje.

	Ne spominjam se besed, ki sva si jih povedala v sanjah, spominjam se le občutkov, ki so jih vzbudile v meni. Tako žive in tako resnične so bile. Če so sploh bile sanje, ker so prišle ob tistem trenutku, ko sem ga najbolj potreboval. Tisti večer sem zaspal kar na kavču in ne v postelji. Zbudil sem se, nato pa pol ure dremal v sedečem položaju, s komolci na ramenih in glavo usmerjeno proti tlom.

	Oči sem imel polne solz, ker sem se spet zbudil v moji hiši, nekoč hiši staršev, njih pa ni bilo v njej. Šele ko se je zbudila moja ljubljena in me vprašala, če sem dobro, sem začutil, da pravzaprav nisem. Samo odkimal sem in počakal, da me objame. »Sanjal sem o atiju,« sem ji rekel, kot da sem star šest let. Počutil sem se kot drek in tako še cel dan, ki me je čakal.

	Razmišljal sem lahko samo o tem, kako ga pogrešam in se hitro začel zavedati, da se bolj kot ne smilim sam sebi. Vem, da vse ni tako preprosto, a človeške misli so zapletena reč, ki jo je včasih težko ubesediti. Pomislil sem, zakaj sem ga ponovno sanjal. In takrat me je zadel val navdiha, ljubezni in upanja. Začutil sem, da me spremlja. Vem, da me. To me poganja naprej, me potiska k izboljšanju sebe in drugih.

	Res je, da se prvih nekaj ur ali dni počutim kot da mi vse polzi iz rok, ampak potem me zadane tisti val, ki sproži novo obdobje.



	Stane Vidmar ima pesem z naslovom »Ne budite me vas prosim«. V njej govori o tem, da naj ga ne zbudijo, saj je njegova umrla mati ponovno prišla v njegove sanje. Ena od zadnjih kitic pesmi je namenjena prav tistemu zbujanju po takih sanjah. Ko se ti je zdelo vse tako resnično, spet čudovito in lepo, a se hitro zaveš, da teh oseb ne bo nazaj. In s tem moraš živeti.

	Sanje o izgubljenih osebah pomenijo zgolj to, da si v procesu žalovanja in te osebe močno pogrešaš. V zgodovini je bilo na to temo opravljenih že več študij po celem svetu, konsenz pa je jasen. Poglobiti se moraš le v to, kakšen občutek v tebi zbudijo te sanje, in ne kaj točno si sanjal. Če si se zbudil dobre volje, si bližje razumevanju te izgube in boš počasi sprejel nov začetek življenja. Le redko se kdo iz takih sanj zbudi nervozen ali prestrašen, saj je treba povleči pomembno ločnico pri sanjah o mrtvih ljudeh. Sanje z ljudmi, ki si jih izgubil in sanje, ki imajo mrtve ljudi, trupla, niso iste sanje.

	Strokovnjaki pravijo, da se sanj o tistih, ki smo jih izgubili, ni pametno znebiti ali jih poskušati izničiti. V nas mora biti prisotna želja po razumevanju teh sanj in jim pristopiti z radovednostjo. Še vedno pa je jasno, da lahko večkrat ponavljajoče se sanje povzročijo anksioznost in stres, zaradi česar se je pametno posvetovati s strokovnjakom ali zdravnikom. Vedno pa je prav skozi zgodovino smrt predstavljala konec enega in začetek drugega obdobja. Včasih sanje izzovejo čustva in samo glede na identifikacijo teh čustev lahko stopimo bližje k rešitvi.

	Sam na vsake toliko sanjam o tistih, ki sem jih izgubil, vedno pa se te sanje pogosteje zgodijo, če se bliža nek pomemben datum. Rojstni dan, obletnica smrti, božič, prazniki ali dnevi oziroma datumi, ki so mi nekaj pomenili v zvezi z določeno osebo. Včasih lahko že kar predvidim, da bom sanjal kaj v zvezi z njimi. Težko, včasih izjemno težko, mi je le tistih nekaj trenutkov po tem, ko se zbudim iz sanj. Potem skušam s temi čustvi ustvariti nekaj lepega. Nekaj, zaradi česar bi bili vsi ti ponosni name.



	Ko sem najbolj čustven, čutim največ navdiha. Postanem klišejski hodeči citat o navdihu in žarim z upanjem, da se bo mene nekoč nekdo spominjal na lep način in bom postal navdih nekomu drugemu.





PISMO MAMI





Ej, mami? Zakaj moja goveja juha ni ista, kot je bila tvoja, čeprav sem stal za tvojim hrbtom in si pisal recept? Kako veš, da si pripravljen biti starš? Zate imam nešteto vprašanj o življenju, ki ti jih nisem nikoli postavil. Nikoli ti jih ne bom, ker te ni več. Mogoče me kdaj obiščeš v sanjah in mi daš vedeti, da v juho dajem preveč soli. Ampak to se ne bo zgodilo, ne slepim se, da se bo.

	Daj no, mami, jaz ne jadram v oblakih, ko mislim o tebi. Skušam te povleči dol k tlom, pa mi ne uspeva. V tem sem bil vedno slab. Še vedno se nekje v sebi krivim, da nisem bolj pritisnil nate, da bi nehala kaditi in piti. Obenem pa vem, da bi ob pritisku nate odšla tista vez mame in sina, ki sva jo imela. Rajši sem te imel manj časa, kot pa da bi samo obstajala še nekaj dodatnih let.

	»Voli me malo, a voli me dugo,« piše na nekem kozarcu, ki je postavljen na stenski polici. Vidiš, spet ti lažem. Tudi v zapisanem ti lažem. Police ni več, kozarec je pa v neki škatli, skrit pred očmi sveta. Tvoji prostori ti ne bi bili poznani, spremenil sem jih. Preveč so me spominjali nate in na atija. Na skupne čase, ki smo jih preživeli. Mislil sem, da mi bo sprememba dobro dela, ker bo začetek nečesa novega. Kot feniks iz pepela, ki se ponovno rodi. Take in podobne fraze, ki so že davno tega izgubile svoj pomen in ne nosijo prave teže.

	Nič boljše ni, kvečjemu slabše. Prostori so izgubili občutek tiste domačnosti, ki je bila prisotna, ko si bila v njih ti. Ko je kavč smrdel po cigaretnem dimu in so zaradi tega istega dima porumeneli električni kabli. Ker napa ni imela odvoda in je pač vodila v kuhinjsko omarico nad njo, kjer je imel ati zbrane svoje najpomembnejše stvari. Če šteješ ščipalec za nohte med esencialne stvari. Veš, da ga jaz štejem iz povsem bizarnega razloga? Ker se spomnim, kako ti je strigel nohte na nogah, ko se sama nisi več mogla prikloniti. Vem pa tudi, da si bila ena zvita lisica in si vse skupaj nekoliko hlinila, da sta bila nekaj časa lahko sama v tišini. Skupaj. Tišina. Ti besedi sta bili vajini zatočišči, ampak samo, če sta bili prisotni skupaj. V tistih trenutkih sem videl vajino brezpogojno ljubezen. Včasih so jo prekinila obdobja brezsmiselnih prepirov o tem, kje mora stati solnica in kje posoda z moko.

Svašta.

	Ampak zdaj razumem. Stvari so čudne, ko živiš z nekom. V lepoto je odetih toliko manjših problemov, da ne veš, kam z njimi. Pogosto me spravljajo na rob živčnega zloma, ampak takrat si zavrtim prizor, ko sta se o podobnih stvareh kregala z atijem. Primer tega je čiščenje. Ni potrebe po neprestanem opominjanju na tisti kupček prahu, ki je nastal med prvim obhodom pometanja. Ob naslednjem obhodu ga že ne bi bilo več, ampak kritika prispe takrat, ko jo najmanj pričakujem. Pometen bo na drug kup. Od tod na tretjega in tako naprej in tako naprej. Do večnosti, če je treba. Imam svoj plan, ne mi ga rušiti.

	Zašel sem. Bistvo je v tem, da te pogrešam pa tega sploh ne znam povedati na glas. Pomfri v McDonald'su me spomni nate. Pivo me spomni nate. Kako hudiča si lahko pila toplo pivo? Mi boš to nekoč razložila, prosim? To bi res rad vedel, ker mi gre na bruhanje, ko pomislim na toplo pivo. Zdaj mi misli odletijo k sestri. Tvoja hči te rabi, sploh ne veš, kako močno ji manjkaš. To slišim v njenih besedah, ko se pogovarjava po telefonu.

	Če bi lahko pred tridesetimi leti videla, kako nam manjkaš zdaj, bi se še vedno spustila v pijačo? Je bilo vse, kar si doživljala, prehudo ali bi se rajši borila za nas in sebe? To te sprašujem, ker te ni tu, da bi mi rekla »prekleman mulc« in stopila korak bližje meni. Mogoče bi te moral vprašati, vsaj za poskus prižiga sprožilca samorefleksije pri tebi. Ampak pri šestdeset in nekaj letih je bilo prepozno za to. Vsaj mislim, da je bilo. Ti povem, ko bom v tistih letih.

	Te pa čisto razumem, zakaj si pila. Čisto enostavno se je spustiti v pitje. Fino je, da ti samozavest in vseeno ti je za marsikaj. Misliš, da si na vrhu sveta. Ampak pri tebi ni bilo tako. Ni ti udarilo na samozavest in ti jo dvignilo, ampak ti je zbilo vso voljo. Vsaj takrat, ko sem jaz postal pozoren na to. Ko si spila dovolj, si padla na raven, kjer si komaj dojemala. To mi ni bilo všeč. Ko si bila trezna, si bila fenomenalna. Me prav zanima, če si bila taka pri ostalih treh. Verjetno ne, ker sem bil tvoj najmlajši. To šteje za nekaj.

	Toliko vsega bi še morala doživeti skupaj. Pa ne bova, ker si šla. To ti pač en malo zamerim. Tu si ne morem pomagati. V vsej čudnosti pa sem obenem vesel zate. Soseda pravi, da si šla na lepše. Da ti je tam – kjerkoli že to je – lepše. Upam, da res. Zate upam, da je res. Ker meni zaradi tega ni boljše, saj mi nihče nič ne pove o tem, kako si. Pravi tudi, da je imel bog svoje načrte zate.

	Jaz pa ti lahko povem, da je tale bog ena neverjetno sebična oseba. Vzame tebe, ti kobajagi poboljša življenje, ampak ga s tem za nekaj časa popolnoma uniči sedmim ostalim. Nisem pretirano izkušen matematik, ampak tu nekaj ne štima. Ne štima, ker se ne izide. Ker boli, ko te ni.

	Mogoče razmišljam na glas – no, na papirju – ampak vse skupaj ni fer. Še vedno pa sem te imel. Presrečen sem, da sva imela najine trenutke. Slabih se ne spomnim več, razen, če res pobrskam po spominu. Nisva imela tistih trenutkov, ki bi potrdili sum, da si bila slaba oseba.

	Veš, upam, da bralci ne bodo nikoli mislili, da si bila slaba mami. Ne bi smeli. Bila si super mami, s tem, kar si morala doživeti in živeti. Ko sem spoznal zgodbe drugih, sem šele točno dojel, kakšno srečo sem imel s tabo. Srečo v nesreči.

	Nisi bila popolna, ampak zame si bila. Vsaj zdaj si, ko te ni več. Kot tisti, ki se spominjajo bivše Juge in rečejo, da ni bilo slabo. Eh, saj je včasih bilo, ampak naj bodo v ospredju lepi spomini. S tem bom gradil svojo prihodnost. Otrokom in vnukom bom povedal, kako fantastična mami si bila. In potem bodo šli brati knjigo, me postavili pred dejstva in jim bom lahko rekel preklemani mulci in se spomnil nate.

	Ni pravično, da sva imela samo nekaj let. Mnogi imajo svojo mamo na razpolago šestdeset let in jim je v tem času bolj pomembno kreganje, držanje zamer in govorjenje za hrbtom, kot pa ustvariti nekaj lepega.

	Me prav zanima, kaj si si mislila, ko si me prvič držala v rokah. Verjetno isto, kot sem mislil jaz, ko sem te zadnjič prijel za roko. Vse bi naredil zate in vsaka sekunda bo štela. Si si to mislila? Prosim, odgovori mi. Nekoč mi odgovori na ta vprašanja in razjasni dvome. Brezsmiselna vprašanja, na katere si mogoče lahko celo sam odgovorim, ampak mamine besede so zakon. Potolažijo me, vsaj včasih so me. Upam, da me bodo nekoč spet. Želim spet slišati tvoj glas.

	Do takrat, mami, pa nasvidenje. Rad te imam.





UTRUJEN SEM





Utrujen sem. Po celi zimi je končno posijalo sonce, jaz pa sem utrujen. Že nekaj časa se počutim tako. Ne da se mi veliko, energija pa me zadane le nekaj dni v mesecu, če sploh. Takrat sem produktiven za vse preostale dni, ko sva si z energijo tujca.

	Utrujenost mi pravi, da je vse na izvolite. Danes je tako. Mogoče je pa kriva moja grozna dieta, v kateri iščem uteho v zadnjih mesecih. Kung Fu Panda je rekel: »Kaj je? Ko sem živčen, jem, okej?« in s tem se strinjam, čeprav si ne bi želel tega. Bi imel več energije, če bi pojedel jabolko ali pa neko rdečo peso? Mogoče, ampak se mi ne da.

	In kako si sploh upam napisati, da sem utrujen, če pa pišem knjigo? No, če bi poslušal marsikoga v svojem življenju, pisanje niti ni delo. To pomeni, da pravzaprav nikoli ne počnem nič, kar je čisti absurd. Pod delo lahko štejemo samo prelaganje 25 kilogramov težkih žakljev in drugo fizično delo.

	Bognedaj, da nekdo napenja možgane namesto mišic, ker je to v naši družbi nesprejemljivo. Ampak samo, če se znajdeš v taki družbi. Obkrožen sem z delomrzneži brez dejanskega dela, ki lahko opravljajo fizično delo, a so izbrali drugo pot. To mi je všeč. Fizično delam manj od mnogih in dobim enako ali celo več na tistem fiktivnem koncu meseca. To sem si vedno želel.

	Govoril sem si, da ne bom hišnik, natakar, čistilka ali dostavljavec, kot so bili moji družinski člani. Ne zaradi tega, ker ne bi cenil teh poklicev, saj jih v veliki meri cenim prav zaradi njih, ampak zaradi fizične in psihične utrujenosti, ki jih je pestila. Položnice moraš plačati, otroke je treba vzdrževati in to se razume, to se ceni.

	Če si utrujen, se ti nič ne da – oksimoron. Celo študijsko in karierno pot do zdaj sem vlagal trud v to, da mi ne bi bilo treba fizično delati za zaslužek in posledično ne bom tako utrujen. Pa sem se znašel v tem trenutku življenja, kjer zaradi utrujenosti počnem stvari v zadnjem trenutku.

	Zakaj sem utrujen? Zakaj dejansko dvomim vase, ko pravim, da sem utrujen? Sprašujem se, če je utrujenost isto kot vedenje, da bi lahko bil bolj produktiven. Vem, kaj se mi zgodi, če sem bolj produktiven. Hitro pregorim, kar tudi ni dobro. Načne me stres, tega pa ne prenesem na dolgi rok ali pa sem se le prepričal, da je to res. Pa vseeno.

	Zanima me, ali si sploh lahko dovolim biti utrujen. Si zaslužim biti utrujen oziroma mi je to dejansko dovoljeno? Kaj sem ustvaril, da sem lahko utrujen? Kdo bo tisti, ki mi bo povedal, da sem storil dovolj, da mi je dovoljeno biti utrujen. Ne bom počival, saj se to počne, ko umreš in nič prej.

	Izgorelost. Prednost lockdowna je bila ta, da so se ljudje ustavili. Ne vsi, mnogi pa. Vsaj takrat sem mislil, da je to prednost. Sestra je morala delno zapreti lokal, ponovno je hodila na sprehode in sadila rožice. Bila je polna energije in srčno sem upal, da bo njen tempo drugačen, spremenjen, izboljšan. Ampak ljudje smo bitja navade in zdaj je ponovno v polnem zagonu.

	Vse je šlo tako daleč, da telo ne uboga več. Pri mnogih je tako. Sestre in brata na stara leta ne želim gledati, ko bosta brez energije in daleč od tistega, kar ju krasi. Delovna sta kot čebelici in čeprav bom vedno stal ob njuni strani, bo nek del mene, ki bo videl, da to nista več onadva. Vsaj ne taka, kot bi si želela biti. No, saj kdo pa si želi ostareti. Prav nihče, razen če spiše prečudovito zgodbo. In rekel bi, da sta jo. Pravzaprav mi je na koncu dneva vseeno, če sta jo, ali ne. Ampak mi ni. Počutim se krivega, ker sem zapisal, da to ne bosta več onadva. Bosta, čudovita in lepa. Postarana, ampak onadva.

	Nekoč je veljalo, da se je potrebno bati ostarelega viteza, ker je preživel tisto, zaradi česar so umirali mladi. Biti star lahko nosimo s ponosom. Mogoče je enako z utrujenostjo?

	Včasih je dobro izgoreti. Postavijo se nove prioritete, nove želje in cilji. Mislim, da so posledice lahko pozitivne, če se za to izgorelostjo skriva pokončna oseba. Marsikdo je iz izgorelosti prišel ven močnejši, boljši in z jasnejšimi cilji. To se niti ne sliši tako slabo, kajne? Kot bi pritisnil ponovni zagon na računalniku in čakal tistih sto odstotkov za posodobitve sistema.

	Dajmo ponovni zagon, resetiraj me!





PISMO OČETU





Boli, veš? Ko te ni. Ko začutim praznino, ki je nastala v mojem življenju. Po mamini smrti se je bilo še precej enostavno boriti z bolečino, ker si bil ob meni ti. Zdaj te ni in to boli. Poznaš tisti občutek, ko si pogoltnil preveč hrane, naredil prevelik požirek in te zaboli od grla do trebuha? Nekako tako je, ampak, da tega ne more pojasniti moja požrešnost zaradi dobrega grižljaja hrane. Tega ne pojasni nič, ker je vse preklemano težko pojasniti. Sebi, kaj šele drugim.

	Vsake toliko se ulovim pri pomanjkljivi razlagi, ko me kdo vpraša, kako je zdaj, ko te ni. Res mi ne gre. No, pa saj, kako naj bi šlo. Veliko več si mi pomenil, kot si vedel in kot sem vedel jaz.

	Vsak dan je težje. Tista praznina je vse večja, čeprav govorim, da so slabi in dobri dnevi. Otroci okoli mene odraščajo, mene pa že zdaj žre, ker vem, da bom jokal, ker te ne bo ob mojih otrocih. Ne bodo videli svojega dedka. Jaz ne bom videl tebe kot dedka svojih otrok. Že zdaj se lahko zjokam glede tega. Istočasno pa me melanholično napolni misel na to, da si del mene, da nekako živiš skozi moje telo. Saj veš, kot je Mufasa rekel Simbi v Levjem kralju.

	Tu ti lahko pojasnim, da to pismo pišem tako, kot da ga boš dejansko lahko prebral. Odločil sem se, da bo v eni mojih knjig, ko bom pripravljen na pisanje o tem. V tem trenutku še ne vem, kako bo videti, ampak že zdaj vem, da bo pomemben del, ker me je spravilo nazaj k pisanju. Ko si umrl, sem dokončeval Deželo dinozavrov. Prebral si jo in potem odšel. Mene je zadelo mnogo kasneje, mogoče celo takrat, ko bi me moralo spustiti. Pa me je? Niti približno. Izposodil si bom besede, ki sva jih slišala v filmu o Tomi Zdravkoviću.

	Srečni ljudje ne pišejo pesmi, ti pišem in besede prenašam v knjižni pomen. Srečni ljudje ne pišejo knjig. Ampak sem jih, bil sem srečen, ko sem spisal prvi. Te ne pišem srečen, kar se mi zdi hkrati iskreno, arogantno in sebično.

	Ob sebi imam ljubeče ljudi, vse bolj pa pogrešam tebe in mami. Še tega ne vem, če pogrešam vaju ali samo idejo tega, kar bi lahko imeli, in si mislim, da lažem sebi. Imel sem vaju tistih nekaj let, tebe samega pa še dobri dve leti zatem, ko je odšla, preden si rekel, da greš nazaj k svoji preljubi. Mogoče se bomo pa v nekem drugem življenju spet srečali ob pravem času. Takrat mi vaju ne bo vzela bolezen, mene pa ne bo razžirala izguba. Ker boli, kot hudič.

	Vsak, ki je nekoga izgubil ve, kako to boli. Tudi ti to veš. Še predobro. In težava se pojavi, ko zaradi izgube nekaterih začneš premalo ceniti tiste, ki jih še imaš. Tebi lahko zaupam, da jih ne cenim dovolj.

	V tem trenutku sem sebičen. Gledam nase in na svoje težave. Hočem se popraviti, a mi ne gre. Skozi to pa mi je jasno, da če želim pomagati drugim, moram najprej pomagati sebi. Ne vem, kako delujejo misli, ampak vse to skupaj se mi zdi ironično, prežeto z občutkom smiljenja samemu sebi. Mi lahko razložiš to?

	Veš, da mi že celo življenje govorijo, da sem se super znašel in da sem odrasel v super osebo, glede na situacijo. To ni res. Vse se mi zdi samo fasada, ki jo skušam slikati okolici. Ko sem sam doma, sem tak, kot sem. Zlomljen, zbit in sesut. Boli me, ker te ni in ker vas ni.

	Počutim se, da sem prevaral vse, ki so mi pomagali. Sem dovolj dober glede na besede, ki sem jih slišal? Bojim se neuspeha, ker nimam ničesar, na kar bi se naslonil, ko bi šla ta stvar po zlu. In takih besed se bojim, ker

	bi me lahko spravile na rob prepada. Mogoče je to normalno ali pa ni. Odgovor na to še iščem, škoda, ker te nisem povprašal po tem, ko si bil še ob meni.

	»Ne vem, če sem bil dobr fotr,« si rekel kakšno leto pred smrtjo. Sploh nisem vedel, kaj naj ti odgovorim, ker me je šokiralo. Odgovoril sem ti, da ne govori neumnosti. So bile to res neumnosti ali dejansko vprašanje, na katerega bi lahko podrobno odgovoril pa nisem, ker sem se podobno spraševal jaz in me je bilo strah odgovora? Te je bilo strah odgovora?

	Zdaj se marsikaj sprašujem in stvari so še bolj zapletene. Mogoče pa ti lahko zdaj končno odgovorim na tvoje vprašanje. Vsaj poskušal bom, po zgrešeni priložnosti.

	Bil si otrok sirotišnice, v nekem drugem režimu in drugem svetu. Včasih sem bil dovolj sebičen, ker sem si mislil, da razumem tiste brez staršev. Ker so mi non stop govorili, da ti in mami nista dovolj dobra starša zame. Zato sem moral živeti stran od vaju. Ampak s tem so naredili samo to, da sem se želel še močneje vrniti k vama.

	Imeti ljubeče starše, pri katerih »ne smeš« biti, je najhujša kazen za otroka. Ja, bil je prisoten alkohol, od tega ne bežim. Hudiča, saj skoraj celo knjigo opisujem življenje z alkoholom.

	Trenutek v življenju, ko ugotoviš, da so starši le ljudje, ki delajo napake in tudi sami ne vedo, kaj točno morajo početi, je odrešitev. Sproščen si, ko ugotoviš, da vse ne bo šlo po maslu in vse ne bo z rožicami postlano. Obenem pa se začneš neprenehoma strašiti.

	Tebi vsekakor ni bilo lahko, pa se mi zdi, da si bil zelo zadovoljen s svojim življenjem. Resda ti zaradi očeta niso pustili napredovati v vojski, biti pilot ali policaj. Obenem pa si imel štiri čudovite otroke, dva fantastična vnuka in izjemno vnukinjo. To ti je odtehtalo vse skupaj, ker si čez leta ugotovil, kaj ti dejansko nekaj pomeni. Odkar si dobil mene, stvari res niso bile rožnate, ampak konec je bil pa za v literarne arhive.

	V Cityparku si mi v tretjem razredu osnovne šole kupil Tolkienovega Hobita, ki je postal eno prvih domačih branj v mojem življenju. No, če sem iskren, sem prepisal prvo stran in upal, da učiteljica tega ne ugotovi. Saj verjetno je, a mi ni povedala. Očitno je zadostovalo. Začela se je najina obsedenost z njegovim svetom in zgodbami. Kakšno leto pred tem si me prvič peljal v kino, ljubljanski Kolosej.

	Čudežno potovanje je bila korejska risanka Mijazakija, kjer se desetletna punčka Chihiro znajde v svetu polnem fantazije. Začela se je najina obsedenost s kinom. Malega sinčka si peljal v kino, ki si ga imel rad, in mu dal brati stvari, ki si jih imel rad. Zaradi mene si jih vzljubil, jaz pa sem jih vzljubil, ker so bili to najini trenutki.

	Od preloma tisočletja do najinega zadnjega pogovora so zgodbe tkale tesno vez med nama. Ker za sina je oče vse, ne glede na to, kakšen je. In ti si bil zame popoln. Še vedno si, z vsemi svojimi nepopolnostmi. V otroštvu si me navdušil za tiste stvari, ki jih zdaj lahko delam kot del poklicne poti.

	Brez tebe ne bi živel tiste mantre, da v življenju ne boš delal niti en sam dan, če boš delal tisto, kar ljubiš. In jaz ljubim to, kar delam v življenju. To pa ljubim zaradi tebe. Mogoče ti res nisem znal prinesti kotnega vijaka, francoza ali papagajk, ampak pismo, knjige in filme pa sva izbirala do popolnosti.

	Tatko, kot nekdo, ki ni imel očeta, si bil najboljši oče na tem svetu. Če ti tega nisem znal povedati, ko si bil živ, bodo moja dejanja to dokazovala, dokler sem živ sam. Želel sem si – še vedno si – da si ponosen name in mislim, da ni nič narobe, če si bom z leti, pri katerih si odšel od mene, ponovno želel oditi k tebi.

	Se vidiva in do takrat, rad te imam.





IZGUBA IN ŽALOVANJE





Žalovanje je nekaj, na kar se pripravljamo celo življenje, a nikoli nismo dejansko pripravljeni nanj. Gre za neizogiben del življenja. Nekaj, skozi kar gremo na neki točki vsi. Izguba nekoga, ki ga imaš rad, je ena najbolj bolečih izkušenj, ki jih moraš predelati v življenju. Pretresljiv dogodek je prav vsaka izguba, prva, peta ali deseta. Vsaka udari pod svojim kotom in boli drugače. Prijatelj, partner, starš, otrok, sorodnik ali nekdo drug.

	Ob izgubi doživimo valove intenzivnih in zelo težkih čustev, ki segajo od globoke žalosti, praznine in obupa do šoka, otopelosti, krivde ali obžalovanja. Lahko smo jezni zaradi okoliščin smrti ali pa čutimo jezo, osredotočeno nase, na zdravnike, druge ljubljene ali celo boga. Težko sprejmemo, da osebe res ni več, vseskozi pa se moramo truditi videti, kako si lahko opomoremo in nadaljujemo po izgubi.

	Pri žalovanju pa ne gre samo za čustvene odzive, saj se lahko ob tem sproži tudi kakšna druga reakcija. Spremembe teže in apetita, težave s spanjem, bolečine in oslabljen imunski sistem, ki vodi do bolezni in drugih zdravstvenih težav. Pogosto oziroma prepogosto se pojavijo tudi sekundarni simptomi, ki jih ljudje uporabimo za lajšanje bolečin žalovanja. To je pogosto alkohol ali celo droge. Teh se izogibamo v širokem loku.

	Ko izgubimo nekoga, je normalno, da se želimo odrezati od drugih in se umakniti v svojo lupino. Ampak to obdobje ni namenjeno samoti, saj lahko ta izobčenost prinese več slabega kot dobrega, četudi smo še tako introvertirana oseba. Tudi ko se ne počutimo sposobne spregovoriti o svoji izgubi, nam lahko tolažba in olajšanje bremena žalovanja preprosto prinese ljudi, ki jim je mar za nas. Daje nam vedeti, da je nekdo tu za nas in nam tako vliva novega upanja.



	Pomemben korak na poti do izboljšanja je lahko tudi iskanje pomočit pri tistih, ki jim je mar za nas. Medtem ko je nekaterim prijateljem in sorodnikom morda neprijetno zaradi naše žalosti, bo veliko drugih pripravljeno ponuditi podporo. Če govorimo o svojih mislih in občutkih, nam niso v breme. To nam lahko pomaga razumeti smrt ljubljene osebe in najti načine, kako počastiti spomin nanje.

	Naslonimo se lahko na prijatelje in družino, srečajmo jih na pol poti. Celo tisti, ki so nam najbližje, imajo lahko težave pri tem, da bi vedeli, kako pomagati v času žalovanja, zato ne smemo oklevati in jim povejmo, kaj potrebujemo. To je lahko že pomoč pri organizaciji pogreba ali samo, da so zraven, ko si lajšamo dušo.

	Če si nekdo misli, da je v težkih trenutkih sam, obljubim, da ni tako. Pomembno je najti nekoga, ki bo poslušal, čeprav je plačan za to. Ne sme nas biti sram najti pomoč pri strokovnjakih, čeprav se ti zdijo kot zadnja bilka. Med nami so z razlogom.

	Ko žalujemo zaradi izgube, je najpomembneje, da čutimo, da smo slišani s strani tistih, ki jim zaupamo. Ne potrebujemo še dvoma, da bodo ti izlivi čustev uporabljeni proti nam. Zavedati pa se je treba, da lahko surova čustva nekaterim ljudem povzročijo nekaj nelagodja. To nelagodje lahko povzroči, da se nam izogibajo, govorijo nepremišljene in žaljive stvari ali izgubijo potrpljenje, ko govorimo o svoji izgubi. Tega ne smemo nikakor jemati kot razlog za lastno izolacijo, le obrniti se bo treba na tiste, ki znajo bolje poslušati in tolažiti.

	Tudi če imamo jasno podporo najbližjih, družina in prijatelji morda ne poznajo vedno najboljših načinov za pomoč. Če v svojem žalovanju najdemo stik z drugimi, ki žalujejo ali pa so doživeli podobne izgube, se zna zgoditi, da se bomo v svoji bolečini počutili manj osamljene. Ob poslušanju ali branju drugih zgodb lahko pridobimo dragocene nasvete za obvladovanje čustev.

	Omenil sem že iskanje strokovne pomoči, v čimer ni ničesar sramotnega. Pogovorimo se lahko s strokovnjakom, kot je psiholog, psihoterapevt ali psihiater. Zaupanje strokovnjaku lahko pomaga premagati čustva, ki jih je hudičevo težko deliti z družino ali prijatelji, se soočiti z morebitnimi nerazrešenimi težavami zaradi smrti osebe in najti bolj zdrave načine, kako se prilagoditi življenju po izgubi. Tudi najtežja stvar lahko prinese najboljše rezultate. Mnogim je tako lahko v pomoč tudi iskanje tolažbe v veri. Obiskovanje verskih obredov, branje duhovnih besedil, molitev, meditacija ali pogovor s članom duhovščine lahko prinesejo veliko tolažbo in pomagajo pridobiti pravi pomen smrti vašega ljubljenega.

	Poiskati je treba pomoč, ki bo pomagala. Ampak potrebno se je zavedati nečesa, ko pride do obdobja žalovanja. To je, da se zna zgoditi, da bomo hote ali nehote zanemarili svoje zdravje in dobro počutje. Stres, travma in intenzivna čustva, s katerimi se spopadamo, lahko vplivajo na naš imunski sistem, prehrano in spanje ter močno vplivajo na splošno duševno in fizično zdravje.

	Če zanemarimo svoje dobro počutje, lahko pride celo do podaljšanja procesa žalovanja in tako postanemo bolj dovzetni za depresijo ali zapleteno žalovanje. Prav tako zaradi tega ne bomo mogli opravljati nalog tolaženja drugih članov družine, prijateljev ali otrok. Tako je pet preprostih korakov odličnih zato, da poskrbimo zase med obdobjem žalovanja.

	Obvladovati moramo stres, kar je sicer zadnja stvar, ki bi si jo v takem trenutku želeli, a je esencialnega pomena. Odličen recept za to je vadba, ki je močan protistrup proti stresu, pa še lažje je zaspati. Tudi sprostitvene tehnike, kot so globoko dihanje, meditacija in joga, so učinkoviti načini za lajšanje tesnobnosti in skrbi. Najdite tisto, kar vam ustreza in temu sledite.

	Drugi način je preživljanje časa v naravi, kar je pomirjujoča izkušnja v času žalovanja. Lahko gre za preproste sprehode po parku, tek v gozdu ali celo vrtnarjenje. Stik z naravo v nas zbudi občutek pomirjenosti, normale in ustaljenih tirnic. Enako je s sledenjem interesom, ki bogatijo življenje.

	Hobiji, športi in drugi interesi, ki življenju dodajo smisel in namen, lahko po pretresu žalovanja v življenje vrnejo tolažilno rutino. S tem bomo negovali svojega duha in si pomagali napredovati. Večkrat omenjena vadba pa ne pomeni veliko, če se med obdobjem žalovanja odpovemo hrani in spanju. To velja za ogromno napako, saj tako ogrozimo svoje telo in dodatno načnemo počutje.

	Da se lahko naše celjenje začne, moramo poskrbeti za svoje počutje in se dobro prehranjevati in spati. Istočasno pa se moramo – kot že omenjeno – izogibati alkoholu in drogam. Ponavljam, da se lahko to sliši mamljivo zaradi pretveze, da nam bo pomagalo, a nam ne bo. Čezmerno uživanje alkohola in drog na dolgi rok le ovira sposobnost in namen žalovanja.

	Zaključek žalovanja se razlikuje od osebe do osebe, prav vsaka pa zase ve, kdaj bo to obdobje nastopilo. Marsikdo je že slišal besede v stilu »saj bo minilo« ali pa »samo ne se zdaj ustaviti« in pri tem začutil, da bi se z lopato narahlo dotaknil glave tistega, ki je to izrekel.

	So besede, ki se jih ne izreče, še posebej v trenutkih, ko je ta oseba vidno prizadeta. Jasno je, da lahko žalovanje traja zelo dolgo, pogosto tudi nikoli ne izgine. Prisotno je nekaj dni, tednov, mesecev ali let. Pomembno je le, da žalovanje ne postane glavna stvar v našem življenju, saj lahko korenito spremeni smer naše poti.

	Poznamo svoje telo, saj živimo v njem 24 ur na dan. Poslušajmo ga in mu pomagajmo, ko nas prosi za to. In če želimo prenehati z žalovanjem, s tem ni nič narobe, saj moramo poskrbeti zase.

	Osebno imam stavek »življenje gre naprej« za enega najbolj hladnih, kar sem jih prepogosto slišal, a mnogim pomaga. Sam ga ne prenesem, a na srečo smo ljudje različni. Drugim pomaga trditev, naj si vzamejo čas za žalovanje, tretjim pa zgolj objem. Ker nikoli ne vemo, kaj si misli druga oseba, ne pričakujmo, da to o nas vedo oni. Bodimo iskreni s sabo in okolico. Le tako lahko pomagamo drug drugemu.





PISMO BRATU





Zdaj pišem tebi, starejši brat. Ni te že skoraj polovico mojega življenja. Še približno eno leto imam, da dosežem starost, ki si jo dočakal, ko si odšel. Ko bom starejši od tebe, me bo bolelo še bolj. Starejši bom, kot si bil kadar koli ti. Kako naj me to ne boli? Nekoč te v mojem življenju ne bo že dvajset, trideset ali štirideset let in izginil boš v pozabo.

	Veš kolikokrat sem si mislil, da se te ne ne bom več spomnil, pa si v bistvu še vedno nekje v mojih mislih. Tvojih slik nimam več izobešenih na steni ali pa zataknjenih v denarnico, ker se mi izrišeš na vekah, ko zamižim. Takrat si pred mano z istim pogledom, z istim nasmehom in prisegel bi, da te slišim nekje v bližini.

	Toliko časa sem bil jezen, da te ni več, da je ta občutek premagal žalovanje. Zajadral sem v neznane vode in bil sem jezen, ker nisem razumel zakaj in kako. Zakaj te ni več, zakaj ravno ti in kako naj grem naprej, če te ni? Imel sem vprašanja, ki sem jih običajno postavljal tebi, potem pa te v nekem trenutku ni bilo več. Še vedno jih imam. O tebi, o nama, o sebi in življenju nasploh. Je bilo tudi tebe tako strah, ko si bil v mojih letih? Te je bilo še bolj? Si sploh imel koga, na kogar bi se lahko obrnil?

	Vem, da je toliko reči, ki jih ne vem o tebi, ampak si jih niti ne želim izvedeti. Vsakemu lahko rečem, da si bil najboljši vzornik, čeprav sem kasneje izvedel kar nekaj reči, ki bi lahko pričale o nasprotnem. Ampak zame si bil car. Še vedno si. Želim si le, da bi me lahko videl zdaj in v tem trenutku. Misliš, da bi bila sploh prijatelja?

	Letos bi praznoval štirideseti rojstni dan. Upam, da si vseeno ga, kjerkoli že si. Upam, da sta ati in mami s tabo in ste praznovali skupaj. Upam, da nisi sam. To zadnje je edino, kar si dejansko želim. Lažem ... Želim si, da bi te še enkrat videl. Ne vem, kako, ampak to si želim. Vsakič, ko stojim pred tvojim grobom ali pa se zbudim na tvoj rojstni dan ali dan, ko si umrl, si zaželim, da bi bilo nekako mogoče, da sva vsaj en dan skupaj. To bi bilo noro.

	»Vedno bom tukaj, če boš kaj rabil,« so lahko najbolj boleče besede, ki jih sliši otrok ali najstnik. Še posebej, če so izrečene nekaj mesecev pred smrtjo. Ni te bilo več in za nekaj časa sem izgubil kompas. Vprašanje, če sem ga sploh našel ali pa sem le na slepo ponovno našel svojo pot. Nisem več jezen nate, samo preskakujem med pogrešanjem in veseljem. Ker te ni in ker sem te imel.

	Toliko sebe sem skušal zgraditi na spominih o tebi, da sem pozabil nase. In to ni bilo prav. Še vedno sem lahko ohranil tvoje bistvo in ga dodal k svojemu, saj smo ljudje le odraz tistih, ki so nam blizu. Ob meni si bil ti, tako ali drugače. Tudi, ko te fizično ni bilo več pri meni. Bil si nekje.

	Močno upam, da mi ne zameriš, ker ob spominu nate ne zajokam več kot nekoč. Ne gre za to, da te ne bi pogrešal, ampak za to, da sem prejokal že večino vsega, kar sem imel za prejokati. Žaloval sem, potem ko sem mislil, da bom šel lahko skozi to izgubo brez žalovanja.

	To je bila napaka, veš. Moral bi žalovati takoj, pa sem hotel biti močan. Ti mi ne bi pustil, da sem močan, ker si vedel, kako se odzivam na stvari. Dolgo sem si želel, da bi bil nekomu to, kar si bil ti meni. Ampak sem se potem premislil, da bi postal nekaj boljšega, nekaj, kar sem lahko le zaradi tega, ker si me navdihnil ti.

	Tako me je bolelo, da nisi videl mojih uspehov, da sem jih pozabil deliti s tistimi, ki so bili blizu mene. Prenehal sem jih primerjati s tabo, ker te v taki obliki ne bodo dosegli. Lahko pa te presežejo v drugih in to je čisto okej. Tega si me naučil ti, sprejemanja drugačnosti in tolerance. To je tisto, kar sem izgubil, pa nedolgo nazaj spet našel. In takrat sem našel tisti spomin nate, ki me potolaži in potiska naprej.

	Mogoče se nekoč spet srečava, želim si, da bi se. Ne samo v sanjah, ampak nekje. Do takrat pa ti obljubim, da bo seznam reči, ki ti jih bom želel povedati, napolnjen s čudovitimi rečmi in spomini. Ampak, pripravi se, ker imam pripravljeno goro vprašanj.

	Do snidenja, dragi brat. Pogrešam te.





ZAKAJ NE PIJEM PA BI LAHKO?





Brat je umrl zaradi alkohola, saj ga vlak drugače ne bi zbil, ko se je vračal z zabave. Takrat sem odšel v prvi letnik srednje šole in si obljubil, da alkohola ne bom nikoli pil. In moram si priznati, da sem se tega zelo dolgo držal. Pri starših sem videl tisti najslabši del alkohola, ampak ta konzumacija se je razlikovala v nečem pomembnem.

	Oče je pil iz preprostega razloga. Ker je bila to navada in ker je pila njegova žena. Dokaj nelogičen razlog za pitje, a zakonci so včasih precej nelogični. Po drugi strani pa je mami pila zato, da skrije bolečino. To mi je povedala, ko sem ji nekoč postavil preprosto vprašanje: »Zakaj piješ?« Odgovorila mi je, da pozabi in s tem skrije bolečine. Tu ni šlo več za razumevanje tega, koliko ali kaj pije, temveč zakaj sploh pije.

	Dolgo sem skušal pomagati, da bi nehala piti in našla nekaj drugega, kar bi ji pomagalo. Če pa sem iskren, je bila njena trma močnejša od moje in odnehal sem, ker sem videl, da se z mojim vztrajanjem skriva najin pristen odnos mame in sina. Tega nisem želel izgubiti, saj sem videl, da se to lahko pri njej dokaj hitro zgodi, če ji želi nekdo pomagati, a si ne želi pomagati sama. Pila je še naprej, vse do zadnjih dni.

	Lahko rečem, da sem uspel pri tem, da je pila veliko manj, a je bilo s poslabšanjem zdravja tudi to dovolj. Če so se ji noge pred leti zapletale zaradi štirih toplih piv in štirih ta kratkih, so se ji v zadnjih letih noge zapletale zaradi dveh kozarcev vina. Ni šlo več in tega se je zavedala.

	Ati je včasih v šali, skoraj žaljivo, dejal, da zdaj vsaj manj spije in manj zapravi. To je bilo že v časih, ko je sam nehal piti. In tako kot je pil, je tudi nehal piti. Iz preprostega razloga, ki je bil mešanica možganske kapi in plačevanja policijskih kazni zaradi napihanja med vožnjo.

	Takrat si je podaljšal življenje, ker sva bila tako jaz kot on prepričana, da bi ga drugače izgubili že veliko prej. Najin odnos se je izboljšal, bil je bolj aktiven in razumevajoč. Verjetno je bil prej tudi, ampak streznil se je tik pred obdobjem, ko sem ga potem najbolj potreboval.

	Kot otrok sem imel hudo pomanjkanje samozavesti in težave s prekomerno telesno težo. Tudi ko sem slednjo odpravil in bil v življenjski formi, sem imel težave s samozavestjo. Takrat sem prvič poskusil kapljico alkohola na zabavi s prijatelji.

	Pivo mi ni bilo všeč, sem pa vzljubil gin tonik, ker je grenke gazirane pijače rad pil moj oče, jaz pa z njim. Čeprav smo bili v srednješolskih letih, nisem bil na veliko zabavah. A ko sem bil, bi to lahko opisali z norimi spomini. Živel sem pri bratu in stroga vzgoja je pomagala pri tem, da nisem imel neke pretirane želje po nočnih odhodih in zabavanju.

	Med tednom sem živel v Ljubljani, za vikende pa odhajal domov k staršema. Izkoristil sem, da se med seboj niso pogovarjali, in z majhno lažjo čez vikend ostal pri prijatelju ali takratni simpatiji. Takrat se je začelo edino obdobje v mojem življenju, ko sem po pijači posegal vsak dan.

	Zdaj, toliko let kasneje, se mi zdi tako naivno, neumno in otroško, da me je kar sram. Iskal sem samega sebe, kaj točno želim postati in kaj bom. Nisem imel pojma in čeprav so se moje napake iz preteklosti tu že popravile, sem se samemu sebi zdel napačen. Takrat sem stopil v najstniško razmerje s punco, s katero sva bila tisti klasičen toksičen duo. Recimo da dobra vsak zase, a katastrofalna skupaj. Razšla sva se, nekaj tednov kasneje pa sem izvedel, da je splavila. Tega še ne polnoletni otrok ne sme doživeti.

	Nisem vedel, komu naj povem, nasveti sovrstnikov pa mogoče niso najboljša smernica za reševanje težav. Rabil sem nekaj, kar bi mi pomagalo in to je bil v moji glavi le brat, ki sem ga izgubil. Bolelo me je, ker ga ni bilo in sprožile so se domine, ki so pripeljale do neumne odločitve.

	Nisem bil nujno postavljen v najboljši položaj, da bi sprejemal najboljše odločitve. Kupil sem si steklenici vodke, ker je bila najcenejša. Kupil sem tudi dva tetrapaka jagodnega soka, ker je ta najboljši, da prekrije vonj alkohola. Imel sem plastenko ledenega čaja, ki sem jo do tretjine napolnil z vodko in dodal jagodni sok. Vse sem imel skrito v omari, posumil pa ni nihče.

	Ko sem se vsako jutro tistih štirinajst dni odpravil v srednjo šolo, sem spil toliko pijače iz plastenke, da sem pred vhodom v šolo to že čutil. Ker je bilo na prazen želodec, se je čutilo toliko bolje. Plastenka je bila z mano za čas pouka, običajno cel šolski dan, precej naključno pa je sovpadala z vajami za maturantski ples, ki je sledil tisto leto. Imel sem precej nizko toleranco do alkohola, zato nisem potreboval veliko požirkov, da sem čutil vpliv pijače. Ampak čutil sem ga. Žvečil sem žvečilne gumije, da bi še dodatno prikril vonj vodke. Nisem sledil pouku, v ušesih sem imel slušalke in želel sem iti domov.

	Ko se spominjam dogodkov, ne vidim slabiča, ampak zlomljenega fanta, ki ni znal nadzirati svojega življenja. In ponosen sem nanj, ker je kmalu videl, da to ni prava pot. V glavi mi odzvanjajo mamine besede, da naj ne postanem oseba, poleg katere tudi sam ne bi želel biti. Želel ali pa hotel sem biti nekdo, pri katerem bi drugi iskali uteho in bi jim lahko iskreno pomagal. S tisto plastenko sem bil daleč od tega, da bi lahko komu pomagal, saj še sam nisem vedel, kaj se dogaja.

	Premislil sem svoje življenje, svoje dosedanje izbire in kam bi me lahko vodile. Nisem si želel končati kot moja starša in nisem želel umreti pri sedemindvajsetih, kot moj brat. Ne glede na ljubezni do najbližjih sem želel imeti nekaj več. Ne v materialnem smislu, ampak v duši. In to je najtežje pozdraviti, zato je nisem želel več načenjati.

	O duši ne začne razmišljati le verna oseba, ampak žalostna oseba. Bil sem žalosten, ker nisem videl jasne poti. Pomislil sem na to, kaj imam in kako lahko iz tega ustvarim nekaj, kar bo v ponos meni in okolici. Začel sem živeti drugače. Prst sem pomočil v ledeno mrzlo vodo in videl, da ne želim plavati v tem. Spremenil sem se.

	Sebe sem moral postaviti na prvo mesto, ampak z drugačnimi prijemi. Razmišljati sem začel o sebi, svoji prihodnosti in željah. Kaj si želim, kaj bi rad postal in s kom bi to želel ustvariti. Vedel sem, da ne bo šlo na »izvolte«, kot je živela moja mama.

	Pravijo, da otroci podedujemo življenjske vzorce s strani staršev. Tej trditvi sem le delno naklonjen, ker je na vsakem posamezniku, da popravi napake svojih predhodnikov. To mora biti njegova naloga, njegovo poslanstvo. Biti moraš boljši do sebe, do svojih bližnjih in biti boljši del družbe. Moral sem držati obljube do sebe in tistih, ki sem jih do tistega trenutka že izgubil.

	V zadnjem letniku srednje šole se je zdelo naivno, da bo moja sošolka v bistvu ljubezen mojega življenja, ampak je. In za to se borim vsak dan. Še kako res pa je, da sem moral popraviti sebe, da se mi ni bilo treba pretvarjati, kako dobra oseba sem. Moral sem postati dobra oseba. Zanjo, zame in za vse okoli mene.

	Starša sta bila 43 in 51 let starejša od mene in jasno mi je bilo, da jih bom pri svojih dvajsetih letih začel počasi izgubljati. Leta so morala šteti in vedel sem, da bi pitje alkohola vplivalo na moje dojemanje trenutkov, ki bi jih preživeli skupaj. To sem videl pri mami, ki je pozabljala trenutke svojega življenja in se jih začela spominjati le v izsekih, napolnjenimi s strupenimi besedami in odtenki. Kar se spomniš, ni čista resnica.

	Skozi njene oči sem lahko videl, kaj staršem pomeni, da otrok začne živeti in postajati samostojen. Bilo mi je dovolj, da sta bila ponosna name. Saj je to vse, kar si otrok v bistvu želi. Da so njegovi vzorniki ponosni nanj.

	Ni težko razumeti, zakaj nekdo pije. Zdi se mi, da je precej enostavno razumeti odvisnost. Prekleto težko pa je sedeti s to osebo v dreku in ji pomagati splezati ven iz globin prepada. Včasih prideš v tako zgodbo prepozno, tako kot sem jaz, in lahko le blažiš posledice. Mogoče je že to dovolj.

	Najslabše, kar lahko storimo pri pogovorih o odvisnostih, je posploševanje. Če nekaj uspe večini, še ne pomeni, da to lahko uspe tej določeni osebi.

	Vem, da se je odvisnosti ozdravilo mnogo ljudi, ki jim je bila na silo odvzeta svobodna odločitev glede pitja, ampak to pri mami ne bi delovalo brez izgube najinega razmerja.



	Vem tudi, da se moraš sam odločiti, če dovoliš pomoč. Pot do svetlobe je težka in naporna, veliko bolj kot pa pitje iz kozarca ali fl aše. Alkohol ponuja hiter izstop iz vlakca življenja, zato ga mnogo ljudi pije v velikih tekočinah. Ampak kmalu začne vplivati na osebnost, razmerja in življenje samo. Takrat je pogosto prepozno, ker je odvisnost prehuda. Nekaj postane navada, ta pa je železna srajca, ki se je zapekla na kožo in je ni moč sneti, ne da bi pri tem povzročil še druge bolečine. In ljubljenim osebam je težko pomagati, ker njihova bolečina boli tudi tebe.

	Sprijaznil sem se, da svojih staršev nisem mogel rešiti, kot sem si v otroštvu mislil, da jih bom. Sem pa ponosen nase, da sem jima olajšal tista zadnja leta in vzpostavil prekrasno razmerje s čudovitimi spomini, ki prekašajo kakršno koli slabo izkušnjo. Teh nikakor ne bom pozabil, saj so velik razlog za to, da sploh sem tu, kjer v življenju sem. Imam jih za opozorilo, kaj se lahko zgodi. In v življenju mi je bilo že pogosto zelo hudo, a po alkoholu nisem posegal. To sem se naučil iz napak staršev.

	Ni pravično od nas, da obsojamo alkoholike. Že sama beseda je dobila negativen prizvok, kajne? Ne poznamo njihovih zgodb in brez zavedanja sleherne odločitve v življenju in njihove reakcije nanje je izven naših dovoljenj, da to kritiziramo ali popravljamo. Še posebej, če to ni odraz resnične želje po pomoči, ampak le pumpanje lastnega ega.

	Mislim, da sta bila moja starša dobri osebi. Zato sem jima želel pomagati. Bila sta odvisna od alkohola in cigaret, eden bolj kot drugi, ampak njuno vodilo je bila ljubezen. Ljubeča starša. Kaj več kot to bi si sploh lahko želel?

	Običajno so prav najboljše osebe tiste, ki jih življenje najhuje prizadene. Vsak ni dovolj močan, da se spoprime s temi preprekami, kar je povsem normalno. V življenju si lahko želimo le to, da smo obkroženi z dobrimi osebami, ki nam želijo le dobro. Alkohol vpliva na našo percepcijo tega, da nam želi nekdo pomagati zaradi nas samih, ampak ne sme nas biti strah prositi za pomoč, če se ne prepoznamo vel, ko se pogledamo v ogledalo. Bodimo ogledamo samim sebi in šele takrat bomo videli, če imamo dovolj moči za pomoč drugim.

	Moja oziroma naša zgodba se je končala nekako grenko in sladko. Hudo je, ker sem jih izgubil, ampak sem hvaležen, ker smo imeli tista zadnja leta. Če bi lahko, bi vse ponovil na enak način.

	Ne vemo, kaj se dogaja v življenju drugih ljudi, zato bodimo prijazni. En sam slab dan lahko pomeni veliko spremembo. Enako pa lahko spremembo pomeni tudi en dober dan. Bodimo prijazni.

	Za konec sem dolžan še zadnjo razlago. Zakaj ne pijem oziroma kako to, da nisem alkoholik, kot sta bila moja starša? Odgovor je sila preprost. Ker sem uporabil zgodbe svojih bližnjih, da sem si ustvaril življenje in pogled na življenje, ki ga obožujem.

	Včasih mi je v življenju strašansko hudo, ampak dvignejo me okolica, narava, družina in prijatelji. Vem, da bo vse dobro. In nekaj noro navdihujočega je v prekinjanju tradicij ali vzorcev, ki nam jih pripisuje družba. Nisem moja starša, a le pri najslabših rečeh. Še vedno sem njun sin. Ponosen sem na to, da sem lahko končno v položaju, kjer mi je omogočeno sprejemanje najboljših odločitev.

	Vsega ne jemljem za samoumevno in vsak dan skrbim, da tako ostane.

	Rad imam svoje življenje.





PISMO BRATU II





Ni osebe, ki iz mene lahko tako enostavno privabi čustva, ki so na rdeči in modri strani Plutchikovega kolesa čustev. Čustva, ki jih ne želim imeti v svojem vsakdanu. In samo zato, ker sva jih imela v življenju drug do drugega kar precej, so lahko tista »lepša« čustva toliko bolj izrazita.

	Več časa, kot sem preživel s tabo, manj rad sem te imel. Veliko krivde za to nosim sam in zato je izjemno težko pisati ta del, ker ne želim, da bi kdo razbral sovraštvo med nama, ki ne postoji več. Od tega, da nosim veliko krivde za vse, ne bežim. Zavedam se, da sem bil otrok v težki situaciji in ustvarjal težke situacije.

	Pogosto razmišljam, če je bilo tudi tebi tako težko in se nisi imel na koga obrniti. Tega marsikdo ni nikoli pomislil o tebi, samo tiste slabše stvari. Ker si prav te dal na plano, k sebi pa nisi spustil nikogar. Mogoče bi se moral odpreti prej, da bi te lahko razumel, ker te dolgo nisem. Lahko le predvidevam, zakaj in kako, ampak se mi ne zdi pravično.

	Ne poznam te, ugotavljam. Kdo sploh si? Kdo si bil, ko sem živel pri tebi? Kdo sva midva?

	Veš, da še vedno trznem, ko preberem tvoje ime na ekranu zvonečega telefona? Kriv sem si sam, ker te povezujem z nekaj travmatičnimi trenutki življenja. Ne želim biti ta, ampak, ali je mogoče, da sva za to kriva oba in ne samo jaz, ali samo ti? Neka kombinacija obeh, ki je ustvarila prihodnost, v kateri se dejansko ne razumeva tako, kot bi se morala. Ker me vseskozi preveva občutek, da nekaj manjka, nekaj čudnega je v zraku do trenutka, ko se vidiva in potem takoj od trenutka, ko se razideva. Kot da nekaj še vedno ne deluje prav. Kot da nisva celota, ki si jo zamišljam v glavi.

	Ali mogoče, kot že mnogokrat, padam v lastno past premišljevanja o tem, da bi nekaj odličnega lahko bilo še boljše, če zavijeva ta vijak tako in to premakneva tako? Verjetno ja, ker sem včasih tak.

	Tako močno te želim vprašati, kako si. Ampak ne »kako si?«, ampak tisti pravi, kako si, ki ga izrečemo z iskrenim glasom. Tisti, ki ti že v glasu sogovornika daje vedeti, da ga to dejansko zanima. Ne tisti, ki je obvezen pri srečanju, ampak tisti, ki pride iz srca. Ampak se bojim, ker si v glavi vrtim tvoje odgovore. Me boš spet zafrkaval, ker se ti skušam odpreti ali se boš zaprl vase, ker se bojiš odpreti ti? Škoda.

	Ne želim, da najino življenje mine tako – brez globokih pogovorov. Vedno sva jih imela le glede materialnih stvari in takih tem ne štejem za globoke ali osebne. Seveda, naučil si me ogromno o financah, o zaposlitvi in mi vseskozi ponujal drug vidik situacije, za kar sem ti večno hvaležen.

	Ampak, kaj če bi imela samo en pogovor, ki bi bil tako podoben tistim besedam, ki si mi jih rekel v objemu, ko je umrl kdo od najinih bližnjih? Tak pogovor, kjer mi zlom tvojega glasu daje vedeti, da besede prihajajo direktno iz srca in jih možgani niso imeli čas olepšati in prefiltrirati. To si želim od naju, vsaj enkrat.

	Do takrat pa ti lahko v pismu povem vse, kar bi si ti želel povedati v živo in sem ti nazadnje prav tako povedal v pismu. Le še bežno se ga spominjam, ampak se mi zdi, da se ne bo razlikovalo kaj dosti, če bi ju primerjal med seboj. Stresam glavo, ker mi misli spet uhajajo nekam, kjer nimam moči, da jih nadzorujem. Mislim o tem, ali še imaš tisto pismo, ki je bilo napisano v težkih trenutkih, pa sem vseeno spisal nekaj lepega. Veš, da je bilo to prvo pismo, ki sem ga dal nekomu?

	Manj kot sem s tabo, bolj te imam rad. Ne razumem zakaj in ne želim izvedeti psihološkega pomena mojih občutkov. Tako naj tudi ostane. Če bi odšel danes, bi te imel rad in bil bi zlomljen. Če bi umrl, preden se zbudim, bi želel, da veš, da nekaj mojega najboljšega pisanja v življenja nastane, ko mislim nate in na naju.

	Čustva so lahko taka in drugačna, nežna in močna. Ne glede na to, kaj čutim ob misli nate, so to močna in izrazita čustva. Te lahko enostavno zlijem na papir, ker se v mojem srcu prevevajo obžalovanje, jeza, ljubezen in melanholija.

	Hočem, da veš, da bodo pozitivna čustva do tebe vedno prevladala tiste, ki bi jih šteli za negativne. Enako je s spomini, ker mi je zdaj, toliko let kasneje, res malo mar za vse težke trenutke. Obžalujem jih, seveda, ampak ne pustim, da to spremeni mojo naklonjenost tebi. Tu ne gre za nek stockholmski sindrom temveč golo prepuščanje ljubezni do starejšega brata, ki je žrtvoval marsikaj zame, a ni imel možnosti, da to razloži, ker se je vseskozi zapiral vase in ostal sam. Ampak imaš mene. Samo to želim poslati v svet. Da bi ti stal ob strani in nikoli dopustil, da nekdo drug slabo govori čez tebe. Ker nima pravice, še posebej, če govori o relaciji jaz-ti.

	Rad te imam. Le občasno ti to rečem in takrat mislim resno. Rajši vidim, da greva na princip »voli me malo, a voli me dugo«, kot je rekla mamina vaza, kot pa da se slepiva in pretvarjava, da je nekje med nama neka bratska vez. Imava jo, pa naj si kdorkoli misli karkoli. Ko mi bo v življenju zagustilo, se bom obrnil k tebi, ker vem, da boš stal ob meni, če te bom rabil.

	Verjetno name ne gledaš enako, kot jaz nate, ampak to bi ti želel vrniti. Želim, da imaš občutek, da se lahko zaneseš name, mi kaj zaupaš in te ob tem ni strah, da bi šlo to naprej.

	Ne glede na vse, sem ti izjemno hvaležen za vse, kar si storil zame in naj te besede drugih ne prepričajo v to, da sem te postavil v ozadje nekomu drugemu. Ker ni res. Imela sva težke trenutke, ampak zdi se mi leno, da bi se fokusiral samo nanje, ker je cel svet zavit v take težke trenutke. Če bi odšel danes, bi bil žalosten. In kot to vidim jaz, se je moralo v preteklosti zgoditi nekaj čudovitih reči, drugače ne bi bil žalosten. Ko bi ob tem stopil korak nazaj in si predvajal najine skupne trenutke, bi videl peklenski začetek mojih spominov nate in hitro prikazovanje naukov, ki si mi jih podal skozi moje neumnosti.

	Veliko sebe sem poustvaril na tvojih besedah, ker mi je bilo pomembno, kaj si misliš. Še vedno mi je. Ni pa mi težko priznati, da sem želel nekatere reči početi drugače kot ti. Tako življenje verjetno je. Ustvariš pot mlajšim, jim pokažeš pot, ampak na koncu samo upaš, da si jih opremil z napolnjenim nahrbtnikom in pravim kompasom, da lahko najdejo pot, ki ustreza njim, in si pripravljen sprejeti, da bodo delali svoje napake.

	Želim ti reči le, hvala. Brez tebe ne bi bil jaz in ne bi bil tu. Zato sem ti hvaležen.





ZAKAJ SE BOJIM SMRTI?





Lagal bi, če bi to poglavje začel s spominom na otroštvo in se pretvarjal, da v zadnjem obdobju ne pomislim na smrt in pri tem ostanem miren. Ne, misel na smrt me lahko sesuje, če bi se ji prepustil – toliko se že poznam, da sem seznanjen z obsegom svoje mirnosti. Tisti občutek minljivosti, ki te preveva, ko pomisliš na to, da po smrti ne obstajaš več. Na svetu si toliko let, potem pa nič do konca, če konec sploh je. Ne reinkarniraš se, ne obstajaš več, ni nebes, nobenega novega začetka … Samo konec. Kdo pomisli na smrt in ostane miren?

	V nekem intervjuju je ameriški komik bivšemu ameriškemu predsedniku Obami dejal, da je preveč pameten in kot tak mora biti depresiven. To se mi zdi nekaj najbolj zanimivega. Če nisi bral, širil obzorij in razmišljal o vsem mogočem, tvoje misli pač ne morejo uiti v neznano.

	Priznam, da ne vem, kako taki možgani delujejo, a za nekaj dni bi jih rad posvojil. Spočil bi se kot dojenček. Potem bi se spirala premišljevanja vrnila še močnejša, ker bi morala nadoknaditi tisti dopust, ampak ta čas bi bil sproščen, miren in neveden.

	Želim si plavati v neskončnem morju nevednosti, preprosto oddelati svoje dolgočasne delavnike in na koncu dneva zapreti oči. Pri tem se vprašam, če taki ljudje na koncu dneva ne razmišljajo o tem, kaj bo njihova zapuščina svetu, če jim je mar, da se jih ne bo spomnil nihče več?

	Ali ni vredno vsaj poskusiti, čeprav se zdi le klic v neznano? Poskusiti biti nekaj, kar bo doprineslo svetu in pomagalo prihajajočim rodovom. Ni to nekaj izjemnega? Seveda je. Ampak s tem pridejo tudi misli in skrbi. Te pa hitro postanejo dvomi o obstoju, razmisleki o minljivosti in strahu pred neuspehom. Sprašuješ se, nerviraš se o tem, če imaš dovolj časa, potem pa naslednjih štirideset minut preživiš sključen pred telefonom in gledaš deset sekund trajajoče posnetke, ki ti zastrupljajo misli. To ponavljaš tri dni, dva tedna, štiri mesece in kar naenkrat si izgubil 80 ur svojega življenja v tretjini leta. Ta izgubljeni čas bi lahko izkoristil za sprehod do Benetk iz Ljubljane in nazaj. Nesmiselno že morda, a prav toliko kot internetno brskanje, ki mu ni videti konca.

	In tu se pojavi paradoks, ker se utapljamo v rečeh brez konca in kraja, obenem pa se bojimo nečesa, kar nam predstavlja dejanski konec. Če ne verjameš v ponovno rojstvo, je to življenje edino, ki ga imaš. Ne šteješ ga v letih, na katera ga razvlečeš, ampak v tem, koliko življenja postaviš v vsak trenutek. Užij življenje, tvoje je.

	V nekem trenutku ležiš na tleh, gledaš v nočno nebo in preštevaš zvezde. Zaveš se, da je toliko vsega, o čemer nimaš pojma. Lahko te je strah, lahko pa to vzameš kot navdih. Postavljen si bil na ta svet, da zažariš in daš s tem drugim ljudem vedeti, da lahko tudi oni. Mogoče je tvoj adrenalin branje inspiracijskih citatov in to je povsem fantastično. Vsak od nas ima nekaj, pogosto kaj čudnega, in to ga napaja. Za mnoge je to tudi strah. Človeštvo skozi zgodovino hodi vštric z njim. No, če smo iskreni, beži tik pred njim, ker gre le za strah.

	S strahom ni nič narobe. Ja, je votel in ga zunaj ni nič, ampak izhaja iz težkih spominov in globokih misli. Strah, da boš izgubil ljubljene. Strah, da boš zapustil ta svet. Se vseskozi spraševal, če ima vse skupaj sploh smisel in če je vredno živeti. Temu se boš prepustil na enak način, kot zvečer zaspiš. Počasi, premišljujoče, potem pa boš padel v sen. Takrat te bo strah. Takrat je strah mene.

	Ampak vsak strah ni isti, ne občutiš ga na enak način kot vse ostale. Ta je globlji, zakopan nekje v duši in praska na površje. Boli te v prsih in stiska, kot bi bil ujet v premajhnem prostoru.

	Vdihni in se prepusti lepim trenutkom, pojej košček čokolade ali počni nekaj, kar ljubiš. Če boš živel v strahu pred neuspehom, ne boš nikoli dosegel življenja, ki si ga želiš, a želiš manj kot pa se bojiš neuspeha.

	Ko sva bila mlajša, sem nečaku med igro rekel, da bo vsak človek umrl in izginil, kot so izumrli dinozavri. Naslednji dve uri sem porabil, da sem ga iz nenehnega joka spravil v stanje smeha. Svoj strah sem prenesel nanj, a me v tistem trenutku ni bilo strah lastnih besed oziroma tega, kar so predstavljale. Strah me je bilo, ker sem ga spravil v jok in se zavedal, da to lahko pusti kakšno posledico. Danes lahko rečem, da se je vse dokaj srečno izšlo. Ampak oba je strah. Iz podobnih razlogov. Ne zdi se nama, da sva bila na svet poslana samo za plačevanje položnic in to je dobro.

	Svet je poln priložnosti, je čudovit in navdihujoč, če ga znaš pogledati s prave strani. Verjetno te to nauči življenje, saj sem spoznal nemalo ljudi, ki v tem, da so živi in zdravi, niso videli ničesar lepega, samo trpljenje. Pa vseeno je lahko svet prav to, trpljenje. Ker nisi vedno v najboljši formi, da odženeš strahove in demone.

	Včasih ti pač ne gre in upaš, da ti ne bo nikoli treba ugotoviti, kako si videti na najnižji stopnički sveta. Resnični sta dve dejstvi. Mnogi nanjo ne bodo nikoli stopili in za mnoge je to pogosto prehuda preizkušnja.

	Pravijo, da se ljudje smrti bojimo iz nekaj razlogov. Prvi je strah pred neznanim, saj je smrt verjetno največja neznanka, iz katere se še nihče ni vrnil, da bi nam podal informacije iz prve roke.

	Ljudje se bojimo tistega, česar ne razumemo in povsem normalno se zdi, da se bojimo smrti, ker je ne poznamo. A četudi je normalno, še ne pomeni, da strah ni občuten.

	Drugi je izguba nadzora, ki jo začutimo ob misli nad smrtjo, saj je ne moremo nadzorovati. Večino življenja prebijemo v kovanju načrtov, zadajanju ciljev in iskanju varnosti, za katero upamo, da nas bo za nekaj časa rešila pred zagotovo smrtjo.

	Tretjo sem že nekoliko opisal, a z druge strani, to je zapuščanje ljubljenih. Mnogi se smrti bojijo, ker vedo, da bodo zapustili svoje ljubljene. Velik vir strahu je tako misel na povzročanje žalosti in bolečine tistim, ki nam pomenijo največ.

	Morda se razlog, ki vsebuje eksistencialna vprašanja, pravzaprav navezuje na strah o neznanosti, saj se tu soočamo z vprašanji o smislu življenja in namenu našega obstoja. Ta vprašanja so lahko enako zastrašujoča, kaj hitro pa zaidejo tudi v prostore smrti, njenega pomena in tistega, kaj pride po smrti.

	Še strašnejši je dvom o tem, da po smrti ni ničesar, le praznina. Končni razlog pa je zaključek izkušnje življenja, še posebej, če v njem uživamo. Nihče ne želi prekiniti lepih trenutkov, kar je razumljivo, ampak z vprašanjem smrti pride tudi strah pred zaključkom lepega.

	In del človeškega odraščanja je soočanje z vprašanjem o smrti, šele potem s smrtjo samo. Kot otrok sem se izjemno bal smrti, zaradi številnih razlogov. Danes sem v obdobju življenja, ko se smrti bojim enako kot življenja samega. Oboje mi prinaša nerešljive uganke, na katere nimam odgovorov, želim pa si jih poiskati. Skušam ostati miren in ne pasti v temen tunel premislekov, katerih ni ne konca ne kraja. Ne želim zapasti v spiralo, saj nas misli lahko odnesejo v temne predele spominov in vprašanj.

	Moja generacija je občutek, ko te zbode neka bolečina v telesu, hitro vstavila v humorističen kontekst igrivih memejev. »To je to,« je zapisano ob slikici te bolečine, ki ponazarja nenadno sprijaznitev z neizogibno smrtjo. Ampak to je šala in to je neresnica. Lahko nas je strah smrti, to je nekaj, skozi kar gre vsak. Kar pa ne pomeni, da nisi neupravičeno prestrašen.

	Strah pred smrtjo se imenuje tanatofobija oziroma anksiozno stanje, za katerega je prisoten pretiran strah pred smrtjo ali samim procesom umiranja. Kot že marsikatera druga beseda ima tudi ta svoj izvor v grščini, saj se navezuje na Thanatosa, poosebljenost smrti v grški mitologiji. Sam strah lahko izvira iz eksistencialnega vprašanja o smrti, občutka krivde zaradi določenega dogodka ali pa je simptom našega naravnega nagona po

	preživetju. In tisti prvi razlog je nastal z razvojem človeške misli, ob kateri je hodilo tudi zanikanje. In zanikanje nečesa lahko prinese tudi strah pred to določeno rečjo. V tem primeru je to smrt.

	Strah me je, da ne bi odpotoval v čudovite kraje sveta, ki si jih želim videti že od otroštva. Strah me je, da bi umrl, preden bi lahko še zadnjič zares z ljubeznijo objel tiste, ki jih ljubim. Strah me je, da ne bi uspel doseči tistega, kar si želim v življenju doseči. In strah me je, da ne bi živel življenja, ki sem si ga ustvaril v svojih mislih. Ker misli pač uidejo in takrat me je strah. Stisne me v prsih in počutim se samega.

	Strah me je, da je smrt prav taka. Da ostaneš sam, nekje na hladnem in samotnem, kjer so zbrani najhujši strahovi v tvojem življenju. Da je smrt v bistvu pekel, iz katerega ni izhoda, kot neka končna kazen za vse napake, ki si jih storil v življenju, čeprav si mislil, da si živel dokaj pošteno življenje.

	Mislim, da sem premlad, da bi umrl in da še nisem dokončal svoje zgodbe, ki bi jo rad ponesel naprej. Povsem upravičen in normalen razlog za strah. Ki pa ne zmanjša dejstva, da je ta strah v svoji najmočnejši obliki lahko precej uničujoča zadeva. In to je tisto, kar se moramo naučiti ustaviti. Soočiti se s strahom in nekoliko grozotno sprijazniti se z lastno minljivostjo. Izkoristiti čas, ki nam je dan.





PISMO SESTRI





»Kako si?« je vprašanje, ki ti ga postavim čisto vsakič, ko slišim tvoj glas. Zanima me, ker vem, da včasih nisi okej. Le nekaj oseb sem spoznal v življenju, ki po pravici povejo, kako se počutijo. Ti si ena izmed njih.

	Veš, da je bolj enostavno razumeti vse tiste, ki ne stojijo ob strani svojim družinskim članom. Ker status družinskega člana še ne pomeni, da ti je do osebe mar vsaj toliko, da bi ji priskočil na pomoč in hkrati stopil izven cone udobja.

	Če sem iskren, ne vem, kako naj ti pomagam. Nekako se mi dozdeva, da bi ti pomagale reči, ki niso v moji domeni. Ne znam ustvarjati iz nič, nerad dajem nasvete, ker nočem, da spodletijo in ne vem, kako se bom spopadel z mislijo, da sem jaz tisti, ki bi bil kriv za nekaj.

	Verjetno bi ti res lahko v materialnem smislu več pomagal, ampak se mi glede na vse zdi, da sem precej dober brat. In prijatelj, verjetno nama to pomeni več, ker sva prešla mejo družinskega člana ali pa vsaj potrdila to, kar bi ta vez morala biti v svoji osnovi. Vse skupaj pa ne pomeni, da ti ne stojim ob strani. Čeprav bi na slab dan rekel, da premalo.



	Veš, nimam pojma, kdaj sva se začela pogovarjati. Vseskozi sva si bila v naši mali Sloveniji tako daleč, da so se pogovori zgodili, ko sva se videla, ker nisva imela nekega tesnega stika preko telefona. Tako v spominu nimam zmernega stopnjevanja najinih telefonskih pogovorov, ampak samo dolgo obdobje, v katerem se nisva pogovarjala in si bila pač moja sestra ter obdobje, ko sva se pogovarjala in si moja sestra in prijateljica. Slednje na prvem mestu.

	Iz otroštva imam par spominov nate, vsi so povezani s trenutki, zaradi katerih se zdrznem. Žal. Najbolj bizaren je bil telefonski klic, ko sem ti nalašč prekinil, ker si mi rekla, da mi ne posodiš nekih pet evrov. Klicala si me nazaj, oglasil sem se in ti rekel, da je zmanjkalo signala. Lagal sem ti. Spet sem ti lagal, ko si me iskala vštric Ljubljanice in bi moral biti v šoli. Šprical sem pouk, ko je atija zadela kap in se ti potem še tretjič v tem istem obdobju zlagal. Zdi se mi, kot da je najina vez zgrajena na lažeh, ki sva si jih govorila do trenutka, ko sva ostala brez staršev.

	Nekoč si mi govorila, da nas boš peljala tja in tja, pa nas nisi. Potem sem ti jaz govoril, da se mi zdi, da bo z najinima tastarima vse v redu in se zlagal. Še sam sebi nisem verjel, ampak vedel sem, da te nočem razočarati še enkrat, čeprav si slednje vedela tudi ti. Razočarati, ker sem se imel za veliko razočaranje za mlajšega brata.

	Nisem tako dobro čuval tvojega sina, kot ga je najin brat. Nisem bil tako kulski, kot je bil najin brat. Bil sem najmlajši v družini in ko nekdo večkrat reče, da te imata starša najrajši, ker si najmlajši, ti vsadi dvom v srce. Te imata dejansko rada zato, ker sem njun otrok in dobra oseba, ali ker sem pač najmlajši in ju spominjam na obdobje, ko sta imela še tebe in brata na enem mestu? Mislil sem, da sem samo breme. Ker sem pač počel bedarije in takih trenutkov je bilo precej.

	Nisem bil vzor, nisem bil dobra oseba in nisem bil nekdo, ki ga je bilo vredno imeti rad. Vsaj tako se mi je zdelo takrat. Prerasel sem to obdobje, ker je pač bilo samo obdobje in s tem ga ne mislim minimizirati do neprepoznavne vrednosti, ampak ga samo pridno spraviti nekam v predalček za kakšno naslednjo knjigo.

	Zgodbe trpljenja se berejo. Ker želimo ljudje vedeti, da ne trpimo samo mi in tako iščemo uteho v drugih ljudeh, ki trpijo. Tu se ustavi. Ko vemo, da trpijo, smo za nekaj časa potolaženi, a ne najdemo odgovora na to, kako bi to trpljenje ustavili še pri komu drugemu. Ne bi rekel, da sem posebej vešč ustavljanja trpljenja pri drugih, še pri sebi komajda. Ampak nekako gre, ker rad poslušam.

	Nekaj najbolj pomembnega, česar se vestno držim pri pogovorih je, da poslušam, zato da razumem in ne zato, da odgovorim na povedano. Če poslušaš pravilno, potem tudi razumeš. In če razumeš, potem lahko pomagaš. Vsaj tako si misliš, a spregledaš to, da si v bistvu pomagal že s tem, ker si poslušal.

	V težkem obdobju sva se našla, z generacijsko razliko vmes. Ko sva ostala brez enega od staršev in potem brez obeh. Res naju je zbližalo, se ti ne zdi? Še bolj kot razumevanje tega, da ju kmalu ne bo več. In ljudje smo res čudne pojave.

	Ko je umrl kdo v naši družini, s(m)o rekli, da mogoče se bodo pa zdaj ostali razumeli. Kvarnik, niso se razumeli nič boljše in drugi so šepeče rekli, da je bila smrt dotične osebe zaman tudi tu. Potem pa imava tu naju, ki naju je smrt dejansko zbližala, in bi lahko na to verjetno rekli, škoda, ker se je moralo zgoditi to, da se razumeta bolje.

	Kaj od tega je prav? Verjetno nič, ker imava tih izgovor, da sem bil vse do tega desetletja dejansko otrok. Ampak ustvarjalni odrasel je v bistvu otrok, ki je preživel. In midva sva preživela marsikaj. Na glavo sva postavila rek, da srce umre takrat, ko odrasteš. Moje srce je še kako živo. Čuti, utripa, pumpa tisto kri in misli na vse, ki jih ni več, in kar je pomembneje, misli na tiste, ki so. Ne obžalujem, ampak žalujem. Ker zdaj znam.

	Mnogi mislijo, da te žalovanje spremeni, pa te ne. Žalovanje te razgali in svetu pokaže tistega pravega tebe. Če mu to dovoliš. Jaz si nisem dovolil tega, ampak ena oseba je vedela, kaj se je dogajalo in to si ti.

	Nekaj časa sem res skušal biti pogumen, kamnit in stoičen, ampak je bilo povsem zaman. Trudil sem se biti nekaj, kar nisem in tako izmišljeni jaz ti ne bi mogel pomagati.

	Američani imajo izraz, ki v prevodu pomeni, da ranjeni ljudje ranijo ljudi. Meni se to zdi nekaj izjemnega, ker je hkrati nekaj filozofsko najglobljega v le štirih besedah in hkrati nekaj v stilu Cimirotićevih izjav o dvosobni garsonjeri in kolenu na nogi.

	Če ne veš, kako je biti ranjen, ne boš znal pomagati, ker je hudičevo težko stopiti v čevlje ranjene osebe. Če pa si ranjena oseba in povzročaš bolečino drugim, potem stopi korak nazaj in premisli, če nisi mogoče le slaba oseba, ki trpljenje uporablja za izgovor, da škodi drugim. Midva nisva to. Mogoče včasih, nehote, ampak na koncu dneva si želiva pomagati in želiva biti deležna pomoči. S tem ni nič narobe, ker se nekje nekako najdeva in slišiva.

	Včasih sem bil res siten najstnik in otrok, ker sem želel, celo hotel, da se več posvečaš meni in družini. Zdaj pa razumem, da to ni tako enostavno, pa čeprav imam verjetno trikrat manj opravkov, kot si jih imela ti v tem času. Izbrala si kariero in življenjsko pot, verjetno pa vseskozi iskala pot ven iz tistih življenjskih vzorcev, ki so nama bili vstavljeni ob rojstvu. In veš kaj, mislim, da nama je uspelo.

	Verjetno kakšen cekinček več ne bi škodil, ampak vzgojena sva stran od materialnega sveta. Resda tudi osebi, ki ne da veliko na denar, ta reši kar veliko stvari, ampak konec dneva prinese skromne misli. Kdo si na koncu dneva?

	Tvojega odgovora ne poznam, lahko pa ti ponudim svojega o tem, kdo si. Si moja najljubša sestra na tem svetu in prekleto ponosen sem nate. Si junakinja zgodbe, ki je težka in naporna, ampak prepolna navdiha in upanja. Dali so ti pravo ime, ker mora cvetlica priti čez veliko nekega sranja in preprek, da lahko končno vdihne svež zrak in začuti sonce na svoji koži. In takrat postane nekaj najlepšega, kar lahko vidimo na tem planetu. Nekaj, kar ustvarja zgodbe in pesmi, rodi zimzelene ljubezni in ustavi čas.

	Če pa bo nekoč res noč in se teh istih cvetlic ne bo videlo s prostim očesom, poglej v nebo. Ista mesečina naju objema in v njej čutim tvojo ljubezen. Rad te imam.

	Povej mi zdaj, kako si?





POGREBI SO DRAGA ZADEVA





Galerija mojega telefona še vedno vsebuje slike iz trgovine na Žalah, če jo sploh primerno imenujem tako. Mogoče je boljši izraz izložba ali izbirna hala, kjer žalujoči izberejo artikle, ki bodo del pogrebne ceremonije.

	Še vedno vem, da je srebrna žarna školjka, kot se uradno imenuje, okrašena s svetlečim nageljnom, stala 110 evrov in nekaj drobiža. Ampak to ni bila žara, temveč žarna školjka, ki je pravzaprav samo vizualni del vsega, kar je tako ali tako zakopano v zemljo za vse večne čase. Še nekih pet evrov stane osnovna žara, kamor je potem dejansko vstavljen pepel preminulega.

	Da lahko vse to storijo, mora plačnik založiti še dodatnih 100 in nekaj evrov za upepelitev, ki vključuje kremacijsko krsto, zdravnika za pregled in storitev samo. O tem lahko pišem brez čustvene navezanosti, ker sem se od plačila računa naprej čustveno distanciral od tiste lokacije in prostora. Vsaj tako sem mislil, ko smo opravili z maminim pogrebom, pa me je nato čakal še atijev, ampak sem bil tam odsoten še bolj, v bistvu mi je bilo vseeno, ker sem videl, koliko energije in volje mi je pobral ta sestanek pri mamini smrti.

	Kot žalujočega te popolnoma razumejo, pripravljeni so na vse, tu bi jih lahko samo pohvalil, ker se mi zdi, da gre za enega psihično najbolj napornih poklicev naše družbe. Iz dneva v dan organizirati pogrebe, načrtovati vse in poslušati jok, gledati solze in se pretvarjati, da cene niso previsoke.

	Prav bizarno je vse skupaj, ko stopiš v sobane, oblečene v marmornate barve, in skušaš držati neko pokončno postavo in solze v sebi, obenem pa res ne želiš popeniti zaradi cen nad osebo, ki nima prav nič z njimi. Saj je po objektivnem premisleku vse precej logično, ampak v tistem času neke objektivnosti ravno ni na spregled. Pa bi morala biti, ker lahko vse skupaj hitro preseže dva tisočaka ali več, še posebej, če parcela na pokopališču še ni izbrana ali postavljena.

	Tu je še vprašanje žare ali krste in vseh malenkosti, ki lahko hitro uidejo izpod nadzora. Okvir za sliko, kjer bo fotografi ja le nekaj ur na dan pogreba, potem pa bo pri mnogih za vedno umaknjena v neko škatlo, stane skoraj trideset evrov, če ne vključujemo še tiska fotografi je same. Marsikdo pač mora gledati na stroške in tak okvir lahko stane tudi dva evra.

	Seveda pa so najbolj v nebo segajoči tisti stroški, ki niso stvar odločitve, temveč so neka neuradna obveza pokopališča. Dekoracija groba, pokop žare, odstranitev cvetja po nekaj dneh, pogrebni obred, klasičen križ, uporaba mrliške vežice, ozvočenje, žalna knjiga in druge obredne storitve – bogve, kaj to pomeni – stanejo več sto evrov, če jim ne prištevamo še prevoza umrlega na pokopališče iz bolnišnice ter drugih zadev.

	Hitro smo preko tisočaka, enako hitro preko dveh in zadeva se zakomplicira. Bi želeli še osmrtnico v nekem časniku? To bo dodatnih dvesto evrov in še več, odvisno od velikosti.

	Pogreb je draga zadeva. Spomnim se citata iz Naše male klinike, kjer je srhljivi in nenavadno duhovit pogrebnik povedal vic o tem, zakaj Gorenjca samo do pasu zakopljejo. Odgovor je bil, da mu ni treba spomenika postavljati in še roke ima proste, da si lahko sam rože sadi.

	Verjetno bi v takih časih samo s črnim humorjem ali pa dejansko izvedbo take situacije privarčevali kakšen evro ali dva. Verjetno kaj več ne, tak vic pa bi bil dovolj, da bi imeli opravka še s kakšnimi varnostniki, ki so tam seveda prisotni.

	Čustva so močna, izrazita, to je jasno vsem. Mogoče se ravno zato tam ljudje skoraj najbolje razumejo, ker tako tlačijo čustva v tla, da si ne pustijo treznih misli in s tem dodatnih žalitev ali grdih besed. Včasih bi vse to rajši kar preskočili do trenutka, ko se čustva izgube porazgubijo in ostane le še jeza. To čustvo pa je še bolj močno, včasih celo prednjači pred žalostjo izgube.

	Da nas je nekdo zapustil, je nepredstavljivo dejstvo, ki ga ne želimo in nočemo razumeti. Jezni smo nanj, nase, na vse ostale in na višjo silo. Pa si še vseeno vzamemo čas za druženje po pogrebu, ki se pri nas imenuje sedmina.

	Zakaj se imenuje sedmina? Ker se je v preteklosti ta pogostitev odvijala sedmi dan po pogrebu. Ker pa v Sloveniji prednjači pogostitev še na dan pogreba, bi temu bolj pravilno rekli pogrebščina. Čeprav se tja ne odpravimo vedno žalostne volje, je to postal nujen strošek, saj je del naše družbe in naših navad. Ne gre brez sedmine, a glede na gibanje cen bi se znalo zgoditi, da bi šla lahko zadeva v drugo smer, bolj v preteklost, ko so sedmine potekale doma.

	Če se odločimo za sedmino v gostilni, cena že preskoči desetaka na osebo, najpogosteje se giba okoli petnajst evrov na osebo. Pijača pa ni nujno, da je všteta, kar je lahko velik problem. Pri sedmini naj bi šlo za spominjanje na pokojnika, kar je precej logično, a naj se za sedmino svojci ne odločajo zgolj iz principa.

	Le kdo še ni slišal, da bo sedmina samo zato, ker jo je priredil tudi drugi del družine. Situacija je taka, da če denarja ni, potem ni sedmine. V zadnjih letih je vse pogostejše tudi varčevanje starejših, da jih lahko njihova družina pokoplje brez stroškov ali pa vsaj nekoliko lažje.

	Marsikdo nima niti za mesečne položnice, kako naj poplača še pogreb v vrednosti dveh ali treh tisočakov? Glede tega sistemske rešitve še ni na spregledu, čeprav obstaja denarna pomoč za ljudi z nizkimi prihodki.

	Marsikdo namreč ne ve, da bi lahko študent skoraj brez težav prišel do te denarne pomoči, če vloži vlogo. To prejmemo na pokopališču oziroma pri organizaciji, saj bo ta znesek – pogrebnina in posmrtnina – nakazan po plačilu pogreba. Gre za izredno socialno denarno pomoč, ki jo vlagatelj prejme ob smrti pokojnika kot pomoč pri nenadnih stroških in stroških pogreba.

	Odvisno od leta branja te knjige znašata pomoči okoli 900 evrov za pogrebnino oziroma 450 evrov za posmrtnino – dvakratnik ali enkratnik zneska osnovnega dohodka, da zapišem zimzeleno. Prav tako je potrebno preveriti pogoje, saj je potrebno predložiti nekaj podatkov, izpolnjevati nekaj pogojev in pri tem vedeti, da se v zapuščinskem postopku ti pomoči ne vračata.

	Vse to brez omembe še enega goljatskega zneska, ki ga je pogosto treba odšteti pri pogrebu. To je nakup spomenika oziroma nagrobnika, ki lahko stane tudi preko dveh tisočakov. Le kdo ima pri sebi toliko denarja, da lahko poravna take zneske? Večina jih verjetno nima, mnogim pa je videz groba pomemben do te mere, da bi vzeli tudi kredit, če bi bilo treba.

	Več težav, kot jih ima naša družba pri pravičnih cenah in plačah, več težav nastane po smrti. Če bi govorili o neki idilični pravljici, bi se oportunisti in egoisti še vedno prerekali za svoj košček, a pravični in skromni ljudje bi lahko vsaj plačali pogreb za svoje bližnje. Tako pa je pogreb draga stvar, na katero je žal potrebno misliti še za časa življenja. Žal. Ali pa ne, saj obstajajo tudi tisti, ki to načrtujejo leta vnaprej.





PISMO PRIJATELJEM





Prvo tako pismo sem napisal, preden sem se prvič usedel na letalo. Če bi se mi kaj zgodilo, je bilo napisanih nekaj besed za vse najbližje. Tiste besede sem ponovno uporabil tukaj, a jim dodal nekaj svežine in novih premislekov o tem, če bi odšel brez da bi vam kaj povedal. Ne bi želel, da se bere kot nek pogrebni govor – čeprav bi lahko bil.

	Ne bom uporabljal imen, samo občutke in besede, ki bodo opisovale določene trenutke. Padel bom v svojo past. Ne maram, skorajda sovražim posploševanje, a se ga bom tokrat poslužil. Veste kaj, tudi veliki Oliver Dragojević je posploševal, pa mu ni nihče zameril. Saj ne, da sem lahko kjerkoli blizu njegove ravni, a vseeno je za njegovimi čudovitimi pesmimi pogosto stal Zdenko Runjić. Če se samo malo pozanimate o njegovi vlogi v glasbi naše regije, boste videli, kako pomemben je Zdenko. Vi ste, vsak od vas, moj Zdenko Runjić. Posploševanje 101.

	Težko je takole zajeti kar vse skupaj v en koš. Ampak se bom potrudil, ker ste na tak in drugačen način vsi prijatelji, na katere se lahko zanesem in vem, da bi mi stali ob strani ne glede na vse. No, mogoče ne ravno vse, ampak jasno je, kaj mislim s tem.

	V svoji prvi knjigi sem napisal, da so prijatelji v bistvu družina, ki si jo izbereš sam. In še vedno mislim tako. Čeprav se sliši čudno, imam prijatelje, ki se v veliki meri med seboj ne poznajo do te mere, da bi si lahko šli na živce. To je ena najboljših odločitev, ki sem jih sprejel, pa čeprav ponesreči. V bistvu ni šlo ravno za sprejetje odločitve, ampak bolj za slučaje, ki so se zvrstili drug za drugim.

	Če bi želel pisati vsakemu posebej, bi imelo to poglavje preveč strani, tega pa ne želim, ker bi se vse skupaj bralo preveč osebno. Še vedno je osebno, čeprav ste zajeti skupaj in to mi je všeč. Vsak od vas mi je stal ob strani, ko nisem vedel, kaj točno moram storiti v življenju. Saj to niti ne pomeni, da ste vi poznali pravi korak, ampak ste mi vseeno ponudili ramo za naslon, ušesa za pogovor in tu in tam kakšen pameten nasvet.

	Skupna pot nas je naučila marsikaj, nikoli pa nismo dajali vtisa, da vemo vse ali pa nam je jasno vse. Ker, če smo iskreni, nimamo pojma, kaj počnemo. Generacija, ki ji ni povsem jasno, kaj mora početi, ker prejšnje niso šle skozi take reči. Ja, govorijo nam, naj si izberemo službo, partnerja, življenje, televizijo in tako dalje, kot v uvodni špici Trainspottinga pove Ewan McGregor.

	Ampak vsak od nas nekaj dela po svoje in to spoštujemo. Ne zaničujemo odločitev druge osebe, četudi se ne poklopijo z našimi prepričanji in mislimi, ampak jih podpiramo in ponudimo konstruktiven – včasih to pomeni destruktiven – nasvet. Tako to je v življenju.

	In bolj kot se oddaljujem od osebnega pristopa do vsakega od vas, bolj odvzet čustev se mi zdi ta pristop. Verjetno se zdi tako le meni, pa vseeno. Všeč mi je, da mi čustev in mnenj z vami ni nikoli treba skrivati. Lahko so podana jasno in glasno. Ni vas strah, če sem slabe volje in brez energije. Ker vem, da bom po pogovoru boljši jaz.

	A ni to super? Imeti skupino ljudi, zaradi katerih si boljši, prijetnejši in nasploh bolj koristen svetu. Fantastičen občutek. Ti občutki so res neopisljivi.

	Zaradi lastne preteklosti sem se odločil, da svoje prijateljske ekipe ne razdam kar tako. Vsak od vas mi prinese nekaj in predstavlja dopolnitev mojemu življenju. To so lahko kavice, pogovori, sanjarjenje o knjigah, upanje na boljši jutri, nasveti domačih opravil in nepregleden ocean drugih reči.

	Kar sem vam želel povedati je, da sem ponosen na vas. Niste popolni, ampak ste popolni zame. Ko vas rabim, ste tam in mi nudite oporo. Več kot pogovora od vas ne bi rad zahteval, ker vam sam le stežka dam kaj več, kot je pogovor. In besede so spomini. Skupaj smo jih ustvarili že kar nekaj. Ne želim, da se končajo, ampak, če se nekoč zaključijo brez tiste zadnje besede, bodo te napisane že zdaj.

	V čast mi je bilo živeti z vami. Hvaležen sem vam za vse trenutke in ponosen na to, kar ste postali in ustvarili. Želim si, da bi se videli in slišali večkrat, ampak življenje pletejo raznorazne nitke, ki jih ni moč nadzorovati. Lahko da so od zadnjega snidenja minile že minute, ure, dnevi, tedni, meseci in celo leta, ampak vem, da bi se ob ponovnem snidenju spet razumeli, kot smo se nekoč.

	Ker je jasno, da če si iskrena oseba, lahko daš ljubljenim osebam vse, ali pa nisi iskren in jih preprosto zavajaš, da si jim dajal vse. Sam vas nisem želel zavajati, imam pa ob pisanju občutek, da bi se lahko bolje potrudil za nekatere. Verjetno me ni bilo tam, ko bi me rabili, ker smo se nekje vmes porazgubili in s tem je vse v najlepšem redu.

	Vse je okej in vse bo okej. Naša generacija naj se zaveda tega, ampak naj ob tem ne pozabi, da je treba za srečo in uspeh tudi kaj storiti. Vse je okej, ker je to v vaših rokah.

	Vsak od vas mi je na nek način pomagal skrhati okamenelo srce in zaradi tega bo delček vas vedno v njem. Ste del mene in mojega uspeha.





SREČA NIMA VEZE Z MLADOSTJO





»Ti si še mlad, še celo življenje imaš pred sabo,« se slišijo kot noro spodbudne besede.

	Niso vedno in tega se zaveda marsikdo, ki se pogovarja s svojo vestjo in mislimi. Še vedno je prisoten dvom, da je mladost hitro minljiva in da nikoli ne vemo zagotovo, koliko življenja nam je še ostalo.

	Enako naivno je govoriti o uživanju vsakega dneva, kot da je zadnji. Tu predvidevamo, da bi te dni radi preživeli srečni, kar je logična izbira. Ampak v sreči, močnem čustvu, lahko ljudje sprejemamo sila impulzivne odločitve, ki lahko v današnjem svetu prinesejo hude življenjske nevihte. Ne razmislimo o posledicah naših morebitnih odločitev in to je težava.

	Sreča lahko hitro mine in kar naenkrat se znajdemo v vrtincu negativnih čustev, ker naša želja po srečnem dnevu ni uspela. Zato se zdi naivno vseskozi iskati srečo ali pa jo imeti za končni cilj. Če vsake toliko pride v naše življenje, je to odlično, a pogosto bo iz življenja tudi odšla.

	Povsem normalno je, če nekaj časa nismo srečni. Cena položnic gre višje, pokvari se avto in zalije nam kletne prostore v hiši. Sreča tu verjetno nima več kaj iskati. Ampak prišla bo znova, če smo se v življenju pripravili na vse nitke življenja, ki se prepredajo. Kaj nam življenje postavi na pot in kako to prepreko zaobiti, ali jo uporabiti v svojo korist.

	Sam nisem vedno srečen, ker je to standard, ki ga je nemogoče dosegati iz dneva v dan. Ali ste se kdaj pogovarjali s športnim navdušencem dan po izgubljenem finalu ali filmskim ljubiteljem, ko težko pričakovan film ni dosegel pričakovanj? Stavim, da sreče ni bilo zaznati nikjer. Pa se morda marsikomu zdijo to banalni primeri, ampak na srečo posameznika vplivajo najrazličnejše stvari.

	Je pa vedno lepo iskati srečo v preprostih rečeh. Ko odpremo omaro in je v njej še tista zadnja škatlica najljubših piškotov. Le koga to ne bi razveselilo. Vsak je svoj pod tem soncem, pravijo. In to je čudovita statistika.

	Mnogi filozofi pravijo, da si moramo ljudje postavljati cilje. Uresničevanje ali doseganje ciljev se mi zdi kot odličen recept za srečo. Te cilje si lahko postavljamo kjerkoli in kadarkoli in v kakršni koli obliki. Danes bom pojedel pet normalnih obrokov. Danes ne bom jedel po sedmi uri zvečer.

	Začne se z majhnimi koraki, ki peljejo do velikih uspehov. Če je lahko tako pri gradnji hiše, je lahko to pri gradnji življenja samega. Iskanje pustolovščine v življenju, ne glede na to, kaj predstavlja meni ali tebi, je lahko odlična zamenjava za srečo. Na začetku se zdi, da je pred nami nemogoča pot z nepremostljivimi ovirami. Po koncu pa se zdi, da smo na vrhu sveta, ker nam je uspelo prebroditi nekaj, za kar smo mislili, da je nemogoče.

	Napolnjeni smo s srečo. In tu je pomembno pojasniti, kaj mislimo s srečo samo. Za nekoga je popolna sreča lahko takrat, ko vse, kar se mu trenutno podi po glavi, povzroči, da tega ne želimo na noben drug način, pa četudi se zdimo vsemogočni. Vendar to ne pomeni, da se počutimo najbolje, kot si lahko zamislimo. Tako lahko na primer obstaja sladoled, ki nas spravi v popolno ekstazo, vendar bi bili enako zadovoljni, če bi pojedli nekaj bolj vsakdanjega, kot je krompir.

	Sreča tu ni v tem, da naredimo življenje kar se da enostavno ali prijetno, temveč v tem, da smo pomirjeni z vsemi vidiki svojega življenja, vključno s stiskami. Iz radovednosti ali pustolovščine nato raziskujemo notranje ali zunanje življenjske pojave in končno nehamo bežati pred bolečino.

	Z izkušnjami v življenju imamo izvrstno priložnost zgraditi večjo odpornost in s tem povečati svojo sposobnost, da ostanemo v mirnem umu, ne glede na to, kaj spustimo skozenj. Biti v tem stanju je lahko končni cilj življenja in biti v nečem, kar bi nekateri imenovali nirvana. Hkrati pa je res, da bi morali vsake toliko stopiti ven iz takega stanja, da se lahko naučimo, kako lahko bolje ostanemo v njem in izpopolnimo sebe.

	Bi tako raje imeli nekoliko stresno življenje, da lahko vseskozi dosegamo stanje sreče ali pa smo vseskozi v stanju sreče in neprenehoma v strahu, da se lahko konča?



	Zdi se, da je Tolkienov Hobit skozi oči Bilba pravzaprav točno to, kar imajo mnogi fi lozofi za primer konstantne sreče in radovednosti oziroma pustolovščine.

Hobitek živi v zelo varni skupnosti, usmerjeni v srečo in užitek, kjer vsi živijo v varnih hobitskih luknjah in pojedo šest velikih obrokov na dan. Potem pa nekega dne Gandalf, ki simbolizira modrost, potrka in povabi Bilba na veliko pustolovščino. Ta je sprva neodločen, saj je vse življenje potopljen v kulturo, kjer nihče ne tvega in kjer je užitek edini cilj življenja. Prevrtimo na konec potovanja, na katerem je sklenil čudovita prijateljstva in premagal velike izzive, in meni, da je bila pustolovščina najboljša odločitev, kar jih je sprejel. Nikoli ne vemo, kaj nas veseli, če tega ne poskusimo. To je eden od življenjskih naukov, ki drži.

	Enako pa drži, da ne sme od nas nihče zahtevati, da smo vseskozi srečni in nasmejani. Kolikokrat ste že slišali tiste slavne besede: »Daj se malo nasmej, no.« Preveč ljudi se ne zaveda, kakšno konotacijo imajo lahko te besede v družbi in v odnosu do posameznika. Vse se vrne nazaj k temu, da ne vemo, kaj se dogaja v življenju druge osebe in bi morali zato premisliti svoje besede. Ponovno pa je to odvisno od osebe, našega razmerja z njo in namena samih besed. Verjetno te besede v odnosu matere in sina niso iste kot v odnosu pijane stranke in natakarice.

	Sreča je lahko končni cilj v življenju, ni pa pametno, če je edini. Vsaj ne v širši sliki. Po dolgem obdobju, v katerem nisem bil srečen, sem načrtno iskal srečo. Ampak ljudje smo zapletena bitja in vsak se mora spoznati s seboj.

	Spoznal sem, da je sreča enostavno minljiva, četudi je vse načrtno izbrano zato, da me osreči. Hitro se lahko sprijaznimo s tem, kar imamo in želimo še več ali pa vsaj drugače. Ta strmi k večjemu plačilu, tisti k večji hiši in oni k večjemu avtu.

	Kar dosežemo, lahko hitro postane nezadostno in takrat stagniramo. Strah pred tem, da smo obstali, pa je lahko uničujoč. William Blake je v eni od svojih pesnitev zapisal, pričakujmo strup v stoječi vodi. Mnogi veliki misleci preteklosti so bili mnenja, da se človek, ki obstane na mestu, v večini primerov prevrne nazaj.



	Nazadovanje zaradi stagniranja. Postavljeni naj bodo novi cilji, novi temelji za uspeh in soočanje s posledicami, ki lahko sledijo. To se zdi povsem človeško. In če napredek ni viden takoj, to ne pomeni, da gre za neuspeh, ampak, da bo pot zelo težka. Ponovno, povsem normalno.

	Življenje ni tako enostavno, kot se nam je zdelo, ko smo bili mladi. Odrasli niso imeli vsega pošlihtanega takrat in napačno je misliti, da imajo lahko mladi v dvajsetih letih pošlihtano vse, četudi imajo možnost dostopa do več informacij, kot njihovi starši.

	Sreča v dvajsetih letih je ta, da s(m)o mnogi mnenja, da so ta leta namenjena delanju napak. Hvala bogu, da so. V prvi vrsti je dovolj časa, da se najdemo in popravimo napako.

	Pripravljenost za neumnost je nekaj, kar pravi, da smo dovolj pogumni, da poskusimo in se iz morebitne napačne odločitve nekaj naučimo. Klasična vloga močne in šibke osebnosti. Kaj pa sreča v drugih obdobjih življenja? Kot otrok je to igra, kot najstnik zaljubljenost, kot odrasel stabilnost življenja in družina, kot starejši pa pogled na življenje. Nekako tako imam to v mislih sam, a moje misli in izkušnje segajo zgolj do mlade odraslosti, kar še ni povsem odraslost. Glede tega sem srečen, ker se mi zdi, da imam pred seboj še veliko čudovitih trenutkov.

	Kot najstniku se mi ni zdelo, da imam dostop do pomoči v knjigah in na internetu. V zadnjih letih smo v slovenski literaturi prejeli mnoge čudovite pripovedi ali bolje rečeno izpovedi o življenju, stiski in odraščanju. To me navdihuje in osrečuje, ker se o teh stvareh govori.

	In ne glede na prevladujoče mnenje, da mladi ne berejo več, v Sloveniji ni tako. Mladi berejo, morda se le branje prenaša na druge platforme, ki niso vedno knjiga. In kaj naj bere mlada oseba? Vse, kar ji pride pod roke. Izpovedi, pripovedi, intervjuje s strokovnjaki in še in še. Zakaj bi se ustavil pri branju, če je na voljo nemalo radijskih oddaj, podcastov in video posnetkov, kjer pisana množica govori o vseh mogočih rečeh.

	Živimo v dobi informacijske eksplozije in vredno je izkoristiti vse, kar nam je na voljo. Širjenje obzorij. Zaradi tega sem lahko srečen, istočasno pa me je lahko strah, da se ob tem pozabi na medsebojne odnose in osebni stik. Ne pozabimo na tisto, kar nas ustvarja – pristen stik s sočlovekom.

	Tudi če nas sreča v življenju nekoliko pozabi, ne smemo pozabiti nanjo. Če bi iskali srečo v vseh kotičkih življenja, ni hudiča, da je nekje ne bi našli. Več kot zasadimo semen, več možnosti je, da bo kaj vzklilo. Enako je s sejanjem sreče in ljubezni. V kolikor širimo srečo in ljubezen, jo bomo že po difoltu dobili nazaj iz tega ali onega vira. Dobro se z dobrim vrača. Ti pregovori niso kar tako med nami.





PISMO MLADIM





Svet je na tvoji dlani. Besede, ki se berejo kot nekaj najbolj grozljivega, so v bistvu nekaj najbolj čudovitega, kar nam je lahko namenjeno v življenju. Sveta ne boš našel v telefonu in aplikacijah, ampak tam zunaj. Pogovarjaj se z ljudmi, obiskuj bližnje in oddaljene kraje, raziskuj zgodbe ljudi, ki so prišli na ta svet pred tabo in poskrbi, da bo tvoja zgodba slišana tistim, ki bodo na tem svetu za teboj.

	Življenje bo strašno. Ne želim te slepiti glede tega, ker ni vredno prezreti resnice. Ampak tvoj odziv na življenje je tisto, kar te bo definiralo kot osebo in človeka. Lahko ti govorim v stilu velikih ljudi, češ, da te je vsaka tvoja odločitev pripeljala do tega trenutka, ampak to se zdi preveč pravljično, preveč neresnično.

	Vseh odločitev ne boš vedno sprejemal premišljeno, načrtovano in taktično, mogoče ne bodo niti sprejete prijazno ali empatično. Odločitve bodo napačne, ampak velika oseba jih bo popravila, skušala jih bo popraviti. Nič ni narobe, če v učenju jadranja po morju življenja storiš nekaj napačnih premikov. Popravi jih, stori pravi premik, ker ti bodo dale napake vedeti, kaj je bila v bistvu prava odločitev.

	Življenje bo čudovito. Ker je to prekleto res. V vseh groznih in strašljivih trenutkih, ki jih ima življenje pripravljeno za nas, se najdejo biseri, spomini in nepozabne dogodivščine. Užij trenutek, bodi pogumen, a se hkrati zavedaj vsega, ker gre hitro mimo. Šlo bo mimo, ampak bo polno spektakularnih videnj, izjemnih besed, čudovitih pogledov in vsega, kar si je vredno zapomniti.

	Dano ti je eno življenje in prav resnično moraš biti sebičen, da iz njega ne narediš nekaj velikega. Vsak od nas ima zgodbo, ki jo bo na koncu vredno prebrati, pogledati ali poslušati. Spiši svojo, ker vem, da bo krasna in navdihujoča.

	Življenje čaka nate.

	Življenje je zgodba, ki jo pišeš ti.

	Življenje si ti.

	Verjamem vate. Marsikdo od nas je šel skozi strašne trenutke in se bal, tudi ko je bil star že toliko, da se je sramoval tega, da bi si ponovno želel objema staršev. Sam ti lahko rečem, da sem šel čez marsikaj, pa nisem prav nič posebnega. Ampak ti si, ker je na meni, da ti to sporočim. Nekdo mora, in vedno bo nekdo, ki bo mislil, da si nekaj prekrasnega. Ker si in tega se moraš zavedati. Osebe, polne navdiha, se začutijo in prepričan sem, da v sebi čutiš svojo edinstvenost in dejstvo, da si del nečesa velikega. To je življenje.

	Življenje je lepo, če iščeš lepe stvari. Išči jih, poišči jih in jih spravi k sebi. V dlan, v žep, v torbo, v srce ali pa nekam na skrivno mesto. Ko ti bo težko, boš lepe stvari našel tam, kamor si jih pospravil. In ja, včasih boš pozabil nanje, ker bodo hudi časi, nevihte in orkani. Nič hudega. V sebi moraš vedeti, da jih boš našel in da se boš lahko vedno zanesel nanje. Takrat boš neustavljiv. Takrat boš oral pot tistim, ki bodo prišli za tabo. Takrat boš postal to, za kar si bil ustvarjen. Da navdihuješ generacije.

	Zaupam vate. Zaupaj si. Naj te ne bo strah zaupati drugim, ki zaupajo sebi in tebi. Nič ni sramotnega v tem, da pokažeš svoja čustva ali pa da jih ne. Vsak je svoj, glavno je le nekaj in to je, da ne škoduješ drugim. Bodi sam svoj, spoštuj ljudi. Če so umazani drugi, ne bodi še ti.





ZAKAJ SE NE BOJIM SMRTI?





Verjetno se vsak boji smrti, vsaj do določene ravni. Strah pred smrtjo pa je povezan s tem, kako polno življenje smo živeli. Ali smo povedali vse, kar smo želeli povedati? Smo doživeli vse, kar smo želeli doživeti? Ali je bilo ustvarjeno vse, kar se je ustvariti dalo? Je bila pretehtana vsaka priložnost, ki nam je prekrižala pot? Tu pomislimo na to, da smo živeli polno življenje in bolj kot se to zdi res, manj prisoten je strah pred smrtjo.

	Pogovori s starejšimi razkrijejo, da se jih večina ne boji več smrti. Morda se bojijo umiranja, ne pa smrti kot take. Doživeli so svoje življenje in v večini primerov so že po domače povedano »naveličani življenja«. Bi si želeli podaljšati svoje najboljše obdobje življenja? Vsak bi si, to je opravičeno. Ampak pri koncu svoje poti so sprijaznjeni z usodo, če lahko temu rečemo tako. K temu, da si na stara leta zadovoljen z življenjem, ki si ga živel, bi moral strmeti vsak.

	Če se ne bi vsi trudili hudih trenutkov še poslabšati, bi lahko tolerirali hude trenutke, ki so v življenju vseprisotni. Neštetokrat v življenju slišimo, da je življenje eno veliko trpljenje. Na nas pa je, kako bomo reagirali na to trpljenje. Moj način je, da v vseh groznih trenutkih najdem nekaj, kar me potolaži in potegne ven iz teme. Nočem dodati, da bi moralo biti tako prav, bi pa dejal, da je to eden od boljših načinov za spopadanje z ovirami življenja. Ker ni vedno enostavno.

	Ne bojim se smrti, če se vrnem k vprašanju, ki si ga želim zastaviti. Ali sem povedal vse, doživel vse in ustvaril vse? Mogoče mi bo na stara leta žal, da česa nisem storil prej, ampak v tem trenutku sem ponosen na svoje življenje, še posebej izven materialnega sveta. Vesel sem, da moji bližnji vedo, koliko mi pomenijo. To se mi je vedno zdelo nekaj najbolj pomembnega in vedno je bilo nekaj, za kar sem se bal, da ne bom imel priložnosti povedati. Zdi se mi, da živim dokaj pošteno življenje, tudi v odnosu do sodelavcev, partnerjev in drugih ljudi. Včasih je kak mail odgovorjen z nekajdnevno zamudo in upam, da to ne igra pomembne vloge pri poštenosti v življenju. Osebe, ki jih imam v življenju, so »moje osebe«. To govori zase.

	Doživel nikakor nisem vsega, kar sem si zadal v življenju, sem pa izjemno zadovoljen s tem, kar mi je uspelo doživeti do sedaj. Potoval sem po svetu, bil na mega filmskih premierah, počel stvari, ki me zanimajo in obiskal kraje, ki sem si jih želel in kraje, ki niso bili v mojih načrtih. Impulzivni izleti in skrbno načrtovani izleti. Nastopal sem pred ljudmi, čeprav to ni ravno moj forte.

	Že splošno pa doživetja niso nekaj, kar igra veliko vlogo v mojem življenju, saj nobenega doživetja nisem imel za samoumevnega in sem vsakega posebej visoko cenil. Če so se doživetja končala, potem naj bo tako. S tem sem zadovoljen, a moja želja je doživeti še več. Trudil se bom, da se uresniči.

	Sem ustvaril vse, kar sem želel ustvariti? Niti približno! Dosegel sem življenjske cilje, da bi napisal in izdal knjigo, ki bi jo ljudje dejansko brali. Končno imam vozniški izpit, ki ga zelo dolgo nisem imel. Preurejam hišo, kjer živim z ljubeznijo. Dva cilja v enem.

	Odlično se razumem z vsemi v svojem življenju in zame je to dovolj. V tem trenutku. Kar so cilji oziroma želje za prihodnost pa bo za zdaj v prihodnosti, kjer bodo nekaj časa tudi ostali. S tem ni nič narobe. Verjetno se mnogi moje starosti ukvarjajo z vprašanjem, ali so mladi odrasli, ali odrasli. Recimo, da sem odrasla oseba. Kaj pa vem.

	Tako se lahko vrnem k prvotnemu vprašanju, zakaj se ne bojim smrti. Ker se mi zdi, da sem v tem trenutku zadovoljen z življenjem, ki ga imam in ki je za menoj. Seveda bi rad živel in izkusil še mnogo stvari, a ne bi bilo konec sveta, če bi ga sam zdaj zapustil. Na to gledam iz povsem sebičnega razloga, iz lastne perspektive in brez misli na druge, če umrem v tem trenutku. Oče je večkrat rekel, da lahko delamo kar želimo, ker njega tako ali tako ne bo tu, ko je govoril o hiši ali njegovi neobstoječi lastnini. In s tem se strinjam, ampak samo deloma. Zato, ker je še drug del odgovora na to, zakaj se ne bojim smrti.

	Ker imam v sebi nekje željo ali pa vsaj vero v to, da bi po smrti spet videl tiste, ki sem jih izgubil. To se mi zdi hkrati nekaj čudovito nadnaravnega in naivnega, ker ne poznam odgovora na to. Ampak, kako bi užival, če bi jih ob smrti ponovno videl, objel in jim povedal vse, kar se je zgodilo. Če bi vedel, da obstaja neka reč, kot so nebesa, potem ne vidim razloga, da bi me bilo strah smrti. Točno zato, ker ga ne poznam, si lahko to le zamišljam in zdi se mi lepo. Nič podrobnega, samo lepo.

	In hkrati se povsem upravičeno bojim življenja. Ne bom rekel, da trepetam ali kaj podobnega, gre le za tisto rahlo nervozo ob prihodu določenih mejnikov v življenju. Pred časom sem se pogovarjal s prijateljem o tem, da sva se ravnokar pogovarjala o pričakovanjih triindvajsetega leta, ko te nihče ne mara. Pomežik kasneje in oba sva pet let starejša. Z nekaj načrti in ogromno spomini. Ti štejejo največ. Še vedno sva zelo tesno povezana in taki odnosi v življenju največ štejejo. Verjamem, da se z mano boji življenja. Ne življenja samega ampak zahtev, da odrastemo. Meni se ne zdi, da sem bil dovolj časa otrok, da bi lahko zdaj normalno odšel v odraslost in bil odgovorna oseba.

	Največji korak v odraslost je ta, da postaneš starš svojim otrokom. Kdaj imeti otroka? Ko se ti zdi prav. Je to pravilen odgovor v današnji družbi? Na srečo sem imel in še vedno imam priložnosti, da se družim z najmlajšimi v svoji družini, a me vse to ne premika bližje k odločitvi, da bi jih že imel. To se mi zdi tisti največji strah. Ne sama ideja otrok, ampak dvom vase, če bom v času njihovega odraščanja dober starš in vzornik.

	V glavi imam idejo, da bom vzel nekaj nasvetov iz tu in tam, se prilagajal in jim podajal znanje, ki ga imam, z upanjem, da me presežejo v vsem. Poznati samega sebe je dobrodošla lastnost, in sebe poznam precej dobro. Otrok zdajle, ne hvala, ampak, če se zgodi, bom stopil korak naprej in postal odgovoren. To je precej preprosto v moji glavi, kar pa ne pomeni, da ni strašljivo.

	Nazadnje sem prebral čudovito knjigo Pričakovanja avtorice Anje Mugerli, ki je izšla pri Cankarjevi založbi. Ko sem jo na morju prebral, sem jo odložil in rekel, da je to Biblija za novo generacijo, v šali, kot je za knjigo anatomije v našem razredu pravil profesor na veterinarski šoli. Take knjige te lahko napolnijo z upanjem, še vedno pa imaš v glavi tiste nitke, ki se v življenju lahko razpletejo, in svojo idejo reakcije nanje.

	V tem se lahko izgubiš, v lastnih dvomih. Strinjam se z idejo, da je to normalno, ampak to ne pomeni, da dvomi kar izginejo. Tak dvom lahko izgine šele takrat, ko tako situacijo pustiš za sabo. Dokler tega ne bom prestal, bom dvomil. To mi je ostalo od otroštva, ko nisem bil prepričan v svoje odločitve in korake. Zato se mi zdi normalno. Ampak odgovornost je lahko smisel življenja, žal pa se prav odgovornosti pogosto bojimo najbolj. Ker, kako se je ne bi. Odgovoren si zase, po možnosti imajo tvoje odločitve posledice na življenje drugih ljudi, najhujše lastnih otrok.

	Vsak se lahko boji, zato se mladi dandanes po pomoč obračajo k mojstrom internetne modrosti, pri kateri ni nujno, da je prava. Starš mora biti marsikaj do svojega otroka, ne samo tisti, ki ga pelje v šolo in plačuje položnice. Vodilo življenja, če že.

	Vsake toliko si rečem, da se mi nikamor ne mudi. Presoja mi pravi, da imam še nekaj časa, da ugotovim, kakšen bi rad stopil v polno odraslost. Obožujem svojo službo. Ker rad pišem in so bile to moje otroške sanje, se mi niti ne zdi pravično to klicati služba.

	Lahko bi rekel, da imam srečo, ker lahko s tem dostojno živim, ampak pred epidemijo in v njenem prvem valu sem načrtno delal v smeri, da se bom lahko s tem delom preživljal. Uspelo mi je in uspeva mi.

	Vidiš, tudi družboslovje lahko prinese denar. Vem, da bi lahko nekje zaslužil več denarja, ampak moji cilji niso materialni. Pri lastni družini sem videl, kako je, če garaš celo življenje v službi, ki ti ne pomeni nič, časa za družino pa ni bilo veliko. Druga generacija in drugi časi, to je povsem jasno.

	Tega se nekoliko bojim. Da bi moral početi ali delati nekaj drugega, kar mi ni všeč, ker ne vem, ali bi padel v miselnost, da na delovno mesto hodim z gnusom. Potemtakem se tudi zbujal ne bi rad, ker precej rad spim.

	Zadnjih nekaj let sem zvozil na ramenih maminih besed, da sem flegmatičen, tako kot moj fotr. Priznam, da sem. Pogosto še preveč, ker premislim svoje besede in dejanja, morebitne posledice še toliko bolj. Pripravljen sem na več situacij, ker so me odločitve v otroških in najstniških letih pripravile do tega, da moram razmišljati, če ne bo hudo.

	Nočem odrasti in hkrati so moji prihajajoči življenjski cilji postavljeni na časovnico odraslosti. Lahko bi se bal tega, da nekako ne bi mogel imeti otrok, ampak je to strah, ki je v svoji situaciji dovolj oddaljen, da si z njim ne belim glave.

	Strah pa me je, da bi izgubil njo. Skoraj zadnje desetletje, tretjino mojega mladega življenja, je že v mojem srcu. Ne ob meni, ampak v srcu, to mi je bolj pomembno. Najstniško razmerje je težko, še posebej, če začneš svoje življenje sooblikovati z drugo osebo.

	V življenju sem večkrat pomislil, da se bo mojim najbližjim nekaj zgodilo in jih ne bo več. Ta strah je zdaj premaknjen nekam v prihodnost, kot da čaka na nov trenutek moje slabosti. Še vedno pa me je v zdravi meri strah, če bi jo izgubil.

	Kako se soočiti z izgubo nekoga, s katerim si gradil življenje in prihodnost? Tega ne želim ugotoviti, ker je verjetno največji strah mojega življenja.

	V življenju nas je strah. Prvega razgovora, zmenka, izpitne vožnje, telefonskih klicev, ki jih moraš naenkrat opravljati ti in ne starši, nastopov pred ljudmi, soočanj in velikega oceana drugih stvari. Ampak v tem strahu je moč najti čudovito plat življenja. Da bi jo odkrili, nas mora biti nekoliko strah. Berimo, poslušajmo in opazujmo.

	Naša generacija ima čudovito priložnost, da ustvari boljši svet in se ne ukvarja z vlogo žrtve, ker so svet do te situacije pripeljale prejšnje generacije. Kaj lahko ti narediš, da bo svet boljši?

	Zato poznaj zgodbe ljudi, ki so prišli na ta svet pred tabo. Poizvedi, kaj se dogaja v svetu, da znaš pravočasno reagirati na nastalo situacijo. In če storiš napako, bodi dovolj odgovoren, da jo popraviš. Vse je dokaj preprosto. Pri vsem tem pa ostani zvest sebi. Saj kako bi lahko živel s svojimi odločitvami, če ne ostaneš zvest sebi.

	Po vsem zapisanem bi lahko dodal tudi to, da sem po besedah Freuda že odrasel. Sam je rekel, da človek odraste, ko umre njegov oče. K temu je dodal Jung, ki je povedal, da je lahko ta smrt simbolična. Ko starša vprašaš po nasvetu in ugotoviš, da o tem ne ve nič ali manj od tebe, se znajdeš pred težavo.

	Oseba, ki si jo vedno lahko vprašal, kaj naj storim, tako simbolično umre, ko pri sebi ugotoviš, da moraš neke situacije rešiti sam. To je lahko čas, ko se kot posameznik odločiš, da boš začel ti skrbeti za starše. In tako nekako je bilo pri meni, saj sta me starša verjetno več življenjskih reči naučila preko napak, a mi vnesla tisto čustveno noto.

	Jasno mi je bilo, da lahko mnogo stvari rešujem sam, nič več sprašujoč po njunem nasvetu, ampak bila sta še vedno tu. Simbolična smrt je nekaj, smrt pa nekaj povsem drugega.

	Ne morem trditi, da je bilo enostavno sprejemati odločitve, a ob posledicah napačne sem se lahko v stiski naslonil na starša. Po mamini smrti je bil zame tu oče, potem pa je odšel še on. Naenkrat so se morale odločitve sprejemati vedoč, da se lahko zanesem le še nase in na svojo ljubezen. Kar naenkrat je težje in to je strašljivo.





PISMO LJUBEZNI





Ko pišem to poglavje, te ni doma. Včasih se bojim, da se nekoč ne boš vrnila. Ta strah je v meni prisoten še od malega. Veliko ljudi sem v otroštvu videl zadnjič, brez besed o ljubezni in pomenu. Samo odšli so in to je bilo to. Brez zadnjih besed. Strah, da bi odšla in bi ostal sam.

	Preveč mi pomeniš, da bi lahko nekoč z nekom začel znova. Ne zdi se mi vredno dati nekomu le delček tega, kar si izmenjujeva midva. Mogoče si to misli vsak, ko je ujet v take misli, pa si potem čez nekaj časa premisli. Vem, da si ne bi.

	Kako si lahko z nekom, ki mu je dovolj, da mu daješ le majhen del sebe? Ne razumem tega, ker vem, da bi mene bolelo, če bi bil na drugi strani. Bolelo bi me že, če bi vedel, da nekomu ne dajem vsega, kar bi želel. Tu poskušam biti empatičen in razumevajoč, a ne gre. Vedno te bom ljubil. Sliši se pravljično in klišejsko hkrati. Pišem o tvojem obstoju, tvoji navidezni izgubi, pa bi se lahko namesto tega spravil brisati prah s polic in prekinil te misli. Včasih se preveč ujamem v to, kaj bi bilo, če bi se zgodilo to in ono.

	Če, če in če. V zadnjih letih je premalo dejanj z moje strani. Od tega ne bežim. Fokusiral sem se nase, in to se mi sploh ne zdi slabo. Nekoč sem bil fokusiran samo nate in pozabil nase. Trpela sva oba. To nama je prineslo samo težave, prepire in solze.

	Zakaj? Ker sem pozabil nase, svoje odraščanje in posledice, ki so jih prinesla moja dejanja. Zdaj je moj fokus na meni in posledično na tebi, ker ne trpiš zaradi mojega neznanja pri zadrževanju čustev. Mogoče res ne dobiš vsak mesec rožice, ampak solze ne tečejo več po tvojih licih. Ne imej tega za samoumevno. Lica se lahko utrudijo zaradi solz.

	Vse ti povem. Moje najbolj nore misli in najbolj ekstravagantne ideje. Se sliši zlizano, če ti rečem, da sem te pred leti izbral z namenom, da bi bila ob moji strani. Kot da sem izbral in postavil v kalup. Spremenila si me in jaz sem spremenil tebe. Tako je v razmerjih. Na srečo sva oba precej dostojanstveni osebi, iz česar lahko nastanejo dostojanstveni trenutki.

	Nismo vedno postavljeni v najboljše situacije, da bi sprejemali najboljše odločitve. Ker nisem bil. V glavi si slikam perfekcijo najinega razmerja. Vsaj včasih sem si jo. Ob tem sem popolnoma pozabil na resnično stanje najinega razmerja in skoraj uničil vse skupaj. Najprej sem bil pregloboko v tem, potem pa igral igro, da mi je vseeno za naju. Zdaj sem našel pravo razmerje.

	Ja, pogosto pozabim, kar mi poveš. Ampak poznam te. Poznam linije tvojih dlani, najbolj ostre odtenke barv v tvojih očeh in da mikrovalovka zapiska, ker si pripravljaš kokice. Poznam te, tudi, če mi ne poveš vsega. Mi ti poveš vse?

	Zapis nadaljujem, ko se je stvar obrnila. Jaz sem na poti, ti pa doma. Vračam se k tebi na železniško postajo, kjer me boš pobrala. Nekaj izjemno romantičnega je v železniških peronih in postajah, se ti ne zdi? Tu so se zaljubljali in ločevali mnogi pred nama. Tu sva se midva večkrat ločila v različne smeri in se nato ponovno videvala.

	Bodiva tudi danes najstnika. Vsaj upam, da bova. Me boš počakala na postaji, pod uro ali pod znakom? Verjetno ne. Sedela boš v avtomobilu, čeprav zunaj žge sonce na ta marčevski mrzli dan. Čez nekaj dni se začne pomlad, tvoje priljubljeno obdobje leta. Zakaj te torej ni na sončnih žarkih, ko posije sonce? Pretvarjal se bom, da tvoja alergija na sonce ne obstaja – ne paše v kontekst romantiziranja železniške postaje.

	Mi boš skočila v objem, ko me pripelje vlak? Potihem si želim, da bi mi. Pred pisanjem tega nisem imel želje po tem, da bi me počakala na peronu in mi skočila v objem. Šele, ko so se zagnali moji možgani, so se prikradle te misli.

	Lahko bi ti napisal sporočilo, a imam prazno baterijo na telefonu. Tako se tudi počutim ta trenutek. Nekoliko izpraznjen. Ne čisto, ampak ravno toliko, da bi potreboval tvoj skok v objem. Ali pa sladoled. Sladoled je lahko rešitelj.

	Upam, da ne bom nikoli tako obupan, da bi namesto sladoleda jedel majonezo in črne olive, kot lik v priljubljeni nanizanki, ko mu je zmanjkalo sladoleda. Ne. To se ne bo zgodilo. Tako, kot se ne bo zgodilo, da bi mi skočila v objem.

	Bliža se tvoj rojstni dan, ne samo pomlad. Kaj naj ti kupim? Se kupiti nekaj sliši premalo srčno? Verjetno res. Lahko bi ti kaj naredil, kot sem ti nekoč. Kupil sem ti zvezdo na nebu in jo poimenoval po tebi. Kupil sem ti ... kaj že? Moji možgani ne delujejo prav. Sploh se ne spominjam lepih reči, ki sem jih storil zate, samo vem, da sem jih. Jih je bilo preveč ali premalo? Kdo bi vedel, ampak glede na to, da jih pozabljam, bi rekel malo preveč.

	Naredil sem ti plakat o najinem razmerju. Narisal sem ti neke slike, ki same po sebi niso nič posebnega, ampak v sebi skrivajo najino zgodbo. Trud, ki sem ga vložil vanje, je bil trud zate. To mi je bilo vedno všeč, truditi se za nekoga. Resda sem potem večkrat izžet kot cunja, ampak uspeh je vedno sladek. Vem, da sem ti kupil superge. Verjetno še kaj, saj bi imel drugače zdajle nekaj evrčkov več. Se sliši osorno in brezčutno, če napišem, da si moja najljubša investicija? Najverjetneje. Lahko bi rekel, da sem plačal tvojo pozornost z darili, pa ne bi bilo povsem prav. Tudi napačno ne bi bilo.

	Človek je v taki ali drugačni obliki pač materialist. Vsi smo. Tudi jaz, od tega ne bežim. Vprašanje je le, če si takšen materialist, da ti je vseeno za trud in navadne reči.

	Kam smo prišli, da so navadne reči v današnjih časih pravzaprav nekaj najbolj romantičnega kar obstaja. Zajtrk v postelji, pismo, držanje za roko ali objem sredi belega dneva.

	»Migreno imam«, mi praviš. V zadnjih dveh tednih si migreno omenila že večkrat, prej pa nikoli nisem slišal nič o njej. Te res tako slabo poslušam ali sem preprosto pozabil na tvoje migrene? Si veliko bolj podobna moji mami in vse zadržiš zase, ker me nočeš obremenjevati z dodatnimi težavami? Nimam odgovora na to, samo pišem. Tudi ne primerjam te z mamo, vsaj ne jemlji tega za stereotipno žaljivko.

	Buljim v ekran, ko ti kuham čaj. Postavim ti ga na mizico, te objamem in se vračam k zrenju v modro svetlobo ekrana. To je moja služba in moj hobi.

	Sam nimam migren, čeprav je soseda povedala, da bi me lahko ob prekinitvi prekomernega pitja kave lahko začela boleti glava. Tudi o tem slišim prvič. Prav zabavno dejstvo je. Verjetno mi ne bi bilo tako zabavno, če bi me bolela glava. Vzel bi dva lekadola. Ne enega, ampak dva. Vedno sem vzel dva, ker moški slabo prenašamo močne bolečine. Ali pa prehlad, ta je naša Ahilova tetiva.

	Veš, da me je včasih zanimalo, kaj se zgodi, če vzameš več tablet, kot je predpisano. Držal sem tisto škatlico v roki, ko sem imel za to banalen razlog. Bolel me je zob, tresel sem tisto škatlico lekadolov in pomišljeval, kaj se zgodi z osebo, ki jih vzame preveč. Saj vem, kaj se zgodi. Hitreje se pojavijo stranski učinki, ki so navedeni na škatlici. Slabost, bledica, bruhanje, znojenje ali zaspanost se pojavijo dokaj hitro po odmerku. Dva dni po prevelikem odmerjanju so lahko bolečine v trebuhu prvi znak okvare jeter. Tretji dan pa se lahko pojavijo znaki, kot so izguba apetita, vedno večja zmedenost, zlatenica in krvavitev iz prebavil. Vse je hujše pri bolnikih z okvaro jeter in ledvic. Ampak nikjer ni zapisana tista res huda posledica, ko vzameš lekadol. Če ga prepoloviš, te bo vedno porezal po ustni votlini, ker je lekadol svinjsko trda in ostra tabletka.

	Zaspiš in se ne nikoli več ne zbudiš, ko se tvoj srčni utrip počasi znižuje. Sploh ne veš, da te ni več, samo ni te več. Tega se bojim. Da bi odšel, brez da bi ti vedela, koliko mi dejansko pomeniš. Ne navezuje se na tablete, takih idej nimam. Dobro veš, da ta del o lekadolu ne pomeni nič drugega kot bezljanje mojih misli. Ampak moje misli so osredotočene nate. Ne na naju, nate.

	Česar ne razumem pri vsem bistvu nebes in drugih posmrtnih krajev je to, kako tam »živijo« ti ljudje. Pravijo, da gledajo na nas. To mi ni niti malo všeč. Mnogi so me zapustili na hitro in prehitro. So me morali gledati, kako jokam za njimi? Je morala mami gledati, kako sem stisnjen v klobčič ležal ob tebi, ko je umrla? Je moral ati gledati, ko se je njegov odrasli sin sesul na tleh sredi pralnice, ko je stran metal njegova oblačila?

	So to res nebesa, če trpiš enako z ostalimi? Dvomim. Ampak o tem bom razmišljal, ko bom tam gori. Eden od njih.

	Ampak, veš kaj? Zame je raj že tu, s tabo. Že dolgo sem v raju in živim, da dosežem svoje cilje, da midva doseževa svoje življenjske cilje. Skozi leta se nama jih je nabralo že kar nekaj, mnogi so se že večkrat spremenili. Okolje in družba sta vplivala na to, kar je razumljivo.

	Vseskozi se mora oseba prilagajati in rasti, ko jo okolica potiska v drugo smer. Kot zeljna bilka, ki išče svojo pot na površje, ko je nadnjo zlit beton. Ko končno zadiha in zaužije svet. Čuti sonce, ki sije nanjo. Diha zrak, ki plapola okoli. Smeje se zaradi vetra, ki piha. Vzdihne, ko jo zmočijo dežne kaplje. Vse to si ti, moja cvetica. Vse.



	Težko je pisati o ljubezni, ker jo je treba čutiti. Obenem pa kdor ni ljubil, ne more pisati. Nekam daleč v prihodnost zrem in vidim naju, z melanholičnim spominom na najino mladost. Res upam, da nama uspe priti do tja in spisati nekaj čudovitega. Nekaj, kar bi bil nedosegljiv cilj prihajajočim generacijam.

	V poduk, da najlepše zgodbe niso spisane samo z lepimi in kičastimi stvarmi, ker so lahko take le, če se na vsake toliko obdane s slabimi trenutki. Tako v slabih kot dobrih trenutkih pa izveš, kdo je tista oseba ob tebi.

	Ti me pomirjaš in to je za mojo dušo in življenje najboljša mogoča stvar. Odprla si mi srce in se ugnezdila v njem.





OSAMLJENOST, SAMOTA IN BITI SAMOSTOJEN





V življenju nismo sami. To se mi zdi pomembno vodilo, ki ga lahko prikličemo v resničnost. Mogoče se zdi pobožno, pocukrano ali pa nedostopno v določenem trenutku življenja, ampak ne sme biti tako. Ljudje smo družabna bitja, ki imajo lahko rada samoto. Biti rad sam je normalno. Biti rad osamljen pač ni. Čeprav svoj dom zdaj kličem hišo mojega otroštva, v njej živim s svojo ljubeznijo.

	V naši mali Sloveniji se vseeno prepogosto zdi, da so ljudje daleč stran in jih ni mogoče videti. Če pa v sebi čutimo, da se bodo odzvali, ko bi jih poklicali in rabili, potem je to občutek zadoščenja.

	Sam vem, da moja družina in prijatelji živijo daleč za naše slovenske razmere. Še bolj pa vem, da bi prišli, če bi jih rabil in obratno. Več kot to ne morem prositi. Včasih se počutim samega, ne bi pa rekel, da se počutim osamljenega. Vem, da so moji ljudje blizu mene, čeprav so na zemljevidu daleč stran.

	Življenje nas pogosto prehiti in pozabimo na sporočila, klice, pogovore, obiske in ljudi, ki so nam ljubi. Zapičeni smo v tisti 9-5, ki nam ga pripisuje družbena situacija, na koncu leta pa se lahko na to obrnemo z občutkom zamujenih priložnosti. Ni potrebno, da bi si odžirali od ust, da bi se za ljubljene bolj potrudili, saj je dovolj že eno majhno sporočilce. Misel, ki jim da vedeti, da mislimo nanje. In to je pogosto dovolj. Tako za nas kot zanje.

	Zadnje, kar si želim je, da bi se vse skupaj bralo kot ena tistih generičnih knjig za samopomoč, čeprav bo situacija verjetno taka. Včasih ne znam pomagati niti sebi, zato se ne želim pretvarjati, da bi lahko pomagal nekomu drugemu. Pomagajo pa nam življenjske izkušnje in situacije drugih, ki jih nato navežemo na lastne. O tem sem že govoril in pisal, saj je že stavek, ki ubesedi misli, ki jih ni tako enostavno uokviriti v besede, velikanska pomoč.

	Za vrnitev v osamljenost in razmisleku o samoti, je lahko že preprost stavek korak k razumevanju samega sebe. Včasih smo obkroženi z ljudmi, ki ne razumejo globine naših ubesedenih misli in zaradi tega nimajo odgovora na to. Pogovor zastane in obstane, mi pa se lahko zaradi tega počutimo osamljene. Biti obkrožen z enako mislečimi ni farsa ali izmišljotina. Že v otroštvu in nato v odraslosti nam daje občutek pripadnosti večini, kar nikakor ni slaba reč. Obdržati moralni kompas v vsem tem pa je nujno potrebno za vzpostavljanje pravih življenjskih norm.

	Biti sam ni samo slabo. Osamljenost ali samota sta lahko v določenem trenutku zelo podcenjeni super moči. Naredita nas močnega in nam ponudita svobodo. Lahko nas umirita, nam dajeta priložnost vpogleda vase in posledično ustvarita obroč, ki slabim rečem preprečuje vdor v misli. Izkusimo lahko trenja, jih samostojno predelamo in sami postavimo potrebne odzive nanj.

	Odločati se, ko si sam, je težko in enostavno hkrati. Najverjetneje bo odločitev vplivala samo na nas, kar pomeni, da v naših mislih ni vpliva posledic dejanj na druge osebe in okolico. Tu ni razlikovanja med šibkostjo in močjo, temveč zavedanjem, da lahko na samem marsikaj predelaš bolje, saj se naučiš zaupati sebi. Vse to pa je lahko nevarna reč, če se istočasno zapremo vase in ne pustimo drugih mnenj ali pa vsaj pomoči.

	V kolikor je tisti »biti sam« trenutek v naših mislih pravzaprav priložnost za posvečanje sebi, potem je tako imenovana samota odlična izbira. Tam najdemo tisto razliko med biti sam in biti osamljen, ki nam lahko pomaga pri soočanju z življenjem.

	Tudi sam se včasih počutim osamljenega, četudi sem obkrožen z ljubljenimi osebami. In to ni nič slabega, ker se ljudje pogosto borimo z demoni v sebi pa čeprav smo obkroženi z družino ali prijatelji. Pri tem je včasih potrebno poudariti, da število ljudi, s katerimi smo obkroženi, pomeni nekaj bolj abstraktnega kot pa ključ do reševanja težave osamljenosti.

	Zanimiva miselnost o tem je zagotovo soočanje z osamljenostjo na način, kot bi ga uporabili ob selitvi v novo naselje. Začnemo z malimi rečmi, dobrimi rečmi. Ne glede na to, kaj si mislimo ali beremo, velika večina ljudi je na dnevni ravni odprta za prijateljski pogovor, ki lahko začne velike reči. Začne se zaupanje, začne se prijateljstvo in začne se nova pot. Psihologi bi imeli veliko več povedati o taki situaciji, podkrepljeni s študijami, knjigami in raziskavami.

	Sam lahko tebi, bralcu, o osamljenosti govorim iz lastne izkušnje, z vidika prijatelja. Stisnila sva si roko in se pozdravila. Začne se lahko nova pot. Tista, v kateri nisva osamljena.





NISEM VEČ UTRUJEN





Vedel sem, da bo prišel tudi ta čas. Obdobje navdiha, upanja in neskončnega dela, v katerem ponovno uživam. Življenje je lepo in vsakemu predstavlja vlakec, katerega naslednje postaje so neznane. Zapisi so eksperimentalni, ne vem, kaj me bo zadelo v trenutku pisanja, a želje o poglavjih so bile zasnovane že davno tega. Davno tega, pišem, kot bi imel dvesto let in še nekaj rezerve. Pa jih nimam.

	Še vedno sem naiven mladenič, ki to poglavje piše z mislijo o lepih rečeh, prekrasnem okolju, prijaznih ljudeh in slepem navdušenju, a se hkrati zaveda minljivosti vsega, kar omenja. Vem, da bo to obdobje minilo, če ne prej, ko se bo začel dan prevešati v noč s prihodom jeseni in zime in ne bom videl sonca v prostem času. Ampak do takrat bom »karpedijemovski«, če je to beseda, ki obstaja ali pa ne.

	V tem obdobju sem našel zdravo mešanico tistega pravega klenega fizičnega dela, ki je v Sloveniji tako čislano, in tistega umetniškega dela, ki mi prinaša kruh in ga v Sloveniji pogosto opišemo za delomrznega. Rad sem oboje, ker je oboje prav noro fino.

	Ugotavljam, da lahko tudi »pisuni«, »umetniki« in »dušice po duši« ustvarjajo z rokami in si prisvojijo fizično delo. Sicer se mi tipkovnica smili, ko kdaj fugirna masa ne gre v celoti z blazinic prstov, a bo že potrpela. Ker bo takrat lahko uživala v novi kopalnici, če jo kdaj po nesreči zanese tja v nov prostor.

	No, saj ne da ustvarjanje novega prostora ni umetniško delo, ker se tu ravnam po starih Egipčanih, ki so ploščice polagali tudi na Ištarinih vratih

	Babilona. To so bila osma vrata notranjega dela mesta Babilon, kar bi bil današnji Irak, ustvarjena skoraj šesto let pred našim štetjem po ukazu kralja Nebukadnezarja drugega. V resnici so bila sestavljena iz dvojnih vrat, večjih zadaj in manjših spredaj. Zidovi so bili prekriti s keramičnimi ploščicami oziroma njihovimi prednicami, večinoma v modrih odtenkih.

	Z zlatimi pa so bile upodobljene živali in bogovi, ki so predstavljali verstvo tistega časa. Vrata so se v nebo dvigala skoraj petnajst metrov, prav toliko pa v tla.

	Šlo je za eno največjih najdb dvajsetega stoletja, ko jih je pred prvo svetovno vojno odkril nemški arheolog Koldewey – rekonstrukcija je vidna tudi v Pergamonskem muzeju na Muzejskem otoku v Berlinu. To je bil košček zgodovine keramičnih ploščic, s katerim me je internetni algoritem zabaval ob pavzah med lepljenjem ploščic.

	Kar sem želel povedati je, da je v življenju zdravo najti ravnovesje med izpopolnjevanjem duše in telesa. Nekako ne gre skozi, da bi pisal in pisal in pisal ter ob tem ne dobil bolečin v križu in hrbtu. Saj enako velja za fi zična dela, a ta mislim omogočajo, da pobegnejo kamorkoli želijo in ob tem pustijo telesu, da dela nekaj koristnega zase.

	Zdrav duh v zdravem telesu! In mogoče je to recept, ki bi se ga lahko držali. Vsak v življenju najde tisto, kar mu je najbolj pri srcu. Včasih pozneje in včasih prej.

	Ampak ljudje se radi potegujemo v tekmovanju, ki se mu zelo eksplicitno reče merjenje kurca. Kdo dela več od koga, kaj počne tisti in zakaj on vedno leži, ko jaz garam v službi? Dejstvo je, da nikoli ne vemo, kaj se dogaja v življenju drugih ljudi in ni potrebe, da s svojo ozkoglednostjo stvar potisnemo v predalček.

	Vsake toliko pride obdobje, v katerem se mi zdi, kot da bi nad mojim življenjem ves čas visel težak oblak, ki meče senco tudi na najbolj obetavne trenutke. Zdelo se je, da živim v nekem turobnem in zastrašujočem mestu, stopam po labirintu, kjer mi vsaka izbira pripelje samo obup in nove dvome. Ampak nekoč se nekaj premakne, pa včasih razloga za to sploh ni. Nekje začne kliti seme upanja in pasti mora namerna odločitev, da bi ga negoval in mu pomagal zrasti v čudovito drevo, ki bo nekoč pognalo korenine.

	Ta razlog je lahko pot samoodkrivanja, iskanje tolažbe, terapija, samorefleksija ali pa samo nasmeh neke neznane osebe. Lahko je zapleteno in istočasno je lahko nekaj najlažjega na svetu, a je žal za mnoge nekaj najtežjega, nekaj nedosegljivega.

	In mogoče v tistem trenutku ne vidijo rešitve, ampak prišla bo. Niste sami, tudi sam nisem bil. Soočil sem se z lastnimi demoni in kot v pravljicah preteklosti zmagal nad večjim zlom. Se bo to zlo vrnilo? Verjetno ja, ampak se istočasno ne slepim, da sem ga pregnal za vedno. Prav tako si ne lažem, da ga bom ob vrnitvi z lahkoto premagal, ker ne bo tako. Težko mi bo, stiskalo me bo v prsih, bolel me bo trebuh in imel bom premalo energije, da bi sploh kaj opravil. Kar je okej, ker bom v sebi še vedno vedel, da sem že zmagal in bom spet.

	Počasi, a vztrajno sem in bom začel opažati lepoto v najmanj opaznih trenutkih življenja – nežnem božanju jutranjega sonca, smehu okolice in tolažilnem objemu najdražjih. Ti preprosti in pogosto spregledani užitki so lahko vir globoke sreče.

	V tem trenutku stojim na drugi strani tistega dolgega temnega tunela nesreče, utrujenosti in brezvoljnosti in uživam v toplini pristnega zadovoljstva. To je sreča, ki je ne opredeljujejo zunanje okoliščine ali materialne dobrine. Gre za notranji mir, ki ga je moč čutiti navzven. V življenju sem se naučil, da je sreča potovanje in ne cilj, zato jo še naprej negujem s hvaležnostjo, pozornostjo in predanostjo temu življenju. Ker je edino, ki ga imam in hudiča, da bo štelo.

	Nekoč sem verjel, da je sreča izmuzljiva, pa ni tako. Sreča je dosegljiva, čeprav se pogosto ne zdi tako. Lahko je svetilnik upanja za nekoga, ki se bori z lastnimi sencami ali pa samo dokaz odpornosti človeškega duha. Mi sami smo tisti, ki oblikujemo lastno pripoved. Mogoče bo težka,

	turbulentna in temna. In ni nam treba iti naprej, če nimamo energije za to. Nekaj časa lahko ostanemo tudi na mestu, ne da bi napredovali po normah okolice.

	Življenje piše zgodbe in vsaka je unikatna. Spišimo svojo in jo zaključimo s tistim klasičnim, živel je srečno do konca dni. Ker so včasih klišeji nekaj najlepšega, kar se nam lahko zgodi.





OPROSTITE





Delček odraščanja sestavljata dve nasprotujoči si dejanji. Prva je opravičevanje, druga je odpuščanje. Pomembno je vedeti, kdaj odpuščati in kdaj prositi za odpuščanje. Tako se nimam za zamerljivo osebo, a če sodim po svojih možganih, lahko človeka tudi več let kasneje razžirajo precej preproste stvari.

	Odpustim ti, odpustim vam, če je bilo slučajno kdorkoli in karkoli, ki bi mislil, da bi bilo to potrebno. V spominu nimam niti ene reči, ki bi jo moral odpustiti. V sebi sem že vse odpustil, zdaj naj bo še tu za vse tiste, ki bi brali le iz firbca. Tudi to se dogaja in s tem ni nič narobe. Ljudje smo radovedna bitja.

	Sovraštvo in zavist nista v korist prav nikomur. Držati zamere se mi zdi otroško, še bolj pa govorjenje za hrbtom in postavljanje nad ostale. Nihče od nas ni popoln in zato ni pravično popolnosti iskati v drugih ali pa jo celo zahtevati. Nepravično, skoraj sebično. Ampak odpuščati je obenem tudi sebično dejanje, a to raje pometemo pod preprogo. Odpustiti moramo zaradi sebe in ne zaradi drugih.

	Gre za jasno izbiro sproščanja negativnih čustev, zamere in želje po maščevanju, ki so se nabrali zaradi bogve česa. Trenutek, ko nekdo odpusti, ne pomeni nujno, da je pozabil ali v celoti opravičil dejanja druge osebe; namesto tega gre za zavestno odločitev, da se izpusti bolečina, ki so jo povzročila ta dejanja.

	Odpuščanje se zdi enostavno, ampak ni. Od nas zahteva neizmerno moč in pogum. V prvi vrsti zato, ker moramo pred tem priznati, da nas je

	nekaj zabolelo in v drugi vrsti zato, ker smo sprejeli pogumno odločitev, da ne bomo pustili, da to definira našo prihodnost. Gre za simbolično potovanje zdravljenja in rasti, ki vključuje velik premik v naših globinah.

	In moteče je misliti, da odpuščanje pomeni tudi spravo ali nadaljevanje oziroma vzpostavitev preteklega odnosa. Lahko se zgodi od daleč, na daljavo, s postavljenimi mejami. Tisti, ki odpušča, se osvobodi verig jeze in zagrenjenosti ter si omogoči in dovoli, da gre naprej z lažjim srcem in bistrim umom. Enako je, če odpuščaš sebi. Tudi to lahko zahteva svoj čas in večkratne poskuse.

	Včasih je to proces, ki se odvija postopoma, pri čemer vsak korak prinese malo več zdravljenja in razumevanja. In odpuščati je dobro, mogoče ravno zato, ker gre delno za dejanje, ki zadosti težnjo po uspehu. Omogoči ti, da si povrneš osebno moč in ti ne dovoli, da bi dejanja drugih vplivala na čustva in dobro počutje. Odprejo se vrata novih možnosti, odnosov in izkušenj. Z odpuščanjem rastemo.

	Enako je s preprosto besedo: »Oprosti«.

	Oprosti.





PISMO SEBI





Pred pisanjem knjige sem imel jasno vizijo tega, kako bi bila videti poglavja in celoten potek. Jasno mi je bilo, da tak stil ne bo všeč vsem, mogoče bo všeč samo eni osebi, ampak knjiga je zaživela.

	Ne morem reči, ali sem zadovoljen z njo, saj bi to vključevalo tudi predvidevanje o odzivu nanjo. Zadovoljen sem s tem, kar sem napisal, čeprav v sebi vem, da bi se lahko vsaki stvari posvetil bolje, globlje in bolj podrobno. Ampak tega nisem želel. Želel sem, da gre za knjigo, ki bralcu in meni pomeni prijatelja. Tistega, ki ne pozna odgovora na vsako vprašanje, a ga ni strah, da se s tabo odpravi na popotovanje reševanja te uganke.

	Na koncu lahko sam sebi rečem, da mi je pisanje ponovno pomagalo. V tem primeru je bila knjiga eksperimentalna iz vidika zanimanja. Ali mi pisanje dejansko pomaga? Brez kakršnega koli dvoma mi je zdaj jasno, da mi pomaga.

	Raziskovanje lastnih misli se mi zdi pomembno, čeprav se ob tem zavedam, da pri tem ne orjem ledine. Zdelo se mi je zanimivo in poskusil sem napisati nekaj, kar se mi je zdelo zanimivo.

	To knjigo sem si zamislil kot prvega od dveh delov. Drugega bi rad izdal čez nekaj desetletij, ko bom star – upam, da dočakam starost. Da bi videl, kako sem o istih rečeh razmišljal kot mlada oseba. Da bi to videl tudi bralec, saj je jasno, da ni veliko vpogledov v razmišljanje mladih o rečeh, kot so smrt, izguba, žalovanje in osamljenost. Mogoče bo to majhen začetek.

	Čeprav potihem upam, da bi bila knjiga res čudovito sprejeta, se mi ne zdi ogromen presežek. Mogoče je to tisti dvom, ki sem ga v zapiskih večkrat omenil, mogoče pa je res. To bo pokazal čas.

	Zavedam se, da je boljših knjig malo morje in to je odlično. Več kot jasno pa mi je, da imajo vsake oči svojega malarja in če sem sam nekoč želel neko knjigo, kot je Pričakovanja Anje Mugerli, bo mogoče nekdo podobno mislil o tej knjižici.

	Pričakovanja so lahko nevarna reč, ampak življenje me je naučilo, da se bo zgodilo, kar se bo zgodilo. To je sicer težko prenesti v izdajo knjige, ampak v širšem pogledu bo to delo le košček mojega življenja. Nanjo sem ponosen, še preden je izšla in posledično sem ponosen nase.

	Zakaj torej obstaja ta knjiga? Z njo sem si želel odgovoriti na tisto vprašanje o pisanju kot terapiji. Odgovorjeno. Želel sem zapisati svoje misli o glavnih tematikah, ki sem si jih zastavil. Zapisano. Vsekakor sem si želel ponuditi vpogled v misli mlade osebe, dokler sem še sorazmeroma mlad. Ponujeno.

	Nenazadnje pa sem si želel oziroma si še vedno želim sprožiti vsaj en pogovor o prebranem ali bolje rečeno pogovor o istih tematikah pri bralcu ali bralcih. Če bo to uspelo, bomo videli, ampak o slovenskih bralkah in bralcih imam visoko mnenje in jim pri tem zaupam, da se bodo odločili prav. Ker sem bil o teh rečeh večkrat vprašan po prvencu, se mi je zdelo pravično, da nanje odgovorim na daljši način, brez olepševanja in brez premisleka, če lahko temu rečemo tako.

	Verjetno marsičesa v tej knjigi ne bi bilo treba napisati, ampak za nekoga bo to morda prvič v življenju, ko bo bral o takih rečeh. Knjiga ni o samopomoči in podobnem. Gre za nekakšen hibrid samoizpovedi, memoarja in misli o življenju.

	Pomoč je potrebno poiskati pri strokovnjakih, ki so na tem svetu za to, da nam pomagajo najti rešitve in odgovore. Na nas je, da nas ni strah poiskati pomoči. In nenazadnje je na nas, da se na življenje pripravimo do te mere, da točno vemo, kdaj jo moramo poiskati. Poznavanje samega sebe bi lahko bila jasna rešitev.

	Pisanje mi pomaga, ne želim pa si vseskozi iskati utehe v pisanju, temveč jo najti v vsakdanjih rečeh, ki odrivajo temačnost.

	Do snidenja.





KAKO SI?





Ob začetku knjige sem ti izdal, zakaj je nastala ta knjiga. Majhen razlog je, da sem želel eksperimentirati in skozi pisanje ugotoviti, kaj želim z njo povedati. Izkazalo se je, da je namen dober. Na najino srečo, kajne?

	V življenju sem tudi skozi najbolj zanimive, bizarne in čudne knjige izluščil nekaj življenjskih naukov in vpogledov v življenjske zgodbe drugih ljudi. Prepričan sem, da si nekaj izluščil tudi ti. Če nič drugega, zagotovo to, kako premešan je lahko razmišljujoči svet mladega odraslega.

	In povem ti, da je še vedno popolnoma zmešan, saj se želi hkrati držati tiste bilke otroštva. medtem ko ga v odraslost vleče spoznanje, da mora biti opora drugim. In sebi. Mogoče je slednje postati še težje, saj se toliko svojega življenja zanašamo na druge, da ob izgubi teh oseb ne gradimo svojih misli in osebnosti. Težko je, ampak zmogli bomo. Zmogla bova. Jaz in ti. Vsak zase.



	Izvedel si moje misli o smrti, izgubi, življenju, ljubezni, strahu, odraščanju in nekaj drugih stvareh, ki sem jih želel nagovoriti sam. Upam, da si med branjem prižgal svoj miselni proces in o naštetem razmišljal tudi sam. Si? Fantastično. Nisi? Zaženi mašino.

	Včasih si želimo, da bi nam kdo namenil preprosto vprašanje, ki bi v nas odprlo jez, a se to ne zgodi, niti ne želimo prositi, da se to zgodi, ker se s tem izgubi afekt iskrenosti vprašanja. Zato bi želel nekaj malega, upam da dobrega, storiti jaz.

	Naslednje strani knjige so namenjene tebi. Na test boš postavil, če je tudi zate pisanje samoterapija. Na papir daj tisto, kar ti leži na duši, tisto, kar si želiš povedati in se skriva v tvojih mislih. Brez omejitev, brez ustavljanja, samo piši.

	Povej mi, kako si?





SPREMNA BESEDA

	»Žiga, preden se lotimo pogovora o konkretnih vsebinah, ki jih bomo nagovarjali na dogodku, me zanima, ali je kakšna tema, o kateri ne bi želel govoriti?« To vprašanje sem mu zastavila na našem prvem srečanju septembra 2023. Takrat smo namreč v Centru za duševno zdravje Kočevje, pripravljali dogodek, namenjen ozaveščanju problematike prekomernega pitja alkohola ter njegovega vpliva na družinsko dinamiko. Žigova osebna izpoved, ki jo je zapisal v svojem knjižnem prvencu, Ti, v moji krvi, nam je zaradi odkritosti glede vseh lepih in manj lepih vidikov življenja v družini, kjer so se prepletale bolezni, izgube, odvisnosti in ljubezen, nudila odlično izhodišče za odkrito debato.

	»Ne, mislim, da ne. Za mano je sedaj že toliko pogovorov, da sem pripravljen na vse.« To je bil njegov odgovor. Tisti, ki ste prebrali pričujočo knjigo (in predvidevam, da ste jo, glede na to, da se nahajate na njenem koncu ter berete del, ki ga večina raje preskoči), veste, da se mi ni zlagal. Brez olepševanj, brez ovinkarjenj, samo pripravljenost raziskovati in deliti svoje misli. Tudi takrat, ko je težko. To je tisto, kar se najbolj čuti pri Žigu, tako v njegovi osebnosti, kot tudi v njegovih delih.

	Pričujoče delo ima iz tega vidika prav poseben doprinos. Zakaj? Vsak od nas je že koga izgubil. Koliko izmed nas, pa se je z izgubo dejansko soočilo? Si jo dovolilo začutiti v njeni polnosti? Koliko se nas odkrito pogovarja s svojimi bližnjimi o izgubah, ki so nas zaznamovale? Ne samo tisti trenutek, ampak tudi leta kasneje. Vesela sem za vsakega, ki je na ta vprašanja lahko odgovoril z da. Običajno je namreč tako, da nam dela težave pogovor o minljivosti in smrti že na čisto abstraktni ravni. Kaj šele, ko gre za pogovor o konkretni izgubi ljubljene osebe. Razen rutinskih pomenkov, ki se odvijajo okoli pogrebov in obletnic, redkokdaj zmoremo kaj več. Ob soočanju z izgubo želimo biti pogumni, pokazati, da smo »šli naprej«, da se »dobro držimo«. Svojo bolečino raje umaknemo nekam, kjer nam na videz ne pride do živega. Na (ne)srečo imamo za ta umik na voljo kar nekaj možnosti. Bolečino lahko shranimo v skrite kotičke svoje podzavesti, preoblikujemo v telesne bolečine, izpihamo iz sebe preko navala jeze, potlačimo ob kozarcu dobre kapljice ... Lahko bi še naštevala, ampak verjamem, da vam je slika precej jasna. Ne glede na to pa obstaja tudi tista težja pot, ko si dovolimo začutiti bolečino in biti z njo. Kaj sploh pomeni »biti z njo«?

	Naj vam zaupam svoje izkušnje. V mojo psihološko ordinacijo vsak dan prihajajo ljudje z najrazličnejšimi življenjskimi izkušnjami. Odkrito in podrobno lahko razlagajo o svojih težavah, krivicah, ki so se jim zgodile, skrbeh, ki okupirajo njihove misli, pa tudi o napredkih, zmagah in dosežkih. Ob tem lahko čutim njihovo napetost, žalost, razočaranja, nemalokrat pa tudi veselje in ponos. Čustva napolnijo sobo in prostor med nami. Delimo si jih, jih čutimo, opazujemo, se o njih pogovarjamo. Prav posebna teža pa pride na površje, ko se dotaknemo izgube. Tudi v tem primeru, ko se nahajamo v varnem, terapevtskem prostoru, v katerega smo vstopili z največjim namenom razgaliti globino svojega doživljanja, so naši odzivi ob stiku z bolečino različni. Nekateri se od bolečine raje hitro junaško umaknemo in jo skrijemo za besede »saj sem že v redu«, »saj je že toliko in toliko let«. Kadar gre za posebno težko, nepredelano izgubo, so lahko čustva tudi tako močna, da nas povsem preplavijo. Takrat se je čisto zdravo začasno umakniti od njih in se teme lotevati z večjo previdnostjo. V primeru, da nas ob pripovedovanju oblijejo solze, se ljudje zelo pogosto začnemo opravičevati rekoč »se opravičujem, pa sem si rekel, da danes ne bom jokal«. Slednje se mi zdi še posebno dober pokazatelj tega, kje se kot družba gibljemo okrog sprejemljivosti doživljanja čustev. Če ste se prepoznali v zgornjem opisu, vas prosim, da tega ne doživite kot kritiko. Tudi sama namreč delujem popolnoma enako navkljub letom študija in dela na sebi.



	Včasih pa se ob stiku z bolečino zgodi nekaj čudovitega. To so trenutki, ki jih najbolj cenim pri svojem delu. Včasih, ko je človek pripravljen, ko je okolje dovolj varno, ko sva razvila dovolj zaupen odnos in planeti zavzamejo ravno pravo pozicijo na nebu, lahko preprosto pustimo žalosti, da pride na površje. Takrat lahko samo sediva skupaj, pustiva bolečini, da je, solzam, da tečejo, mislim, da se izrazijo. Besede iz moje strani so v takih trenutkih običajno odveč. Lahko sem tam kot ljubeča priča izkušnji. Na plano pride tisto, česar se bojimo, pred čimer bežimo. In v trenutku človeške povezanosti nas takšen stik z bolečino ne uniči, ampak deluje povsem blagodejno. To je ena izmed lepših izkušenj. Med branjem Žigove knjige sem čutila ravno to. Lahko sem bila priča čudovitemu procesu, v katerem se preliva množica čustev in izkušenj. Kljub temu da je tema težka, branje ni bilo, saj je v zapisih čutiti Žigov uravnotežen odnos do zapisanih vsebin. Z enim delom sebe popolnoma prepuščen svojemu doživljanju, z drugim delom pa povsem prizemljen in zavedajoč se različnih vidikov dogajanja.

	Nekje v knjigi je Žiga zapisal, da sovraži posploševanje. Tudi sama imam težave s tem, zato boste v prihodnjih vrsticah pogosto zaznali besede, kot so »pri nekaterih«, »pri drugih«, »včasih«. Življenje je taka kompleksna stvar, zato si ljudje ustvarjamo okvirje, da dobi vsaj nekaj smisla. V načinu predelave izgube pa smo si tako različni in imamo tako raznolike potrebe, da si največjo uslugo naredimo, če te okvirje vržemo skozi okno. Pri tem imam v mislih stvari, kot so, koliko časa »se spodobi« nositi črnino, kako pogosto je še »zdravo« obiskati grob, koliko časa je »še smiselno« biti žalosten, kdaj je pa že res »treba naprej«. Vsi navedeni pomisleki imajo sicer točno določen odgovor, vendar verjetno z njim ne boste zadovoljni. Gre namreč za klasičen psihološki odgovor, ki se glasi »odvisno«. Šele ko opustimo predstave o tem, kaj je »prav«, se nam namreč odpre priložnost, da se uglasimo na dejansko situacijo in potrebe posameznika.

	Tega, kaj žalujoči posameznik potrebuje, torej ne moremo vedeti vnaprej. Običajno tega ne ve niti žalujoči posameznik zase. Da se dokopljemo do te informacije, moramo najprej poslušati in osebi dati prostor za raziskovanje, da sploh ugotovi, kaj potrebuje. Že to je samo po sebi zelo veliko, če v tem procesu slučajno odkrijemo, da lahko ponudimo še praktično pomoč, pa še toliko bolje. Najpogosteje ljudje poročajo, da ob stiku z žalujočimi čutijo strah in zadrego. Strah pojasnjujejo s tem, da bi lahko s svojim povpraševanjem povečali bolečino. Sama opažam tudi, da se strah pogosto veže tudi na naše lastne reakcije, torej da bomo ob tem prišli v stik s svojo žalostjo (ter ob tem bognedaj zajokali). Iz daljave je namreč lažje držati stoično držo. Zadrega pa se pogosto nanaša na prepričanje, da ne bomo našli »pametnih besed«. Tukaj imam za vas dobro novico. Ni jih potrebno imeti! Kot sem že poudarila, je v prvi vrsti pomembno predvsem to, da smo tam z osebo. V večini primerov je celo bolje, če se povsem izognemo modrovanju in dajanju nasvetov.

	V primeru, da nas težke preizkušnje obiščejo v mladih letih otroštva ali mladostništva, obstaja še posebno veliko tveganje, da ostanemo ujeti nekje med napetostjo in žalostjo, ki jo je čutiti v naši okolici, hkrati pa zaradi pomanjkanja življenjskih izkušenj, nimamo prave predstave o tem, kaj se zares dogaja in kaj potrebujemo. Zato se s situacijo spoprimemo tako. kot pač najbolje znamo v tistem trenutku. Gremo naprej, prilagodimo se na novo stanje, se usmerimo na tolažbo drugih, skrbimo, da je okolica ok, bežimo v svet fantazije, v uporniško vedenje … Vsem naštetim odzivom pa je skupno, da pri tem otrok ali mladostnik ne ve točno, kaj se dogaja in zakaj to počne. In če ga takrat površno vprašamo »Kako si?« bo zelo verjetno odgovoril »v redu.,« in temu tudi verjel. Mnogi bodo tudi nadaljevali svoje življenje brez vidnih posledic. Na misel mi pride šala, ki dobro pojasnjuje, zakaj otroci in mladostniki zdržijo tudi v najtežjih okoliščinah: »Raziskovalec obišče neko pleme, na oddaljenem otoku. Vidi, da tam otroci gradijo hiše in prenašajo težke zidake. Enega izmed njih poskusi premakniti tudi sam, vendar ga ne more. Takrat vpraša njihovega poglavarja: ,Kako to, da vaši otroci zmorejo prenašati tako težka bremena? Tile zidaki imajo zagotovo vsaj 100 kg.‘ Nakar mu poglavar odgovori: , Ja, kaj pa otrok ve, kaj je to 100 kg.‘ « Zamenjajte zidake s čustvi, pa smo ravno tam, kjer moramo biti, če želimo razumeti, kaj nosimo s sabo.



	Otrok ali mladostnik torej še ne ve in ne more vedeti, kakšno breme mu je bilo naloženo. Kar je samo po sebi lahko blagoslov in prekletstvo. Razumevanje dogodka je povezano z ravnjo njihovega kognitivnega razvoja, pomanjkanjem življenjskih izkušenj in močnim delovanjem obrambnih mehanizmov. Poleg tega so pri predelavi dogodkov odvisni od odraslih. V primeru, da imajo odrasli okoli njih tudi sami težave s procesiranjem svoje žalosti ali ne znajo ponuditi podpore, je nemogoče, da bo tega zmožen otrok ali mladostnik.

	Najbrž se sprašujete, kaj lahko naredimo. Za začetek lahko ponudimo svojo prisotnost, včasih objem, prostor, da otrok sploh pride v stik s tem kar čuti. Ko odpremo pogovor je primerno tudi, da delimo to, kar sami čutimo, pa naj bo to strah, jeza, žalost … Pomembno je slišati, da za naša doživljanja obstajajo besede, s katerimi jih lahko izrazimo. Pomembno je slišati, da je dovoljeno imeti reakcijo. Pa ne samo neposredno po izgubi, ampak tudi leta kasneje. Seveda to ne pomeni, da se moramo do nadaljnjega pacati v črnem oblačku, dokler nismo zares pripravljeni iti naprej. Tako kot pri vseh stvareh v življenju je tudi tukaj pomembno ravnotežje. Pomembno je torej ponuditi tudi občutek varnosti, preko ohranjanja vsakodnevnih rutin in jasnega sporočila, da bo vse v redu ter da so kljub težkim okoliščinam še vedno dovoljena tudi tista bolj prijetna čustva. Lahko se smejimo, če nekdo pove šalo, se veselimo, ker prihaja poletje, se skupaj posvetimo tudi bolj prijetnim aktivnostim, kot so igranje družabnih iger. Čustva lahko soobstajajo ter se prelivajo. Skupaj smo lahko v sreči in v žalosti. Na to temo bi lahko napisala še ogromno stvari, vendar morda je to ravno dovolj, da nekoga spodbudim k razmišljanju. Na tem mestu še enkrat poudarjam, da ne obstaja recept, ki bi ustrezal vsem. Dobro je, da v trenutkih stiske to razumemo in znamo spoštovati svoje različne odzive.

	Ob Žigovih razmislekih o tem, kako si za žalovanje nikoli ni vzel pravega časa, sem se spraševala o tem, ali je dejansko sploh imel možnost za drugačen odziv. Oziroma če pogledamo širše, kakšne možnosti za odziv ima kdorkoli izmed nas? Glede na to, da na šolskih urnikih zaenkrat še ni predmeta, ki bi nas učil soočanja z izgubo ali pa čisto splošnega obvladovanja čustvenih stanj, se moramo pri spoprijemanju pač zadovoljiti s sporočili, ki so na voljo v naši okolici. V okolju, kjer ni dovoljeno/ možno/sprejemljivo kazati svoje ranljivosti, se zanikanje zdi najbolj varna opcija. Pomislite na svoje pomembne bližnje, na njihove reakcije v težkih trenutkih. Kako so se odzvali? Kako so se spoprijemali s svojimi čustvi? Kako so bila sprejeta vaša čustva? Kako na žalovanje gleda naša kultura? A imamo dejansko možnost vzeti si čas za žalovanje? Nimam v mislih tistega dneva ali dveh dopusta, ki nam pripada po kolektivnih pogodbah. Niti nimam v mislih, družbenih ritualov, ki nas spremljajo vsaj v prvih tednih, čeprav imajo pomembno vlogo. V mislih imam žalovanje v vsakdanjiku, tisto, ki nastopi po tem, ko prvi šok popusti in gre življenje naprej.

	Izgube bližnjih so povezane s čisto praktičnimi vidiki sprememb, včasih to pomeni selitve, reorganizacijo opravil, dnevnih rutin … V čustvenem smislu lahko izgubimo tudi osnovni občutek varnosti. Če se na polno vržemo v nadaljevanje življenja, niti nimamo časa dojeti, kako na glavo se je le-to postavilo. Pride pa za nami, leta kasneje. Po drugi strani so včasih izgube tako težke, da se prekleto močno zavedamo vsakega koraka posebej. Vsak premik zahteva ogromno miselnega napora. Takrat je center v možganih, ki je odgovoren za spomin, pozornost, odločanje in organizacijo novih podatkov, povsem preplavljen. Čustva so tista, ki v celoti prevzamejo kontrolo. Takrat je izredno pomembno, da si vzamemo čas, najdemo podporo pri bližnjih, če je prehudo tudi strokovno. Pa to nikakor ne pomeni, da smo šibki!

	Koliko vas je v težkih situacijah slišalo besede »drži se«, »ostani močan«? Preden berete naprej, si poskusite odgovoriti na vprašanje, kaj vam te fraze pomenijo? Kdo je močan? Kdo se »dobro drži«? Tisti, ki v trenutkih stiske poskrbi za vse druge? Tisti, ki se hitro vrne na tirnice življenja? Tisti, ki čuti žalost ravno prav dolgo, da je to še družbeno sprejemljivo, potem pa gre pogumno naprej? Osebno nisem ljubiteljica pomena, ki smo ga kot družba pripisali besedi »moč«. Narobe nas namreč učijo, da je močan tisti, ki vse prenese, ki ne rabi pomoči in vse zdrži. Močan je v resnici tisti, ki si upa priznati, ko mu je težko in si dovoli poiskati podporo. V tem se skriva tista prava moč, saj kaže, da imamo v sebi del, ki zmore videti našo rano in ta del je tisti, ki tudi poskrbi za to, da se zacelimo. Zna razločiti med trenutki, ko je pomembno, da se »zberemo in zdržimo« ter trenutki, ko si lahko privoščimo ranljivost. Na žalost se pri marsikomu prepogosto oglaša tisti drugi del, ki priganja k temu, da moramo ostati močni in če v tem procesu slučajno začnemo »popuščati«, to pomeni le, da se moramo še bolj »potruditi«. Tudi ta del sicer opravlja pomembno delo, toliko mu je že treba priznati. Težavo pa nam povzroča, ko je premočan in se ne zna utišati. Moč, ki nima podlage v pristnem stiku s sabo in temelji na rezanju svojih potreb, bo slej ko prej izgubila svoj naboj. In ko v tistem trenutku izmučeni priletimo na realna tla, nam je misel ”no, ampak nekaj časa sem pa le dobro zdržal”, precej slaba tolažba. Operacija uspela, pacient umrl.



	Včasih smo do sebe zelo nasilni v načinu, kako bežimo od svojih doživljanj ali pa se v svojih stiskah preveč vrtimo in jih po nepotrebnem poglabljamo. Oboje lahko privede do močnih telesnih bolečin. Naj naštejem oblike: glavoboli, bolečine v mišicah, pospešen srčni utrip, vrtoglavica, mravljinčenje … Včasih lahko čutimo tudi zadnjo dlako na sebi. Takrat se seveda vsak obrne po zdravniško pomoč, opravi množico preiskav, ki pogosto ne pokažejo fizičnega izvora. Nazadnje nas osebni zdravnik napoti k psihiatru ali psihologu. Prvo vprašanje, ki ga takšna oseba postavi ob obisku je: »Ali je to res samo v moji glavi? Je to res lahko samo psiha?« Ob izkušnji tako močnih bolečin je vprašanje čisto na mestu. Do neke mere. Beseda »samo« se mi namreč ne zdi primerna. Tudi, če je izvor res »samo v psihi«, je dejstvo, da je bolečina resnična. Ovire, na katere posledično naletimo v vsakdanjem življenju tudi. Naša kakovost življenja je močno okrnjena. Telo utrujeno. Zakaj bi potem uporabljali besedo »samo«? Zakaj smo se prepričali, da je bolj sprejemljivo, če opravimo laboratorijski test, ki pokaže neko manjše odstopanje npr. pomanjkanje določenega vitamina. Ker če je izvor telesen, potem smo odrešeni krivde, da smo šibki, ker nismo zdržali? Ko nam je težko in ko trpimo, je izredno pomembno, da si namesto kritike namenimo sočutje. Priti do njega pa je včasih precej težka misija. Tehnika, ki nam lahko pri tem pomaga, je enostavno vprašanje »Kaj bi rekel ljubljeni osebi, če bi bila na tvojem mestu?« Bi ji rekel »To je pa zato, ker si tako občutljiva, zdaj pa imaš. Vse si zaribala, mogla bi vedeti drugače, mogla bi bolj skrbeti zase. Itak ti ni pomoči.«? Dialogi, ki jih imamo s sabo, so še veliko ostrejši. Ko gre za nam ljubljene osebe, običajno v sebi lažje najdemo nežnejši glas, ki ne obsoja, in ima povsem drugačno sporočilo »Vidim, da ti je hudo. V resnici se ti je zgodila huda stvar. Kako ti lahko pomagam v tem trenutku?« Sočutje je najboljše zdravilo, poskusite ga kdaj nameniti sami sebi.

	V Sloveniji imamo to srečo, da imamo okoli sebe ogromno vzornikov glede izkazovanja sočutja do ljudi, ki se znajdejo v stiski, predvsem materialni ali zdravstveni. V odnosu do sebe ali pa do čustvene stiske, pa nam je bližja filozofija »molči in trpi«, »zdrži«, »ne pritožuj se«. Lahko si predstavljate, da tovrstni odnos nudi odlično priložnost za jačanje občutkov samote in stiske. Načini spoprijemanja s stisko pa imajo to značilnost, da se jih v mladih letih pridno naučimo, ponotranjimo, nosimo s sabo celo življenje, ter jih vdano delimo s potomci. Tako se nemalokrat pojavijo družinski vzorci delovanja, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. To nam je že vsem precej jasno. Še posebno pri nezdravih vzorcih odvisnosti se lahko zagledamo v statistike in napovedi o strahotah, ki prežijo na tiste, ki so odraščali v takšni družini, začenši s težavami na učnem področju, finančni nestabilnosti, večjem tveganju za pojav odvisniškega vedenja, zdravstvenih težavah, težavah v odnosih …

	Rada bi izpostavila tisti drugi vidik, ki ga pozabimo osvetliti ob naštevanju takšnih statistik. Pot vsake družine, ki se sooča z odvisniškimi vedenji je unikatna in jo oblikujejo številni faktorji in izkušnje. Nenavadna se mi zdi naša razdvojenost med tem, da po eni strani ob pogovoru o tej problematiki, ne moremo mimo tega, da ne bi poudarjali determinirajočih statistik, po drugi strani pa imamo kot družba pogosto zasramujoč odnos do tistih, ki so padli v odvisnost. Kot da se nekako ne znamo odločiti med tem, ali so nam te stvari položene v zibko ali smo pač šibki, ker podležemo odvisnosti. Pri tem pa običajno pozabimo osvetljevati tisto bistvo - nismo obsojeni na propad, vseeno pa je pot težka.

	Kljub oteženim okoliščinam ima vsak posameznik svoje vire moči, svoje sposobnosti in tudi neko odpornost, ki jo je pridobil tekom življenja. Pomembno je ozavestiti, da ljudje nismo marionete brez nadzora nad našim življenjem. Z zavedanjem naše lastne odgovornosti in sposobnosti pride možnost, da delamo premišljene odločitve, ki izhajajo iz trenutka tukaj in zdaj, namesto iz trenutka nekoč, nekje. Seveda to ni enostavno, zato lahko dodatno moč

počrpamo preko tega, da si zgradimo podporno mrežo, ki jo lahko sestavljajo prijatelji, družina, strokovnjaki in drugi. Še nikoli do sedaj ni bilo na voljo toliko informacij, programov, podpornih skupin, zato bi bilo škoda, da bi kdorkoli ostal sam z občutki ujetosti. Ne glede na to, kakšna je vaša zgodovina oz. kakšni vzorci vas spremljajo, vas vabim, da odstranite besedico »itak« iz svoje zgodbe. Žiga nam osvetljuje pot, ki jo oblikujejo razumevanje, empatija, predanost osebnostni rasti, kreativnost ter ohranjanje moči (tiste ta prave) v najtežjih situacijah. Njegova pot je samo ena izmed mnogih. Ne pravim, da je idealna in primerna za vsakogar, takšne pač ne obstajajo. Je pa zagotovo pot zavestne izbire, ne pa vdanosti v usodo. Hkrati gre za pot strpnosti in sočutja, do tistih, ki niso imeli enakih (z)možnosti za spoprijemanje z življenjskimi izzivi.

	Življenje si lahko predstavljamo kot veliko pot skozi težak teren. Vsak od nas gre nanjo z unikatnim nahrbtnikom napolnjenim z orodjem in pripomočki. Nekateri so opremljeni s skrbno pripravljeno, najsodobnejšo opremo, nekateri imajo zgolj najnujnejše, drugi pa niti tega ne. Predstavljajte si, kako hodite po tej poti, skupaj z ostalimi sopotniki. Nekateri korakajo samozavestno, z nahrbtniki polni hrane, zemljevidov in orodij prilagojenih za premagovanje katere koli ovire. Drugi se morda borijo pod težo svojih bremen, njihovi nahrbtniki so obrabljeni, napolnjeni z neuporabnimi utežmi, z le malo koristnimi sredstvi za soočanje z izzivi, ki so pred njimi. Na tem potovanju je ključno prepoznati in spoštovati različne nahrbtnike. Namesto da zavidamo tistim z lažjimi nahrbtniki, ali zavijamo z očmi nad tistimi, ki so neprimerno opremljeni, si raje iztegnimo roko razumevanja in podpore ter delimo svoje zaloge s tistimi, ki jih potrebujejo. Vseh ne bomo mogli rešiti. Nekateri popotniki bodo že tako utrujeni in njihovi nahrbtniki tako obrabljeni od bremen, da jih ne bo mogoče pokrpati. Takrat je naša družba in pripravljenost stati ob strani tista, ki bo lahko ublažila korake na zadnjem delčku poti. S priznavanjem in zavedanjem razlik med nami lahko ustvarimo bolj bogato pot za vse.

	Kar nekaj blagodejnih stvari smo že zajeli. Naj sedaj izpostavim še tisto, ki jo spremljate že ves čas, torej pisanje. Številne študije potrjujejo, da ima lahko pisanje terapevtski učinek. Pa pri tem ne govorimo o tvorjenju sestavkov, ki morajo biti zapisani z oblikovno spretnostjo in čustveno noto Cankarjevih črtic. Pomembno je, da pišemo predvsem iz sebe in zase, tudi če to pomeni, da bomo na list zapisali zgolj par alinej s ključnimi besedami. Če želimo, da je pisanje blagodejno je dobro, da pri tem ne gre zgolj za zapis in podoživljanje dogodkov, ampak da se pisanja lotimo iz vidika raziskovalca, ki si želi razumeti in je radoveden do različnih vidikov dogodkov in čustev, ki so vpletena.

	Zakaj torej pisanje deluje? Ko misli odložimo na papir, dobijo večjo jasnost. Nekaj, kar je prej begalo v naših glavah, sedaj dobi obliko in podobo, kar nam omogoči večje razumevanje situacije. Posledično dobimo priložnost, da stopimo korak nazaj, analiziramo misli, izkušnje, posledice, to pa nam prinese večje zavedanje sebe in situacije, med tem pa lahko pride tudi do čustvene razbremenitve. Nenazadnje nas spoznavanje sebe in svojih notranjih procesov vodi po poti osebnostne rasti ter nam pomaga živeti v skladu z našimi vrednotami. Oziroma, če poenostavim, naša perspektiva dojemanja se lahko z zapisovanjem spremeni iz pozicije »Jaz sem travma, jaz sem strah, slabe stvari se mi dogajajo, zlomljen sem.«, v pozicijo »Doživel sem travmo, čutim strah, del mene je ranjen.« Slednja nam omogoča, da prepoznamo obstoj tudi tistih drugih, bolj zdravih delčkov, ki nas lahko podpirajo na nadaljnji poti. Ste tudi vi morda vse našteto opazili v Žigovih zapisih? Moja previdna plat pa ne more iti mimo opozorila, da se je pomembno pisanja lotiti z neko mero sočutja do sebe, poznavanja lastnih mej in včasih tudi strokovne podpore. V primeru, da je stiska enostavno prevelika, ni potrebno, da se potiskate! Na voljo je tudi ogromno drugih načinov za razbremenitev naših misli. Nekateri jasnost in mir najdejo tudi v najbolj enostavnih stvareh, npr. med likanjem perila (čeprav prisežem, da tega ne bom nikoli razumela).

	Sama uteho ob soočanju s temami, kot sta smrt in izguba, najdem v konceptu valovanja. O njem je veliko pisal Irvin D. Yalom, ameriški psihiater in psihoterapevt. V primeru, da vas zanimajo eksistencialne teme, vam v branje priporočam katero izmed njegovih del. Koncept valovanja govori o tem, da vsak izmed nas, pogosto brez zavedanja, ustvarja koncentrične kroge vplivanja, ki se lahko nadaljujejo še leta in dosežejo generacije za nami. Verjetno ste že kdaj vrgli kak kamenček v vodo in opazovali, kako se okrog mesta, kamor je kamenček priletel, ustvarjajo valovi, ki se širijo in manjšajo, dokler ne postajajo komaj zaznavni prostemu očesu. Učinek, ki ga imamo na druge, je podoben tem valovom. Pri tem se naše valovanje ne nanaša nujno na velike stvari, kot so znanstvena odkritja, umetniška dela in medijsko prepoznavnost. V resnici sploh niso povezani s poskusi ohranjanja prepoznavnosti našega imena. Valovanje se nanaša predvsem na to, da za sabo pustimo košček sebe v obliki neke izkušnje, lastnosti, občutka, koščka modrosti, vodila, vrednote, ki se prenese na druge. Včasih na zaveden, včasih pa na nezaveden način.

	Svoje drage lahko najdemo v njihovih prijateljih, na krajih, ki so jih obiskovali, v naših telesnih občutkih, v ljubezni, ki jo delimo. Morda se komu zdi pocukrano, ampak življenje brez vsaj malo sladkorja pa tudi nima nobenega smisla. Konceptu valovanja smo priča ravno v tem trenutku. Skozi Žigove zapise valuje njegova mama, ne samo preko prenosa vsebine njene zgodbe, ampak tudi na prikrite načine, ki se kažejo skozi Žigov smisel za humor, empatijo, ljubezen do družine. Valuje njegov oče kot vir očetovske in prijateljske ljubezni, ki Žigu dovoljuje stik s čustvi in daje zgled človeške zmožnosti za spremembe. Valujeta oba brata, sestra, tete, strici … vsak izmed njih kot pomemben delček njegove zgodbe. Sedaj vsak izmed njih tudi košček naše zgodbe. Opisani trenutki so minili, nekatera življenja ugasnila, vseeno pa valujejo naprej. Misel na to me obdaja s hvaležnostjo, da sem lahko ena izmed tistih, ki so jo ti valovi dosegli. Obenem čutim mir ob misli na vse svoje drage, ki so že zaključili svojo življenjsko zgodbo, vseeno pa na svoje načine valujejo naprej. V meni se prebuja tudi zavedanje, na kakšne načine že sama valujem v življenju. Ob tem me ne more biti strah niti smrti niti žalovanja. Žalovanje je samo ljubezen, ki še vztraja. Hvala, Žiga, da nas spominjaš na to.

	Anja Cesar, mag. psih.





ZAHVALA

	Bralcu, ker si ponovno v roke vzel pisano besedo in s tem pripomogel marsičemu in marsikomu. Ne prenehaj brati, saj boš ugotovil, da sem platnicami skriva nov svet, ki ti lahko razkrije marsikaj zanimivega.

	Tebi preljuba, ker mi lepšaš dneve in testno prebiraš kaotične kupe besed, ki so nametani skupaj v valu navdiha. Hvala, ker si, ljubim te.

	Vsakemu, ki mi lepša življenje na tak ali drugačen način. Vse več vas je, zahvala pa vedno krajša. To je del pisateljskega življenja, ki ga še nisem osvojil.

	Hvala Evi Veber za še eno čudovito knjigo in ker se lahko vsakič naučim kaj novega.

	Hvala Katji Stojić za uredniško in lektorsko delo, da ima vse skupaj nek fokus in rdečo nit, in za še marsikaj drugega.

	Hvala Anji Cesar za spremno besedo, pogovor in čudovite spomine, ki ne bi nastali, če ne bi napisal svojega prvenca.

	Hvala Tisku Žnidarič, da knjiga obstaja v tako lepi obliki.

	Na koncu koncev pa hvala vsem, ki ste tako ali drugače pripomogli pri nastajanju knjige. Pogovori, okrogle mize, intervjuji in sporočila so pripeljala do nastanka knjige, za katero upam, da je iskrena vsaj toliko, kot so bili naši pogovori. Hvala vsem.





	O AVTORJU

	Pisatelj, urednik, novinar, ljubitelj knjig in še kaj. V biografiji Ti, v moji krvi: Mama in sin, alkohol in bolezen je opisal življenje z mamo, ki se je celo življenje borila z odvisnostjo in boleznijo. S pogovori, ki so sledili izidu knjige, je začela nastajati Premlad, da bi umrl star. Rad piše o življenjskih izkušnjah in preizkušnjah, za sprostitev pa zatava v drugačne žanre. Tako je svoje pisateljske sanje dopolnil še z izdajo fantazijske knjige Dežela dinozavrov, ki je izšla konec leta 2022. V svoji glavi pripravlja že mnogo drugih idej.





KOLOFON

	Žiga Kastelic

	PREMLAD, DA BI UMRL STAR

	Lektorica

	Katja Stojić

	Oblikovanje

	Eving, Eva Veber s.p.

	Elektronska izdaja

	Izdano v Sloveniji

	Spremna beseda

	Anja Cesar, mag. psih.

	Izdano v samozaložbi

	Trebelno, 2024



©Žiga Kastelic



	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani



	COBISS.SI-ID 199324419



	ISBN 978-961-07-2182-6 (ePUB)





	Cena: 20 EUR