Utrinki z meje Ves dan si že belim glavo, da bi izbral iz našega razrednega delovnega načrta najbolj ustrezajočo snov, ki bi razvezala in razvnela najživahnejša razpravljanja in razgovore. — Drugače pri nas vse molči... Razmišljam o trditvi, da je le tistega izobrazba možna in dovolj globoka in se le tisti lahko razvije v osebnost, ki doumlja svoj matemi jezik do njegovih najsubtilnejših odtenkov. Ljudstvo ga čuti: se smeje ob značilnem prizvoku besede, se zgraža ob temačnosti in usodnosti nekih samoglasnikov v bcsedah, si pomežikne ob prav obrnjeni in postavljeni besedi. Ko deca govori in ko govoriš ti, doume besedo in to, kar se čuti za njo. — Pri nas slišiš govorico, ki je ni »mati učila«. V vsaki drugi besedi začutiš pronicavi vpliv naših nekdaniih gospodarjev. Koliko pa jih svojega jezika že ne obvlada več! Ime in molitev jih izdajata: Z naporom tisočletnega nasilja so brisali od Bruka do ŠCnt Ilja sledove naše, a zaman!... (R. Rehar). Zato že ves dan premišljujem, kaj bi izbral, da bi se naš razgovor ži\o in domače razvozljal... Z vrhov naših prelepih vinskih goric opazujem ravnine pod seboj in hribe v ozadju, kjer danes gospodari tuji ro-d. Tja in še sem, v te blažene vinske gorice, se je pocedil Hansa Bartscha »Deutsches Leid«. Zdi se mi, da je »Škrobar« prešibka kretnja zoper to večno nemško bol, ki sega tako pohlepno daleč. Pa kaj bi! Saj postavljamo sami mejnike še dalje v naše telo: Čitam v časopisju o obmejnem Mariboru, Sv. Lenartu, Sv. Marjeti itd., celo o obmejnern Ptuju... Me vpraša možak, če je mar pri Ptuju tudi meja. Ga potolažim, da je tudi blizu Ljubljane meja... Tako se naša skrb za mejo oži... Čitam in tolmačim razredu tisto žalostno prigodo o obglavljenju Zrinjskega in njegove besede: Molite za mojo domovino. privabijo deci solze v oči... Razboleli in s svetimi čuvstvi se razgovarjajo o tem s svojci. Drugega drie ni več svetosti v teh majhnih srcih... Najdeš trdovratne poglede in na plotu kljukasti križ... Ti pa, bratec, zakleni duri in ugasni liič ... Jutri ne boš več internacionalist. Da, takšnih in krajših naslovov si Ijudje tukaj okrog kaj radi nadevajo ... Gromke besede za »našo domovino«, a drugega nič ... O, pač! Tudi to pride na vrsto! Ko je pa o tem tako lepo povedal Pregelj, da »le tisti ljiAi prav in do konca domovino, ki ji je bU v najmanjšem in najbolj p>rvotnem svetu najbolj zve6t. Le toliko sem Slovan in morem biti, kolikor ljubim od najglobljesa srca svojo malo Storžičevino« ... Le preko tega najdeš pot k — človečanstvu. Perlinc Antoh