Rešeni ujetnik                            
H$erepec Bolfenk, baš sedem že let                Po hiši Gospodnji moj duh hrepeni,
Vzdihuje v Istambula ječi globoki;                  In srce po domu let sedem vzdihuje;
Zvenel mu na licih mladosti je cvet,                A nični so upi, pomoči le ni,
Okovi uklepajo nogi in roki.                           Prošnja koprnečih mi nihče ne čuje.
Priyro iz očij mu pekoče solze,                        Marija iz Ruš, ti jedina pomoč             r
Pred duhom odpirajo prošli se dnovi;             Bila kristijanov vsekdar si rešnica,
In votlo prošnje ujetnika zvenc,                      O, reši me, steri okove čez noč,          .     ;
Kot btli duhov bi skrivnostni glasovi:              Rešnica, ti solzna oteri mi lica.
,,Kje časi minuli, domovja kje raj?                  In da oprostiš me teh turških vezij
Kje rodna mi Štajerska zemlja je krasna?        ln da me privedeš v domovje zeleno,
Vrnite se časi, vrnite nazaj,                              Kot hlapec Gospodov ti služim vse dni,
Da vidim te zopet, deželica jasna!                   Naj moje življenje ti bo posvečeno!"
V zelenih ravneh sem prepeval otrok,              Onemel še zadnjega vzdiha ni glas,
Poprej svečeniška me krila je halja;                Kar stresejo votlo se ječe zidovi;
Oči zdaj zataplja solza mi pot6k.                     Slobode zasije ujetniku kras,
Od doma zdaj loči brezmejna me dalja.          Namah mi odpadejo teški okovi.
Opraviti menil Gospodu sem dar —               Na zemljo domačo ujetnik dospž,
Kar Turčin pridere v deželo pokojno.             Domače spet gleda ravni zaželene;
Na boj je poklical i mene vladar —                 In sloboden v Rušah Marijo spet zre,
Ujet pa zapustil ravnino sem bojno.                Prinese ji v hvalo okove jeklene.
ln služi ji v RuSah poslej svečenik, Saj Ona otela iz turške ga sile — Okovi so čudeža tega pomnik, S                   Pomnik so usmiljenja Deve premile.
Angelar Zdenčan
*) Primeri Slov. Večernice 1894, str. 49.