Uredništvo Časopisa za kritiko znanosti, Mladine, Radia študent in Tribune so pripravila to številko, da bi — se seznanili z zgodovinskimi razsežnostmi boja poljskega ljudstva — razmislili o sedanjih karakteristikah poljske družbene krize — ugotovili, da kriza realsocializma zahteva krepitev fronte subjektivnih sil socialističnega samoupravljanja — osmislili solidarnost s poljskim delavskim razredom v kontekstu zgodovinsko materialistične analize. Zato ima naša „Poljska" tri dele. V prvem so analize sodelavcev, ki so vzeli v razmislek različne momente iz razvoja poljske krize; v drugem smo pritegnili k sodelovanju Marxa, Engelsa in Rozo Luksemburg v tretjem, najobsežnejšem, objavljamo dokumente povojnega poljskega razvoja z akcentom na zadnjih letih. Uredništva, ki so pri tej izdaji sodelovala, bodo svoje naloge izpolnjevala tudi v bodoče. plakat za dokumentarni film o stavki v gdanski ladjedelnici. r ^Гз fi I s*' ¿ KAZALO Danica Fink: Družbeno politično dogajanje na Madžarskem in Poljskem 1956 ......................................5 Zmagoslav Poljak: Destalinizacija in boj za delavsko samoupravljanje 1956 na Poljskem..............................22 Lev Kreft: Proletarska solidarnost in slovenska vzajemnost....................................................26 Franko Adam: Proti doktrinarnim razlagam „poljskih dogodkov" ..............................................31 Tomaž Mastnak: HOBt>nujiw зтагљ сташшзма.............................................................34 Bogomir Kovač: Politekonomske razsežnosti poljske krize in zgodovinska perspektiva ..realnega socializma" .............37 Franček Drenovec: Ob razpletu neke socialistične strategije...................................................45 Mladen Svare: Država in sindikat........................................................................52 Vladimir Jerman: Zapeljive sirene na čereh komuniciranja ....................................................55 Pavel Zgaga: Kaj imata Marx in Engels opraviti s Poljsko......................................................58 MARX, ENGELS IN ROZA LUKSEMBURG O POLJSKEM VPRAŠANJU Govora Marxa in Engelsa na mednarodnem mitingu ob obletnici poljske vstaje iz leta 1830. 29. november 1847 v Londonu . .66 Govora Marxa in Engelsa na proslavi druge obletnice krakovske vstaje, 22. februarja 1848 v Bruslju.....................67 Friedrich Engels: Kaj ima delavski razred opraviti s Poljsko....................................................70 Karl Marx: Poljsko vprašanje..........................................................................73 Roza Luksemburg: Industrijski razvoj Poljske II. del: Ekonomska politika Rusije in Poljske.......................................................74 DOKUMENTI J. Kurođ / K. Modzelewski: Odprto pismo članom osnovnih organizacij Poljske združene delavske partije in Zveze mladih socialistov univerze v Varšavi..........................................90 Štrajki v Ursusu in Radomu...........................................................................116 Gibanje za zaščito človekovih in državljanskih pravic:.......................................................122 Poziv poljski družbi, 25. marec 1977 Izjava Komiteja za zaščito delavcev, 10. maja 1977 .........................................................123 Izjava Komiteja za zaščito delavcev, 26. september 1977 ....................................................123 Komite družbene samozaščite /Komite za zaščito delavcev: Akcijski program poljske opozicije, 10. oktober 1978 .......................................................127 Jacek Kuroñ: Misli ob akcijskem programu...............................................................130 Andrzej Drawicz: Poljska demokratična opozicija - Sedanjost in perspektive.....................................136 Tadeusz Podgorsky: Poljski delavski razred v boju za demokracijo in socialno pravičnost............................140 Deklaracija ustanovitvenega komiteja Svobodnih sindikatov obalnega področja. 29. april 1978 .......................147 Listina delavskih pravic..............................................................................147 Deklaracija Poljskega združenja privržencev neodvisnosti, september 1977 . . . ...................................149 Idejna deklaracija Konfederacije neodvisne Poljske.........................................................150 Študentski komite solidarnosti: Načela in cilji neodvisnega...................................................151 Izjava varšavskega študentskega komiteja solidarnosti, 15. maj 1979 ............................................152 Maria Smofá: Etika Mlade poljske generacije..............................................................152 Piotr Saftistowicz: Mladi delavci .......................................................................158 Pismo kmetov lublinskega vojvodstva, junij 1978 ..........................................................159 Komite kmečke samozaščite, 30. julij 1978 ..............................................................159 Resolucija Komiteja kmečke samozaščite, 9. september 1978 .................................................160 Sporočilo Komiteja kmečke samozaščite gruecke dežele, 17. september 1978 ....................................160 Stavka v Gdartsku ..................................................................................161 21 zahtev stavkajočih vGdansku.......................................................................169 Trije pozivi Solidarnosti..............................................................................169 1. Za imenovanje začasne vlade 2. Škadanal na obali 3. Kaj je samoupravljanje? Zbigniew Bujak: Kaj je neodvisen in samoupraven sindikat? ..................................................170 Tadeusz Mazowiecki: Naloge solidarnosti ................................................................171 Waldemar Kuczynski: Stabilizacija in gospodarske reforme...................................................172 Adam Michnik: Kaj želimo in kaj moremo ...............................................................174 Karol Modzelewski: Čustvo in resničnost ................................................................179 Adrew Swidlicki: Boj za dostop do sredstev javnega obveščanja ...............................................182 Jan Rulewski: Smo gibanje družbene samoobrambe ........................................................189 A. Macierewicz/ J. Kuron: Spor o programu Solidarnosti....................................................189 SINOPSISI..................;.....................................................................190 s UDK: 940.2 (438) : 321.74 (438) Danica Fink: Družbeno politično dogajanje na Madžarskem in Poljskem 1956 UVOD Družbeno-politična dogajanja v svetu petdesetih let so v marsičem za današnje generacije polpretekla zgodovina, pa vendar tudi dejavnik današnjega sveta: ali kot koren ali kot proti- zgodovinski privesek mnogih sedanjih svetovnih in notranjih družbenih in političnih procesov. Sredi petdesetih let se je namreč dokončno izkristalizirala osnova nove strukture odnosov v svetu, ki v spreminjajočem razmerju sil še vedno obvladuje mednarodne odnose. Razsežnosti mednarodnih in notranjih družbenopolitičnih odnosov v posameznih državah so začele preraščati dokaj enoznačne in jasne oblike, začrtane kot rezultat druge svetovne vojne, v vedno bolj sestavljene in protislovne. Poleg ohranjanja osnovnega konfliktnega odnosa med velesilama oziroma blokoma v različnih oblikah vse do hladne vojne ter ozračja nenehne napetosti, kriz na robu izbruha globalnega vojaškega spopada, je to obdobje porodilo tudi kali sporazumevanja med blokoma in popuščanja napetosti v mednarodnih odnosih (detant). Pod pritiskom zakonitosti uveljavljanja družbenozgodovinskih speci- fičnosti posameznih držav so se začele tudi spremembe odnosov znotraj blokov (proces takoimenovane destalinizacije, opuščanje Dullesove politike „totalnega povračila"). Ideal monolitnega, brezkonfliktnega in neprotislovnega socializma je doživljal praktično zanikanje tako v družbenopolitičnih dogajanj ili in procesih znotraj socialističnih držav Vzhodne Evrope kot tudi v uveljavljanju socializma kot svetovnega procesa nasploh. Sredi petdesetih let je v nekaterih državah socialističnega lagerja začel naraščati notranji družbeni in politični nemir, ki seje izražal v vse globljem in širšem nezadovoljstvu delavskega razreda in inteligence, v kritičnem preverjanju teoretičnih konceptov in prakse socialističnih držav ter vladajočih KP, v diferenciaciji sil znotraj posameznih KP kot tudi med KP in med socialističnimi državami. Tako se je začel celovit in zapleten proces, kije vznik al v vseh državah in partijah lagerja. Vsebino tega procesa je mogoče razumeti ob predpostavki poznavanja tistih družbenih in političnih pogojev in dejstev, razsežnosti ter razmerja sil, ki so ga zahtevali, zanievan. Marxistična analiza teh vzrokov opozarja zlasti na najglobljega: na to, da je doktrina,, in praksa stalinizma strnila tako globoka in težka nesorazmerja ter probleme, da jih ni bilo več mogoče reševati brez razkrivanja in opuščanja nekaterih pomembnih elementov teorije in prakse stalinizma. Tako tudi vsebina pojma destaliniza- cije, ki označuje omenjene družbene in politične procese v vzhodnoevropskih socialističnih državah, izhaja zlasti iz določbe pojma stalinizem V jugoslovanski družboslovni znanosti se je uveljavila zlasti opredelitev stalinizma kot sistema globokih deformacij na vseh področjih družbenega življenja in strukture socialističnih držav na osnovi birokratskega monopola politične in ekonomske moči. Iz take opredelitve stalinizma izhaja tudi opredelitev pojma destalinizacija kot procesa temeljitega in trajnega osvobajanja od stalinističnih deformacij tako v smislu zanikanja monopola sile kot tudi hkratnega usposabljanja KP teh držav za uspešno reševanje problemov in protislovij socialistične graditve. Potek destalinizacije zasledimo na večih nivojih: v SZ, v KP nasploh in v socialističnih državah posebej, v odnosih med temi KP (na oblasti) in med temi socialističnimi državami. Druge bistvene značilnosti destalinizacije so Še njena neenakomernost, nedosled- nost, omahljivost in protislovnost. Izražale so se zlasti v razkoraku med njenimi koncepcijami in prakso na posameznih področjih družbenega življenja (ponekod je zaostajala praksa, drugod koncepcije). Tudi v samem procesu kot celoti je zaslediti različne faze in stopnje radikalnosti v opuščanju stalinističnih koncepcij in prakse, ravno tako pa tudi ne moremo govoriti o kontinuiteti in doslednosti tega procesa v lagerju, saj občasnim razburkanim dogajanjem (npr. oktobersko dogajanje na Madžar- skem in Poljskem 1956) sledijo spet obdobja zamenjave vodilnih garnitur v teh državah, stagniranja in ponovnega stopicanja naprej in nazaj v smislu destalinizacije, vselej pa pod močnim vplivom „vodilne socialistične države". Ena izmed osnovnih pomanjkljivosti delavskega gibanja v povojnem obdobju je tako izvirala prav iz pomanjkanja globlje analize vzrokov političnih in ekonomskih protislovij sodobnega sveta, zlasti socialističnega sistema in socializma kot svetovnega procesa. Socializem je sicer idejno v glavnem že dosegel zmago inje postal stvar prakse miljonov ljudi, toda brez zavestne znanstvene socialistične, revolucionarne misli kot tudi konkretnega mednarod- nega sodelovanja socialističnih in komunističnih gibanj na demokratičnih osnovah se ne more osvoboditi tistih dogem, ki preprečujejo uspešno obvladovanje stihijskih, raznovrstnih ma- terialnih procesov v skladu s specifičnimi pogoji v smeri socializma. Zgodovinska alternativa „usode" socializma se je jasno izražala že sredi petdesetih let, najizraziteje v dogajanjih na Madžarskem in Poljskem. Gre za alternativo: ali se bo enopartijski sistem, najširše uveljavljena praksa socialističnih dežel, razvijal tako, da se bodo vodilne družbene sile čedalje bolj in tesneje povezovale z delavskim razredom in najširšimi ljudskimi množicami v demokratičnih medsebojnih odnosih ali pa se bo ločil od množic in vse bolj postajal orodje tehnobirokratskega despotizma, kar vključuje tudi dogmatizem in podcenjevanje elementov in dejavnikov socializma kot svetovnega procesa drugod po svetu. Socialistična praksa je tako pokazala slabosti in nevarne ovire, ki jih postavlja izključna usmeritev na birokratski enopartijski politični sistem. Vodilne politične sile socialističnih dežel in socializma sploh so se že v petdesetih letih soočile z vedno bolj perečimi problemi teorije in prakse, ki branita določene zgodovinsko omejeno revolucionarne oblike socialistične izgradnje in zapirata perspektive delavskemu razredu in vsej družbi kot tudi nastajajoči mednarodni skupnosti. Ti problemi so zlasti vprašanja o oblikah in načinu upravljanja na vseh področjih družbenega življenja, obvladovanja lastne birokracije s strani delavskega razreda (omejevanje in revo- lucionirale administrativnega socializma proti delavskemu samo- upravljanju), vprašanja nenehnega širjenja sodelovanja proizvajalcev pri upravljanju proizvajalnih sredstev in gospodarstva sploh (se pravi temeljnih družbeno-ekonomskih odnosov) kot tudi njegove- ga nenehnega širjenja v družbeno samoupravljanje, problemi delitve po socialističnem načelu „po delu", vprašanja izboljševanja življenjskega standarda ter utrjevanja in razvijanja demokratičnih pravic, svoboščin kot tudi družbenih obveznosti posameznega človeka in državljana in podobno. Torej, kaj je osnova omejenosti in omahljivosti destalinizacije ter ponovnega oživljanja stalinizma? Razlogov in okoliščin za tak njen neuspeh je več: nihanje razmerja sil v mednarodnih odnosih zdaj v korist nosilcev politike hladne vojne, zdaj v korist politike' koegsistence, nihanje med kompromisi in bojem proti konzerva- tivnim silam v KP in državah socialističnega lagejja, nestalno 6 ч razmeije sil med nosilci destalinizacije in njihovimi nasprotniki, pa tudi vedno nove težave in vedno nova protislovja v razvoju posameznih držav kot tudi lastnosti samih iniciatoijev in nosilcev procesov destalinizacije, obremenjenih s stalinističnimi navadami, metodami in koncepcijami. Ob vsem tem pa sta najbistvenejša naslednja dva: protistalinistično gibanje se je omejilo zgolj na boj proti negativnim posledicam ,Jculta osebnosti" ter dejstvo, da nosilci destalinizacije niso analizirali družbenih temeljev stalinizma v sistemu ekonomskih in političnih odnosov, temveč so vse vzroke zanj iskali v lastnostih vodilne osebnosti. Zato jim samo sklicevanje na vračanje k „leninskim normam partijskega in državnega življenja" ni moglo prinesti enake zgodovinske veličine revo- lucionarja, ki iskanje pravega odgovora na zahteve dneva ni podrejal občeveljavnim rešitvam zgodovinskih problemov in protislovij. Ravno navedene dvojnosti destalinizacijskih procesov (po eni strani boj proti deformacijam, po drugi pa ohranjevanje in izpopolnjevanje obstoječega ekonomskega in političnega sistema, na katerih osnovi so nastale te deformacije) je pripeljala do alternative: ali boj proti deformacijam razširiti v smeri postopnega preoblikovanja samega sistema ali ohraniti zgodovinsko preseženi stalinistični sistem, kar bi izničilo tudi boj proti njegovim posledicam. Nadaljnji zgodovinski razvoj v socialističnem lageijuje potrdil zadnjo varianto. Restavriranje stalinizma v SZ je namreč pomenila tudi vsiljevanje stalinističnih konceptov vsemu socialistič- nemu svetu. Tovrstno obnavljanje modificiranega stalinističnega etatističnega modela socializma je postavilo pred komuniste in socialistične sile vprašanje o poteh v socializem nasploh in v socialističnih državah posebej. Že krize v socialističnem taboru do leta 1957 so opozorile, daje edini izhod iz začaranega kroga globljih vzrokov teh kriz le v dejanskem opuščanju stalinističnega modela, odnosov ter njemu ustreznih koncepcij. Predpogoj preseganja stalinizma pa je uveljavitev samostojnosti in neodvisnosti sleherne države v iskanju poti lastnega razvoja ter praktično uveljavljanje specifičnosti demokracije v socializmu na osnovi načel znanstvenega socializma. Vse socialistične dežele namreč ne morejo na isti način in enako hitro reševati teh in podobnih nalog v razvijanju socialističnih družbenih odnosov. Pot, način in tempo so odvisni od vsakokratnih konkretnih pogojev in razmerij družbeno-političnih sil v vsaki deželi. Notranji razvoj sleherne od njih je dialektično povezan z razvojem mednarodnih odnosov. Tako je dosledno marxistično reševanje protislovij prehodnega obdobja iz kapitaliz- ma v komunizem najrealnejše materialno zagotovilo in opora razvoju socializma kot svetovnega procesa. Na tej poti so sicer možne tudi napake, ki pa so napake vzpona. Težje in mnogo bolj usodne so napake in posledice zaviranja socialističnega družbenega razvoja zaradi nekritičnega konzerviranja preživelih oblik in metod družbenega in političnega življenja. S tega zornega kota si moramo zaradi lažjega razumevanja dogajanj sredi petdesetih let v socialističnem taboru ogledali najbolj očitni fazi razvoja socialističnih držav vzhodne Evrope po drugi svetovni vojni. V prvi fazi konstituiranja teh držav, ki bi jo lahko opredelili kot obdobje med 1944/45 in 1947/48, so se KP v različnih druženo-političnih pogojih svoje države na lasten način borile za prevzem oblasti in zmago „diktature proletariata". S široko podporo masovnih organizacij sindikatov, mladine, žena so KP navezovale tudi politična zavezništva z levimi krili social- de- mokratskih, kmečkih in meščanskih strank in izpeljevale nekatere pomembne družbeno-ekonomske ukrepe: agrarno reformo, konfiskacijo in delno nacionalizacijo. To fazo je zato mogoče imenovati fazo preraščanja ljudsko—demokratske v socialistično revolucijo. Zanjo je značilno zlasti veliko spoštovanje posebnosti posameznih držav, kar je pomenilo tudi različnosti glede na že * znane poti, metode in sredstva oktoberske revolucije. Osvajanje oblasti s strani KP je namreč potekalo postopoma in s široko podporo ljudskih množic. Družbena in politična preobrazba je potekala brez bistvenih sprememb obstoječe institucionalne strukture ljudske demokracije, opirajoč se na široko družbeno in politično osnovo ljudskih front. Ravno tako postopno so s< spreminjali tudi lastninski odnosi na vasi in v mestih. Dokončen prevzem oblasti s strani KP je bil izveden v času 1947/48. V okoliščinah zaostrovanja mednarodnih odnosov in hladne vojne med Vzhodom in Zahodom so se posebnosti in samostojnost posameznih vzhodnoevropskih socialističnih drža a podredile okrepljenemu navezovanju teh dežel na SZ in neposrednemu vmešavanju in diktiranju glede smeri, hitrosti vsebine in oblik notranjega razvoja teh dežel, njihovih medsebojni!: odnosov in zunanje politike s strani Sovjetske zveze. To so torej osnovne značilnosti druge faze povojnega razvoja socialističnih držav v V Evropi. Institucionalna opora opisanemu povezovanju st£ bila Ì947 ustanovljeni Informacijski biro in 1949 ustanovljeni Svel za vzajemno ekonomsko pomoč. Bistvene razločevalne poteze te druge faze glede na prvo najdemo zlasti v zraščanju državnega ir partijskega aparata teh držav, v spreminjanju ljudskih front > enostavno transmisijo vladajoče KP, v forsiranju ekonomske politike po sovjetskem modelu (petletni plani, sprejeti v letih 1949-1951, so močno poudarili industrializacijo, zlasti razvo_ težke industrije in kolektivizacije kmetijstva) in v moralno političnem ali fizičnem odstranjevanju vodilnih kadrov, ki so se borili za samostojno pot razvoja, s tem povezano pa tudi i opuščanju zakonitosti in v graditvi vsemoči tajne policije. Ta fazï je bila zaokrožena okrog leta 1953. Vsebinsko je pomenila dejansko dušenje nacionalnih individualnosti teh dežel ter omejevanje njihove suverenosti tako v notranjih kot mednarodnih razsežnostih Kontinuiteta te faze v njenih najbistvenejših značilnosti je očitn« vse do danes. Vse dosedanje krize v socialističnem taboru dokazujejo slabost in usodne posledice ignoriranja in celo nasilnega zatiranja realne obstoječih različnosti, posebnosti vsake posamezne države njem za razvoj socializma v sleherni od njih kot tudi socializma 1 svetu nasploh. Praviloma so vsi ti izbruhi posebnosti ii avtentičnosti nasilno zadušeni, nikoli pa niso izkoreninjeni njihov globlji vzroki. Izredno krčevito in krvavo se je to zgodilo n; Madžarskem, nekoliko manj na Poljskem leta 1956. Le dogmatik in krvniki naprednega delavskega gibanja lahko po tem živem in ši danes bolečem zgodovinskem poduku označujejo priznavanji zakonite nujnosti različnih razvojnih oblik in poti socializma ko svetovnega procesa z „ideološkim pojavom" in „nacionalistični komunizmom". III. POLJSKA a) Po sledeh tragične tradicije poljskega delavskega gibanja Poljska je ena izmed dežel, v katerih je Rdeča armada bistven« pripomogla k zmagi tistih sil, ki so vodile razvoj nove Poljske socializem. Čemu tolikšna sovjetska „usluga" Poljski? Ključna točka v odgovoru na to vprašanje je predvsem dejstvo da so se v negotovostih glede poljskega vprašanja po II. svetovn vojni v bistvu skrivale dileme o bodoči družbeni in političn ureditvi vzhodne Evrope, to je o bistvenem dejavniku svetovni] družbenih in političnih posledic druge svetovne vojne. Za stališč Sovjetske zveze o tem vprašanju je bila značilna kategoričnost zagotavljanju varnosti lastnih zahodnih meja. Ta varnost je bil odvisna od tega ali bo v Poljski njej naklonjena vlada ali nje sovražna vlada. Ker so se odnosi med sovjetsko in poljski emigrantsko vlado skrhali, (tudi pexl vplivom sovjetskih hegemonij tičnih teženj), je bilo jasno, da se bo SZ oprla na lublinski komite Zato je iskanje primerne poljske vlade, ob pritisku na poljsken ozemlju stacioniranih sovjetskih armad in neoporečenosti sovjet skih argumentov glede slabih izkušenj Rusije in SZ anglosaksonskimi silami, pristalo na sporazumu velikih sil < vzpostavitvi takšne poljske vlade, ki bo odvisna od SZ. To pa j dejansko že vsebovalo tudi korenite spremembe v družbeni i politični ureditvi Poljske. Kljub temu je Poljska v mnogočem tragična posebnost mei država ni. katerim ie novo ureditev ..nrinesla" Rdeča armada. N 7 Poljskem je namreč imelo delavsko gibanje dolgo tradicijo, vse od leta 1892, ko se je z razvojem industrije pojavilo prvo organizirano gibanje delavcev — stranka Proletariat. Iz te tradicije je izšla tudi komunistična partija, ki je v obdobju med obema vojnama navkljub ostri buržoazni rekaciji in konceptualnim stranpotem uspela tudi ilegalno delujoč priskrbeti zase okrog milijon glasovna volitvah v sejm leta 1928. Ta uspeh kaže na veliko moč in učinkovitost KP kljub njenim slabostim in težkim okoliščinam delovanja. Usodni preobrat je revolucionarno poljsko delavsko gibanje doživelo po drastičnem posegu od zunaj: po sklepu Kominterne (Stalina) je bila poljska partija razpuščena. Ta politična poteza je sodila v stalinsko nadaljevanje tradicije ruskih in sovjetskih hegemonističnih teženj do poljskega ozemlja, saj je bil njen smoter olajšati izvedbo določil sporazuma Hitler-Stalin 1938 glede četrte delitve Poljske.1 Čeprav so bili komunisti kljub temu politično aktivni in so sodelovali tudi v odporu proti okupatorju, pa je ta formalno—organizacijska razpustitev dejavnost komunistov vendar- le bistveno ovirala. V takih okoliščinah so organiziranje odporniškega gibanja prevzele meščanske patriotske sile (Armija krajova). Šele konec leta 1942 je na osnovah razpuščene KP ustanovljena nova, ilegalna Poljska delavska partija. Ta se je v pogojih okupacije le stežka izgrajevala in je v začetku leta 1944 štela le nekaj tisoč članov. Novo poljsko delavsko partijo je kmalu priznala tudi Kominterna. Zaradi vojne z Nemčijo so namreč postali sovjetski interesi v zveze s Poljsko oziroma poljskimi komunisti nekoliko drugačni. To je seveda vplivalo tudi na politiko Kominterne. Koncem vojne so v Moskvi ustanovili Centralni biro poljskih komunistov, ki ga je vodil Aleksander Zawadski. Konec vojne je tako Poljska delavska partija dočakala z dvema vodstvoma: enim. delujočim doma v odporniškem gibanju (od leta 1943 dalje gaje vodil WladislaW Gomulka) in drugim v Moskvi, ki seje z RA vrnilo v že osvobojeno Poljsko. Vsebina in rezultat trenja med obema vodstvoma je bil boj tako za oblast kot tudi za uveljavljanje (različnih) konceptov graditve socializma. Spor je ,/azrešil" val stalinizma, ki se je razširil po vzhodnoevropskih socialističnih državah zlasti po resn'iciji Informbiroja leta 1948. Tako kot v drugih mladih socialističnih državah V Evrope so tudi na Poljskem hitro prevladali voditelji iz SZ z vzpostavljanjem izrazito stalinističnega režima. ,,Domači" sc bili obtoženi revizionizma in nacionalizma, mnoge komuniste sc izključili iz PDP, odstavili z državnih in partijskih položajev, veliko so jih tudi zaprli (tudi W. Gomulko), nekaj pa usmrtili. Stalinistični režim ravno tako ni trpel niti spontanega nastajanja delavskih svetov, ki so bili takoj po vojni velika poljska posebnost. Zamenjali so jih s sindikalnimi in tovarniškimi konferencami, zgolj formalnimi oblikami delavskega upravljanja brez dejanskega vpliva in moči. Težki problemi, ki so izhajali iz posledic procesa stalinizacije, so se začeli zaostrovati že v začetku petdesetih let. Po Stalinovi smrti so se, prej kot v drugih državah ljudske demokracije, začele pojavljati ostrejše polemike o socialistični graditvi. Že v začetku leta 1955 so izbruhnili hudi notranji spori med tako imenovanimi stalinisti in liberali znotraj sindikatov, nato pa tudi v partiji. Začela se je javna kritika pretirane centralizacije gospodarstva, nasilne kolektivizacije kmetijstva ter birokratizacije državnih in partijskih organov. Šele zunanja vzpodbuda pa je proces prekinjanja tega obdobja odločneje razplemtela. Sklepi XX. kongresa KPSZ so dali poleta razvoju dogodkov na Poljskem v letu 1956, še zlasti sklep o rehabilitaciji KP Poljske,ki je bila tik pred vojno klevetniško in krivično obtožena ter razpuščena. To tragično zadoščenje poljskemu delavskemu razredu in narodu je sprožilo ogromen potencial notranjih sil, ki so vse bolj težile k prekinitvi stalinističnega obdobja. Tragedija je rodila tragedijo Stalinistično onemogočanje KP Poljske, da bi kot avantgarda, odgovorna lastnemu delavskemu razredu in narodu, organizirano vodila boj proti okupatorju. pragmatistična in zato nedosledna proletarska solidarnost SZ zatem stalinistično vklepanje poljskega socializma v sovjetski model je bilo krvavo ovenčano še s tragičnimi poznanskim: dogodki 1956. Boj za demokratizacijo družbenega in političnega življenja se je tako na Poljskem nujno povezal tudi z bojem za suverenost ir neodvisnost države in komunistične partije. b) Za Poljsko je stalinistični plašč pretesen Na Poljskem so se notranje možnosti razvoja stalinskega sistema izredno hitro izčrpale. Globlji vzroki za to so v dejstvu, da ta sistem ni vzniknil iz notranjih družbeno-zgodovinskih pogojev in potreb, temveč so to pot v socializem narekovale predvsem mednarodno-politične in geostrateške razmere po drugi svetovni vojni. In vendar, čeprav so objektivne, zunanje okoliščine odločilno vplivale na razvoj socializma na Poljskem, ne smemo niti mimo slabosti delavskega razreda in njegove avantgarde. K, v času vojne in okupacije zdesetkanemu, delavskemu razredu in revolucionarni inteligenci so namreč pristopili kmetje z malomeščanskimi elementi, še vedno pa so bile žive tudi antidemokratske tradicije sanacijskega sistema vladavine. Prve povojne družbene reforme so v veliki meri potekale ,,od zgoraj". Vse to so bile poleg problemov težkih materialnih in človeških izgub v vojni ugodne okoliščine za razvoj birokratskega centralizma. Birokratske metode stalinizacije gospodarstva, družbenega in političnega življenja so pričele dušiti v vojni razgibane družbe- no-politične dejavnosti delavskega razreda in inteligence. Uniče- vanje avtentičnih oblik kooperacije in zadrug s podržavljenjem odnosov med mesti in podeželjem ter forsiranjem umetnih ne življenj škili načinov proizvodnih zadrug brez dejanske zadružne samouprave je v delavskem razredu, med inteligenco in kmeti, navkljub velikim perspektivam socialistične industrializacije in obnove države, ustvarilo globoko nezadovoljstvo. Stalinistični model industrializacije, prilagojen potrebam in zahtevam dežele z velikim ozemljem, z veliki rezervami naravnih bogastev in velikim številom prebivalstva, na Poljskem, v popolnoma drugačnih gospodarsko-geografskih in demografskih ter družbenih pogojih, ni mogel biti ekonomsko uspešen. Mehanično presajena miniatura sovjetskega tipa industrializacije vključno z avtarkizmom je porajala velika gospodarska nesorazmerja. Ta so se še poglobila tekom šestletnega načrta proizvodnih zmogljivosti in surovinske osnove, ki ni upošteval komplementarnosti posameznih gospodarskih panog. Še hujše posledice stalinskih metod gospodarjenja so se pokazale v poljskem kmetijstvu. Umetno forsiranje zadrugarstva na osnovi mehanizacije, ustrezne ekstenzivnemu pridelovanju na velikih površinah, je dušilo družbeno in privatno iniciativo ter oviralo razvoj proizvajalnih sil v kmetijstvu. Vse to je pripeljalo kmetijstvo v kritičen položaj. 1 ... Poljska je v svoji zgodovini doživela tri delitve, in sicer so si njeno ozemlje lastile Avstrija, Rusija in Prusija. Tretja delitev je oropala Poljsko sleherne neodvisnosti. V 19. stoletju ter vse do dvajsetih let našega stoletja so na Poljskem nenehno vznikala in delovala razna osvobodilna in demokratska gibanja za obnovo poljske državnosti, kar se je stopnjevalo celo v vojni s Sovjetsko Rusijo 1920. Vojna se je končala s porazom Poljske. Tudi po drugi svetovni vojni je za nadomestilo na zahodu odstopila Sovjetski zvezi skoraj polovico svojega predvojnega ozemlja zaradi pretežno ukrajinske, beloruske in litvanske nacionalnosti prebivalstva tega ozemlja. 2 ... V letu 1944 je izbruhnila varšavska vstaja. RA, ki je bila v tem času na pohodu proti poljskemu glavnemu mestu, pa se je, namesto da bi pohitela na pomoč upirajoči se Varšavi, ustavila. Popolnoma nasprotno , vlogo je v poljski zgodovini iz že opisanih razlogov RA odigrala v času 1945/46. V pogojih hudega boja s kontrarevolucijo je odločilno prispevala k zmagi nosilcev socialistične preobrazbe. 8 Podobno se je dogajalo še z obrtništvom in drobno proizvodnjo sploh, uničevanje proizvajalnih sil pa je potekalo še drugače; z razsipništvom, z razbijanjem zgodovinsko nastalih oblik zadrug in kooperacije, z odstranjevanjem v podjetjih obstoječega izkušenega osebja in z odrivanjem prekaljenih delavskih kadrov s ključnih pozicij odločanja. Nadomestilo zanje, birokratski aparat, ni bil kos izgradnji socializma na Poljskem, zato je tembolj krepil svoje politične (državne in partijske) bergle. Diktaturo proletariata je začela spodrivati diktatura državnega in partijskega aparata v imenu delavskega razreda. c) Politični prelom v življenju partije in družbe Potreba po prenovi metod socializma, ki seje sredi petdesetih let začela pojavljati v vseh socialističnih državah tabora, se je prvič uradno razgalila na XX. kongresu KP SZ. Moč izražanja te potrebe je bila in je različna glede na konkretno izčrpanost zgodovinskih možnosti stalinizma v posameznih deželah. V vsaki od teh dežel so se nekoliko razlikovale tudi tiste sile, ki so prve zahtevale konec obdobja birokratskega centralizma in prehod na pot nadaljnjega razvijanja socialistične demokracije. Na Poljskem je do izčrpavanja notranjih možnosti obstoja in razvoja stalinističnega ^sistema prišlo zelo hitro. Družbeni nosilci destalinizacije so bili zlasti nezadovoljni delavski razred in napredna inteligenca, po drugi strani pa tudi zdrav, revolucionarni del državnega in partijskega aparata, kije v interesu vodilne vloge partije in njene povezanosti z delovnimi množicami nastopil proti tako imenovanemu beriovskemu pačenju demokratskega centraliz- ma. Boleči poduk partijskemu vodstvu in vladi, ki ni zmogla premagovati subjektivnih slabosti in pačenja osnovne funkcije revolucionarnega etatizma, so prvi dali poznanjski delavci. — Potek dogodkov junij — november 1956: 28 junija 1956 so v poznanjski tovarni vagonov pričeli stavko. Zahteve delavcev: boljši sistem plač in premij. S takimi zahtevami so poslali svojo delegacijo v Varšavo, kjer so bile zavrnjene. To je bil povod za organizacijo javnih demonstracij v Poznanju, kjer so socialne zahteve prerasle še v politične: več demokracij, svobode, rehabilitacija nekaterih znanih žrtev stalinizma kot je bil W. Gomulka in drugi. Sprva mirne demonstracije so se izrodile v oborožen spopad med demonstranti na eni ter policijo in vojsko na drugi strani. Del demonstrantov je namreč zasegel skladišče orožja, drugi pa so zavzeli zapor in izpustili jetnike, katerim so razdelili orožje. Uradni podatki o žrtvah so naslednji: 38 oseb ubitih, 270 ranjenih. Prvi uradni komentar partijskega glasila Tribuna ludu je iskal vzroke za nezadovoljstvo v delovnih kolektivih nekaterih poznanjskih podjetij v gospodarskih težavah. Osnovna in bistvena oznaka demonstracij je po prvi uradni verziji ',. an t idr žavnost". Kljub taki partijski oceni junijskih dogodkov se je po vsej državi razširil val stavk, protestnih zborovanj po tovarnah. S takim pritiskom protestov solidarnosti s poznanjskimi tovariši so delavci prisilili partijo v spremembo uradne ocene poznanjskih dogodkov. Sedmi plenum PZDP je prelomil z enostranskimi, poceni in dvomljivimi razlagami ter v resoluciji izdelal poglobljeno analizo spopada v Poznanju. Korenine dogodkov je našel predvsem v slabostih ekonomske politike minulega obdobja, v napakah partije in vlade, ki so povzročile neinformiranost množic o gospodarskih težavah, v obravnavanju ekonomskih vprašanj ločeno od političnih in s tem v prekinitvi povezave med partijo in delavskim razredom ter v birokratizaciji partijskega aparata in vodstva. Takoj po plenumu so se zvrstili nekateri pomembni dogodki: - 5. avgusta je CK PZDP objavil sporočilo o rehabilitaciji treh znanih bivših partijskih funkcionarjev: Wladislawa Gomulke in Marjana Spichalskega ter Zenona Kliszke. Pojasnilo CK je poudarja- lo neupravičenost obtožb teh ljudi v preteklosti. — 30. septembra je s položaja ministra strojne industrije odstavljen Roman Fidelski. Prav tako tudi Edward Domidovski s položaja v ministrstvu za zunanje zadeve. — 5. oktobra je poljski ministrski svet sprejel sklep o razširitvi pristojnosti ljudskih odborov na področju vodenja gospodarstva. — 9. oktobra je podpredsednik vlade Hilari Mine zaprosil za razrešitev dolžnosti v vladi in partiji zaradi „zdravstvenih razlogov", kar je politbiro PZDP sprejel. — 14. oktobra je odboru za vprašanja pravosodja sejma predstavljeno poročilo o izvršitvi odloka o amnestiji. Poročilo trdi, daje na ta dan izpuščenih iz zapora več kot 65.000 oseb. Ljudski poslanci so zahtevali pospešitev procesa rehabiitacije žrtev stalinistični čistk in sodnih procesov sploh. - 16. oktobra je politični biro PZDP objavil komunike o seji biroja, kateri je prisostvoval tudi Wladislaw Gomulka. Nadaljevanje tako začete politike (samo)kritike partije je privolitev PZDP v nekatere spremembe pri vodenju podjetij. Priprave legaliziranja pravic tovarniških svetov, oblike delavskih svetov, razpravljati o vseh vprašanjih gmotnega položaja podjetij, delovnih razmer in plana vendar z neokrnjenim ohranjenjem vse pravice odločanja direktorjev kot predstavnikov države v podjetju. Načrt zakona o tovrstnih tovarniških svetih je bil objavljen semptembra. Sprožil je nov val protestov in stavk delavcev po vsej državi z argumentom, da novi zakon ne vsebuje pravic, kakršne so zahtevali. Višek in razplet nove krize sta se med 19. in 21. oktobrom prepletla ob napovedanem VIII. plenumu CK PZDP. Poljski obrambni minister in sovjetski maršal Rokowski je s skupino stalinistov sklenil zaprositi sovjetske čete na Poljskem za pomoč pri ,Jcrotitvi. neubogljivih" članov CK PZDP. Novica o „udaru Rokowskega" se je hitro razširila. Takrat že dobro organizirani delavski sveti so zagrozili s splošno stavko in množičnimi javnimi demonstracijami. Delavske straže so po sprejetih vesteh o premikih čet v notranjosti Poljske zasedle vse strateške točke v Varšavi, tudi predsedstvo vlade. V takih okoliščinah se je sestal 150-članski CK in sprejel sklep o ponovnem sprejemu nekdanjih voditeljev: Wladislava Gomulke, Mariana Spichalskega, Zenona Kliszka in Loga Sowinskega. Sejo je prekinil prihod letala iz SZ. Na povabilo stalinistov v CK PZDP so prispeli najvišji sovjetski voditelji: Nikita Hruščov, Anastas Mikojan, Vjačeslav Molotov in Lazar Kaganovič. Gosti so našli CK PZDP v bistveno spremenjenem razmerju sil. Pogajanjem s sovjetsko delegacijo se je pridružil tudi W. Gomulka. Sovjetski voditelji so bili prepričani, da gre za revizionistično zaroto na Poljskem, kar je pogajanja zelo oteževalo in zavlačevalo. Sadje bilo kratko skupno sporočilo s poljsko izjavo o zvestobi zavezništva z ZSSR in članstvu Varšavskega sporazuma. Sovjetska delegacij^ je obljubila poseben sporazum o urejanju statusa sovjetskih čet na Poljskem in odpoklic osovraženega maršala Rokowskega. Medtem so delavci v vseh tovarnah, podjetjih, na množičnih mitingih zahtevali, da oblast prevzame Gomulka. To zahtevo, skupaj z zahtevami o uvedbi delavskega samoupravljanja, zagotavljanju demokracije in svobode, popolne neodvisnosti in samostojnosti partije so pošiljali centralnemu komiteju PZDP. Še na istem. Vili. plenumu je bil za prvega sekretarja izvoljen W. Gomulka. Njegov govor je v tistem trenutku predstavljal program demokratizacije in obnove partije, iržave in družbe. Novi sekretar je kritično ocenil rezultate zadnje šestletke in odkrito-poudaril, da bo celo za neustrezno ekonomsko politiko plačalo celo ljudstvo, predvsem pa delavski razred. Opozoril je na potrebe po koreniti spremembi zadružne politike Pozdravil je vzpodbudo delavskega razreda za uvedbo sodelovanja delavcev pri upravljanju podjetij, rehabilitacijo žrtev stalinizma in demokratizacijo celotnega družbenega življenja na Poljskem Pred partijo je postavil na prvo mesto nalogo, da utrdi princip demokratskega centralizma, čvrstost in monolitnost ob hkratni sposobnosti elastično izpolnjevati naloge, ki seji zastavljajo na čelu procesa demokratizacije. 9 Po plenumu so se zvrstila mnoga zborovanja po vsej Poljski kot izraz solidarnosti in podpore VIII. plenumu. Hkrati so povsod po državi spontano nastajali delavski sveti kot rezultat radikalizacije delavskega razreda. Zlasti je bilo to gibanje živo v Varšavi, kjer je bil ustanovljen tudi prvi od njih v tovarni Žeranj. Že 23. oktobra je politbiro PZDP zahteval zamenjavo dotedanjega generala Kazimira Vitaševskega na mestu pomočnika ministra za ljudsko obrambo v poljski armadi z Marianom Spichelskim, pred kratkim rahabilitiranim komunistom. Istega dne je državno tožilstvo izdalo odločbo o reviziji aktov tako imenovanega poznanjskega primera. Koncem oktobra sledijo spremembe na visokih položajih poljske vojske , 1. novembra pa se začne javna obravnava projekta zakona o delavskih svetih in zakonu o širših pooblastilih tovarn. Prvega je ministrski svet sprejel 10. novembra. Navkljub tej formalni državni in partijski podpori delavski iniciativi o ustanovitvi delavskih svetov ni šlo za dejansko, praktično angažiranost za delavsko stvar. Dokaz za to je končen razplet dogodkov: zatrtje kali delavskega samoupravljanja. Nova zakona torej nista bila posledica spremembe strategije partije, temveč le njeno taktično popuščanje pod pritiskom zradiicaliziranih delavskih množic. 13. novembra je bila izvedena rekonstrukcija vlade. Sprejet je odstop maršala Rokowskega, na njegovo mesto pa je imenovan general Spichalski. v 17. novembra je poljsko ministrstvo sprejelo odločitev o nadaljnji decentralizaciji upravljanja. Tokratni kompromis s sovjetskimi voditelji je spodnesel možnosti stalinistov, toda do kakšne mere in za koliko časa? Kljub temu, da se je prva povojna poljska kriza zaključila z natančnimi analizami preteklega obdobja stalinističnega režima in kljub široko sprejetemu programu demokratizacije poljske družbe skupaj z zamenjavo vodilnih političnih osebnosti, so tej krizi sledile še druge. Vse so vsebovale elemente, zajete že v prvi. V vseh je šlo za konflikt med delavskim razredom in njegovo lastno birokracijo. Nad vsemi je grozeče bedela mednarodna javnost in zavest, da Poljska ne more in ne sme iskati rešitev svojih notranjih problemov na škodo Sovjetske Zveze. Velik koraik nazaj po prvi poljski krizi je bil storjen zaradi spleta notranjih in zunanjih okoliščin: slab gospodarski položaj, nezaupanje v učinkovitost politični pritiski SZ na članice tabora . . . Leta 1959 je bil zakon o delavskem samoupravljanju, sprejet leta 1956, razveljavljen. Sprejet je bil nov, ki je delavske svete znova omejil na zgolj nadzorne naloge. Kal novega v razvoju socialističnih družbenih odnosov je bila s tem spodrezana. Vedno znova ponavljajoče se vrtenje v krogu od ponavljanja starih « ,,napak" do novih globokih notranjih družbenih, gospo- darskih in političnih kriz seje na Poljskem vse do danes napajalo iz geopolitičnega položaja Poljske; iz njenih prenapetih razvojnih programov, katerih nosilec je država in ne gospodarstvo samo; iz neorganiziranosti delavskega razreda, ki se ob pomanjkanju načinov in poti uveljavljanja svojih interesov in potreb zateka k tako imenovanemu sistemu ljudskega veta; iz trdoživosti etatističnih birokratskih struktur, ki se uspevajo ohranjati navkljub tako imenovanim kadrovskim spremembam. Te strukture se ob zunanji podpori (sovjetski) zmorejo vsakokrat ne le obnoviti v prejšnjem obsegu, temveč celo razširiti. Tudi v začetku osemdesetih let za zdaj kaže, da se ta circulus vitiosus ne bo tako hitro razpel v spiralo bistvenega napredka. d) Poljski prispevek h kritiki stalinizma V jugoslovanski družboslovni literaturi je posvečeno veliko pozornosti globlji analizi družbeno-'zgodovinskih korenin in samega sistema stalinizma. K njej so sredi petdesetih let dodali svoj prispevek tudi italijanski (zlasti Togliatti) in poljski komunisti. Dokaj obširno in natančno analizo stalinizma je izdelal za poljsko družbo, državo in partijo prelomni Vili plenum PZDP. Takšna analiza je bila namreč predpogoj reševanja vprašanj demokratizacije družbenega in političnega življenja ter razvoja medpartijskih in meddržavnih odnosov v KPSZ oziroma ZSSR, katere so delavci v znamenju Poznanja 1956 odločno postavili na dnevni red. Odgovori na mnoga vprašanja in delavske zahteve so bili odvisni od odgovorov na najbistvenejše vprašanje: kako se je moglo zgoditi, da je poljska KP, ki je v svojem boju iskreno poudarjala ravno izgradnjo družbenih odnosov v skladu s ciljem uresničiti najhumanejše ideje — ideje socializma, po tem ko je prevzela oblast, mogla dovoliti tolikšna izkrivljanja kot je to bilo obdobje najbrezobzirnejšega stalinizma? Že VIII. plenum PZDP je prišel do spoznanja, da to vprašanje vsebuje tudi problem poti v izgradnji socializma oziroma problem ,/nodela" socializma. Poljska kritika stalinizma je izhajala iz ožje definicije družbene vsebine pojma socializem. To je, daje socializem takšen družbeni sistem, ki ukinja izkoriščanje in tlačenje človeka po človeku. Drugo izhodišče kritike je bila teza, da je sicer tisto, kar je v socializmu nespremenljivo y ukinjanje izkoriščanja človeka po človeku, da pa so lahko in so poti, ki vodijo k temu cilju, RAZLIČNE. Pogojujejo jih različne „okoliščine časa in kraja". Pri tem so šli Poljaki še dlje - različen je lahko tudi model socializma: „Lahko je tak kot je ustvarjen v Sovjetski zvezi, lahko se oblikuje tako kot to vidimo v Jugoslaviji, lahko paje tudi drugačen."3 Proučujoč zgodovino Sovjetske zveze od oktoberske revolucije dalje so poljski momunisti ugotavljali deformacije v sovjetskem sistemu izvrševanja oblasti, določene poti približevanja socializmu z uporabo socialističnemu humanizmu velikokrat nasprotnih metod, to je tako imenovanega kulta osebnosti. Kult osebnosti se ne more zreducirati zgolj na Stalinovo osebnost, je bila temeljna ugotovitev. Kult osebnosti je določen sistem, ki je vladal v Sovjetski zvezi in je bil presajen tudi v vse komunistične partije in države socialističnega tabora, tudi na Poljsko. Jasno je, da v pogojih stalinizma medsebojni partijski in državni odnosi niso mogli temeljiti na načelih enakosti. Zato je tudi prihajalo do pojavov, ki so v osnovi krnili in uničevali najgloblji smisel ljudske oblasti, je ugotovil VIII. plenum. Glede na vseobsegajoč značaj stalinističnega sistema, se je poljska kritika stalinizma morala nasloniti na kritiko posameznih strani tega sistema: na kritiko Stalinove teorije o zaostrovanju razrednega boja v socializmu, kritiko stalinizma v ekonomski teoriji in politiki graditve socializma, v teoriji in praksi izvrševanja oblasti v imenu delavskega razreda (problemi proletarske države, partije, političnega sistema, sistema upravljanja družbe sploh itd.), v teoriji in praksi glorificiranja edino pravega modela in edino prave poti v socializem, v teoriji in praksi proletarskega internacionalizma . . . Svoji ostrini navkljub pa je bila poljska kritika stalinizma v teoriji in praksi nadaljnjega razvoja na Poljskem vendarle v svojih bistvenih točkah spodkopana. Vzroki za tako njeno usodo so v veliki meri vsidrani v njej sami. v njenih nedoslednostih, pomanjkljivostih in znanstvenih slabostih. Katere so te slabosti? Oglejmo si le najbistvenejše: - Teoretično in praktično pristajanje na omejeni udeležbi delavskega razreda in ljudskih množic v upravljanju gospodarstva, države in družbe sploh kot tudi omejevanju odgovornosti avantgarde delavskega razreda do lastne družbene in politične osnove v nacionalnih okvirih (sprejemanju sovjetskega koncepta proletarskega internacionalizma, ki nasprotuje načelom Kom. manifesta). To pomeni pristajanje na vladavino V IMENU DELAVSKEGA RAZREDA - Materialna osnova prve slabosti je programska usmeritev in praktična uzakonitev uresničevanja interesov in zadovoljevanja potreb delavskega razreda in delovnih množic zgolj v sferi 3 ... Osmi plenum CK PURP. Institut za izučavanje radničkog pokreta Bg, 1 57, str. 14 ^ 10 DELITVE rezultatov delavčevega dela. Niti nova poljska delavska demokracija delavskih svetov namreč ni presegla vplivnosti in moči delavcev znotraj okvirov državno-planskega vodenja tovarn in podjetij ter odločanja zgolj o sredstvih, ki ostanejo podjetju po poravnavi velikih planskih obveznosti državi. V tem sistemu je privilegij odločanja o najbistvenejših družbeno-ekonomskih zade- vah še vedno privilegij direktorja kot predstavnika države v podjetju. S tem je poljsko delavsko gibanje ponovilo slabosti in napake svojih nemških kolegov, stoijene še v prejšnjem stoletju in katere je ostro kritiziral že Marx v Kritiki Gothskega programa.4 - Posledica prvih dveh kritičnih točk poljske kritike so deformacije v pokriznem razvoju teorije in prakse avantgarde delavskega razreda, ki naj ne bi imela nobenih interesov, ločenih od interesov vsega proletariata. Te slabosti so bile ugodna teoretična in praktična osnova ponavljanja starih slabosti izgradnje socializma na Poljskem vse do danes. e) Nacionalno in internacionalno v poljskem delavskem gibanju V dosedanji analizi smo že omenili nekatere mednarodno-politi- čne vidike družbeno-zgodovinskega razvoja poljske družbe, njegovih družbeno-političnih nosilcev in posebej poljskega naroda. Tisočletna državna tradicija in nenehen boj za samostojnost in neokrnjenost te državnosti s pohotnimi sosedi tako na vzhodu kot zahodu. Nekajkratne delitve poljskega ozemlja so poleg vsega naštetega izredno izostrile nacionalni čut in zavest o potrebi nenehnega boja za lastno samobitnost, suverenost in neodvisnost. Tudi okoliščine bistveno spremenjenega razrednega značaja družbenega in političnega sistema v vsej V Evropi niso avtomatično prinesle dokončne rešitve poljskega problema zagotavljanja neodvisnosti in suverenosti notranjega družbenega in političnega življenja ter zgodovinsko nastalih nacionalnih posebnosti. Tako so poleg že naštetih posegov Sovjetske zveze v potek in izid narodnoosvobodilnega boja in oblikovanja nove družbene ureditve, ter državnosti po vojni obstajala v povojnih poljsko-sov- jetskih odnosih dejstva, ki so razburjala poljski narod. Na primer težave in zamude v repatriaciji Poljakov iz Sovjetske zveze, neopredeljen status in neopredeljenih norm začasnega bivanja sovjetskih vojaških enot na poljskem ozemlju, vprašanja za Poljsko neugodne poljsko-sovjetske trgovinske pogodbe o izročilu precej- šnje količine premoga po posebnih, izredno nizkih cenah. Posebna cena premoga je bila neke vrste odškodnina Sovjetski zvezi, zato ker se je SZ v korist Poljske odrekla svojim zahtevam po nemškem imetju v nekdanjih nemških okrožjih, pripojenih k Poljski. In še bi lahko naštevali tovrstne primere vse do odkritega posega sovjetskih partijskih in državnih voditeljev v potek VIII. plenuma PZDP. Slabosti in negativni učinki tovrstnega proletarskega internaciona- lizma, skupaj z dediščino podobnih izkušenj iz preteklosti (glej poglavje „Po sledeh tragične tradicije poljskega delavskega gibanja) so ustvarili ugodne pogoje za stalno latentno negativno, v obdobjih povečanega občutka nacionalne ogroženosti tudi sovražno razpolo- ženje poljskega naroda do SZ. (Podobno l. 1956). L druge strani je Sovjetska zveza objavljala izkrivljene informacije o nosilcih in vsebini dogodkov, ki so sledili poznanjskemu. Sovjetska obramba izkrivljenega socialističnega sistema, je vodila k zanikanju obstoja revolucionarnih sil na Poljskem, ki bi lahko našle in izvedle ustrezno rešitev ohranitve in nadaljnjega razvoja socializnja. Zamenjati naj bi jih mogla le ZSSR Objektivno se je tako stališče prekrilo s propagando „Svobodne Evrope",razburilo paje tudi poljski nacionalni ponos. Iz zapisanega je razvidno, daje demokratizacija Poljske družbe po dogodkih v znamenju Poznanja nujno morala rešiti tudi nekatera vprašanja odnosov med socialističnimi državami in komunističnimi partijami na oblasti, zlasti odnosov s KPSZ oziroma ZSSR. V imenu zmage „skupne stvari" si je Poljska leta 1956 priborila sovjetsko-poljsko deklaracijo o pogovorih v Moskvi med delegacijami CK PZDP in poljske vlade ter CK KPSZ in vlade ZSSR. Deklaracija poudarja težnjo k nadaljnji krepitvi prijateljstva na načelih popolne enakopravnosti, spoštovanja ozemeljske nedotakljivosti, neodvisnosti, suverenosti in nevmešavanja v notranje zadeve drugih. Bistveno dopolnilo te deklaracije je bila pogodba med vlado LR Poljske in vlade ZSSR o pravnem statusu sovjetskih vojaših enot, začasno stacioniranih na Poljskem v znamenju njenega prvega člena: „Začasno stacioniranje sovjetskih vojaških enot na Poljskem ne more v ničemer krniti suverenost poljske države in ne more voditi k njihovemu vmešavanju v notranja vprašanja Poljske LR."S Posebna značilnost poljske nacionalne zgodovine je tudi specifično ujemanje katoliške cerkve in nacionalne opredeljenosti. Boj za nacionalno samostojnost in suverenost seje prekril z bojem za samostojnost in suverenost poljske katoliške cerve, ki je bila obdana s sosedi drugačne vere in cerkvene organizacije. To dejstvo ima še prav posebno težo zaradi velike razširjenosti katoliške vere, tako da obstaja rek, da je pojem „Poljak" skoraj identičen s pojmom ,katoličan". Specifično sožitje nacionalnih, državnih, partijskih in cerkvenih interesov je bilo jasno legalizirano ravno po poznanjskih dogodkih. Kajti, v zagovarjanju načela suverenosti, neodvisnosti in nevmeša- vanja v poljske notranje zadeve se cerkvena in posvetna oblast globoko strinjata. VIII. plenum PZDP je zato poudaril: „V težnji krepitve naše skupne domovine — Ljudske Poljske, smo vedno iskali tisto, kar nas povezuje z naprednimi katoličani, ne pa tisto, kar nas od njih ločuje."6 Ozirajoč se na trenja med državo in cerkvijo v poljski zgodovini,je plenum oblikoval naslednje stališče: „Tudi na tem področju želimo ustvariti pogoje, ki bi izključili trenja in nesoglasja med cerkvijo in državo . . . Verjamemo, da cela cerkvena hierarhija in vsa duhovščina, pod pogojem popolne svobode religiozne dejavnosti, ne bodo izkoriščali te svobode za cilje, ki nimajo ničesar skupnega z religijo, da bodo s svojim stališčem podprli ljudsko oblast in da bodo vedno upoštevali državne in nacionalne interese svoje države in ljudstva, ki je tako nas kot njih ustvaril v svojem materinskem okrilju."6 Velike koncesije. Cerkvi torej, katerih posledice so se izkazale zlasti v poljskih dogajanjih 1980/1981. Druga stran internacionalnega v poljskem primeru pa je internacionalni značaj in pomen poljskih dosežkov v izgranjevanju novih odnosov med socialističnimi državami in KP. Tovrstni prispevek k razvoju socializma v svetuje VIII. plenum naznačii kot zavestno internacionalno odgovornost graditve socializma v lastni domovini. Uresničevanje te odgovornosti temelji, kot so ugotovili poljski komunisti, predvsem na odgovnosti do lastnega delavskega razreda in naroda 4 ... „Ne glede na vse doslej povedano, je bilo sploh napačno delati tako imenovane razdelitve nekaj bistvenega in ji dajati glavni poudarek. Vsakokratna razdelitev potrošnih sredstev je le posledica razdelitve produkcijskih pogojev. Le-ta pa je odvisna od načina produkcije. Kapitalistični način produkcije npr. temelji na tem, da so stvarni produkcijski pogoji dodeljeni nedelavcem v obliki lastnine kapitala in lastnine zemlje, medtem ko je množica samo lastnik osebnega produkcijskega pogoja, delovne sile. In ker so elementi produkcije tako razdeljeni, izhaja iz tega samega po sebi sedanja razdelitev potrošnih sredstev. Če bodo stvarni pogoji produkcije kolektivna lastnina delavcev samih, bo posledica tega tudi drugačna razdelitev potrošnih sredstev, kakor je sedanja. Vulgarni socializem (in od njega spet del demokracije) je prevzel od buržoaznih ekonomistov to, da gleda na razdelitev in jo obravnava kot neodvisno od načina produkcije in predstavlja zato socializem tako, kakor da se v glavnem vrti okrog razdelitve. Zakaj se vračati nazaj, potem, ko so bili dejanski odnosi že zdavnaj pojasnjeni? " (Marx, Engels: Kritika Gothskega in Hrfurtskega programa, Komunist, Lj, 1975, str. 35-36) 5 ... Osmi plenum CK PZDP, Institut za izučavanje radničkog pokreta, Bg, 1957, str. 68 6 ... Osmi plenum, cit. izdaja, str. 82 83 Ie! Tako uspehi odgovorne notranje socialistične graditve spričo dialektike razvoja notranjepolitičnih in zunanjepolitičnih odnosov krepijo mednarodni socializem. Koliko je to Poljakom uspelo, priča kratkotrajnost, leta 1956 pribotjenih, reform in ponovno vklepanje v stare koncepcije in prakso z novo državnopartijsko garnituro. Novemu vodstvu, ki ni imelo jasno in natančno izdelane alternative družbenega in političnega razvoja namreč ni bilo tježko vsiliti rešitev v okviru obstoječega sistema. IV. MADŽARSKA a) Nepremagano breme prvega povojnega obdobja Drugače kot na Poljskem, se je dramatično dogajanje na Madžarskem sprožilo z odporom inteligence, zbrane v krožku Petofi, proti ignoriranju novega kursa XX. kongresa KPSZ. Spopad rekošijevske frakcije s književniki je pravzaprav le en izraz protislovnosti in konfliktnosti takratne Madžarske. Odpori na sestanku partijskih aktivov po XX. kongresu, nasprotovanje partijskega članstva vodstvu, krepitev dezorientacije v partijskih in delavskih vrstah sploh so kazali na resno krizo v partiji. Zaradi vloge in mesta Partije madžarskih delavcev v državnem in družbenem življenju države pa je spreminjanje razmerja sil v partiji pomenilo tudi širšo politično krizo. Vse to je bilo rezultat procesov, porojenih v prvem povojnem obdobju. Se tri leta po vojni so namreč komunisti delili oblast s skupino demokratskih meščanskih strank in s socialdemokrati.7 Popoln prevzem oblasti s strani koncem tega obdobja je bil povezan z rigorozno nacionalizacijo vseh pomembnejših sredstev za proizvodnjo zunaj kmetijstva, z nasilno kolektivizaciio kmetijstva, prioritetnim razvojem težke industrije8 in centralnim planiranjem. Velik uspeh madžarskih komunistov — toda s kakšnimi metodami je bil dosežen? To je razkril nadaljnji tok družbenega in političnega dogajanja z vrhom v letu 1956. Pretiravanja v centraliziranju gospodarskega življenja z narašča- jočim birokratizmom je imelo tudi politične posledice. Zlitje nalog državnih in partijskih organov je v mnogih primerih pripeljalo do tega, da je partija ne le vodila, temveč pogosto tudi zamenjevala organe oblasti in državne uprave. To je zmanjšalo samostojnost teh organov, obenem pa tudi njihov ugled in odgovornost, po drugi strani paje otežkočalo dejansko politično vodenje organov državne uprave in ljudstkih svetov s strani partije. Politični pragmatizem je tako zahteval zamenjavo znanstveno osnovane ekonomske politike s subjektivističnimi ocenjevanji gospodarskih pogojev in razmer, skladno z ekonomističnim pojmovanjem razvoja socializma. Sad takega vodenja gospodarstva: velike gospodarske težave, ogrožanje življenjskega standarda delavcev in kmetov. In kar je še večji paradoks - uradni predlogi reševanja gospodarskih težav v začetku petdesetih let so se usmerili na „zmanjševanje kupne moči". To pomeni proti principu materialne zainteresiranosti delavcev in kmetov za večjo produktivnost, ki bi v življenju edini lahko pomenil napredek gospodarstva (zlasti kmetijstva), skupaj s sproščanjem tržnih zakonitosti. Omenjena pojmovanja so popolnoma abstrahirala družbenoeko- nomsko zakonitost socializma, da izgradnja socializma temelji na večanju tako pravic in svoboščin kot materialnega blagostanja delovnih ljudi. Zmanjševanje življenjskega standarda v pogojih mirne izgradnje socializma bi omajalo zaupanje delavcev v ustvarjalno delo, zmanjšalo delovni elan in produktivnost dela. oslabilo vezi med delavskim razredom in njegovo avantgardo. Zato zmanjšanje življenjskega standarda ne more biti pot načrtne izgradnje socializma, temveč le pot klonjenja pred težavami „prehodnega" obdobja, pot odrekanja socializmu. Madžarska je vse to sredi petdesetih let krepko občutila na lastni koži. Krvavi račun za zapoznelo dojemanje zgodovinskih potreb in »nujnosti v specifičnih domačih razmerah ter oklepanje k starim družbenim odnosom in ideologiji so plačale delovne množice kot tudi partija sama. Povod za razčiščevanje stališč in odnosov v družbi in partiji je •išel od inteligence, posebno književnikov. Na osnovi teorije o cnjiževnosti, ki mora kritizirati" so se madžarski književniki rganizirali in javno politično delovali v tako imenovanem krožku etöfi. Nekateri propagandni odmevi so dogajanje v tem krožku 0 imenovali „mali Poznanj". „Sedaj je potrebna kritika, ki se na nič ne ozira", je postalo :slo organiziranih književnikov, ki so na lastni koži občutili pezo alinističnih metod in vkalupljanja lastnega kulturnega in rugačnega javnega delovanja. Rakosijevsko vodstvo je namreč iranjalo stare metode in staro politiko z nekaterimi meščanskimi stnostmi: politična nestrpnost, težnja k direktivnemu vodenju, inemarjanje vsakdanjega boja za pridobivanje in vzdrževanje ivezništva partije z najširšo fronto družbenih nosilcev napredka, ibjektivno ocenjevanje gospodarskih in političnih pogojev ter zmer. Vse to navkljub soočenju partije s svojimi preteklimi ipakami in slabostmi in navkljub njeni obsodbi neustrezne conomske politike, kršenja leninskih norm in načel partijskega >denja, kulta osebnosti in kršenja zakonitosti, pa tudi îustreznega odnosa do inteligence. Toda — junijska resolucija ?55 je ostala le mrtev dokument, namesto da bi postala opora -epitve diktature proletariata v smislu demokratizacije družbenega političnega življenja. Po drugi strani pa niti uradna kritika desničarskega oportunizma" med inteligenco ni zmogla zadušiti očesa razgaljanja sektaških slabosti partije, ki se je začel z letom )53. Že od pomladi 1955 dalje je ta skrivalnica izgubila sleherno moč eusmerjanja pozornosti partijskega članstva in delovnih množic >loh v interesu stalinističnega vodstvenega jedra. Deformacije v irtiji so se same do kraja razkrile ravno z obujanjem stalinističnih etod delovanja in vzdrževanja discipline v partiji kot nasploh v užbenem in političnem življenju, ki so svoj razcvet doživele v ijtršem prvem povojnem obdobju razvoja socialističnega sistema 1 Madžarskem. Med članstvom PMD in delovnimi množicami je raslo îzadovoljstvo, ki je po XX. kongresu prispevalo veliko mero .. . Rezultati parlamentarnih volitev leta 1945 so bili naslednji: 57% glasov je dobila stranka malih posestnikov, 17 7c glasov komunisti, 17 % glasov socialisti. V parlamentu so tako imeli večino mali posestniki (246 sedežev), demokrati 70 poslancev, komunisti 67, kmečka stranka pa 23. V naslednjih treh letih je KP z Rakosijevim vodstvom uspelo onemogočiti reakcionarno desnico, politični center in nato še nekomunistično levico. Socialdemokratska in komunistična partija sta se združili v delavsko- kmečko stranko z Rakosijem kot generalnim sekretarjem. Nacionalno fronto neodvisnosti so reorganizirali v Ljudsko fronto neodvisnosti z Laszlom Rajkom kot sekretarjem. ... Še marčevska resolucija CK PMD 1955 je dosledno zagovarjala „leninsko-stalinsko načelo" prioritete težke industrije: „Omenjeni desni, antimarksistični odklon na tem področju se izraža predvsem v naslednjem: opaziti je bilo težnje onemogočanja socialistične industrializacije in širila so se takšna pojmovanja, na osnovi katerih je zanikana potreba po stalnem razvijanju težke industrije. Ce bi desna opurtunistična politika, ki je nasprotovala generalni liniji naše partije, zmagala, bi bila naša dežela v skrajnem primeru potisnjena v vrsto zaostalih dežel, ker bi zanemarjanje težke industrije onemogočilo razvijanje gospodarstva in lahke industrije, zaradi česar ne bi bilo mogoče zagotoviti rastoči blagovni fond, temveč bi le-ta stalno upadal, proizvodnja bi se podražila, kar ne bi imelo za posledic» zmanjšanje cen. temveč njihovo neizbežno povečanje ... Vsi tisti, ki se odrekajo leninsko-stalinskemu načelu prioritete težke industrije naj bi to hoteli ali ne - spodkopavajo nadaljnji razvoj našega nacionalnega gospodarstva, obrambno moč naše socialistične domovine in ogrožajo svobodo, ki jo je naše ljudstvo izbojevalo. S politiko Partije je potrebno zagotoviti ne le dosledno poboljšanje življenja našega ljudstva, temveč, v nič manjši meri, obrambo lepšega, srečnejšega življenja našega ljudstva pred vsako notranjo in zunanjo nevarnostjo. Zato je potrebno, da naša Partija in vlada, upoštevajoč mednarodno situacijo, ki se zaostruje, posvetita več pozornosti obrambi domovine, česar pa si ravno tako ni mogoče zamisliti brez nenehnega razvijanja težke industrije." (Pregled događaja v Mad., MRP. Bg. 1957. str. 51) 1% odločnosti v želji premagati rakosijevstvo. Ta proces je vztrajno potekal ,,od spodaj". Znotraj partije seje krepil zlasti po junijski seji 1955, vzporedno z naraščanjem dejavnosti za konserviranje stalinističnega sistema b) Uvod v politična razčiščevanja „Mali Poznanj" je bil sprva le nov val boja madžarske inteligence za večjo svobodo ustvarjanja, eden od večjih po letu 1953. Njihove prejšnje zatheve so vzpodbudile PMD k sprejemu resolucije o „desnem oportunizmu" širokega in organiziranega gibanja na literarnem področju. Resnici na ljubo, je do skrajnosti poudarjeno kazanje na pomanjkljivosti in napake povojnega madžarskega družbenega in političnega razvoja dopuščalo tudi pretiravanja, ki so v imenu .Jcritizirajoče književnosti" pačili podobo madžarske stvarnosti, krnili zaupanje v prihodnost socializma, podpihovali ideološke tokove kot npr. narodnjaštvo, podcenjevanje delavskega razreda in partije, poveličevanje družbene vloge in mesta književnosti itd. V tovrstnih skrajnostih prevladuje pesimizem in vdanost v „usodo". Med nekaterimi pripadniki gibanja ,Jcritizirajoče književnosti" je bilo vse to označeno kt zmaga „novega" nad shematizmom. Toda - ravno površno, skeptično prikazovanje madžarske stvarnosti v literaturi je nosilo s seboj dvoumno simboliko ignoriranja ali odprtega zanikanja možnih nosilcev napredne družbene preobraz- be. Zlasti na te skrajnosti .Jcritizirajoče književnosti" je bila naperjena partijska kritika, ki pa v njeni oceni ni prikazala celote dogajanja v književnosti, to je tudi bistveno revolucionarnih prispevkov književnikov k reševanju družbene krize. V partijski resoluciji, objavljeni v Irodalmi Ujsag, glasilu Zveze književnikov, 10. decembra 1955, je izrazito poudarjeno, da so določeni književniki, tudi člani PMD. pozabili „služiti ljudstvu" ter so postali .govorniki propadajočih razredov in najbolj nazadnjaških slojev". Nekateri od teh (Tibor Dery, Zoltan Zelk, Tomas Aczel in drugi) so zavrnili marčevsko resolucijo CK PMD (1955) ali pa sojo le na videz sprejeli. V decembrski resoluciji je bilo zato poudarjeno, da morajo pristojni partijski organi raziskati primere teh književnikov, ki poskušajo organizirati opozicijsko frakcijo znotraj partije. Tovrstni politični pritiski so za nekaj časa zavrli izražanje kritike s strani književnikov, vendar niso bili tako učinkoviti, da bi katerikoli od njih popustil do samokritike. Prav tako niso bile uspešne grožnje.ki so še sledile. Vzpodbujeni z XX. kongresom KPSZ so se književniki razgibali z še večjo gorečnostjo. Njihov boj za „večjo svobodo in kritiko režima" je dosegel vrh na volilni seji Zveze književnikov 30 marca 1956. Volitve novega generalnega sekretarja zveze so se sprevrgle v oster spopad med zagovorniki uradne državne in partijske politike na eni ter književniki, ki so obsojali obstoječi režim, PMD in konkretne vodilne politične osebnosti na drugi strani. Seja se je zavlekla vse do 3. aprila, ko so književniki zavrnili kandidaturo Czabaia. partijskega kandidata generalnega sekretarja Zveze. Izid volitev: 100 proti izvolitvi, 3 za. Novi generalni sekretarje postal Geza Kepes. pesnik in eden ustanoviteljev Ljudske kmečke stranke. Izvoljen je bil s 103 glasovi, 2 sta bila proti. Odmevi omenjenih bojev v partijskem tisku so bili dokaj raznovrstni: od nekritičnega pragmatističnega podpiranja PMD z razglašanjem potrebe po „partizanski" (to je partijni) literaturi do popolnoma nasprotnega stališča, ki se je stopnjevalo celo do zagovarjanja abstraktnega „neodvisnega komunističnega mišljenja", ki izključuje posameznikovo ustvarjalnost. Ostra reakcija književnikov na partijske pritiske se je pričela s člankom Gyula Haya (Gyul Hay) v Irodalmi Ujsag, 5. maja 1956. ,JCult osebnosti je zastrupil celotno našo literaturo".9 je zapisal Hay. V članku je vprašanje vmešavanja politike v književnost ilustriral s trditvijo, da med madžarskimi književniki veijetno ni osebnosti, ki ne bi svojega navdušenja za veliki ideal vsaj za nekaj časa zamenjala za navdušenje mnd posameznimi političnimi osebnostmi, prišel je čas, ko se moramo obrniti k resnici, celoviti, brezpogojni, globoki resnici, ki služi ljudstvu in Partiji Prihaja moj socialistični realizem (končno)! Dovolite nam končati psevdo-so- cialistično apologijo."9 Hkrati z razglašanjem večje svobode so književniki vendarle izražali tudi svoj strali in obup zaradi preteklega in obstoječega. Izpoved takšnega doživljanja pesnikov in pisateljev je pesem Zoltana Zeika, enega voditeljev opozicije proti Rakosiju in ostalim stalinistom. Objavljena je bila 5. maja 1956, povzemamo pa jo po ameriškem viru National Communism and Popular Revolt in Eastern Europe (že citirana izdaja, str. 325): Nisem vreden slave, verjemi mi, prijatelj moj, mrazi me po kosteh, ko hvališ moj pogum. Jaz nisem tiger; sem človeško bitje. Moje upadlo srce je gnezdo strahu, verjemi mi: bojim se. Bojim se. Jaz sem č^pveško bitje, živim kot človeško bitje. Kako naj born pogumen? Bojim se samo, da bi lahko bil ničvreden. Tega se bojim bolj kot smrt i.9 Nasprotujoč tej opoziciji med književniki je Rakosi iskal definicijo mej dovoljenega kriticizma. Ob prizadevanju pretiravanja v Stalinovi teoriji krepitve razrednega boja v socializmu se je Rakosi kljub vsemu v teh okoliščinah oprijel ravno Stalinovega argumenta „v boju proti ostankom komaj premaganega bivšega vladajočega razreda". To je. bila napoved neizprosnega boja proti „sovražnikom socializma, ki poskušajo v svojem interesu izrabiti sleherni korak Partije za osnovo subverzivnih dejavnosti', in ,Jci dobivajo ideološko in finančno podporo z Zahoda". Skladno s temi stališči in metodami reagiranja Partije je bila v odgovor na junijsko srečanje Zveze književnikov ter burno javno razpravo krožka Petoefi, ki se je je udeležilo okrog 6000 ljudi, sprejeta nova partijska resolucija. (Sprejela jo je polovica članov CK PMD! 30. junija 1956) Politično atmosfero sta zaostrila še govora Tibora Derya in Tibora Tardosa na srečanju Petoefijevega krožka 27. junija 1956. CK Madžarske partije delavcev ju je označil za napade na nekatere člane partijskega vodstva in „obrekovane voditelje" madžarskega literarnega življenja. 18. julija je CK MDP izvedel nekatere pomembne kadrovske spremembe v vodstvu, skladno z dogovori madžarskih predstavni- kov s članom Prezidija KPSZ in odposlancem sovjetske vlade, A. I. Mikojanom. Eden ključnih dejanj CK je bila tudi ostavitev generala Mihalya Farkasa, ministra za ljudsko obrambo, z vseh partijskih dolžnosti, njegova izključitev iz partije ter odstavitev z vseh vojaških pristojnosti. Obtožnica ga je bremenila kršitve „socialistične 9 ... National Communism and Popular revolt in Eastern Europe, Columbia University Press, New York, 1956 (ponatis 1957), str. 324, 325 I am not worthy of praise Believe me, my friend, it chills my be nes. When you praise my sourage. I am not a tiger; I am a human being My worn heart is a nest of fears, Believe me: I am scared. I am scared. I am a human being, 1 live like human being How can I be brave? I fear only that 1 may be worthless, Of this I am more afraid than of death. 13 legalnosti" in odgovornosti za mnoge žrtve čistk v obdobju 1949-1953. 30. julij je prinesel reorganizacijo vlade. Geroe je odstopil, na njegovo mesto pa je izvoljen Istvan Hidas. Rehabilitirani Gyorgy Marosan je prevzel funkcijo podpredsednika vlade, novi minister za zunanje zadeve pa je postal Imre Hometh, Janos Boldeczki pa novi madžarski ambasador v Moskvi. Ministra za vzgojo (Tibor Erdei-Cruz) je zamenjal Albert Konya itd. Naslednji spopad med inteligenco in partijo je bil osredotočen na srečanje madžarske Zveze pisateljev 17. septembra 1956. Pisatelji kot na primer Gyula Hay in Geza Losonczy so poskušali voditi srečanje v smislu „obračanja novega lista'% kar seje nanašalo na julijsko partijsko resolucijo in naj bi označevalo popolno svobodo pisateljev, revizijo nekaterih prejšnjih partijskih resolucij in odstavitev odgovornih za te neustrezne partijske dokumente. V izjavah na srečanju so govorniki poudarjali nujnost, „da se pove resnica". V tem duhu sta Peter Veres in Geza Kepes poročala o aktivnosti Zveze pisateljev v preteklih dveh letih, pa tudi Lajos Konya je izrazil skrb nad nedoslednostjo in „birokratsko-sektaáco -dogmatskim" zavlačevanjem izvajanja ukrepov demokratizacije na osnovi julijske resolucije. Izvolitev novega izvršnega odbora je odstranila 13 članov, označenih za staliniste. Zamenjalo jih je enako število novih članov, med katerimi so bili tudi nekateri pred kratkim rehabilitirani. Medtem je Emo Geroe, prvi sekretar MDP preživljal svoje vsakoletne počitnice v Sovjetski zvezi. 8. septembra je odpotoval iz Madžarske, 30. septembra pa se je udeležil pogovorov s Hruščevom in Titom na Krimu. Na Madžarsko se je vrnil po nadaljnjih posvetovanjih z Mikojanom in Suslovom 6. oktobra. 23. septembra je Gyorgy Marosan, član Politbiroja MDP ter podpredsednik madžarske vlade v govoru komiteju Patriotske ljudske fronte prvič uradno naznanil ponoven sprejem Imre Nagya v partijo. Namigujoč na „nerešen" primer Imre Nagya je dejal, da bi v očeh partijskih voditeljev Nagyev ponoven sprejem lahko bil zanesljiv pod določenimi pogoji. 28. septembra je bila v časopisih objavljena resolucija, ki jo je centralni sindikalni svet sprejel na svoji 9. plenarni seji. Resolucija je sledila modelu partijske julijske resolucije in tako povzela usmeritev na večanje avtonomije delavskega samoupravljanja v tovarnah in izvajanje ukrepov za izboljšanje standarda delavcev. 30. septembra je bil v tisku objavljen sklic ljudske skupščine za 22. oktober 1956 s podpisom predsedstva ljudske republike. 3. oktobra je CK razglasil odločitev izraziti zadnje spoštovanje zaslužnim vojakom in revolucionarjem, tovarišem, ki so postali nedolžne žrtve političnih sodnih procesov v preteklih letih in katere je CK že rehabilitiral ter ponovno sprejel v partijsko članstvo. 6. oktobra je potekal ceremonial ponovnega pokopa Laszla Rajka, Gyorgya Paylya, Tiborja Szonyia in Andrasa S al aia, glavnih žrtev čistk leta 1949. Na globlji pomen tega obreda kaže naslednji komentar Szabad Nepa, 7. oktobra 1956: ,,. . . ljudje so stali ob grobovih kot častna straža .. . Pričela se je tiha demonstracija . .. Ljudje niso otrpnili samo zaradi globokega občutka žalosti .. . temveč zaradi goreče mržnje ob spominu, da so bili ti tovariši, ti možje obsojeni kot sovražniki domovine, ljudstva! Zapeljani smo verjeli — in pripravljeni smo bili verjeti - klevete o vas! Odpustite nam tovariši!"1 Istega dne. ko je ljudstvo množično izkazalo priznanje madžarskim žrtvam stalinizma, so Emo Geroe, Janos Kadar, Istvan Hidas in Zoltan Szanto (zadnji trije so se ravnokar vrnili s kongresa kitajske KP) opravili pogovore z A. I. Mikojanom in M. A. Suslovom v Moskvi. 12. oktobra je bila razglašena aretacija generala Malya Farkasa, ministra za obrambo zaradi nasprotovanja socialistični legalnosti. 14. oktobra je madžarska delegacija pod vodstvom ErnaGeroea odpotovala v Jugoslavijo, da bi formalizirali odnose prijateljskega sodelovanja med državama in komunističnima partijama. Istega dne je bila objavljena vest o ponovnem sprejemu Imre Nagya v MDP, ki je doživela velik odmev v madžarskem tisku. Skupna značilnost reakcij nanjo je bilo navdušenje nad odločitvijo politbiroja, izraženja upov in želja, da bo Nagy zmogel nadaljevati boj za svojo usmeritev (zlasti v ekonomski politiki), ,Jci je že toliko prispevala k izobraževanju ljudi in izboljšanju njihovih pogojev". Tudi novinarji sami so izražali željo podpreti Nagya z vsemi svojimi močmi. (Nacionalna zveza madžarskih novinarjev). 18. oktobra so Nagyu vrnili mesto profesorja agrikulture na Univerzi ekonomskih znanosti Karl Marx v Budimpešti. 20. oktobra pa je obnovljeno tudi njegovo članstvo na madžarski Akademiji znanosti. Medtem so potekale diskusije v krožku Petoefi in drugih študentskih zbirališčih. Petoefijevi krožki so bili namreč ustanovljeni v večih mestih, v Debrecenu pa je bil junija 1956 oblikovan Košutov krožek s podobnim namenom kot Petoefijev v Budimpešti. Teme debat niso bile zgolj akademske ali intelektu- alne. 17. oktobra je tako Petoefijev krožek obravnaval položaj madžarskega kmetijstva, še zlasti problemi kooperacije (zadrug). Ravno tako so bili posebne pozornosti deležni problemi tehnične inteligence, razvoja virov atomske energije in pogojev urejanja madžarskih naftnih polj. Zahteve univerzitetne mladine, ki se je razburila v teh burnih političnih dogajanjih, so vključevale zmanjševanje števila obveznih tečajev, ukinitev obveznega študija tujih jezikov, zmanjševanje števila prisilnih tečajev marxizma-leninizma, zamenjavo sistema obveznih študentskih zaščitno-vojaških aktivnosti ob širjenju možnosti atletske aktivnosti ter izboljšanje oskrbe ter stanovanj- skih pogojev v študentskih domovih. 19. oktobra je vlada izpolnila nekatere zahteve študentov, za druge pa je obljubila, da jih bo še proučila. Nenavadno srečanje univerzitetnih rektorjev in ministra za šolstvo (Albert Konya) je prineslo odpravo obveznega študija ruščine, predlog podaljšanja univerzitetnega študija od 4 na 5 let (razen za ekonomske in pravne fakultete) z namenom zmanjšati obremenitev študentov ter obljubo o ponovni proučitvi ljudsko-obrambnih aktivnosti na univerzah, v sodelovanju ministra za ljudsko obrambo. Oblikovan je bil „svet za visoko šolstvo", ki naj bi se ukvarjal s problemi na univerzah. 20. oktobra je izvršni komite partijske organizacije združenja pisateljev izdal resolucijo s pozivom za nov partijski kongres. 20. oktobra so študenti v Szegedu razdrli uradne vezi s komunistično mladinsko organizacijo in ustanovili lastno organi- zacijo „za potrebe univerzitetnih študentov" z imenom Združenje madžarskih univerzitetnih študentov in študentov akademij. Sledili so jim še študenti v Budimpešti, ki so se srečali dvakrat na izrednih sejah 22. oktobra 1956. Istega dne se je sešel izvršni odbor Petoefljevega krožka in sprejel resolucijo, ki je vsebovala predlog za takojšen sklic CK MDP z navzočnostjo Imre Nagya, revizijo direktiv drugega petletnega gospodarskega načrta, ustrezno obstoječim madžarskim pogojem, uporabo vseh možnih sredstev za razvoj socialistične demokracije ter razvoj resnične funkcije ljudske fronte z zagotavljanjem legitimnih političnih teženj delavskega razreda, z uvajanjem samoupravljanja po tovarnah in delavsko demokracijo, potem z zahtevo, da Imre Nagy in drugi tovariši, ki se borijo za socialistično demokratizacijo in leninistična načela, prevzamejo ključna mesta v partiji in vladi. K tem zahtevam so nanizali še naslednje: izključitev Maty asa Rakosija iz CK MDP in njegova odstavitev z vseh drugih javnih funkcij, javnost postopka proti Mihalyu Farkasu kot to ustreza socialistični legaliteti, zahteva naj CK MDP ponovno 10 ... citirano po National Communism and Popular Revolt in Eastern Europe, že citirana izdaja, str. 358 'evidira določene sektaške resolucije, predvsem marčevsko 1955, decembrsko 1955 in junijsko 1956, ki se nanašajo na Petoefìjev crožek in dejavnost inteligence sploh, javno obravnavo nekaterih delikatnih vprašanj (npr. bilančne tabele zunanjetrgovinskih »porazumov, zlasti z ZSSR in vprašanja v zvezi z izkoriščanjem nadžarskega urana ...) ter konsolidacijo madžarsko-sovjetskega Prijateljstva na osnovi leninističnih načel popolne enakosti. c) Krvavi oktober na Madžarskem 1956 Dogodkov na dan, ko so izbruhnile demonstracije ni mogoče popolnoma rekonstruirati. Jutranja izdaja Szabad Nepa je razgrnila razvoj poljskih dogodkov s ponatisom Gomulkinega govora na VIII. plenumu CK PZDP. Komentar Szabad Nepa: „nekaj zgodovinsko pomembnega $e dogaja na Poljskem te dni". Univerzitetni študenti so medtem razglasili načrt „tihih • demonstracij simpatij" pred poljsko ambasado v Budimpešti. Demonstranti naj bi se zbrali pred sedežem Zveze književnikov ob 14.30. Ob 12.53 je bila objavljena odločitev Ministrstva za notranje zadeve o prepovedi demonstracij. Ob 14.23, ko so se študenti že zbrali, je bila prepoved preklicana. Malo pred 15. uro so demonstranti korakali k spomeniku Sandotju Petoefiju v Pešti. Peli so Košutovo himno, noseč poljske zastave, recitirali so Petoefijevo pesem, ki začenja z „Vstanite, Madžari, domovina kliče, prišel je čas, zdaj ali nikoli", končuje pa z „nikoli več ne bomo sužnji". Od Petoefijevega spomenika so demonstranti odkorakali k spomeniku Jožefa Berna, poljskega heroja madžarskega revolucionarnega boja. Do takrat se je število demonstrantov približalo 0.000. .V tem času je madžarski radio objavil komunike madžarsko- iugoslovanskih pogovorov, (razvoj kooperacije med partijama na osnovi popolnega zaupanja, iskrenosti, enakosti, prostovoljnosti, nevmešavanja v notranje zadeve druge, izmenjava pogledov, vključujoč svobodo konstruktivne in tovariške kritike, osnovane na načelnih stališčih in upoštevajoč interese socialističnega razvoja, osebni stiki med partijama, izmenjava stališč in publikacij, delegacij, srečanja partijskih delavcev ter vse druge oblike, ki bodo nastopile v kooperaciji ter se izkazale za uporabne, izmenjava bogatih izkušenj socialističnega razvoja, svobodno in popolnoma prostovoljno prevzemanje koristnih izkušenj v gradnji socializ- ma ...). Zgodaj zvečer je Politbiro MDP objavil sklic seje CK za 31. oktober. Ob 20.22 je bil ta datum spremenjen v „bližnjo prihodnost". Ob 20. uri je Erno Geroe govoril ljudstvu prek radia, kar pa ni vplivalo na pomiritev dogajanj na cestah. Ključno dogajanje je potekalo na dveh mestih: prvo, pogajanja med delegacijo demonstrantov in Imrom Nagyem v skupščinski zgradbi, drugo v centralnem studiu madžarskega radia in tiskovnega centra Szabad Nep. Na enem ali več od zasedenih krajev se je pričelo streljanje in tiskovni obrat Szabad Nepa je bil onesposobljen za dva dni. Ob 22.22 je politbiro MDP sklical izredno sejo CK,,da bi ocenil razmere in sklenil, kaj storiti. Emo Geroe je bil na seji potrjen za prvega sekretarja, toda funkcija ministrskega predsednika je bila preložena na Imre Nagya. Še v času demonstracij se je začel oborožen napad na pomembne strateške točke, ki je bil pripravljen že prej. Čeprav je velik del demonstrantov vzklikal demokratična gesla in se upiral oboroženemu napadu, so vendarle s svojimi posplošenimi gesli prispevali k vtisu zahtevanja neke „nadrazredne" demokracije. Abstraktni klici o svobodi in demokraciji, ne omenjajoč boja za utrditev in razvoj diktature proletariata, so objektivno podprli podtaknjene kontrarevolucionarne zahteve po prehodu na buržoazno demokracijo. Organiziranje in usmerjanje demonstracij so namreč že sredi dneva (23. oktobra) pričele obvladovati kontrarevolucionarne sile. Na njihovo iniciativo so demokratske parole postopoma zamenjale vse bolj nacionalistične, šovinistične - protisovjetske, skupaj s pozivom na oboroženo vstajo. Prizaneseno ni bilo niti državnim in partijskim simbolom: zažigali so rdeče zastave in metali rdeče zvezde s hiš. Partijsko vodstvo v tem ni niti poskušalo oborožiti budimpeštan- ske delavce in zatreti kontrarevolucijo. Vse do danes sicer še ni bilo ugotovljeno, če je šlo za zavestno kontrarevolucionarno obnašanje takratnega vodstva ali zgolj za obnašanje le-tega na osnovi dezinformacij oziroma pomanjkanja informacij o dejanjskem dogajanju. V ravnokar opisanih okoliščinah je madžarska vlada „v interesu vzpostavljanja reda in discipline" zaprosila za pomoč sovjetske čete. (Tako je „uradno dejstvo", čeprav še danes ni popolnoma razjasnjeno, kdo konkretno je to storil. Največkrat omenjeni osebi v zvezi s tem, ki sta bili takrat tudi „pooblaščeni" za kaj takega, sta Geroe in Nagy. Oba sta v javnosti vztrajno zanikala, da sta to storila.) V javni obrazložitvi tega vladnega ukrepa je radio Košut na pritisk vprašanj poslušalcev pojasnil, da gre za „pomoč sovjetskih čet v obvladovanju zločinskih napadov kontrarevolucionarnih band", da „sovjetski vojaki dajejo na kocko svoja življenja, da bi zaščitili življenja miroljubnega prebivalstva Budimpešte in mir našega" (madžarskega) Jjudstva". Po vzpostavitvi reda naj bi se, po radijskih vesteh, sovjetske čete umaknile v svoje baze. (Več o tem v: Pregled događanja u Mađarskoj, Institut za izučavanje radničkog pokreta, Bg, 1957,1, del, str. 143, 144). Zgodaj zjutraj 25. oktobra je vlada razglasila, da so ponoči vojska, notranje varnostne sile in oboroženi delavci, skupaj s sovjetskimi četami likvidirali „kontrarevolucionami puč". Kmalu zatem je Ministrstvo za ljudsko obrambo sporočilo dnevno zapoved. V jutru 25. oktobra je bil Emo Geroe odstavljen z mesta prvega sekretarja MDP, na njegovo mesto paje bil imenovan Janos Kadar. Kljub temu so se nemiri nadaljevali. Prve uradne ocene krvavega bratomornega spopada so bile naslednje: Po dveh svetovnih vojnah Madžarska še ni doživela težjih dni. V glavnem mestu se bije boj, v katerem število ranjenih presega tisoče, mrtvih pa stotine. S ciljem doseči prekinitev prelivanja krvi je CK PMD izdal deklaracijo, v kateri je predlagal naslednje: - CK PMD predlaga predsedstvu Patriotske ljudske fronte, da izda predlog za izvolitev nove nacionalne vlade. Nova viada je poklicana, da brez izjeme popravlja napake in grehe preteklosti in, opirajoč se na vse ljudstvo, doprinese k reševanju vseh njegovih upravičenih zahtev. - Nova vlada naj prične pogajanja s sovjetsko vlado o reguliranju odnosov med obema državama na osnovi neodvisnosti, popolne enakopravnosti in nevmešavanja v notranje zadeve. Kot prvi korak reguliranja teh odnosov naj bo takoj po vzpostavitvi reda - umik sovjetskih čet v lastne baze - CK PMD podpira izvolitev delavskih svetov v podjetjih ob sodelovanju sindikalnih organizacij. Ravno tako tudi zadovoljitev upravičenih materialnih zahtev delavskega razreda s povišanjem plač. - Vlada naj da amnestijo vsem udeležencem oboroženega boja. Edini pogoj je, da orožje položijo takoj. - CK PMD in vlada odločno branita dosežke ljudske demokracije in ne popuščata v vprašanju socializma. Po vzpostavitvi reda je potrebno takoj izdelati neodložljive reforme na področju gospodarstva, v politiki ljudske fronte, v vodenju partije, kot tudi njenem celotnem delu, da bi bilo mogoče dejansko uresničiti načela socialistične demokracije. Ta proglas CK PMD se je zaključil z besedami: ,.Enotnost in bratstvo narodov naj za vedno zamenjata tragično epoho bratomornega boja. Naj se zacelijo rane, ki smo si jih sami zadali. Če hočemo živeti, moramo začeti novo življenje. Samo od nas je odvisno, če bo po mnogih preizkušnjah ljudstvo dobilo svoj notranji mir, življenje brez strahu in ustvarjalno delo, ki bo prineslo blagostanje, svobodo, pravo in pravico. IS Naj živi neodvisna demokratska socialistična Madžarska!"11 Ob vsem tem pa se je tako kot na državnem nivoju tudi na lokalnem nivoju razmerje sil še vedno prevešalo v korist kontrarevolucije. Vznikale so mnoge meščanske stranke z restavratorskimi težnjami. Sledile so si reorganizacije vlade vse do stanja 2. novembra,12 ko v njej ni bilo nobenega komunista več. Tudi Kadar je namreč z nekaterimi vodilnimi tovariši zapustil parlament in začel organizirati delavsko-kmečko vlado. Istočasno so „nacionalni odbori" in „revolucionarni sveti" vodili masovno zapiranje komunistov, ki so služili policijskemu državnemu aparatu. 30. oktobra je bil formiran revolucionarni vojaški svet oboroženih sil. Le-ta se je razglašal za revolucionarni svet delavske mladine in intelektualcev in zahteval takojšen umik sovjetskih čet iz Budimpešte in celotnega madžarskega ozemlja. Poleg tega je zahteval tudi takojšnjo razorožitev vseh čet notranjih varnostnih čet, ki so zastrašile celo oborožene sile. Istega dne je ustanovljena pripravljalna komisija komiteja Revolucionarnih oboroženih sil , sestavljena iz predstavnikov oboroženih sil, policije, oboroženih mladinskih in delavskih skupin. Zvečer 30. oktobra je vlada potrdila in odobrila oblikovanje tega komiteja in ga okrepila s formiranjem nove armade. Ravno tako zvečer 30. oktobra je Janos Kadar objavil začetek ponovne izgradnje MDP. Medtem so revolucionarni sveti po državi nadaljevali s svojimi zahtevami. d) Delavski sveti nastajajo spontano Po 23. oktobru so namreč po vsej državi pričeli spontano vznikati delavski sveti. 27. oktobra je predsedstvo državnega sveta madžarskih sindikatov objavil predlog oblikovanja delavskih svetov v tovarnah, podjetjih in rudnikih, vključno z okvirnimi smernicami načina njihove izvolitve kot tudi njihove naloge. Predlog je bil kratek, jasen in revolucionaren, saj je korenito posegal v obstoječi način upravljanja podjetij ter gospodarjenja in odločanja o sredstvih z investicijami vred. Novonastali organi delavskega samoupravljanja so na lastno iniciativo pomembno prispevali k zlomu kontrarevolucije. Tako so na primer po tovarnah organizirali delavske straže in s tem preprečevali uničevanje strojev, skrbeli so za normalno preskrbo prebivalstva v izrednem stanju, izražali pa so tudi zahteve vladi: takojšen umik sovjetskih čet iz Budimpešte, popolno amnestijo udeležencev v oboroženih spopadih, ukinitev sistema norm, sojenje odgovornim za prelivanje krvi . .. Svoje zahteve so podkrepili s štrajki, kar je močno poslabšalo že tako težki gospodarski položaj. Mnogi delavski sveti so tako z navdušenjem sprejeli Nagyevo objavo o izstopu Madžarske iz Varšavskega pakta ter prošnji za garancijo novega nevtralnega statusa Madžarske, naslovljeni na Organizacijo združenih narodov in ne nazadnje tudi obljubo o svobodnih volitvah s tajnim glasovanjem. Protislovnost in zapletenost položaja in prepletanja zgodovinsko razredno različnih tendenc je koncem oktobra in v prvih dneh novembra doživela višek. e) Končen razplet dileme: proletarska revolucija-kontra- revolucija Vladni program, objavljen 28. oktobra, je vsebinsko sledil partijskemu proglasu s 26. oktobra. Odločno prekinitev s staro ,.napačno" politiko je vlada napovedala z naslonitvijo na delavski razred, poboljšanje stanovanjske izgradnje, podpiranje širjenja tovarnike demokracije, odobravanje oblikovanja delavskih svetov, likvidiranje težkih nezakonitosti na področju poljedelskega zadrugarstva in arondacije, omogočanje iniciative delavske, kmečke in šolske mladine v javnem življenju ter izboljšanje njihovih materialnih pogojev, podpiranje novih demokratičnih samouprav- nih oblik, ki so nastale na pobudo množic ter z njihovo uvajanje v državno upravo. Ravno tako seje vlada obvezala urediti s sovjetsko vlado umik sovjetskih čet na osnovi načel enakopravnosti in neodvisnosti v odnosih med socialističnimi deželami. Namesto da bi v tem času popolnoma mobilizirali partijo, je njeno vodstvo celo objavilo razglas o njeni razpustitvi, skupaj s sklepom o ustanovitvi nove Madžarske socialistične delavske partije brez konkretnih določil o ustanoviteljih, o ciljih in značilnostih njene ustanovitve. Ne glede na to ali so bili nekateri Nagyevi ukrepi zavestno kontrarevolucionami ali ne, objektivno so v tistem trenutku in razmerju sil učinkovali tako. Tak je bil tudi izid madžarsko-sovjetskih pogajanj o umiku so^etskih čet iz Budimpešte po intervenciji 23. oktobra, ki je postal osrednje vprašanje notranje konsolidacije družbenega in političnega življenja na Madžarskem. Madžarska vlada je s tremi zaporednimi notami opozorila sovjetsko vlado, da morajo po njenem mnenju madžarsko-sovjetski odnosi temeljiti na spošto- vanju načel popolne enakopravnosti, suverenosti in nevmešavanja v notranje zadeve. Dokaz za take odnose bi moral biti takojšen umik sovjetskih čet z madžarskega ozemlja. Zahteva madžarske vlade je ostala brez odgovora. Ravno tako tudi Nagyeva zahteva, naj sovjetski ambasador pojasni ponovno premikanje sovjetskih čet na Madžarskem 1. novembra 1956. V opisanih okoliščinah se je Nagy odločil za skrajni korak: odpoved članstva Madžarske v Varšavskem paktu, razglas nevtralnosti in prošnjo za garancijo nevtralnosti pri OZN. V pogojih razbitega državnega in partijskega organizma, ekonomskega razsula ter nestanovitnega razmerja kontra- revolucionarnih in naprednih sil, pravno-formalno in praktično šibko organiziranih novih institucij upravljanja gospodarstva,4 države in partije so Nagyevi ukrepi pomenili nacionalistično in sektaško reagiranje na zahteve dneva. Druga sovjetska intervencija v prvih dneh novembra je zato prispevala k obrambi osnov socializma na Madžarskem. Še vedno pa se postavlja vprašanje odgovornosti Sovjetske zveze za krvave dogodke na Madžarskem 1956. f) Sadovi krvave jeseni Natančen razvoj dogajanja na Madžarskem po oboroženem uničenju kontrarevolucije iz literature, ki mije büa na razpolago, nisem mogla povzeti. Jasno paje, daje bila zanj odločilna velika koncentracija moči in pozornosti družbeno-političnih nosilcev konsolidacije kot celotne madžarske javnosti na ideološka in teoretična razčiščevanja, ki so potekala zelo počasi in pod velikim sovjetskim pritiskom. Razvoj ideološke ocene oktobrskih dogajanj in pogledov pri tem zavzema osrednje mesto. Pomen razčiščevanj v sferi družbene zavesti za praktično prevladovanje nastalih razmer se kaže zlasti v tem, da so praktični ukrepi za konsolidacijo družbenega in političnega življenja na Madžarskem potekali v tesni vsebinski in časovni povezanosti z vsebino in časovnim potekom opisanih razčiščevanj. Prva idelološka analiza oktobrskih dogodkov je bila resolucija MSDP, sprejeta šele decembra 1956. Pod pritiskom nujnih nalog v vzpostavljanju zakonitosti, varnosti, reda ter normaliziranja proizvodnje se MSDP ni natančneje poglabljala v ideološko oceno. Sama resolucija je obljubljala nadaljnjo razdelavo te ocene. Ravno to odlaganje podrobnejše ocene krvanih dogodkov kot tudi praktične uvedbe nekaterih oblik demokratizacije družbenega in političnega življenja je zahtevalo svoj davek na škodo razvoja demokratičnih oblik diktature proletariata v nadaljnjem toku dogodkov. Premik ideološke ocene s stališča velike kritičnosti do preteklih slabosti in nedoslednosti izgrajevanja socializma in 11 ... Proglas CK Partije madžarskih delavcev, radio Košut, 26. okt. 1956/ Borba, 27. okt. 1956 12 . • .Vlada z 2. novembra je bila sestavljena iz treh pripadnikov Nagyeve skupine (Nagy, predsednik vlade; Lošonci kot državni minister in Maleter kot minister ljudske obrambe), članov stranke malih posestnikov (Tildi, Bela Kovač, B. Sabo), desnih socialdemokratov (Ketti, Kelemen, Fišer) in nekdanjih desničarskih elementov (Bibo, Farkaš). 16 avantgarde te graditve na Madžarskem (MSDP) ter odločnosti za uzakonitev in prakso razvijanja demokratičnega političnega sistema ter delavskega samoupravljanja na stališče vse bolj mlačnega odnosa do stalinističnih „napak", nezaupanja v klice novih družbenih odnosov se je začel krepiti zlasti po vrnitvi Revaja iz ČSSR Njegov članek 7. marca 1957 je izzval ostro polemiko znotraj partije z naslednjimi osnovnimi tezami: oktobrski dohodki niso sad napačne politike prejšnjih let, zanje so neposredno odgovorni organizirani književniki in novinarji, ki so ,/nesece pripravljali tla kontrarevoluciji"; — Nagy je paktira! s kontrarevolucijo (nasprotno je trdila decembrska resolucija MSDP, 1956, ki upošteva tudi njegove pozitivne prispevke madžarskemu socialističnemu razvoju) in ni imel nikakršne napredne vloge v prejšnjem obdobju; - Utemeljena je neke vrste rehabilitacija rekošijevskega vodstva, saj je kljub temu, da ga sicer res bremenijo težke napake, vendarle gradilo socializem. Uradni partijski odgovor na te teze je zakasnil kar cela dva meseca. Šele takrat je bila sklicana tudi državna partijska konferenca, natančna analiza posameznih faz oktobrskega dogajanja pa je bila predstavljena na seminarju Politične akademije MSDP (april, maj. junij 1957). V tem času je potekalo tudi prvo zasedanje madžarskega parlamenta po tragičnem oktobru 1956. Vodstvo MSDP je sicer ohranilo strožje ocene madžarske tragedije od Revajevih in ni odstopilo od svoje ocene, da je rehabilitacija rakošijevskega vodstva nemogoča. Kljub temu pa so se stališča vodstva ublažila, naknadno je zanikana kakršnakoli napredna vloga Imre Nagya v preteklosti, spremenjeno je stališče do udeležencev v oktobrskih dogajanjih. Odtod izvira tudi smer razvoja razprave o gospodarskih vprašanjih od novembra 1956 dalje. Za lažje razumevanje globje vsebine boja in razvoja različnih gospodarskih koncepcij je potreban pogled v razvoj gospodarstva in ekonomske politike socialistične Madžarske. V prvem povojnem obdobju do 1953 je madžarsko gospodarstvo temeljilo na pretirani industrializaciji s poudarkom na težki industriji, kar je povzročilo gospodarska neskladja z zaostajanjem kmetijstva ter industrije za široko potrošnjo. Gospodarske težave so rodile tudi družbene: stagnacija industrijske proizvodnje zaradi nezainteresiranosti delavcev za večjo produktivnost, upadanje življenjskega standarda, upiranje kmetov „uvajanja socializma na vasi" (nasilni kolektiviza- ciji). V začetku petdesetih let so ti problemi zahtevali korenito spremembo ekonomske politike. Za novo ekonomsko politiko umirajanja razvoja težke industrije, večanja proizvodnje za široko potrošnjo ter skrbi za boljši standard delovnih ljudi ter njihovo materialno stimuliranje za delo se je zavzel Imre Nagy. Njegov posluh za delavske potrebe in zahteve v tem, gospodarsko in družbeno vedno bolj kritičnem, obdobju je vzbujal v delavcih zaupanje. Zato ni čudno, da so po padcu rakošijevskega vodstva iskreno in z vsemi močmi podprli njegovo izvolitev. Nasprotno je Nagy pri uradnem državno-partijskem vodstvu padel v nemilost. Še marčevska resolucija CK PMD 1955 ga obsoja desnega oportunizma, odrekanja „leninsko-stalinskemu načelu" prioritete težke industrije in težje zanikanja vodilne vloge delavskega razreda. In vendar je ravno ohranjevanje stare ekonomske politike, starih družbenih in političnih odnosov pripeljali mladi socializem na Madžarskem do roba uničenja. Novembrske in decembrske razprave 1956 o gospodarskih razmerah in gospodarski politiki ter načinu upravljanja gospodar- stva so tako morale začeti s-koncepcijami, sorodnimi Nagyjevi. Novo se je zrcalilo zlasti v usmerjenosti k izgrajevanju nove organizacije upravljanja s temeljem v delavskem samoupravljanju. Toda: to organizacijo naj bi začeli praktično uveljavljati šele leta 1958, po politični in gospodarski konsolidaciji in obnovi. Druga usodna napaka v škodo dejanskega uresničevanja delavskih zahtev in prvih partijskih dokumentov za obnovo in razvoj socializma po oktobrski tragediji. V skladu z razvojem splošne ideološke ocene je sčasoma nova koncepcija opuščena, ohranjevanje stare organizacije z manjšimi popravki pa je ostala značilnost tudi naslednjega obdobja. In kaj je to pomenilo za delavske svete,13 spontano nastale v oktobrskih dogajanjih ter uradno priznane za dejanske organe upravljanja s strani nove vlade 21. novembra 1956? Vladna uredba 21. 11. 1956 je poudarjala praktično uresničevanje demokracije na osnovi upravljanja podjetij prek delavskih svetov. Le-te naj bi izvolili delavci po podjetjih. Tako široka pooblastila delavskih svetov, uveljavljena koncem 1956, pa so bila pod pritiskom razvoja splošne ideološke ocene v smeri opuščanja temeljnih delavskih pridobitev vstaje 1956 zavrnjena. Tako so koncem 1957 ukinili celo delavske svete same. S tem je bilo opuščeno delavsko upravljanje v gospodarstvu, v zamenjavo zanj so ustanovljeni tovarniški sveti s svetovnimi in nadzornimi funkcijami, ter pravico do razporejanja sredstev, ki ostanejo podjetju po izpolnitvi vseh (velikih) obveznosti državi. Dejansko upravljanje je tako znova dano v roke direktorja kot predstavnika države v podjetju. V tovarniške svete so delavci volili le tretjino članov, ostale so imenovala sindikalna vodstva ali pa so postali člani svetov kar avtomatično, glede na svoj vodilni položaj v podjetju. Madžarska je s temi ukrepi stopila na pot harmoniziranja uspešnega uravnavanja zunanjih pritiskov za poenotenje socializma v celem taboru po sovjetskem modelu in notranjih zahtev po upoštevanju lastnih posebnosti. Dialektika notranjega razvoja in zunanjepolitičnega obnašanja je v madžarskem primeru sicer izredno togo in strogo odmerjena z dejstvom, koliko je ZSSR zmožna, pripravljena ali prisiljena dopuščati posebnosti posameznih držav v socialističnem taboru (kasneje „socialistični skupnosti"). Zato ob razgrnitvi notranje- političnega razvoja na Madžarskem po oktobru 1956 ni presenetljiv razvoj zunanjepolitičnih usmerjenosti in dejavnosti Madžarske od takrat dalje. Še zlasti ne, če dojamemo pomen druge, novembrske, sovjetske intervencije, ki je pravzaprav v tistem trenutku pomenila zadnjo rešilno bilko madžarskega socializma. Prvo, kar lahko v zvezi s tem ugotovimo je, da uradno drugo sovjetsko intervencijo imenujemo „druga osvoboditev" Madžarske s strani ZSSR (prva ob koncu II. svetovne vojne z akcijami Rdeče armade). S tem je povezano tudi glorificiranje ZSSR kot garancija madžarske nacionalne neodvisnosti. 13 ... V oktobrskih dogajanjih 1956 so na Madžarskem spontano nastali delavski sveti, vzporedno z njimi pa tudi teritorialni sveti in Centralni delavski svet Budimpešte. Delavsko-kmečka vlada J. Kadara, vzpostav- ljena s sovjetsko intervencijo novembra 1956, je teritorialne razpustila, potem ko je prišlo do resnega trenja in spopada med njimi in novo vlado. Vladni argumenti za razpustitev: ,.Delavski sveti so pomembna institucija, poklicana, da delavci sami, neposredno rešujejo probleme v zvezi z upravljanjem podjetij. Likvidirali bomo birokratske pojave in uresničili živo vodenje gospodarstva. Vendar, postavlja se vprašanje, kaj naj dela delavski svet zunaj podjetja kot teritorialni, budimpeštanski ali državni delavski sveti. Denimo, da se načeloma zdi potreben obstoj enega delavskega sveta za Budimpešto. Če bi se tak svet ukvarjal z vprašanji v zvezi s proizvodnjo, bi moral imeti na voljo ogromen uradniški aparat, statistično službo o stanju surovin, delovne sile, transporta, izvoza in uvoza, ker brez tega ne bi mogel skrbeti za proizvodnjo. Delavski sveti imajo na voljo take strokovnjake. Torej, delavski svet v Budimpešti, razen politične dejavnosti ne bi mogel razvijati druge aktivnosti. Zahvaljujoč spretnemu delu kontrarevolucio- narnih sil je tako tudi bilo: usklajeval se je s problemom oboroženih sil za vzdrževanje reda, s tiskom itd., itd. Takšna aktivnost, glede na njen značaj, se nujno mora spopasti z organi državne oblasti. Posledica tega je, da se takšen centralni delavski svet spopada z organi državne oblasti. To je razlog, zaradi česar je kontrarevolucija forsirala ustanavljanje teritorialnih delavskih svetov in zaradi česar smo mi nasprotovali obstoju teritorialnih delavskih svetov." Iz govora predsednika madžarske revolucionarne delavsko-kmečke vlade delegaciji podjetij iz XX. rejona Budimpešte, Izvor: Napzabadsag, 12. 2. 1956, Pregled događaja u Mađarskoj, Institut za izučavanja radničkog pokreta, Bg, 1957,1, del, str. 280, 281 17 In drugo, skrajno idealizirano in nekritično razumevanje stvari socializma in obstoječih oblik državnega socializma. ,,Svet tlačenja je z one strani, svet svobode, socializem nastaja tu pred nami/" 3 . .Mednarodna opora madžarske nacionalne neodvisnosti je tudi danes socialistični tabor na čelu z ZSSR, revolucionarno silo sveta."14 S tem se je krog ponovnega madžarskega ujetja v reformirano staro zaključil. In vendar je bila ta zgodovinska izkušnja madžarskemu delavskemu razredu in narodu dovolj poučna. Madžarska je med vsemi članicami socialističnega tabora (socialistične skupnosti) po 1956 primer najuspešnejšega usklajeva- nja zunanjih pritiskov zaradi ustvarjanja monolitnosti ter notranjih objektivno zgodovinskih zahtev zadovoljevanja specifičnih potreb in upoštevanja lastnih pogojev družbenega in političnega razvoja. V. PODOBNOSTI IN RAZLIKE V DOGAJANJIH NA MADŽAR SKEM IN POLJSKEM 1956 * Po tem, ko smo si ogledali potek in bistvene značilnosti družbeno-političnih dogajanj leta 1956 v vsaki do teh dveh držav posebej, poiščimo še podobnosti in razlike obeh primerov konfliktnosti in protislovnosti v socializmu. Pogljemo najprej nekatere najbistvenejše skupne poteze: — V obeh primerih je šlo za nakopičene gospodarske probleme, ki so nastajali vse prvo povojno obdobje zaradi mehaničnega in nekritičnega presajevanja sovjetskega gospodarskega, družbenega in političnega modela v ti dve deželi, neupoštevajoč specifične pogoje in potrebe sleherne od njih. Zadnje je torej najgloblji vzrok političnega dogajanja, gospodarske težave pa so bile povod le-tega. — Gospodarski problemi so povzročali zmanjševanje življenjske- ga standarda delavcev ter njihovo nezadovoljstvo in odpor do dela, do večanja produktivnosti. — Gospodarski problemi so bili obravnavani lo.čeno od političnih. — Zanemarjanje povezovanja partije z delavskim razredom in pretirana birokratizacija državnega in partijskega aparata. — Zanemarjanje razvoja delavskega razreda kot subjekta gospodarskega, družbenega in političnega življenja ali celo (na Poljskem) uničevanje spontano in avterttično nastalih oblik samoupravljanja. — Kritika državnega in partijskega vodstva in privolitev partije v nekatere pomembne spremembe pri vodenju podjetij (uzakonitev delavskih svetov). — V obeh primerih mirni protesti po legalnih poteh niso zalegli, zato šo na Madžarskem kot Poljskem izbruhnile demonstracije. — Velik del demonstrantov so bili delavci, pa tudi inteligenca. — Demonstracije so bile v začetku mirne, organizirane, kasneje pa so se z vmešavanjem kontrarevolucionarnih skupin sprevrgle v oborožen spopad med demonstranti in organi oblasti. — Prve uradne ocene tako na Madžarskem kot na Poljskem so trdile, da gre za dejavnost provokatorjev, sovražnih agentov z Zahoda in podobno. Sele kasneje seje na pritisk delavcev uveljavila ocena, da gre za upravičene demonstracije nezadovoljnih delavcev, med katere pa so se pomešali tudi kontrarevolucionami elementi, ki so želeli demonstracije izkoristiti v svojem interesu. — Z zahtevami demonstrantov za izboljšanje življenjskega standarda, spremembo sistema plač, demokratizacijo družbenega in političnega življenja se je povezala zahteva po rehabilitaciji žrtev čistk v letih 1949-1953 ter amnestiji istovrstnih političnih zapornikov. — V obeh državah so spontano nastajali delavski sveti, zametki novih družbenih odnosov. Zahteva po uvedbi delavskega samoupravljanja se je uveljavila do te mere, da so bili delavski sveti legalizirani. — V novoizvoljena državna in partijska vodstva so vključili nekatere znane stalinistično preganjane in zapirane komuniste. — V obeh primerih je torej šlo za množično gibanje, vzpodbujeno s težkimi ekonomskimi problemi, vendar s ciljem razvijati socialistične odnose in oblike družbene in politične ureditve Stari odnosi so namreč postali cokla celotnega družbenega razvoja, ker so bili vir težkih ekonomskih in družbenih nesorazmerij, protislovij in problemov. Osnovni vzroki radikalizaci- je ljudskih množic so bili torej bistveno politično obarvani, saj je šlo predvsem za vprašanja obvladovanja ključnih družbeno- ekonomskih, upravnih in političnih vzvodov upravljanja družbenih in političnih zadev s strani delavskega razreda in vseh delovnih ljudi v obeh primerih so se temu zoperstavljale stalinistične garniture v državnih in partijskih vodstvih, ki so tudi klicale na pomoč sovjetske čete. Zato je tudi v obeh primerih ureditev demokratičnejših odnosov med socialističnimi državami in KP na osnovi suverenosti, enakopravnosti in nevmešavanja v notranje zadeve drugih postavila kot predpogoj za uspešno konsolidacijo notranjepolitičnega življenja. Kljub nekaterim odločnim sklepom in v začetku tudi ukrepom destalinizacije družbenega in političnega življenja sta se tako Madžarska kot Poljska hitro upehali, v veliki meri pod pritiskom Sovjetske zveze in zavzetih dogmatskih sil v vodstvih drugih socialističnih držav lagerja. V obeh so se zato še ponavljala krizna obdobja, vendar sta jih zelo različno obvladovali In kakšne so bile razlike? - Prvi razloček je v družbenih nosilcih prvega vzgiba za organiziranje demonstracije. Na Madžarskem so demonstracije organizirali predstavniki inteligence in študenti, na Poljskem, pa delavci. - Na Poljskem so bile najprej izražene socialne zahteve, ki so kasneje prerasle še v politične. Na Madžarskem seje to zgodilo v obratnem vrstnem redu. - Na Poljskem je proces razčiščevanja kriznega družbeno - političnega položaja potekal trezno, organizirano, pod vodstvom komunistov, komunistične partije, ki je takoj (samo)kritično ocenila korene aktualnega dogajanja. Na Madžarskem so dogodki potekali stihijsko, partija se je praktično razpadla, tako kot tudi državni aparat. Hitro menjajoča se vodstva v državi in partiji niso zmogla obvladovati položaja, v katerem se je razmerje sil vedno bolj prevešalo v korist kontrarevolucije, kaj šele izdelati natančno in dosledno analizo dogajanj in njihovih globljih vzrokov. - Politične državne in partijske ukrepe je delavski razred na Poljskem spremljal budno in organizirano. Na javnih mitingih so delavci izražali svoja stališča do konkretnih dogodkov in ukrepov vodstva ter dajali zahteve in predloge v reševanju krize. Na Madžarskem je vladala stihija zaradi prepletanja različnih (dez)informacij o političnem dogajanju, zaradi pomanjkanja dejavnosti KP v razjasnjevanju bistva vsega dogajanja. Taka stihija in zmešnjava v informacijskem pretoku ter politični propagandi se je odrazila tudi v zavesti delavcev. Tako se je zgodilo, da so podpirali tudi izrazito kontrarevolucionarne parole in zahteve, nasedajoč abstraktnim geslom o svobodi in demokraciji. - Poljaki so izdelali precej natančen program demokratizacije, ki je bil množično sprejet. Na Madžarskem seje že sama ideološka ocena dogajanj razvijala izredno počasi, nesamostojno, pod močnimi stalinističnimi vplivi. Program konsolidacije družbenega in političnega življenja se je v prepletanju s še delujočo kontrarevolucionarno propagando razvode nje val, še zlasti pa z odlaganjem časovnega roka za njegovo praktično izpeljavo. - Ob vsem naštetim je nadaljnji družbeno-politični razvoj obeh držav prinesel prvi paradoks. Poljska, ki je svojo krizo leta 1956 zavestno in organizirano obvladala, izpeljala tudi ostro kritiko stalinizma, ni mogla predreti obroča nenehnega vrtenja v krogu od družbenih in političnih kriz do njihovega - vselej reformističnega in kompromisnega - reševanja. Drugače je Madžarska po letu 1956 14 ... Izvodi iz tez ob 109. obletnici madž. buržoaz. revolucije in narodnoosvobodil. boja 1948-1949, Nepsabadsag, 10. 3. 1957, Pregled događaja u Mađarskoj, IIRP, Bg, 1957, II. del, str. 26, 27 18 uspešno, s pravočasnimi, dovolj globokimi reformami zmogla uspešno uskladiti zahteve svojega notranjega razvoja in lastnih družbeno—zgodovinskih posebnosti s pritiski od zunaj za ohranjevanja čimčvršče monolitnosti vzhodnoevropskih socia- lističnih držav. VI. ODMEVI NA MADŽARSKE IN POLJSKE DOGODKE 1956 Le nekaj mesecev po prelomnem XX. kongresu KPSZ ter razpustitvi Kominforma in le dober teden po objavi jugoslovansko -sovjetske deklaracije o medpartijskih odnosih1 so v Poznanju na Poljskem izbruhnile delavske demonstracije, na Madžarskem pa so ta čas potekale burne razprave v krožku Petoefi. Poljski in madžarski dogodki so tako postali prvi praktični preizkus od XX. kongresa dalje deklariranih demokratičnejših odnosov med KP in socialističnimi državami na osnovi enakopravnosti, suverenosti in nevmešavanje v notranje zadeve drugih ter pravice graditi socializme po lastnih poteh, ustreznih specifičnim domačim pogojem. Odmevi na obravnavane dogodke so jasno pokazali kakšne in katere so slabosti procesa destalinizacije, njegovih družbeno- političnih nosilcev in avantgarde razvoja socializma. Na drugi strani je bilo mogoče opredeliti tudi izrazito reakcionarne sile in njihovo dejavnost, ki je ovirala napredne procese znotraj tabora, v posameznih državah in komunističnih partijah kot tudi v njihovih medsebojnih odnosih. Vzporedna, a protislovna procesa kompromitiranja in krepitve razvoja življenjskih moči teorije in prakse socializma sta v petdesetih letih pomenila za to obdobje ravno dve bistveni zgodovinski tendenci. Takrat se je namreč v praktičnih vprašanjih politike tega zgodovinskega trenutka, v načinu in vsebini reševanja ter vprašanj, izkazovala osrednja oblika nedopustnih odstopanj od načel znanstvenega socializma. a) Odmevi v socialističnih državah, komunističnih partijah na oblasti in KP Italije16 Oglejmo si najprej odmeve v socialističnih državah in njihovih komunističnih partijah. Takoj je potrebno poudariti, da se reakcije med seboj nekoliko razlikujejo, saj so bile v veliki meri pod vplivom notranje- in zunanje-političnega pragmatizma sleherne od njih. Tako se je v letu 1956 prvič javno razkril latentni pluralizem pogledov, interesov in potreb posameznih socialističnih držav oziroma KP, ki so si v nekaterih primerih izrazito nasprotovali. Prvič v povojni zgodovini za „Informbirojem" 1948 je bil svet priča javni polemiki med eno od socialističnih držav z „vodilno" socialistično državo. Pluralizem omenjenih različnih stališč in interesov je črpal svojo življenjsko moč iz pluralizma različnih družbenih in političnih pogojev, razmer in potreb in zaradi teh tudi iz različnih oblik in hitrosti procesa destalinizacije znotraj socialističnega tabora. Odrazil se je tudi na ideološko-političnem področju. Sovjetska analiza nemirov znotraj tabora 1956 je bila enostranska in dogmatska, saj je osnovne vzroke zanje iskala v„sovražnih tujih elementih", ki so izkoristili nezadovoljstvo delovnih ljudi spričo ekonomskih težav za protidržavno in protipartijsko dejavnost na Madžarskem in Poljskem Logičen je tudi rezultat take analize, kompromisne rešitve kriz po pogajanjih z vodilno socialistično državo in njeno KP, ne nazadnje pa tudi Deklaracija vlade ZSSR o načelih razvoja nadaljnje krepitve prijateljstva in sodelovanja med SZ in ostalimi socialističnimi državami z dne 30. oktobra 1956. Osnovna poanta deklaracije je v naslednjem: Sistem ljudskih demokracij je trdno zrasel in pokazal svojo življenjsko moč v mnogih evropskih državah. V procesu razvoja tega novega sistema so se sicer izkazale tudi težave, nerešeni problemi, grobe napake in kršenja načel enakosti v odnosih med socialističnimi državami, vendar jih je XX. kongres KPSZ obsodil in obvezal SZ obnoviti leninistična načela enakosti ljudstev v njihovih odnosih do drugih držav. Sovjetska vlada se je pripravljena pogovarjati z vladami ostalih socialističnih držav glede ukrepov nadaljnjega zagotavljanja razvoja, krepitve gospodarskih vezi in onemogočanja obnove kršitev principov nacionalne suverenosti, medsebojnih koristi ter enakosti v gospodarskih odnosih. Sovjetska vlada obžaluje prelivanje krvi na Madžarskem, vendar je prepričana, da ljudstva v socialističnih državah ne bodo dovolila tujim in domačim reakcionarnim silam omajevati odnose ljudsko-demokratičnega sistema. Boj za veliko stvar socializma se tako mora nadaljevati z nadaljnjo krepitvijo demokratičnih osnov, neodvisnosti in suverenosti socialističnih držav, z razvojem gospodarskega, kulturnega in življenjskega standarda v sleherni socialistični državi skupaj s krepitvijo bratske enotnosti in medsebojne pomoči. Te, „s pepelom posipajoče se", izjave v konkretni politiki razen nekaterih dvostranskih sporazumov med socialističnimi državami tabora in ZSSR niso rodile bistveno drugačnih sadov od že znanih preteklih. Še vedno je izrazito prevladovala težnja ohraniti staro strukturo odnosov, pa čeprav v novi obliki. To dokazuje tudi grobo vmešavanje sovjetskega vodstva v potek dogodkov na Poljskem ter zavlačevanje umika sovjetskih čet iz Budimpešte po prvi intervenciji,kije bila izvršena na poziv madžarskih stalinistov. Takšno nadaljevanje starih „napak" pa ni naletelo le na dobrikave odmeve v ostalih socialističnih državah. Konflikt med zagovorniki starega v novi obliki ter nosilci vzpodbude globlje analize preteklosti in sedanjosti zaradi nadaljnjega revolucionarnega razvijanja socializma .kot procesa se je osredotočil v ponovnem ideološko-političnem spopadu med SZ in Jugoslavijo. Jugoslavija je postala tarča obsodb vseh novih procesov in teženj v odnosih med socialističnimi državami in komunističnimi partijami sploh, seveda s sovjetskega stališča. Uvodoma bi bilo k temu potrebno pripomniti, da so siceršnje poimformbirojevske medsebojne kritike tako KP kot njene politike ter notranjega družbenega in političnega sistema, skupaj z zunanjo politiko doživljale različno intenzivnost in ostrino v različnih zgodovinskih trenutkih. Za socializem v celoti pa je pomembna prelomnica v sovjetsko-jugoslovanskih odnosih. Gre za jugoslovan- sko-sovjetsko deklaracijo o medsebojnih državnih in partijskih odnosih, podpisano v Beogradu, 1956. Deklaracija je prvi tovrstni dokument prakse demokratičnejših odnosov v delavskem gibanju po vojni. Razglašajoč načela enakopravnosti, suverenosti in nevmešavanja v notranje zadeve druge socialistične države oziroma KP je začela proces izginevanja privilegijev glorificirane „vodilne socialistične države". Ta prva lastovica kljub vsemu še ni prinesla pomladi v dejanskih odnosih med socialističnimi državami in KP. Oglejmo si vsebino ponovnega ostrega sovjetskega napada na Jugoslavijo. Med očitki različnih oblik revizije marxizma-leninizma na področju gospodarstva, družbenega in političnega življenja izstopa najbistvenejši: Nemogoče je spregledati, da obstaja težnja predstaviti Jugoslovansko pot v socializem" kot najbolj pravilno in celo edino možno pot skoraj za vse države na svetu. Pravdin članek z dne 23. novembra 1956, v odgovor Titovemu govoru v Puli, postavlja vprašanje: ,Xaj tovariš Tito v svojem govoru zahteva? Samostojnost? Vendar je dopustno vprašati: kaj ta pot obljublja, katere prednosti nudi socialističnim državam? 15 ... XX. kongres KPSZ je potekal februarja, Kominform je bil razpuščer 17. aprila 1956, jugoslovansko-sovjetska dekleracija paje bila podpisani v Moskvi, 20. junija 1956. 16 ... Ker stališče KPI do madžarskih in poljskih dogodkov 1956 izrazite odstopa od drugih odmevov v kapitalističnem svetu, vključno s KP, tei je hkrati zelo sorodno nekaterim v posameznih socialističnih državah ir KP na oblasti, obravnavamo odmeve KPI v tem ooclaviu. akih prednosti ni.."17 " Zatem sledijo izničevanja slehernih jpehov jugoslovanske ekonomije, planiranja, delavskih svetov, Mitičnega sistema itd. ter obtožbe paktiranja z buržoazijo v tujini, lešanja kapitalističnih in socialističnih elementov kot tudi mazanega vmešavanja v madžarske dogodke 1956.18 Novembrskemu Pravdinemu članku so sledili še podobni napadi a Jugoslavijo, KPJ, posamezne državne in partijske voditelje, cilj i vsebina napadov pa se ni spreminjala. Sem lahko uvstimo še ijno pismo Prezidija CK KPSZ o pogovorih med ZSSR in ugoslavijo vsem državam lagerja. in enostransko razkrivanje /opisovanje med sovjetskimi in jugoslovanskimi voditelji. Tako so v igerskih državah poznali vsebino jugoslovanskih pisem, ne pa ovjetskih. Ko so jugoslovanski voditelji to izvedeli, so sklenili ibjaviti vsa pisma, tudi sovjetska, označena s „strogo zaupno", udi jugoslovansko spoštovanje takih oznak je zaradi sovjetskega »hrbtnega političnega ravnanja moralo zakoličiti svoje meje. Ideološko-politične napade na Jugoslavijo so spremljali tudi Jconomski ukrepi. Sovjetska trgovina se je spet izkazala kot leposredno sredstvo politike. Druga sovjetska fronta normaliziranja odnosov znotraj tabora po itarem redu je potekala v zamolčevanju začetkov gibanja leuvrščenih in njihove nove, demokratičnejše koncepcije razvoja mednarodnih odnosov, po drugi strani pa ustvarjanje vtisa motnosti Moskve in Pekinga. Tako naj bi madžarski in poljski iogodki zbledeli kot nepomembni, ker se kompenzirajo z jratstvom s Kitajsko. Kitajska formula „stalinizem je komunizem" ie godila tako notranjim kitajskim političnim okoliščinam kot tudi SZ za ponovno uveljavitev starega, a „preizkušenega" stalinizma v metodah in odnosih med socialističnimi državami in KP, tj. Dbnovitev stare strukture odnosov znotraj tabora „vo glave" s SZ. Odnos socialističnih držav in KP na oblasti se je podrejal konkretnim potrebam vodilne socialistične države v ohranjevanju in krepitvi omenjene notranje taborske discipline po modelu monolitnosti. Zato se je odnos posameznih držav do Jugoslavije Izkristaliziral v sovjetski kriterij prijateljstva do ZSSR^ ter pripadnosti socialističnemu taboru, tako kot odmevi na madžarske in poljske dogodke nasploh. Odtod ni nerazumljivo skrajno absolutizirano prosovjetsko komentiranje obravnavanih dogodkov. Vseeno pa vzbuja pozornost skrajni dogmatizem in ostrost nekaterih odmevov (Albanija, Bolgarija, Kitajska), ki po teh svojih lastnostih prekašajo celo vladajoča stališča „vodilne socialistične države". Poleg naštetega je vsem trem značilna osnova notranjepolitični pragmatistični interes za tovrstno ocenjevanje. Med kritičnimi reakcijami naj omenimo odmeve s strani samih prizadetih držav (Madžarske in Poljske), potem KP Italije ter najostrejše - jugoslovanske. Madžarske in poljske reakcije so nastale na osnovi enostranskih sovjetskih ocen dogajanj kot tudi vsiljivega vmešavanja v notranje zadeve teh dveh držav. Poenostavljene sovjetske razlage, češ da gre za provokacije agentov imperializma so poniževale in izražale nezaupanje v izrazito delavsko gibanje (zlasti na Poljskem). Demonstracije proti takim Ocenam so se na Madžarskem in Poljskem izrazile tako v sredstvih javnega obveščanja kot tudi na delavskih mitingih in demonstracijah, ob hkratnem priznavanju tudi vmešavanja reakcionarnih sil v potek teh dogodkov. Glede na to, da med odmevi z Zahoda izrazito izstopa stališče KPI, ki je zelo sorodno jugoslovanskim, ga bomo obravnavali v tem poglavju. Na stališče KPI leta 1956 je močno vplival eden od ustanovitevljev KPI, Palmiro Togliatti. Podlaga analize dogajanj na Madžarskem in Poljskem je bila teza, da je svet sredi petdesetih let pred obratom ali vsaj na začetku obrata tako v mednarodnem položaju kakor v razvoju delavskega in drugih demokratičnih ;ibanj, ki se usmerjajo k socializmu. In druga teza: da se na zgodovinski dnevni red postavlja vprašanje o različnih poteh v iocializem ter tretja: da je potrebno graditi socialistično gospodarstvo po novih poteh in z novimi metodami. Na političnem področju, je menil Togliatti tako kot naš Kardelj, subjektivni razvoj zaostaja za objektivnim. In vendar, kolikor so italijanski komunisti z navdušenjem spremljali proces tako imenovane destalizacije v V Evropi, tako jili je tudi skrbela antikomunistična propaganda, ki se je napajala iz razkritih slabosti in protislovnosti takratnega socializma. Tako so italijanski komunisti opozarjali na kompromitiranje socialističnega družbenega sistema in komunističnega gibanja v svetu. V zvezi s tem je Togliatti analiziral izraz „stalinizem" kot pojem, uporabljen za uničujočo kritiko in blatenje celotnega socializma. Z razglašanjem napačnosti Stalinove prakse je buržoazna propaganda širila tudi trditve o neustreznosti Leninove- ga nauka, češ da je napačna praksa neogibna posledica tega nauka. S tem izgine vsaka možnost, da bi po porazu kapitalizma in nastanku nove družbe zaživela delavska in kmečka demokratična diktatura. Po tej teoriji so dogodki na Madžarskem in Poljskem začetek splošnega procesa prevrata, „revolucije". Odtod tudi sklep, daje komunistično gibanje že odcvetelo. Opisana propaganda je zelo vplivala tudi na stališča social- demokratov. V Italiji so npr. le-ti trdili, da komunisti nimajo več prihodnosti, ker se „njihova partija enači s sovjetsko državo". Stališče italijanskih komunistov pa odstopa od ostalih še po nečem, po odnosu do Jugoslavije in jugoslovansko-sovjetskega spora. „Tisto, za kar jih obsojajo - da so namreč nekaj spremenili v nauku in praksi boja za socializem — je prijetna krivda, ki jo bomo morali prej ali slej, bolj ali manj vsi zagrešiti, če bomo hoteli napredovati."19 Ob vsem kritičnem odnosu do stalinizma se je tako italijanskim komunistom uspelo otresti, v tistem času tako prevladujočega, dogmatizma kot proti-propagand¡stičnega komentiranja dogodkov v V Evropi. Čeprav še previdno, so vendarle stopili na pot, ki jo je leta 1948 nakazala že KPJ. 17 ... citirano po zborniku dokumentov National Communism and Popular Revolt in Eastern Europe, Columbia University Press, New- York, 1956, ponatis 1957, str. 559 18 ... Ob drugi sovjetski intervenciji je jugoslovanska ambasada, z vednostjo sovjetskih voditeljev,v »Budimpešti sprejela Nagya z nekaterimi pristaši, da bi prispevala k prekinitvi prelivanja krvi in k organiziranju Kadaijeve revolucionarne delavsko-kmečke vlade. Kot smo že ugotovili, . i /^Jje razvoj dogodkov na Madžarskem potrdil drugo intervencijo kot L j potrebno za zaščito in ohranitev socializma v tej" državi. Z razvojem 7 * * [ enostranske kritike in obsojanja Imre Nagya brez upoštevanja tudi njegovih pozitivnih funkcij v razvoju madžarskega socializma se je kristaliziralo tudi blatenje Jugoslavije v zvezi s sprejemom Nagya v našo budimpeštansko ambasado. Logika tovrstnega sklepanja in obsojanja Jugoslavije je bila namreč naslednja: kdor paktira in jemlje v zaščito kontrarevolucionarja, je tudi sam ko ntrarevolucio nar. V tem so šle sovjetske obtožbe celo tako daleč, da so namigovale na organizacijsko vlogo Jugoslavije v madžarski kontrarevoluciji in sicer na primer, če jugoslovanske oblasti Nagya ne bi izročile sovjetskim oblastem. Po sovjetsko-jugostovanskem dogovoru naj bi ta jugoslovanski azil obveljal le ob pogoju, da Nagy ne bo" obsojen. Kasneje seje ZSSR premislila in prekršila obljubo. Tako je bilo jugoslovansko vodstvo postavljeno pred dilemo: ali predati vse begunce in izgubiti dosti ugleda v svetu in s tem odigrati umazano /togo v madžarskih dogodkih ali pa se ponovno spopasti z ZSSR in ostalimi kot zaščitnik Imre Nagya ter ostalih kontrarcvolucionaijev (kakor je to prikazovala SZ). Leta 1958 je bil Nagy usmrćen, po tem ko je izgubil jugoslovanski AZK. X ... Tudi tovrstne zahteve ZSSR ter ostrina njenih kritik Jugoslavije in njene poti v socializem so doživljale različne „ohladitve" in „otoplitve". Značilno za razvoj jugoslovansko-sovjetskih odnosov je, da so se ujeli v relativne okvire skoraj istočasno s porazi stalinističnih skupin v sovjetskem političnem vrhu, zlasti pa po neuspeli zaroti Maljenkova, Kaganoviča in Molotova proti Hruščovu. 19 . .. P.T Togliatti, Izbrano delo, CZ v Lj, 1976, str. 637 - JUGOSLAVIJA ( Veiiko zanimanje jugoslovanske javnosti za dogajanje v V Evropi îeta Î956 je razumljivo iz večih razlogov. Dejstvo je, da je Jugoslavija madžarska soseda, po drugi strani pa jo kot socialistično, državo zanima tudi socialistični razvoj v ostalih socialističnih državah. Razen tega so gibanja v vzhodno-evropskih deželah sred; petdesetih let bistveno vplivala tudi na mednarodno- politični položaj oziroma odnose med blokoma kot udi na mesto, ulged in moč socializma v svetu sploh. Odtod jugoslovansko poudarjanje, da v V Evropi niso mogoči mir, napredek in neodvisnost drugače kot na osnovi dejanskega socializma. Kot praktičen dokaz-resničnosti te trditve navaja Tanjugov komentar 4. novembra 1956 poljski primer. Predpogoj mirne in stabilne ureditve V Evrope je uveljavljeno načelo popolne enakopravnosti in ne vmeša vanj» v notranje zadeve posameznih držav. Ravno zaradi tega je Jugoslavija zahtevala tudi umik sovjetskih Čet iz Madžarske in uveljavitev suverenega in samostojnega reševanja notranjih zadev Madžarske. iako kot italijanski komunisti so tudi jugoslovanski voditelji (zlasti tovsriš Tito in Kardelj) kot tudi jugoslovanska sredstva isvnega obveščanja opozarjala na negativne učinke kršenja omenjenih načel zlasti v primeru odnosov med socialističnimi državami. ,,Ostaja dejstvo, ponavljamo, da se naraščajoči pritisk reakcionarnih sil -dviga na Madžarskem in zunaj nje, ki ne le da ni v interesu madžarskega ljudstva in socializma, temveč je povsem nasproten sedanjim stališčem o mednarodnih odnosih, ki neposredno ogroža svetovni mir."20 Pri tem je opozorjeno zlasti na izkoriščanje madžarske intervencije za olajševalno okoliščino oborožene intervencije imperializma v Egiptu po nacionalizaciji Sueškega prekopa. Ti dogodki so, opozarja jugoslovanska tiskovna agencija, lekcija ki zahteva odločnejše uveljavljanje načel in pogojev miru. enakopravnega sodelovanja, spoštovanja suverenosti in nevmešavanja v notranje zadeve v meddržavnih odnosih. Seveda pa, kot smo že omenili pri analizi sovjetskih reakcij na madžarsko ¡n poljsko dogajanje 1956, ni ostalo samo vri tako splošnih ocenah mesta in vloge teh dogodkov v svetovnem merilu. Takratna poglobljena jugoslovanska analiza sveta socializma je pripeljala do spoznanja, da le-ta ni več homogena borbena četa najnaprednejših iiudi, temveč zapleten družbeni organizem, v katerem delujejo različni družbeni dejavniki, procesi in protislovja. (Več .o tem L Kardelj v razgovoru z delegacijo KPI v Ljubljani, 14. oktobra lc>56.) Ker je razglašanje takega spoznanja skupaj z opozarjanjem ria nujnost revolucionarja obstoječih variant birokratskcf-etatistsčnih socialističnih sistemov, ki so postali cokla nadaljnega razvoja socializma, nujno pomenilo tudi kritiko SZ in opozarjanje na neizogibnost spreminjanja metod,oblik organizacije in borbe za socializem, je morala Jugoslavija v takratnih d r u žb e no zgo d o vi risk ih okoliščinah ta svoja stališča braniti skupaj ž; lastno neodvisnostjo. Več o ponovnem jugoslovansko-sovjetskem sporu in sovjetskih raznovrstnih pritiskih na Jugoslavijo smo že spregovorili ob analizi sovjetskih reakcij. Omembe vredno paje, da javni spopad n'" bil edina oblika in vsebina jugoslovanskih odmevov na dogajanja v V Evropi 1956. Najbolj izstopajoči odločni odgovori Jugoslavije na pritiske KP SZ in ZSSR sta bila Titov govor partijskemu aktivti Istre v Puli, 11 novembra 1956 in Kardeljev govor v zvezni skupščini decembra istega leta. Po drugi strani so dogodki na Madžarskem in stalinistični pritiski na Jugoslavijo vzpodbudili še drugačne reakcije v Jugoslaviji Ponovno so pričeli dvigati glave ostanki ustašev, četnikov in klerikalnih skupin, vendar brez večjega uspeha Jugoslovanski upor kot zakonitost avtentične revolucije, zmagovite z lastnimi močmi, je bil začetek uveljavljanja novih pojmovanj ir- razmerij, ki so obogatila teorijo in prakso socializma. Njegova zgodovinska vrednost je v širjenju obzorja subjektov svetovnega procesa socializma ter spodbujanju boja za nove družbene (tudi mednarodne) odnose skupaj z iskanjem njihovih novih, naprednejših oblik, vsebin in zgodovinskih možnosti. Izkušnje ponovnega potrjevanja lastne samobitnosti, suverenosti in neodvisnosti sredi petdesetih let so še pospešile kristalizacijo izvirne ideje samoupravljanja, neuvrščenosti ter teorije in prakse obravnavanja socializma kot svetovnega procesa. Osnovno vodilo jugoslovanskih komunistov seje tako izkristaliziralo na 7. kongresu ZKJ v motu novega Programa jugoslovanskih komunistov: „Nič, kar je ustvarjeno, nam ne sme biti tako sveto, da ne bi moglo biti preseženo in da se ne bi umaknilo nečemu, kar je še naprednejše, še svobodnejše, še bolj Človeško." b) Antikomunistična ofenziva v ZDA in Z Evropi Po tem, ko smo si ogledali odmeve socialističnih držav in komunističnih gibanjih sploh, analizirajmo še odmeve kapita- lističnega, protikomunistično razpoloženega sveta. Buržoazna sredstva javnega obveščanja so v veliki večini primerov izkoristila madžarske in poljske dogodke za kompromiti- ranje socializma, Sovjetske zveze, še zlasti pa za protikomunistično gonjo doma. Radia Glas Amerike in Svobodna Evropa sta razglašala ,Jjudski upor za železno zaveso" za „nadaljnjo fazo revolucije" v V Evropi v smeri „dejanske", to je buržoazne demokracije. V tesni povezanosti z objavljanjem vesti, da poteka proces prihajanja novih vodilnih skupin v vodstva socialističnih držav, je bilo komentiranje, da „če jih še ni, pa bodo zanesljivo prišle, ker morajo priti" I oziroma,daje komunistično gibanje že odevetelo. Antikomunistična ofenziva, dirigirana iz ZDA, je ob pomembnih struk t ur airi ili spremembah v Z Evropi in obstoječi stopnji razvoja večine Zahodno-evropskih KP (zadovoljevanje s shematskim ponavljanjem splošno znanih načel komunističnega gibanja) imela težke posledice za komunistično gibanje v teh kapitalističnih deželah. Poleg tega so strukturalne spremembe v Z Evropi (novi načini organiziranja proizvodnje, nova tehnologija, začetki masovne industrijske proizvodnje in potrošnje, uveljavljanje tehnokratizma, posledice razpadanja kolonialnih imperijev . . .) bistveno spreminjale družbeno-politične pogoje in razmerja, čemur komunistično gibanje teh dežel ni bilo kos. V večini od teh držav so se zato uveljavile pomembne katoliške stranke in masovni katoliški sindikati, katerih vpliv in moč v množicah sta kmalu odrinila praktično pomembnost komunistov v političnem življenju teh držav. V. ZAKLJUČEK Vsega socialističnega sveta ni več mogoče skrčiti na en sam blok, pa naj bo to politični ali vojaški. ,JVi nogo vrst nost stališč in poti na glavni črti boja za miroljubno in aktivno sožitje in za graditev nove družbe je povsem v skladu z notranjo in mednarodno vzajemnostjo socialističnih dežel; pravzaprav je to pot, ki jo je treba utreti, če hočemo doseči ugled, priznanje ter zmerom nove privržence v svetu, ki se na vseh celinah in na vseh področjih tako hitro spreminja."21 Predpogoj te mednarodne razsežnosti boja za socializem je boj za preseganje razkoraka med okrepljenimi silami socializma in zastarelimi sistemi uveljavljanja in družbenih odnosov sploh v posameznih socialističnih državah kot tudi razkoraka med komunističnimi načeli ter prakso odnosov me KP in med socialističnimi državami Zato krepitev etatizma in obnavljanje nekaterih pomembnih elementov stalinizma po letu 1956 ne more biti prihodnost socializma. Ravno uporno ohranjevanje preživelih etatističnih 20 ... Tanjugov komentar madžarskega dogajanja, 4. nov. 1956, National Communism . . cit. izdaja, str. 508 21 ... P. Togliatti, Izbranodelo.CZ v Ljubljani, 1976, str. 637 21 struktur obstoječe probleme in protislovja socialistične graditve duši in s tem samo povečuje. Kriza stalinističnega sistema je prisotna vse od petdesetih let do danes. Nanjo zlasti opozarjajo občasni upori proti obstoječemu (kot sta bila tudi na Madžarskem in Poljskem 1956) in proti dušenju avtentičnih socialističnih teženj v skladu s specifičnimi pogoji družbenega razvoja. Družbeno- zgodovinsko postaja negacija stalinističnega etatizma neizbežna. Pri tem ni mogoče mimo jugoslovanskih izkušenj graditve socializma, ki so izrasle tudi iz prvega upora „edino zveličavni voditeljici" socializma in njenemu modelu. Tisto, za kar so Jugoslavijo in njene voditelje vse do danes obsojali - da so namreč nekaj spremenili v teoriji in praksi boja za socializem - je, kot je opozoril Togliatti, prijetna krivda, ki jo bodo morala „zagrešiti" vsa napredna gibanja, če bodo hotela napredovati v svojem boju. Madžarski in poljski dogodki 1956 (kot tudi še nekateri podobni, drugod po taboru, kasneje) so bili objektivno zgodovinsko nepotrebni in boleči davek delavskega razreda in nacionalne suverenosti, neodvisnosti ter samostojnosti posameznih držav na poti socialističnega spreminjanja družbene in politične strukture in odnosov sodobnega sveta. VIRI: Ačimovič J.., Problemi brezbednosti i saradnje u Evropi, Bg, 1978 Benko V., Mednarodni odnosi, Obzorja, Maribor 1977 Boffa G., 1956: Neke pretpostavke „evrokomunizma", Marxizam u svetu 4 (1977)8 Benko V., Miroljubna koeksistenca, "neuvrščenost in socializem, Teorija in praksa, Lj, 1976 7-8 Broz J. Tito, H kritiki stalinizma (izbor Titovih člankov in govorov), Časopis za kritiko znanosti, Lj, 1980 39-40 Broz J. Tito, Naloge ZKJ v zvezi z mednarodnim položajem in notranjim razvojem socialistične graditve Jugoslavije, VII. kongres ZKJ , CZ v Lj, 1958 Cvijetić B., Blokovska politika i regionalna saradnja u Evropi, Naša stvarnost, 1956, št. 4, str. 391 Deutscher I., Rusija, Kina i Zapad, biblioteka Pitanja, Zg, 1979 Engels-Marx, Komunistični manifest, MEID II, CZ v Lj, 1976, str. 567-631 Engels Marx, Kritika Gothskega in Erfurtskega programa, Komunist, Lj, 1975 Ekonomska politika, Bg, 7. april, 28. april, 30. junij, 11. avgust, 18. avgust, 17. november 1956 Enver Hodžina Albanija, Novinska agencija Tanjug, posebna izdaja, Bg, julij 1981 Irving D., Ungarn 1956, nadaljevanja v der Spiegel, das deutsche Nachrichten- Magazin, Hamburg, majske številke 19. - 22. 1981 Izveštaj O. U. N.-a o Madžarskoj: Tekst пасцз o dogadjajima u Madžarskoj 23. okt. - 4. nov. 1956, Bg (strojepis. avtogr.) Kardelj E., Ekonomska politika in socialistična demokracija, Iz govora v zvezni ljudski skupščini, 7. dec. 1956, Problemi socialistične graditve V., str. 59-81, Lj. 1963 Kardelj E., referat na VII. kongresu ZKJ, CZ v Lj, 1958, str. 247-285 Kardelj E., Iz razgovora z delegacijo KP Italije 14. XII. 1956, Borba, 14. XII. 1956, Komunist 1956 9-10 Kardelj E., Nacija i međunarodni odnosi, Bg, 1975 Kardelj E., Protislovja družbene lastnine v sodobni socialistični praksi. DZS. Lj, 1976 Kardelj E., Socializem in vojna, različne izdaje Kardelj E., Zgodovinske korenine neuvrščenosti, Komunist, Lj, 1978 Kjaramonte D., O smenjivanju rukovodećih grupa u komunističkim partijama, Gledišta, 1969 2 Lukacz G., Pismo o staljinizmu, Otvoreni marxizam, ur. Mikecin V., Zg, 1971 Luxemburg R., Politične naloge poljskega delavskega razreda. Socializem na Poljskem, Industrijski razvoj Poljske, v Izbranih delih, CZ v Lj, 1977 Marinković I., Procesi demokratizacije u Poljskoj, Naše teme 1981, 1 Marx, glej pod Engels-Marx Međunarodni radnički pokret, sa naučnog savetovanja „odnosi u međunarodnom radničkom pokretu, Insitut za izučavanje radničkog pokreta, Bg, 1968 5-6 Mičunović V., Moskovske godine 1956-1958, SN Liber, Zg, 1977 Naši razgledi 1974 19 (o razrednem boju v svetovnem merilu) Osmi plenum CK PURP i drugi materiali, Bg, Izdanja, Institut za izučavanje radničkog pokreta 1., 1957 Perović P., Pregled istorije međunarodnog radničkog pokreta (II. del), Narodna knjiga, 1978 Politička enciklopedija, Savremena administracija, Bg, 1975 Pregled događaja u Mađarskoj (od juna 1953 do febr. 1957), Izdanja, Institut za izučavanja radničkog pokreta 1., Bg, 1957 Poljska na putu demokracije, Zg, 1956, strojepis. avtogr. Pota Poljske, študijski zvezek, Komunist, Lj, 19^0 Pribičević B., Socijalizam svetski proces, PK Lj - Monos Bg, 1979 Program ZKJ 1958, Lj, 1972 (zlasti prva tri poglavja) Stefanović D., Poljsko poletje 1980, Cz v Lj, žepna knjiga, 1980 Stanič J., Razpotja komunizma, Misel in čas, CZ v Lj, 1980 Stanič J., Bolgarija in Makedonija, Lj, MK, 1971 Staprer E., Mađarska posle XX. kongresa KPSS, Naša stvarnost, 1956 7-8 Teorija in praksa, Lj, tematska številka: mednarodni kolokvij socializem in demokracija, 1969 6-7 Togliatti P., Intervju za Borbo o italijanski poti v socializem, objavljen 1. maja 1956, Pogovor v reviji Nuovi argomenti, objavljen v Nuovi argomenti št. 20. maj-junij 1956, Italijanska pot v socializem - poročilo centralnemu komiteju KPI, podano 24. junija 1956, Za kongres obnovitve in okrepitve Komunistične partije - sklepni govor na seji CK KPI v dneh od 27. do 29. sept. 1956, Poročilo in sklepi VIII. kongresa KPI, Sklepi XX. kongresa in italijanska socialistična stranka, Nekateri problemi iz zgodovine Komunistične internacionale, O socializmu in demokraciji, Še o socializmu in demokraciji, Marxisticno pojmovanje politične partije delavskega razreda, Potovanje v Jugoslavijo, Spomenica o vprašanjih mednarodnega delavskega gibanja ino njegovi enotnosti v „Izbrano delo", CZ v Li, 1976 Vivoda M., Diskusija o radničkom upravljanju u Poljskoj, Naša stvarnost. 1956 11-12, str. 498 Vlahović V., Program Saveza komunista Jugoslavije i „zaoštravanje" ideloške borbe, Kultura, Politička biblioteka 29, Bg, 1959 Vukadinović R., Odnosi među evropskim socijalističkim državama, Školska knjiga, Zg, 1970 Zinner P., National Communism and Popular Revolt in Eastern Europe A selection of documents on events in Poland and Hungary Febr. - Nov. 1956. Ed. by Paul Zinner. Program on East Central Europe, Columbia University, New York, 1957 Zivanov S., Socijalizam - svetski proces, Centar za dr. - pol. obrazovanje. RU „Duro Salaj", Bg, 1974 Zivanov S., Sovjetska shvatanja evropske bezbednosti i saradnje, FPN, Zg, Institut za političke nauke, Zg, 1980 Zivanov S., Politički i ideološki procesi u socijalističkim zemljama, FPN, Bg, 1969 22 UDK : 321.74(438) : 33(438) Zniagoslav Poljak: Destalinizacija in boj za delovsko samoupravljanje 1956 na Poljskem Februarja 1956 je zasedal v Moskvi XX. kongres KP Sovjetske zveze. Kongres velja, pri ideologih predvsem zaradi tajnega referata N. S. Hruščeva. za prelom s stalinizmom. To seveda ni bil in tudi ni mogel biti, saj k obračunavanju s stalinizmom niso bile pritegnjene množice, pač pa so menili, da bodo okamnele rezultate četrtstoletnega obdobja stalinske kontrarevolucije odpravili samo z obračuni v državno partijskem vodstvu in s ti. sistemskimi rešitvami, brez revolucionarne mobilizacije najširših slojev prebivalstva. Kljub temu so tudi elementi polovične destalinizacije ki jih je skušal vpeljati ta kongres, velikega zgodovinskega pomena Ne le zaradi premikov, ki so sledili v družbenem življenju same Sovjetske zveze, pač pa tudi in morda predvsem zato, ker sc ustvarili prostor za močne destalinizacijske izbruhe in procese \ nekaterih deželah in partijah zunaj Sovjetske zveze. Med najpomembnejšimi so dogodki in družbeni boji na Poljskem poimenovani „poljski Oktober". Neposredno po moskovskem partijskem kongresu so se poljski vodilni komunisti (ki so bili vzgojeni v sovjetskih „toplih gredah'" pridruževali mnenjski formuli, da so bila pretekla desetletja kljub škodi, ki jo je ..povzročil Stalin", „obdobje največjih zmag" in da je XX. kongres KP SZ uspešno začel „ofenzivo v imenu renesanse leninizma". Te izjave pa tej partijski garnituri niso mogle zagotoviti, da bi v celoti ostala na oblasti, še manj pa so deklaracije o nekakšnih preteklih zmagah lahko odvrnile pozornost ljudstva od poraznega aktualnega stanja v družbi in od žalitev, da se to stanje radikalno spremeni. V „odjugi", ki je tedaj nastopila tudi na Poljskem, je prva postavila svoje zahteve po destalinizaciji inteligenca. Intelektualci so terjali revizijo znanstvene in kulturne politike, med njimi pa se je razmahnila obsežna diskusija, v kateri so „temeljito in izčrpno predebatirali vzroke in posledice .kulta osebnosti' in smer jiovega kurza' socialističnega razvoja". Po mnenju nekaterih komentatorjev naj bi to razlikovalo Poljsko od Madžarske 1956. kjer da za takšne razprave ni bilo časa (Crusius/Wilke: Polen und Ungarn, p. 87).1 S političnim vrenjem med delavstvom pa se je „odjuga", kot pravi Deutscher, izlila v „poplavo". Štrajk poznanskih delavcev, ki so zahtevali izboljšanje ekonomskega in političnega položaja, seje razširil v oboroženo vstajo. Kasnejše denunciacije, da je bila ta delavska vstaja delo „imperialističnih agentov",2 ne morejo zakriti prvotnega proletarskega in socialističnega značaja tega družbenega gibanja. Tudi izbruh dolgo zatiranih nacionalnih čustev je treba obravnavati v sklopu konkretne družbene situacije in v luči zgodovine konkretnega naroda. Razplet gibanja, v katerega so se res skušale integrirati tudi nesocialistične in protisocialistične sile, je odločil in določil po eni strani nastop delavcev, ki so prevzeli iniciativo v svoje roke tudi v Varšavi, v Sleziji, D^browskem bazenu in baltiških pristaniščih, svoje pa so prispevale tudi spremembe v partijskem vodstvu, koje prevzel vodstvo Gomulka. Ta je kot žrtev stalinizma, nedolgo pred tem rehabilitiran in izpuščen iz zapora, uspel ujeti „veter poljskega patriotizma in nacionalizma" v „komunistična jadra".3 Delavci so zahteve inteligence, razpete med komunizmom in protikomunizmom. po destalinizaciji in demokratizaciji prevedli v svoje, temeljne socialistične zahteve in zanje zastavili svojo materialno moč. Pri tem je bilo morda opaziti tudi določene anarhosindikalistične note7P -A anarhn<;inflikalÌ7pm ip knt nam pove tudi zgodovina našega boja proti stalinizmu - psovka samo v stalinističnih koordinatah.4 Na zborovanjih so, poleg nacionalne suverenosti dežele, zahtevali spremembo družbenopolitičnega sistema na demokratičnih temeljih, izboljšanje materialnega položaja delavcev in njihovo sodelovanje pri upravljanju podjetij. „Zanje je bila demokratizacija v prvi vrsti kontrola delavcev nad industrijo in odprava birokratske hipercentralizirane gospodarske diktature, ki se je požvižgala na interese in pravice delavcev." Ne nazadnje zaradi poznanske izkušnje so delavci, da ne bi dali priložnosti za vmešavanje antikomunistom, prenesli težišče boja s stavk in cestnih demonstracij na „boj za delavsko kontrolo v obratih" (Deutscher: Die Zukunft etc., p. 150, 152). Svoje zahteve so istočasno potrjevali z ustanavljanjem delavskih svetov kot organov samouprave y podjetjih.5 Kossak, Turski in Wirpsza so 30. septembra v Po prostu takole povzeli „naloge, misli, prizadevanja in projekte, ki so se rodili spontano v delavski množici", in se zavzeli za pospešitev njihove realizacije z vsemi sredstvi: Temeljna zasluga delavcev je, da so iz dotedanjih diskusij o gospodarsko-administrativnih načelih povlekli konsekvence razrednopolitičnega značaja. Gospodarski postulati so bili jasni: dvig produktivnosti dela, povečanje rentabilnosti obratov, kvalitativno in kvantitativno boljša oskrba trga, ozka 1 Poljaki sami povedo malce drugače: „V zadnjih mesecih smo porabili veliko energije in strasti za kritiko birokratskega socializma ћ la Stalin. Ta kritika je bila pogosto bolj efektna kot globoka in bolj emocionalna kot intelektualna. Ker pa je v tem trenutku položaj zelo napet in potrpljenje družbe pojema, zdaj nimamo časa za izčrpno analizo preteklega obdobja" (Kosak, Turski, Wirpsza: Die Arbeiterselbstverwalturig. V Crusius/Wilke: Lntstalinisierung, p. 106. Tekst je bil prvič objavljen 30. septembra 1956). Kljub analizam, ki so lahko sledile v naslednjih 25 letih, pravi Mihnik 1980, da poljska socialistična opozicija še vedno nima temeljite analize stalinizma. 2 Upor v Poznanu je bil po zadušitvi, pri kateri so Poljaki uspeli odkloniti bratsko pomoč sovjetskih čet, označen za delo imperialističnih agentov in provokatorjev. vendar je Gomulka na Vili, plénumu CK PZDP to oceno preklical; „Veliko politično naivnost je predstavljal neuspel poskus predstaviti bolečo poznansko tragedijo kot delo imperialističnih agentov in provokatorjev." (Osmi plenum etc., p. 10) 3 „Prvič vidijo komunisti, da je poljski narod za njimi, in slišijo, da jih slavi kot svoje voditelje. Gomulka, žrtev stalinizma in mu čenik, je prevzel antikomunistom patriotični veter iz jader." (Deutscher: Die Zukunft itd., p. 151 ) Ce seveda enačimo poljske komuniste s strukturami PZDP, je bilo to tudi zadnjič, da jih je narod podpiral. 4 „Duh, ki žene naprej to gibanje, močno spominja na tistega, kije 19 17 in 1918 obvladoval boljševistične množice Petrograda in Moskve. (Up. cit. p. 150.) Deutscher, poljski Žid. od svojega 20. leta član poljske KP, toda 1932 izključen iz nje, ker je sodeloval pri formiranju trockistične opozicije sam pravi „tako imenovane trockistične organizacije" (An Open Letter, p. 95) seveda z zanimanjem sledil razrednim bojem na Poljskem tudi iz eksila in se kot moralna instanca, npr. s protestnim pismom UomuiKi ob sojenju komunistični opoziciji Hassu, Modzelewskemu idr. v 60. letih, vpletal vanje. Citirani spis o poljskih dogodkih je bil objavljen oktobra 1956. 5 Perović (Pregled istorije itd. II. p. 160. 161) terminološko razlikuje ,.radničke savjete" in ,/abrička vjeća". Prve ro spontano ustanavljali delavci ,,kao organe samouprave u preduzećima", druge je, kasneje, predlagala vlada kot vrsto sindikalnih organov „uz zadržavanje glavnih ovlašćenja direktorima preduzeća", tako da delavci z njimi „nijesu bili zadovoljni (...) na su i dalje stvarali svoje izabrane radničke savjete." 23 povezanost interesov osebja in interesov obrata, ki naj odstrani strukturalne težave poljskega gospodarstva (potrata, slabo blago); svobodna izbira odjemnikov in samostojne transakcije s tujino, pri I čemer se naj del pridobljenih deviz porabi za nabavo deficitarnega blaga; predaja celotnega amortizacijskega fonda na razpolago obratom, samostojno določanje cen produktov po zakonu vrednosti z naslonitvijo na državno določene najvišje cene, samostojno odločanje o asortimentu. Delavci pa so pojasnili, daje „doseganje gospodarskih postulatov nemogoče ali v veliki meri oteženo brez političnih garancij in brez prevzema vodenja tovarn v roke delavcev. " V nasprotju z zahtevami po abstraktni demokratizaciji, v katere so oblačili svoje zahteve „privrženci starega sistema", so delavci napolnili te zahteve i s konkretno razredno vsebino. Demokracija, ki so jo zahtevali in za katero so se bojevali, je bila delavska demokracija, tj. delavsko samoupravljanje kot ostvarjenje realnih predpostavk dejanske demokracije v gospodarskem sektorju, temeljnem in nujnem fundamentu diktature proletariata. „Ni diktature proletariata, tj. ni demokratizacije proletariata6 brez popolne in konsekventne demokratizacije gospodarstva s sredstvi delavcev. Delavske demokracije pa ne bo vse dotlej, dokler je delavec le najemnik državnolastniškega obrata in ne njegov dejanski gospodar." Delavski razred, ki ga je aparat birokratizma v stalinskem obdobju odrinil od oblasti, ,¿zahteva zdaj direktno udeležbo pri oblasti, po njej sega kot po stvari, ki mu pripada." Ta zahteva po samoupravljanju vsebuje ,glavno razvojno tendenco cele države", ki naj bi pripeljala, čez vse zapreke reakcionarnih birokratskih elementov, do končnega uspeha, do razstrelit ve birokratskih okov in prevzema odločanja in kontrole nad celotnim vodenjem obrata v roke proletariata. Zato je bila odprta diskusija o različnih stopnjah samoupravljanja, toda bistvo delavske iniciative, samoupravljanje, je bilo izven diskusije: „Zadržanje do delavskega samoupravljanja je zdaj za nas odločujoče merilo za principe, tendence in stališča, ki odgovarjajo na najpomembnejše vprašanje: kdo je za in kdo je proti socializmu? Tretjega ni. Praksa nedvoumno kaže, da si delavski razred Poljske odločno in konsekventno prizadeva za uvedbo delavskega samoupravljanja, ki je predpostavka in prvi pogoj za zgraditev socialistične demokracije, "(op. cit., p. 106—111) S te pozicije, ki pozitivno ruši stalinistični sistem, se odpira tudi kritična karakterizacija tega sistema: To je ,,sistem, v katerem se je delavski razred pogreznil na stopnjo delovne vojske, ki je bila podvržena disciplini, vzdrževani z represalijami", „sistem, ki je onemogočil delavskemu razredu izvajati oblast, ki so jo iztrgali iz rok kapitalistov". To je, nadalje, sistem, ki je moral" namesto materializma uvesti pragmatično ideologijo( . . .), kije fetišizirala karakter in funkcijo obstoječega vladnega aparata", sistem, ki je zastiral resnične razmere s pomočjo fatamorgane občih banalnosti, v katerem je mistificirana svoboda nadomeščala dejansko svobodo in so namesto razvijanja iniciative in aktivnosti družbe vladali pasivnost, nerazpoloženje in marazem." Stalinizem je, nadaljuje ta kritika, „ena najtotalnejših revizij marksizma", ki se je posebej izražala „v razumevanju države, njene vloge in funkcije, kakor tudi v razumevanju sociološkega značaja oblasti."' ,,Stalinski sistem je resno moralno opustošil družbo. Pojav, ki je ogrožal solidarnost' delavskega razreda, je bilo ustvarjanje zaukazanega delovnega tekmovanja pa tudi nove delavske aristokracije. " Stalinizem je atomiziral delavski razred in dezorientiral zavest velikega dela proletariata. ,,Za pretežno večino delavskega razreda" naj bi nastopil „povsem presenetljivo" (tc trditev lahko potrdi ali ovrže le raziskava historične „geneze" stalinizma) ter, ko je bil tako iznenada tu, povzročal „slabitev razredne povezanosti, marazem, brezbrižnost in egoizem, na temelju katerih sta se razvili resignacija in nevera v učinkovitost razredne solidarnosti, povezani z razočaranjem in nezaupanjem v vodstvo", (op. cit., p. 106-112) Da stalinizem kljub vsemu delavskega razreda na Poljskem ni povsem zatolkel, in ga m mogel zatolči, so pokazali ravno dogodki 1950, „poljski Oktober", ko se je delavski razred postavil na čelo procesa destalinizacije in formuliral program izvajanja socializma. Kakor je ta „delavska iniciativa" omogočila zmago ali vsaj premoč progresivnih elementov v partijskem vodstvu, tako se to vodstvo ni zadovoljilo z zadušitvijo poznanskega upora in njegovo ideološko diskvalifikacijo, marveč se je lotilo, s svoje strani, odkrivanja dejanskih vzrokov delavskega in sploh ljudskega nezadovoljstva. Priznalo je upravi ;enost delavskih zahtev in jim. deloma, stopilo naproti. Kako jir t je stopilo naproti in koliko je bilo „novo samorazumevanje" PZDP, po katerem je bila lahko destalinizacija samo prevzem pomembnih državnih funkcij in partijskih dejavnosti v roke delavskega razreda, več kot zgolj ideološko, se je tedaj izkristaliziralo na VIII. plenumu CK PZDP konec oktobra 1956. Glavni referent je bil 20. oktobra Gomulka, na plenumu izvoljen za prvega sekretarja CK, potem ko je bil najprej s še tremi drugimi vidnimi poljskimi komunisti, odstranjenimi za časa stalinistične prevlade, ponovno kooptiran v CK. (Na dan začetka plenuma je Varšavo nepričakovano obiskala delegacija Prezidija CK KPSZ8). Stališče in perspektiva, obzorje Gomulkovega govora (politike) je zapopadeno v temle pasusu: „Ključ za rešitev kompliciranih težav ima v svojih rokah delavski razred. Od njegovega stališča je odvisno vse. In današnji dan in perspektiva za prihodnost. Stališče delavskega razreda pa je odvisno od politike partije, ki jo določa njeno vodstvo. Od pripravnosti vlade in vseh vrhovnih državnih organov za vodenje države" (Osmi plenum etc., p. 10). Razdelava pa poteka takole: Gomulka najprej prizna upravičenost delavskega nezadovojstva in obžaluje poznansko tragedijo, vzroki za katero da so „v nas, v vodstvu partije, v vladi" (p. 10), ki delavcem ni povedala „vse resnice", ni priznala pravilnosti njihovih žalitev in ni povedala, „kaj je danes mogoče in kaj nemogoče" (p. 11). V nasprotju z „izgubljenim zaupanjem v delavski razred", ki se je „široko izrazilo v centralnem in izven centralnega partijskega aparata" (p. 11), Gomulka zatrjuje, da „inspiratoci dela delavskega razreda nikakor niso bili in ne bodo agenti, provokatorji in nazadnjaki", in da so delavci „protestirali proti zlu. ki seje šircko razmahnilo v našem družbenem sistemu in ki je tudi nje boleče zadelo, proti maličenju temeljnih principov socializma, ki je njihova ideja" (p. 10). Vzpodbudo za preobrat v domačem političnem življenju dežele vidi Gomulka zunaj Poljske, v XX. kongresu KPSZ9. Ta preobrat. 6 V tem pojmovanju demokracije kot diktature delavskega razreda in diktature proletariata kot demokracije se poljski delavci navezujejo na linijo, ki jo je ostro in strastno teoretsko formulirala Rosa Luxembuig. Gl. zlasti Gesam. Werke 4, p. 362-363, 364. 7 Ta zadnja formulacija očitno izraža usmerjenost tedanjih teoretskih diskusij in raziskav na Poljskem; Z. Bauman je npr. napisal študijo „O nujnosti sociologije partij" (Mysl Filozoficzna. št. 2/1957), ki jo povzema Rabehl (Die Stalinismusdiskussion, p. 341-2) ter pravi (ib.. p. 358, op. 46), da je nastavek za znano analizo Kurona in Modzelewskega (gl. An Open Letter etc.). 8 „Stalinska frakcija je v zadnjem obupanem poskusu, da bi rešila položaj, poklicala na pomoč Kremelj. Prihod Hruščeva. Molotova in Kaganoviča, ki jih je spremljalo kak ducat maršalov in generalov, je odjeknil v Varšavi kot bomba. Delavci so zasedli tovarne, ustanavljali so komiteje, nepretrgoma so prirejali zborovanja, nenehno .so pošiljali delegacije v CK. da bi zahtevale od vodstva, naj ne popušča''. Zmagi, ki so jo proslavile množične demonstracije, je sledila napoved volitev, napredovanje politične delavske demokracije iz dneva v dan, svečana zagotovitev pravice do štrajka, odlok o razpustitvi tajne policije itn. (Die antibuerokratische itd., p. 7). 9 „Oživljena, zdrava struja pokrenula je partijske mase. radničku klasu, čitavo društvo. Ljudi su počeli ispravljati leđa Učutkane. prigušene misli počele su se otresati otrovne časti laži. neiskrenosti i dvoličnosti. Klišeirane govore koji su vladali pre toga na partiskim tribinama i javnim govornicima, a takođe i na stranicama štampe, počele su potiskivati stvaralačke, žive reči. (...) Siroki talas razlio se u kritiku prošlosti, kritiku nasilja, izopačavanja in grešaka koje nisu zaobišle nijednu oblast života." (Osmi plenum, p. 10) Treba je reči, da Gomulkovo razumevanje XX. kongresa KPSZ ne presega okvirov samorazumevanja tega kongresa. ..Izvirnemu" fenomenalizmu odgovarja interpretativni fenomenalizem. г<г ki naj diktaturi proletariata (ki je na Poljskem še nikdar ni bilo) ponovno da njeno bistvo, „najširšo demokracijo za delavski razred in delovne množice", seveda ni izpeljan že s tem, da se „zamenja te ali one ljudi": „Da bi iz našega političnega in gospodarskega življenja odstranili vse usedline, ki so se leta kopičile in ki zavirajo njegov razvoj, je treba veliko spremeniti v našem sistemu ljudske oblasti, v organizacijskem sistemu naše industrije, v metodah dela državnega in partijskega aparata" (p. 11). Na poti „spremembe vseh slabih delov (? ) našega (? ) modela socializma" pa nahaja Gomulka oviro, ki „omejuje naše možnosti", „predvsem" v „nestrpnosti delavskega razreda, ki v glavnem izhaja iz njegovih materialnih pogojev življenja. Ti pa so povezani z našo gospodarsko situacijo" (p. 11). Od tod sledi po eni strani opozarjanje na potrebno previdnost in počasnost pri uvajanju sprememb, ki spominja na tisto logiko, ne ravno dialektično, ki hoče človeka najprej naučiti plavati, potem pa ga šele spustiti v vodo: najprej je treba samoupravljanje preučiti in preskusiti, pravi, potem pa ga, če preskušnjo prestane, uvesti. Ob tem nastopa ponesrečena, mehanicistična primerjava samoupravljanja z avionom, ki ga res ni mogoče konstruirati v zraku; toda kovati iz te resnice napotke za produkcijska razmerja letalogradnje . . .? Ko pa Gomulka predlaga uvajanja samoupravljanja eksperimentalno v podjetjih ali panogah, kjer da so za to pogoji, hočeš nočeš pristane - idejnozgodovinsko gledano — pri konceptih in upanjih utopičnih socialistov.10 In ko reče, da se bo .jiovi model", če se bo v enem ali nekaj podjetjih izkazal — Gomulka reče pedagoško: „položil izpit" -, „apliciral" ,,na široko", tudi na druga podjetja, se s stalinističnih metod v mednarodni politiki prehaja oz. ostaja pri stalinističnih metodah v notranji ekonomski politiki. Po drugi strani pa (ob enako uborni meri dialektike in zgodovinskomaterialističnega razmisleka) povezovanje samoupravljanja z določeno ravnijo družbenega materialnega standarda „spregleda", da prav dejansko delavsko samoupravljanje vzpodbuja k produkciji tega standarda, „spregleda" historično dejstvo, di je ravno izrivanje delavskega odločanja in kontrole družbenega produkcijskega in reprodukcijskega procesa povzročilo in še povzroča upadanje produktivnosti dela etc.1 1 Za Gomulko je „temeljna misel", ki ,jnora biti v ideji delavske samouprave in sodelovanja pri upravljanju podjetja", „producirati več, ceneje in bolje - to je pot k povišanju življenjskega standarda delavskega razreda in vsega ljudstva. Na takšnem temelju mora bazirati delavska samouprava, v tem je izvor vseh vrst materialnih stimulansov, katerih uporaba je mogoča v sedanji gospodarski situaciji" (p. 12). S sklicevanjem na ekonomiko se na ta način zavira in odlaša uvajanje samoupravljanja samo zato, da bi se ga vključilo v službo prav te ekonomike. Samoupravljanje je tu „samo fragment preozbrazbe. organizacijski in politični", samo fragment težnje ,»zasnovati naše gospodarsko življenje na boljših temeljih kot sedaj". Vezanje delavskega samoupravljanja na „producirati več, ceneje, bolje" je hočeš nočeš vezanje na tisto, kar je to „producirati več, ceneje, bolje" pomenilo v tedanjih poljskih razmerah. Da bi se „produciralo ceneje", je bilo treba najprej in predvsem znižati produkcijske stroške; da bi se lahko to storilo, je bilo treba za državno določenimi cenami najti dejanske produkcijske stroške. Ne le najti, temveč jih tudi „rehabilitirati", priznati za določujoče. Bistvo problema zadeva tako vprašanje delovanja zakona vreanosti v socializmu. Odpovedati se je bilo treba veri, ki so jo ideološko nakrhnili sicer že Stalinovi ,.Ekonomski problemi socializma", da ta zakon v socializmu ne deluje. Zdaj je šlo za to, da se sistem državnih cen, „v družbenem gospodarstvu spremeni in cene prilagodi vrednosti"; uvaja se „stvarna", ,,ne fiktivna" ekonomska računica; podjetjem se, v okviru „potreb centralnega planiranja", daje samostojnost, dopušča in tudi opogumlja se privatno iniciativo etc. 'p. 12). Produkcija naj se racionalizira; in šele v imenu te racionalizacije pride na dnevni red kot „še ostrejši problem" od odpuščanja delavcev — likvidacija t¡< administrativnih izrastkov" (ib.). ' L Samoupravljanje vežejo na blagovno produkcijo, določajo n^ naloge znotraj njene ekonomike, ne da bi začrtovali tudi preseganj te ekonomike. Delavsko samoupravljanje tu ni organizacijska forn( revolucioniranja produkcijskih razmerij, temveč forn, racionalizacije, boljše organizacije že postavljenih produkcijsk¡ razmerij. Delavsko samoupravljanje tu ni projekt izgrajevani socialističnih produkcijskih razmerij, temveč način vključevan^ delavcev v (socialistično") blagovno produkcijo. Delavsli¡ samoupravljanje tu ni, če se reče z Marxovo metaforo, 4okomotr5 zgudovine', temveč samo eden vagonov, priklopljenih na i, lokomotivo — kurilni vagonček seveda. Delavsko samoupravljani je samo eno od želez v ognju oz. ogenj, v katerem je več želez -a vsakem primeru kujejo drugje, kujejo drugi.12 j t 10 Z določeno mero cinizma, ki pa je, kot je ugotavljal Marx, v stvare samih, bi se morda lahko reklo, daje v primerjavi s formami, na kater je vrgel delavsko gibanje stalinizem, tudi utopični socializem napredei, Nikdar pa se ni odveč spomniti Marxovega opozorila, daje utopizem,] prihaja post festum, to je po utemeljitvi „materialistično-kritičnega" polemiki z Bakuninom, MEW 18, d. 636. Marx ODOzori na pogoji uporabe izraza „znanstveni") socializma, „lahko samo še aboten, abotei] neslan in iz temelja reakcionaren". (MEW 34, p. 303) V drugem kontekstu opozarja na stalinistično vračanje na utopizeit Debenjak (V alternativi, p. 154, op.). * 11 Vedno znova bi bilo treba klicati v spomin misli, ki jih je izrekel Tit 3 1950 v ekspozeju o predlogu temeljnega zakona o gospodarjenju državnimi gospodarskimi podjetji in višjimi gospodarskimi združenji p delovnih kolektivih. Te mish so aktualne tudi prav tu in zdaj,' k protirevolucionarne sile v naši družbi želijo izrabiti ekonomsko krizo (1 se prav s tem izkaže za še kaj več kot zgolj ekonomsko tudi # politično in idejno) in t.i. stabilizacijsko politiko za demontiranji! socialističnega samoupravljanja, za „začasno' izrinjenje socialisticnej« samoupravljanja „v drugi plan". Tito je med drugim dejal: „Morda kdi misli, da bo ta zakon prezgodenj, da delavci ne bodo mogli obvladaf zapletene tehnike upravljanja tovarn in drugih podjetij. Kdor tako misiji se moti. Tako gledanje na to vprašanje bi pomenilo, da nimamo zaupanja v naše delovne ljudi, pomenilo bi, da ne vidimo, kakšne ogromn ustvarjalne sile bo razvilo v naših delovnih ljudeh prav to upravljanje kajti ta zakon bo našim delovnim ljudem še bolj odprl perspektivi njihove prihodnosti, prihodnosti vse naše skupnosti. Zato t.i samoupravljanje ne samo da ni prezgodnje, ampak je prišlo celo ! nekolikšno zamudo. Razloge za to zamudo pa moremo pojasniti s tem da je gojila naša partija vse do sprejetja zloglasne resolucije Informbiro^ prevelike iluzije in premalo kritično presajala k nam vse, kar se je delalij in kakor se je delalo v Sovjetski zvezi, in celo tisto, kar se ni skladalo ; našimi specifičnimi razmerami niti z duhom znanosj marksizma leninizma. Hoteli so izdelane recepte, ki so nam jih vsi lj e va? ali pa smo si jih sami želeli. Bile so tendence, da bi šli po linijf najmanjšega odpora." (J. B.Tito: Samoupravljanje, str. 6) f 12 Odlok VIII. plenuma CK PZDP o aktualnih političnih in gospodarski» nalogah partije je v razdelku o „sodelovanju delavskih množic prt upravljanju socialističnih podjetij" samo povzel Gomulkov govor, ob terf da je upošteval nastop Jaroszewicza 20. okt. V odloku bistveno določili» ostane: „Osnovna misao kojom treba da se rukovodi radnički samouprava u saučestvovanju u upravljanju preduzećem. treba da bude proizvoditi više, jevtinije i bolje. Tuda vodi put za podizanje životno] standarda radničke klase i čitavog naroda" (p.. 62/3). Torej zgoì kvantitativno določilo delavskega samoupravljanja. Kvlitativno jedtf. tega kvantitativnega določila se razkriva na mestu, kjer se ekonomik, prevaja v politiko, v „priporočilih" CK glede smeri ekonomske politiki (p. 54): sprostitev ekonomskih zakonitosti, tj. predvsem določanje ceri glede na tržne pogoje, decentralizacija, oblikovanje drobnih privatnih) podjetij, odstopanje'od industrializacijske „manije", v stalinističnih očeh torej „desna ekonomska politika". P. Jaroszewicz v svojem referatu odmeri problemu delavskegil samoupravljanja, „razvijanja delavske iniciative pri upravljanju podjetij M odnosu partije" do njega relativno več prostora kot Gomulka inje р^ tem tudi konkretnejši in odločnejši. ,,Jedan od osnovnih uslova i\ savlađivanje naših privrednih teškoća jeste," začenja, „da izvučemo svi potrebne privredne i političke zaključke iz sjajnog pokreta radnički inicijative, koji se svakodnevno jača i razvija. Inicijativa kolektiva ü poslednje vreme narasta u našoj zemlji do ozbiljnog političkog j ekonomskog problema. Svako krčenje toga masovnog procesa odrazilo bi se najnekorisnije na razvoj proizvodnje, na porast političke i privredne aktivnosti kolektiva, na razvoj naše socialističke izgradnje. Taj pokrel 25 Takšna koncepcija samoupravljanja določa in je določena ¿o s pogledom na stalinizem kot na destalinizacijo. Stalinizem se zumeva v okviru pojasnite v XX. kongresa KPSZ, kot ,Jcult ebnosti", s tem da se „kult osebnosti" ustvarjalno razširi v istem „kulta osebnosti". Kot se je nekemu slovenskemu odovinarju, sicer Zgodovinarju Slovencev, posrečilo ibjektivno" razložiti fašizem oz. nacizem tako, da je opozoril, da smemo vsega zvajati na Hitlerja, češ da je bil tu še Goering . . ., ko Gomulka doumeva, da ,,kulta osebnosti" ni mogoče ducirati samo na Stalinovo osebnost, češ da gre za „določen item", katerega bistvo je v tem, da je oblikoval hierarhične Istvice kultov", vsak tak kult pa je „obsegal določeno področje, i katerem je funkcioniral" (p. 15). Skratka, formula Hruščeva in en psihologizem se pomnoži — podobno kot pri Lukacsu. miesto enega Stalina oz. poleg velikega Stalina imamo še iločeno število manjših in še manjših Stalinov. Poleg „kulta", ki eti kot sonce, so tu še -„kulti", ki svetlijo, „podobno kot sveti esec". Reproducirana je tudi vera, da je bila pod stalinizmom iranjena, celo izgrajevana „socialistična baza". Pri tem Gomulka ; postane nič večji dialektik, kakor je bil poprej, namesto laterialistične izkazuje prej jezuitsko „dialektiko" sredstev in lja: ,,Kult osebnosti je določen sistem izvajanja oblasti, določena Dt približevanja socializmu (v slabo neskončnost - ? ), z uporabo letod nasprotnih socialističnemu humanizmu, socialističnemu bčutku človekove svobode, socialističnemu občutku zakonitosti" p. 15). Stalinizem je iz globalnega družbenega življenja premeščen v irtijo: „Mesto, ki ga je v partiji zavzemala notranja partijska skusija, je začel zavzemati kult osebnosti". Kot žrtve stalinizma prikazujejo partijski funkcionarji (ib.). Navzven pa se kaže kot tmenjava avtoritete partije s pultom". Od tod baje izhaja gubljanje zaupanja v partijo pri množicah in torej nepovezanost artije z množicami. I Vezanje delavskega samoupravljanja na ekonomiko, na jkonomiko sproščenega delovanja zakona vrednosti, in lociranje na [sistem kulta osebnosti" reduciranega stalinizma v koncentrat plitične sfere, v partijo, določa seveda program íestanilizacije: ta poteka po partijski liniji in je dosežena z „demokratizacijo partijskega življenja", „demokratizirana partija" >a „demokratično" izvaja oblast, tj.: „demokratizira" ,,naše ivljenje". Problem pri tem ni, da je partija prevzela iniciativo v ivoje roke, da se je postavila na čelo „poti demokratizacije", ki idina pelje k „izgradnji najboljšega modela socializma v naših »gojih", da je zahtevala, da se množično „navdušenje in intuziazem združita z razumom partije" (p. 17), marveč da se je )artija iz voditelja destalinizacije postavila v vlogo nosilca lestalinizacije. Medtem ko se partijsko nošena destalinizacija zaustavi v regradah notranjepartijskih sprememb, se tu izpuščeno - pač, »dmevajoče - delavsko samoupravljanje izteka v delno beralizacijo. Delavci so po eni strani izrinjeni iz produkcije in ^produkcije produkcijskih razmerij, po drugi pa so producenti istne eksploatacije. Bolj ali manj odločna odstranitev ali korekcija ojavnih form stalinizma komaj da zaseče v njegovo ružbeno-materialno, razredno delujoče jedro. Destalinizacija in imo upravljanj e ostaneta v zadnji instanci med seboj eposredovana. Tako ostane Gomulkovo zatrjevanje, da „sistem ulta osebnosti in vse zlo, ki je iz njega izhajalo, pripada epovrnljivi preteklosti" (p. 16), po objektivni nuji (toda godovinsko sproducirani „objektivni nuji"), gola deklaracija. Kult osebnosti" je bil v resnici pokopan, ne pa tudi stalinizem.1 3 svedoči da radnička klasa i inteligencija pokazuje prstom na greške u dosadašnjem sistemu rukovođenja privredom kao na jedan od glavnih uzroka teškoća i zahtevaiu izmenu sistema upravljanja. Taj pokret svedoči takođe .da su radnici i radni ljudi u Poljskoj shvatili i na sopstvenom iskustvu preverili marksističku tezu, da u cilju obezbeđenja radnom narodu pune političke vlasti treba stvoriti uslove stvarnog sagospodara nad sredstvima za proizvodnju. (...) U interesu razvoja proizvodnih snaga zemlje, u interesu socijalističke izgradnje treba pomoći ovu veliku, značajnu, novu stvar" (p. 20). Jaroszéwicz navaja dva cilja delavskega spoprijema z „birokratskim sistemom upravljanja": 1. „povečanje uloge radnika u upravljanju preduzećima, odnosno težnja ka stvarnoj narodnoj vlasti u našoj državi"; 2. „razvijanje proizvodnje, borbu za zdravu ekonomiku proizvodnje, za poboljšanje materijalnih uslova na bazi boljeg rada preduzeća" (ib.). V iskanju novih form upravljanja gospodarstva spet razlikuje dve smeri: 1. povečevanje samostojnosti podjetij, direkcij podjetij in kolektivov; 2. „eksperimentalni pokret, pokušaji da se izvrše dublje, bitnije izmene u sadašnjoj strukturi odnosa, u planiranju i upravljanju proizvodnjom u industrijskim preduzećima, struja koja zahteva ozbiljne izmene u sadašnjoj strukturi upravljanja i planiranja". Ko potem opozarja na potrebo upoštevanja „razumnog minimuma centralno planiranih pokazatelja" in zagotovitve interesov celotnega nacionalnega gospodarstva, določi tudi funkcijo in obsee delavske samouprave. Tane bi bila „neko svetodavno telo, nego telo koje bi odlučivalo o osnovnim pravcima delatnosti preduzeća u skladu sa stanovištem kolektiva" (ib.). Pri tem Jaroszéwicz, ko se zavzame, naj partija „pravilnu parolu radničke samouprave ispiše na svojim zastavama, kako bi time doprinela širenju pokreta, kako bi mu dala odgovarajući pravac" (ib.), zahteva revizijo sklepov VII. plenuma, ki so delavsko samoupravo omejevali na razširitev konpetenc tovarniških svetov: „Smatram da se treba izjasniti u principu za uspostavljanje sepcijalnih organa radničke samouprave u obliku radničkih saveta, pri istovremenom naglašavanju uloge fabričkih saveta kao sindikalnih instanca, koje treba da se koncentrišu na brigu za neposredne socijalno-materijalne in kulturne potrebe radnika i službenika". Delavski sveti pa „treba da imaju široka ovlašćenja u odlučivanju o osnovnim problemima funkcionisanja i ekonomsko-tehničkog razvoja preduzeća, a takođe i u pogledu postavljanja i smenjivanja direktora", to zadnje v soglasju z „višjo instanco". Ta pravica pa ne ukinja „princip rukovođenja jedne ličnosti", nasprotno, vloga direktorja „u svim stvarima koje su u vezi sa tekućom delatnošću" se poveča, sklepi samouprave se nanašajo samo na principielna vprašanja in smernice, v nobenem primeru pa ne na vprašanja operativnega vodenja (p. 21). Jaroszéwicz, nadalje, konsekventno zahteva tudi revizijo zadevnih paragrafov partijskega statuta: „Jer, smatram da uspostavljanje organa radničke samouprave ne može biti tretirano kao dodatak postojećoj organizaciji, kao izmena trougla na četverougao ili nešto te vrste, pošto se ono mora duboko i revolucionarno odražavati na celokupan kompleks privrednih odnosa i formi rada partije, državne administracije, sindikata itd." (ib.). Pravi, da je „to što radimo" šele začetek, ne konec, preobrazbe sistema upravljanja in razvoja delavske demokracije v podjetjih,. in da je treba princip delavske samouprave takoj začeti organizacijsko reševati, podpirati resnejše eksperimente, ki jih predlagajo delovni kolektivi, in izvajati „planski, sistematski, ozbiljan pripremni rad u cilju stvaranja potrebnih uslova za dalji razvoj iniciative radnika i službenika u privredi" (ib.). Toda kakor že je Jaroszewsicz odločnejši od Gomulke, tudi sam ne sprejme delavskih zahtev v celoti, vsaj kakor so reprezentatirane v projektu Žerana (cit. pri Kossak/Turski/Wirpsza, p. 108-109); tudi zakon o delavskih svetih je pod temi zahtevami, predvsem kar zadeva pooblastila direktorja in volitev direktorja (čl. 13-16; gl. cit. izd., p. 71-72). 13 Karakteristično je, kako veliko avtorjev težave, zastoje, izigravanja itd. pri izvajanju destalinizacijske politike na Poljskem prenaša ven iz tega procesa samega - Rabehl npr. v zaokret sovjetske politike ali kitajska „svarila" (Stalinismusdiskussion, 346 ss.). Perović v „nasprotovanje birokratskih sil", kar vse je sicer treba upoštevati - namesto da bi jih izvedli iz notranjih protislovij, zastavitve samega destalinizacijskega boja. Kar še Poljske same tiče, pa je značilno, kako se (če gledamo npr. Gomulkove govore po VIII. plenumu) potem, ko partija prevzame in odvzame glavno besedo delavcem, malo, če sploh, govori o samoupravljanju. Ob vsem tem gojiti stalinistično, od kautskyjanstva II. intemacionale podedovano vero v zagotovljeno zmagovanje socializma - to pač ne pomaga boju za socializem. 26 Citirana literatura: , Die antibuerokratische politische Revolution in Polen und Ungarn. Die Internationale, Sondernummer, November 1956. Crusius, R./Wilke, M.: Polen und Ungarn 1956. Eine Dokumentation. V Crusius/Wilke, Hrsg. Crusius, R./Wilke, M., Hrsg.: Entastalinisierung. Der XX. Parteitag der KPdSU und seine Folgen. Suhrkamp, Frankfurt/Main 1977. k Debenjak, B.: V alternativi. Marksistične študije. CZ, Ljubljana 1974. Deutscher, I.: Die Zukunft des polnischen Kommunismus. V Crusius/Wilke, Hrsg. Kosak, J. / Turski, R. / Wirpsza, W.: Die Arbeinterselbstverwaltung. V Crusius/Wilke, Hrsg. Kuron, J. /Modzelewski, K.: Open Letter to Members of the Universit of Warsaw Sections of the United Polish Workers Party and the Union Young Socialists. V Revolutionary Marxist Students in Poland Speak On (1964-1968), Merit Publishers, New York 1969. Luxemburg, R.: Gesammelte Werke, Dietz Verlag, Berlin 1974. Marx/Engels Werke. Dietz Verlag, Berlin 1958-1969. (MEW) Osmi plenum CK Poljske ujedinjene radničke partije i drugi materijal IIRP, izd. Jugoslavija, Beograd 1957. Perović, P.: Pregled istorije medjunarodnog radničkog pokreta. Narodu, knjiga, Beograd 19/9. Rabehl, B.: Die Stalinismusdiskussion des internationalen Kommunismu nach XX. Parteitag der KPdSU. V Crusius/Wilke, Hrsg. Tito, J. B.: Samoupravljanje. DZS, Ljubljana 1978. UDK 940.2 (438) : 321.74 (438) Lev Kreft: Proletarska solidarnost in slovenska vzajemnost Na Poljskem je že od samega povojnega starta v nove čase mogoče govoriti o potencialno eksplozivni situaciji, ki jo opredeljujejo vsiljenost real-socialističnega reda, zunanja vezanost in podrejenost v političnem in ekonomskem smislu, in revoltno razpoloženje pri precejšnjem delu ljudskih množic, posebej pri delavcih in inteligenci. Realsocialistični red s svojim togim etatizmom predstavlja osnovo vseh bistvenih družbenih protislovij, ki se lahko dejansko razrešijo do pomiritve le v procesu razkroja etatističnega modela obvladovanja družbe. Ta model je le na videz, v lastni ideologiji, namenjen obrambi revolucije in domovine, dejansko pa predstavlja birokratski represivni aparat za izkoriščanje delavskega razreda, v interesu vseh tistih družbenih razredov, ki si pod zmago socializma in razlastitivjo buržoazije nikakor ne dovolijo tudi razlastitve svojih starih ali novih privilegijev. V spletu poljskih, dolga leta trajajočih razrednih bojev, je mnogim akterjem postalo razvidno, da socializem realsocialističnega tipa predstavlja zlasti v kriznem obdobju, ki ga je z značilno ekonomsko politično nesposobnostjo povzročil sam, izrazito reakcionaren red, kije prej pripravljen spremeniti družbo v kasarno, kot pa da bi pristal na kakršnekoli kompromise v smeri demokratizacije ali celo zgolj „delitve oblasti" z delavskim razredom. Vsaka delitev oblasti bi namreč pomenila organiziranost množic, formalno ali neformalno, za obrambo svojih neposrednih družbenih interesov, za kontrolo delovanja družbenega in državnega aparata, in eventuelno, tudi za samostojno obvladovanje vseh družbenih zadev. Revolucionarni naboj na Poljskem svetovna situacija blokovske delitve prej krepi kot pa ovira, saj se za Poljsko predstavlja predvsem kot vsiljeni ruska nadvlada z vsemi sramotnimi pakti iz sto in stoletne zgodovine, kot kontinuitete carskih kupčij, pri katerih so v« velesile vedno rade sodelovale. Velesile so si bile vedno enotne, da imajo pravico nadvlade nad vsemi drugimi deželami, šibkejšim: državami, narodi in gibanji Metropola kapitala in metropola realsocializma imata natančno v tej točki tisti minimum skupnega interesa. Ne glede nanj se sicer spopadata, ne moreta pa se spopasti, kadar gre za samoupravne družbene pravice poljskega delavca io delavskega razreda. Geslo „Tovarne delavcem! Zemljo kmetom' Oblast sovjetom!" je še vedno strašljivo za vsako oblast, ki hoče veljati za ,jnetropolo". Poljska je po odločitvi velesil vmešana v blok, ki mu sicer ne pripada po nikakršni samoodločbi, in v meje, ki si jih ni krojila sama, ima pa tudi imputirano ureditev, ki so se ji lahko, kot ob takih primerih že prej v zgodovini, prilagodili mnogi „šlahčičf realsocializma; delavski razred in inteligenca pa nikoli v celoti. Da je v teh pogojih marsikaka levo-desna relacija naravnost paradoksalno skrivenčena, in da celo kaka skrajna desnica igra vlogo zaveznika revolucionarnih sil, je jasno - saj je glavna reakcionarna sila v perpetuiranju obstoječe birokratske, nespo sobne in skorumpirane oblasti. V teh razmerah je ob potencah leve fronte zoper realsocializem vseskozi prisotna tudi možnost desne fronte zoper „rdečo nevarnost" pod zastavo militantnega nacionalizma in revanšizma. Toda usmeritev množic je dostikrat povsem v dometu odločitev vodstva varšavskega pakta. Vsako 27 dodajanje k pritisku na poljsko sceno vse do možne intervencije je dejansko podpora razvoju dvojne kontrarevolucije: narodno brambovske in revanšistične zoper tuje vmešavanje, in realsocia- listično restavracijske, ki upa vsaj na tem valu obdržati oblast. Ne samo pozabiti, da je glavni politični argument razpadle PZDP grožnja s tujo intervencijo. To je bilo tisto strašilo, ki naj bi delavsko in ljudsko gibanje obdržalo na vljudni oddaljenosti od vladajočega prestola. „Mi smo edini varuhi ljudstva pred tujčevo peto!" - tako je do dandanes skušal ljudstvu dopovedovati še prav vsak kvizling, posebej na Poljskem, in povsem jasno je, da (vsem pametnim nasvetom od zunaj navkljub) poljsko ljudstvo in zlasti radikalni del delavskega razreda nista mogla in ne moreta trajno nasesti takim cenenim oblastniškim trikom in demagogijam. Da pa je eden od ciljev gibanja, ki ie visel v zraku že ves čas, prišel ponekod tudi v zahteve po izstopu iz neljube poroke (in nad temi zahtevami so se zgrozili celo tisti, ki imajo sicer polna usta antiimformbirojevske tradicije), je neposredna posledica svetovne konstelacije sil, v kateri je prav za Poljsko (kot za Jugoslavijo po letu 1948!) blokovska delitev sveta pričela predstavljati nepo- sredno oviro celo za minimalne in neizogibne družbene spremembe. Tisti, ki so ob tem negodovali nad radikalnostjo nekaterih struj v Solidarnosti, so pozabili,da ljudstvo ob tem, da se je končno smelo organizirati (torej je opravilo birokratsko verzijo le Chapelierovega zakona, ki pravi, da se namesto delavskega razreda povsod organizira birokracija sama kot njegov varuh tja do nedoločeno oddaljene polnoletnosti) , ni dobilo od vseh dejanskih družbenih zahtev po spremembi etatističnega sistema skorajda nič. Še prav posebej nič pa ni bilo doseženega pri tistih nujnih družbenih premikih, ki bi trdneje onemogočali povratek na staro v kaki novi formi - prav narobe, kongres PZDP je ob vseh slavnih volitvenih obredih dal osnovo za utemeljen sum, da se državni in partijski aparat obnaša do Solidarnosti kot začasnega partnerja, ki bo ali pristal na korporativni odnos (kar sicer tudi sindikatu kot zahteva ni bilo vedno povsem tuje) in se po tej poti počasi spet odtujil delavskemu razredu, ali pa bo treba z njim ubrati drugačne molitvice. V poljski družbi je v letu 1981 potekalo paktiranje in „prestrojavanje", ki naj bi za vsako ceno omogočilo zvezo mimo interesov delavskega razreda in ljudskih množic, in za nekakšno „nacionalno obrambo dežele pred lakoto in kaosom". Pri tem se je skušalo zamegliti pravi vzrok lakote, ki je v nesposobnosti realsocializma, da bi kakorkoli organiziral produkcijo, in sistemski vzrok kaosu: gre namreč za sistem, ki organizira kaos, kadar se je prisiljen soočiti z delavsko organizacijo. Dovolj pomenljivo je, kadar se išče razlog razpada sistema in opravičilo za legalizacijo vojne oblasti v delavskih štrajkih ali celo v nekakšni „prirojeni lenobi delavca", ki je brez knute ni mogoče prevesiti v plodotvorno, ustvarjalno, njemu in družbi zelo koristno prakso. Kako zamenjati ljudstvo? Po taki poti je potencialna eksplozivnost situacije seveda zakonito vodila k protislovnemu spletu družbenih razmerij, s kakršnim se srečamo po uvedbi vojnega stanja. Potencialna revolucionarnost poljske situacije je bila že od samega začetka posebej naglašena zaradi vedno močnejše in na temelju krvavih bojev in stalnega odpora tudi revolucionarno izkušene sile poljskega delavskega razreda. Taje skozi vsa povojna leta zaradi protislovij realsocializma nastopal in nastopa v povezavi ne le z vsemi silami proletarske revolucije, ampak tudi z nekaterimi silami malomeščanske, zlasti pa kmečke in intelektualno študentske revolte. Precejšnji del teh sil še vedno sanjao romantiki Poljske, ki ji vlada svobodni zvok klavirja. Nastop delavcev proti intelektualnemu in študentskemu gibanju leta 1968, ki predstavlja obojestransko tragično izkušnjo, so med drugim omogočili tudi tisti programi inteligence, s katerimi se je zavzemala predvsem za lastne družbene privilegije - „svoboščine", in zato je tedaj demagogija o inteligenci - parazitu in študentih — lenobah lahko i vžgala, še posebej pa je vžgal z antiintelektualizmom povezan antisemitizem. Poljska je tedaj dokončno rešila že od prej zastavljeno židovsko vprašanje z novimi socialističnimi sredstvi tako. da je vse židovsko ljudstvo vrgla čez prag - s tem paje vrgla čez prag tudi možnost, da se antisemitizma ponovno posluži. Tu torej ni šlo za zločin, ampak za več kot zločin : za napako. V letu 1968 je torei na strani inteligence prevladoval program abstraktne svobode in akademskih pravic, pri množicah, ki so bile z svojim demoraliziranim delom pritegnjene v dejavnost, pa malomeščanski reakcionarni program. Tu je bil na Poljskem dejansko poražen humanistični marksizirajoči intelektualizem. V naslednji fazi je prišlo, jasno, do sektaškega zadržanja inteligence, kije leta 1970 stala povsem ob strani in ni dala podpore delavskemu gibanju. Vendar je prav to gibanje (in ne sanjarije iz leta 1968!) omogočilo inteligenci, da je (ob mnogih izgubljenih sinovih iz prejšnjih let, med katerimi ponosno stopa tudi degenerirani ,/ilozof s človeškim obrazom") še vedno lahko vzpostavila tak program, ki jo je vodil v revolucionarno ljudsko antietatistično zvezo, ne pa v emigracijo. Tudi na poljski zgodovini se vidi, da nobena elita ne more vnašati v revolucionarno gibanje zavesti od zunaj, čeprav je dostikrat delavsko gibanje razsvetlilo kako elito, in da nikakor ni gibanje ljudstva in razreda čista spontaniteta, eterično pretakanje idej modroslovcev pa zakoniti proces. Prav narobe, tako zavest kot organiziranost nastajata v celovitem procesu, v katerem posebni programi inteligence postajajo sektaški in utopični natančno v tistem trenutku, ko delavsko in ljudsko gibanje postavi temeljne družbene zahteve. Tedaj je nastopil tudi za delavski razred in inteligenco na Poljskem trenutek, ko je bilo treba preiti k formiranju revolucionarne organizacije kot zveze med teorijo in prakso, ne pa med inteligenco in delavci. V času po zaostritvi poljske krize, od leta 1976 dalje, je pred poljsko opozicijo realsocializmu stala naloga: legalna in množična organizacija za dolgotrajni revolucionarni boj. S te pozicije je bilo šele mogoče računati na trajno prisotnost množic na politični sceni, ki bi potem edina tudi pomenila stalen pritisk za odpravo etatističnega socializma. Za socializem kot prehodno obdobje je možnost samoorganizacije delavskega -razreda in ljudstva kot načelni korektiv protislovnega procesa tisti pogoj, brez katerega ni streljanja v nebo, ampak le dolgotrajen maček. Zato je oblikovanje sindikata bila glavna zahteva, povezana z dostopom do sredstev množičnega obveščanja, do domače in svetovne javnosti: torej zahteva po legalnosti tistega, kar se je do tedaj počelo izven zakona in brez povezav na nacionalnem nivoju, čeprav včasih s tihim toleriranjem specifično' kompromisarske oblasti. Na tej osnovi, z vključitvijo v legalno življenje na organizirani politični in informativno mobilizacijski ravni, pa bi se začel boj na dominantni položaj poljskega delovnega človeka upravljanju s stvarmi lastne dežele. Slabe izkušnje s polovičarskimi uvedbami samoupravljanja v tovarne, ki so vsakokrat postale le zavajajoč papir, so silile fronto protietatističnih sil predvsem k izbojevanju nacionalnega političnega demokratičnega prostora, saj je ta bil pogoj za prodor samoupravljanja. Poljska družba ne more uvajati samoupravljanja „v tovarne", dokler ne ustvari demokra- tičnih elementov političnega sistema. Samoupravljanje se ne more spontano razviti in ohraniti, kar je bilo vidno tako ob sovjetskem gibanju ob izteku prvega imperialističnega spopada kot pri naših in poljskih izkušnjah, če se ne razvija v pogojih demokratičnega političnega sistema. Samo ljudska demokracija, ki ohranja tudi temeljna načela meščanske demokracije, postavljena z glave na noge, je možna podlaga za razvoj samoupravljanja. Prav tako je od vseh protislovij socializma kot „prehodnega obdobja" blagovno tržni sistem družbeno ekonomskih razmerij nujna osnova razvoja družbenega samoupravljanja. Kot se načelna enakost pred zakonom v socialistični demokraciji spremeni v obvezno uporabo države kot orodja za ustvarjanje pogojev socialistične demokracije (in v tem je vsebovan proces odmiranja države), tako se tudi sprevrnjena zakonitost spontanega in postvarjenega delovanj trga in fetišističnega blagovnega razmerja v socialističnem družbeno ekonomskem procesu pojavlja kot pogoj da je družbo mogoče skupnostno obvladovati. Protislovje med trgom in planom na ravni kapitalistične ekonomije je le vetrček v isti žlički juhe — v socialistični ekonomiji pa se to nasprotje lahko razvije v rušilno silo. in sicer prav v nogoiih etatističnega planiranja. V niem odpade 28 od blagovno tržne pridukcije natančno tisto, kar osvobaja nosilca posamične produkcijske dejavnosti: da samostojno, pa čeprav v njemu samemu povsem nepredvidljivih pogojih slučajnosti, odloča o lastni usodi, o rezultatu „lastne" produkcije, in prevzema nase tudi breme napačnih odločitev. Etatistična planska produkcija s temeljnim produkcijskim odnosom, ki ima mezdne karakteristike, je osnova nedemokratičnosti celotnega sistema realsocializma. Trditev, da je produkcija presežne vrednosti kot prevladujoč družbeno ekonomski odnos demokratična pridobitev kapitalizma, je morda videti že presežena, toda naprednost tega sistema produkcije, soočena s produkcijo, ki sloni na postvarjeni oblasti ljudi nad ljudmi, se na ravni prehodnega obdobja pojavlja tudi kot zakonitost permanentne krize etatistične socialistične produkcije. Ta kriza poteka povsod, kjer se produkcija presežne vrednosti organizira brez osvoboditve dela in kapitala. Osvoboditev dela je vsekakor protislovna osvoboditev, ki predstavlja konec služnostne odvisnosti osebe in začetek dejanske prostitucije samoodtujevanja, postvarjenosti dela; tako kot je proces osvoboditve kapitala proces prvotne akumulacije. Oba procesa imata svoje analogone tudi v vsakokratnih procesih reprodukcije kapitala, še zlasti pa v procesih uveljavljanja njegove univerzalne tendence. Etatistični socializem torej doživlja krize prav zato, ker na bazi odnosov osebne odvisnosti revolucioniranje industrijske produkcije sicer poteka, ne more pa uveljavljati svojih imanentnih univrezalnostno revolucioni- rajočih tendenc v razvoju tehnologije, organizacije dela, ekspanzije v vsa področja produkcije, dviga kvalitete delovne sile in tako naprej. V tem kontekstu so zahteve po sindikatu in javnosti vsebovale politični in ekonomsko politični program, ki ni gradil „od spodaj navzgor", torej iz tovarniškega samoupravljanja k vrhu, ampak od uvedbe politične demokracije in ekonomskega partnerstva k širjenju zahtev v smeri krepitve vloge množic. Zato je v poljski situaciji bila ta klasično partnerska pozicija sindikata kot vzporednica njegovi demokratični vlogi za začetek povsem upravičena, Čeprav trajno nezadostna. V tem procesu je bilo potrebno tudi šele zbrati tn organizirati vse revolucionarne sile množic, ne pa le postaviti zahteve čiste duše po samoupravljanju. Ta zahteva je seveda bila postavljena, toda dovolj abstraktno, torej vendar tudi celovito, in prvi korak samoupravljanja na Poljskem je prav demokratizacija družbe. Morda celo do te mere, da pomeni v nekaterih programih kar legalizacijo meščanskega političnega pluralizma, vsekakor pa vse do okrepitve ljudske skupščine kot temelja političnega sistema. Krvave izkušnje so izučile poljske delavce in vse ljudstvo, da od realsocialistične oblasti, pa naj nastopa v katerikoli od svojih metamorfoz, s katerimi skuša dokazati lastno samorazlikovanje (sindikat, partija, država, in končno zdaj še vojno stanje) ne morejo pričakovati nič dobrega. Največ, kar lahko pričakujejo, pa so zvijače ali pa tudi dobronamerne pogajalsko partnerske pozicije. In to ravno dokazuje, da ta oblast ni od njihovega sveta, saj sicer ne bi morala na vse kriplje gojiti - partnerske pozicije v vsaki kočljivi situaciji. Že izkušnje prejšnjih let, da o predvojnih generacijah sploh ne govorimo, so izučile poljsko ljudstvo in delavski razred, ki sta vedno na lastni kož; čutila batino raznih vladajočih koalicij. Te so namreč kot iz pištole nastajale ob njegovem vsakokratnem nastopu na družbenem in političnem prizorišču. Ob vsej poljski nacionalno osvobodilni preteklosti lahko vseskozi ugotavljamo tudi, da zveza vladajočih sil Poljske z vladajočimi v sosednji Rusiji prav tako močna tradicija, kot je za poljsko ljudstvo znana in močna tradicija skupni boj zoper lastne in tuje oblastnike, in vsakokratni poziv ruskim delavcem k zavezništvu. Vsemu navkljub pa so jih ob boju v letih 1980/81 okoliščine silile, med drugim tudi zaradi potrebne zunanje podpore in svetovnega odmeva, da ravnajo kot ,,modri otroci", ki ne žele rušiti bloka od znotraj, in ki svoje zahteve omejujejo na notranji plan. To pomeni, da tudi na notranjem planu sprva niso mogli v povsem odkrito zahtevo po politični oblasti ljudstva in po rušenju celotnega realsocialističnega sistema, ampak po nekaki bastardni delitvi oblasti. To je prav lahko videti pametno. Ampak po dejanski logiki razvoja samo odlaga odločitev, ne more pa je nadomestiti. Vprašanje trajne rešitve protislovja etatističnega socializma ostaja odprto. Temelj tej protislovni spirali v odpravljanju realsocializma na Poljskem je zlasti nedoslednost v „destalinizaciji" ob in po XX. kongresu KP ZSSR, in ustrezne vsakokratne bastardnosti v reševanju poljskih kriz. Ta nedoslednost je bila v bistvu kar dovolj dosledno nadaljevanje etatističnega socializma v novih pogojih, in zato le razbremenitev od tistih ideologemov in praks, ki so nadaljevanje „stalinizma" onemogočali. Samo na Poljskem pa je bilo možno, da se cela vrsta onemoglih in dejansko že poraženih sil kar naprej vrti po politični sceni, kot da nekaj predstavljajo - to velja zlasti za poljsko partijo, pa tudi za državni upravni aparat, tako v neposredni državni birokraciji, kot tudi v podjetjih. Birokratizacija in korupacija sta neposredno privedli ta aparat v položaj parazita etatistične politične in ekonomske funkcije, kije branil le še svoj specifični parazitski interes, ni pa bil več sposoben igrati funkcije abstraktnega občega in skupnega interesa. Tudi poljska zastava je dejansko že pripadla drugim silam, tako kot je križ pripadel sindikatom in s tem pomenil tudi znak, da obstoji določena zavestna in organizirana samostojnost poljskega kato- lištva, ki je ni mogoče brez ostanka zvesti na politiko poljske cerkve. S tem se je ponovno potrdilo, da poljske cerkve, ki ima mogočen vpliv, ni mogoče enačiti s poljsko ljudsko katoliško religioznostjo, ki je ob vsem potencialnem nacionalizmu vsaj do sedaj bila tudi socialno revolucionarna ali vsaj reformistična. Sindikat Solidarnost je bil organizem tega-katoliškega programa, in napredne katoliške skupine so se vključevale vanj, ne pa v okvire poljske cerkve. Zato cerkev ni mogla izvrševati tiste funcije,kijo je aparat države izgubil.— skupnega nacionalnega interesa poljskega ljudstva, ampak se je lahko le kompromisno prilagajala zahtevam ljudskega gibanja in mu nastavljala razne limanice . Ta pa nanje vsaj do sedaj v glavnem ni nasedel, tako kot na primer ob pozivih po vsenarodni spravi, ki jih je cerkev razpošiljala mnogo pred državno oblastjo in vojno hunto. Tako kot cerkev in še mnogo bolj radikalno je izgubila svoj družbeni položaj poljska združena delavska partija, saj se je skušala za vsako ceno izogniti notranji diferenciaciji, kakršna bi lahko potekala le po starem leninskem načelu: javno, pred ljudstvom in delavskim razredom. Ker te notranje diferenciacije ni bilo, so se pač množice komunistov diferencirale - od partije same. Velika večina je preprosto prestopila v članstvo sindikata in opustila svojo partijsko aktivnost, ne tako zanemarljivi del pa je seveda aktivno čakal na možnost obnove PZDP kot vodilne politične sile etatizma. Na ta načinje partija razpadla, ker je skušala razpad zajeziti z lažno, družbeno že povsem nemožno enotnostjo. Poljska cerkev je tu lahko pridno igrala svojo vlogo pomirjevalca, obenem pripadajočega in nasprotnega sistemu, in bila naklonjena neki imaginarni ,,zlati sredini" v reformiranju družbe, ki je seveda ni določala sama, ampak vsakokratno razmerje sil. Svojo vlogo je okrepila na račun vloge poljskega katoliškega ljudskega programa znotraj Solidarno- sti, ne pa iz lastne pozicije. Njena lastna pozicija je namreč vseskozi status quo, v katerem išče možnosti, da se ohrani v političnem sedlu kot zastopnik poljskega onstranstva. mistične poljske skupnosti pred Bogom. To je druga stran poljske zasužnjenosti: če je importirani etatizem tostransko onstranstvo Poljske, ki jo neposredno pritiska, je poljska cerkev zastopnik mističnega onstranstva. Tako vlogo pa lahko cerkev igra le v tihem ali vsaj tajnem sporazumu o skupnem interesu vseh sil poljske verzije realsocializma. Politika, s katero katoliški klerikalizem izkorišča krščanski socializem kot temelj krepitve svoje politične in družbene vloge, nikakor ni današnji in specifično poljski izum. V tem izkoriščanju je tudi trajna protislovnost religiozn?ga revolucioniranja. Sindikati Solidarnost niso niti sindikati niti politična stranka, ampak organiziranost množičnega ljudskega gibanja skupno z vlogo raznih organizacij, društev in zvez, ki so se vključile vanjo. Mastanek te povezave je v vsej dvojnosti sindikata navkljub pomenil afirmacijo programa za rušenje obstoječega političnega in ekonomskega reda, organizirano grožnjo, ki je omogočila revolucionarnim političnim silam dostop na poljsko sceno. Kot kompromis bi se lahko iztekel v spretno lovljenje ravnotežja v poljski družbi, in to ravnotežje bi se z raznimi težavami lahko ohranjalo dolga leta. Ali to ni več možno? Vse od sporazumov jeseni 1980 spremljamo zakonito valovanje plime revolucionarnih zahtev, ki preplavljajo tudi samo vodstvo sindikata in njegovo oprezno politiko. Do tega prihaja predvsem zato, ker množice zahtevajo odločilna zagotovila za dejansko spremembo realsocializma, zahtevajo dejanske spremembe, zaradi katerih tudi kompromisni sindikati prihajajo na rob in končno preko roba transformacije v množično politično stranko. Program kongresa sindikatov ni prvenstveno sindikalističen program, ampak je program političnih sindikatov, ki so samo sebi „partijska centrala" Sindikat je postal „ljudska fronta". Ne da bi, ob že omenjeni diferenciaciji partijskega članstva od partije, posebej analizirali program kongresov, saj je zlasti rušilna moč sindikalnega koncepta bila vsem takoj jasna, se moramo pomuditi ob pozivu kongresa k mednarodni solidarnosti delavskega razreda, posebej dežel Varšavskega pakta. To je namreč točka, kije naletela ne le na nedeljeno obsodbo z vseh strani sveta (celo od tam, kjer tega poziva niso dobro prebrali v celoti, pa so se ga že ustrašili), ampak tudi na ironičen in zasmehujoč odnos: saj se jim je zmešalo, saj niso več pri pravi, gotovo so znoreli! Pozivajo delavske množice ZSSR, DDR, Čehoslovaške in drugih, da podprejo njihovo dejavnost, njihov program rušenja realsocializma! Ljudskim množicam Poljske, ki jim je prav s to zahtevo po internacionalni solidarnosti dolgoročni interes delavskega razreda najbolj razvidno stopil na čelo,je bilo tedaj mogoče pripisati neskončno naivnost in politično nespretnost, skorajda otroško pomanjkanje takta in taktike. Zato so prav tedaj in ob tem pričeli odmevati klici: delavci naj delajo, ne pa da se ukvarjajo s politiko, ki se nanjo ле spoznajo! Pravijo, da lahko ogrožajo mir samo tisti, ki sedijo za jedrskimi sprožilci, zdaj pa se je končno dokazalo, da so neuke množice same največja grožnja svetovnemu miru! Kako je mogoče naslavljati take poslanice delavskim množicam realsocializma? Saj to je vendar poziv k revoluciji v vseh deželah Varšavskega pakta, poziv k razpadu tega pakta! In prav s temi reakcijami so mnoge svetovne sile in sil(n)ice pokazale, da si zveze socialističnih dežel vendarle ne zmorejo predstavljati drugače kot v obliki vojnega centraliziranega pakta. Kajti če je poziv po internacionalni solidarnosti delavskega razreda in ljudskim množic vmešavanje v notranje zadeve s strani nebodigatreba poljskega delavskega razreda in ljudstva, potem seveda ni možna nikakršna drugačna internacionalna solidarnost, kot jo pripuščajo in dovoljujejo države in vlade, partijska in sindikalna vodstva. Množice se morajo modrosti teh oblasti podrediti v vsakem primeru, in vprašanje, koliko ta vodstva dejansko predstavljajo ljudstvo in rezredno politiko, se sploh več ne zastavlja. Toda ljudstvo Poljske se> realsocializma pač .ne more znebiti brez internacionalne solidarnosti, tako na zahodu kot na vzhodu. In če je po vseh svobodoljubnih frazah bilo vendarle jasno, da se zahodna pomoč zvaja na kapitalski in blokovsko prestižni moment, je lahko poljsko ljudstvo dejansko podporo pričakovalo le iz bratskih dežel, in od nikogar drugega kot od samih ljudskih množic v teh deželah. Prav ta zahteva poljskega ljudstva, izražena v kongresnem pozdravu, dokazuje, da je bil tudi v mednarodnih zadevah stalinizem odpravljen le toliko, kolikor je oviral svoj lastni razvoj. Berlinska konferenca je prav gotovo zanimiva prelomnica, toda dejanski prelom lahko napravijo le ljudske množice same. Zato, ker takega preloma ni, tudi ni dejanskega mednarodnega povezovanja delavskega razreda. Povezovanja nastajajo bodisi na ravni vlad in vodstev, ali pa spontano, tako kot je „spontano" prišlo do mirovnih gibanj in tudi do poljskega poziva, Odsotnost mednarodne solidarnosti se je občasno prikazovala tudi v nekaterih stališčih v našem javnem življenju, ki so predvsem izražala mednarodno solidarnost partijskih in državnih birokracij v imenu delavskega razreda. Tako smo nekajkrat lahke reagiranja n,t poljske dogodke rezumeH kot godrnjanje dedka in bai a porivanje voza v smeri ni več sposobna. Spregovoril je zadnji argument specifično pruskega socializma: ljudi je treba prisiliti k svobodi, pa čepiav z zapori in knuto. Vojaški komunizem se „ponovi" kot farsa vojaškega etatizma, ki brani „revolucijo" pred revolucijo samo, brani lasten dolgotrajen maček pred zdravilno zeljnico, ki bi ga sčistila v greznico zgodovine. Pri tem se povsem zave i a, da si je nakopal trajen glavobol, toda kaj. ko pa sam iz svoje kože ne more. drugim pa nikakor ne bo mirno dovolil, da bi ga devali iz nje. Tudi vojni režim ima še vedno svojo zadnjo grožnjo: „Pustite me na miru, imam močnega brata!", in manj se bo haï uresničiti to grožnjo, kot pa si veliki brat sam želi posredovanja. Vojno stanje je „ratificiralo" sporazum mnogih «i tudi svetov- nih, o tem, da se morajo delavci vrniti za stroje in kmetje za plug. da bi lahko država, partija in cerkev sklenila „kakav takav" kompromis, ki naj bi obdržal poljsko družbo v zunanjem in notranjem ravnotežju spet nekaj let. pred ponovnim obračunom. Dolgoročni program vseh poljskih vladajočih sil, ki ga je bilo čutiti v zraku že po;slabem vonju, kije ostal za kongresom PZDP,je prav gotovo bil priprava na končni obračun, vendar tudi odlaganje tega obračuna, dokler je le mogoče. Toda to naj bi bil obračun brez delavskega razreda in razburjenih, če ne že revolucionarnih množic; obračun za zeleno mizo. Pred tem pa je bilo nujno obračunati z ljudstvom, in to na način, ki bi bil čim bolj kompromisen in čimmanj boleč. Solidarnost je radikalizirala svoj program v situaciji, ki razen proglasov ni prinašala nič novega, še zlasti pa ne dejanskih družbenih demokratičnih premikov, Šlo je a poskus, razbiti zeleno mizo sporazumevanja na račun in zoper množice, ki je med drugim zahteval tudi svobodne volitve, seveda tudi za poskus, da se množice pripravijo za obrambo pred nasilnim obračunom z njihovo nadležno prisotnostjo na družbenem prizoriš- ču. Glede na razvoj po državnem udaru je možno sklepati, da so se poljske množice pripravile na dolgotrajen in tnnast boj, in da se ne bodo pustile tako preprosto izzvati, da bi se nastavile tankom. Vojni udar ima en sam program: discipliniranje ljudstva, najprej pa delavstva, To je nekdaj bil že Gomulkin program ob izteku njegove vladavine; novost tega programa danes pa je v tem. da se v svoji specifično uniformirani obliki ne želi več za vsako ceno izogniti 30 odkritemu spopadu z revolucionarnimi silami poljskega delavskega ra/.reda. Prav narobe, skuša jih izzvati. da bi lahko sam določil način, kraj in čas spopada. Kljub štrajkom in odporom, kljub silni represiji aretacij in nesmiselnih kaznovanj, kljub vsej praksi, s katero je oblast proglasila lastno ljudstvo'za disidenta, ki si mora s pokoro trde šole produkcije in državljanske pokorščine pridobiti pravico do ..božičnega darila", se /di. da se poljsko ljudstvo ne bo pustilo pognati kar tako v brezupen boj. Danes čas na Poljskem ne dela več v korist etatističnih sil. kajti obnova poljske ekonomije in političnega sistema kot izhod iz vojne diktature po rakovih stopinjah ni možna. Potekanje časa. njegov tempo, pa je seveda lahko /elo različno, vojna diktatura je prav lahko dolgotrajna toda le kot zamrznjeno truplo v čakanju na njegov neslavni pokop. Pač pa se z obstojem hunte na Poljskem odpira mnogo močnejša nevarnost: legitimen postaja rudi desničarski program, celo kot objektivni zaveznik hunte, in zgolj od organiziranosti množic je odvisno, koliko bo ta program dejansko pridobil. Će bo v ljudskem gibanju nastopilo obdobje razkroja zavezništev in uničenja organi- zirane solidarnosti, bo program restavracije meščanske Poljske nujen naslednik, ki bo spremljal in omogočal krepitev vojne uprave poljske province. Del delavskega razreda, ki se je dvignii v neposreden spopad z vojsko, resnično ni imel več česa izgubiti: njegov dokončni poraz bi pomenil upognitev tilnika pred knuto. pristanek na položaj živinčeta. ki ga ženejo v klavnico. Poraz v tem spopadu je bi! neizbežen. Kolikšen je lahko up dolgoročnejšega boja.1 Ohranitev Poljske kliče po političnem izrazu narodne fronte, po formiranju množične politične organizacije, po celoviti demokrati- zaciji dežele, v kateri bi dejanska osnova političnega združevanja in demokratizacije mogla biti le ena: program takega ali drugačnega ukinjanja realsocializma. Noben kompromis ne more pričarati narodne enotnosti, še manj pa program narodne sprave, ki tako zelo spominja n* reakcionarne programe prejšnjega stoletja in sodobnega fašizma. Skozi limanice sprave, reda in mira. pa še z nekaj žemljicami in pečenkami, bi rada propadla manjšina na oblasti obdaržala to oblast zoper interese množic.»pa še z njihovo podporo. Zdi se. cía je tista birokracija, ki si želi igrati vlogo narodnega predstavnika in ustvarjati vtis razsvetljene vladavine, na Poljskem dokončno poražena od svoje lastne frakcije, ki cinično in dovolj umno ve in je to pripravljena tudi razglasiti: vzgojna diktatura ozavešča ljudstvo s pomočjo puške in pendreka, ne pa z videzom demokratizacije. Nobenega popuščanja več! In ker realso- cializem. dovolj podzavestno razumevajoč svoje zgodovinske pred- nike. vedno skuša uveljaviti zlate našitke fevdalne slave in odpreti mistične sfere1, v katerih Poljska še ni propadla in kjer živi panteon zgodovinskih svinjarij svoje večjo eterično življenje, je seveda posegel po vsem tem tudi tokrat. Železni in papirnati človek tu doživljata katarzo, pretvarjata se v angelčka s perutničkami. V tem pogledu je vojaška diktatura v odnosu do realsocializma kot kič v odnosu do umetnosti: živi od njegovih nujnih protislovij, obenem paje ena njegovih lastnih podob. Prevara s spontano nacionalno spravo, s ponujeno roko. ni uspela ali bo lahko uspela taista sprava dosežena pod prisilo bajonetov? Prav lahko tudi v tej situaciji ponižno molimo skupaj s poljsko vladajočo realsocialistično sodrgo. da ljudstvo in delavski ra/red ne bosta preveč rebelirala, lahko prosimo poljskega Boga za ..pameten delavski razred", ki bo spet odložil svoje zahteve ad Kulendas graecas in čakal na boljše čase. Toda ta molitev vodi vse silo poljskega realsocializma. vse javne in tihe svetovne podpornike in /opornike v dogodivščino in presenečenje: kakorkoli se obrnejo, udeleženi bodo pri porazu ali pri zmagi poijske revolucije, če bodo želeli ali ne. Danes ne gre za to. da bi z geostrateškimi računalniki odločili, kakšne šanse ima birokracija in kakšne delavski razred,| se ne bi zmotili v politiki. Danes gre za to, ali bomo pri porazu^ zmagi udeleženi na način revolucije aH na način restavracije in| boj poteka danes vsaj v hvropi na vseh ravneh, v vseh družbah vseh političnih sferah teh družb, njegovi rezultati pa bo dalekosežni za celotno usodo socializma kot svetovnega proces; naslednjem.'vsekakor svetovnem kriznem obdobju. Dajati v ti trenutku kakršnokoli podporo vojaški diktaturi na Poljskem reakcionarno v vsakem primeru, še posebej pa zato. ker se kasn (v primeru, da vojaška diktatura ustali zamrznjeni red) posebni ogorčenja ne bo več dalo izkazovati. Sile revolucije z.o| real socialize m na Poljskem so danes še, kot radi rekajo, „v napoi moči", kljub diktaturi, in dokler so tu, velja ¿dina podpora p* njim. Imajo namreč prav toliko legitimitete kot vojaški udar. in; legitimiteto si niso pridobile na bajonetih tuje armade in oktroira) ustave, ampak v lastnem dolgotranjem in krvavem boju. Duha ni mogoče vrniti v vrč. Dejansko se revolucionirai situacija danes na Poljskem prepleta s kontrarevolucionarno. i izbira med mimo vzpostavo tako ali drugače renoviranega starej sranja, in to isto vzpostavo na krvav način, ni nikakršna izbi Ekonomski ukrepi slavne soldateske pojasnjujejo njen namei Poljska nai postane prisilna delavnica. To je sicer bila do določei mere že prej, v mreži etatističnega socializma, toda voja» socializem je končna izpoved bistva realsocializma: elita, orgai zirana kot uprava delovnega taborišča. S temi ekonomskimi; političnimi ukrepi se ni več mogoče vrniti k stanju, katerega delj bila tudi Solidarnost. Birokracija seje na Poljskem organizirala ki razred za sebe. Ali je sploh še možna odprava realsocializma i relativno miren način, še zlasti na tak. ki ne bo do temelji razrahljal občutljivih svetovnih razmerij in ravnotežij? In. alije* nastopu reakcije na Poljskem, mogoče ohraniti na zahodu proč levega zaokreta? Izkušnje povojnega obdobja, med njimi na lastna, govore, da odprava realsocializma ni čakanje na notran evolucijo centrale tega etatističnega sistema, ta pa šele uvod mirno reformo celotnega bioka naravnih in nadnaravnih zavezi kov. združenih s tako naravnimi silami kot so fetišizem bajonetai blagovni fetišizem, v katerem stoli in mize, /lasti pa moka in mesi plešejo kazačok. Toda tudi „odprava" ni dejanje, razen kolik pomeni brco v rit političnemu vrhu birokratske piramide preobrat te piramide, ampak dolgotrajen in mučen proces, ki ti pri nas poteka še danes. Tudi pri nas skušajo danes vse tendence, prisotne v družbene! življenju, izvleči svojo izkušnjo in poduk iz poljskih dogodka Sprva so sicer bile glavne naloge razumljene kot razlaganje, dat vsaka paralela zgolj „slučajna". Tak pristop k marksistični anali ni posebej ploden, kajti nobena paralela ni zgolj slučajna, čeprav) lahko v analizi izkaže v povsem obratni povezavi in smislu, koti kaže na površju. Toda predvsem je treba analizo narediti. Danesi nujno ustvariti fronto, na kateri bodo zastopane najširše revoluti name tendence naše družbe, tiste, ki gradijo fronto vseh sociali« čnih sil na jasnem programu: delavsko samoupravljanje kot temi socialistične družbe in neuvrščenost kot temelj revolucionad mednarodne aktivnosti te družbe. Te fronte pa ni mogoče zgradi kot nekakšno vsem odprto sprehajališče, ampak le z bojem i diferenciacijo. Vprašanja na katerih mora ta diferenciacija potei) ti. so se že izkristalizirala: smeri in značaj stabilizacije produká skih razmerij, Kosovo in Poljska. Vprašanje Poljske je darr namreč vprašanje sodobne razredne politike na mednarodni sce» in s tem tudi vp^anjé odnosa do lastnega dolgoročnega progran* ki je dolgoročen prav po tem. da ga je vedno treba uveljavljl takoj. 31 UDK: 321.74 (438) : 323.22 (438) Franko Adam: Proti doktrinarnim razlagam »poljskih dogodkov« Najprej bi bilo treba razčistiti in razjasniti nekaj osnovnih pojmov in postavk ter tako pripraviti teren za konceptualni okvir, znotraj katerega bi bilo možno situirati analizo „poljskih dogodkov".1 Namreč diskusije in interpretacije družbenih sprememb na Poljskem v zadnjem letu, ki so se pojavljala pri nas se lomijo skozi lečo predsodkov, špekulacij, doktrinarnih in interesnih omejitev in zavor. Prevladujoča optika je prav tista, ki že vse naprej ve in razjasni in to vse v stilu: poljski delavski razred se je uprl etatističnemu modelu socializma, razmere so zrele za vpeljavo samoupravnega sistema itd. V ozadju te optike je seveda implicitno (včasih pa tudi eksplicitno) sporočilo, češ naš model je vzor, mi že vse imamo, kar oni šele zahtevajo itd. To je že tako ustaljeno, da se že začnejo dvigovati kritični glasovi. Tako je na primer Jože Smole na okrogli mizi o modelih socializma v „Delu" dne 28. 11. 1981 dejal: „Napak bi ravnali, če bi poljske razmere obravnavali skozi očala našega razvoja (ali pa skozi očala drugih praks socializma). Poljska skratka prinaša svojo specifiko v razvoju socializma". Ali Bebler, ki je na istem mestu rekel: „ . .. pri čemer v Jugoslaviji delamo napako, ker dogodke kot so poljski vse preradi razlagamo kot izraz želje po samoupravljanju, oziroma te dogodke enačimo s procesi, ki se dogajajo v naši družbi." Seveda pa ta napaka ali ta želja ne more biti zgolj slučajna. To z drugimi besedami pomeni, da ko govorimo o Poljski, govorimo tudi o nas samih in dejansko se da iz diskusij in mnenj o poljskih dogodkih marsikaj izvedeti o naši lastni situaciji oziroma percepcijah te situacije. Zelo zanimiva je diagnoza že omenjenega politika iz začetka 1981 leta. V njej pravi: „Poljska združena delavska partija, ki si dandanes išče preobrazbo - le-ta pa ni lahka, saj mora lomiti odpore birokratskih, dogmatskih in etatističnih elementov - se vse bolj zaveda, da je pridobiti si zaupanje delavskega razreda in delovnih ljudi prvi pogoj za to, da bi moglo opravljati vlogo vodilne sile."2 Ta stavek je nabit s tolikimi protislovji, da govori kar sam zase. Zato ni čudno da taisti avtor pride v „Delu" (28. 11. 1981) do spoznanja: „Pri tem je tragično to, da poljska partija caplja za dogajanjem in skuša v bistvu braniti sistem, kije preživel." Tu pa se seveda znajdemo na čisto novem terenu. Kateri so torej tisti protisocialistični elementi, ki izrabljajo zdajšnjo situacijo za svoje parcialne in nesocialistične cilje in o katerih je govora tudi pri nas? Shema v bistvu še avantgardne partije, ki da je trenutno zgubila stik z delavskimi množicami, je podrta. Toda mar ni Janžič na televizijski oddaji o Poljski (dne 12. 11. 1981) popolnoma direktno izjavil, da se na Poljskem protisocialistični elementi nahajajo v KOR-u? Celo novinar Stanič je v radijski oddaji dne 15. 12. 1981 dejal, da je KOR vezan s tujimi oziroma zahodnimi centri. Potemtakem je jasno, da v fantazmagorični shemi v bistvu še zmeraj dobre partije kot avantgarde idealiziranega občega delavskega razreda (ki se kot empirična grupacija oz. kot subjekt pojavi le kot kontestator oz. v situaciji štrajka), intelektualci zmeraj potegnejo najkrajši konec. Zatorej bi v tem spisu skušal vsaj nakazati pomen in vlogo intelektualcev v socialnem gibanju in družbenih reformah na Poljskem. Na podlagi proučevanja praktično vseh pomembnejših tekstov in izjav o Poljski, ki so jih pri nas napisali oziroma dali novinarji, politiki (družboslovcev skorajda ni med njimi) ugotavljam, da obstajajo naslednji momenti, ki nastopajo kot „travmatične" točke. To so: 1. ideološko-politični pluralizem v Solidarnosti in sploh v poljski družbi, 2. vloga intelektualcev, še posebno KOR-a, 3. vloga cerkve in religije. Zahteva po političnem pluralizmu je povsem logični nasledek odpora do partijskega ideološkega monopola in do enopartijskega sistema. Dekonstrukcija tega monopola, ki si ga je partija uzurpirala na osnovi svoje zraščenosti z državnim in represivnim aparatom, je conditio sine qua non za vsako iniciranje diskusije o družbenih reformah. Zato nas ne sme čuditi, da se ne samo na Poljskem, temveč v vseh vzhodnoevropskih državah (za zdaj samo v desidentskih oz. oporečniških krogih) postavlja zahteva po političnem pluralizmu. Sam nastanek Solidarnosti je seveda (čeprav se Solidarnost ni deklarirala kot politična institucija) praktično udejanjenje tega pluralizma. Obglavljanje Solidarnosti in vzpostavitev vojaške diktature paje le dokaz več za prepričanje, da so realno socialistični sistemi nesposobni vsake inherente evolucije in da se je s tem v zvezi (kot je rekel Berlinguer) izčrpala perspektiva, ki jo je odprla oktobrska revolucija. Glede vloge intelektualcev: prvič v zgodovini socialnih bojev in delavskega gibanja je na Poljskem prišlo ne samo do pristne delavske revolucije (čeprav moramo imeti pred očmi populistično nacionalno naravo gibanja, pa so jedro gibanja tvorili delavci v smislu novega delavskega razreda), temveč so to veliko vlogo odigrali tudi intelektualci. Ideja o neodvisnih sindikatih, s katero bi se delavci oziroma vsi, ki so v mezdnem odnosu do državno-partijske oligarhije kot delodajalca uspeli konstituirati kot efektiven sankcij ski subjekt, je namreč prišla iz vrst intelektualcev že leta 1965 (Kuron v odprtem pismu partiji). Do pravega in intenzivnega sodelovanja paje prišlo šele po letu 1976. O močni prisotnosti cerkve in religije ne bi rad ponavljal že znanih stvari (o zgodovinskih razlogih itd.), pač pa naj omenim, da ta prisotnost vnaša neke nove elemente, ki morajo nujno vplivati na interpretacijo nekaterih zlasti marksističnih doktrinarnih opredelitev. To je tudi najbolj provokativen izziv marksističnim fundamentalistom pri nas, ki so se konstituirali z „radikalno" kritiko religije, kije zanje brezprizivno reakcionarna. Že Kerševan3 je opozoril na to, da je religiozna identifikacija indikator „odtujitve" in protesta delavskojcmečke baze nasproti ateističnemu in marksističnemu upravno-partijskemu sloju (sam bi tu dodal še nacionalen element, saj je vodüni sloj zlasti partijski vrh percipiran kot „nepoljski"). O tem, kakšna zmeda vlada pri delu (evropskih) levičarjev in marksistov o vlogi cerkve in religioznosti pri poljskem delavstvu in sploh v socialnih bojih v poljski družbi, se lahko poučimo iz članka Angleža McDonalda.4 Le-ta pravi, da se sicer ne strinja z mnenjem britanskih socialistov, da gre na Poljskem za konflikt med tremi stranmi: delavci, partijskim 1 To nalogo pa moj spis opravlja le v skromni meri, saj je precej fragmentaren, nesistematičen in polemičen oris nekaterih, po mojem mnenju sicer zelo relevantnih, karakteristik in specifičnosti socialnih bojev in družbenih reform na Poljskgm. 2 Jože Smole v zborniku Pota Poljske, Komunist 1981, stran 12. 3 M. Kerševan: Katoliška cerkev in vera v zborniku Pota Poljske, Kommrst 1981 4 O. McDonald: Novo delavsko eibanje na Poljskem, Tribuna, nov. 1981 32 vodstvom in kapitalistično kontrarevolucijo kardinala Wyszynskega (sic!), vseeno pa vse manifestacije cerkve in religioznosti zreducira na cerkveno hierarhijo, za katero pravi, da je njena edina ali najpomembnejša funkcija samoperpetuiranje ter da je v zvezi s tem pripravljena na vsak kompromis ter kolaboracijo s partijo. Navedeni avtor nato dalje pravi, da cerkvena hierarhija vsiljuje Solidarnosti nekakšne religiozne simbole in versko obarvane motive. To so docela nevzdržne trditve. Človek se lahko vpraša, .kako je McDonald, ki je znan kot specialist za vzhodnoevropsko opozicijo, sploh lahko skrpucal kaj takega. Glede na to, da ta avtor kot edine zaveznike Solidarnosti omenja KOR-ovce, poglejmo, kako ti opredeljujejo svoj odnos do cerkve in religije. Michnik tako pravi (in to na več mestih), daje cerkev evulirala iz antikomunistične v antitotalitarno ustanovo: „Poljski škofje branijo v svojih pastirskih pismih pravico do resnice, svobode in človeškega dostojanstva. Branijo tudi pravice delavcev,' predvsem pravico do stavke in pravico do zastopanosti preko neodvisnega sindikata. Cerkev, ki nudi odpor pritiskom posedovalcu moči, ki brani načela krščanske etike in se zavzema za človečanske pravice, s tem utrjuje, če hoče ali ne, stališče antikonformizma in dostojanstva, ter je tako stimulans za vse večjo težnjo po temeljnih svoboščinah."5 Podobno stališče zastopa tudi Kuron. ki v akcijskem programu postavlja na prvo mesto boj za svobodo vesti in religije, ter nato še zahteve po svobodi dela, svobodi govora in informiranja ter svobodi raziskovanja. Kdor pozna dokumente Solidarnosti, prav gotovo ve, kako se je ta opredelila. Navedel bi le eno takšnih opredelitev: „Krščanska inspiracija je bila ena od temeljnih idejnih vrednot, ki jih vključujemo v naš program."7 Tu bi opozoril, da so se razhajanja ali diskomunikacija med evropskimi levičarji in marksisti ter med marksistično ali socialistično orientiranimi vzhodnoevropskimi disidenti (tudi o vprašanju religije in cerkve) pokazali že na kongresu v Benetkah leta 1977.8 Da ne bo nesporazuma. V teh izvajanjih navajam dejstva in podatke, ki jih drugi z lahkoto ignorirajo. Prvič, ne mislim, da obstaja nekakšno harmonično razmerje med cerkvijo in Solidarnostjo ter drugimi opozicijskimi skupinami. Po drugi strani pa se na Poljskem kažejo neki novi obrisi v delovanju cerkve. Z drugimi besedami: transformacija cerkve v „razsrediščeno institu- cijo", v de-hierarhizirano, nedogmatsko in populistično ustanovo. Torej nekaj takega kot se dogaja v cerkvah Srednje in Južne Amerike (Salvador, Nikaragva, Gvatemala, delno Čile, Brazilija, Mehika, itd ... . . :> Da bi omenjene „travmatične" točke sploh izpostavili, je potrebno vsaj nakazati zgodovinske paralele. V tem oziru je zame nevzdržna trditgv, ki jo v „Tribuni" razvija nek avtor in kjer hoče pokazati, daje korenine sedanjih razrednih oz. delavskih bojev na Poljskem iskati4 letu 1917. Nič novega verjetno ne bom povedal, če rečem, da je. edina možna paralela sedanjim dogodkom na Poljskem upor v Kronštatu leta 1921. Če primerjamo zahteve stavkajočih iz Gdanska z zahtevami upornikov v Kronštatu, zlahka opazimo zelo podobne formulacije.9 Predvsem pa je pomembno dejstvo, da so oboji postavili zahteve- po svobodno voljenih in neodvisnih sindikatih, ter izrazito politične zahteve, kot so svoboda govora in zbiranja, zahteve po političnem pluralizmu, zahteve za odpravo cenzure in spustitev političnih zapornikov, ukinitev privilegijev za nekatere sloje-grupacije itd. Prav tako so se oboji postavili za priznanje in razširitev individualnega kmetijstva in privatne obrti. Kot pravi eden od kronistov iz Kronštata, so tu med uporniki (tako kot v Gdansku) maševali duhovniki (glej omenjeni članek Siegerta). Dejansko bi bilo treba o Kronštatu kaj več povedati, toda na tem mestu to ni mogoče. Zanimivo bi bilo v tem kontekstu avtorja članka o delavskem gibanju na Poljskem v „Tribuni" spomniti na dejstvo, da koncept „edinonačalije" (sovjetske inačice hierarhične tayloristicne delovne organizacije) ni od boga dan (kot je to zapisal), temveč je njegov avtor oz. zagovornik Lenin. Prav tako ne bi bilo odveč podrobnejše pogledati Leninovo vlogo v likvidaciji delavske opozicije in prepovedi frakcij na 10. partijskem kongresu 1921 (v tem oziru ni čisto točno, kar piše Slivnik v zborniku Pota Poljske, da je Lenin zastopal bistveno drugačna stališča kot Trocki, ki se je zavzemal za militarizacijo sindikatov). Rudolf Bahro, vzhodnonemški disident, ki je v svoji knjigi Alternativa podal eno najbolj lucidnih in teoretsko fundiranih in sintetičnih študij o družbeni anatomiji „realno eksistirajočega socializma", se strinja z Deutscherjevo ugotovitvijo,, da je prepoved frakcij izničila notranje življenje v partiji in znižala samokontrolo partije. Od takrat dalje je bila vsaka opozicija že a priori diskvalificirana. „Kdor hoče kaj spremeniti mora iti na celoto, poizkusiti mora osvojiti oblast nad partijo. Nastal je neizogiben mehanizem bojev za moč, kot je bilo v navadi v orientalskih despotijah." Logično je tudi, da bo doktrinär v naštevanju prelomnih obdobij v tkzv. zgodovini delavskega gibanja v sodobni Poljski izpustil leto 1968. Kot da ni cela vrsta zdajšnjih vodij in sodelavcev Solidarnosti (da ne omenjam KOR-a, pač pa na primer Gwiazdo) izšla iz tedanjih dogodkov in izkušenj, saj Walensa sam med prelomne dogodke prišteva tudi leto 1968 (čeprav tu seveda ni sodeloval). Omenim pa naj, da je pri nas o poljskem letu 1968 (tedaj je tekla študentska kri v Varšavi) pisal Stanič v zborniku Pota Poljske in to dokaj objektivno. Zelo značilna je tu opredelitev znanega poljskega družboslovca, sicer partijsko reformistično nastrojenega, ki pravi: „Znak tega nezadovoljstva so bile študentske demonstracije 1968. leta, ki so jih izkoristile partiji in političnemu sistemu sovražne skupine ..." Malo naprej pa mu uide, da so se tedaj začele represivne akcije ,,ne le proti avtentičnim političnim nasprotnikom, ampak tudi proti ljudem, ki so bili sicer privrženi socializmu, vendar so kritično ocenjevali nastali položaj". (Karakteristična je tudi njegova pridobitev KOR-a, da so ga namreč vodili ljudje, ki so že zdavnaj prej nastopali proti političnemu sistemu Poljske). Mislim, da lahko iz teh opredelitev, ne samo VViatra, temveč tudi njegovega kolege Szcepanskega, vidimo tragično in shizofreno pozicijo panijske inteligence/0 Znano je, da so oblasti demonstracije in proteste študentov in inteligence v letu 1968 začele prikazovati kot „židovsko zaroto" in začele široko antisemitsko kampanjo, ko je moralo Poljsko zapustiti na stotine intelektualcev. Oblastem je takrat uspelo, da so pridobili manjši del delavcev in jih nahujskaii proti intelektualcem in študentom. V letu 1970, ko je spet prišlo do delavskih uporov in nemirov v Gdansku in Ščečinu so bili delavci osamljeni. Do tesnejših povezav pa je prišlo po letu 1976 oz. po demonstracijah v Radomu in Ursusu, ko so oblasti začele odpuščati delavce, ki so se udeležili štrajkov z dela ali pa jih sodno preganjali. Tedaj se je formiral KOR (Komite za obrambo delavcev), ki je sistematično zbiral informacije o odpuščenih in šikaniranih delavcih in jim tudi gmotno in pravno ter medicinsko nudil pomoč. KOR, ki je štel okrog 2.000 članov, je razvil intenzivno polilegalno dejavnost zlasti na področju publiciranja in kontrainformacij (začela je delovati založba Nowa, izdajali so tudi zelo odmeven časopis Robotnik). 5 A Michnik: Die Perspektive der Oposition. eine Evolution der Freiheit, v Menschenrechte Ein Jahrbuch fur Osteuropa, izd. J. Pelican in M Wilke, Rowohlt 1977. stran 306 6 J. Kuron: Gedanken zu einem Aktionsprogramm, v Polen-Frei« Gewerkschaften in Komunismus, Rowohlt 1980 7 Glej zbornik: Zurueckforderung der Zukunft. Macht und Oposition ir den nac-revolutioneren Gesellschaten Suhramp 1977), izd.: Betelhem Meszaros, Rossanda idr. 8 Kuzmanič: K zgodovini delavskega samoupravljanja na Poljskem Tribuna, nov. 1981 V 9 O tem je pisal tudi\l. Siegert (na katerega se sklicuje tudi McDonald, pa sc od njega ni nič naučil) v spisu In die Ecke Trotzki, Lenin. Wiener 1 onim, marec, april 1981 10 J. Wiatr: Poljska 1980 - politična kriza in poti osnove (Tip. 2/1981) (V tej zvezi so poučni tudi Wiatrovi scenariji, ki so bili malo pred vojaškim udarom objavljeni v „Mondu") J. Szczepanski: Traženje razumnog izlaza (Kulturni radnik 3/1981 ) 33 V prvem medtovarniškem stavkovnem komiteju, ki je imel sedež v ladjedelnici ,,Lenin" v Gdansku, je bila trdna vez med delavstvom in intelektualci (oz. med delom opozicijskih kritičnih intelektualcev) praktično izpričana, saj je bil član tega komiteja pesnik Bondkovski, iz same ladjedelnice pa inženir Gwjazda (pozneje vodja radikalnega krila Solidarnosti), ki je imel tesne zveze s KOR-om. V tistem času so bili formirani tudi tkzv. komiteji ekspertov, v katerih so bili različno orientirani intelektualci in znanstveniki in ki so odigrali veliko vlogo zlasti v pogajanjih Solidarnosti z vlado. KOR so razpustili na kongresu Solidarnosti septembra 1981 v Gdansku in vsak, ki je spremljal potek tega kongresa, se je lahko prepričal, da KOR-ovci niso bili nobeni slučajni sopotniki Solidarnosti, pač pa zelo upoštevani člani neodvisnega sindikata. Delavci so to že poprej večkrat dokazali, ko so s štrajki prisilili oblasti, da so iz zaporov izpustile aktiviste KOR-a. Kljub temu, da na Poljskem množična in intenzivna povezanost med delavci in intelektualci predstavlja skorajda zgodovinski novum, pa večina analiz tega „pojava" ne jemlje dovolj resno ali pa ga preprosto ignorira. Razlog je prozaičen. V doktrinarjevo konstrukcijo realnosti vnašajo intelektualci s svojim izrazitim idejnim in političnim pluralizmom dodatno zmedo. Dodatno pravim zato, ker je že itak evidentno, da poljsko delavstvo ni našlo v marksizmu teoretske in ideološke artikulacije svojih bojev in zahtev. Skupine intelektualcev okrog KOR-a (to je tiste, ki so bile najbolj povezane s Solidarnostjo) pa so glasniki različnih idejnih koncepcij in političnih nazorov.1 Ko so W. Brusa, znanega poljskega ekonomista (ki pa živi v emigraciji) v „Marxism Today" vprašali ali se strinja z ekstremno trditvijo Kolakovskega, da je na Poljskem marksizem mrtev, je odgovoril: „Ne ukvarjam se z izdajo osmrtnic. Toda kolikor mi je poznano, je danes na Poljskem malo ljudi, ki bi se sami imeli za marksiste, seveda ne računam pri tem na ljudi, ki to morajo biti po službeni dolžnosti." Zato je zavajajoča in skrajno ideološka trditev, npr. avtorja članka v Tribuni, ki pravi (v zvezi z delavskim uporom na Poljskem); „Marx, ki so ga bili okinčali z rožami pozabe, je spet vstal od mrtvih". Podobno je z Lerotičem (ki je v Kulturnem radniku uredil številko o Poljski), ki pravi, daje v poljskem slučaju treba govoriti o sintezi marksistične misli in delavskega gibanja. Značilno za doktrinarje je, da v poljskem delavstvu iščejo neko radikalno - revolucionarno, „ta pravo" jedro, ki ni niti pod vplivom Walense (ki je katoličan), niti pod vplivom KOR-a in drugih.12 Na vsak način se hoče zabrisati in potlačiti tisto, kar že nekaj časa v realnem socializmu išče svoj prostor „pod soncem": politični in idejni pluralizem (za katerega ni nujno, da bi se izražal v obliki parlamentarne demokracije), avtonomija gibanj za družbene reforme in priznanje različnim organizacijskim interesnim strukturam.13 Nič ne bi bilo bolj zgrešeno kot iz manjka marksistične artikulacije sklepati na insuficienco (ali celo regresijo), socialnega gibanja na Poljskem. Iz temeljnih zahtev in programov Solidarnosti je popolnoma razvidna socialistična poanta: zahteve po ukinitvi eksploatacije, zahteve po družbeni egalitarnosti, zavzemanje za samoupravni- decentralizirani družbeno ekonomski sistem. Sicer pa je že sama organizacijska struktura in praksa Solidarno- sti dokazovala visoko politično kulturo in toleranco njenih članov. 11 Takole je orisan politični „profil" KOR-ovcev; J. Andrzejewski prej član PZDP, zdaj levo katoliško orientiran; J. Kuron bivši študentski vodja, leta 1968 je bil zagovornik delavskih svetov in demokracije v bazi (naj dodam, da je Kuron lani izdal v Franciji knjigo s pomenljivim naslovom „Levica brez Marxa'.'): A. Michnik. prej komunist, zdaj bolj socialdemokrat, itd. . . (K. Reinhardt; „Polen 1977-Gierek, ein zweiter Husak" v zborniku „Menschenrechte", izd. Pelican in Wilke. Rowohlt. 1977). KOR pa ni razumel svojega delovanja v smislu politične opozicije, temveč bolj v smislu širšega gibanja za državljanske in človečanske pravice. V tem kontekstu pa jé treba tudi upoštevati, da se omenjenih političnih profilov ne da brez presežka interpretirati skozi zahodna evropska politična očala. Omenil sem že. daje na konferenci v Benetkah prišlo do razhajanj in „semantičnega gapa" med (novo) levičarji iz zahodne in vzhodne Evrope, Klasično izšolanim marksistom je namreč težko priznati borbi za človečanske in državljanske pravice kakšen poseben (revolucionarni) domet - zanje je to buržoazna dimna zavesa. Eno pa je gotovo; za večino (ali pa za vse!) tudi socialistično in marksistično^orientiranih „disidentov" na vzhodu je to prvo oprijema- lišče v boju za družbene spremembe. Na tem mestu si je treba kar najbolj zapomniti to kar je izrekel Hegeduesz: ,... kot komunist ponavljam, da so svoboda posameznika, kulturna in duhovna neodvisnost vsakega človeka, najgloblje marksistične vrednote. Kdor jih ne respektira in na vzhodu danes niso respektirane ta je še vedno stalinist.". 2 b) podedovana družbena delitev dela, nerazvitost produktiv- nih sil, zapostavljanje razrednega boja, obkroženost s svetovnim kapitalističnim trgom, objektivno nujno reproducira določeno blagovnost družbene reprodukcije (ekonomske reforme, ,,črno" popoldansko tržišče . . .), kar je v nasprotju s planskim znača- jem ekonomskega sistema, birokratsko podobo političnega sistema in njegovo ideologijo socializma kot negacije kapita- listične družbe; c) plansko urejanje družbene reprodukcije zagotavlja polno zaposlenost delovne sile, enakomernejši in hitrejši gospodarski razvoj, vendar pa hkrati povzroča njegovo ekstenzivnost, ne- racionalno alokacijo produkcijskih tvorcev (pomanjkanje ekonomskih kriterijev investiranja), neizkoriščenost produkcij- skih sposobnosti, neprilagodljivost produkcije potrošnji, nizko produktivnost dela . . .; d) nedomišljenost planske metodolgoije (pomanjkanje plan- skih informacij, nedodelanost kibernetskega sistema upravljanja, nasprotuje med narodnim družbenim računovodstvom in finančno nesamostojnostjo produkcijskih enot), birokratsko upravljanje s produkcijskimi enotami in njihovimi združenji (podjetje, kombinat, panoga, resor, ministrstvo), povečuje neracionalnost delovanja gospodarskega sistema, povečuje stroške na račun njegove družbene koristnosti; e) pomanjkanje demokratičnega ekonomskega mehanizma uravnavanja družbene reprodukcije zamenjuje materialne interese neposrednih producentov z materialnimi in nematerialnimi inte- resi birokracije na vseh ravneh družbene hierarhije . . . Birokracija dosega svojo politično legitimnost preko ekonom- ske racionalnosti, zato protislovja družbene reprodukcije in neracionalnost gospodarskega sistema neposredno ogroža njeno politično dominacijo, ideološko neoporečnost in partisko suve- renost v podobi končnega razsodnika. Ohranjanje ekonomske učinkovitosti birokracija dosega z neprestanim reformiranjem ekonomskega sistema, ki vseskozi niha med plansko usmerje- nostjo in blagovno produkcijo, centralizacijo in decentralizacijo, prevlado političnih metod ali ekonomskih zakonitosti. Ker je politika prevladujoča moč družbe, se ekonomske reforme uveljavljajo relativno hitro (vsaka ekonomska reforma je hkrati birokratska, politično pravna reforma), saj z njimi birokracija vzpostavlja takšno institucionalno obliko ekonomskega sistema, ki racionalneje rešuje ekonomske probleme in s tem legitimnost nje- nega obstoja. Ekonomske reforme so vedno povezane z vprašanjem potije- vanja ali zanikanja blagovne produkcije, s čimer potrjujejo: a) da je vzpostavljanje in priznanje blagovne produkcije posledica zgodovinsko nujnega usklajevanja produktivnih sil in produkcijskih odnosov ter zgodovinsko dane stopnje razvoja razrednega boja; b) da blagovna produkcija ob planskih popravkih (plansko tržni ekonomski sistem) zagotavlja večjo družbeno racionalnost, povečuje ekonomsko in politično demokratičnost, poudarja materialne vzpodbude, produktivnost in intenzivnost gospodarje- nja. izboljšuje zadovoljevanje osebne potrošnje, življenjski standard . . .; c) da reforme ekonomskega sistema kljub svojim možnostim ne omogočajo temelj itej šega preblikovanja družbenorazredne strukture, ker bi s tem birokracija kot osnovna nosilka reforme izgubila ekonomske temelje svoje politične dominacije (od tod tudi neuspešnost reform in njihovo stalno obnavljanje, ker so politično premalo radikalne in zato ekonomsko neučinkovite). V strategijah ekonomskih reform lahko opazimo tri osnovne usmeritve: nekateri poudarjajo reprodukcijo obstoječega gospo- darskega sistema, drugi predlagajo reformo sistema planiranja in vodenja gospodarstva na osnovni matematično kibernetskih računskih metod (Kantorovič. Novožilov). tretji pa se zavzema- jo za svobodnejše delovanje ekonomskih zakonitosti trga in tržnih kriterijev (liberman, Lisičkin). Med ekonomskimi reformami vzhodno evropskih dežel SEV-a (Sovjet ekono- mičeskoj Vzaimopomošči) je posebno pomembna Kosiginova reforma 1965. leta, kateri so sledile v razmeroma kratkem Času ekonomske reforme tudi v ostalih socialističnih državah. Osrednje naloge gospodarske reforme, ki jo je na september- , skem plenumu CK KPSZ 1965. leta potrdil najvišji partijski organ SZ', lahko opišemo kot: a) razvijanje gospodarskega računa (hozraščot) znotraj podje- tij, med podjetji in med podjetji in planskimi organi; b) povečanje finančne samostojnosti podjetij in razširjenje meja bančnega in kreditnega sistema; c) izboljšanje planskega sistema z uporabo matematičnih me- tod, kibernetike in elektronskega ekonometričnega simuliranja, ki naj zagotove proporcionalen razvoj gospodarstva (realni, koordinirani, optimalni plani); d) poudarjanje demokratičnega centralizma (Lenin) in ukinja- nje prevelike vloge administracije v planskem sistemu (poveča- nje samostojnosti podjetij, naraščanje samoupravnih pravic ne- posrednih producentov); e) zviševanje tehničnega in tehnološkega razvoja ter organiza- cije plansko tržnega sistema gospodarjenja; 0 večje izkoriščanje blagovno denarnih odnosov in kategorij; g) razširjanje mednarodne delitve dela, vključevanje v njo in povečanje mednarodne socialistične integracije. Po mnenju J. Wilczynskega je osnovna slabost socialističnega ekonomskega sistema njegova nesposobnost reševanja mikro- ekonomskih problemov (ekonomske racionalnosti produkcijske enote, podjetja), zato reforma 1965 poudarja kvalitativne faktorje gospodarskega razvoja (izkoriščanje produkcijskih spo- sobnosti, polna zaposlenost delovne sile, povečanje produktivno- sti dela, decentralizacija upravljanja, boljše izkoriščanje kreditne- ga mehanizma !. .*. Svojevrstna enotnost trga in plana še ne pomeni vnaprejšnje liberalizacije diužbene reprodukcije, kot jo razume liberalna ekonomska teorija (Mises, Hayek, Eucken, Robinson) temveč zgolj realno zgodovinsko mesto blagovne produkcije in tržnega mehanizma v njej (R. Aron govori napr. o ,,mešani ekonomiji"). Med teorijami o vključenosti blagovne produkcije v socialistični produkciji proces lahko odkrijemo: a) teorijo čistega tržnega socializma, ki plan skoraj v celoti nadomestiti s trgom, alokativno, selektivno in prerazdelitveno vlogo plana prevzame planskost samih blagovnih producentov (Lerner. Dickinson); b) teorijo o dvosektorskem socialističnem gospodarstvu, kjer planski sektor upravlja s produkcijo produkcijskih sredstev, tržni sektor pa uravnava produkcijo potrošnih sredstev (Lange, A. Nove); c) teorijo o tehničnem značaju trga, kjer vrednostni papirji in blagovne kategorije (blago, denar, stroški, dohodek) omogo- čajo papirnato kalkuliranje in obračunavanje na osnovi ekonom- skega računa (vrednostno in materialno primerjanje vložkov — inputa in učinkov outputa; J Prybyla); d) teorijo elektronskega trga. kjer papirnate. cene (shadow prices) igrajo vlogo parametrov v matematičnih in kibernetskih modelih upravljanja družbeno produkcijskega procesa (mate- matični socializem Wilesa. Koopmansa); e) teorijo konvergence, ki razume afirmacijo trga v socia- lizmu in povečanje planskosti v kapitalizmu kot zametke enotne postindustrijske družbe brez ideoloških predznakov (Tinbergen. Aron . . .) Zaključimo lahko, da reformiranje ekonomskega sistema in vzpostavljanje večje vloge blagovne produkcije pomeni: a) da ekonomski sistem, ki temelji na državni lastnini, centralno planskemu koordinacijskemu mehanizmu in vsesplošni etatizaciji (birokratizaciji) družbenega življenja, ne dosega zgo- dovinsko željenega in objektivno možnega družbenoekonomskega razvoja: b) da decentralizacija ekonomskega sistema še ne pomeni nje- gove demokratizacije, ker se ekonomska reforma (plan trg, cen- tralizacija decentralizacija, država samoupravljanje) 43 razkriva kot politična reforma birokracije in njene ekonomske legitimnosti (W. Brus govori o „destalinizaciji sistema s stali- nističnimi metodami"); c) da birokracija ni osnova temveč le zunanja oblika poli- tične dominacije, kjer osnovo političnega in ideološkega despotizma predstavlja nujno oblikovanje ekonomskega sistema (konstruktivizem „socialističnega produkcijskega načina") ter uspešnost njegovega delovanja v družbeni reprodukciji. 17 OBUKE RAZREDNEGA BOJA IN ISKANJE NOVE ZGODO- VINSKE ALTERNATIVE Osrednjo značilnost „etatističnega produkcijskega načina" socialističnih dežel vzhodne Evrope predstavlja dominantnost politike nad ekonomijo. Vsak produkcijski način, ki temelji na: a) nasprotju dela družbe, ki ima monopol nad družbenimi pogoji dela in neposrednimi producenti (monopol lahko izvira iz ekonomske moči privatne lastnine ali pa iz dominantne poli- tične moči zunaj samih lastninskih odnosov); b) prisvajanju preseženega dela neposrednih producentov v korist dela družbe, ki poseduje produkcijska sredstva ali monopol- no upravlja z njimi, zahteva določno obliko države kot sredstvo zaščite razredne dominacije, zagotovilo politične oblasti, ekonomske ter nacio- nalne družbene enotnosti in celovitosti. Država kot oblika raz- redne dominacije in družbene povezanosti obstaja samo v pro- dukcijskih načinih, ki temelje na različnih zgodovinskih oblikah mezdnega dela. V tem pomenu je država tesno povezana z bla- govno produkcijo, fetišizem blagovne produkcije je samo druga stran fetišizma politične dominacije (oblast se materializira v blagu in blago kat družbeni odnos postaja oblast). Država in blagovna produkcija v socializmu predstavljata dialektično enotnost istega zgodovinskega procesa, ki izhaja iz nepreživelih oblik kapitalističnega produkcijskega načina (objek- tivna nujnost delovanja zakona vrednosti) in njegove razredne strukture (birokracija). Podržavljanje produkcijskih sredstev pomeni ekonomsko osnovo politične in ideološke moči, ki se posebno jasno oblikuje v vodilni vlogi partije. Partija nado- mešča nerazvitost in nedodelanost ekonomskega sistema z vse- obsegajočo politično in ideološko prevlado kot utelešenje sploš- nih interesov delavskega razreda in družbe kot celote (deluje v imenu delavskega razreda za delavski razred). Tako država, partija kot tudi nepresežna blagovna produkcija povzročajo na eni strani reprodukcijo elementov starih produkcijskih načinov in na drugi strani razredni boj za vzpostavljanje prevlade socialističnega produkcijskega načina kot ideološke podobe revolucije in realne možnosti zgodovinskega razvoja. Eno izmed osnovnih protislovij socialistične prakse je potem- takem odnos med neposrednimi producenti kot nosilci ekonom- ske, politične, sociokulturne oblasti socialistične družbe in državnim birokratskim in partijskim monopolom upravljanja družbene reprodukcije) je v takšnih razmerah usmerjen proti dominantnosti političnega in ideološkega upravljanja družbene produkcije, zato se vspostavlja najprej na ekonomskem podro- čju. Ekonomija tako predstavlja temelj razrednega boja delav- skega razreda: a) ker je zaradi politične dominantnosti ekonomski sistem nerazvit in zapostavljen ter tako ekonomsko neučinkovit in protisloven (padanje gospodarske rasti od začetka šestdesetih let. disproporcionalnost gospodarskega razvoja z izrazitim zaostajanjem kmetijstva, nizka produktivnost dela. počasno uveljavljanje novega tehničnega napredka kot faktorja gospodar- ske rasti, pomanjkanje delovne discipline in cinizem do uradne družbene gospodarske ureditve . . .): b) ker je poudarjanje ekonomskih razsežnosti družbenega raz- voja alternativa politični in ideološki vseobsežtiosti. ki jo želi preseči s celovito ekonomsko reformo in hkrati drugačno druž- beno nadgradnjo (odmiranje države, partije in prikrite blagovne produkcije s pomočjo samoupravljanja, družbenega upravljanja in planskega dopolnjevanja objektivno delujočega zakona vred- nosti). Nezadovoljstvo z neučinkovitostjo in neracionalnostjo eko- nomskega sistema, odtujenost političnega odločanja in prozor- nost ideološkega konstruktivizma vodi delavski razred sprva v relativno neorganizirane, spontane oblike razrednega boja (posamezni štrajki, delavski nemiri, politične demonstracije . . .). ki pa kasneje preraščajo v politično organizirano vsebinsko opredeljeno delavsko gibanje. Kot primer lahko navedemo češkoslovaško pomlad 1968 in poljske nemire 1980, med kate- rimi pa je kljub nekaterimi podrobnostmi precejšnja vsebinska razlika. Podrobnost predstavlja „pasivna revolucija" (A. Gramsci) vsestranske družbene reforme: a) oživljanje vsebine in oblike blagovne produkcije in enako- vredno vključevanje zakona vrednosti kot zakona ekonomije delovnega časa (znotraj okvirnih planskih proporcev) b) tovarniška demokracija, oživljanje samoupravnega odloča- nja preko relativne samostojnosti blagovnih producentov; c) preseganje države, političnega in ideološkega monopola partije, ki postaja v revitalizaciji strankarske demokracije zgolj vspodbudnik družbenih sprememb. V primeri z nekaterimi prejšnjimi zgodovinskimi poizkusi kot napr. Berlin 1953, Madžarska 1956, Poljska 1956... sedanja revolucionarna vrenja izražajo višjo stopnjo razredne zrelosti delavskega razreda. Kritika etatizma petdesetih let se ni zaveda- la, da osrednji družbeni problemi izhajajo iz protislovij „eta- tističnega produkcijskega načina", da rešitev družbenih proti- slovnosti ni. v politično institucionalnih spremembah, v tej ali oni partijski ideologiji, temveč v produkcijskih odnosih, v logiki in vsebini ekonomskega sistema družbene reprodukcije. Vendar pa med praško pomladjo in revolucionarnimi dogodki 1980 na Poljskem vidimo nekaj temeljnih različnosti, ki izvirajo iz: a) drugačne vloge revolucionarnega nosilca sprememb: češko- slovaško družbeno reformo vodi sama partija po svoji notranji reorganizaciji (Novotnyja zamenja Dubček). poljska reforma pa temelji na organizirani revolucionarni akciji delavskega razreda zunaj partijskega okvira (partijske spremembe Gomulka-Gierek -Kania-Jaruzelski so tako v začetku sedemdesetih kot tudi osemdesetih let šele posledica in ne vzrok družbenih spre- memb); b) specifičnosti poljske zgodovine, ki pomeni zgodovino dvestoletnega boja za nacionalno neodvisnost in stoletnega boja delavskega razreda, skozi katero je dobil izredno bogate revo- lucionarne izkušnje strategije razrednega boja (Poljska je napr. med obema vojnama po številu štrajkov na tretjem mestu v svetu); c) spremenjenih razmerij svetovnih političnih sil. ki se razvi- jajo v protiofenzivi kapitalske ideologije in politike (M. Thatcher - R. Reagan), zaostrovanja blokovskih nasprotij, do- sedanji sovjetski po'itiki proletarskega internacionalizma in nje- nih političnih in vojaško strateških posledicah (Berlin 1953. Madžarska 1956. Češkoslovaška 1968. Afganistan 1980 . . .) in pre- prečujejo možnost neposredne vojaške intervencije SZ ter drugih držav Varšavskega pakta (zamenja jo zato notranja vojaška dikta- tura); d) v posebnosti gospodarske strategije Poljske v sedemdesetih letih (Gierekov gospodarski program kot odgovor na delavske 17) Glej dela: J. Wilczynski. Socialist Economic Development and Reforms, NLB, London. 1972 A. Nove. The l'SSSR: The Reform that-Neviy Was, v Reforms in the Soviet and Lastern European Economies. MUP 1972 Schroder A., Soviet Economics Reform, A Studv oí Contradiction. Soviet Studies. 1968. No. 3 ** zahteve 1970-71), ki je temeljil na modernizaciji industrije in povečanju produktivnosti dela s pomočjo uvoza zahodne kapi- talske tehnologije in tujih kreditov, s čimer postaja poljsko gospodarstvo ekonomsko odvisno od zahoda (konec leta 1981 Poljska dolguje nad 500 zahodnim bankam več kot 25 mia do- larjev, njene letne anuitetne obveznosti znašajo 5-6 mia dolar- jev in predstavljajo 92 7c stopnjo zadolžitve glede na devizni priliv države). Ekonomska kriza na Poljskem razkriva številna protislovja, ki ne izhajajo samo iz napak vsakokratne ekonomske politike tem- več iz protislovnosti „etatističnega produkcijskega načina"' samega. Pretirana centralizacija ekonomskega odločanja onemogoča iniciativo podjetij in posameznika v njem, poglablja se disproporcionalnost med razvojem prvega oddelka in narašča- jočimi potrebami za potrošnimi dobrinami (pomanjkanju dobrin t. i. luksuzne potrošnje se pridruži tudi pomanjkanje dobrin osnovne potrošnje), neustrezna agrarna politika zmanjšuje agrarno produkcijo (80f/£ zemlje pripada privatnemu sektorju, ki je izredno občutljiv na določeno politiko odkupovanja produkcijskih presežkov), velik obseg investiranja spremlja nizek koeficient njihove ekonomske učinkovitosti (1981 leta je za- ustavljeni 700 investicij v vrednosti 327 mia. zlatov). neureje- nost tržnih razmer (povečanje cen ob državnih kompenzacijah za cene osnovnih dobrin, pojav „črnega trga"), neprestano znova ruši reprodukcijske celote družbene produkcije. Ta in še druga protislovja gospodarskega sistema so na Polj- skem v zadnjih treh letih znižala družbeni produkt za četrtino, povečalo se je število brezposelnih, radikalno se je znižal življenjski standard delavskega razreda, ki je ob kaotičnosti celotnega družbeno reprodukcijskega procesa v osnovi zrevo- lucioniral delavski razred. Toda kljub temu vlada (in partija) kot vodilna ekonomska in politična sila ni pripravila nikakršne- ga celovitega programa reform, ki bi presegle sedanjo družbeno krizo na Poljskem. Poizkus male reforme 1981 (decentralizacija odločanja, vzpostavljanje delavske demokracije v tovarnah, zmanjšanje administracije v gospodarstvu in državnih strukturah za 90 tisoč zaposlenih, zamrznitev cen in racionalizacija potrošnje . . .) ni presegel dosedanjih programov Gomulke in Gie- reka. ker jih preprosto ni mogel preseči. Reforma ekonomskega sistema zahteva namreč priznanje obstoja blagovne pro- dukcije. delovanja zgodovinske oblike zakona vrednosti, kJ pa ne predstavljajo zgolj tehničnega sredstva družbene reprodukci- je. temveč vzpostavlja hkrati določene produkcijske odnose - decentralizacijo upravljanja s produkcijskimi sredstvi in prisvaja- nja tržno realiziranih produktov dela. Decentralizacija in relativna avtonomnost blagovnih produ- centov zahteva demokratizacijo političnega in ekonomskega sistema, vzpostavljanje pluralističnega socializma nasproti „sivi" monolitnosti (A Gorz) političnega in ideološkega monopola. Stopnja demokratičnosti v družbi se izraža v možnosti alterna- tivnega izbora, ki predpostavlja celotno preferenčno lestvico (vrednostni sistem) v odvisnosti od razredne družbene strukture in zgodovinske stopnje razvoja razrednega boja. Poljske družbene razmere so dokončno razgalile zgodovinsko potrebo državnega socializma po pluralistični reformi socia- lističnega razvoja, ki bo hkrati tudi demokratična. Ustanovitev svobodnih sindikatov, ki niso niti državni niti odvisni od vlade in partije, temveč samostojno, svobodno odločajo o strategiji razrednega boja in nadaljnjega razvoja socializma, je neprecenlji- vega pomena za vspostavitev pluralističnega socializma (glej Kar- deljevo razumevanje pluralizma samoupravnih interesov). Pri do- ločanju politične demokratizacije izhajamo iz Marxove oprede- litve, da je osvoboditev delavskega razreda njegovo lastno zgo- dovinsko dejanje, da je svoboden razvoj posameznika v novi družbi pogoj za svoboden razvoj vseh. Avtentična socialistična revolucija zavrača lažno dilemo: ali revolucionarno razredna demokracija (temelječa na državni lastnini) ali humanistična osvoboditev človeka kot posameznika (buržoazna svoboda teme- lječa na privatni lastnini), ker sta demokracija in socializem dialektična enotnost socialistične družbe od samega začetka revolucionarnega prevrata. Zgodovinski razvoj sodobnih socialističnih revolucij potrjuje, da je vprašanje demokratičnosti eno od temeljnih vprašanj socializma, ki se neprestano postavlja v družbeni reprodukciji, tako v obliki zahtev po povečanju osebne svobode kot tudi po povečanju demokratičnosti v samem procesu produkcije (bla- govna produkcija). Nasproti takšni zgodovinski spontanosti de- lavskega razreda (vse socialistične revolucije so v svoji osnovi demokratične in temeljijo na določeni obliki samoupravljanja) se uveljavlja ideologija, da je siromaštvo socializma (prvobitna socialis- tična akumulacija) mogoče premagati samo z aktivizacijo širokih ljudskih množic pod vodstvom vrhovne politične oblasti, z upoštevanjem železne discipline in enotnih družbenih (držav- nih) interesov. Tako se na vseh bistvenih točkah družbene pro- dukcije pojavlja država in sistem politične dominacije, ki na eni strani reproducira vodilno vlogo politične birokracije in na drugi strani vse bolj zanika zgodovinsko vlogo delavskega razreda. Etati- zem se ne ustavi v mejah samih produkcijskih odnosov (državna lastnina, državno planiranje), temveč se usmerja na celotno družbeno reprodukcijo v politični, sociokulturni in ideološki sferi; postaja skratka družbena totalnost. Da bi eta- tizem ohranil celovitost svoje dominantnosti, ne izbira med ob- likami in sredstvi svojega uveljavljanja (od mirne reforme, ki ni- koli ne postane dejanska nova forma, do neposredne vojaške intervencije). Poljska družbena kriza je dokazala, da se mora v socialistični družbi politični sistem in ideologija nenehno prilagajati spre- membam ekonomske strukture v obliki dialektične odvisnosti samoupravljanja in države. Revolucionarna pot reforme v vseh nje- nih družbenih razsežnostih, debirokratizacija in demilitarizacija živ- ljenja družbe, je v sedanjem trenutku Poljske edina alternativna pot, ki vodi k novi, stabilnejši družbeni prihodnosti. Te pa ne potrebuje samo poljski delavski razred, temveč hkrati vse napredno svetovno gibanje, ki v socializmu s človeškim obra- zom vidi zgodovinsko alternativo svoje lastne prihodnosti. UD K : 321.74(438) : 33(438) Franček Drenovec: Ob razpletu neke socialistične strategije i Ob koncu leta 1970 je prihajala Poljska spet na prag težke ekonomske, socialne in politične krize. Decembra 1970 je po zamenjavi na vrhu novi predsednik CK PZDP Gierek razglasil „novo ekonomsko strategijo," pod geslom: ,,Zgradimo drugo Poljsko. " Namen je bila popolna tehnološka preobrazba gospodar- stva, centralna točka nove strategije pa masovni uvoz tuje, zahodne tehnologije. Tempo procesa „modernizacije", kije sledil, je bil izreden. Uvoz tehnologije je kanalizirala Poljska predvsem v predelovalno industrijo (strojnopredelovalno, elektro, avtomobilsko industrijo itd.) in v tehnično modernizacijo kmetijstva (kmetijska mehaniza- cija, gnojila itd,). V 1970-ih letih je znašal delež investicij v družbenem proizvodu povprečno okrog 40 %. Proizvodnost dela v poljskem gospodarstvu je v primerjavi s povprečno letno rastjo 4,4 % (SZ: 5,8 %) v predhodnem desetletju, med leti 1971 in 1975 rasla po povprečni stopnji 7,9 % letno (v času ko je padla le ta v SZ na 4,8%), najvišji znotraj SEV-a. Družbeni proizvod je naraščal v tem istem obdobju po izredno visoki poprečni stopnji 9,8 % letno, v primerjavi s 6,2 % za celotni SEV. Dve tretjim te rasti so pripisali ekonomisti neposrednemu učinku tehnološkega uvoza. Med leti 1970 in 1976 je rasla trgovinska izmenjava z razvitimi Zahodnimi deželami (predvsem evropskimi: najprej s Francijo, pa Anglijo in Italijo, od 1972. leta dalje pa prevladuje ZR Nemčija) vsako leto za celih 30 % v povprečju. Delež uvoza iz teh dežel je porasel v tem zelo kratkem času s 26 % na polnih 49 % skupnega poljskega uvoza. Gospodarski rezultati za drugo polovico desetletja pa so potem nenadoma povsem drugačni. Med letom 1976 in 1980 je poljski družbeni proizvod naraščal samo še za 1,6% letno (povprečje SEV: 4,2%). Kmetijska proizvodnja, kije bila modernizacije zelo močno deležna, je rasla med leti 1975 in 1979 povprečno samo za 0,7%, počasneje od rasti prebivalstva. Uvoz žitaric z Zahoda seje od začetka do konca desetletja početveril, na okrog 8 milijonov ton letno. Poljski izvoz nazaj na Zahod že vse od začetka ni sledil tempu uvoza. V času, ko se je delež Zahoda v poljskem uvozu skoraj podvojil (od 26 na 49 %), je porasel delež poljskega izvoza na Zahod z 29 % na samo 32 % skupnega izvoza. Ni bilo pričakovanega povratnega izvoza iz moderniziranih proizvodnih sektorjev, ohranjal se je le stari tradicionalni izvoz v Zahodno Evropo, predvsem premog in jeklo. Negativni saldo trgovinske menjave z Zahodom je znašal 1976. leta že 2,9 milijard dolarjev, v primerjavi z (manjšim) presežkom še leta 1970. (Po 1977. so se tekoči primanjkljaji zaradi omejevanja uvoza sicer že zmanjševali.) Kopičil se je poljski dolg. Po minimalni varianti (podatki so različni) je dosegel sredi 1981. leta že 25 milijard dolarjev, razen 2 - 3 milijard vse na Zahod in večinoma po neugodnih komercialnih pogojih. Po letu 1974. so že naglo naraščale obveznosti tekočega odplačevanja dolga, zelo slabo pokrite s tekočim pridobivanjem potrebnih konvertibilnih sredstev. 1979. leta je zapadlo za okrog 5.5 milijard dolarjev dolga (tri četrtine le-tega konvertibilnega), po predvidevanjih za leto 1980 že 7,2 milijardi. Razmerje tekočega odplačevanja konvertibilnega dolga do tekočih konvertibilnih zaslužkov se je ob koncu desetletja že približevalo povsem iracionalnim 100 odstotkom. V letu 1980 je družbeni proizvod dežele padel za 4 %, v letu 1981 za nadaljnjih 13 %. Kmetijska proizvodnja je padla 1980. leta za skoraj 10 %, z najbolj občutnimi posledicami za oskrbo Poljakov z osnovnimi življenjskimi potrebščinami. Avgusta 1980 je prišlo končno do znanega političnega razpleta (začasnega!) strategije ,,modernizacije". Ta burni politični razplet je pritegnil oči sveta k Poljski. Pred tem so procesi, katerih razplet je moral biti tako buren, na Poljskem tekli že celo desetletje. Zgoraj je priložena kratka in najbolj groba ekonomska kronologija, ki prikazuje naraščajoče zadolževanje in spremljajoče ogromne težave poljskega gospodar- stva v drugi polovici desetletja, ki so pripravljale teren politični krizi. Pred tem, torej ne samo pred letom 1980, temveč tudi pred letom 1975-1976,'pa so bili v polnem teku specifični procesi Gierekove „nove ekonomske strategijeki so šele očitno pravo problemsko mesto za razumevanje vseh kasnejših manifestacij krize. Raznolika poljska kriza je bila v svoji osnovi kriza te nove ekonomske strategije. To je bila strategija gospodarske prenove na način uvoza tehnologije. Zakaj ni uspela, kaj je šlo tu narobe? II Indentificirajmo najprej pobliže, kaj je bilo tisto - ,,tehnolo- gija", kar je bilo predmet poljskega uvoza. Pogledati moramo iz ideološke perspektive poljskega rednega socializma, ki je bilo okolje sprejete odločitve o uvozu in konkret- nih konsekventnih načinov koriščenja uvoženega blaga. Gre namreč za zelo določene posebnosti te perspektive: za istovetenje ..tehnološkega" s tehničnim oz. meterialnim: z materialno tehniko proizvodnega procesa, z ..orodji dela". V področju osnovnega teorijskega jezika je to problematika ..proizvodnih sil", v posebnem jeziku ..realnega marksizma" tematika ,,materialnih " proizvodnih sil. materialne baze gospodar- stva in družbe v smislu njunih materialnih proizvodnih sredstev (v jeziku moskovske Pravde: ..Vse proizvodne sile - tovarne, zavodi, rudniki, elektrarne, zemlja - "; iz odgovora KPI). Realni marksizem je vse na relaciji dilem in nasprotij med ..kapitalizmom" in ..socializmom", med proizvodnimi odnosi te in one vrste, kjer je. razumljivo, posebno zanimiva in privlačna tema iskanje in operiranje z ne-kapitalističnimi. socialističnimi proizvodnimi odnosi. Potrebni o precej koreniti posegi v telo družbenopriznane- ga teorijskega sistema, in med najbolj prizadetimi postanejo seveda njegova mesta o ..materialni" bazi. ..materialnih" determinantah družbenih procesov. Realni marksizem odpravi resnost in sploh problematiko teh mest z njihovim prevodom ven iz družboslovja v praktično naravoslovje, fiziko in tehniko. Teorijski voluntarizem je seveda le posebna sestavina enako- vrednih kvalitet celote družbene strukture, ter so njegovi razlogi toliko v njem samem, kot še bolj. drugje. Z vsem tem se tu ne bi ukvarjali. Zraven pa sodi. da je v poljski družbi, o kateri teče beseda. ..materialno" - proizvodno: tefviološko. postavljeno v strogo začrtane meje fizično materialnega, v sfero tovarn. 46 materialnih proizvodnih sredstev, materialne opreme in tehnike. Izven te sfere je prostor „družbene" dejavnosti, prostor specifične različnosti socialističnega gospodarstva in družbe itd. To je obvezna perspektiva za razumevanje namena in pričakovanega učinka obravnavanega poljskega uvoza; in za razumet je izpada teRa učinka. Namen na Poljskem je bil uvoziti „tehnologijo", uvoziti prav tisto ,proizvodno silo", katero so si ogledovali Poljaki, ko je dajala v svojih matičmn dezetati na Zahodu tako uspešne proizvodne rezultate. Odločitev o uvozu in ekonomska računica okrog stroška uvoza in možnosti povratnega izvoza sta temeljila na mnenju, da se vrši mednarodni transfer same proizvodne sile, transfer popolnega paketa proizvodnostne, tehnološke vsebine gospodarstva. To so bile predpostavke in pričakovanja pri uvozu materialne tehnike: strojev, druge materialne opreme in spremljajočih tehničnih postopkov. III Stoijena je bila dvoja ideološka, in v konsekventnem konkretnem koriščenju uvoženega blaga seveda predvsem narodno- gospodarska napaka: I. Napaka, ki izhaja iz mnenja, da je mesto tehnologije v podjetju le v proizvodnih halah podjetja; da jo tvorijo stroji in obvladujejo po posameznih fazah procesa delavci, za celoto procesa pa tehniki in inženirji. Po tem mnenju je tehnološki proces podjetja kompleten, zaokrožen in dovršen v prostorih samega fizičnega tehničnega postopka; ter se podjetniško vodstvo in uprava, podjetniška administracija nanaša na dane, dovršene rezultate tehnološkega procesa. V tem smislu so podjetniška vodstva in uprave v poljskem „etatističnem" sistemu že segmenti državne administracije, in nič več segmenti lastnih pn)izvodnostnih struktur podjetij. Podjetja so izvršilni organi pa nožni h ministrstev, ki so spet le ekonomska eksekutiva državnega političnega telesa. Direktorje podjetij postavljajo ministrstva, direktorji so državni administratorji, politični funkcionarji. Odgovornost in afinitete podjetniških vodstev so izključno navzven, ne navznoter. Kompletno zunanjo kontrolo zaokrožujejo podjetniške partijske organizacije, ki predstavljajo kot vrhovni ideološki-politični organi podjetja raven zadnje instance v morebitnih bolj kompliciranih situacijah in popreko formalne podjetniške hierarhije. Vzvodi formalne odgovornosti vodstva in uprave navzven (odločanje, postavljanje, odstavljanje itd.) segajo različno globoko in temeljito v samo notranjo strukturo podjetja, glede na rang in status podjetja, glede na strogost sistema planiranja itd. Ne glede na različice te formalne ureditve podjetniške podreditve, tudi različne zakonske ipd. ureditve, je povsem odločujoče že samo najosnovnejše dejstvo pripadanja vrhovnega podjetniškega vodstva državni administraciji, politična odgovornost vodstva: ravnanje vodstva primarno po pravilih in logiki političnega sistema. Ta logika regulira ambicije, interese, afinitete in splošno obnašanje vodstva. Ne glede na konkretni formalni ali pravni podjetniški status je potem z vzvodi nagrajevanja, napredovanja itd., z množico neformalnih mehanizmov morda še najbolj, neizbežno tudi celotna preostala struktura podjetja, celotna upravna, vodstvena, admini- strativna struktura, pa še naprej v proizvodne hale. podrejena tem istim merilom in kriterijem - ki so tvorni momenti političnega sistema dežele in ne proizvodnost nega sistema podjetja. Poljska je uvoženo materialno opremo vgrajevala v taka podjetniška okolja. Z instalacijo opreme, dodajanjem primerno kvalificiranih delavcev, tehnikov in inženirjev, ter s priključitvijo vsega skupaj na elektriko - je potem pričakovala realizacijo ..njene" visoke fizične učinkovitosti, kakršno je gledala v proizvodnih rezultatih matičnih Zahodnih podjetij. To je seveda nesentisel. nesporazum, napaka. Proizvodni rezultati ram so kompletni podjerniški rezultati. Niso rezultati saineea materialneea tehničnega DOStODka. temveč komnletneea podjetniškega proizvodnostnega-tehnološkega sistema. V funkciji proizvodnostnega učinka je celotna podjetniška struktura, ne le njena tehnična, materialna „baza". Kot zaokrožen, vase usmerjen tehnološki sistem funkcionira podjetje. Navznoter in proizvodnost- ih) je ravnanje celotne podjetniške strukture, vključno v prvi vrsti z vodstvom. To so, dejansko, tehnološke lastnosti podjetniške ureditve - v tistem tehnološkem okolju, v katerem so materialni elementi proizvodnega procesado katerih je govora, sploh mogli nastati in se tako uspešno vrteti. Niti približno se to ne tiče specifičnosti kapitalističnega podjetja. Ne tiče se lastniških-prisvajalnih podjetni- ških oblik ali načinov narodnogospodarskega podjetniškega obnašanja, kar je vsebovano v odnosih zasebne in državne lastnine. Seveda: kot so direktorji poljskih podjetij državni funkcionarji, tako so direktorji Zahodnih podjetij „funkcionarji kapitala," odgovorni kapitalu (ali samemu sebi kot kapitalistu). Ravno za to gre. da ta razlika za obravnavano problematiko ni važna, pač pa različnost načina /tf.v/w.vAt'#7-prisvajalnega-razpolagalnega nanašanja na podjetniško proizvodnost no vsebino. Razlika je med razpolagal- nim. lastniškim (= političnim, če je lastnik država) ravnanjem že znotraj podjetja, in med takim ravnanjem do proizvodnostne vsebine podjetja kot proizvodnostne celote. Tržni sistemi Zahodnega sveta so zelo nedvoumni v demonstriranju - v individualnih profitnih merah kapitala - diferencialnih tehnoloških učinkovitosti podjetij pri njihovih morebiti istih materialnih tehničnih potencialih. Zato pričenja tu odgovornost podjetniških vodstev navzven, njihova ..funkcionarska" odgovornost, šele naknadno vršenju njihove proizvodnostne funkcije. Odgovornost lastniku predpostavlja primarno odgovornost navznoter, podjetni- ški proizvodni strukturi. Direktor zastopa podjetje navzven prav v svoji funkciji zadnjega (ali prvega) člena enovite tehnološke strukture podjetja. Lastništvo, prisvajanje in razpolaganje pričenja šele zunaj zidov podjetja, podjetniške stvari pa so vse stvari proizvodnje, in podrejene v celoti principom podjetniškega tehnološkega sistema. Kajti tehnološki proces ni le vrtenje strojev. Mnenju reabiega marksizma in drugih uradnih oseb realnega socializma navkljub, tehnologija ni le drugače dimenzionirani mlinček za kavo. Racimo, morda, tudi v Marxovem abstraktnem jeziku iz poglavja o ..procesu med človekom in naravo na splošno": kakor je sam materialni, snovni postopek ..roka" procesa, in v roki ..orodje", tako tvori neločljivo celoto procesa v toku proizvodnje tudi njegova „glava", ki celoto procesa ..zamisli". ..uravnava in kontrolira", in šele stori iz človekove ..materialne" fizične sile njegovo ustvarjalno. ..proizvodno" silo. V bolj konkretnem družboslovnem kontekstu (in takšnem, ki si želi to materialno-telmološko-proizvodno silo. ohraniti prav v svoji družboslovni perspektivi) smo s ..tehnologijo" v področju te kompleksno strukturirane celote posameznega proizvodnega procesa, katerega mesto je podjetje: celote ..delitve dela" med njegovimi sestavnimi proizvodnimi delokrogi, med ..proizvodnimi" in administrativnimi delavci, tehniki in inženirji strojnega parka, inženirji in upravniki organizacije dela in organizacije proizvodnih stikov podjetja navzven, med tehničnimi, administrativnimi in vodstvenimi oddelki, med snovalci in izvršitelji po posameznih točkah strukture itd. Prej ko na materialna ..orodja" procesa in njihovo posebno fizično-fizikalno kavzalnost. se mora nanašati „tehnološko" na to specifično mikro družbeno strukturo, katere instrumenti so orodja, ki je orodjem ..roka in glava", in v okviru katere imajo orodja šele sploh tudi svoj konkretni smisel, v okviru katere so lahko, za začetek, sploh zasnovana v svoji vsakokratni obljki in namenu. Tehnološki sistem ali proces je prav vsaka določena celota le-te kompletne strukture. Njegov proizvodni učinek je v funkciji vseh teli posameznih in parcialnih postopkov oz. delokrogov, ter v funkciji njihove usklajenosti in medsebojne odvisnosti. Stroji ter delavci, tehniki in inženirji okrog niili. so en sam delni element kompletnega sistema. v* Poljski uvoz je vključil stroje in pripadajoče tehnične postopke v drugačno podjetniško strukturo od tiste, ki je bila njihovo matično okolje. V osebi svojih gospodarskih organov: podjetniških vodstev in administracij, je ravnala država z njimi kot lastnik, prisvajalec in razpolagatelj z rezultati procesa že znotraj podjetja samega, torej v bistvu prej, preden sploh pride do pravih, končnih rezultatov procesa, h kateremu ti stroji samo sodijo, niso le-ta proces sam. Seveda, v vsakem podjetniškem ravnanju, kakršnemkoli, je nek tehnološki učinek na končne rezultete procesa. Če usmeri podjetniško vodstvo svoje ravnanje in ravnanje podjetja po merilih za doseganje tega, učinka, bodo rezultati proizvodnega procesa (in seveda tildi rezultati po enoti strojnega parka), recimo, maksimalni. Sicer: različni, statistično slučajni skoraj. Neka raven fizične učinkovitosti je vgrajena v sam strojni sistem, brž ko ga delavci in inženirji poženejo in preden se zaradi neprave rabe predčasno iztroši. Tista visoka učinkovitost, katero so pričakovali Poljaki na podlagi Fiatovih in Siemensovih italijanskih in nemških izkušenj, je bila rezultat proizvodnostne usmeritve in tehnološke ureditve celotnega podjetja. Ta učinkovitost ni mogla biti na Poljskem niti približno dosežena. Dosežena je bila tista „neka" učinkovitost. Ta je veijetno odgovarjala učinkovitosti sorodne domače poljske industrijske opreme. Še bolj veijetno je bila vseeno tudi precej višja. Bila pa je izrazito nizka glede na ceno, realni strošek te uvožene opreme - ki predpostavlja in zahteva za svoj maksimalni ■ učinek tudi svoje pravo, ne slučajno tehnološko koriščenje. Tu sledijo znane ekonomske itd. konsekvence problema. Poljska je storila strošek, naravnan na pričakovane maksimalne učinke kupljenega blaga. Pričakovanje je temeljilo na zmoti glede tehnološke vsebine blaga in torej glede možnosti izrabe njegovega proizvodnega potenciala v poljskih razmerah. 2. Sorodna napaka, ki izhaja iz mnenja, da se prostor „tehnološkega" v narodnogospodarski perspektivi v okviru podjetij že končuje; ter da je družbeno-makroekonomsko-narodno- gospodarsko razpolaganje in manipuliranje z družbenim proiz- vodom poljubno, se nanaša na ta proizvod kot na družbeno dani rezultat podjetniških ' tehnoloških procesov. Da je skratka medsektorsko in medpodjetniško narodnogospodarsko bilansiranje v prvi vrsti izraz političnih želja o narodnogospodarski strukturi. Tehnološke, proizvodnostne determinantne družbenega proizvoda oz. fizične učinkovitosti družbenega procesa proizvodnje, so po tem mnenju na delu izključno znotraj zidov podjetij. Narodno- gospodarska koordinacija družbenega procesa proizvodnje je torej tehnološko nevtralna, poljubna, pravzaprav dejavnost razpolaganja z družbenim proizvodom,, vselej naknadno njegovi proizvedenosti. Narodnogospodarsko ravnanje je v poljskem realnem socializmu seveda prvovrsten politični proces. Odločitve iz te sfere se stekajo v centralni planski (gospodarski, v bistvu) urad, le-ta jih prevede v planske cilje, strategije in ekonomske politike. Globalne naloge, zastavljene gospodarstvu dežele, razporeja med posamezna panožna ministrstva, združenja, kombinate itd., na vojvodstva in druge lokalne ravni upravljanja. Podjetja so situirana, kar se tiče odločanja o proizvodnem vključevanju v narodnogospodarski prostor (o cenah in obsegu, o kanalih prodaje in dobave, akumulaciji in investiranju itd.), v položaju izvrševalca v zadnjih zankah mreže politik, interesov, ciljev in direktiv različnih sektorskih, infrasektorskih, centralnih in nižjih upravnih instanc, vseh nadrejenih. Proces narodnogospodarskega koordiniranja in usmeijanja je zato, ker je pravzaprav samo ekonomska plat političnega procesa narodnogospodarskega razpolaganja, hierarhičen in enosmeren: z ..vrha" proti „dnu". Morebitno prosvetljeno doziranje stopenj podjetniške avtonomije ne more mimo te določujoče splošne situacije podjetja: da je „dno" sistema in potrebuje nadrejeni I narodnogospodarski subjekt. Na Poljskem so izvedli, na primer, po prvih kriznih znakih 1976. leta določeno reformo narodno- gospodarskega upravljanja, ki je zadržala centralno-plansko bilansiranje proizvodnje po glavnih sektorjih, strateško manj pomembnim sektorjem pa določila svobodnejše oblike ravnanja Pokazalo se je, da so se znašla ta podjetja tedaj, zaradi neobstoja drugih kriterijev narodnogospodarskega ravnanja, še bolj v temi, da je bilo bolj „svobodno" ravnanje tedaj dejansko le bolj kaotično ravnanje narodnogospodarsko še vedno nekompetentnih subjektov; kar je pripeljalo do 1979. in 1980. leta do dodatnih velikih disproporcev v poljskem gospodarstvu. Država lahko popušča v temmeljitosti svoje vloge edinega zapovedovalnega subjekta, morda vse do skrajnih meja zapovedovanja sploh; pa ostane še naprej edini relevantni subjekt, v kolikor ni tvorne narodnogospodarske alternative. Njena vloga izključnega relavantnega subjekta, kjer „mera" te izključnosti sploh ni pomembna; in v tej relaciji vsebovane narodnogospodarsko neizbežno pasivne podjetniške vloge - so tudi zadosten razlog za primarno politično, razpolagalno vsebino njenega narodnogospodarskega ravnanja. Mnenje sistema o sebi jé, daje kljub „pomanjkljivostim," prav to centralizirano, poenoteno in zapovedovalno, skratka „zavestno" koordiniranje in usmerjanje gospodarstva, porok njegovi globalni proizvodni učinkovitosti (vsaj dolgoročno) - nasproti nenadzirani, razdrobljeni, „stihijski" gospodarski aktivnosti. In to je makro- ekonomsko okolje, v katerega je vgrajevala Poljska uvoženo podjetniško tehniko. Pričakovanje pozitivnega učinka uvoza temelji tudi na pričakovanju pozitivnih globalnih rezultatov „zavestnega" narodnogospodarskega razpolaganja oz. manipuli- ranja z rezultati podjetniške proizvodnje. To pričakovanje je prav tako napačno, kot tisto v zvezi z znotrajpodjetniškimi razsežnostmi tehnologije. Determinante teh- nološke učinkovitosti, čeprav je to seveda podjetniška učinko- vitost, so vsebovane tudi v strukturi narodnogospodarskih met/podjetniških relacij. Podjetniška učinkovitost je tudi rezultat njegove proizvodnostne komunikacije navzven, v celotni narodno- gospodarski proizvodni in tehnološki prostor - kije posameznemu podjetju in njegovemu tehnološko zaključenemu, a v smislu kompletnega družbenega proizvoda samo parcialnemu tehno- loškemu sistemu, pripadajoče mu zunanje okolje: pripadajoče tudi v smislu tehnološke determinante njegove tehnološke učinkovito- sti. To zunanje okolje, s posebnim oziroma na gladkost podjetniškega proizvodnostnega komuniciranja v njem. predstavlja dodatno tvorno narodnogospodarsko. razsežnost tehnološke učin- kovitosti. dodatno narodnogospodarsko razsežnost danega tehnolo- škega sistema. Tako je, kot rečeno, bistvenega pomena tudi način vključenosti podjetja v svoje okolje, glede na to. koliko reflektira proizvodnostno odvisnost podjetja od okolja. Narodnogospodarsko ravnanje podjetja, vkolikor želi svoj proizvodni potencial narodnogospodarsko (in torej sploh) realizirati, mora biti orientirano tudi po kriterijih proizvodnostnega učinkovanja okolja, in mora biti konkretnim oblikam tega proizvodnostnega učinkovanja primerno ravnanje. Isto velja za ravnanje drugih narodnogospodarskih oseb. katerih odločitve se tičejo podjetniških uspešnosti: država npr. Tehnološki potencial podjetij se proizvod- no uresničujejo tudi v funkciji celotne tehnološke strukture gospodarstva, v funkciji različnega obsega tega ..zunanjega" okolja, njegove različne kompleksnosti in specifičnih tehnoloških kvalitet, njegovih mehanizmov medpodjetniške komunikacije itd. En sam bolj grob primer, morda: daje izrazito kmetijska dežela Poljska v današnjih razmerah ekonomske blokade npr. na tem. da zapre svoje največje perutninarske obrate, katerih ..tehnologijo" je uvozila v preteklih letih iz ZDA (Delo. 12. 1. 1982). Ker ni uvozila tehnologije, ampak samo del postopka, in je centralni, najpomembnejši del tega posebnega perutninarskega tehnološkega kompleksa - razvejana proizvodna struktura, ki daje v zaključnem rezultatu (tej tehnologiji ustrezajoča) umetna krmila - ostal v ZDA. Situacija v kmetijstm je v deželah realnega socializma za tu obravnavane teme sploh najznačilnejša, in sicer ne glede na institucionalno ureditev panoge (na Poljskem je zajela kolektivi- zacija le 30 9í površin). Namreč ta odnos do kmetijstva kot do 48 nekakšne samodejne naravne mašinerije, oz. do kmetijske proizvodnje kot do navadnega obiranja plodov narave, rezanja žita in molzenja krav. To je identično odnosu do industrijske materialne tehnike. Storiš investicijski nakup, vse ostalo opravi ta naravni ali tehnični mlinček za kavo sam od sebe. Iz zgornjega primera moremo odčitati še eno konsekvenco tukajšnje teme. ki je v kontekstu specifične poljske mednarodne vmeščenosti področje dodatne in posebne problematičnosti. ..Narodnogospodarske" razsežnosti implicirajo zunanja podjetniška okolja v smislu nacionalnega gospodarstva, pa tudi v smislu proizvodnostne sovisnosti z nacionalno tujim gospodarskim okoljem. Manj ali minimalno za nacionalna gospodarstva velikosti ZDA. bistveno za nacionalna gospodarstva velikosti Poljske ali Francije, npr. Kdaj bo obseg učinkujočega okolja prešel meje nacionalnega gospodarstva, bo odvisno seveda od zvrsti tehnologije. Glede na - „sodobno" - tehnologijo, v kakršno si je prizadevala vključevati se Poljska: predpostavke njene učinkovitosti so znani zelo veliki obsegi podjetniške proizvodnje, tudi za specializirane proizvode (ki so prej pravilo, kot izjema) z nizko frekvenco potrošnje in sorazmerno nezadostnim domačim trgom. Fizične strukture proizvodnih postopkov in samih proizvodov zahtevajo veliko število velikih in specializiranih dobaviteljev, z xçemi od njih pa posamezno nacionalno gospodarstvo ne more niti približno ustreči. Vse te mednarodne medpodjetniške relacije morajo teči neovirano, in pri tem je fizično zastajanje in kompliciranje na mejah še najmanjša težava. Vsaka večja domača investicija je skozi ves vek trajanja življenjsko odvisna od vsakodnevnega proizvodnega obnašanja nemajhnega števila tujih podjetij in drugih gospodarskih subjektov (ki vodijo ekonomsko politiko, strategijo, gospodarsko pravo itd.).^ In obratno. Očitne so politične konsekvence za nacionalno gospodarstvo, ki se odloči za tehnološke sisteme s takšnimi mednarodnimi implikacijami. Nedopustno je prezreti, da matična gospodarstva uvožene poljske tehnologije /ato pravzaprav niso bila: ZDA in Francija - temveč: ZDA in t'GS. Kakorkoli: poljski uvoz podjetniške tehnike je postavil le-to v drugačno narodnogospodarsko okolje od tistega, ki ustreza pravemu uresničevanju njene visoke proizvodne učinkovitosti. V znanem jeziku realnega socializma, razpetim med ..kapitalizmom" in ..socializmom", je ta drugačnost reflektirana z razliko med „zavestnim" in .,stihijskim" tekom gospodarstva. Pa ne gre za to. Marxovo ..zavestno"-..stihijsko" ima svoje teorijsko mesto nekje čisto, čisto drugje. Kar se tiče tukajšnje zelo praktične ravni, na katero se ta razmišljanja realnega marksizma vseeno nanašajo in na katerem zato teorijsko utemeljevanje s sklopom ..komunizem" - „svoboda"-..zavestno"- itd. žal odpade, pa vidimo prisotnost (poljske) države v gospodarstm povsem očitno v zelo drugačni luči. „ • V prvi vrsti sploh ne gre za različnost po kriteriju udeležbe neudeležbe države v gospodarskem življenju. Centralizirano narodnogospodarsko nadziranje in usmerjanje sploh ni vprašljivo: prav nasprotno, „sodobna" tehnologija ga zahteva ter gaje deležna kot tvornega momenta lastne učinkovitosti, v takšni ali drugačni meri in obliki, tudi v svojih matičnih deželah. Niti ne sme biti vprašljivo centralizirano narodnogospodarsko usmerjanje kontra tekočim podjetniškim interesom in usmeritvam: usmerjanje /. vidika dolgoročnih gospodarskih in tehnoloških strategij, z vidika posebnih nacionalnih strategij, in seveda vedno tudi /. vidika družbenih ciljev, drugačnih od gospodarskih oz. proizvodnostnih; pa naj bo to pre-usmerjanje minimalno (kot v deželah izvora „sodobne" tehnologije), ali pa naj reže globoko in boleče v proizvodne strukture gospodarstev in v individualne podjetniške tehnološke učinkovitosti (kar bo seveda tudi že kontra praktičnim ideologijam, ki pripadajo tem tehnološkim sistemom, ker negira normalno podjetniško obnašanje in normalni tehnološki razvoj kadar je ta formalni" razvoj, v situacijah primerjalne mednarodne tehnološke zaostalosti in zato mednarodne tehnološke odvisnosti. dejansko deformiran, ter je aktivnemu narodnogospodarskemu subjektu edina realna alternativa forsirani, „nenormalni" razvoj). Samo dejstvo prisotnosti države v gospodarstvu, še tako radikalne, še ni kriterij za ničesar. Kriterialno bo ravnanje s te pozicije. Poljska državna administracija se je postavila v odnos do podjetniških tehnoloških sistemov kot lastnik: kot prisvajalec in razpolagatelj z že izvršenimi, danimi narodnogospodarskimi rezultati podjetniških procesov; in ne kot dejavni tvorec narodnogospodarske učinkovitosti le-teh, učinkovitosti, ki se realizira šele z njegovo posebno dejavnostjo. Država ni „zavestno" ničesar ne usmerjala, ne pre-usmerjala, ker ni ravnala z „zavestjo" o tej svoji proizv(xinostni narodnogospodarski vlogi. Na med- podjetniške relacije se je nanašala kot lastnik, razpolagatelj: na njihovo proizvodnostno pomenskost voluntaristično, dejansko „stihijsko." Ravnanje je resda načrtovano in zakonito, vendar lastniško = politično načrtovano in zakonito, zato pa v odnosu do tistega svojega predmeta, ki je proizvodni in tehnološki, brezizhodno slepo. Z uvozom uvozljivih sestavin tehnološkega sistema, ki je dajal v deželah izvora tako prepričljive rezultate, so na Poljskem že menili, da so uvozili prav to tehnologijo samo, pravzaprav to isto proizvodno silo dežel izvora. Opisali smo narodnogospodarsko okolje, v katerega so postavili uvoženo podjetniško tehniko. Tehnološko učinkovanje tega komplementarnega faktorja podjetniške proizvodne učinkovitosti je predstavljalo delovanje njegovega subjekta (države), ki ni bilo delovanje tehnološkega subjekta, temveč lastnika, post hoc razpolagatelj a s proizvodom, izključno političnega subjekta. V tem smislu je ta dopolnjujoča in enakovredna sestavina sistem manjkah. Dejansko л/òz'/о transferja „proizvodne sile" na Poljsko. IV Sfoijen pa je bil ta strošek uwza — v resnici strošek ne- produktivne potrošnje". Ob neuresničenem proizvodnostnem učinku uvoza, je morala Poljska njegav strošek vseeno plačati. Čeprav si ni pridobila tehnološke ravni, ki bi omogočila povratni izvoz, je ta izvoz nekako vseeno morala storiti. Neuresničeno tehnološko učinkovitost je morala simulirati, nizke prodajne cene graditi na znižanih stroških po preostalih, domačih elementih proizvodnega procesa. Glede na to, da velja mikro in makro vodenje in upravljanje v gospodarstvu (v smislu stroškov podjetniških administracij in davkov državni administraciji) v tem sistemu za proizvodnji pravzaprav zunanje in /iksno, so to „preostalo" delavci oz. delavske plače. Zato so pričeli pred leti na Poljskem procesi (realnega) zbijanja delavskih dohodkov in delavske potrošnje (To je seveda normalna reakcija vseli sodobnih gospodarstev na podobne situacije, ni nobena posebnost poljskega realnega socializma, poznamo jo iz nešteto občasnih in kje tudi že institucionaliziranih izkušenj kapitalizma. Odražanje kapitalske proizvodnostne neučinkovitosti v zmanjševanju kapitalskega prisvajanja ima drugačne kot za druge udeležence v procesu proizvodnje meje, preko katerih bo kapital vedno uspeval negativne proizvodne učinke svoje neuspešnosti prevaliti kot negativno dohodkovno konsekvenco proč od sebe, najbolj seveda na delavski razred Slabemu individualnemu kapitalistu pripade manjša ali negativna profitna mera; slab kolektivni kapitalist pa ima možnost in sredstva to konsekvenco kot kolektivno razredno konsekvenco prevaliti proč od sebe.) Na Poljskem so nasledili potem, po nekaj letih nezadržnega padanja delavskega standarda, od avgusta ll)80. leta dalje dogodki, katerih pravo mesto je pravzaprav še povsem znotraj tukaj obravnavanih razsežnosti Gierekove razvojne politike: stavke in Solidarnost Prav tako znotraj istega sklopa, za petami Solidarnosti. 13 decembra 1()48, je bil na Poljskem spet zlovešči mir, če seveda ne štejemo gibanja v pruskem Poznanju. Ponovni poraz poljske vstaje iz leta 1840 in še posebej krakovska republika sama pa sta porodila veliko simpatij in solidarnosti med ponovno dvigajočim se naprednim gibanjem v ostalem delu Evrope. Demokratom in radikalcem, ki so se zavedali prihajajočega obdobja, je bil novi poljski poraz moderator, okrog katerega so gradili prolog revolucionarnemu gibanju na predvečer revolucije 1848. Zveza med položajem Poljske in delavskim jurišem maja 1848 v Parizu je bila že omenjena; ta povezava pa je imela globlje korenine. Realnost evropskih socialnih gibanj v postrestavracijskem obdobju je polagoma in vztrajno negirala prejšnjo meščansko iluzijo o Franciji - osvoboditeljici, o eni-deželi-osvoboditeljici v tistem pomenu, kakršnega je dobila z Napoleonom; vse bolj jo preraščajo samostojna nacionalna gibanja. Iluzija o eni deželi osvoboditeljici je büa pač lahko le kratkotrajna izluzija malih in s svincem tradicionalnih patriarhalno-fevdalnih vezi obteženih nacionalnih buržoazij, preden jim je industrijski zagon osvobodil krila bolj kot vsaka politična avtoriteta in - seveda preden i>- prišel .,nečak namesto strica",11 da bi razkril skrivnost meščanske demokracije. Tako je slej ko prej nacionalna orientacija morala odgovarjati — namesto poprejšnjih zavistnih pogledov čez mejo ekonomskim in političnim aspiracijam po nujnosti razniei io>ej liberalni buržoaziji, ne pa seveda tudi nastajajočem delav 'vu. Družbena zasnovanost poljske vstaje iz leta 1846, ki je pnnaša £ s seboj nekaj povsem novega, ter njen tragičen poskus prikliučuve širokih ljudskih množic v boj za demokracijo in neodvisnost pa je zdaj pritegnil tudi pozornost evropskega delavskega razreda: krakovska republika ni bila le poskus nacionalne obnovitve, temveč tudi tistih družbenih sprememb, brez katerih bi vsaj za Poljake takšna obnova ne bila možna. Od krakovske republike dalje postane tako vprašanje obnove Poljske glavno vprašanje zunanje politike delavskega razreda predvsem v Angliji. Franciji in Nemčiji, kasneje pa tudi drugod. Enega izmed prvih poskusov, da bi navezali zaostreno po!j;ko vprašanje na vprašanje evropske demokracije sploh, je sprožila Demokratska zveza (Association démocratique) iz Bnislja nanjr- se tudi neposredno vežejo prva soočanja Marxa in Engels; s poljskim vprašanjem in poljskimi emigranti. To društvo so jeseni 1847 spomnimo se. da je bila kakšen mesec poprej ustanovljena Zveza komunistov - ustanovili pretežno proletarsko orientirani revoluci- onarji. med katerimi je bilo veliko nemških, pa tudi poljskih emigrantov (npr. Lelewel). sodelovali pa so tudi meščansko orientirani demokrati. Marxs kot Engels sta sodelovala pri ustanavljanju društva. Marx je bil nekaj časa celo podpredsednik. Tako je dobil v okviru društva nalogo, da se poveže s sorodno londonsko organizacijo Bratski demokrati (Fraternal democrats), v okviru katere je deloval še en pomemben poljski emigrant, polkovnik Luis Öborski. Marx je naročilo izpolnil in hkrati v imenu bruseljske Demokratske zveze skupaj z Lngelsom nastopil na mednarodnem mitingu v počastitev sedemnajstletnice poljske vstaje iz leta 1830. kije bil v Londonu. 29. novembra 1847. Miting je vodil John Arnott. član Izvršnega komiteja čartistov. z govori pa so nastopili Ernest Ch. Jones, publicist iz vrst čartistične Prun. Lngelsov predgovor k poljski izdaji Manifesta komunistične stranke iz leta 1892: Revolucija 1848. kije. pod proletarsko zastavo, nazadnje dala proletarskim bojevnikom opraviti le delo buržoazije, je pc svojih izvrševalcih oporoke Ludviku Bonapartu in Bismarcku izpeljala neodvisnost Italije. Nemčije. Ogrske: a Poljsko, ki je od 1792 naredla za revolucijo več kot vse te tri skupaj. Pojsko so prepustili sami sebi. koje 1863 podlegla desetkratni ruski premoči. Neodvisnosti Poljske ni znalo plemstvo niti ohraniti niti sije spet izbojevati: buržoaziji je danes zanjo kvečjemu vseeno. In vendar je ta neodvisnost nujna za harmonično sodelovanje evropskih nacij. Izbojuje jo lahko le mladi poljski proletariat, in v njegovih rokah bo dobro spravljena. Zakaj delavcem vse ostale LvTope je neodvisnost Poljske prav tako potrebna kot poljskim delavcem samim". MEID II. str. 584; slovenski prevod una v zadnjem stavku napako: .....poljskim fevdalcem samim' . Gl. MLW 4 str. 588. 8 Namenoma navajam stališče Engelsa iz zadnjih let njegovega življenja. Videli bomo. da to stališče lahko kontinuirano spremljamo vse od padca krakovske republike 1846 dalie. 9 Kmetje „resnično tvorijo narod.....Poljsko lahko obnovi le ljudstvo z naslanjanjem na lastne sile". J. Lelewel, Histoire de Pologne L. Pariz 1844; cit. po K. Marx, Manuskripte ueberdie Polnische hrage. Amsterdam 1961. str. 10 11. 10 Prim. MLID li. str. 647. 11 Prim. K.. Marx. 18. brumaire L. Bonaparta. Sít levice, francoski demokrat Michelot. Kari Schapper, ki je zatem tudi neposredno prevajal Marxov govor v angleščino. Marx začenja z buržoazno frazo združevanja in bratenja narodov in jo demistificira kot „bratenje zatiralcev proti zatiranim, eksploatator- jev proti eksploatiranim", kot bratenje ,,buržujev vseh dežel .... proti proletarian.! vseh dežel".12 Odtod v nadaljevanju narodnost- no problematiko neposredno navezuje na „odpravo dosedanjih lastninskih odnosov", kar pa je ..interes samo delavskega razreda": ..Zato je zmaga proletariata nad buržoazijo znak za osvoboditev vseh zatiranih narodov". Ta navezava nacionalnega vprašanja na razredne konflikte in razredni boj Marxu služi tudi kot sredstvo za razbijanje meščanskih in liberalnih fraz o svobodi, ki so obstajale tudi znotraj delavskega gibanja. Predvsem čartiste. aktiviste v deželi, v kateri je nasprotje med proletariatom in buržoazijo razvito do visoke stopnje", ob koncu govora posebej opozarja, da ie • raza o nsc ionalm neodvisnosti le fraza. Če ne temelji na zahtevi po globalnih družbenih spremembah, težnjah po novi družbi^ ..Zato vi cartisti ne smete samo izražati svojih praznih želja po osvoboditvi narodov. Razbite svoje lastne domače sovražnike in potem se boste lahko ponašali z zavestjo, da ste razbili vso staro družbo." Za Marxom je povzel besedo George J. Harney, sekretar Bratskih demokratov ter eden izmed tistih levih čartistov, ki je ostal po porazu kontinentalnih revolucij 1848/1849 v tesnih stikih z Marxom. Opozoril je na nevaren vpliv londonske Internacionalne lige. buržoazne organizacije pristašev svobodne trgovine, na demokratske in posebej delavske organizacije. Nacionalno vprašan- je. kakršno je po Evropi odmevalo tudi skozi viste meščanskega gibanja Mlade Evrope, je bilo torej še kako pomemben praktičen preizkus dejanske samostojnosti in ..lastne zunanje politike delavskega razreda", kot bomo še videli. Za Harneyem je govoril Engels, ki sam sebe v poročilu13 z mitinga za časopis La Reforme imenuje .jiemškega demokrata iz Pariza", verjetno tudi zaradi kontrasta z Marxovim govorom. Poudaril je, da imajo nemški demokrati poseben interes za osvoboditev Poljske, tojti ..nek narod ne more biti svoboden, če hkrati zatira druge narode". S tem je kot ..nemški demokrat iz Pariza" pravzaprav le še stopnjeval Marxovo stališče: v tem primeru velja, daje nemška demokracija mrtva, dokler Prusija zatira poljsko rodoljubje; skrivnest nacionalne osvoboditve se skriva v evropski socialni revoluciji. V nadaljevanju tudi Engels naveže revolucio- narne upe na Anglijo in čartiste s podobnimi argumenti kot pred njim Marx. Njun nastop na mednarodnem mitingu v počastitev poljske vstaje iz leta 1830 pada - kot sem že omenil v čas oblikovanja vloge Zveze komunistov: ena izmed najvažnejših potez te vloge pa je bilo prav ..združevanje proletarcev vseh dežel", ki odmeva v zaključku govora ..nemškega demokrata iz Pariza": „Ker je položaj delavcev vseh dežel isti. ker so njihovi interesi isti, njihovi sovražniki isti. se morajo skupaj tudi boriti, morajo proti bratenju buržujev vseh narodov zoperstaviti bratenje delavcev vseh narodov". Znotraj predrevolucioname atmosfere, ki sojo skupaj z Zvezo komunistov sooblikovale tudi druge napredne. ..opozicijske stranke", če uporabimo izraz iz Manifesta, nacionalno vprašanje in še posebej poljsko vprašanje ni igralo le vloge sredstva, s katerim bi motivirali in angažirali javno mnenje, temveč je bilo to vprašanje prav vsebinsko vprašanje diskusij iz tistega časa. Videli bomo. da nekaj podobnega velja tudi za kasnejši čas. ko se oblikuje Mednarodno delavsko združenje: poljsko vprašanje za delavski razred ni bilo samo maskota, zunanje sredstvo, pač pa eno izmed centralnih vprašanj njegove Jastne zunanje politike". Naslednji vidnejši nastop Marxa in Engelsa. ki seje navezoval na poljsko vprašanje, pada točno v čas. ko se v Parizu prižgejo prvi plameni tistega širokega gibanja, ki ga razumemo pod besedami „revolucije 1848/1849". Ob drugi obletnici krakovske vstaje je Association Démocratique pripravila v Bruslju 22. februarja 1848 proslavo, na kateri sta z govori sodelovala tudi Marx in Engels.1 4 nastopili pa so tudi drugi belgijski demokrati in komunisti ter poljska emigranta Lelewel in Lubliner. V celoti je skoraj nemogoče spregledati zvezo med vsebino proslave in nekaterimi osrednjimi stališči iz Manifesta, ki so ga v Londonu v tem času po vsej verjetnosti pravkar vezali: „Med Poljaki podpirajo komunisti stranko, ki dela agrarno revolucijo za pogoj nacionalne osvoboditve, isto stranko, ki je zanetila krakovsko vstajo 1846".15 Tudi ta vstaja je del „pošasti", ki je v tistem času hodila po Evropi: Marxov govor opozarja prav na tiste dimenzije krakovske vstaje, v katerih so videli obnovo Poljske nasproti trem monarhističnim silam evropske reakcije le v hkratnih revolucionarnih notranjih družbenih spremembah: „Ljudje, ki so bili na čelu revolucionar- nega krakovskega gibanja, so bili intimnega prepričanja, daje lahko samo demokratična Poljska neodvisna in da poljska demokracija ni možna brez odprave fevdalnih pravic, brez agrarnega gibanja, ki bo spremenilo davku podvržene kmete v svobodne lastnike, v moderne lastnike".16 To pa je tudi zgodovinski napredek poljske revolucije, če primerjamo vstajo iz leta 1830, propadlo zaradi neodločnosti in izdajstva velike aristokracije, s krakovsko vstajo 1846, ki že poraja „skoraj proletarski"17 element, kot dodaja v svojem prispevku Engels. Poljska vstaja iz leta 1846 je torej po mnenju Marxa in Engelsa že vzpostavila v odkriti obliki tisto, kar bi se moralo realizirati v prihajajočem revolucionarnem valu. Poljsko vprašanje je postajalo evropsko vprašanje, vprašanje evropske demokracije, kajti konstela- cija političnih razmerij - tako pritisk sil, ki so si Poljsko razdelile kot bistvene spremembe v razrednih bojih znotraj same Poijske in Evrope sploh - so to deželo morale revolucionirati oz. v njej vzpostaviti vozlišče evropskih protislovij na predvečer pričakovane demokratske revolucije. 8 Tega so se očitno zavedali evropski komunisti in demokrati, ko so na tak način označevali pomen poljske revolucionarne zgodovine tik pred izbruhom revolucije 1848. tega so se prav tako zavedali pariški delavci 15. maja 1848, ta misel je prisotna vseskozi Neue Rheinische Zeitung v tem istem burnem letu. Z nastopom nemške revolucije je postalo poljsko vprašanje za Marxa in Engelsa zanimivo še iz enega zornega kota, specifično nemškega zornega kota, ki se je doslej izrazil le v obrisih. Ta vidik vprašanja je posebej podrobno obdelal Engels v nizu devetih člankov, ki jih je napisal poleti 1848 za Neue Rheinische Zeitung v zvezi z razpravami o Poljski v fankfurtski skupščini.19 Poleti 1848 se je namreč skupščina znašla pred občutljivimi poslanskimi razprtijami zaradi pruskega prevarantskega odnosa do revolucionar- nih Poljakov v Poznanju. Članki po eni strani smešijo in razgaljajo „sočustvovanja", ki so jih delili s tlačenimi Poljaki buržoazni predstavniki frankfurtske skupščine in v isti mah podpirali z vsemi mogočimi ideološkimi argumenti pruske apetite po poljskem ozemlju, po drugi strani pa napada frazerska stališča do poljskega vprašanja tistih predstavnikov nemške levice, ki tudi po izbruhu revolucije ni zapustila svojih literarnih in filozofskih, specifično 12 Govora Marxa in Engelsa na tem mitingu navajamo po MEW 4 str. 416 418. Gl. tudi prvi slovenski prevod v tem zvezku. 13 tí. MEW 4 str. 413 415 14 MF.W 4 str. 519 525;gl. prvi slovenski prevod na osnovi francoskega izvirnika v tem zvezku. 15 MEID II, str. 628. Manifest je izšel okrog 24 februarja 1848. 16 Gl. Marxov bruseljski govor v tem zvezku. 17 Gl. Engelsov bruseljski govor v tem zvezku. 18 Nasproti nastopu Arnoida Rugeja v frankfurtski skupščini je Engels zapisal: „Poljska je, nasprotno, zaradi socialnih odnosov, ki smo jih zgoraj pojasnili, revolucionarni de Rusije, Avstrije in Prusije. Njena opozicija proti njenim zatiralcem je bila hkrati opozicija proti visoki aristokraciji v sami Poljski. Celo plemstvo, ki je delopia še stalo na fevdalnih tleh. se je z brezprimerno požrtvovalnostjo priključilo demokratsko-agrarni revoluciji. Poljska je že bila postala ognjišče vzhodnoevropske demokracije, ko je Nemčija še tavala naokrog v najobičajnejši konstitucionalni in najbolj zanesenjaški filozofski ideologiji". MEW 5 str. 355 356. I o ognjišče je Poljska predstavljala „posebno od krakovske vstaje 1846", in od takrat je „borba za neodvisnost Poljske hkrati borba agrarne demokracije v Vzhodni Evropi edino mogoče proti patriarhalno fevdalnemu absolutizmu". Ibid., str. 333. Prim. op. 49. 19 MEVV 5, str. 319 363. 61 nemških tal. Tako je prav nasproti Amolda Rugeja, ki je imel svoj sedež v frankfurtskem parlamentu, Engels nastopil z vso publicistično ostrino na način, ki ga poznamo po Nemški ideologiji. Ruge je v skupščini nastopil z govorom, v katerem seje sicer zavzel za Poljake; argumenti, na katerih je temeljilo to zavzemanje, pa vsi po vrsti zaudarjajo po tistem specifičnem klobasaijenju nemške filozofske levice, ki je tako s svojo teorijo kot z dejanskimi nastopi ostajala na povsem meščanskih tleh. Očitno je, da Rugeju nova socialna vloga Poljske ni bila jasna ; če je že socialna empirija sama prikazovala vlogo Poljske kot revolućionarne nacije, potem je to Ruge, na svoj „nemško-filozof- ski način", če uporabimo dikcijo iz Nemške ideologije, razlagai na temelju njihovega „srda zaradi pretrpljene krivice".20 Nasproti meščanskim argumentacijam, ki so se zvečine razlegale v frankfurtski skupščini v poznem poletju 1848, je postavljal Engels stališča, kakršna smo že srečali konec prejšnjega leta v Londonu ter februarja v Bruslju. Daje v Frankfurtu sploh prišlo do obsežnejše diskusije o Poljski, je bila predvsem posledica pruske aneksije večjega dela Velikega vojvodstva Poznanjskega med 14. aprilom in 4. junijem 1848, kar sta kasneje Bundestag in skupščina tudi sankcionirala.21 Kot sem že navedel, gibanja 1848/1849 na Poljskem, razdeljeni na tri velesile, po neuspešni krakovski vstaji niso pognala globljih koienin. Le v pruskem delu Poznanja so marčni dogodki dvignili vstajo Poljakov proti pruskemu jarmu. Vstajo je vodilo poljsko nižje plemstvo, tisti sloj, ki je preživljal največjo dinamiko in tudi že svoj socialni razkroj ter prehod v druge sloje; prvič pa so tokrat množičneje sodelovali tudi obrtniki in kmetje. Ta vstaja je pomenila tako možnost za dvig Poljakov v ostalih dveh kosih razdeljenega ozemlja kot je za pruski dvor pomenila tudi objektivno domačo nevarnost, saj bi nemška levica lahko vzpostavila zveze s poljskimi vstajniki. Zaradi splošne revolucionarne atmosfere se je pruski režim poskušal izmazati z obljubo nekakšne „nacionalne reorganizacije" Velikega vojvodstva Poznanjskega. Pruska diplomacija je 14. appla 1848 s t. i. laroslavsko konvencijo, ki jo je podpisal pruski general Willisen in ^stajniški Nacionalni komite, uspela Poljake prevarati v obljubah Prišlo je do nove vstaje, ki pa jo je pruska vojska krvavo zatrla; lamesto obljubljene reorganizacije si je Prusija pridobila nove dele poljskega ozemlja. Nemška levica, zlasti tisti njeni deli, ki so bili )lizu stališčem Neue Rheinische Zeitung, so v tem manevru takoj prepoznali intrige reakcije in protestirali; meščanske stranke v sarlamentu so v besedah tudi obtoževale nasilje, v dejanjih pa so Dokazale popolno nerazumevanje temelja tega dogajanja, ki bi ga nlo moč uporabiti za intenziviranje demokratične preobrazbe tudi loma, če ne bi bilo nemško meščanstvo že preplašeno z rezultati Jrogresivnega toka revolucije v Franciji. Dejstvo, da so naloindustrijske in trgovske kroge, t. j. mestno in tržno )rebivalstvo daleč tja proti vzhodu v veliki meri sestavljali pripadniki nemške narodnosti ter Židi, na drugi strani pa klicevanje na tradicije v duhu zgodovinske pravne šole. sò bile :entralni argumenti meščanskega dela skupščine. Med članki, ki so opisovali žolčne debate v Frankfurtu, je x>sebej zanimiv tisti, ki gaje Engels datira! z 19. avgustom 1848. V em članku najprej negira obstoj poznanjskega vprašanja za sebe in 'oudarja. da obstoji le poljsko vprašanje. V nadaljevanju imamo »pravka s skico materialistične analize poljske družbe, ki se izteka ' spoznanju, kako odločilnega pomena je poljsko vprašanje za lemško demokratsko revolucijo, za cilj torej, o katerem smo že iišali in za katerega so se nemški komunisti v tem času tudi borili, 'otem ko skicira pomen Svete aliarne in razdelitve Poljske za vropske odnose 19. stoletja sploh, nadaljuje: ..Od trenutka, koje •ila nad Poljsko izvršena prva kraja, je Nemčija padla v odvisnost d Rusije. Rusija je zapovedala Prusiji in Avstriji, da ostaneta bsolutni monarhiji, in Prusija ter Avstrija sta morali poslušati. Napori še posebej pruske buržoazije, da si osvoji oblast, čeprav nlačni in bojazljivi, so doživeli popoln neuspeh, ker ni bilo ttožnosti, da se odtrga od Rusije zaradi podpore, ki jo je Rusija Hidila fevdalno-absolutističnemu razredu v Prusiji".22 V razkosa- nosti pa je bila tudi revoucionarna prednost Poljakov pred Neme „Sem spada še to, da so se Poljaki od prvih poskusov zaveznikov, da podjarmijo Poljsko, ne samo borili za svojo neodvisnost z dvigovanjem vstaj, temeč so hkrati revolucionarno nastopali proti lastnemu notranjemu družbenemu redu"2 2 In Če so nemški ideologi videli v delitvi oz. priključitvi poljskih pokrajin „civilizatorsko vlogo", trdi Engels s svojega materialističnega stališča prav obratno: „Delitev Poljske je bÜa dosežena v zvezi velike fevdalne arisrokracije na Poljskem s tremi razdeljujočimi si silami. To ni bil napredek, .... to je bilo zadnje sredstvo velike aristokracije, da se reši revolucije . . ."22 Zatrta Poljska se je Prusiji povrnila na drugačen način; kot seje izrazil poljski poslanec v frankfurtski skupščini, teolog Jan Janiszewski: ..Poljake ste požrli, toda - pri bogu - ne boste jih prebavili!'- ' Prav z nujnostjo svojega revolucionarnega nastopanja so nasprotno stran - tukaj Prusijo - prikovali v kontrarevolucijo: ..Prisilili so svoje zatiralce, da ohranjajo patriarhalno-fevdalno stanje ne samo na Poljskem, temveč tudi v ostalih svojih deželah."24 hkrati pa so neprestano nastopali kot opomin evropskim demokratom. Zato, zaključuje Engels, vprašanje specifične poljske, tj agrarne demokracije sploh ni samo poljsko vprašanje. Dokler Prusija pomaga Rusiji zatirati Poljake, toliko časa se bo Nemcev držalo fevdalno prekletstvo absolutizma: ..Oblikovanje demokratske Poljske je prvi pogoj za vzpostavitev demokratske Nemčije"24 Tega radikalnega spoznanja nemški buržoazni stranki, .zbrani v frankfurtskem parlamentu v vsem.njenem polovičarstvu med željo po pridobitvi nove ozemeljske moči in vzpostavitvijo lastne oblasti, njeni interesi niso dovoljevali. Toliko manj razumevanja je tedaj lahko imela za stališče, s katerim Engels članek zaključuje: vojna z Rusijo!2 s Le to bi lahko odprlo pot. јхз kateri bi dokoi čno zlomili splet evropske reakcije in omogočiii razvoj evropske demokracije. Kontinentalne revolucije so se obrnile drugače. Za njihove rezultate vemo. Nova postrevolucionarna kriza naprednega gibanja, v kateri so se evropski demokrati in komunisti selili v Anglijo in Ameriko, pa je bila tudi spodbuda za natančnejšo analizo teli rezultatov. Element Marxovih in Engelsovih analiz razrednih bojev na kontinentu je tudi poljsko vprašanje. V vrsti člankov, ki jih je v letih 1851/4852 pisal Engels26 za New York Daily Tribune in jih bolje poznamo kot Revolucija in kontrarevolucija v Nemčiji, lahko na nekaterih mestih prepoznamo stališča, ki jih je Engels razvijal že v člankih za Neue Rheinische Zeitung leta 1848. le da so na tem mestu detaljneje razvita. Vprašanja, ki ob čitanju tega dela zadevajo tudi naš naslov, so predvsem tista, v katerih se srečujemo s problemom možnosti za demokratično preobrazbo Nemčije: poudarek velja torej nemške- mu interesu do poljskega vprašanja. Tudi tukaj se srečamo s trditvijo, da je obnova Poljske in njena neodvisnost merilo nemške .svobode in demokracije, s spoznanjem torej, da je ..Poljska ,zunanji' termometer"2 revolucij po 1789. Vendar je bil ta 20 Ibid., str. 356. Diskusije posameznih razprav li a Ice v iz >kupšč;ne je Neue Rheinische Zeitung navajal na osnovi uradnih st e noe rar'skin beležk. 21 (.1. 1-'. Engels. Neue Teilung Polens. ML.W 5. str. 55 56. 22 MEW 5. str. 332. 23 Ibid., str. 348. 24 ibid.. str. 333. 25 „Toda po polovični nemški revoluciji ni nihče našel poguma, da nastopi tako odločno. Držati pompozne govore o osvoboditvi Poljske, prirejati sprejeme na železniških postajah za mimovozeče Poljake in izražati jim najtoplejše simpatije nemškega naroda (komu le že niso bile izražene ) to je bilo mogoče: toda začeti vojno z Rusijo, pripeljati pod vprašanje vse evropsko ravnotežje in ob tem še vrniti kakšno krpico ukradenega ozemlja da. pričakovati kaj takega bi pomenilo ne poznati svojih Nemcev!" Ibid., str. 334. 26 Članki so bili podpisani z Marxovitn imenom, ki pa je zaradi intenzivnega ekonomskega Študija delo „prepustil" Engelsu. Prim. MEID HI. str. 308. 27 „Kar se sicer izrecno veže pri mojih novih študijah o poljski zgodovini povsem direktno na Poljsko, je historičen takt. da vse revolucije po 1789 merijo svojo intenzivnost in življenjsko zmožnost skor3j izključno 62 nemški interes v revolucionarnem valu 1848/1849 obremenjen v takratnih konkretnih konstelaeijah vsaj z eno težavo: vprašanjem meja med Nemčijo in Poljsko. Zgodovinski razvoj obeh dežel v mi nul i ji stoletjih je po eni st-rani namreč pustil poljsko podeželje v rokah povečini domače aristokracije, ki je ohranjevala patriarhalne tlačanske produkcijske odnose, na drugi strani pa so se — kot smo že onienili - globoko v poljsko ozemlje zajedle predvsem mestne enklave, v katerih je prevladovalo nemško in židovsko prebivalstvo. Začetki industrije so bili torej vezani na drugo narodnost, ki pa, kot zatrjuje Engels že leta 1848, v tem času sebe ni mogla več šteti k matičnemu narodu, temveč je svojo dejansko socialno vlogo igrala na Poljskem. To pa ni bilo dovolj, da ta obremenjenost ne bi bila ustrezna osnova, skozi katero je v revolucionarnih premikih leía 1848 del nemškega meščanstva razumel osvobajanje Poljske kot priključevanje novih delov poljskega ozemlja. Nasproti temu polovičarstvu in z ozkim razrednim interesom izkrivljenemu nagnjenju nemške buržoazije, ki ga je levica napadala že v Frankfurtu, je radikalna, t. j. komunistična stran lahko postavila, kot smo zgoraj videli, le eno stališče: oborožen spopad z Rusijo. Le vojna s to trdnjavo evropske reakcije, trdnjavo, katere najvidnejši stolp je stal prav nekje ob Visli. bi presegla obremenjenost z vprašanji razmejitve med Poljsko in Nemčijo. Komunistična levica se je za to vojno torej zavzemala iz dveh vzrokov: najprej zato, ker je pomenilo zrušiti ali vsaj v dostojno razdaljo oddaljiti rusko samodrštvo isto kot nevtralizirati ožje evropsko reakcijo, dinamizirati revolucionarno gibanje, ojačiti evropsko demokrati- čno alternativo, s Čimer bi tudi na čelo evropskega gibanja morali stopiti ..dejavnejši in odločnejši možje."25 Drugič, ta vojna bi hkrati pomenila revolucionarno enotnost (vsaj dveh) narodov in bi s tem razrešila marsikaj njune siceršnje medsebojne napetosti: лоуа ozemlja, ki bi nastala po odbitju ruskega cesarstva proti vzhodu, bi olajšala sporazumevanje o poljskih zahodnih mejah. Očitno pa je, da se je vladajoča nemška liberalna stranka te revolucionarne alternative zavedala prav tako dobro, kot njeni nasprotniki v parlamentu. S spretnimi manevri, ki smo jih že omenili, je bila pruska Poljska priključena k nemški državi: s tem pa je buržoazija sodelovala v zadušitvi vrenja v tistem delu razkosane Poljske, kjer je bilo daleč najbolj intenzivno in revolucionarno; rezultat je bil uničenje glave poljskih revolucionarnih možnosti v letu 1848. Korak, ki je bil s tem storjen, je bil usmerjen povsem nasprotno od tistega, kar je zahtevala levica in je imel tudi povsem nasprotne predznake: ..Že aprila 1848. šest tednov po berlinski revoluciji, je bilo poljsko gibanje zadušeno in staro nacionalno sovraštvo med Poljaki in Nemci oživljeno. To veliko uslugo, ki se ne da preceniti, sta izkazala ruski avtokraciji liberalna ministra - trgovca Camphausen in Hanseman".2s' Že tu je v kali razvidna tista dialektika buržoazije, ki je njene aspiracije po omejeni demokraciji nujno zaključila in zdrobila v bonapartizem in bismarckijanizem: centralizirana politična moč. birokratizcm in militarizem se že sredi 19. stoletja kažejo kot učinkovito orožje proti demokratske- mu gibanju nasploh in še posebej proti razvijajočemu se delavskemu gibanju. Namesto da bi nevtralizirali ruski imperialisti- čni vpliv. ..vzhodno barbarstvo", ga je buržoazna liberalna stranka šele prav uveljavila in s tem za vrsto let zapečatila usta evropskih demokratov. Po drugi strani je odprla prosto pot nacionalistični ideološki reakciji, še več, s tem svojim manevrom je dejansko onemogočila prehod v ..zgodovinskost", ki se je z. letom 1848 potencialno nakazal mnogim, predvsem slovenskim narodom, ki so se morali zdaj aspiracijam takratne progresivne zgodovinske sile buržoazije z Zahoda - upreti z dvomljivim orožjem nacionalizma. Marxovi in Engelsovi pogledi na panslavizem, ki pa jih tukaj podrobno ne bomo zasledovali, spadajo v ta okvir Kolikor se je panslavizem rojeval ob hkratnem ruskem propagiranju ..načela narodnosti".3,0 toliko je seveda lahko veljalo za takratnega komunista le to, da gre za ..v kabinetih peščice slovanskih diletaritov v zgodovinski znanosti" porojeno ..nesmiselno, zgodovini nasprotno gibanje, ki si ni zastavilo nič manjšega smotra, kakor da podjarmi civilizirani Zahod barbarskemu Vzhodu, mesta deželi, trgovino, industrijo in inteligenco primitivnemu poljedelstvu slovanskih tlačanov".31 Če se vrnemo k osnovnemu izhodišču Komunističnega manifesta, k teoriji razrednih bojev in specifični vlogi buržoazije v teh bojih, tiste buržoazije, ki z revolucioniranjem produkcijskih instrumentov revolucionira celoto družbenih od- nosov, potem je bila seveda „glorious" marčna revolucija v svojem slovanskem zaključku, panslavizmu, najbolj črna reakcija. Bil je gibanje tradicije proti modernim produktivnim silam, bil je gibanje avtokracije in samodrštva proti demokraciji, če je imel socialno frazo na ustih, je bil gibanje reakcionarnega, fevdalnega socializma proti organiziranemu delavskemu gibanju. Vsega tega ni moč čisto enostavno preskočiti. „V čast Poljakom pa je treba reči, da se nikdar niso zaresno zapletli v te panslavistične zanke, in če so postali nekateri aristokrati divji panslavisti, so vedeli, da imajo manj zgubiti pod ruskim jarmom, kakor če bi se jim uprii lastni podložni kmetje."32 Revolucionarnemu zatišju petdesetih let piše njegov nujni konec že gospodarska kriza leta 1857. Taje bila neposreden povod valu delavskih stavk, ki so spet prebujale revolucionarne upe demokratom in komunistom po Evropi. Bonapartizem in bismarckijanizem doživljata svoje prve odkruške; spet se vzgibujejo nacionalna gibanja, tudi na Poljskem. Za Marxa je to čas intenzivnih ekonomskih študij, prvih kritik politične ekonomije: te imajo še kako pomembno zvezo tako s porazom revolucije 1848/1849 kot s ponovnim prebujanjem delavskega gibanja deset let pozneje. Teoretska borba s proudhonizmom npr. v Grundrisse... ni bila nikakršna teoretska samorefleksija Karla Marxa, ker ne bi imel kaj drugega početi zaradi obleke v zastavljalnici. Bila je neposreden izraz in zahteva praktičnega položaja znotraj delavskega gibanja. Obdobje okrog ustanavljanja Mednarodnega delavskega združenja, drugo po- membno obdobje v socialni zgodovini Evrope v minulem stoletju, pa je tudi po tej strani spet globoko povezano s poljskim vprašanjem, „termometrom" revolucij 19. stoletja. Tako je že sama ustanovitev združenja neposredno povezana s poljskim vprašanjem, ki je ponovno vznemirilo demokratično EvTopo z vstajo 1863/1864. Ta vstaja je bila še posebej privlačna za evropsko delavsko gibanje zaradi rezultatov, do katerih je pripeljala. Poljska aristokracija je namreč po zatrtju vstaje dokončno opustila upanje na nacionalno osvoboditev oz. avtono- mijo Poljske v nekdanji obliki; čedalje bolj je bila pomirjena z ruskim imperialističnim tutorstvom. Demokratični domači impulzi, ki segajo od krakovske vstaje dalje, poleg tega pa rojstvo domačega revolucionarnega proletariata, vezano na buren razvoj poljske industrije v drugi polovici 19. stoletja, vse to je po logiki stvari nekdaj nacionalno tako samozavestno aristokracijo naravnost: pehalo v objem ruskega samodrštva. Na drugi strani paje vstaja 1863 pomenila določen prevrat v poljski revolucionarni zgodovini sami: boj za neodvisnost, boj za obnovo neodvisne in demokratične Poljske postane eden izmed poglavitnih ciljev, domačega razvijajočega se delavskega gibanja, ki je s tem svojo aktualno borbo navezalo na najboljše poljske osvobodilne tradicije. Zato je ta poljska vstaja zbudila simpatije pri evropskih delavskih gibanj ili, ki so se znova prebujala po neuspehu revoluciji 1848/1849. Zaton čartizma na otoku ter bonapartizem inj] bismarckijanizem na kontinentu so načeli tudi njihove mednarodne na svoj i h od no si h do Poljske. Poljska je njihov ,zunanji' termometer. To je en detail dokazljivo v francoski zgodovini. V naši kratki nemški, revolucionarni epohi ter v madžarski je to prav tako očitno." Pismo Marxa Engelsu, 2. decembra 1856; MEW 29, str. 88. 28 MEID 111, str. 367. 29 Ibid.. podčrtal P. Z. | 30 O „načelu narodnosti" gl. že omenjeni Engelsov spis v tem zvezku., zlasti članka II in III. O vlogi Rusije okrog leta i 848 nasploh gl.sj posebej M. Britovšek, Carizem, revolucija, stalinizem, Ljubljana 1980 zlasti I. pogl. 31 MEID III', str. 369 370. 32 Ibid., str. 371. 63 stike. Svetovna razstava, ki so jo leta 1862 pripravili v Londonu in na katero je francoska vlada demogoško-preračunljivo poslala večjo delegacijo delavcev, je ponovno vzpostavila zvezo med angleškim in francoskim delavskim gibanjem, praktičneje rečeno, predvsem, a ne povsem med angleškimi trade-unioni in francoskimi proudhoni- sti. Ta ponovna zveza je gotovo temeljila na skupnih, in to ne le notranjih interesih. Ob izbruhu poljske vstaje 1863 so se spontano dogovorili za skupni proglas v podporo vstajnikom, ob čemer je baza gibanja postajala že širša in kar je že bilo znak tistega, kar Marx kasneje imenuje „zunanjo politiko delavskega razreda": nasproti dvoličnosti buržoaznih vlad, ki so bile v besedah za poljsko neodvisnost, v dejanjih pa so podpirale tisti trend, ki seje v Evropi začel s prusko aneksijo Poznanja 1848, so se delavci zavzeli za dejansko solidarnost z zgodovinskimi težnjami Poljakov. Prav pobuda za skupni proglas v podporo poljski vstaji pa se je neposredno nadaljevala v razpravah o možnostih za ustanovitev mednarodne delavske organizacije.33 Veijetno ni odveč, če opozorimo na podobnost z dogodki 15. maja 1848 v Parizu: tudi tu Poljska igra vlogo katalizatorja revolucionarnega vrenja. Tem dogovorom in razpravam sledi 28. septembra 1864 znamenito zborovanje v St. Martin's Hallu v Londonu, ki ga jemljemo za rojstni datum Mednarodnega delavskega združenja. Marxova vloga v združevanju je gotovo toliko poznana, dajo ne bo treba posebej opisovati, prav tako idejni boji med posameznimi strujami združenja. Ker pa je del spopadov med Marxom in njegovimi sodelayci ter proudhonisti na drugi strani zadeval v veliki meri tudi poljsko vprašanje, se bomo ob tem zadržali nekoliko več. V zvezi z obnavljajočim se gibanjem delavskega razreda v najbolj razvitih deželah Evrope lahko v korespondenci med Marxom in Engelsom neposredno po izgruhu poljske vstaje 1863 zasledimo vidno zanimanje zanjo in novo revolucionarno upanje; ponovno pa nasledimo tudi zahtevo po obnovi Poljske oz. pojasnjevanje pomena takšne obnove za revolucionarno gibanje v Evropi Podobni poudarki, kot so veljali Poljski leta 1848, se pojavljajo tudi sedaj, in podobno kot so se ti poudarki oblikovali takrat v »popadu z zunanjo politiko liberalnih buržoaznih ministerstev, se udi sedaj oblikujejo v spopadu - toda tokrat v spopadu z delom ielavskega .gibanja samega, tistim delom, ki se je naslanjal na jroudhonistično teoretsko osnovo, torej delom francoskega ter )elgijskega gibanja, pa tudi z reformatorskimi tradeunionističnimi mgleškimi skupinami, ki so po zatonu čartizma počasi jrevladovale. Izraz spopada med Marxovo komunistično ter jolmeščanskimi smermi proudhonistov in tradeunionistov je že ama Inavguralna poslanica Mednarodnega delavskega združenja. ^ijen pomemben del, zaključni del, nakazuje nujnost, da delavski azred razvije lastno zunanjo politiko, pri čemer se Marx posebej klicuje na poduk, ki bi 2a delavsko gibanje moralo povzeti iz uskega krvavega uničenja vstaje na Poljskem leta 1864,3S prav ako pa gotovo tudi iz poraza revolucije 1848/1849. Prav okrog prašanja „borbe za zunanjo politiko", ki ..je del splošnega boja za osvoboditev delavskega razreda",36 se bo v združenju poslej azvijala ostra diskusija med ..proletarsko" in ..meščansko" strujo. Tako je moralo postati eno izmed prvih konkretnih dejanj nladega združenja nasproti dvolični zunanji politiki meščanske ivrope, ,jok", ki jih je vodila ,,glava v Petrogradu", podpora 'oljskemu gibanju. Tako so po sklepu Centralnega sveta združenja začetku leta 1865 stekle priprave za organiziranje mitinga v lodporo poljskemu gibanju. Tak miting bi po eni strani pomenil firmacijo delavskemu razredu lastne zunanje politike, po drugi trani pa bi bil hkrati tudi mobilizator in notranji katalizator idej- lega utrjevanja in enotnosti združenja, kije povezovalo tako razno- odne elemente. Podpora poljskim revolucionarjem torej ni nela zgolj manifestativnega značaja; mnogo več: v odnosu do ìformistov v l nt er nacionali je pomenila pobudo za diskusijo in premembo nekaterih idejnih izhodišč posameznih gibanj. Marxovo isistiranje pri poudarjanju pomena poljskega vprašanja za razvoj vropske revolucije je temeljilo ne nazadnje na njegovih in ngelsovih materialističnih analizah izkušenj poprejšnjih revolucio- narnih dogodkov, analizi evropskih razrednih bojev kot bojev mei mezdnim delom in kapitalom, na kar seveda proudhonizem s svoji teorijo37 in t rade un io nize m s svojim pragmatizmom ne bi mogi; pristati brez lastne bistvene notranje radikali z acije. Podpora poljsk revoluciji je torej pomenila ključno vprašanje nadaljnjega razvoj; prebujajočega se delavskega gibanja v Zahodni Evropi. Na osnov tega je tedaj moč razumeti, da je iz vrst demokratično-meščanske ga krila Internacionale prihajal odpor proti pripravam mitinga z; Poljsko. To krilo, ki v jedru ni moglo preiti meščanskih ii drobnomeščanskih (mazzinijevskih) stališč, je mitingu nasproto vaio predvsem s tezo, „da zdai time (čas) za poljski miting n oportun",38 s čimer so ravno v celoti zatajili zahtevo po lastn zunanji politiki, ki si jo je Internado naia zastavila in se priklonil vladajoči zunanji politiki razvite Evrope. Marxova odločn; odklonitev, da ima „delavski razred svojo lastno zunanje politiko",38 je večino vodstva združenja pripravilo do tega. daj* do mitinga 1. marca 1865 tudi prišlo. Miting je odprl v imeni Mednarodnega delavskega združenja Peter Fox, član Generalneg; sveta ter angleške Nacionalne lige za neodvisnost Poljske. \ nagovoru je posebej izpostavil stališče, ki ga poznamo že iz let; 1848/1849: nedeljiva in neodvisna Poljska je pogoj z; demokratično Evropo. Stališča liberalne stranke v tem vprašanji 33 Gl. N. Rjasanoff, K. Marx und F. Engels ueber die Polenfrage: Gruenberg Archiv, Sechster Jahrgang, Leipzig 1916, str. 191 192. Gl. še (tudi v zvezi z drugimi vprašanji pomembno) študijo C. Bobinske, Marx und Engels ueber Polnische Probleme; Dietz Verlag Berlin. 1958. str. 244 in dalje. 34 Pismo Marxa Engelsu, 13. februar 1863; MEW 30, str. 324. „Kai praviš k poljski zgodovini'1 Toliko je gotovo, daje era o Revolution (obdobje revolucije) zdaj spet fairly opened in Europe (popolnoma odprto v Evropi), in splošno stanje stvari dobro." V tem istem času rezultira Marxov poglobljen interes za poljsko zgodovino tudi v obsežnejših rokopisih, od katerih se eden loteva položaja Poljske med Prusijo in Rusijo, drugi pa analizira poljskp zgodovino v zvezi s Francijo med 18. stoletjem ter letom 1848. Rokopise je pod naslovom K. Marx, Manuskripte ueber die Polnische Frage izdal Internationaal Instituut voor sociale Geschiedenis. Amsterdam 1961 z obsežnim uvodom in spremnim aparatom. 35 „Ce je pogoj za osvoboditev delavskega razreda, da različni narodi delujejo skupno, kako naj se doseže ta veliki smoter pri takšni zunanji politiki, ki ima zločinske namene, ki za svojo igro izrablja narodnostne predsodke in zapravlja v roparskih vojnah kri in premoženje ljudstva? . . . Nesramno pritrjevanje, hinavsko sočustvovanje ali bebasta ravnodušnost, s katero so evropski višji razredi gledali, kako je Rusija zavratno morila v junaški Poljski, kako je postala kavkaska gorska trdnjava plen Rusije, kako brezmejno in ne da bi ji kdo ugovarjal, je samovoljno posegla v tuje pravice barbarska sila. ki ima glavo v Petrogradu, roke pa v vseh evropskih vladah vse to je delavski razred poučilo, da je njegova dolžnost prodreti v skrivnost mednarodne politike, nadzorovati diplomatske ukrepe svojih vlad in se jim. če je treba, upirati; ce jih pa ne more preprečiti, se mora združiti in te ukrepe povsod hkrati ošibati ter preproste zakone nravnosti in pravičnosti, ki naj urejajo odnose med zasebniki, uveljaviti kot najvišje zakone v odnosih med narodi." MEID IV. str. 137 138. Ne glede na to. da je moral Marx pristati v določene „fraze", katerih odsev najdemo tudi tukaj v zaključku zadnjega stavka (gl. pismo Marxa Engelsu. 4. novembra 1864: MEW 31, str. 15). je popolnoma uspel v osrednjem vprašanju. 36 MEID IV, str. 138. 37 Gl. Marxovo karakterizacijo Proudhonovih kasnih političnih spiso\ v MEID IV. str. 153: „Ne le kot slaba spisa, ampak kot nedostojnosti, vendar nedostojnosti, ki ustrezajo malomeščanskemu stališču, je treba označiti Proudhonovo delo o'coup d'etat', v katerem koketira z L. Bonapartom in ga hoče v resnici prikupiti francoskim delavcem, in njegov zadnji spis proti Poljakom, v katerem uganja carju v čast kretenski cinizem". Marx v tej svoji oceni, datirani z 24. januarjem 1865. s Proudhonovim ..zadnjim spisom" meni njegov ..Siles traites de 1815 ont cesse d'exister? Actes du futur congres" iz leta 1864. v katerem nastopa proti reviziji sklepov dunajskega kongresa Svete alianse 1815 o trojni delitvi Poljske in proti podpiranju poljskega narodnoosvobodilnega gibanja, kar je v tem času seveda sovpadalo l interesi politike ruskega carizma. Gl. tudi že omenjen Engelsov spis v tem zvezku, zlasti članek I. 38 Gl. Pismo Marxa Engelsu. 25. februar 1865. MEW 31. str. 83. 39 Gl. Marxovo poročilo s tega mitinga v zgoraj navedenem Gruenberg Archivu. 6/1916. str. 211. 6* nikakor ne sovpadajo z demokrati, v imenu katerih je govoril. Za njim je nastopil Johann Eccarius z besedami, da je ,,propad pruske monarhije conditio sine qua non za vzpostavitev Nemčije in obnovo Poljske".39 Miting, ki je potekal v St. Martin's Hallu,je tako v celoti predstavljal afirmacijo proletarske ..lastne zunanje politike". Kot je bil ta miting uperjen proti kapitulantstvu angleškega srednjega razreda (Marx se je še posebej zavzemal, da bi poročilo o njem objavili tudi časopisi tega razreda), tako je moral skupaj z drugo dejavnostjo povzročiti tudi hudo negodovanje med francoskimi in belgijskimi proudhonisti. Tako je proudhonist Hector Denis v petih člankih za La Tribune de Peuple že sredi leta 1864 (časopis je bil glasilo belgijskega delavskega gibanja) načel vprašanje razhajanja okrog poljskega vprašanja v vrstah delavskega razreda Spor pa se je še posebej poglobil takrat, ko je Generalni svet pričel oblikovati dnevni red za bodoči kongres Mednarodnega združenja (Ženeva I860) in je na Marxovo pobudo vanj vključil tudi poljsko vprašanje. Za prvo konferenco združenja, ki je potekalav septembru 18ö5 v Londonu, je Marx pripravil. Centralni svet pa potrdil na svoji seji 25. julija 18ò5 program, ki je v svoji deveti točki vseboval tudi naslednjo formulacijo: ,,Moskovitska nevarnost za Evropo ter obnova neodvisne in enotne Poljske"40 Na konferenci je proti takšni formulaciji ostro nastopil belgijski delegat Cesar de Paepe. pridružil pa se mu je tudi proudhonistično orientiran del francoskih in reformistični del angleških delegatov. Jasno je bilo, da je na pripravljajočem se kongresu pričakovati ostrih polemik in opozicijo proudhonistov. Stališča, ki jih je v zvezi s poljskim vprašanjem Marx vztrajno zagovarjal in spodbujal v Centralnem svetu, so kmalu zatem naletela na ostro obsodbo v anonimnem članku, objavljenem v belgijskem buržoazno- demokratskem časopisu L'Echo de Verriers, predvsem pa je klevetal delo londonske konference. Za anonimnostjo je stal sodelavec maloburžoazne struje v francoski sekciji združenja Pierre Vesinier Na obtožbe, ki večinoma niso slonele na dejstvih, pač pa na želji, da diskreditirajo ..lastno zunanjo politiko delavskega razreda", je odgovoril v istem časopisu v imenu Centralnega sveta Herman Jung.4 1 Ta spopad je odmeval tudi v diskusijah, ki so jih nâ prelomu v leto 18b6 vodili v Centralnem svetu. O pomenu, ki ga je v idejnih borbah s proudhonisti imelo poljsko vprašanje, zgovorno priča tudi Marxovo pismo Engelsu iz tega časa: ..Pravi živec polemike je poljsko vprašanje" *2 Znotraj takšne atmosfere so tekle priprave na ženevski kongres Mednarodnega delavskega združenja, ki je bil sklican v začetku septembra 1866. Za kongres je pripravil Marx tekst instrukcij ob posameznih vprašanjih.4 ' ki se brez posebnih odstopanj navezujejo na program, predložen londonski konferenci prejšnjega leta. Le formulacija o .jnoskovitski nevarnosti", ki je razburjala proudhoniste. je bila v deveti točki v naslovu nevtralizirana kot .Poljsko vprašanje", zato pa vsebinsko ohranjena.44 Proudhonisti so imeli dobro tretjino glasov in so predložili nasproten program. Kongres je kot resolucije sprejel večino od devetih točk Marxovih Instrukcij, glede poljskega vprašanja pa je bila sprejeta kompro- misna resolucija Johanna P Beckerja. po kateri se združenje zavzema za vzpostavitev socialnodemokratske Poljske na osnovi njenih lastnih moči.4> Toda tudi v taki obliki se je boj za ..lastno zunanjo politiko delavskega razreda" uspešno nadaljeval, komu- nistično stališče do poljskega vprašanja paje znotraj mednarodnega delavskega gibanja dobivalo nove privržence. To pa je bilo tudi najvažnejše. K temu je po svoje prispeval tudi tisti val poljskih političnih emigrantov, ki je prišel v Zahodno hvropo po zlomu vstaje 1864. Prav v navezavi na te poljske revolucionarje je prišlo 22 . januarja 1867 do shoda v počastitev obletnice vstaje iz leta 1863 Poljaka Antoni Zabicki ter Bobczynski sta na shodu govorila o sami vstaji. Fox. Besson. Eccarius in Marx pa o njenem pomenu za Evropo 46 Marx je najnovejšo poljsko vstajo navezal na dogodke in analize leta 1848. ko je Poljska tudi buržoazni Evropi še pomenila ,,un peuple necessaire", zdaj pa se ta ista Evropa vdaja iluziji, da to več ne velja. Toda, nadaljuje Marx, od tedaj se ni ničesar spremenilo: vloga Rusije ostaja nespremenjena, le „slepilo vladajočih razredov Evrope je doseglo višek",47 Poljska pa vse bolj postaja orodje za izvajanje ruskega vpliva v Evropi. Osvoboditev tlačanov v Rusiji ni zadušila azijatskega barbarizma, temveč obratno, pomenila je široko osnovo za rekrutiranje vojske, uničila je skupno lastnino ruskih kmetov, okrepila je končno njihovo vero v carja. Prusija, druga velika reakcionarna sila, pa svojo lastno eksistenco vse bolj navezuje na odvisnost od Rusije. Socialna revolucija, ki se spet budi v Evropi, lahko v takšni Rusiji pričakuje le nevarnost za svoj razvoj; takšna Rusija namreč predstavlja potencialno možnost „agresije iz tujine", na katero se bodo naslonili, kot smo bili temu v zgodovini že priča, ,,vsi privilegirani razredi Evrope"48 Zaključek Marxovega govora je povsem pričakovan: edina alternativa Evrope je v obnovi demokratične Poljske. S tem obdobjem zaključujem naše zasledovanje Marxovega in Engelsovega odnosa do poljskega vprašanja, čeprav seveda tu zanju niti najmanj še ne izgubi veljave. Predvsem sem skušal pokazati pomen, ki ga je poljsko vprašanje predstavljalo evropskemu revolucionarnemu gibanju na sredini prejšnjega stoletja; tako v revolucionarnemu vzponu ob koncu štiridesetih let kot kasneje ob ustanavljanju prve I nt emacio naie. Ceje poljsko vprašanje leta 1848 pomenilo razhodnico med proletarskim in meščansko-liberalnim gibanjem, potem je v času okrog leta 1864 predstavljalo razhodnico med reformističnim ter revolucionarnim delom delavskega gibanja v Evropi. Videli smo, da to gibanje ni imelo niti najmanj enotnega stališča do poljskega vprašanja: ta neenotnost, to nasprotje je utemeljeno na eni strani v Marxovem in Engelsovem tretiranju poljske zgodovine v sklopu evropskih razrednih bojev med buržoazijo in proletariatom in s tem v njunem navezovanju na dialektiko proletarskih revolucij 19. stoletja, ter na drugi strani v malomeščansko-demokratičnem načinu gledanja, ki se na revo- lucionarno razredno stališče po zlomu revolucije 1848/1849 ni moglo več postaviti. Poljsko vprašanje je torej ena izmed tistih točk. okrog katerih se je utrjevala moč evropskega proletariata; v tisti meri, v kateri pa je o njem tudi razpravljal, pa pomeni tudi navezovanje poljskega delavskega razreda na revolucionarne evropske tradicije49 ter oblikovanje ..lastne zunanje politike" kot razrednega antipoda evropski buržoazni diplomaciji druge polovice 19. stoletja.50 40 MEW 16, str. 510. 41 Gl. ibid., str. 511 518. V zvezi s poljskim vprašanjem je zlasti zanimiv zadnji del pisma, točki IX in X (str. 517 517). 42 „Pravi živec polemike je poljsko vprašanje. Poleg tega, poslal sem ti prejšnji članek oraklja iz Tribune de Peuple in ti s tem zakuhal, da pripraviš nasprotno delo za naš ženevski časopis ('nemški') ali za Workmans Advocate. Gospodje Rusi so dobili v proudhonističnem delu 'Jeune I rance' najnovejšega zaveznika." Pismo Marxa Lngelsu, 5. januar 1866, MLW 31, str. 169. Neposredno zatem, konec januarja, je Engels pričel s pisanjem spisa Kaj ima delavski razred opraviti s Poljsko; gl. v tem zvezku. 43 (il. VIEW 16. str. 190 in dalje. 44 Gl. ibid., str. 198. Gl. v tem zvezku za zgoraj omenjenim Er.gelsovim spisom resolucijo z naslovom Poljsko vprašanje. 45 Cil. Gruenberg Archiv. 6/1916, str. 196. 46 Gl. Marxov govor v MI W 16, str. 200 204. 47 Ibid., str. 202. 48 Ibid.. str. 204. 49 Leta 1875 Engels zapiše v zvezi z možnimi spremembami v Rusiji: „Znotraj ruskega imerija so elementi, ki krepko pripravljajo njegov razpad. Prvi so Poljaki. Stoletno zatiranje jih je spravilo v položaj, ko morajo biti bodisi revolucionarni, podpirati vsako zares revolucionarno vstajo na Zahodu kot prvi korak k osvoboditvi Poljske, ali pa propasti. In prav zdaj so v položaju, ko lahko iščejo svoje zahodnoevropske zaveznike samo v taboru proletariata. Že sto let jih vse buržoazne stranke Zahoda neprestano izdajajo." MEID IV, str. 462 463. 50 Poleti 1868 je Generalni svet Internacionale, soočen z novim valom ruskega zatiranja na Poljskem sprejel naslednjo izjavo o stališču britanske vlade do carske Rusije: „Svet Mednarodnega delavskega združenja obsoja ponižnost, ki jo je britanska vlada izkazala Rusiji s tem, daje mesec dni po ukazu ruske vlade, s katerim je ukinjen naziv Poljska, izbrisala v proračunu pridevnik .Poljski" pred besedo emigranti ." MEW 16, str. 314. es Na tej osnovi delati prehitre analogije s sodobnim časom bi bilo več kot neumestno, pa če se asociacije še tako ponujajo, predvsem pa bi bilo nasprotno Marxovi in Engelsovi metodi sami. Gotovo pa ¡e, da bo vsaka nova materialistična analiza, ki bo upoštevala svetovno polje razrednih bojev, t. i. blokovski konflikt, nujno morala zaključiti z istimi zahtevami, kot jih je postavljalo delavsko Literatura: 1. Marx-Engels, Werke (MEW) 2. Marx-Engels, izbrana dela (MEID) 3. K. Marx, Manuskripte über die Polnische Frage; Internatio- naal Instituut voor sociale Geschiedenis, Amsterdam 1961. 4. N. Rjasanoff, K. Marx und F. Engels über die Polenfrage; v: Grunberg-Archiv, Sechster Jahrgang, Leipzig 1916. 5. C. Bobinska, Marx und Engels über Polnische Probleme; Dietz Verlag, Berlin 1958, gibanje takrat: demokratična in neodvisna Poljska je merilo demokratičnih alternativ sodobnega družbenega razvoja sploh. In pri tem je povsem gotovo zanesljivo to, da bo odnos, ki ga bo delavsko in napredno gibanje zavzelo do Poljske danes, določujoče merilo njihove „lastne zunanje politike ', s tem pa seveda tudi nji- hovega domačega položaja in razvoja. 6. M. Britovšek, Zgodovinski oris stališč Marxa in Engelsa do slovanskih narodov (gl. še zlasti podnaslov: Marxova in Engelsova stališča do Poljske); v zborniku Simpozij aktualnosti misli Hegla, Marxa, Engelsa in Lenina v družbenem življenju in znanosti XX. stoletja; izd. Anthropos/Teorija in praksa, Ljubljana 1971. 7. M. Britovšek, Carizem, revolucija, stalinizem I. (gl. predvsem l.pogl.), Ljubljana 1980. 66 * MARX, ENGELS IN ROZA LUKSEMBURG O POLJSKEM VPRAŠANJU Govora Marxa in Engelsa na mednarodnem mitingu ob obletnici poljske vstaje iz leta 1830, 29. november 1847 v Londonu (Deutsche-Bruesseler-Zeitung, št. 98,9. december 1847) Karl Marx: Združenje in pobratenje nacij je fraza, ki jo imajo danes na jeziku vse partije, zlasti še meščanski zagovorniki svobodne trgovine. Vsekakor obstaja nekakšno pobratenje med razredi buržujev vseh nacij. To je pobratenje zatiralcev proti zatiranim, eksploatatorjev proti eksploatiranim. Kakor je razred buržujev ene dežele, kljub medsebojni konkurenci in boju članov buržoazije, združen in pobraten proti proletarcem te iste dežele, tako so buržuji vseh dežel, kljub svojemu vzajemnemu boju in konkurenci na svetovnem trgu, združeni in pobrateni proti proletarcem vseh dežel. Da bi se narodi lahko dejansko združili, morajo imeti nek skupen interes. Da bi ta njihov interes lahko bil skupen, morajo biti odpravljena sedanja lastninska razmerja, kajti sedanja lastinska razmerja pogojujejo medsebojno eksplotacijo narodov: odpraviti sedanja lastninska razmerja je samo interes delovnega razreda. Edino on ima tudi sredstva za to. Zmaga proletariata nad buržoazijo je hkrati zmaga nad nacionalnimi in industrijskimi konflikti, ki dandanes postavljajo različne narode sovražno enega nasproti drugemu. Zmaga proletariata nad buržo- azijo, je zato hkrati signal osvoboditve vseh zatiranih nacij. Stara Poljska je vsekakor izgubljena in mi bi bili zadnji, ki bi želeli, da bi bila ponovno vzpostavljena. Toda izgubljena ni samo stara Poljska. Stara Nemčija, stara Francija, stara Anglija, vsa stara družba je izgubljena. Izguba stare družbe pa ni nobena izguba za tiste, ki v stari družbi nimajo nič izgubiti, in v vseh sedanjih deželah velja to za veliko večino. Nasprotno, ti bodo s propadom stare družbe, kateri pogojuje izgradnjo nove družbe, ki ne temelji več na razrednih nasprotjih, vse dobili. Izmed vseh dežel je Anglija tista, kjer je nasprotje med proletariatom in buržoazijo najbolj razvito. Zmaga angleških proletarcev nad angleško buržoazijo je zatorej odločilna za zmago vseh zatiranih nad njihovimi zatiralci. Poljsko je treba zatorej osvoboditi v Angliji in ne na Poljskem. Vam, čartistom, zatorej ni treba izrekati pobožnih želja o osvoboditvi nacij. Porazite svoje domače sovražnike, pa boste lahko ponosni na to, da ste porazili vso staro družbo. Friedrich Engels: Dovolite mi, moji prijatelji, da danes nastopim izjemoma kot Nemec. Mi, nemški demokrati, smo namreč posebej zainteresirani za osvoboditev Poljske. Nemški knezi so bili tisti, ki so izvlekli iz razdelitve Poljske korist, nemški vojaki so tisti, ki še zdaj zatirajo Galicijo in Poznan. Nam Nemcem, predvsem nam nemškim demokratom mora biti veliko do tega, da speremo te madeže z naše nacije. Neka nacija ne more postati svobodna in (Opombe povzemamo po Marx Engels, Werke, Dietz Verlag Ber- lin, zvezka 4 in 16, ki pa jih nikjer, niti na tistih posebnih vzhod none mšk i redakcijskih akcentih ne krajšamo, tako kot npr. beograjski redaktor izdaje Marx Engels, Dela. Opombe dopolnjujemo z imenom Rjazanov v oklepaju - z navedbami tiskovnih napak po objavi v Gruenberg Archivu, 6/1916.) 1 Prim, ob tem tudi v francoskem časopisu „La Reforme", 5. december 1847, objavljeno Engelsovo poročilo o tem mitingu (MEW 4, str. 413 415). MEGA 1/6 objavlja tudi poročilo iz „Deutsche Londoner Zeitung", 3. december 1847, ter iz „Northern Star". 4. december 1847 (gl. str. 359 361, opomba in str. 625- 631). 67 obenem nadalje zatirati druge nacije. Zatorej ne more biti osvoboditve Nemčije brez osvoboditve Poljske izpod nemškega zatiranja^ Zato imata Poljska in Nemčija skupen interes in zato lahko poljski in nemški demokrati sodelujejo pri osvobajanju obeh nacij. - Menim tudi, da bodo prvi odločilni udarec, ki bo imel za posledico zmago demokracije, osvoboditev vseh evropskih dežel, zadali angleški Cartisti; več let sem bil v Angliji in v tem času sem se odkrito priključil čartističnemu gibanju. Angleški čartisti se bodo prvi dvignili, ker je boj med buržoazijo in proletariatom ravno v Angliji najsilovitejši. In zakaj je najsilovitejši? Ker je v Angliji moderna industrija, ker so stroji pomešali vse zatirane razrede v en sam velik razred s skupnimi interesi, v razred proletariata; ker so bili s tem na nasprotni strani vsi razredi zatiralcev prav tako združeni v en sam razred, buržoazijo. Tako je boj poenostavljen in odločil ga bo lahko en sam velik spopad. Ali ni tako? Aristokracija nima v Angliji nobene moči več, buržoazija vlada sama in vleče aristokracijo za seboj. Buržoaziji nasproti pa stoji celotna velika množica ljudstva, združenega v grozečo falango, katere zmaga nad vladajočimi kapitalisti se vedno bolj približuje. In to uničenje nasprotujočih si interesov, ki so prej različne skupine delavcev razdvajali, to niveliranje življenjskega položaja vseh delavcev, dolgujete mašineriji; brez mašinerije ni čartizma, in četudi utegne mašinerija poslabšati vaš trenutni položaj, nam vendar prav s tem omogoča zmago. Toda ne le v Angliji, tako je učinkovala na delavce tudi v vseh drugih deželah. V Belgiji, Ameriki, Franciji in Nemčiji je izenačila položaje vseh delavcev in jih iz dneva v dan vse bolj izenačuje; delavci imajo zdaj v vseh teh deželah isti interes, namreč strmoglaviti razred, ki jih zatira, strmoglaviti buržoazijo. To niveliranje življenjskega položaja, ta identifikacija strankarskih interesov delavcev vseh nacij je rezultat mašinerije, in zato je mašinerija neznanski zgodovinski napredek. Kaj za nas iz tega sledi? Ker je položaj delavcev vseh dežel isti, ker so njihovi interesi isti, njihovi sovražniki isti, se morajo tudi skupaj boriti, morajo pobratenju buržujev postaviti nasproti pobratenje delavcev vseh narodov. Prevedla po nemškem izvirniku v MEGA 1/6, str. 359- 362 DIANA S1VEC Govora Marxa in Engelsa na proslavi druge obletnice krakovske vstaje, 22. februarja 1848 v Bruslju Govor g. Karla Marxa Gospodje, v zgodovini obstaja nekaj presenetljivih analogij. Jakobinec iz leta 1793 je postal naše dni komunist. Leta 1793, ko so si Rusija, Avstrija, Prusija razdelile Poljsko, so se te tri sile naslanjale na ustavo iz 1791. leta, ki je bila enodušno obsojena zaradi domnevnih jakobinskih načel. In kaj je proglašala? Poljska ustava iz 1791. leta! Nič drugega kot ustavno monarhijo: zakonodajo v roke predstavnikom države, svobodo tiska, svobodo mišljenja, javnost sodnih razprav, ukinitev tlačanstva, itd. In vse to se je torej imenovalo povsem čisti jakobinizem! Tako, kakor vidite gospodje, je napredovala zgodo- vina. Nekdanji jakobinizem je danes postal glede na liberalizem nekaj zmernega. Tri sile so napredovale z zgodovino. Leta 1846, koje bil Krakov priključen Avstriji, so. zaplenile poslednje ostanke poljske nacional- nosti in zamenjale z imenom komunizem vse, kar se je včasih imenovalo jakobinizem. Torej, v čem je komunizem krakovske revolucije? Je bila komunistična zato, ker je hotela ponovno vzpostaviti poljsko nacionalnost? Prav tako bi lahko rekli, da je bila vojna, ki jo je združena Evropa bila proti Napoleonu, da bi rešila nacionalnosti, komunistična vojna, in da je bil dunajski kongres2 sestavljen iz 2 -Na Dunajskem k o n g г e*s u (18. septembra 1814 do 9. junija 1815) so se sestali zmagovalci nad Napoleonom I., da bi se okoristili na račun Francije. Cilj kongresa je bila obnova fevdalno reakcionarnega sistema, kakršen je obstajal pred francosko revolucijo, kot tudi obnova fracoskih meja iz leta 1792. Anglija je dobila vse francoske kolonije. Razcepljenost Nemčije in Italije, razdelitev Poljske in podjarmljenost Madžarske so se ohranile. 68 kronanih komunistov. Ali pač je bila krakovska revolucija komu- nistična zato, ker je hotela ustanoviti demokratično vlado? Nihče ne bo obdolžil milijonarje iz Berna in New Yorka zaradi komunisti- čnih trenutnih želja. Komunizem negira nujnost obstoja razredov, želi ukiniti vsak razred, vsako razredno razlikovanje. Krakovski revolucionarji niso želeli nič drugega kot izbrisati znotraj razredov vsako politično razlikovanje; različnim razredom so hoteli dati enake pravice. Toda v kateri točki pa je bila končno ta krakovska revolucija komunistična? Ali je bila to mogoče zaradi tega, ker je poizkušala izbrisati spone fevdalizma, osvoboditi davku podvrženo lastnino in jo preobraziti v svobodno lastnino, v moderno lastnino? Če bi se reklo francoskim lastnikom: ,,Ali veste, kaj želijo poljski demokrati? Poljski demokrati želijo uvesti pri njih tiste oblike lastnine, ki že obstajajo pri vas," bi francoski lastniki odgovorili: „Zelo dobro delajo." Toda reči, skupaj z g. Guizojem, francoskim lastnikom: „Poljaki želijo ukiniti tisto tisto lastnino, ki ste jo vi vzpostavili z revolucijo leta 1789 in ki obstaja še naprej pri vas." „Kako!" bodo zakričali, „to so torej revolucionarji, komu- nisti! Uničiti jih je treba, podleže." Ukinitev cehov, korporacij, uvedba svobodne konkurence se sedaj imenuje na Švedskem komunizem. .,Journal des Débats" pove bolje: ukinitev rente, ki konstituira pravico do korupcije dvestotisočih volilcev, pomeni ukinitev vira zaslužka, pomeni uničenje že pridobljene lastnine, to pomeni biti komunističen. Brez dvoma je hotela krakovska revolucija prav tako ukiniti neko lastnino. Toda katero vrsto lastnine? Tisto, ki je ne bi znali uničiti v ostali Evropi, kakor tudi ne Sonderbund v Švici, kajti niti ena niti druga ne obstojita več. Nihče ne bo zanikal, da se na Poljskem politično vprašanje povezuje s socialnim vprašanjem. Ves čas sta neločljiva drug od drugega. Vprašajte to taje reakcionarje! Ali so se za časa restavracije borili samo s političnim liberalizmom in njegovo prtljago, voltairijani- zmom? 1 Nek zelo poznan reakcionarni pisec je odkrito priznal, da najbolj vzvišena metafizika nekega de Maistra in nekaj de Bonalda privede v končni instanci do vprašanja denarja in ali ni vsako vprašanje o denarju neposredno socialno vprašanje? Ljudje restavracije niso skrivali, da je za ponovno vrnitev dobre politike potrebno ponovno vrniti dobro lastnino, fevdalno lastnino, moralno lastnino. Vsakdo ve, da zvestoba monarhiji ne more biti brez desetine in tlake. Pojdimo naprej. Leta 1789 je politično vprašanje človekovih pravic vsebovalo socialno vprašanje svobodne konkurence. In kaj se je torej dogajalo v Angliji? Ali so se politične stranke pri vseh vprašanjih, od Reformbüla' do ukinitve zakona o žitu, borile za kaj drugega kot za spremembe v lastnini, za vprašanja lastnine, za socialna vprašanja? Ali je tu, v sami Belgiji, boj liberalizma in katolicizma kaj druge- ga kot boj industrijskega kapitala in velike zemljiške lastnine. In politična vprašanja, o katerih se razpravlja že sedemnajst let, kaj niso to v bistvu socialna vprašanja? Tako, s kateregakoli zornega kota se postavite, bodisi z liberalnega zornega kota. radikalnega, celo aristokratskega, lahko kdo očita krakovski revoluciji, da je povezala neko socialno vprašanje s političnim vprašanjem? Ljudje, ki so bili na čelu revolucionarnega krakovskega gibanja, so bili intimnega prepričanja, da je lahko samo demokratična Poljska neodvisna, in da poljska demokracija ni možna brez odprave fevdalnih pravic, brez agrarnega gibanja, ki bo spremenilo davku podvržene kmete v svobodne lastnike, v moderne lastnike. Dajte na mesto ruskih aristokratov poljske aristokrate in dobili boste naturalizirani despotizem. To je isto. kot da bi Nemci v vojni proti tuji sili zamenjali Napoleona s šestintridesetimi Meternichi.4 Če poljski gospod nima več ruskega gospoda nad sabo. ne bo zato imel poljski kmet nič manj nad sabo. toda namesto gospoda sužnja bo imel svobodnega gospoda. Ta politična sprememba ne bo prav nič spremenila njegov socialni položaj. Krakovska revolucija je dala slaven primer vsej Evropi, s tem ko je poistovetila stvar nacionalnosti s stvarjo demokracije in osvobo- ditvijo zatiranega razreda. Če je bila za nek trenutek ta revolucija zadušena s krvavimi rokami plačanih morilcev, se je sedaj slavno in triumfalno pojavila v Švici in Italiji. Našla je potrditev teh principov na Irskem, kjer je strogo nacionalna stranka padla v grob skupaj z 0'Connellom in kjer je nova nacionalna stranka predvsem reformatorska in demo- kratična.5 Spet je Poljska tista, kije prevzela pobudo, toda ne več fevdalna Poljska', temveč demokratična Poljska in od tega trenutka je njena osvoboditev postala stvar časti vseh demokratov Evrope. Govor g. F. Engelsa Gospodje, vstaja, katere obletnico proslavljamo danes, ni uspela. Po neka dnevih herojskega upiranja je bil Krakov' zavzet in krvava pošas Poljske, ki se je za trenutek dvignila pred oči svojih morilcev, je zopet padla v grob. To je bil poraz krakovske revolucije, poraz, ki je bil vreden obžalovanja. Izkažimo poslednje časti padlim herojem, obžalujmo njihov neuspeh, izkažimo našo naklonjenost dvajsetim milijonom Poljakov, katerim je ta neuspeh znova zadrgnil verige. Toda, gospodje, je to vse, kar naj naredimo? Je dovolj potočiti solzo nad grobom neke nesrečne dežele in zapriseči njenim tlačiteljem nepomirljivo sovraštvo, ki je bilo vse do sedaj zelc šibko? Ne, gospodje! Krakovska obletnica ni le dan žalosti, to je za nas. druge demokrate, dan veselja; kajti poraz prav tako vsebuje zmago, zmago, katere sadovi nam ostajajo dosegljivi, medtem ko so rezultati poraza samo prehodni. Ta zmaga je zmaga mlade demokratične Poljske nad staro aristokratsko Poljsko. Da, zadnjemu boju Poljske proti tujim zatiralcem je predhodil skriven, prikrit toda odločen boj znotraj same Poljske, boj zatiranih Poljakov proti zatiralskim Poljakom, boj demokracije proti poljski aristokraciji. Primerjajte leto 1830 z letom 1846, primerjajte Varšavo s Krakovom. Leta 1830 je bil poljski vladajoči razred tako egois- 3 Reformbill (zakon o volilni reformi) je leta 1831 spreje angleški Spodnji dom in 7. junija 1832 potrdil angleški kralj Willian IV. Z njim je 56 krajev z manj kot dva tisoč prebivalci izgubilo pravici pošiljati svoje predstavnike v Spodnji dom. Zemljiški in hišni posest niki, ki letno plačujejo najmanj 10 funtov šterlingov davka, sò dobil volilno pravico (odtod desetfuntni cenzus) Reforma je bila usmerjen; proti političnemu monopolizmu zemljiške in finančne aristokracije odstranila je najhujše fevdalne ostanke angleškega volilnega prava it omogočila predstavnikom industrijske buržoazije vstop v parlament Proletariat in malomeščanstvo, glavna moč v boju za reformo, ki ju ji liberalna buržoazija izdala, nista dobila volilne pravice. 4 Osvobodilne vojne iz let 1813/1814 so se končale z osvoboditvij( Nemčije izpod napoleonskega nacionalnega zatiranja. Reakcionarni fevdalne sile na čelu z nemškimi kneževinami so izkoristile zmage nemškega ljudstva nad Napoleonovo vojaško diktaturo za učvrstite' malih državic (Nemčija je ostala razdrobljena na 35 držav) in izbrisanji vseh revolucionarnih buržoaznih pridobitev. 5 Mišljena je Irska konfederacija, ki so jo v januarju 184' osnovali radikalni in demokratski elementi irskega nacionalnega gi banja, ki so izstopili iz Repeal Association in ki se niso strinjali ; O'Connellsovo politiko. Večina jih je pripadala skupini Mlada Irska, k se je leta 1842 izoblikovala iz predstavnikov irske buržoazije ii malomeščanskega izobraženstva Levo, revolucionarno krilo Irski konfederacije se je zavzemalo za ljudsko vstajo proti angleškemi gospostvu in si je prizadevalo povezati boj za neodvisnost Irske bojem za demokratične reforme. Potem ko so Angleži zadušili vstajo ki se je razplamentela na Irskem je Irska konfederacija poleti 184! oDUstila svoio deiavnost. 69 tičen, tako borniran, tako bojazljiv v zakonodajnem telesu, kakor je bil predan, navdušen in pogumen na bojnem polju. Kaj je hotela poljska aristokracija leta 1830? Ohraniti pridoblje- ne pravice nasproti carju. Vstajo je omejila na to majhno deželo, ki jo je dunajski kongres izvolil imenovati kraljevina Poljska;6 zadrževala je elan drugih poljskih območij; pustila je nedotaknjeno poneumljajoče tlačanstvo kmetov, nečastni položaj Židov. Če pa je aristokracija v teku vstaje morala narediti določene koncesije ljudstvu, jih je naredila šele, ko je že bilo prepozno, ko je bila vstaja izgubljena. Recimo odkrito: vstaja 1830 ni bila niti nacionalna revolucija (izključevala je tri četrtine Poljske) niti socialna irl politična revolucija; v notranjem položaju ljudstva ni ničesar spremenila; to je bila konservativna revolucija. Toda v nedrih te konservativne revolucije, v nedrih same nacionalne vlade je bil nek človek, ki je živo napadal te ozke poglede vladajočega razreda. Predlagal je resnično revolucionarne ukrepe, pred katerih smelostjo so se umikali aristokrati deželnega zbora. S tem ko je poklical k orožju vso staro Poljsko, ko je tako naredil iz vojne za neodvisnost Poljske evropsko vojno, ko je osvobajal Žide in kmete, jim dajal možnost za participiranje pri lastništvu zemlje, rekonstruiral Poljsko na osnovi demokracije in enakosti, je želel narediti iz nacionalne zadeve stvar svobode; hotel je poistovetiti interes vseh ljudstev z interesom poljskega ljudstva. Je potrebno, da ga imenujem, človeka, katerega genij je zasnoval ta tako obsežen in kljub temu tako preprost plan? To je bil Lelewel. Zaslepljena s svojimi interesi je večina aristokracije v letu 1830 stalno odbijala te predloge. Toda prav te principe, ki so dozoreli in se razvili po petnajstletih izkušnjah tlačanstva, smo videli izpisane na zastavah krakovske vstaje. V Krakovu ni bilo več dosti ljudi, ki bi imeli veliko izgubiti, kar je bilo jasno vidno, nobenih aristokra- tov ni bilo; vsak korak naprej je nosil v sebi pečat demokratskega poguma, rekel bi, skoraj proletarskega, ki nima drugega izgubiti kot svojo bedo in ki lahko pridobi vso domovino, ves svet. Tam ni bilo omahovanja, nobenega dvoma; napadene so bile tri sile naenkrat; proglasili so svobodo kmetov, agrarno reformo, emancipacijo Zidov, brez skrbi, da bo to lahko užalilo tak ali drugačen aristokratski interes. Krakovska revolucija ni želela ponovno vzpostaviti stare Poljske niti konservirati tistega, kar so tuje vlade pustile starim, poljskim oblastem, in ni bila niti reakcionarna niti konservirajoča. Ne, bila je mnogo bolj sovražna do same Poljske kakor do tujih zatiralcev, sovražna do stare, barbarske, fevdalne, aristokratske Poljske, ki je temeljila na tlačanstvu večine ljudstva. Daleč od tega, da bi ponovno vzpostavila staro Poljsko, hotela jo je v osnovi zrušiti in na njenih ruševinah ustanoviti s povsem novim razredom, z večino ljudstva, novo, moderno, civilizirano, demokratično Poljsko, dostojno devetnajstega stoletja; bila je v resnici prednja straža civilizacije. Razlika med letom 1830 in 1846 — ogromen napredek znotraj same nesrečne, okrvavljene, raztrgane Poljske; poljska aristokracija povsem izolirana od poljskega ljudstva in pognana v naročje zatiralcev lastne domovine; poljsko ljudstvo nepreklicno pri- dobljeno za stvar demokracije; in nazadnje, stanje vzpostavljeno na Poljskem, boj razreda proti razredu kot gonilna sila družbenega napredka — v vsem tem je bila zmaga demokracije, potrjena s krakovsko revolucijo, to je bil rezultat, ki bo še prinašal sadove, ko bo poraz upornikov maščevan. Da, gospodje, upor v Krakovu je postal iz poljske zadeve, nacionalne zadeve, kakršna je bila, zadeva vseh narodov; od prvotnega vprašanja simpatije je postal vprašanje interesa vseh demokratov. Do 1846. leta smo morali maščevati zločin, od sedaj naprej pa moramo podpreti zaveznike, in to bomo storili. Posebej naša Nemčija bi se morala veseliti te eksplozije demokratičnih čustev do Poljske. Mi sami smo na točki pred demokratično revolucijo; morali se bomo boriti proti barbarskim hordam Avstrije in Rusije. Pred 1846. letom smo lahko dvomili o stališču, ki ga bo zavzela Poljska v primeru demokratične revolucije v Nemčiji. Krakovska revolucija je razpršila vsak dvom. Od sedaj sta nemško ljudstvo in poljsko ljudstvo nepreklicno povezana. Imamo iste sovražnike, iste tlačitelje. kajti ruska vlada pritiska na nas prav tako močno kot na Poljake. Prvi pogoj za osvoboditev in Nemčije in Poljske je zrušitev sedanjega političnega stanja Nemčije, padec Prusije in Avstrije, pomaknitev Rusije za Dnjester in D vino. Zveza dveh narodov torej niso le lepe sanje, očarljiva iluzija; ne, gospodje, to je neizogibna nujnost, ki izhaja iz skupnih interesov obeh narodov, in ki je postala nujnost s krakovsko revolucijo. Nemško ljudstvo, ki vse do sedaj ni imelo nič drugega kot parole, se bo aktiviralo za svoje brate Poljake; in kakor mi, tukaj prisotni nemški demokrati, ponujamo roko poljskim demokratom, tako bo tudi nemško ljudstvo praznovalo svoje zavezništvo s poljskim ljudstvom na bojišču prve skupno dobljene bitke proti našim skupnim tlačiteljem. * * * Prevedla po francoskem izvirniku v MEGA 1/6, str. 409 -414 NADA KIRN ŠPOLAR b -Kraljevina Poljska t eu 1807 je Napoleon I. ponovno osnoval Veliko vojvodstvo varšavsko, kije bilo leta 1815 na Dunajskem kongresu proglašeno kot Kraljevina Poljska in kije bila postavljena pod carjevo gospostvo. Narodnoosvobodilno gibanje je pripeljalo do vstaj v letih 1830/1831, 1846 in 1848. 70 Friedrich Engels: Kai ima delavski razred opraviti s Poljsko i. (The Commonwealth, št. 159, 24. marec 1866) Uredniku The Commonwealtha.8 Sir. kjerkoli so delovni razredi igrali svojo lastno vlogo v političnih gibanjih, povsod je bila njihova zunanja politika od samega začetka izražena v par besedah — obnova Poljske. Tako je bilo s čartističnim gibanjem, dokler je obstajalo; davno pred letom 1848 kot tudi med tem znamenitim letom je bilo tako s francoskimi delovnimi ljudmi, ko so 15. maja korakali na narodno skupščino s klicem „Vive la Pologne!" Živela Poljska!9 Tako je bilo v Nemčiji, ko je v letih 1848 in 1849 t,isk delavskega razreda pozival na vojno z Rusijo za obnovo Poljske.10 Tako je s tem tudi sedaj; delovni ljudje Evrope z eno izjemo — o kateri več kasneje — enodušno razglašajo obnovo Poljske za bistveni del svojega politi- čnega programa in za vseobsegajoč izraz svoje zunanje politike. Tudi srednji razred je izražal in še vedno izraža „sočutja" s Poljaki; ta sočutja pa ga niso ovirala, da jih ne bi pustil leta 1831, 1846 in 1863 na cedilu, še več, niso ga ovirala, da ne bi pustil najhujših sovražnikov Poljske kot je Lord Palmerston urejevati zadev tako. da v tem ko govorijo za Poljsko, dejansko podpirajo Rusijo. Z delovnimi razredi pa je drugače. Oni so za pomoč, ne za nevmeša vanje; so za vojno z Rusijo, ker se vmešava v Poljsko: to so dokazali vsakokrat, ko so Poljaki vstali nasproti svojim tlačiteljem. Nedavno je Mednarodno delavsko združenje podalo popolnejši izraz tega splošnega instinktivnega občutja množice, ki naj jo predstavlja, ko je zapisalo na svoj prapor: „Odpor ruskemu prodiranju preko Evrope obnova Poljske".11 Ta program zunanje politike delovnih ljudi Zahodne in Srednje Evrope je naletel z eno izjemo, kot smo prej omenili na enoglasno odobravanje med razredom, na katerega je bil naslovljen. Med delovnimi ljudmi Francije namreč obstaja neznatna manjšina, ki pripada šoli pokojnega P. J. Proudhona. Ta šola se in toto razlikuje od večine naprednih in razmišljajočih delovnih ljudi: razglaša jih za ignorantske bedake in v večini točk brani nasproti njihovim napačna mnenja. To velja tudi za njeno zunanjo politiko. Ko proudhonisti sodijo tlačenim Poljakom, izrekajo razsodbo porote iz Staleybridgea: „Prav jije!" Rusijo občudujejo kot veliko deželo prihodnosti, kot najbolj napredno nacijo na zemeljskem površju, ob kateri tako malenkostne dežele kot so Združene države ni vredno omenjati. Svet Mednarodnega združenja so napadali, da izpostavlja bonapartistično načelo narodnosti in proglaša, da obstaja plemenito rusko ljudstvo izven meja civilizirane Evrope, kar naj bi bilo boleč greh zoper načela splošne demokracije in bratstva narodov. Takšni so ti napadi.12 Če odvržemo njihovo demokratsko frazeologijo, bo takoj opazno, da pritrjujejo dobesedno vsemu, kar imajo o Poljski in Rusiji povedati ekstremni torijevci vseh dežel. Takih napadov ne bi bilo vredno spodbijati, ker pa prihajajo iz frakcije delovnih razredov, pa čeprav še tako majhne, je umestno, da se povrnemo k primeru Poljske in Rusije ter zagovarjamo, kar poslej 1фко imenujemo politiko združenih delovnih ljudi Evrope. Toda za*kaj omenjamo v zvezi s Poljsko vedno samo Rusijo? Ali nista imeli deleža pri plenu tudi dve nemški sili, Avstrija in Prusija? Ali ne držita tudi oni dele Poljske v suženjstvu in ali skupaj z Rusijo ne skrbita za zadušitev vsakega poljskega narodnega gibanja? Dobro je znano, kako hudo se je Avstrija borila, da bi se izvlekla iz poljske zadeve in kako dolgo se je upirala načrtom Rusije in Prusije za delitev. Poljska je bila naravni zaveznik Avstrije zoper Rusijo. Ko je Rusija postala dovolj mogočna, ni bilo večjega avstrijskega interesa kot ohraniti Poljsko živo med setìoj in novo nastajajočim imeprijem. Le takrat, ko je Avstrija videla, da je usoda Poljske zapečatena in da sta drugi dve sili sklenili, dajo uničita, je šla v samoobrambi v delitev ozemlja. Toda kot se je že v letu 1815 zavzemala za obnovo Poljske, je bila leta 1831 ter 1863 priprav- ljena zaradi tega stopiti v vojno ter se odreči svojega lastnega deleža Poljske pod pogojem, da sta jo Anglija in Francija pripravljeni podpreti. Enako je bilo med krimsko vojno. Tega ne govorimo zato, da bi opravičevali splošno politiko avstrijske vlade. Avstrija je 7 Ta niz člankov, ki je ostal i\edokončan, je napisal Engels od konca januarja do 6. aprila 1866 na Marxovo prošnjo v zvezi z bojem, ki se je razplamentel v Centralnem svetu okrog sklepa londonske konference leta 1865, po katerem bi moralo biti vprašanje neodvisnosti Poljske predmet obravnavanja na pripravljajočem se ženevskem kongresu. Pri razlagi stališča Internacionale o nacionalnem vprašanju je veljalo, da se je potrebno upreti nihilizmu proudhonistov kot tudi razkrinkati reakcionarni značaj t. i. „načela narodnosti", ki so ga demagoško postavili bonapartistični krogi. 8 The Commonwealth angleški tednik, glasilo Central- nega oz. Generalnega sveta internacionale, ki je izhajal v Londonu od februarja 1866 do julija 1867. Marx je bil do junija 1866 član uredniškega odbora, urednik pa je bil do aprila 1866 Eccarius. Časopis je objavljal poročila s sej Generalnega sveta ter dokumente Interna- cionale. Zaradi spravljive politike tradeunionističnih voditeljev, ki so bili zastopani v vodstvu časopisa, je le-ta med borbo za volilno reformo spremenil svoje pisanje in dejansko postal glasilo radikalne buržoazije. 9 V Parizu je 15. maja 1848 prišlo do masovnih demonstracij, v katerih je sodelovalo 150.000 ljudi. Demonstranti so se namenili k ustavodajni Narodni skupščini, v kateri so v teh dneh razpravljali o poljskem vprašanju. Vdrli so v sejno dvorano in zahtevali vojno pomoč za Poljsko, ki se je borila za svojo neodvisnost. Potem ko' so bile zahteve .demonstrantov zavrnjene, so le-ti poskušali ukiniti Narodno skupščino in oblikovati novo začasno vlado. Vojska ter odredi Narodne garde so s silo le razgnali demonstrante. 10 Mišljen je demokratski in delavski tisk v Nemčiji, posebno časopis Neue Rheinische Z e i t u n g. To borbeno glasilo proletarskega krila demokracije je odločno nastopalo za neodvisnost Poljske, katere osvoboditev je povezovalo s padcem reakcionarnega carističnega režima v Rusiji. Ta režim je v tem času predstavljal glavno oporišče fevdalno absolutistične reakcije v Evropi. 11 To je bil predmet devete točke dnevnega reda za londonsko konferenco Internacionale iz leta 1865 (gl. MEW 16, str. 510). Londonska konferenca je potekala od 25. do 29. sep- tembra 1865. Na njej so sodelovali člani Centralnega sveta in predsedniki posameznih sekcij. Konferenca je sprejela poročilo Centralnega sveta, potrdila njegovo finančno poročilo in dnevni red za naslednji kongres. Kljub odporu proudhonistov je Marx dosegel, da so na dnevni red kongresa postavili zahtevo po vrnitvi neodvisnosti za Poljsko. Londonska Von fe renca, katere pripravo in organizacijo je vodil Marx, je imela velik pomen za organizacijsko in politično okrepitev Internacionale. 12 Engels opoz'arja¿na izjave proudhonista Hectorja Denisa, ki so se » potavi lo v zvezi s poljskim VDrašaniem v nizu člankov od marca do iulija 1864 v časopisu Tribune de Peuple, kakor tudi na obtožbe proti Centralnemu svetu, ki so se dvignile decembra 1865 v časopisu Echo de Verviers (gl. MEW 16, str. 511 518). La Tri- bune de Peuple demokratski časopis, glasilo delavskega zdru- ženja „Ljudstvo"; izhajal je od 1861 do 1868 v Bruslju; od januarja 1866 je bil glasilo belgijske sekcije Internacionale; redakciji časopisa je pripadal De Paepe. ?1 pogosto razločno pokazala, da je zatirati šibkejši narod njenim vladarjem primerno opravilo. Toda v primeru Poljske je bil nagon po samoohranitvi močnejši cd želja po novih ozemljih ali vladinih navad. In to Avstrijo za sedaj odvezuje obtožbe. Kar pa se tiče Prusije, je njen delež Poljske preveč neznaten, da bi kaj pomenil. Njeni prijateljici in zaveznici Rusiji je uspelo, dajo je olajšala devetih desetin tistega, kar je dobila med tremi delitvami. In to malo, kar ji je ostalo, leži kot mora na njej. To jo je priklenilo nà zmagoviti voz Rusije, to je bilo tudi v letih 1863 in 1864 tisto, kar je opravičevalo njeno vlado, da je lahko neovirano kršila vse zakone, kršila osebno svobodo, svobodo zbiranja, svobodo tiska v pruskem delu Poljske, kmalu zatem pa še v ostalih delih dežele; to je popačilo vse liberalno gibanje srednjega razreda, ki je iz bojazni pred tveganjem izgube nekaj kvadratnih milj zemlje na vzhodnih mejah dovolilo vladi, da Poljakom ukine vse zakone. Delovnim ljudem ne le Prusije, temveč vse Nemčije je obnova Poljske v večjem interesu kot tistim iz drugih dežel, in v vsakem revolucionarnem gibanju so dokazali, da se tega zavedajo. Obnova Poljske je zanje emancipacija njihove lastne dežele od ruskega vazalstva. Mislimo, da je zato tudi Prusija za sedaj odvezana obtožbe. Ko bodo delovni razredi Rusije (če v tej deželi obstaja kaj takega v pomenu, v kakršnem to razumemo v zahodni Evropi) oblikovah politični program in bo ta program vseboval osvoboditev Poljske - tedaj, in šele tedaj, bo tudi Rusija kot nacija odvezana in bo cesarska vlada ostala sama pod obtožbo. Friedrich Engels II. (The Commonwealth, št. 160, 31. marec 1866) Sir, rečeno je bilo, da pomeni zahtevati neodvisnost za Poljsko priznati „načelo narodnosti" in da je načelo narodnosti bonapartičen izum, zvarjen zato, da bi utrjeval napoleonski despotizem v Franciji Kaj je tedaj to „načelo narodnosti? " Po pogodbah iz leta 1815 so bile meje različnih evropskih dežel začrtane zgolj v skladu z diplomatskimi računicami in še posebej z računicami takratne najmočnejše kontinentalne sile - Rusije. Nikakršne želje, interesi ali nacionalne posebnosti ljudstev niso bile upoštevane. Tako je bila razmejena Poljska, razmejena je bila Nemčija, razmejena je bila Italija, da ne govorimo o mnogih manjših narodnostih, ki so naseljevale jugovzhodno Evropo in o katerih je v tem času le malokdo kaj vedel. Posledica tega je bila, da so si morale Poljska, Nemčija in Italija že ob prvem koraku v kakršnokoli politično gibanje prizadevati za obnovo tiste nacional- ne enotnosti, brez katere je nacionalno življenje le še senca samega sebe. In ko so po zadušitvi revolucionarnih poskusov v Italiji in Španiji 1821 1823 ter spet po julijski revoluciji 1830 v Franciji ekstremni politiki večjega dt!a civilizirane Evrope spet vzpostavili stik drug z drugim ter poskušali naznačiti nekakšen skupni program, je postala osvoboditev in zedinjenje zatiranih in razdrob- ljenih narodov vsem njim skupno geslo. 3 Tako je bilo spet leta 1848, ko je število zatiranih narodov poraslo še za enega, namreč Madžarsko. Zares ni moglo biti več dvoma o pravici, da vsaka od velikih nacionalnih podskupin Evrope razpolaga sama s seboj v vseh notranjih zadevah in neodvisno od svojih sosedov, vse dokler ne bi kratila svobode drugim. Ta pravica je bila dejansko eden izmed osnovnih pogojev notranje svobode vseh. Kako si je le lahko npr. Nemčija prizadevala po svobodi in združitvi, če je istočasno sodelovala z Avstrijo pri ohranjanju Italije v hlapčevstvu, najsi neposrednem ali preko vazalov? Kajti popolni propad avtrijske monarhije je prav prvi pogoj združenja Nemčije! Ta pravica nacionalnih podskupin do politične neodvisnosti, kakor jo je priznavala evropska demokracija, je lahko posebno pri delavskemu razredu naletela le na enako priznanje. Pravzaprav to ni bilo nič drugega, kot pripoznati drugim velikim nacionalnim skupnostim z nedvomno vitalnostjo isto pravico individualnega nacionalnega obstoja, kakršno so delovni ljudje vsake posamezne dežele zahtevali zase. Toda to pripoznanje in solidarnost s temi nacionalnimi težnjami je bila omejena na velike in točno določene zgodovinske narode Evrope: to so bile Italija, Poljska, Nemčija, Avstrija. Francija, Španija, Anglija, Skandinavija niso bile niti razdeljene niti pod tujim nadzorstvom in so bile zato samo posredno zainteresirane za to vprašanje; kar pa se tiče Rusije, bi jo lahko omenili le kot pridržalko ogromne količine ukradene lastnine, ki jo bo morala povrniti na dan obračuna. Po coup d'etat iz leta 1851 je moral Luis Napoleon, cesar „po milosti božji in narodni volji" najti demokratizirano in popularno zveneče ime za svojo zunanjo politiko. Le kaj bi bilo bolje, kot zapisati na svoje prapore „načelo narodnosti"? Vsaka narodnost naj bi bila gospodar svoje lastne usode, vsakemu izdvojenemu delu neke narodnosti naj bi bilo dovoljeno, da se priključi svoji veliki matični domovini: kaj bi bilo lahko bolj liberalno? Ampak pazite, sedaj ne gre več za vprašanje narodov, temveč narodnosti. V Evropi ni dežele, kjer ni pod isto vlado različnih narodnosti. Kelti s škotskega Visokogorja in Velžani so nedvomno druga narodnost kot Angleži, čeprav nihče ne bo imenoval teh ostankov davno izginulih ljudstev narod, kakor tudi ne keltskih prebivalcev Bretanje v Franciji. Poleg tega nobena državna meja ne sovpada z naravno mejo narodnosti, mejo jezika. Veliko ljudi, katerih materin jezik je francoščina, živi zunaj Francije, prav tako živi mnogo nemško govorečih ljudi zunaj Nemčije, in po vsej verjetnosti bo tako ostalo tudi naprej. Naravna posledica zmedenega in počasnega zgodovinskega razvoja, skozi katerega je šla Evropa v zadnjih tisoč letih je, da seje skoraj vsak velik narod ločil od nekaterih obrobnih delov svojega telesa, ki so postali neodvisni od narodovega življenja in so v večini primerov sodelovali v narodnem življenju nekega drugega ljudstva in to v tolikšni meri, da se ne želijo več priključiti svojemu osnovnemu deblu. Nemci v Švici in Alzaciji se ne želijo ponovno zediniti z Nemčijo in prav tako se tudi Francozi v Belgiji in Švici ne želijo več politično vezati na Francijo. Končno tudi ni majhna prednost, da imajo različni politično že vzpostavljeni narodi po večini znotraj sebe nekaj tujih elementov, ki ustvarjajo vezi s svojimi sosedi in spreminjajo sicer preveč monotono enoličnost narodnega značaja. Tukaj tedaj zapazimo razliko med „načelom narodnosti" ter starim načelom in demokracije in delavskega razreda o pravici velikih evropskih narodov do ločenega in neodvisnega obstoja. „Načelo narodnosti" pušča popolnoma nedotaknjeno veliko vpra- šanje pravice do narodnega obstoja za zgodovinska ljudstva Evrope, če pa se ga že dotika, je to samo zato, da ga zamegli. Načelo narodnosti poraja dvoje vrst vprašanj: prvič, vprašanje meja med temi velikimi zgodovinskimi ljudstvi, in drugič, vprašanje pravice do neodvisnega narodnega obstoja številnih malih ostankov tistih ljudstev, ki so bila potem, ko do daljši ali krajši čas nastopala na prizorišču zgodovine, končno absorbirana kot integralni del v tega ali onega izmed močnejših narodov, katerih večja vitalnost jih je usposobila za obvladovanje večjih preprek. Evropski pomen in vitalnost nekega ljudstva iz zornega kota načela narodnosti ne predstavljata ničesar; pred njim imajo vlaški Romuni, ki niso nikdar imeli ne zgodovine ne zanjo potrebne energije, isti pomen kot Italijani z dvatisočletno zgodovino in neoslabljeno narodno vitalnostjo; Velžani in prebivalci otoka Man bi imeli, če bi to 13 - V Švici je bila 1834 na Mazzinijevo iniciativo ustanovljena tajna organizacija Mlada F,v r o p a, mednaiudno združenje opozicijskih maloburžoaznih emigranstkiii organizacij, ki je obstajata do leta 1836. Mladi Evropi so pripadale med drugimi naslednje nacionalne politične organizacije: Mlada Italija, Mlada Poljska, Mlada Nemčija. Združenje si je zastavilo za cilj uvedbo republikanske ureditve v evropskih državah. 14 V izvirniku tiskovna napaka: „racionalnega" (Rjazanov). 72 želeli, enako pravico do neodvisnega političnega obstoja kot Angle- ži, pa če izgleda še tako nesmiselno. Vse skupaj je nesmisel, odet v popularno oblačilo, da bi z njim metali površnim ljudem pesek v oči, in primerna fraza, ki bi jo uporabljali ali pa odložili, če bi okoliščine to zahtevale. Naj bo stvar še tako površna pa je zahtevala za svoj izum bolj bistro glavo kot je bila Luis Napoleonova. Načelo narodnosti daleč od tega, da bi bilo bonapartističen izum v korist oživljanja Poljske je zgolj ruski izum za uničenje Poljske. Kot bomo kasneje videli, je Rusija vsrkala večji del stare Poljske z izgovarjan- jem na načelo narodnosti. Ideja je stara več kot sto let in Rusija jo sedaj vsakodnevno uporablja. Kaj je panslavizem, če ne aplikacija načela narodnosti s strani Rusije in v ruskem interesu na Srbe, Hrvate, Rusine,1 6 Slovake, na Madžarskem in v Nemčiji? Celo v sedanjem trenutku ima ruska vlada agente, ki potujejo med Laponci severne Norveške in Švedske ter poskušajo med temi nomadskimi divjaki agitirati za idejo „velike finske narodnosti", ki naj se obnovi na skrajnem severu Evrope, seveda pod ruskim pokroviteljstvom. „Krik obupa" zatiranih Laponcev se glasno razlega v ruskih časopisih a ne prihaja od teh tlačenih nomadov samih, pač pa od ruskih agentov; zares je strašno zatiranje pognati te uboge Laponce, da se učijo civilizirani norveški ali švedski jezik, namesto da bi se omejili na svoj barbarski, poleskimski idiom! Načelo narodnosti je bilo zares lahko izumljeno le v vzhodni Evropi, kjer se je tisoč let tok azijatske invazije spet in spet vračal ter puščal na bregu gomile pomešanih ruin narodov, ki jih še sedaj etnolog komaj razvozlava, in kjer Turki, finski Madžari, Romuni, Židi in kak ducat slovanskih plemen živijo medsebojno pomešani v neskončni zmedi. Takšna je bila podlaga za izdelavo načela narodnosti, kako pa ga je Rusija izdelala, si bomo kmalu ogledali na primeru Poljske. Friderieh Engels III. (The Commonwealth, št. 165,5. maj 1866) Aplikacija doktrine narodnosti na Poljsko Kakor večino drugih evropskih dežel naseljujejo Poljsko ljudje različnih narodnosti. Glavnino prebivalstva, jedro njene moči nedvomno tvorijo sami Poljaki, ki govore poljski jezik. Toda že od leta 139017 je bila ožja Poljska združena z Velikim vojvodstom litvanskim,18 ki je vse do zadnje delitve leta 1794 tvorilo neločljivi del Republike Poljske. To Veliko vojvodstvo litvansko so naseljevali zelo pestri rodovi. Severne pokrajine ob Baltiku so bile v posesti samih Litvancev, ljudstva, ki je govorilo od njihovih slovanskih sosedov različen jezik; :e Litvance so v veliki meri podjarmili nemški priseljenci, ki pa so se spet s težavo obdržali nasproti litvanskim velikim vojvodam. Bolj proti jugu in vzhodno od sedanje kraljevine Poljske so bili Belorusi, ki so govorili jezik med poljskim in ruskim, ki pa je le bliže temu drugemu; in naposled, južne pokrajine so naseljevali tako imenovani Malorusi, katerih jezik ima danes večina avtoritet za popolnoma drugačnega od velikoruskega (jezika, ki ga običajno imenujemo ruskega). Ko nekateri pravijo, da pomeni zahtevati obnovo Poljske sklicevati se na načelo narodnosti, ob vsem tem zgolj dokazujejo, da ne vedo o čem govorijo, kajti obnova Poljske pomeni ponovno vzpostavitev države, ki jo sestavljajo najmanj štiri različne narodnosti. Kje paje bila Rusija, ko se je stara poljska država oblikovala v zvezo z Litvanijo? Pod peto mongolskega osvajalca, ki so ga združeni Poljaki in Nemci stopetdeset let poprej odbili vzhodno od Dnjepra. Potreben je bil dolg boj. dokler se niso končno moskovski veliki knezi rešili mongolskega jarma in se lotili povezovanja tolikih različnih kneževin Velikorusije v eno državo. Toda izgleda, da je ta uspeh samo povečal njihovo častihlepnost. Konstantinopel še ni padel v turške roke, ko je veliki moskovski knez že postavil v svoj grb dvoglavega orla bizantinskih cesarjev, s čimer seje razglasil za naslednika in bodočega maščevalca; od takrat, kot vemo, Rusi poskušajo osvojiti Carigrad, carjevo mesto, kot imenujejo Konstan- tinopel v svojem jeziku. Zatem so izzvale njihovo slo po priključitvi bogate ravnine Malorusije, toda Poljaki so bili tedaj močno, kakor tudi vedno hrabro ljudstvo in niso le vedeli, kako se je treba boriti : za svoje, ampak tudi, kako vrniti milo za drago: v začetku 17. ¡ stoletja so za nekaj let zavzeli celo Moskvo.19 Postopna demoralizacija vladajoče aristokracije, pomanjkanje moći za razvoj srednjega razreda ter stalne vojne, ki so pustošile deželo, so naposled zlomile moč Poljske. Dežela,ki je vztrajala pri. ohranjevanju neokrnjenega fevdalnega sistema družbe, medtem ko so vsi njeni sosedje napredovali, oblikovali srednji razred, razvijali trgovino in industrijo ter ustvarjali velika mesta — takšna dežela je bila obsojena na propad. Nedvomno: aristokracija je pogubila Poljsko, in to popolnoma; ko pa jo je enkrat pogubila, so se pričeli za to početje medsebojno obtoževati ter prodajati sebe in svojo deželo tujcu. Poljska zgodovina od 1700 do 1772 ni nič drugega kot arhiv ruske uzurpacije oblasti na Poljskem, kot jo je omogočila podkupljivost plemičev. Ruski vojaki so bili skoraj neprestano okupatorji dežele in poljski kralji, čeprav sami niso hoteli biti izdajalci, so prihajali čedalje bolj pod oblast ruskega ambasadorja. Ta igra je bila tako uspešna in tako dolgo je trajala, da ni v Evropi nihče več povzdignil glasu, ko je bila Poljska končno uničena, in zares je ljudi osupnila le velikodušnost, s katero je dala Rusija tako velik kos ozemlja Avstriji in Prusiji. Način, po katerem je bila izvršena ta razdelitev, je posebno zanimiv. V tem času ie v Evropi že obstajalo razsvetljeno „javno mnenje". Čeprav The Times70 tedaj še ni izdajal časopisa, je obstajalo tiste vrste javno mnenje, kakršno se je ustvarilo pod velikim vplivom Diderota. Voltaira, Rousseauja in drugih francos- kih piscev osemnajstega stoletja. Rusija je vedno vedela, da je pomembno imeti javno mnenje na svoji strani, če je le mogoče, in Rusija je za kaj takega tudi poskrbela. Dvor Katarine II. je postal 15 Engels razvija v svojih ogledih o zgodovinski usodi malih narodov idejo da ti narodi niso več sposobni za samostojen nacionalni obstoj in da je njihova neizbežna usoda, da jih absorbira njihov večji sosed, uo tega napačnega sklepa je prišel na osnovi splošne predstave, da vodi zgodovinski razvoj, katerega osnovna tendenca v kapitalizmu je centralizacija in ustvarjanje velikih držav, k absorbiranju malih ljudstev v večje nacije, kot je npr. bilo z Velžani v Angliji in Baski v Španiji. Pri pravilni ocenitvi te, kapitalizmu lastne tendence pa Engles ni upošteval druge tendence borbe malih narodov proti nacionalnemu zatiranju in za svojo neodvisnost, njihove težnje po usvarjanju lastnih držav. Kot je zgodovina pokazala, je vrsta malih narodov, še posebej slovanske narodnosti, ki so prej pripadali avstrijski monarhiji, ne samo pokazala sposobnost za nacionalni razvoj, za ustvarjanje samostojnih držav, temveč so tudi stopili v vrsto tistih, ki so prispevali k napredku družbenega reda. 16 Rusini ime, ki so ga v 19. stoletju vpeljali buržoazni etnografi in zgodovinarji za ukrajinsko prebivalstvo Galicije, področja Karpatov in Bukovine, ki je bilo nasilno odcepljeno od ukrajinskega ljudstva; dokončna ponovna priključitev ukrajinskega ljudstva je bilû izvršena po zmagi ZSSR v veliki domovinski vojni 1941-1945. 17 Verjetno gre za tiskovno napako; pisati bi moralo 1386 (Rjazanov). 18 - Temeljni kamen združenja Poljske in Litvanije je bil položen leta 1385 v zvezi Litvanije in Poljske, ki je nastala s pripojitvijo velike Kneževine Litvanije k Poljski. 19 - Moskvo so leta 1605 zasedli poljski vsiljivci (Eindringlingen). Z ljud- sko vstajo so bili pregnani maja 1606. Septembra 1610 so Poljaki ponoyno pridrli v Moskvo in se polastili moskovskega prestola. Vse rusko ljudstvo se je dvignilo v osvobodilno borbo proti vsiljivcem. Vojska je pod poveljstvom Minina in Požarskega osvobodila Moskvo oktobra 1612. 20 The Times Največji arteški dnevnik konservativne smeri. Osnovan je bil 1. januarja 1785 v Londonu pod imenom Da ila Universal Register, od 1. januarja 1788 se imenuje The Ti mes. 73 glavni štab tedanjih razsvetljencev, še posebej Francozov; najbolj razsvetljenska načela pa sta izpovedovala carica in njen dvor, ki jima je prevara tako dobro uspela, da so Voltaire in mnogi drugi peli hvalo „severni Semiramidi" ter proglašali Rusijo za najnapred- nejšo deželo na svetu, zavetišče svobodnjaških načel, borca za versko strpnost. Verska strpnost — to je bila beseda, ki je bila potrebna za zrušitev Poljske. Poljska je bila vedno skrajno liberalna v verskih zadevah: dokaz je pribežališče, ki so ga tam našli Židi, ko so jih preganjali v vseh drugih delih Evrope. Večji del prebivalstva v vzhodnih pokrajinah je pripadal pravoslavni veri, medtem ko so sami Poljaki rimo katoliki. Precejšen del teh pravoslavcev je bil v šestnajstem stoletju prisiljen priznati nadvlado papeža in so jih imenovali unijati, toda mnogi med njimi so še naprej ostali v vseh pogledih vdani svoji stari pravoslavni veroizpovedi. Tó so bili v glavnem podložniki in po narodnosti Malorusi, njihovi plemiš'd gospodarji pa so bili skoraj vsi rimokatoliki. Ruska vlada pa, ki doma ni trpela druge vere kot pravoslavno in je kaznovala versko odpadništvo kot zločin; ki je levo in desno pokoravala tuje narode in priključevala tuje pokrajine, istočasno pa je bila zaposlena z vse hujšim tlačenjem ruskega podložnika; ta ruska vlada je kmalu prišla na Poljsko prav v imenu verske strpnosti, kajti Poljska da zatira pravoslavne; v imenu načela narodnosti - kajti prebivalci teh vzhodnih pokrajin so bili Malorusi in so morali biti zategadelj pripojeni Velikorusiji — in v imenu revolucionarnega prava so oboroževali tlačane proti njihovim gospodarjem. Rusija sploh ni tankovestna v izbiri sredstev. O vojni razreda proti razredu govorimo kot o nečem skrajno revolucionarnem, Rusija pa je stopila v tako vojno na Poljskem pred skoraj sto leti: bil je to lep primer razrednega boja, ko so ruski vojaki in maloruski tlačani skupaj šli v požiganje gradov poljskih gospodov, a le zato, da bi pripravili rusko priključitev; ko pa je bila le-ta končno izvršena, so taisti ruski vojaki spet vrnili tlačane pod jarem njihovih gospodov. Vse to je bilo storjeno v imenu verske strpnosti, kajti načelo narodnosti tedaj v Zahodni Evropi še ni bilo v modi. Toda tedaj so ga postavljali pred oči maloruskega kmeta in od tedaj je igralo pomembno vlogo v zadevah Poljske. Prva in največja ambicija Rusije je zveza vseh ruskih plemen pod carjem, ki sam sebe imenuje samodržca vseh Rusov (samodržec vseh rossiiskih)2 1 mednje na prišteva Beloruse in Maloruse. In da bi dokazala, da njene ambicije ne gredo naprej, je hudo pazila za časa tieh delitev ua ne priključi ničesar drugega kot beloruske in maloruske pokrajine, zato je prepuščala svojim sokrivcem deželo, ki so jo naseljevali Poljaki ter celo del Malorusije (Vzhodna Galicija). Kako pa stoje stvari sedaj? Velik del pokrajin, ki so bile leta 1793 in 1794 priključene Avstriji in Prusiji, je sedaj pod imenom Kraljevine Poljske pod rusko nadvlado; od časa do časa se budijo med Poljaki upi, da lahko pričakujejo ponovno združitev vseh poljskih pokrajin ter obnovo Poljske z ruskim carjem kot kraljem, če bi se le hoteli podvreči ruski vrhovni oblasti in če se odrečejo vseh zahtev po starih litvanskih pokrajinah. In če bi se v tem kritičnem času Prusija in Avstrija spopadli, je več kot verjetno, da to naposled ne bi bila vojna za priključitev Schleswing Holsteina Prusiji ali Benetk Avstriji, temveč prej vojna za priključitev avstrijskega in končno pruskega dela Poljske Rusiji. Toliko o načelu narodnosti v zadevah Poljske. Friedrich Engels Prevedel po angleškem izvirniku, v Gruenberg Archivu, Sechster Jahrgang, Leipzig 1916, str. 212 -219 Pavel Zgaga Karl Marx: Poljsko vprašanje a) Zakaj postavljajo delavci Evrope to vprašanje? Najprej zato ker pisci in agitatorji srednjega razreda spletkarijo, da bi ga zamolčali, čeprav sicer patronizirajo vsakovrstne narodnosti na celini, celo Irsko. Od kod ta molčečnost? Zato, ker oboji, aristokrati in buržuji gledajo na mračno aziatsko silo v ozadju kot na zadnje zatočišče' pred dvigajočo se plimo premoči delavskega razreda. To moč bi bilo mogoče uspešno zlomiti le z obnovo Poljske na demokratičnih osnovah. b) V sedanjem spremenjenem stanju v srednji Evropi in še posebej v Nemčiji je več kot nujno, da obstaja demokratična Poljska. Brez nje bo Nemčija postala zunanja utrdba Svete Alianse, z njo sodelavka republikanske Francije. Postavljanje tega velikega evropskega vprašanja ob stran bi gibanje delavskega razreda neprestano prekinjalo, omejevalo in zaustavljalo. c) Še posebej je dolžnost nemškega delavskega razreda, da prevzame iniciativo v tej zadevi, kajti Nemčija je eden izmed razdeljevalcev Poljske. Prevedel po angleškem izvirniku v Gruenberg Archivu, VI., Leipzig 1916 Pavel Zgaga 21 Še ena tiskovna napaka v izvirniku: „samoderschetz wserossyiski" (Rjazanov). 22 I o je spomenica Mednarodnega delavskega združenja, ki jo je napisal Marx in jc bila pitdiožena zenevsKcmu Kongresu, i. 8. septembra 1866. Tam pa je bila namesto nje sprejeta glede na proudhonistične delegate kompromisna resolucija Johanna P. Bcckerja. 7* Roza Luksemburg: Industrijski razvoj Poljske II. del Ekonomska politika Rusije in Poljske Slika o razvoju in današnjem stanju industrije na Poljskem, ki smo jo predstavili prej, je povsem drugačna od te, ki jo daje zgodovina mestnih obrti na Poljskem v srednjem veku. Kljub povsem istovetnemu načinu nastanka - umetna, od zgoraj izpeljana presaditev iz Nemčije - manufaktura na Poljskem ne samo da ne propade kot nekdanje mestno rokodelstvo, temveč se razvije v veliko industrijo, in kljub tujemu nemškemu izvoru ne dobi samo globokih korenin v nacionalnem življenju Poljske, temveč postane prav vladajoči, odločilen faktor. Toda v zadnjem času so se pojavile stvari, ki so na različnih straneh vzbudile bojazni o nadalnji bodočnosti poljske industrije. Jasno je, da tvori življenjski živec poljske industrije prodaja v Rusiji in v navezavi na to sedaj mogoča prodaja v Aziji. Na vseh teh področjih pa so seveda poljski izdelki konkurenčni ruskim. Na prvi pogled sledi iz tega naravno interesno nasprotje med poljsko in rusko buržoazijo zaradi tržišč, nasprotje, ki mora biti toliko bolj za- ostreno, kolikor bolj raste poljska industrija. Po drugi strani se zdi prav tako naravno, da ima ruski razred kapitalistov na svoji strani rusko vlado zoper poljskega konkurenta, da bi lahko vlada svojo moč uporabila za škodovanje poljski industriji in znova postavila carinsko pregrado med Poljsko in Rusijo kot najbolj radikalno in enostavno sredstvo za to. Takšne glasove je bilo mogoče v zadnjem času večkrat slišati, in tu ter tam je bilo izrečeno mnenje, da seje začelo za poljsko-industrijo po dosedanji prosperiteti obdobje zasledovanj in kaznovanj, oboje počne ruska vlada, in prej ali slej naj bi zaradi tega propadla./1 / Preden torej sklenemo opis poljske industrije, moramo še odgovoriti na vprašanje, koliko je resnice v trditvah o nasprotju interesov med poljsko in rusko tovarniško produkcijo, kakšna je opremljenost poljske (industrije) v njenem konkurenčnem boju z rusko in kakšno je stališče vlade do teh bojev. Tako bomo sposobni dopolniti dosedanjo zgodovino industrije na Poljskem s perspektivo njene bodočnosti. 1. Zgodovina bojev med Lodžem in Moskvo Predvsem je napačno misliti, da naj bi bila konkurenca in prepir med centralnim industrijskim rajonom in poljskim, prepir, ki je pred nekaj leti povzročil toliko hrupa, nova pojava, ki datirata šele iz osemdesetih let. Ravno nasprotno, ta boj je ravno toliko star kot poljska industrija sama. Že v dvajsetih letih so vladi izročali prošnje, v katerih so se na ruski strani zavzemali za zvišanje rusko-poljskih carin, na poljski strani za popolno odpravo carinske meje med Poljsko in Rusijo. Od takrat rivalstvo ni nikdar ponehalo. Ruska podjetja niso poslala peticij v St. Petersburg samo 1. 1826. temveč tudi še 1. 1831/2/ - zmeraj s tožbami zoper poljsko industrijo in z zahtevami, da se podpre ..domovinsko" v njenem boju proti poljski (industriji). Kot je razvidno iz zgodovine poljske industrije, vlada ne samo da ni ustregla zahtevkom ruskih podjetnikov, temveč je, nasprotno, 1851 odpravila carinsko mejo med Poljsko in Rusijo in tako dala popolno svobodo tekmovanju obeh sovražnih industrij. Silovit boj se je znova vnel sredi osemdesetih let, prvič, ker se je poljska industrija v tem času - kot že omenjeno — polastila cele vrste novih tržišč v Rusiji — tako na jugu kot na vzhodu, drugič, ker so ravno takrat na pruski meji skoraj iz nič postavili celotno tekstilno industrijo v rajonu Sosnowiec. Po drugi strani pa so z obratom v politki carin v osemdesetih letih konec sedemdesetih let nenadoma in močno padle blagovne cene, ki so bile dokaj navite. Zaradi tega so vznemirjeni moskovski podjetniki začeli „iskati krivca"/3/, in so ga tudi odkrili — v poljski konkurenci. Pri tem so boj vodili predvsem moskovski tovarnarji bombaža, ker je poljska industrija osvojila ruska tržišča. Prvi napad moskovskega podjetništva je vodil neki Šarapov v javnem govoru, ki gaje imel v Moskvi in v Ivanovo-Voznesenskem 1. 1885 in je bil kasneje natisnjen. Šarapov je že na začetku udaril najvišje tone in celotno kampanjo z moskovskega katuna proti lodzskemu barhentu napihnil v zgodovinski dvoboj med slovansko in germansko raso. Opozarja na to,, da je poljska industrija v vsakem pogledu v boljšem položaju kot ruska, prvič, na razpolago so ji cenejši nemški krediti — plača 3 1/2 do 4 %, ko mora plačati centralnoruski podjetnik 7 - 8 %, drugič, razpolaga s cenejšimi surovinami, ker plača za te dosti nižje transportne stroške kot moskovski rajon, kije mnogo dlje na vzhodu, tretjič se lahko veseli ugodnejših železniških tarif, ki jih je dosegla s privatnimi dogovori med železniškimi družbami, četrtič in slednjič, odplačuje znatno nižje davke, ker znesejo ti v centralnem rajonu 3.600 rubljev pro 1 milijon rubljev producirane vrednosti, v Lodzu pa samo 1.400 rubjjev, v majhnih poljskih mestih celo samo 109 rubljev./4/ Šarapov poziva k boju proti „nemški" industriji na Poljskem in k rešitvi ruskih in poljskih elementov, ki so tlačeni(l). Že naslednje leto, 1886, so odposlali moskovski podjetniki deputacijo v St. Peterburg z „najponižnejšo" prošnjo, da naj med Poljsko in Rusijo znova postavijo carinsko črto./5 / 1 „The encouragement thus given to foreign immigrants and to local industry and trade in general has caused a very remarkable industrial development, especially in that part of Poland which is nearest to Germany, whence the vivifying element came; but the policy which had been followed uninterruptedly fot 73 years, and by which the industries of this country had been built up was suddenly reversed on the 14 th of March, 1887, by the well-known imperial ukase forbidding foreigners from acquiring real property in the kingdom of Poland and in the Baltic provinces". - „Another measure which will seriously affect the industries of the this country is the new regulation prohibiting the erection of buildings within a quarter of a mile of the frontier." - „This and the other measures in contemplation are attrituted to the jealousy of the Moscow manufacturers, who at the last fait of Nijni Nowgorod addressed a memorial to the Gouvernment asking for protection against the Polisch industries." (Diplom, and Cons. Reports, Nr. 321, str. 6 in 7.) Razen tega še Schulze-Gaevernitz: Der Nationalismus in Russland und seine Wirtschaftlichen Traeger. In: Preussische XX Jahrbuecher, zv. 75, januar-marec 1894, prav tako modra knjiga Royal Commission in labour, Foreign Reports, zv. X, Russia, str. 9. Izpeljave v tem poročilu temeljijo na poročilih konzulatov na Poljskem, ki se prav v tem pogledu ne morejo povsem otresti vpliva lokalnega kapitalističnega tiska. 2 K. Lodyshenski, n.n.m., str. 220, 218 in 222. 1 3 A. S.: Moskau und Lodz, str. 22. 4 Scharapow: Gesammelte Schriften, knjiga I, str. 70-94. 5 A. S.: Moskau und Lodz, str. 22. 7S Tako zaprošena vlada je isto kot 1886 nastavila komisijo, ki so jo sestavljali profesorji Janžul, Win in Langovoj, kije imela nalogo, da razišče produkcijske pogoje poljskega industrijskega rajona in preveri pravilnost trditev moskovskih tovarnarjev./6 / Rezultat te raziskave, ki je bila resneje in temeljiteje vodena kot druge, je bil naslednji. Vidimo, da je za poljsko industrijo cenejši kurilni material, da ima manjši fiksni kapital, nižje obdavčenje, boljši kontigent delavcev in ugodnejšo prostorsko koncentracijo podjetij na samo nekaj točkah. Nasprotno je za rusko industrijo delovna sila cenejša, ima manjše transportne stroške do glavni tržišč (Kavkaz, okrog Volge, Azija), manjše izdatke za delavce (bolnišnice, šole etc.), profit s tovarniškimi trgovinami, slednjič izobilje vode za poganjanje bombažnih tkalnic in predilnicc./7 / Na koncu se je komisija izrekla zoper uvedbo carinske črte med Poljsko in Rusijo, ravno tako zoper diferenčno carino za surov bombaž proti Poljski, prvič, ker bi vlada s Poljsko v trgovinsko-industrijskih zvezah „komaj lahko ravnala kot s tujo državo", in drugič, ker bi visoka diferenčna carina „v očeh prebivalcev Poljske, ruskih podložnikov, bila videti kot nepravičnost proti njim in bi brez dvoma priklicala veliko nezadovoljstvo". Kot edino pravičen ukrep se je komisiji zdelo povišanje dosedanjega obdavčenja poljske industrije do izravnave z rusko./8 / L. . 1887 so moskovski podjetniki na semnju v Nižnjem-Novogradu, znova izročili finančnemu ministru peticijo, v kateri so zaprosili za zvišanje carin za bombaž in za uvedbo diferenčne višje carine na poljski meji./9/ Zdaj so vstopili v boj tudi lodzski tovarnarji. Na omenjeno pisanje so odgovorili z nasprotno peticijo, v kateri so poizkušali prikazati, da so v mnogo bolj neugodnih produkcijskih pogojih kot njihovi moskovski konkurentje, da so vrgle tkalnice bombaža v centralnem rajonu 1886 do 8 2/5 % dividend, medtem ko so poljske samo 7 1/2 %/10/, da stane transport surovega bombaža iz Liverpoola v Moskvo 35,77 kopejk, iz Liverpoola v Lodz pa 37,10 kopejk za pud, da bi torej uvedba diferenčne carine v prihodnje še poslabšala njihov položaj in otežila produkcijo./11 / Leta 1888 so znova nastavili komisijo pod vodstvom Bera, da razišče sporno vprašanje. Njeni rezultati so bili tokrat zelo v škodo Poljske, in komisija je zahtevala vrsto ukrepov za zaščito moskovskega industrijskega rajona pred boljše situirano poljsko industrijo./12/ Po drugi strani so 1888 so moskovski tovarnarji znova izročili finančnemu ministru peticijo, v kateri so potožili nad svojo stisko in zahtevali od vlade zaščito pred „parazitsko" industrijo Poljske./13/ 1889 so lodzski tovarnarji objavili agitacijski spis z naslovom „Der Kampf Moskaus mit Lodz", v katerem so poizkušali skozi usta „neudeleženega, nepristranskega opazovalca" pojasniti, da mora Lodz dražje plačevati surov bombaž kot Moskva, da znaša prednost cenenega kuriva, ki jo ima Lodz pred Moskov, samo quantité négligeable 0,2 kopejk za balo (71 cm) tkanine, daje vzrok za drag moskovski kredit sama Moskva in je vzrok zanj pomanjkljiva organizacija, da trpi zato Lodz pomanjkanje vode, drago plačuje delovno silo, vleče slednjič manjše profite kot centralnoruska industrija./14 / 1890 je bila organizacija in podržavljenje železniških tarif kar je podvzela vlada, znova priložnost za odreditev nove komisije, ki naj bi x-tič raziskala vprašanje, kako je s pogoji konkurenčnosti med poljskim in centralnoruskim rajonom in kako naj bodo v skladu s tem, oblikovane tarife na linijah, ki pridejo v poštev za konkurente. Ta komisija, ki je delala pod predsedstvom zastopnika železniškega departmenta Lazareva, znova ni prišla do nobenega rezultata. Zastopniki lodzskih in moskovskih podjetnikov so prodali svoje znane argumente in protiargumente. Le dva argumenta na poljski strani sta bila nova, namreč opozorilo na uporabo cenenih naftnih ostankov za kurjavo v moskovskem rajonu in trditev, da so davčne obremenitve na poljskem večje kot v centralni Rusiji, namreč tukaj 5,82 rubljev, tampa 6,64 rubljev po glavi prebivalstva./1 s / Naslednje leto, 1891, so ponovno zadolžili znanega ekonomista, Belova, z raziskavo produkcijskih razmerij na Poljskem in v centralni Rusiji. Taje znova prišel do sklepa, da naj bi bile v Lodzu najdene skoraj vse neugodnosti, v Moskvi nasprotno vse prednosti, namreč: cenejša delovna sila, daljši delovni čas (tukaj 3.429 ur, tam 3.212 ur na leto); cenejše kurivo - naftni ostanki stanejo 6 d. per cwt., premog nasprotno pri enakem proizvedku toplote znatno več, namreč 10 1/4 d. per cwt. -, cenejši surovi bombaž, slednjič ugodnejše železniške tarife. Isti Šarapov, ki je prvič bil plat zvona zoper Lodz 1. 1885, je trdil ob objavi Belovove razstave, od leta 1885 seje položaj povsem spremenil in zoper Lodz sedaj sploh niso potrebna nikakršna ukrepanja./16 / Nujno je bilo, da smo tako natančno obravnavali spor med Lodzem in Moskvo, da bi opozorili, kako težko si ustvarimo samostojno mnenje in kako previdno moramo običajno sprejemati trditve o tem, ker ni niti enega samega argumenta, ki ga ne bi obe strani uporabljali s prav nasprotnimi dokazilnimi številkami, in povsem zlahka postanemo nezavedno govorci enega od obeh podjetniških zborov. Ko smo na kratko spoznali zgodbo - zgodovino spora med Moskvo in Lodzem in glavne točke, okrog katerih se vrti, bomo sedaj sami primerjali med seboj konkurenčne pogoje obeh industrij v glavnih točkah, da bi na temelju številčnih dokazov dobili objektiven pojem o tem. 2. Industrijski produkcijski pogoji na Poljskem in v Rusiji 1. Kurivo. Eden daleč najbolj pomembnih produkcijskih pogojev za vsako tovarniško industrijo je kurivo. Za mnoge raziskov alce je prav ta moment pri poljski (industriji) najbolj odločilen za njen razvoj in velja pri njih za najpomembnejšega v njenem konkurenčnem boju z rusko industrijo. Tako pravi poročilo omenjene komisije iz leta 1886: „Kurivo je brez dvoma tisti faktor produkcije, ki predstavlja najpomembnejšo razliko v produkcijskih pogojih med centralno gubemijo in kraljevino Poljsko."/17 / Poljska industrija ima v posesti velike in bogate premogovnike, medtem ko je center ruske industrije, moskovski rajon, zelo oddaljen od premogovniškega revirja ob Donecu in navezan predvsem na drago lesno in šotasto kurivo. „Cena lesa v moskovski gubemiji je iz dneva v dan višja, in po izračunih inženirja Belikova stane v poprečju pud lesa 11,6 do 13,1 kopejk. Šota, katere uporaba v tovarnah zelo narašča in ki jo v Moskvi že uporabljajo v obsegu 100.000 klafter na leto, pride predvsem zaradi velikih transportnih stroškov na 12, celo na 16 kopejk za pud, in njena uporaba je za tovarno le tedaj prednost, če je ta povsem blizu nahajališča šote." Ruski premog stane v Moskvi 13,3 kopejk (iz Tule), 17,5 (iz Rjazana) in 25 kopejk (doneski revir). Tudi angleški premog stane 25 kopejk prom pud. „Za koliko sta najbolj uporabljani kurivi - les in šota - ko ju obenem ni mogoče nadomestiti s še dražjim premogom, relativno še dražja in kako pomembno je to vprašanje za rusko industrijo, lahko presodimo po naslenjem: sredi proizvedenk toplote je po izračunih istega inženirja Belikova pri lesu 2.430° (F. C.) do 6 Berichte der Kommission zur Untersuchung .. . Einleitung, str. 1 in 2. (Poročila komisije za raziskavo . .. Uvod.) 7 n.n.m., Istr. 101 in II, str. 101-107. 8 n.n.m. I. str. 102, 103 in 104. 9 Diplom, and Cons. Reports. Nr. 321, str. 7; A. S„ Moskau und Lodz, str. 23. 10 Po prej povedanem zlahka presodimo, za koliko sta obe številki pod dejanskim profitom. 11 Diplom, and Cons. Reports, Nr. 321, str. 7. 12 n.n.m., str. 6. 13 A. S., Moskau un Lodz, str. 23. 14 n.n.m., str. 29, 32-35, 37, 40-42 in 60. 15 Ateneum, 1891, Zv. III, str. 609. 16 Diplom, and Cons. Reports. Nr. 1183, str. 5 in 6. 17 Poročila komisije za raziskavo .. ., I, str. 30. 76 2.700°, pri moskovski šoti 1.920 do 2.800, isti proizvedek toplote je celo pri premogu iz Tule 3.280°, prij>remogu iz Doneča pa in tudi pri angleškem pa daleč onkraj 5.000 ."/*8 / Poljska industrija je glede tega v povsem drugačnem položaju. Poprečne cene premoga v glavnih centrih industrije: Sosnowiec, Lodz in Varšava so: 2,4 - 4,95 kopejk, 11,5 kopejk in 13 kopejk per pud, torej nižje od cen lesa v Moskvi, pri tem paje proizvedek toplote znatno višjii./19 / • Izračunano na enoto proizvoda, znesejo izdatki za kurjavo/ /: za pud bombažnega sukanca na Poljskem v Moskvi v 38 kopejk 90 kopejk 53 kopejk Ti podatki zadostujejo za prikaz velike prednosti, ki jo ima poljska industrija pri kurjavi v primerjavi z rusko konkurentko. Profesor Schulze-Gaevernitz kljub temu verjame, da lahko reče, da „naravne prednosti ne koristijo poljski industriji. Mnogi opozarjajo na cenejše kurivo, toda po MenJelejevih podatkih, če jih primerjamo z navedenimi poročili, postane ta prednost do te mere nična, kolikor prehaja Moskva na naftno ogrevanje (1 pud „črnega" premoga v Lodzu 12 -13 kopejk, enaka vrednost gorljivosti v nafti 12,75 kopejk)."/21 / K temu moramo pripomniti tole. Predvsem pud „črnega" premoga v Lodzu ne stane 13 kopejk. kot to meni profesor Schulze—Gaevernitz, temveč 8 1/4 - 13 1/2 (resp. 8.3 - 14,7) in pud nafta premoga, tj. količina nafte, ki po proizvedku toplote ustreza oudu premoga, ne stane 12,75 kopejk, temveč 13-20 Kopejk/12/, torej še zmeraj znatno več kot premog na Poljskem. Drugič predstavlja nafta zaenkrat samo 20,5 % celotnega kuriva v moskovskem rajonu - posebej v bombažni industriji gubernij Moskva in Vladimir 29,4%/"/ -, ne more torej vplivati na produkcijske pogoje v prevladujočem številu tovarn tega rajona. Kar se pa. tretjič, tiče prihodnosti te metode ogrevanja, pravi prof. Mendeljev v svojem posebej naftni industriji posvečenemu sestavku: „Uporaba le-teh (ostankov nafte) kot kurivo je danes, ko ni nobene možnosti (zaradi pomanjkanja sistema cevi, ki bi dovajal nafto iz Bakuja v Batum), da bi množično pridobljene nafte utilizzali, naraven, čeprav ekskluziven in trenuten pojav."/24/ ,,Za običajne kurilne smotre, zlasti za kurjavo parnih strojev, kjer so uporabne vse vrste kuriva, se lahko uporaba dragocenega kuriva, kot so to naftni preostanki, razširi samo začasno v takšnih prehodnih momentih industrijske dejavnosti dežele, ko industrija še ni imela časa, da se umesti v primerno regelmaessig posteljo, slednje pa danes predpostavlja v vseh dežalah kot pogoj - uporabo ..črnega" premoga."/25/ In še več. „Na današnjo porabo 130 milijonov pudov naftnih preostankov v Rusiji moramo gledati kot na začasen pojav, ki je po eni strani odvisen od majhne prodaje nafte na svetovnem trgu in po drugi strani od majhne intenzivnosti pri pridobivanju „črnega" premoga in njegovega razširjanja po celotni Rusiji, zlasti v centru in na jugovzhodu." „Ureditev železniških linij od premogovnega reviija Doneč do Volge in različni ukrepi za utilizacijo naftnih zalog v Bakuju in za cenen odvoz „črnega" premoga iz Doneča predstavljajo današnje naloge za industrijski razvoj Rusije in morajo prekiniti z današnjo iracionalno uporabo naftnih preostankov iz Bakuja za parke kotle/'/26/ Navedki, ki izražajo mnenje najboljšega poznavalca teh vprašanj, zadostujejo po mojem mnenju, da bi pokazali, da moramo pri primerjajočem presojanju kuriv na Poljskem in v Moskvi gledati na nafto kot na le začasen pojav. Kar je zdaj imenovano „naftni preostanki", niso dejanski produkcijski odpadki, temveč produkt pridobivanja nafte, ki je samo zaradi majhne prodaje zelo slabo utiliziran in ga v velikih množinah uporabljajo za kuijenje namesto za razsvetljavo, tako da odpadejo pri eksportu iz Bakuja na 1 pud nafte npr. v letu 1891 1.40, 1894 celo 2.73 puda naftnih preostankov. Torej so t. i. „preostanki" pravzaprav bistven, nafta nasprotno stranski produkt. Abnormnost tega pojava je vidna tudi v kvaliteti produkta. Tako pridobljeni „preostanki" eksplodirajo že pri 50° 40° in celo 30°C, medtem ko normalna eksplozijska temperatura pri dejanskih preostankih nafte nikdar ne sme biti nižja kot 140 - 120°C. Od tod tudi drage posledice cenene kurjave; v letih 1893 in 1894 je zgorelo 20 plovil Astrahanske paroplovne družbe, ki je kurila s „preostanki", zaradi izbruha ognja./27/ Druga neprimernost naftne kurjave je ta, da so ti „preostanki" zaradi svojega kemičnega sestava dejansko porabljeni v veliko večjih kvantitetah, kot bi to bilo potrebno pri dejanskih naftnih preostankih, da bi dosegli določen kurilni učinek. Večja poraba „preostankov" znaša včasih kar 40 % in jo je uprava želežniške linije St. Petersburg - Moskva konstatirala kot stalen pojav. S tem postane najpomembnejša prednost naftne kurjave - njena cenenost - v veliki meri iluzorna. Ponekod so že začeli nadomeščati uporabo naftnih preostankov, tako ruska južnd-vzhodna železnica, ki seje nedavno vrnila na „črni" premog. Seveda se bo konzum naftnih preostankov v centralnem industrijskem rajonu, zlasti zaradi prevelike produkcije in nizkih cen, v naslednjih letih prej povečevala kot zmanjševala. Pri sedanji živahnosti ruske vlade pri podpiranju kapitalizma in pri odstranjevanju ovir na njegovi poti bo tudi uporaba nafte kmalu vrnjena k svojim racionalnim smotrom in bodo tovarne reducirale kurjavo na les in premog. V poslednjem primeru pa ostanejo veljavne vse prednosti Poljske, kajti „vobče je kurivo na poljskem ravno pol tako drago kot v Moskvi"/19 / . 2. Delovna sila. Ta faktor industrijske dejavnosti običajno navajajo kot dokaz za to, da je Poijska v neugodnejšem položaju kot Rusija, ker ima dražjega delavca kot slednja./30/ Delavske mezde so dejansko na Poljskem znatno višje kot v Rusiji, in sicer:/31 / predilnice tkalnice apreture predilnice bombaža bombaža volne moške za 18,75% 36% 19% 59% ženske za 42% 37% 107% 91% otroke za 14% 79% 85% 27% tkalnice proizvodnja tkalnice poprečno volne sukna polvolne moške za 31 % 13 % 60 % 32,2 % ženske za 105%. 33% 122% 73,9% otroke za 112% 4%. 150% 60,0% 18 n.n.m., str. 30/31. 19 Poročila komisij za raziskavo .... I. str. 32/33. 20 Tovarniška industrija Rusije (Die Fabrikindustrie Russlands). I, str. 16/17. 21 G. von Schulze-Gaeveritz n.n.m., str. 359. 22 Glej tudi ceno „črnega" premoga v Poročilih komisije za raziskavo . . ., II, str. 104. in I, str. 33. Ceno enega puda naftnega premoga izračunamo takole: „Za nadom estitev 100 utežnih enot „črnega premoga," piše Mcndelejev,,je potrebnih samo 63 utežnih enot naftnih preostankov." Cena naftnih preostankov pa niha po istem viru „v zadnjih letih ... V Moskvi med 20 in 30 kopejkami pro pud." (Tovarniška industrija Rusije, XII, str. 311/312.) 23 n.n.m., I, str. 17 in XXII, str. 264, Uvod, str. 21. 24 n.n.m., XII, str. 319 25 n.n.m., str. 312. 26 n.n.m., 312 in 313. 27 Finančni sel (Der Finanzbote). St. 21 za 2. juni 1895. 28 R. Michailov: Die Untersuchung der Naphthareste. V: Mitteilungen der Technologischen Gesellschaft, 1898, Št. 1. 29 Poročila komisije za raziskavo .... I, str. 35. 30 „Pri tem so tedenske mezde na Poljskem višje kot v Rusiji . . . Delovni dan je v Moskvi za toliko daljši" etc. (SchulzeGaevernitz n.n.m., str. 359.) Isto.: Die Die Industrielle Politik Russlands in dessen polnischen Provinzen (Industrijska politika Rusije v njenih poljskih provincah). V: Neue Zeit, 1893/94, zv. II, str. 791. 31 Poročila komisije za raziskavo ... I, str. 39. 77 Delovni čas je nasprotno znatno daljši v Rusiji kot na Poljskem. „Medtem ko je v moskovskih tovarnah zelo razširjeno trinajst- do štirinajsturno delo, so ga na Poljskem našli v samo 6 tovarnah, in v treh primerih samo v posameznih tovarniških oddelkih. Medtem ko v moskovskih tovarnah delovni čas z več kot štirinajst urami ni nobena redkost in je njegova skrajna meja 16 ur, moramo na Poljskem kot skrajnjo mejo označiti 14 ur, in še to smo našli samo v dveh tovarnah tkanin."/32 / Nasploh je-v 75 % tovarn delo dolgo 10-12 ur, tako da lahko za Poljsko privzamemo kot povprečen delovni čas 11 ur. V Moskvi je povprečen delovni čas več kot 12 ur. Na Poljskem je nočno delo redka izjema, v Moskvi je zelo razširjeno. In čeprav imajo na Poljskem v letu 292 delovnih dni, medtem ko jih je v Moskvi samo 286 dni, je rezultat na Poljskem samo 3.212 delovnih ur, medtem ko je njihovo število v Moskvi (računano s samo 12 urami dnevno) 3.430. torej za celih 218 ur več./33/ Ta oba faktorja, nižja mezda in dolg delovni čas, navadno pojmujejo kot veliko prednost moskovske industrije v njenem konkurenčnem boju s poljsko. Mi pa vendar verjamemo, da smemo to mnenje označiti za prehitro in površno. Prvič, običajno pri primerjavah postavijo skupaj mezdo moških delavcev v Rusiji z mezdo moških na Poljskem, ravno tako mezdo ženskih v Rusiji z mezdo ženskih na Poljskem. Tako je postala tudi komisija za raziskavo poljske industrije 1886. Toda to je, kot je pripomnil že tovarniški nadzornik Swiatowski, v toliko napačno, ker je na Poljskem žensko in otroško delo mnogo bolj razširjeno kot v Rusiji, zaradi tega mnogokrat ustreza ženskemu delu na Poljskem moško delo v Rusiji in bi morali mezde moških ruskih delavcev primerjati z ženskimi na Poljskem in ne z moškimi./34/ Število zaposlenih žena znese dejansko v tekstilni industriji (ki pride pri vprašanju o konkurenci edina v poštev) na Poljskem več kot 50% celotnega tovarniškega osebja, v moskovskem rajonu nasprotno v bombažni industriji samo 37 %, v volneni industriji celo samo 28 %./35/ Če pa primerjamo mezde moških delavcev v Rusiji s tistimi ženskih na Poljskem, se slika pogosto premakne v škodo moskovskega rajona, v vsakem primeru sledi izravnava pogojev. Povprečne mezde v tekstilni industriji so mesečno v rubljih/3 6 /: na Poljskem v Rusiji za moške 20,1 15,2 za ženske 15,3 8,8 za otroke 8,8 5,5 Če hočemo priti do dejanskih in natančnih podatkov o relativni višini mezd v Rusiji in na Poljskem, tedaj moramo upoštevati ob nominalnih mezdah še sestavo delavskih kontigentov po spolu in starosti v obeh deželah, in tako dobljen rezultat je mnogokrat občutno drugačen kot prejšnji. To je predvsem korektiv, ki bi ga morali običajno narediti pri primerjavi sklepov o mezdah. Drugič, pogosto se ne upošteva, da dobijo ruski delavci zelo pogosto stanovanje od tovarne, ponekod celo prehrano. In to ne velja samo za samske delavce, temveč tudi za poročene, katerih družine pogosto stanujejo v istih tovarniških kasarnah. Tudi kurivo jim pri tem običajno dodeli kar tovarna./3 7 / To moramo prišteti k mezdi ruskega delavca, če hočemo opraviti natančno primerjavo. Tako ni niti nominalna razlika v mezdah tako zelo v škodo Poljske, kot bi se lahko zdelo pri površnem povezovanju. Mnogo pomembnejši pa so nadaljnji momenti, ki dokazujejo, da je tovarniško delo na Poljskem znatno bolj intenzivno kot v Rusiji. Poljski delavec je predvsem običajno bolj inteligenten in bolj izobražen. Kolikor je opravljal prof. Janžul raziskave o tem, se je pokazalo, da je v centralnem rajonu delež delavcev, ki znajo pisati in brati, 22 36 % od celotnega števila, na Poljskem pa nasprotno 45 — 65 %./38/ Nadalje, poljski delavec se boljše hrani kot ruski in to velja še posebej za ženske./39 / Delavstvo je, tretjič, na Poljskem stabilen, izključno na tovarniško delo navezan sloj prebivalstva. V Rusiji je še zmeraj znaten, čeprav upadajoč delež delavskega kontigenta (sestavljen) iz kmetov, ki se v poletnih mesecih vrnejo na deželo in zamenjajo fino tovarniško delo s surovim poljskim delom./40/ Poljski delavec je, četrtič, v svojem načinu življenja dosti bolj individualističen kot ruski. Ta stanuje, kot omenjeno, mnogokrat v tovarniških kasarnah in je navezan na tovarniško hrano. Takšen način življenja pripelje v določenih okoliščinah do popolne zakrnitve individualnosti. Ruski delavec ostaja pri tem stalno pod kontrolo svojih predpostavljenih in je celo v svojem privatnem življenju vezan na tovarniški règlement. Moskovski tovarniški nadzornik lahko poroča, kako kaznujejo petje - naj si bo v delavnicah ali v bivalnih prostorih - z globo 5 rubljev, prav tako so delavci kaznovani z visoko kaznijo, če se med seboj obiskujejo in podobno./41 / Prav pogosto odredijo delavcem stanovanje v vlažnih tovarniških kleteh ali prostorih, ki so nizki, da lahko pridemo v njih skoraj samo po vseh štirih./42/ Na Poljskem so razmere drugačne: delavec vodi zmeraj lastno gospodinjstvo, in sploh je njegovo prebivališče mnogo boljše. Mnenja vseh raziskovalcev, ki so raziskovali mezdno delo, se ujemajo, v tem, da so vsi navedeni momenti: izobrazba, boljše stanovanje in prehrana, individualno gospodinjstvo, skratka vse, kar dviguje življenjsko raven delavca, odločilno pomembni tudi za intenzivnost njegove dejavnosti./43/ Slednjič vlada na Poljskem akOrdna mezda, ki, kot je znano, intezivnost dela dvigne na najvišjo raven, medtem ko v Rusiji časovna mezda. Po vseh teh momentih lahko vidimo, da je delo poljskega tovarniškega delavca mnogo bolj intezivno v primerjavi s tistim ruskega delavca. In ta lastnost poljskega delavca tako odtehta njegovo višjo mezdo in krajši delovni čas, da je, slednjič, za poljskega tovarnarja cenejši kot ruski (delavec) za njegovega./44/ 32 n.n.m., I, str. 41. 33 n.n.m., I, str. 42 in 43. Prim. W. W. Swiatlowski, n.n.m., str. 39. 34 W. W. Swiatlowski, n.n.m., str. 59/60. 35 Poročila komisije za raziskavo .. .1, str. 71 36 n.n.m., I, str. 39. 37 W. W. Swiatlowski, n.n.m., str. 47. - Poročilo tovarniškega nadzornika za peterburški rajon, str. 11. - V treh industrijskih okrožjih moskov- skega gouvernementa, kjer so opravili tovrstna poizvedovanja, živi v tovarniških kasarnah 56,8 % vseh moških delavcev: v skupini piedilcev in tkalcev.se to število dvigne na 66,8 %. (Dementew: Die Fabrik . .., str. 42.) Po istih poizvedovanjih odpade od celotnega števila prebivalcev kasarn 22,2 % na člane družin delavstva, ki samo ni zaposleno v tovarni (n.n.m., str. 44). 38 J. J. Janshul, Der Fabrikarbeiter in Mittelrussland und im Koenigreich Polen (Tovarniški delavec v srednji Rusiji in kraljevini Poljski). V: Europaeischer Bote, februar 1888, str. 794. 39 n.n.m., str. 792. 40 V treh omenjenih okrožjih moskovskega g. znese število odraslih moških delavcev, ki zapustijo poleti tovarno, poprečno« 14,1 %, v tekstilni branži 19,7 % celotnega delavstva. (Dementjew, n.n.m., str. 4) 41 Bericht der Fabrikinspektors fuer den Moskauer Rayon (Poročilo tovarniškega nadzornika za moskovski rajon). Str. 81. 42 Bericht des Fabrikinspektors fuer das Rayon Wladimir. Str. 68. 43 Prim. Th. Brassey, Work and Wages; tudi L. Brentano: Ueber das Verhaeltnis von Arbeitslohn und Arbeitszeit zur Arbeitsleistung. 44 „V deželah z različno stopnjo razvitosti kapitalistične produkcije in zato z različno organsko sestavo kapitala je lahko stopnja presežne vrednosti (kije faktor, ki določa stopnjo profita) višja v deželi, kjer je normalni delovni dan krajši, kot v deželi, kjer je daljši. Prvič: Ce je angleški delovni dan z 10 urami zaradi svoje višje intenzivnosti enak avstrijskemu delovnemu dnevu s 14 urami, lahko pri enaki delitvi delovnega dneva 5 ur presežnega dela tam predstavlja večjo vrednost na svetovnem tržišču kot sedem ur tukaj. Drugič pa lahko tam predstavlja večji del delovnega dneva presežno delo kot tukaj." (Karl Marx, Das Kapital. Zv. Ill, del I, str. 195/196.) MEW 25-225 78 Izračunano pro pud znese delavska mezda namreč:/45 / za bombažno tkanino za bombažni sukanec na Poljskem 0,77 - 1,50 rublja 0,66 - 1,20 rublja v Rusiji 2 rublja in več 0,80 - 1,50 rublja Razlika v trajanju dela na Poljskem in v Rusiji sodi sedaj, ko je bilo v obeh deželah nedavno z zakonom reducirano na 11 1/2 ur, v preteklost. Nov ukrep koristi, čeprav bo sčasoma v moskovskem rajonu brez dvoma vzpodbuda za tehnični razvoj, predvsem in za leta naprej poljskim industrialcem v njihovem konkurenčnem boju, kajti sposobnost ruskih delavcev, njena nizka stopnja je odvisna od toliko drugih momentov, da je očitno ni mogoče stopnjevati od danes na jutri. Kako upravičenje ta sklep, pokaže dejstvo, da so se poljski tovarnarji že 1. 1892 obrnili na vlado s prošnjo - deloma tudi zaradi delavcev, ki so maja istega leta v Lodzu uprizorili impozanten štrajk, da jim pokažejo prijazen obraz, predvsem pa, da bi zadali udarec moskovskim konkurentom -, da bi delovni dan v celotnem cesarstvu skrajšali na 11 ur, projekt, kije takrat propadel predvsem zaradi odpora ruskega podjetništva. 3. Sestava kapitala. Tudi ta važen moment je na Poljskem drugače oblikovan kot v Rusiji. Na Poljskem vsoto konstantnega kapitala nekega etablissementa večinoma preseže vrednost letne produkcije, včasih celo dva do trikrat, v poprečju paje razmerje med konstantnim kapitalom in vrednostjo produkcije kot 2 : 3,2./46/. V Rusiji, zlasti v centralnem rajonu, je razmeije inverzno. Tukaj je vrednost produkcije (v enakih vejah produkcije) pogosto manjša kot konstantni kapital, kvečjemu enako visoka in le redko znatneje višja. Ta pojav lahko razložimo z dvema okoliščinama. Prvič, v Rusiji je izdano mnogo več (sredstev) za stavbe podjetij kot na Poljskem, ker je gradbeni material nasploh znatno dražji./47 / Drugič pa. ker ima v Rusiji velika večina tovarn lastne delavske kasarne, česar ni nikjer na Poljskem./48 / Če je torej tudi to,- kar imenuje Marx „organska sestava kapitala" (razmerje med konstantnim in variabilnim kapitalom), v Rusiji „višje" kakor na Poljskem, to nikakor ni odvisno od višje stopnje razvitosti ruske produkcije, temveč nasprotno večinoma povezano z njeno primitivnejšo obliko poslovanja obratne organizacije, zaradi tega je nujna cela vrsta izdatkov, ki nimajo nobenega opravka s samim pravim produkcijskim procesom. Iz tega že sledi, da so poljski podjetniki - vsi drugi pogoji naj bodo izenačeni v produkciji in pri prodaji - sposobni pri prodaji svojih blag na ruskih tržiščih doseči nek surplus profit v primeijavi z ruskimi podjetniki. Temu pa se še pridruži, daje poljsko delo, kot smo pokazali, intenzivnejše. 4. Perioda obračanja kapitala je na Poljskem krajša kot v Rusiji. Prvič, v Rusiji delajo zaloge kuriva in surovin za daljša obdobja. Visoke cene in splošno pomanjkanje kuriva v notranjosti Rusije potegnejo za seboj nujnost za podjetnika, da pripravi velike vsote denaija za nakup gozdov ali šotnih barij. Tako ima skoraj vsako večje moskovsko podjetje bolj ali manj znaten mrtev kapital v gozdovih in barjih. Razen tega dobavljajo les in še posebej šoto samo pozimi poceni in zlahka, zato se oskrbi vsaka moskovska tovarna s temi kurivi za celotno leto. celo za dve leti./49/ Na Poljskem imajo zaloge za kurjenje s „črnim" premogom zaradi majhnih oddaljenosti samo 1 - 4 tedne, največ za 3 mesece./50/ Prav tako je z zalogami surovin, še posebej bombaža, v Rusiji jih imajo za dolgo obdobje, na Poljskem samo za 2 - 6 mesecev./51 / Drugič, poljski tovarnar veliko hitreje realizira svoje produkte kot ruski. Poljski svojim odjemalcem zagotovi večinoma samo 3 - 6 mesečni kredit, ruski 12-18 mesečnega. Poljski producira - po angleškem in nemškem vzorcu - po naročilu s posredovanjem commis voyageurs, ruski nasprotno po lastni presoji, pogosto za dve do tri leta na zalogo./52 / Tudi ta moment pove. daje poljski industrijski kapital - caeteris paribus - boljše opremljen za konkurenčni boj. 5. Koncentracija produkcije je na Poljskem znatno večja kot v Rusiji. Produkcijska vrednost neke tovarne je bila v rubljih poprečno v panogah, ki nimajo indirektnega davka/5 3 / : 1885 1886 1887 1888 1889 1890 v Rusiji 50.824 52.248 54.601 58.237 58.972 57.578 na Poljskem 57.875 63.860 71.894 74.051 71.305 71.248 45 J. J. Janshul, Der Fabrikarbeiter in Mittelrussland ... str. 791. - Po Swiatlowskem (n.n.m., str. 61) je na Poljskem samo tkalsko delo cenejše, predilno delo nasprotno dražje kot v Rusiji. - Po „Die Fabrikindustrie Russlands" I, str. 17, so proizvodni stroški za 1 pud bombažne niti na Poljskem in v Moskvi nekako enaki, pri tem pa poljski tovarnar izda vendarle za delovno silo več kot moskovski, čeprav da za kurivo okrog 52 kopejk manj, namreč 33 kopejk. Za nas so zanesljivejši podatki, ki smo jih navedli v tekstu, ki temeljijo na podatkih o delovni mezdi, ki jih je zbral Janshul osebno. Kot nekdanji tovarniški nadzornik moskovskega rajona in vodja komisije za raziskavo industrije na Poljskem je imel priložnost, daje spoznal poljsko in rusko industrijo z lastnim opazovanjem.'- „Kljub nižjim mezdam je delo v Rusiji zelo drago. V Angliji zahteva 1.000 bombažnih vreten 3 delavce, v Rusiji po Mendelejevem 16,6. Torej, čeprav bi dobil Anglež štirikratno mezdo kot Rus, bi delal še zmeraj mnogo bolj poceni. Mezdam pa se na Poljskem v veliki meri še pridružijo visoki stroški za nadzorovanje, dovolilnice, delavska stanovanja, bolnišnice itd., ki v Angliji povsem odpadejo." (Schulze-Gaevernitz, n.n.m., str. 361.) Vse to pa začuda prof. Schulze-Gaevernitzne ovira, da ne bi navedel višje tedenske mezde - kot smo videli - kot oškodovanje, ki odtehta prednost cenejšega kuriva poljske industrije. - Prav tako pravi o tem angleška modra knjiga: „Although the Russian manufacturer appears to have an advantage in these respects" (the extraordinarily low rate of wages)" the cost of production is greater for him than for the Polish manufacturer." (Royal Commission ... Zv. X, str. 9.) In dalje: „There is a still more striking difference between the Polish and Russian workeeople. The later, although now nominally free, are but little removed from their former condition and have small ambitionto improve their position. The Poles have a far higher standard of comfort, and since they depend entirely upon their wages for their support, they are not contented with low earnings, but still their work is not to be less expensive than of the Russians." (n.n.m.) Vendar je karakteristika ruskega delavca dokaj antikvarna; veliki štrajk i, ki od I. 1896 dalje ne pojenjujejo, pomenijo, da imajo tudi tamkajšnji delavci ambition to improve their position. V prispevku „Die industrielle Politik Russlands... V: Neue Zeit, n.n.m., str. 791 je zapisano: Tudi delovna sila je v Rusiji cenejša kot na Poljskem ... Pri tem je delovni čas v Rusiji mnogo daljši kot na Poljskem. . . Kar se pa tiče intenzivnosti dela, je ta, kot nam zagotavlja omenjeni tovarniški nadzornik Swiatlowski, v obeh deželah enaka." (Poudarila R. L.) V spisih Swiatlowskega ni niti sledu o takšnem „zagotovilu". Sploh bi njemu bilo težko izreči, kar mu je položeno v usta, prvič, ker nikjer ne kaže nagnjenja, ki je tako blizu avtorju prispevka „Industrijska politika (Industrielle Politik)", da bi bralcu zagotavljal nekaj, kar ny obstaja, in drugič, ker glede intenzivnosti dela na Poljskem ..zagotavlja" ravno nasprotno. Glej W. W. Swiatlowski, n.n.m., str. 59-61. 46 Poročila komisije za raziskavo :. . I, str. 10. 47 Opeke so stale npr. per 1.000 kosov 1. 1876 v Lodzu 14 — 15 rubljev, v Moskvi ca. 32 rubljev, 1886 v Lodzu 8-9 rubljev, 1887 v Moskvi ca. 22 rubljev (n.n.m.. I, str. 13). 48 Postavitev kasarn in podobnega je stala npr. dve veliki ruski tovarni po 400.000 rubljev ca. 1/6 fiksnega/konstantnega kapitala (n.n.m., I. str. 49 n.n.m., I, str. 36. 50 n.n.m., I, str. 36 in II, str. 105. 5 1 n.n.m., II, str. 26. 52 n.n.m., I, str. 20; A. S., Moskau und Lodz. str. 52 -54. 53 Materialien . . . fuer die Jahre 1885-1887, str. VI in XI; za leto 1888 str. 106 in 126; 1889, str. 134 in 158; 1890, str. 1 10 in 131. - Številke za Rusijo veljajo tukaj in kasneje, če ni drugače navedeno, samo za evropsko Rusijo brez Poljske in Finske. Azijska Rusija sploh ne pride v poštev pri vprašanju o konkurenci in pritegnitev podatkov o tej bi sliko samo še poslabšala v škodo Rusije. Če pravi pisec prispevka „Industrij- ska politika" . . ." (Neue Zeit, n.n.m., str. 791): „Slednjič je kapital v Rusiji bolj koncentriran. Poprečni brutto dohodek kakšne tovarne je v Rusiji 45.898 rubljev, na Poljskem 35.289 rubljev", tedaj je ta njegova trditev ravno tako za lase privlečena kot njegove številke. 79 Razlika je še večja, če primeijamo posamezne veje produkcije. V premogokopni industriji je npr. naslednje razmeije. Če vzamemo število jam in jaškov kakor tudi množino produkcije v Rusiji kot 100, tedaj je na Poljskem 1. 1890 6,3 % jam, 6,2 % jaškov, 70,6 % produkcije./54/ Pri šestnajskrat manjšem številu jaškov pokriva poljsko pridobivanje premoga več kot 11/16 ruskega pridobivanja premoga. 85 % celotne letne množine produkcije dabrowskega rajona (1893) dobavlja 5 obratov./55 / V drugih vejah, kakor npr. v bomažni industriji, je donos po tovarni večji. Manjša koncentracija te produkcije je na Poljskem povezana s posebnimi okoliščinami, s katerimi se tukaj ne moremo ukvarjati, ker bi preveč zašli v podrobnosti, in ki nimajo ničesar skupnega s stopnjo njihove tehnične razvitosti. Nasprotno je na Poljskem, kakor bomo kmalu videli, vrednost produkcije, ki pride letno na delavca, tudi v tej veji kot v večini ostalih občutno večja kot v Rusiji. 6. Tehnika produkcije slednjič tvori najpomembnejšo razliko med poljsko in rusko industrijo. Primerjati hočemo tehniko v najpomembnejših produkcijskih vejah v obeh deželah med seboj. Začnimo pri tekstilni branži najprej bombažna industrijaa: /56/ 1890 tovarne vretena statve Rusija 351 2.819.326 91.545 38.750 Poljska 94 472.809 11.084 13.714 1890 produkcija v 1.000-ih delavci rubev moški ženske Rusija 208.581 103.916 83.941 Poljska 31.495 10.474 9.535 Iz te primerjave je jasno vidna tehnična premoč poljske bombažne industrije. Razmerje med njo in rusko: delavcev 10%, produkcija 15 %>, parne sile 35 %. Na posameznega delavca pride v Rusiji zato 1.110 rubljev letne produkcije, na Poljskem 1.574 rubljev, tj., okrog 42% več. 204 parne sile pridejo v Rusiji na 1.000 delavcev, na 1 milijon rubljev produkcije 186, na Poljskem na 1.000 delavcev 685, na 1 milijon rubljev produkcije 439, na Poljskem torej okrog 236 % resp. 136 % več. Slednjič je na Poljskem več ženskega dela kot v Rusiji. Tukaj predstavljajo ženski delavci 444,7 % osebja, tam 47,6 %. Po drugih podatkih, ki smo jih prej sporočili in ki jim bolj zapamo, ker niso povzemajoča birokratska statistika, temveč je zanje poizvedela posebna komisija, je uporaba ženskega osebja na Poljskem mnogo večja, v Rusiji nasprotno manjša. Približno enak rezultat dobimo za sestavo volnene industrije na Poljskem in v RUsiji. Izkaže se::/57/ 1890 tovarne vretena statve Rusija 164 77.474 11.784 2.230 Poljska 168 245.892 4.016 6.667 1890 produkcija v 1.000-ih delavci rubljev moški ženske Rusija 21.585 14.471 7.050 Poljska 26.199 8.486 6.670 Na Poljsko odpade v primerjavi z Rusijo: delavcev 70,4 %, produkcije 121 %, parne sile 299 %, zato na delavca v Rusiji 1.003 rubljev, na Poljskem 1.729 rubljev letne produkcije, tj., okrog 72 % več. Parnih sil pride v Rusijo na L000 delavcev 104, na 1 milijon rubljev produkcije 103, na Poljskem na 1.000 delavcev 440, na 1 milijon rubljev produkcije 254. Ce torej vzamemo število parnih sil, ki pridejo na 1.000 delavcev ali na 1 milijon rubljev produkcije, v Rusiji za 100, tedaj najdemo teh na Poljskem okrog 323 % resp. 146 % več. Pri uporabi ženskega dela vidimo tukaj še večjo razliko med Poljsko in Rusijo kot v bombažni industriji, namreč v Rusiji 32,7 % ženskega delavstva, na Poljskem 44 %. Tehnična premoč poljske industrije se izrazi še v tem, da izdelujejo v mnogih vejah na Poljskem višje številke predilnega sukanca in boljše sorte tkanin kot v Rusiji. Obmimo se k drugi pomembni kapitalistični produkcijski branži, k premogovni industriji. Omenili smo že njeno močne koncentracijo na Poljskem. Od letno pridobljenega produkta pride/58,/: na 1 jamo na 1 jašek premoga v pudili v južnoruskem rajonu 678.000 240.000 na Poljskem 7.500.000 (+1.006 %) 2.985.000 (+1.144 %) (Primerjamo tukaj in kasneje izrecno poljski premogovni bazen z južnoruskim ker je to največji in za bodočnost Rusije najvažnejši bazen). Ustrezno razmerje najdemo, če primeijamo množino produkcije, število zaposlenih delavcev in (število) parnih sil/'5 9 / : 1890 delavcev prod. v milij. pudov Rusija 6.701 30.077 213,4 Južnoruski rajon 5.856 25.167 183,2 Poljska 10.497 8.692 150,8 Medtem koje na Poljskem (1890) en delavec nakopal 17.348 pudov premoga letno, pride v Rusiji samo 7.096 pudov na enega delavca in posebej v južnoruskem rajonu 7281 pudov, ca. 21/2 krat manj kot na Poljskem. - Od parnih sil odpade: na vsakih 1.000 delavcev na 1 jašek v Rusiji 223 8 v južnoruskem rajonu 233 (100 %) na Poljskem 1.208 (+419%) 202 V obdobju 1890 do 1894 je število parnih sil v poljskem premogovništvu naraslo za več kot 50%: od 10.497 na 15.934./60/ Od ostalih pomembnih industrijskih vej bi pritegnili še sladkorno industrijo. Že nasadi pese so na Poljskem veliko bolj racionalno urejeni kot v obeh ruskih rajonih za proizvodnjo sladkorja. Poprečna žetev sladkorne pese je bila npr. za 1 desjatino v letih 1882-1890/61 /: v centralni Rusiji 73,2-125,3 v jugozahodni Rusiji 80,1-114,4 na Poljskem 88,0-127,6 Leta 1895/62 v centralni Rusiji 51,1-117,4 v jugozahodni Rusiji 90,0-121,2 na Poljskem 94,3-144,5 54 Der Bergbau Russlands (Rudarstvo v Rusiji), str. 71 in 73. 55 Die Produktivkraefte Russlands. VII, str. 39. 56 Sestavljeno iz gradiv (Materialien)... za leto 1890, str. 172-179, veže se samo na bombažne predilnice in tkanice. Tukaj in kasneje na str. 15-17 tipkopis primeijamo samo parne sile, ker imajo v obeh deželah vodni motorji zelo majhno vlogo - izjemno malo v ruski, skoraj nikakršne v poljski industriji bombaža in volne. 57 n.n.m., str. 160-163. - Primeijamo tukaj posebej volnene predilnice in tkalnice, ki so na Poljskem reprezentirale 72 % celotnega dohodka volnene industrije v tem letu. 58 Der Bergbau Russlands, str. 75. 59 n.n.m., str. 71, 73 in 74 60 Der Finanzbote, št. 29 za 28. julij 1895. 61 Die Fabrikindustrie Russlands, XIII, str. 13. 62 Der Finanzbote, št. 1 za 17. januar 1897. 80 Prav tako je kvaliteta poljske sladkorne pese znatno višja od ruske. Vsebovanost sladkorja v soku in čistost le-tega sta/63/: 1890-1891 vsebovanost sladkorja v soku čistost Jugozahodni rajon 13,49% 80,85 % Centralni rajon 13,63 % 78,94 % Poljska 14,81% 85,20% Enako premoč poljske tehnike pokaže tudi večji pridelek belega sladkorja iz soka repe in manjši iz melase/64/: 1881/82-1890/91 je bil ta poprečno belega sladkorja melase Centralni rajon 7.0-9.47 % 3,29-4,24 % Jugozahodni rajon 7,7-10,48% 3,60-4,31% Poljska 8,2-11,39% 1,53-2,28% Slednjič je tudi izraba tovarniških odpadkov v poljski industriji sladkorja mnogo bolj intenzivna in jo opravljajo v večji meri kot v ruski. S pridobivanjem sladkorja iz melase s pomočjo osmoze seje ukvarjalo 1890/91 v centralnem in južnozahodnem rajonu od 182 tovarn 10 s 125 osmoznimi aparaturami, na Poljskem od 40 tovarn 24 z 206 osmoznimi aparaturami/65 /. Iz te primerjalne analize vseh pomembnejših produkcijskih pogojev je razvidno, da je poljska industrija znatno bolje opremljena za konkurenčni boj kot ruska, še zlasti kot centralnoruska. Trdno dejstvo je sicer, da lahko pokaže moskovski rajon s svoje strani pomembne prednosti v bombažni industriji, tako izobilje vode, medtem ko je lodzskem rajonu zelo primanjkuje, kot smo že omenjali. Po drugi strani zaostaja Poljska v eni od najvažnejših vej narodnega gospodarstva - v železarski industriji - glede na naravna bogastva v Rusiji, tako da mora za svoje železarne rudo deloma uvažati, ravno tako koks, iz južnoruskega revirja, in povrh vsega je kovinska produkcija mnogo bolj koncentrirana v doneškem revirju kot na Poljskem. Ravno tako je res, da je Moskva mnogo bližje prodajnim tržiščem za tekstilno industrijo - vzhodni del Rusije in Azija - kot Poljska. Toda prednosti, ki jih najdemo na poljski strani v vseh branžah: spretnejša delovna sila, cenejše kurivo, višja tehnika produkcijskega procesa in trgovine, bi morale nekajkrat odtehtati prednosti ruske industrije - po našem mnenju. Kajti vsi našteti momenti imajo stalen pomen, da, so vsak dan bolj odločilni za konkurenčni boj. Kako zelo že danes stopa pomen oddaljenosti prodaje v ozadje v primerjavi s tehnično premočjo industrije, je dokazala nedavno nepričakovana razširitev nemške prodaje v Angliji, da, v angleških kolonijah. Znotraj enega in istega carinskega področja je seveda rezultat konkurenčnega boja na blagovnem tržišču v še večji meri odvisen od stopnje razvitosti produkcije, tj., od tistega momenta, ki ga ima na svoji strani poljska industrija. To potrjuje med drugim tudi dejstvo, da je npr. poljska železarska industrija, kljub omenjenemu relativnemu pomanjkanju naravnih prednosti, neprijetna konkurenca južnoruski na jugu Rusiie in da se razvija ob južnoruski na račun drugih rajonov cesarstva./ 6 / Razen poljskega predstavlja tudi St. Peterburški industrijski rajon naprednejše, tehnično dokaj visokorazvito produkcijsko področje Rusije, in za Poljsko je še zlasti ugodno, da stopa v konkurenčen boj na najvažnejših tržiščih prav z moskovskim rajonom, ki je najbolj zaostal industrijski rajon v Rusiji in je s svojim dolgim delovnim časom, nizkimi mezdami, truck sistemom, kasernizacijo delavstva, izjemnimi zalogami surovin, skratka, s svojo ekonomsko nerazvitostjo povsem osamljen v celotnem cesarstvu. Hkraten obstoj tako različnih produkcijskih stopenj, kakor ga zastopata na eni strani poljska in st.-peterburška industrija in moskovska na drugi strani, je mogoče zaradi dveh okoliščin: prvič zaradi velikosti ruskega prodajnega tržišča, na katerem najdejo vsi konkurentje dovolj prostora, in, drugič, zaradi atmosfere rastlinjaka, ki jo je ustvarila carinska politika, tako je to izjemno tržišče postalo izključno monopol notranjih - ruskih in poljskih - podjetnikov. 3. Ekonomske vezi med Poljsko in Rusijo Iz povedanega je jasno, da bi bila - če bi odločala samo svobodna konkurenca v boju med poljsko in rusko industrijo - bodočnost prve zagotovljena, vsaj v toliko, kolikor je kapitalističen razvoj ruskega cesarstva vsaj za nekaj časa obvarovan pred splošno usodo svetovnega gospodarstva. Omenili smo udi že drugi odločilni faktor, ki pomeni kar največ za bodočnost poljskega kapitalizma - mislimo na ekonomsko politiko ruske vlade. Toliko bolj nujno je, da prav ta faktor nekoliko bolj osvetlimo, ker je vprašanje pred nekaj leti vzdignilo toliko prahu, kot je znano, smo lahko celo zaznali mnenje, daje za poljsko industrijo sredi osemdesetih let izbruhnilo pravo „obdobje zasledovanja". Pravzaprav bi bilo dovolj razlogov, da bi vse takšne trditve vnaprej sprejeli kot neutemeljene. Najboljši in zadnji preizkusni kamen za vse takšne ekonomske ukrepe vlade - rast poljske industrije do zadnjega trenutka, in to v še zmeraj enako drvečem tempu, dokazuje - kot naj bi se zgodilo - dovolj, daje bil ves hrup o bližajočem se koncu napačen. Rast je resnično prikazana v naslednji zgovorni tabeli/67/: dohodek celotne celoten doho- surovo železo jeklo premog industrije (ki dek tekstilne železo ni obremenjena industrije z akciso) v milijonih rubljev v milijonih pudov 1871 ca. 44.4 18,1 1,4 0,9 12,6 1885 134,8 66,7 2,5 4,2 2,4 109,3 1886 137,8 81,4 2,8 4,6 3,1 120,0 1887 164,5 88,9 3,7 3,8 3,0 121,1 1888 162,3 89,9 4,8 3,2 3,1 147,3 1889 16,3 96.6 5,4 4,0 2,4 151,1 1890 174.2 88,4 7,4 4,1 3,4 150,8 1891 188.3 100,8 7.5 4.4 3,0 158.8 1892 228,3 118.3 9,0 3,7 4,0 176,0 1893 9.9 3,5 5,4 192,1 1894 10,7 3,8 6,2 202,4 1895 11,3 3,6 7,9 221,8 Kot je vidno iz te tabele, prirastek v sedemletni periodi 1885-1892: v celotni industriji 69 %, v tekstilni industriji 70% (posebej v bombažnih predilnicah in tkalnicah 40%. v industriji volne in sukna 77%. v vseh ostalih vejah 101 %); v rudarstvu v desetletnem obdobju 1885 -1895: za surovo železo 352 %, za jeklo 63 Dio Fabrik industrie, XIII, str. 11. 64 n.n.m., str. 16. 65 n.n.m., str. 19. 66 „Produkcijski pogoji so toroj ugodnejši zu Rusijo kot za Poljsko." Ta sprevrnjeni sklop potegne avtor „Industriellen Politik . . ." (Neue Zeit, n.n.m., str. 791) iz svojih v vseh točkah sprevrnjenih podatkov o produkcijskih razmerij na Polsjkem in v Rusiji, pri katerih je povsem pozabil dve malenkosti - kurivo in produkcijsko tehniko. Ker pa je dejstvo, ki ga ni mogočo tajiti, da poljska blaga dejansko pobijajo ruska in jo tako z onim udarcem odpravljena trditev o „vseh neugodnejših produkcijskih pogojih", si pomaga avtor iz zadrege z opozorilom na osebno lastnosti poljskega tovarniškega osebja. „Edini (!) vzrok tega položaja jo večja komercialna spretnost/izurjenost poljskih tovarnarjev in še posebej boljša izobrazba višjega tovarniškega osebja, ki ga sestavljajo predvsem Nemci in Avstrijci." (Poudarila - R. L.) (n.n.m.) Avtor očitno no ve, da živimo v obdobju, ko na kapitalističnem bojišču odloča parna sila, in da pred Merkurjevim obličjem ni izbranih ljudstev. 67 J. G. Bloch, Die Fabrik industrie .. . Str. 14/ 15, 86/87, 102, 126/127 in 150/151. Materialien ... za Iota 185-1887, str. X; 1889, str. 158; 1890, str. 134; 1891, str. 146: 1892, str. 164 (zvezki na naslednja leta so še niso pojavili v knjigarnah); Geschichtlich -statistische Rundschau, Zv. I, tabelo Vili-IX in XIV-XV; Dor Bergbau Russlands, str. 58-60; Der Finunzobote, št. 52 za 5. januar 1896 in št. 8 za 7. marec 1897. 81 229 %, za premog 103 %; samo v produkciji železa vidimo nazadovanje, in sicer za 14 %, kot sploh lahko zaznamo v zadnjem času na Poljskem in v južnoruskem rajonu močan razvoj jeklarske produkcije na račun železarske. Še zanimivejše kot rast znotraj zadnje periode (1885-1895) je primerjava tega desetletja s prejšnjo periodo (1871-1885), ki velja za čas največje poljske gospodarske prosperitete. V absolutnih številkah znaša prirastek: branže brez tekstilna surovo železo akcise industrija železo in jeklo v milijonih rubljev v milijonih pudov v 14 letni periodi 1871-1885 90,4 48,6 1,1 5,7 v 7 letni periodi 1885-1892 93,5 46,7 v desetletni periodi 1885-1895 8,8 4,9 Ne samo da temelji domneva - glede na te številke - o začetku nazadovanja poljske industrije na popolnem nepoznavanju dejstev, temveč se nasprotno pokaže, da je industrija v zadnji sedem oz. desetletni periodi bolj narasla kot v prejšnji štirinajstletni periodi. Najbolj jasno je to povedano, če izračunamo letni prirastek v obeh periodah. Poprečni letni prirastek je bil namreč v zadnji periodi večji kot v prejšnji, in sicer: v celotni industriji okrog 107 %, v tekstilni industriji 90 %/68/, v produkciji železa in jekla 20%, premoga 63 %, slednjič surovega železa 1.020 %. Po drugi strani smo na koncu prvega dela našega dela ravno tako navedli najnovejše osvojitve poljske industrije na ruskih in azijskih področjih za prodajo vse do 90-tih let. Nobeno znamenje na telesu poljskega kapitalizma noče torej upravičiti domneve,' da postopoma usiha zaradi notranjega trpljenj a, nasprotno raste in cveti mnogo objokani (poljski kapitalizem) „tako čudovito kot prvega dne". Ker paje vprašanje že bilo zastavljeno in je leta vznemirjalo javno mnenje na Poljskem in ker je po drugi strani tudi na sebi dovolj pomembno in zanimivo, da se s tem natančneje spoprimemo in enkrat s temeljitim preverjanjem vprašanja dobimo razodetje o tem, kakšna je po svojem položaju ekonomska politika ruske vlade nasploh in posebej do Poljske in kakšna je lahko. Za vse navedene in omenjene izjave o antipoljskem kurzu je značilno, da se opirajo izključno na posamezne ukrepe in odloke, enkrat s področja carinske politike, drugič s tistega železniških tarif. Jasno pa je, da po tej poti ne pridemo do dejanskega razumevanja vladne politike. Kajti predvsem je to, na kar se v danem primeru sklicujejo, izjemno spremenljiva velikost: carina, ki je danes postavljena, železniška tarifa, ki je danes vpeljana, je jutri odpravljena. Tako se je npr. zgodilo z diferenčno carino za surov bombaž, ki je stal na poljski meji 15 kopejk več kot na vseh drugih ruskih mejah. Koje bil uveden leta 1887, se je oglasil krik ječanja poljskih bombažnih tovarnarjev, in pravili so, da je s tem prizadet smrtni udarec poljski industriji. Diferenčna carina je igrala tudi glavno vlogo kot potrdilo za začetek „obdobja zasledovanja", in pri vsaki priložnosti so se sklicevali na njo. Potem pa je bila ta razlika v carini odpravljena leta 1894 zaradi rusko-nemške trgovinske pogodbe in jo je nadomestila na vseh ruskih mejah enotna carina. Enak primer je bil z diferenčno carino za premog in koks na zahodni meji, ki so ga mnogokrat postavljali kot primer za ukrep, ki je usmerjen direktno proti poljski železarski industriji (glej Schulze-Gaevernitz, n.n.m., str. 347 in po njem angleška modra knjiga, str. 9). Omenjena carina je bila prav tako leta 1894 za polovico znižana. Ravno tako so železniške tarife vsako leto, včasih še pogosteje, parcialno spremenjene. Tako samo carinska in tarifna praksa sami ne dajeta nikakršnih trdnih oprijemališč, da bi dobili vpogled v ekonomsko politiko Rusije. Če hočemo priti do temeljitejšega razumevanja te politike, tedaj moramo začasno odmisliti posamezne ukrepe, globlje pogledati v ekonomske razmere na Poljskem in v Rusiji po eni strani in v politične interese po drugi in iz slednjih izpeljati ekonomsko politiko Rusije. Šele takrat, ko bomo tako dobili rdečo nit, bo mogoče podeliti dejanski pomen tudi posameznim ukrepom te politike. Kakšne so tedaj ekonomske vezi med Poljsko in Rusijo? Če bi hoteli presojati pod neposrednim vtisom spora med lodzskimi in moskovskimi podjetniki, tedaj bi bili pripravljeni privzeti, da tvorita poljska in ruska buržoazija dva povsem ložena tabora, katerih interesi so v vseh točkah povsem nasprotujoči in se vzajemno pobijajo z vsemi sredstvi. Takšno mnenje pa bi bilo povsem napačno. Kar že vnaprej izključuje ostro ločitev interesov, je daljnosežna delitev dela, ki se dogaja med industrijami obeh dežel. Kot smo videli, je Poljska za Rusijo dobavni vir za volnene predilne niti, stroje, premog etc., etc. Rusija pa opremlja nasprotno Poljsko s surovo volno, s surovim železom in bombažem. Takšno razmerje že predpostavlja, da so interesi marsikaterega poljskega tovarnaija povezani z interesi ruskega producenta surovine in interesi marsikaterega ruskega tovarnaija s tistimi poljskih producentov polfabrikatov. To tudi potijujejo številna dejstva. Producentje južnoruske volne, plantažniki srednjeazijskega bombaža izvajajo zaradi lastnega interesa pritisk na železniške tarife, da bi stal transport njihovih surovinskih produktov kar najmanj poljske tovarnaije. Ruski tkalci volne skušajo kar najbolj podpirati transport poljskih niti v Rusijo itd. itd. Nadalje sledi iz dejstva, da je boj med tovamaiji in producenti surovinskih materialov in polfabrikatov tako v Rusiji kot na Poljskem izbojevan predvsem na področju carinske politike, ki je skupna obema deželama, da se bojujoče stranke Poljske mnogokrat združijo s tistimi iz Rusije, da bi nastopile z roko v roki z nacionalnim sovražnikom in proti plemenskim bratom. V izobilju najdemo takšne primere v zgodovini rusko-poljske industrije. Leta 1850 zniža npr. ruska vlada, zaradi pritiska skupnih peticij poljskih in ruskih tkalcev volne, carinske stopnje za volneno predilno nit. Komaj pa se je to zgodilo, že so ruski in poljski predilci začeli oblegati vlado z ganljivo enotnostjo, da bi znova dvignila carinske stopnje za predilno nit, kar se je 1867 tudi zgodilo./69/ Ista zgodba se ponovi ob neki drugi priložnosti v osemdesetih letih. Od 1882 prosijo strojegradniki vlado, da bi dvignila carino za tuje stroje. „Iniciativo so v zvezi s tem dali tovarnarji iz Rige, ki sojini sledili drugi iz Varšave, Kijeva, Harkova in Odese z največjo dogovoijenostjo."/70/ Ko paje vlada 1885 ugodila tem željam in dvignila carine za stroje, je završal 1886 vihar peticij zemljeposestnikov, znova brez razlike iz vseh krajev cesarstva, zaradi podražitve kmetijskih strojev. Že ta dva primera nam ponujata povsem drugačno sliko razmer znotraj poljske in ruske buržoazije, tako glede njunih skupnih kot glede nasprotujočih stremljenj. Noben od obeh nacionalnih kapitalističnih razredov se ne pojavi kot notranje sklenjena falanga, temveč nasprotno razklano, raztrgano zaradi bojev interesov, razcepljeno zaradi rivalnosti. Po drugi strani pa si podajajo različne skupine roko, ne da bi mislili na nacionalni razdor, da bi v plemenitem tekmovanju za profit zadali lastnim ljudem priložnostno udarec po mošnji. Kar stopa drugo proti drugemu na industrijski šahovnici, niso nacionalne, temveč kapitalistične stranke, niso Poljaki in Rusi, temveč predilci in tkalci, graditelji strojev in zemljeposestniki, in na zastavah, ki vejejo nad bojevniki, vidimo namesto eno ali dvoglavega orla samo internacionalni emblem kapitalizma. Slednjič se za nas nepričakovano pojavi tudi vlada v nenavadni vlogi dobrotne matere, ki vse otroke dežele, ki delajo profit, čepra so si v laseh, brez razlike drži na svojih širokih 68 Resp. za 26 %, če za to branžo, ker je bilo leta 1885 posebej neugodno zaradi krize 1. 1884, primeijamo periodo 1871 -1886 (15 let) s tisto 1889 do 1892 (6 let). 69 K. Lodyshenski, n.n.m., str. 294. 70 Gesuche der Kais. Freien Oekonomischen Gesellschaft .. . Str. 21. 82 prsih in skuša zdaj tega, zdaj onega potešiti na račun konzumentov. Ti pojavi se v zgodovini poljske in ruske industrije vračajo v brezštevila primerih in so za vprašanje, ki ga obravnavamo, odločilnega pomena, tako da je vredno, da jih ponazorimo še z nekaj tipičnimi primeri. Nadvse poučno je npr. opazovati, kako skušata oba glavna nasprotnika — podjetniki lodzskega in moskovskega rajona - v za katere bi rekli, da so zastopniki interesov celotne poljske resp. ruske buržoazije, ob vsaki priložnosti podstaviti nogo drugemu rajonu lastne dežele. Tako poizkušajo lodzski bombažni tovarnarji v sojem omenjenem polemičnem spisu odvrniti od sebe ljubosumnost moskovskih tovarnarjev in jo obrniti na staropoljski rajon volnene industrije v Bialystoku. „Če že lahko govorimo o kakšni konkurenci, tedaj je za Moskvo mnogo bolj nevaren Bialystok in njegov rajon,"/ / nagovarjajo svojega nasprotnika. Obenem denuncirajo isti lodzski podjetniki svoje brate po krvi iz sosnowiecskega rajona najbolj vdano ruski vladi, ko opozarjajo na to, da so v slednjem cela tretjina delavstva nemški podložniki, medtem ko je v lodzskem rajonu - hvala bogu — samo 8 %. Nič manj bratska čustva ne prikazujejo tudi moskovski kapitalisti, ko začnejo govoriti o poslih svojih tovarišev v drugih ruskih industrijskih rajonih. Tako slišimo njihove tožbe zaradi načrta o regulaciji vodnih poti v Rusiji, ki ga je izdelalo ministrtvo za promet: „Tako majhni kakor več milijonski izdatki so določeni izključno za zahodne in južne cone Rusije. Celotno centralno področje Rusije je skoraj povsem pozabljeno. To področje, ta zapostavljeni center Rusije, esencialna ruska gubernija ima pa sorazmerno malo vodnih cest"/72 / itd. v enako jokajočem tonu. Tukaj se zliva ljubosumnost moskovskih kapitalistov z nepristranskostjo in resnično internacionalnostjo na vse ostale industrijske rajone cesarstva brez razlike, tako na Poljsko kot na območje Volge, na province ob vzhodnem morju kot dnjeperski distrikt. Kako raztegljiv pojem je lahko za poljske kapitaliste v določenih okoliščinah po drugi strani (pojem) nacionalne sopripadnosti in „domovine", pokaže naslednji primer. Leta 1887 so premestili veliko varšavsko jeklarsko tovarno, da bi jo približali odjemalnim vrrom surovega železa in koksa, v gubemiji Ekaterinoslav v južni Rusiji. Dve leti kasneje so njeni lastniki - poljski kapitalisti — naslovili skupaj z Angleži. Belgijci. Rusi in drugimi, ki upravljajo z južnoruskim železarskim revirjem, najbolj pokorno peticijo na vlado, v njej težijo zaradi prednosti poljske železarske industrije in njene konkurence in zaprošajo za povišano železniško tarifo za poljsko železo, da bi zaščitili „domovino", tj., tokrat južno- nisko industrijo. Klasičen primer teh razmerij je priskrbelo v zadnjih letih vprašanje o železniški tarifi za žito. Leta 1889 so med občim reguliranjem tarif v cesarstvu uvedli za žito možne diferenčne tarife, da bi olajšali izvoz iz daleč v notranjosti Rusije ležeče gubemije v tujino. Posledica je bila, da so se množine žita in moke iz notranjih področij, zlasti iz distrikta ob Volgi, usmerile v tiste, ki ležijo ob meji, in prav tako v južne province ob Črnem morju kakor tudi ob vzhodnem morju kot tudi slednjič na Poljsko, kjer so povzročile rapidno padanje cen žita. Zemljeposestniki iz vseh navedenih delov cesarsva, ki so jih prizadeli v njihovih najboljših čustvih, so zagnali krik in vik, še najbolj pa poljski, ki so sprva poizkušali, da bi ob tej priložnosti nastopili v imenu celotne tiste Poljske, na katero je pritiskal poceni kruh. Komaj pa naj bi njihovo nacionalno obrambo kronal uspeh in naj bi bile preklete tarife na začetku 1894 deloma odpravljene, že je skupina poljskih podjetnikov in trgovcev telegrafsko zaklinjala železniški département v St.-Peterburgu, da naj obdrži prejšnje tarife, dane bi, kot so dejali, podražili ljudstvu kruha./73/ Slika se je menjala torej v trenutku, in iz boja dveh nacionalnih strank seje vprašanje o žitnih tarifah izoblikovalo na Poljskem v spor med agrarci in industrialci. Pri tem so slednji stopali skupaj z ruskimi zemljeposestniki centralnega gouvernementa, medtem ko so stopili zemljeposestniki v boj skupaj z ruskimi agrarci vseh obmejnih rajonov./74/ Živopisano grupiranje interesov je še posebej izstopilo med posvetovanji o žitni tarifi v St.-Peterburgu oktobra 1896. Na eni strani so bili zastopniki rajona ob Volgi, na drugi agrarci iz Livlanda, Vitebska, Odesse, poljski in zemljeposestniki in, kar je najbolj interesantno, tudi zemljeposestniki iz moskovskega rajona. V največji skladnosti so nastopili tukaj Poljaki in Moskovčani, in poljski zemljeposestniki in mlinarji so se povsem izrekli za program kneza Ščerbatova, predsedujočega v moskovski lane tij ski družbi./75 / Da bi po drugi strani še poudarili nasprotje interesov med inustrijo in kmetijstvom na samem Poljsken^ je odvrnil npr. presedujoči Maksimov poljskim zastopnikom: Ce sme Poljska nemoteno prodajati svoje tovarniške izdelke v notranjosti Rusije, tedaj bi bilo zelo nekonsekventno, če bi hoteli preprečiti produktom iz notranjosti Rusije dostop na Poljsko./76 / Po teh primerih, ki jih nočemo kopičiti, bi smeli reči, da je dokazano, da si interesi poljskih in ruskih podjetniških skupin nikakor ne oporekajo v vseh točkah med seboj, da se mnogo bolj med seboj dopolnjujejo. Toda tudi kot celota je poljska industrija združena zaradi interesne solidarnosti z marsikatero pomembno skupino ruske buržoazije, tako predvsem z dvema izjemno pomembnima faktorjema ekonomskega življenja: prometne in kreditne ter trgovske ustanove. Jasno je, da je razvoj poljske industrije in, kar je s tem povezano, poljske prodaje v Rusiji direkten interes ruskih kreditnih, komisijskih in železniških družb. Izberimo znova dva primera iz polne malhe; jeseni 1894 se obrne uprava ruske železniške linije Rjazan — Ural na varšavske podjetni- ke s ponudbo, da so pripravljeni dati na vseh svojih postajah zastonj prostor, da bi lahko poljski tovarnarji tam uredili perma- nentno razstavo blaga za pospeševanje poljske prodaje v okrožjih ob Volgi./77/ Torej, medtem ko moskovski tovarnarji oporekajo svojim poljskim konkurentom vsako prodajno tržišče v Rusiji, podpirajo ruske železniške družbe poljske konkurente, da naj prodrejo kolikor morejo daleč v notranjost Rusije. Drug značilen primer se je odigral nedavno v zvezi z novo carinsko tarifo za bombaž. Dokler je bila ohranjena omenjena diferenčnost carin na zahodni meji, so jemali lodzski tovarnarji svoj bombaž, da bi se izognili neudobni carini, preko Libaua in Odesse, tj., s posredovanjem ruskih železnic. Ko je bila nato 1. 1894 odpravljena diferenca v carinah, so se bombažni transporti vrnili na staro kočno pot: Bremen-Aleksandrovo in Trs t-granica, torej na nemške in avstrijske železnice. Zdaj so te izkoristile to priložnost, da so postavile zelo nizke tarife za bombaž in da so tako v škodo linije Odesa-Lodz monopolizirale transporte zase. Izguba transpor- tov je zelo prizadela ruske železnice, in tako se je nedavno St.-Peterburški železniški département obrnil na lodzske tovar- narje z vprašanjem, za koliko naj bodo znižane tarife na ruskih linijah, da bi šli bombažni transporti znova preko Odese. Povpra- 7 1 A. S., Moskva und Lodz. Str. 32. 72 „Nowoje Wremja" prepovedano v „Kraj", št. 51, 1894. Navedeni prispevek ima značilen nadnaslov/gesio: „Kako zanemarjajo centralno Rusijo!" 73 Kurjer Warszaw ski'za 5. november 1894. 74 „Odprava močne diferenčnosti tarif ne bi smela naleteti na nobene težave s sta'išČa domnevnih (!) interesov spodnjega razreda ljudstva . . . Obubožanje podeželskega prebivalstva Poljske (zaradi diferenčne žitne tarife), ki ima za posledico tudi poslabšanje materialnega položaja tovarniške industrije, koristi le velikoindustrijskim podjetjem, ki edina vlečejo korist zaradi nizkih cen žita in zaradi tega nizkih delavskih mezd iz te obče nesreče (Unheil)." „Po vsem navedenem ni nobenega dvoma, da je interes zemljoposestnikov obeh rajonov, ki sta blizu notranjemu prodajnemu tržišču, poljskega in črnozemeljskega severnega rajona, kakor tudi zemljoposestnikov vseh rajonov ob pristaniščih, da bi bile žitne tarife reorganizirane kot sledi..." (Memorandum varšavskega borznega komiteja o železniški tarifi za žito. Str. 31, 32 in 37.) 75 St. -Peterburške novice, 1896, št. 242 in 243; Gazeta Handiow a za 21. september 1896. 76 n.n.m. za 8. oktober 1896. 77 Kurjer Warszaw ski za 7. november 1894. S3 šani so diktirali 30% znižanje tarif./78 / Ravno tako nudijo ruske banke zaradi lastnega interesa predujem poljski prodaji blaga kolikor je mogoče./79/ Znova se križajo nacionalne meje s kapitalističnimi smermi interesov, in kar naj bi razdvajal nacionalni prapor, to kolikor se da združuje kapitalistični interes. Slednjič obstaja še področje, kjer vlada med celotno poljsko in celotno rusko buržoazijo ganljiva harmonija interesov in kjer sta obe ena duša in enot telo: To je ljubosumno nadzorovanje profitov, ki jih je mogoče doseči na notranjem tržišču, pred tujo konkurenco. V delu zahodnoevropskega tiska lahko srečamo pogled, da naj bi bila poljska podjetja bolj za svobodno trgovino kot ruska. Nič nir bolj zmotno kot to mnenje. V globokem prepričanju, da sta ruski in poljski delavec ustvarjena posebej zato, da zanje producirata presežno vrednost, poljski in ruski konzu- ment, da služita za realizacijo presežne vrednosti, ruska vlada pa zato, da ubrani vsak poseg inozemske konkurence v te svete pravice, v tem prepričanju so poljski podjetniki ravno tako trdni in nepremakljivi kot ruski. Če velja, da je potrebno braniti te „temeljne pravice" kapitalistične ureditve pred vlado, tedaj se združijo lodzski in moskovski tovarnarji, z buškami, ki so jih še pravkar zadajali, in nastopijo z ramo ob rami. 1888, leto dni po tem, ko sta oba oporečnika - kot omenjeno - izročila vladi po eno peticijo, v katerih sta drug drugega najostreje pobijala v zvezi z notranjo konkurenco, so postavili moskovski podjetniki vrsto „najponižnejših" zahtevkov glede carinske politike, tako za pove- čanje vstopnih carin za produkte tekstilne industrije, za povračilo carin za surovine pri eksportu fabrikatov v tujino etc. - 'vse zahteve, ki so jih tudi lodzski tovarnarji postavljali tako sedaj kot že večkrat prej./80/ Upravičeno je tedaj pisalo glasilo poljske velike industrije pri recenziji te akcije moskovskih podjetnikov, da je zelo negovana beseda o interesnem nasprotju obeh industrijskih rajonov, sedaj pa kaže ta peticija, da obstaja med njima tudi interesna skupnost, in sicer v najpomembnejšem vprašanju./81 / Enako harmonijo vidimo, če velja braniti monopol na profite pred „Nemci". Za moskovske tovarnarje je bil - kot je bilo pokazano - zaželjen razlog močna zastopanost nemškega elementa v poljski buržoaziji, da so podelili svojim katunskim in barhentskim interesom v boju proti Lodzu dostojno patriotsko fiziognomijo, in ko so pozvali vlado na križarski pohod proti nemštvu na Visli, so ' verjeli, da so poljsko buržoazijo zadeli prav v srce. Ko paje vlada izdala 1887 svoj znani ukaz/'®2 / in ko je zaradi tega z različnih strani bilo že govora o obdobju zasledovanja poljske industrije, se je izkazalo, daje izrazila poljska buržoazija svoje nezadovoljstvo zaradi povsem nepričakovanih razlogov: Zanjo so bili protinemški ukrepi ruske vlade premalo energični in radikalni. Kajti, tako je bilo mogoče slišati: „Vladni odloki o jezikovnem izpitu za tujce izpred dveh let so prinesli razveseljiv obrat, s tem ko so domačim silam odprli široko področje dela ... Določeno izboljšanje teh razmer korespondentje iz Lodza že poročajo in tamkajšnji prebi- valci, čeprav še zdaleč ni tako, kakor bi lahko bilo in naj bi tudi bilo. "/ / To je bil kratek prikaz raznovrstnih interesnih povezav med poljsko in rusko buržoazijo. Slika, ki iz tega sledi, je vsekakor drugačna od tiste, ki bi jo lahko dobili pod neposrednim vtisom vojnega bobna iz Lodza in Moskve. Poljska in ruska buržoazija sta povezani med seboj v številnih in pomembnih vprašanjih z interesno solidarnostjo, tako parcialne skupine kot tudi v celoti. Kar je te interesne skupnosti ustvarilo, so, prvič, delitev dela v produkciji, ki obe industriji združuje v marsičem v en saín produkcijski mehanizem; drugič, kar je še pomembnejše, skupne carinske meje, ki so proizvedle solidarnost navzven in stapljajo celotno poljsko-rusko podjetništvo v en - z gledišča tržišča - „nacionalni" kapitalistični razred. Slednjič skupno področje pro- daje, ki proizvaja pomembno obojestransko odvisnost med poljsko produkcijo na eni strani in ruskim transportom in trgovino na drugi. In, to si dobro zapomnimo, zarisano zraščanje ruskih in poljskih ekonomskih interesov napreduje z vsakim dnem. Tudi to je deloma direktna posledica obče usmeritve današnje ruske carinske politike, ki se izteče v to, da ne zapira samo poti uvozu tujih fabrikatov, temveč tudi tujih surovinskih izdelkov v Rusijo in da ustvaija lastno surovinsko produkcijo, zaradi katere se ne ustraši še tako velikih žrtev iz žepa ruskega in poljskega konzumenta in davkoplačevalca. Zaradi prisile prohibicijskih carin prehaja poljska industrija postopoma od uporabe nemškega koksa in železove rude k (uporabi) doneškega, ameriškega in indijskega bombaža k (uporabi) srednjeazijskega, saške in šlezijske volne k (uporabi) južnoruske ./84/ V isti meri raste obojestranska odvisnost poljske in ruske produkcije v celoti, in interesi vedno novih krogov ruske buržoazije so vezani na blaginjo poljske industrije. Seveda izraste iz prav teh razmerij med poljsko in rusko buržoazijo ravno toliko sovraštva, konkurence in rivalnosti. Prav industrijska delitev dela, skupna carinska meja in skupno področje za prodajo naredijo po drugi strani najrazličnejše skupine bur- žoazije za nasprotnike, in vsaki interesni solidarnosti ustreza nasprotje interesov. Kot so nam pokazali primeri, nastopi zemljoposest proti industriji, tovarniški izdelki proti polizdel- kom. slednji proti produkciji surovin, produkcija proti transpor- tu in znotraj vsake od teh skupin en rajon proti drugemu in vsak posamezni kapitalist proti vsem drugim. Kar pa tukaj ugledamo, je tipična slika kapitalističnega gospodarstva, ki poganja cvetove v vseh deželah. To je temeljni zakon te produkcijske oblike: bellum omnium contra oñines, ki se tu izrazi in ki nima nobenega opravka z nacionalnimi nasprotji in mejami, da, nasprotno, ta nasprotja in meje nenehno zabrisuje znotraj kapitalističnega razreda. Vendar, če sovpade interesno nasprotje znotraj ene in iste države z nacionalnimi mejami, tedaj samo ustvari v določenih okoliščinah široko podlago za nacionalna stremljenja. Primeri pa se to le zato. ker sovražne nacionalnosti zastopajo hkrati različne, po svoji naravi anatagonistične produkcijske oblike, če torej npr. neka dežela reprezentira male obrate, druga veliko industrijo, ena naturalno, druga denarno gospodarstvo. V danem primeru pa so razmere povsem drugačne, kajti Poljska in Rusija gresta skozi skupen razvoj od naturalnega gospodarstva k denarnemu in od majhnega obrata k velikemu. Njuno nasprotje, kjer se pojavi in kadar, ne izvira toliko iz različnosti, kot prav iz homogenosti ekonomske strukture in kaže vsa znamenja vseh kapitalističnih konkurenčnih bojev znotraj enega in istega gospodarskega mehanizma. • i 78 Gazeta Handiowa za 30. november 1896. 79 „This development oí" the economic and commercial forces of Poland is attributed by the same authority (vladno glasilo „Varšavski dnevnik") to the establishment og branch agencies by the principal Russian banks, among others the „Azov-Don", which disposes of considerable capital, and has representatives at the all Black-Sea ports, besides being in direct commercial relations with Bukhara and Teheran. It is, says the „Warsaw Journal", though this and other Russian banks, which have established branch houses at Warsaw and Lodz, that the manufacturers of Poland have opened up new channels of trade and stengthened the already casting ones." (Diplom, and Cons. Reports, št. 1183, str. 4.) 80 Kraj za avgust 1888. 81 n.n.m. 82 Ukaz na 14. marec 1887 je prepovedal tujcem pridobitev zemljoposesti v celotni zahodni coni Rusije (glej opombo na str. 36 (str. 154) 1). 1892 je postalo pogoj za zaposlitev vsakršnih tovarniških uradnikov poznava- nje poljskega ali ruskega jezika. 83 Ateneum, 1894, novemberski zvezek, str. 378. Protinemška smer ni, ne pozabimo, lastna samo enemu določenemu sloju poljske buržoazije. Prim, tednik „Rola", glasilo „krščanskih zemljoposestnikov", z njegovo stalno rubriko „Judje, Nemci in mi", malomeščansko „Gazeta Polska", „Niu a" etc. 84 Trajno naraščanje povpraševanja pojužnoruski železovi rudi na Poljskem sporoča med drugimi „Der Finanzbote", št. 52 za 5. januar 1896. Razmerje uporabe srednjeazijskega bombaža glede na celoto predela- nega surovega bombaža je bilo že 1893 v glavnih centrih poljske tekstilne industrije: v Pabianicc in Zgierz 30 ()'<, v Lodzu 40% in v Bedzinu 45%. (Die Wochenrevue, št. 49, 1894). - Vlada olajšuje ta 84 Konkurenčni prepir med Lodzom in Moskvo ni nič drugega kot fragment te splošne vojne. Navzven napihnjen v nacionalni dvoboj Poljske z Rusijo na ekonomskem polju, se v temelju reducira ta prepir na spoprijem lodzskih barhentskih baronov z moskovskimi kralji katuna. Po internacionalnem običaju poizkušata obe kapitali- stični strani, prvič, svoj trivialno- bombažasti objekt spora prikriti z ideološko nacionalno tančico in, drugič, tako ¿asno ropotati po bobnu, kot da bi šlo za lasten vrat. Dejansko nobena od obeh strani ne zastopa interesov celotne poljske in ruske buržoazije - nasprotno, obe imata številne nasprotnike med svojimi sodeželani - , niti ni za razmerje med sprtimi odločilen in karakterističen konkurenčni boj, ki se je vnel za notranja tržišča. Njihovi rivalnosti na notranjih prodajnih tržiščih stoji nasproti interesna solidarnost v vrsti drugih kapitali- stičnih življenjskih vprašanj. V celotnem kapitalističnem razvoju Poljske in Rusije, ki se izteka v vedno močnejšo povezavo produkcije in zamenjave obeh dežel, igra lodzsko-moskovski bombažni spor - če se ne damo zapeljati stokanju prepirajočih podjetnikov in ohranimo širšo perspektivo celotne kapitalistične šahovnice - povsem zanemar- ljivo vlogo,/8 5 / Sele sedaj, s to materialno podlago interesov, lahko presojamo in razložimo ekonomsko politiko ruske vlade. Glavna skrb Rusije je od šestdesetih let naprej, kot je dovolj dobro znano, vzgajanje kapitalizma. Zaradi tega smotra uveljavljajo prohibitivno carinsko politiko, ustvarjajo atmosfero rastlinjaka z monopolnimi cenami in profiti v cesarstvu, urejajo draga prometna sredstva, zagotavljajo podporo in premije ..trpečim" kapitalistom etc. etc. S tega stališča se zdi razvoj kapitalizma tako na Poljskem kot v drugih delih cesarstva kakor parcialna udejanitev vladinega lastnega programa, nazadovanje (razvoja) pa kot prekrižanje tega programa. Še pomembnejše pa so, kakor ekonomski nameni ruske vlade, objektivne tendence ruske ekonomike. Buržoazija, ki jo je vzredila vlada, že igra v Rusiji pomembno vlogo. Vlada mora sedaj računati v prvi vrsti z njenimi interesi, če hoče uveljaviti svoje. Interesi ruske buržoazije pa so - kot smo pokazali —■ na najraznovrstnejše načine prepleteni s poljskimi. V nobeni točki ni mogoče resno in dlje časa škodovati poljski industriji, ne da bi to obenem ne prizadelo občutno življenjskih interesov te ali one skupine ruske buržoazije. Domneva, da gre Rusiji za to ali da bi ji lahko šlo. da uniči poljski kapitalizem, predpostavlja, da bi bilo mogoče narediti rusko ekonomiko politiko izključno za orodje interesov peščice moskovskih tovarnarjev katuna, kar temelji na spregledanju tako narave buržoazije kot (narave) kapitalistične viade. Pri dani razdrobljenosti in nasprotnosti znotraj kapitalističnega razreda lahko vlada zastopa samo njegove interese y celoti; ne more se trajno postaviti na stališče katerekoli od skupin, ne da bi jo z opozicijo potisnile s tega stališča druge skupine. Tudi ruska vlada — čeprav absolutna - ni izjema v pravilu. Kajti tudi v Rusiji je buržoazija samo v tej meri politično orodje vlade, kolikor je ta orodje za ekonomske interese buržoazije. Ce bi hotela absolutna ruska vlada narediti sebe izključno za zagovornika moskovskih bombažnih interesov in bi to dosegla s tem, da bi pohodila poljske in s tem ruske kapitalistične interese v celoti, tedaj bi si zlahka priklicala na vrat silovito meščansko opozicijo v Rusiji. Sklepni rezultat takšne politike bi bilo kvečjemu stremljenje ruske in poljske buržoazije po takšni obliki vlade, ki bi znala bolje varovati njene interese v celoti kot današnja. S te strani je vprašanje o bodočnosti poljskega kapitalizma odločeno tako: če bi ga hotela ruska vlada zlomiti, bi njena stremljenja naletela na naježeno opozicijo ruske in poljske buržoazije in se zlomila. S tega stališča lahko reduciramo tudi celotno vprašanje o domnevnem zasledovanju poljske industrije na njegovo resnično vrednost. Vsi ukrepi, ki jih običajno navajajo kot dokazila za antipoljsko ekonomsko politiko Rusije, imajo eno skupno potezo; vsi so usmerjeni k temu. da odvrnejo poljsko industrijo od uporabe inozemskih surovin in vzpodbudijo k jemanju ruskih. Tako je bilo z diferenčno carino za bombaž, premog, surovo železo. Vseh navedenih ukrepov niso izdali zaradi koristi ruske industrije, ko konkurira Poljski, in ne zaradi uničenja poljske (industrije), temveč zaradi koristi ruske produkcije surovin, ki je vezana na (poljsko produkcijo), in da bi dosegli prav določeno oblikovanje poljske industrije. Prav ti ruski interesi, ki so povzročili omenjene ukrepe, bi bili za vladno politiko, ki bi bila usmerjena v spodkopavanje poljske industrije, največja ovira. Iz iste nujnosti pa, da bi zadovoljili protislovne interese različnih skupin buržoazije, sledi za vlado nadaljnja nujnost, da se giblje v svoji ekonomski politiki po neprenelmem cik-cak kurzu. Vsi zakoni kapitalističnega produkcijskega načina so Sgolj „gravitacijski zakoni", tj., takšni, ki se ne uveljavijo v ravni črti po najkrajši poti, temveč nasprotno s trajnimi odmiki v nasprotne smeri. Temu ustreza, da se lahko obča, kapitalizem vzpodbujajoča ekonomska politika uveljavi samo tako, da daje izmenoma prednost zdaj eni, zdaj drugi skupini kapitalistov in tako za nekaj časa zapostavlja te, potem tiste. Navedeni primeri iz ruske carinske politike in politike železniških tarif kažejo surovo ta cik cak kurz ruske vlade, ki enkrat bolj ščiti fabrikacijo na strošek polfabrikacije, drugič nasprotno slednje na konto prve, enkrat premogovnike protežira glede na železarne, drugič železarne na strošek „premogovnih interesov", enkrat daje ugodnosti zemljeposestnikom, drugič indu- strialcem, Ta karakter ekonomske politike vlade prinese s seboj, da občasno in v različnih parcialnih vprašanjih občutno prizadene eno ali drugo poljsko skupino kapitalistov; to ne samo da ni izključeno, temveč sploh z nujnostjo sledi šele iz položaja reči. Takšne vrste je bila npr. diferenčna železniška tarifa za žito med drugim. Če pa vse te občasne parcialne pojave iztrgamo iz njihove komplicirane gospodarske povezanosti in napihnemo v sistem antipoljske eko- nomske zarote Rusije, tedaj temu povsem manjka perspektiva in pregled nad celoto te politike, kakor tudi manjka napihnjenosti kramarskega prepira med lodzskim bar hen tom in moskovskim katunom v globok prepad interesov med poljskim in ruskim kapitalizmom pregled nad celoto kapitalistične interesne skupno- sti. Nobenega dvoma ni, da je razveseljevalo dosedaj moskovski rajon predvsem zelo ljubkovalno obravnavanje vlade, kar se je izrazilo z vsakovrstnimi ljubezenskimi darovi. Ta politika pa je zgolj konkreten izraz zahteve ruskega kapitalizma nasploh, saj je centralni rajon, kjer je koncentrirana skoraj tretjina celotne cesarske industrije in ca. dve tretjini tekstilne industrije (po vrednosti), glavno njegovo steblo. Stroškov omenjene prednostne obravnave Moskovčanov pa ne nosijo toliko drugi industrijski rajoni cesarstva, ki jim je v večini primerov, kot npr. v carinski politiki, prišla nasprotno prav, kolikor jih morajo bolj druge veje narodnega gospodarstva, predvsem agrar, kot je tudi sovraštvo med ruski agrarci in moskovskimi industrialci mnogo trajnejše in bolj prehod poljske industrije k uporabi ruskih surovin z ustrezno železniške politiko. 1895 je, du bi pocenila poljskim železarnam jemanje južno ruskega koksa, posebno nizko tarilo od revirja Doneč na Poljsko. (Dei Finanzbote, št. 27 za !4, julij 185.) Prav tako so dali poljskim plavžarnam 1. 1897 obljubo za nadaljnje znižanje transportnih stroškov za južnorusko železovo rudo. (Gazeta Handlowa za 11. decombei 1896.) 1893 je bila obljubljena poljskim volnenim predilnicam redukciji tovomin za južnorusko volno za 20%. (Dilpom. and Cons. Reports. Št 863, str. 2. - Po drugi strani zahteva vlada razširitev poljskega premoga v Rusiji. Tako so bile npr, 1895, pri splošni reviziji železniških tarif z¿ premog, ohranjene za transport poljskega premoga v Rusijo nižje stopnje, kot so bile (določene) za južnoruski, in sicer z motivacijo, d; naj „bi bile tako izravnane možnosti prodaje za poljski premog, ki \ poprečju zaostaja glede proizvedku toplote za premogom iz Doneča" (Der Finazbote, št. 27 za 14. julij 1895.) 85 Kako zelo sta med seboj povezani in kako se dopolnjujeta prav zarad skupnega prodajnega tržišča in delitve dela, dokazuje dejstvo, da se jt pojavil že 1. 1897 projekt o kartelu med Lodzom in Moskvo, po kateren naj bi bile določene sorte blag, kijih naj naredi vsaka od strank, in take naj bi bila uravnavami skupna prodaja. (Handels-und Industriezeitung z< 31. julij 1897.) Čeprav je zaenkrat načrt propadel, ostaja sama idej; značilna za same razmere. 85 ogorčeno od tistega med Moskvo in Lodzem. Zanimivo ščemečo luč vrže na domnevno „nacionalno" politiko ruske vlade po drugi strani znano dejstvo, da je najbolj scartljan in z olajšavami - na strošek esencialno ruske kovinske industrije na Uralu kot tudi industrijskih interesov Moskve - skoraj že prezasipan prav južni premogovni in železarski revir, ki ga izkoriščajo v največjem delu tujci - belgijski in angleški kapitalisti. Prav tako površno kot napačno je, pripisovati ruski vladi v etnografskem smislu nacionalno, „velikorusko" ekonomsko politi- ko. Takšna obstaja samo v domišljiji poročevalcev, ki jih je zavedel zunanji videz. Dejansko cesarska vlada ne vodi - ravno tako kot nobena druga danes — nobene nacionalne, temveč razredno politiko, ne razločuje poljskih in ruskih podložnikov, temveč samo med takšnimi, ki „utemeljijo/ustanovijo" ali „imajo v posesti", in takšnimi, ki delajo./8 6 / 4. Politični interesi Rusije in Poljske Čeprav predstavljajo ekonomska razmeija med Rusijo in Poljsko, ki smo jih doslej obravnavali, brez dvoma glavni moment v oblikovanju ekonomske politike Rusije proti Poljski, bi bilo kljub temu enostransko, če bi hoteli dopustiti, da določajo to samo in edino interesi ruske buržoazije. Absolutna vlada Rusije ima zaenkrat več možnosti kot (vlada) katerekoli druge dežele, da uveljavi lastne politične interese, svoje gospodovalne interese. V tej zvezi se je izoblikovalo zaradi historičnih okoliščin med rusko vlado in poljsko industrijsko buržoazijo povsem enkratno razmeije. Zlahka uvidimo, da je bil interes absolutizma v zvezi s Poljsko predvsem ohranitev in utrditev aneksije. Glavna pozornost Rusije po dunajskem kongresu se je zato vztrajno usmejjala na potlačitev vseh sledi nacionalne opozicije na Poljskem in še posebej tistega družbenega razreda, ki je nastopal kot nosilec opozicije, plemstva. Pri tem stremljenju je uzrl ruski absolutizem zaželenega zaveznika v poljski industrijski buržoaziji. Da bi Poljsko vezali z materialnimi interesi na Rusijo in ustvarili s kapitalističnim razredom, ki je že nastal pod praporom ruskega orla in ki zaradi tradicije iz preteklosti ne bo nacionalno usmerjen, temveč zaradi interesov svoje bodočnosti servilen, protiutež nacionalnemu vrenju plemstva - to je bil smoter ruske politike, ki mu je sledila z običajno železno konsekventnostjo. Priznati ji moramo, da se ni motila v izbiri sredstev in da je pravilno začutila naravo poljske buržoazije. Komaj je vzcvetela na Poljskem manufaktura in komaj je okusila med ruskih tržišč, ko se je poljsko podjetništvo že čutilo zrelo za historično misijo, da služi kot steber - podpornik ruski aneksiji Poljske. Že leta 1826 je bilo zaukazano poljskemu finančnemu ministru Drucki-Lubeckemu, da odide v St.-Petersburg z naj- posebnega opravka s Poljsko. Prava dejstvenost, kije očitno temelj teh trditev gospoda S. G., je sedeča. Dokler so železniška podjetja na lastno pest v Rusiji vodila tarifno politiko, so bile na linijah od evropske meje v notranjost dežele posebno nizke tarife za inozemska blaga. Pri enotnem reguliranju transportništva 1890 je videla vlada v teh nizkih mejnih tarifah predvsem direkten preboj zidu zaščitnih carin v korist tujine, ob tem še „neupravičeno tarifno olajšavo za industrijo v obmejnem rajonu (Poljska in province ob vzhodnem moiju) v razmerju do tiste v centralnem rajonu" (pri oskrbi s inozemskimi blagi). (Die Land — und Forstwirtschaft. Str. 478.) Prav tako so bile usklajene tovornine v prometu s tujino s tistimi v notranjem prometu, (n.n.m.) Omenjena reforma, kot vidimo, ni zajela samo posebej Poljske, temveč celotno obmejno ozemlje Rusije, tako tisto ob Crnein moiju kot na Baltiku, in je zasledovala predvsem splošni protekcionistični smoter. Notranji obojestranski blagovni promet med Poljsko in Rusijo, o katerem pripoveduje gospod S. G„ tukaj sploh ni bil zajet, kajti šlo je zgolj za direktni promet delov cesarstva s tujino. Sicer pa je bil nepotreben I prikaz celotnega dejanskega dogajanja, ki smo ga opravili zgolj zaradi | boljše informiranosti bralcev, da bi razkrinkali „diferenčne tarife", o л katerih govori gospod S. G. s tako zanesljivim glasom, kot svobodno | izmišljene. Trditev gospoda S. G. ovržejo dovolj naslednji citati: Tarifa za proizvode tekstilne industrije (za to gre predvem) „od Lodza v 86 Ker smo si zadali nalogo, da vprašanje izčrpno preverimo, bi radi osvetlili še nekaj izjav, ki sodijo sem, pa jih v tekstu ni bilo mogoče obravnavati. 1. Sem sodijo predvsem brbljanja prof. Schulze-Gaevernit- za o ruski carinski politiki: „Tudi premogovne carine, ki dražijo zahodnim provincam ob meji gorivo, so v interesu Moskve." (Preussische Jahrbuecher. N.n.m., str. 344.) Prof. Schulze-Gaevernitz je tako zelo nezaupljiv do vsakršnih trgovinsko-političnih ukrepov Rusije, da je prišel tukaj do sklepa, kije ravno nasproten od tistega, do katerega bi moral glede na vso jasnost priti. Če premogovne carine podražijo poljskim tovarnam gorivo, tedaj to koristi v enaki meri poljskim, premogovnikom. Ne gre za carino proti Poljski nasploh, temveč proti neki skupini kapitalistov in v korist neke druge. Kako so lahko premogovne carine v interesu Moskve, pa vsekakor ni mogoče ugotoviti. Kot industrijski rajon, ki se oskrbuje s premogom iz drugih rajonov - kajti trenutno pokriva nafta, kot že povedano, samo relativno majhen del njegovih potreb -, ima Moskva očitno malo prednosti zaradi podražitve premoga. Posledica t. i. „premogovne krize" je bila tudi, kot smo videli, da seje centralnemu rajonu zdelo, da mora priskrbeti zase gorivo iz Poijske, seveda za ustrezno višje cene, in da so začeli poljski premogovniki množično prodajati premog v notranji Rusiji. 2. Gospod S. G. v svojem prispevku „Industrielle Politik ..." (Neue Zeit. N.n.m. str. 790) pripoveduje med drugim: (Ruska - R. L.) vlada se ni pustila dolgo čakati (z ukrepi proti poljski industriji - R. L.). Najprej je zvišala obrtni davek v poljskih provincah .. Ta trditev je znova, milo rečeno, neutemeljena. Razdelitev vseh državnih dajatev na različne rajone v ruskem cesarstvu je bila 1887: Rai oni delež v ceiot- razmeije med dajat- javni odhodki po ] ' ni vsoti držav- vami in gospodarsko glavi prebival- nih dajatev uspešnostjo stva Gub. St. Petersburg 13,16% 4,26% 26,75 rubljev iugMoäodni 8,10% 8,47%. 646 rubljev éski ж is sas g Sindustri.ski 912% 5,95% 5,38 rubljev gozahodni 6 08% 7,84% 4,59 rubljev Vzhodni 11,30% 5,22% 5,05 rubljev Severn" 3,20% 6,51% 5,51 rubljev Kavkaz 1.20% AzyskaRusija «g* ^ % ^ ^ (N. P. Jasnopolsky, Die geographische Verteilung der Staatseinnahmen (Geografska razdelitev državnih dohodkov/ I, str. 131 in 236.) Kot je razvidno iz tabele, je v Rusiji razdelitev javnih obremenitev zelo neenakomerna po različnih rajonih, v nekaterih znatno nižja, v drugih pa znatno višja kot na Poljskem, tako da ne moremo govoriti o nobeni specialni davčni politiki Rusqe proti Poljski. Seveda je poljsko zemje- posestništvo znatno težje obremenjeno kot rusko, to paje povezano s povsem drugimi vzroki - med drugimi z osvobodilnim bojem poljskega plemstva proti ruski vladi v preteklosti - in vsekakor ni v nobeni povezavi z današnjo obrtno politiko Rusije proti Poljski. Kar se pa tiče posebej obdavčenja industije, in za to gre v tem primeru, je bilo to od 1887, kot to kaže „Poročilo komisije za raziskavo...", I, str. 47, znatno nižje kot v obeh ruskih glavnih rajonih. Razmeije med davki in vrednostjo produkcije je bilo 1887: Poljska bombažna industrija 0,33 % 6,64 % 0,78 % predilnice platna 0,27 % 0,59 % volnena industrija 0,28% 0,50% 1,00% kovinska industrija 0,35 % 0.61 % Višjo procentno stopnjo davka v Rusiji lahko razložimo tudi z različnimi posebnimi okoliščinami, med drugim s posestjo gozdov, šotnih barij, delavskih kasarn, tovarniških gostišč etc. v rokah ruskih podjetnikov. - S stalnim naraščanjem ruskega proračuna je bil 1893 zvišan tudi obrtni davek, toda ta brez izjeme v vsej Rusiji enakomerno. O posebnih davkih, ki bi bili namenjeni neugodnejšim pogojem za poljsko industrijo, gjede na rusko, nismo našli v vseh dostopnih gradivih niče>ar. 3. Slednjič poroča isti avtor „Industrielle Politik . . ." (n.n.m., str. 790): Vlada ,je uvedla t.i. 'diferenčne tarife', katerih namen je, da plačajo blaga, ki pridejo iz Rusije na Poljsko nižjo železniško tarifo kot tista, ki so transportirana iz Poljske v Rusijo. S tem ukrepom je bila znova urejena carinska meja med Poljsko in Rusijo." Tudi ta zgodba je znova cvet avtorjeve domišljije. Ta je očitno nekaj slišal o uvedbi diferenčne tarife v Rusiji, ni pa imel priložnosti, da bi izvedel, kaj to pravzaprav je. Grozljiva zadeva pa ne pomeni ničesar drugega kot tarife, ki so izračunane za dališe noti nirie kot za kraiše. in nirnaio nobeneffa 86 ponižnejšo prošnjo, da bi povsem odpravili carinsko mejo med Poljsko in Rusijo, „saj sta vendar obe deželi celota in pripada Poljska Rusiji'"/8 7/. V tej izjavi je že bil strnjeno povedan celoten političen program poljske buržoazije: popolna odpoved nacionalni svobodi za lečo z ruskih tržišč. Od takrat ruska vlada ni prenehala s podpiranjem poljske buržoazije. Navedli smo dolgo vrsto zakonov, ki so bili izdani od dvajsetih let naprej v podporo industrijski kolonizaciji in razvoju manufakture na Poljskem, „železni fond" za podporo industrije, utemeljitev poljske banke, kije bila opremljena z vsemi mogočimi privilegiji etc. etc. Politika je bila kar najbolj energično ohranjena kasneje, še v času carja Nikolaja I vidimo, kako ruska vlada izdaja odredbe v tej smeri. Nič ni bilo izpuščeno, kar bi lahko spremenilo plemiško, rebelirajočo Poljsko v kapitalistično, poslušno/umirjeno Poljsko. In poljska buržoazija je pokazala, da ima hvaležno srce, kajti nikdar ni prenehala prekriževati nacionalne vzgibe na Poljskem po svojih močeh in jih izdajati, za kar je zadostno potrdilo njena sramotna drža v poljskih uporih. Najpomembnejši mejnik v tej smeri ruske politike je bila odprava rusko-poljske carinske meje leta 1851. Z ustreznimi arhivi ruske vlade dodobra seznanjen zgodovinar in najboljši poznavalec zgodovine ruske carinske tarife, Rus Lodyženskij, piše o tem: „Odpravo carinske črte med cesarstvom in kraljestvom so priklicali predvsem motivi političnega Značaja. Kot je znano, se je začelo v štiridesetih letih tega stoletja v Evropi duhovno vrenje z deloma nacionalnim deloma socialistničnim značajem. To vretje, ki se je sporočilo tudi prebivalstvu ruske Poljske, je do neke določene mere vznemirilo rusko vlado in jo pripravilo za iskanje sredstev, da bi kolikor mogoče trdno združila Poljsko z Rusijo. Eden glavnih vzrokov, ki so ovirali približanje obeh dežel, je bila ekonomska ločenost."/88/ Da bi torej odstranili to ločenost, da bi priklenili Poljsko z materialnimi interesi njene buržoazije na Rusijo, je bila odpravljena carinska meja. Isto je stališče ruske vlade še danes in ta pozdravlja še zmeraj rastočo poljsko prodajo v Rusiji kot tisto verigo, ki anektirano deželo najbolj trdno prikuje na cesarstvo. Tako piše Mendelejev v svojem predgovoru k uradnemu poročilu o ruski industriji na chicaški svetovni razstavi leta 1893: „Prodaja teh in mnogih drugih proizvodov poljskih tovarn vedno bolj raste v celotni Rusiji. Z bojem tega industrijskega rajona z moskovskim rajonom je dosežen po eni strani temeljni smoter protekcionistične politike Rusije, po drugi tisti da se Poljsko asimilira z Rusijo, ki ustreza miroljubnim interesom ruskega ljudstva (beri: ruske vlade)."/89/— Označena specialna vloga, ki jo igra poljska buržoazija za rusko vlado kot bojni oven. nam tudi razkrije pomembnosti o obravnavanem glavnem vprašanju, tj., o bodočnosti poljskega kapitalizma. Vse- kakor sodi izjemna doza naivnosti k temu, da prisodimo ruski vladi, ki si je prav zadala nalogo, da kultivira na Poljskem kapitalizem, inje več kot pol stoletja zato (ustrezno) premikala vse vzvode, in da bi sedaj naenkrat ta kapitalizem znova izničila, nagnala poljsko buržoazijo v opozicijo in tako razrušila delo svojih rok. In sicer edinole in samo zaradi moskovskega podjetništva, za katerega ječanja in tožbe je imela dobrega pol stoletja gluha ušesa! Na žalost zna ruska vlada bolje varovati svoje gospodovalne interese. Kateri so ti interesi glede na Poljsko, vemo iz ust njenih zastopnikov: to je „miroljubna asimilacija" Poljske z Rusijo, tj., utrditev njenega gospostva na Poljskem za vsako ceno. Ta izjava je bila dana 1893, torej dolgo po tem, ko naj bi se začel domnevno novi kurz v ruski politiki. Najboljše potrdilo našemu dojetju nudi najnovejša zgodovina vezi Rusije s Finsko. V majhnem merilu vidimo natančno ponovitev nekdanje ruske politike na Poljskem. Finska ostaja za sedaj s carinsko mejo ločena od cesarstva in zganja v stikih s tujino samostojno, in sicer mnogo bolj liberalno carinsko politiko kot Rusija. Finski industriji koristijo vse prednosti, ki so'že poljski pomagale do razcveta. Tudi finski proizvodi, še zlasti tisti kovinske industrije, so našli vstop v Rusijo, za kar se lahko med drugim zahvalijo nižji carinski tarifi na rusko-finski meji kot na ostalih ruskih mejah, in so neprijetna konkurenca domači industriji. Ruski podjetniki, ki jim je to trn v očesu, seveda niso zamudili (priložnosti), da ne bi naredili scene z „najpokornejšo" akcijo za zaščito „domovinske" industrije pred „tujimi" rivali - povsem kot nekdaj proti Poljski. Vlada je tudi zaradi njihovega pritiska dvignila carine proti Finski kot ekonomsko tujemu področju, ker da je carinsko-politično samostojno dvakrat - 1885 in 1897. Če bi sedaj ruska vlada privedla kot trajno usmeritev svoje ekonomske politike proti drugače govorečim delom cesarstva interese te ali one podjetniške skupine, tedaj bi morala konsek- ventno nadaljevati to pot, da bi odrezala Finsko od Rusije s kitajskim zidom. Dejansko se je zgodilo nekaj nasprotnega. Vlada je že za leto 1903 odredila popolno odpravo rusko-finske carinske meje in sprejem Finske v cesarsko-rusko carinsko območje. „Domovinska industrija bo tako izpostavljena neomejeni konku- renci „tuje". In če se to ni zgodilo že prej, tedaj znova niso krivi oziri na nekatere tresoče se ruske posestnike plavžarn, temveč trgovinska pogodba z Nemčijo, s katero se je cesarstvo vezalo za vrsto let. Jasno je, da je reforma, ki je pred vrati, začetek konca finske samostojnosti v političnem pogledu, čeprav je (reforma) usmerjena predvsem na uničenje njene ekonomske samostojnosti. Pred nami je znova kos splošne politike carizma, ki gre prek vseh parcialnih interesov, da bi različne dele cesarstva po eni strani duhovno niveliral s sistemom rusificiranja, po drugi strani z ekonomskim zvarjenjem le-teh podelil enotnosti cesarstva trdno materialno vez in stisnil celoto v železen objem samodrštva — politika, ki smo jo že spoznali pri Poljski. Seveda ne gre vse na svetu po željah vladajočih. S tem ko ruska vlada ekonomsko prirašča Poljsko cesarstvu'in kultivira kapitalizem kot „protistrup" nacionalni opoziciji, vzgaja prav s tem nov družbeni razred — industrijski proletariat - , razred, ki je po svojem celotnem položaju prisiljen, da postane resen nasprotnik režima. In čeprav opozicija proletariata ne more imeti nacionalnega značaja, je lahko v določenih okoliščinah toliko učinkovitejša, ker odgovarja na solidarnost med poljsko in rusko buržoazijo, ki si jo tako želi vlada, - logično - s politično solidarnostjo poljskega in ruskega proletariata./90/ Te nadaljnje kosekvence njene politike pa ne morejo odvrniti ruske vlade od njene današnje poti; zaenkrat vidi v kapitalistiščnem razvoju Poljske samo razred buržoazije. Moskvo ali od Moskve do Lodza je znašala 60 kopejk (po novi tarifi iz 1893 91лкорејк) pro pud, iz Lodza v Odeso ali nasprotno 67 (1893 84) kopejk, iz Moskve v Odeso" (torej v sami Rusiji) „86 (1893 105) kopejk, iz Lodza v St. Petersburg ali nasprotno 62 (1893 79) kopejk . . ." (Nowosti, avgust 1893). Tarife so tako danes kot prej enake pri transportu od Poljske v Rusijo s tistimi, ki jih obračunajo za transport blag iz Rusije na Poljsko. Navedeno ovrže rezoniranje gospoda S. G. skupaj s pompoznim sklepom o „ponovni ureditvi carinske meje med Poljsko in Rusijo". - Preden se poslovimo od avtorja, ki smo ga večkrat navajali, še pripomba. Razen teh tukaj kritiziranih je še večina drugih trditev in podatkov iz njegovega prispevka izmišljenih ali sprevrnjenih. Tako npr. spravi skupaj, da razloži odpravo rusko-poljske carinske meje, ki seje, kakor ve vsak četrtošolec na Poljskem, zgodila 1851, kot direktno posledico - poljske vstaje iz 1. 1863 (n.n.m. str. 789) itd. Ta in druge sprevrnjenosti naj bi očitno pokazale, da propada poljski kapitalizem zaradi ruskega zasledovanja, iz česar sledi materialna podlaga za nacionalno-poljska stremljenja. Čeprav je ža na sebi metoda, da utemeljujemo političen program s statističnimi nepravilnostmi, dvomljiva, tako ni mogoče oporekati v tem primeru, da gre za simpatičen motiv, namreč za odkrite avtorjevo željo, da bi tudi po svojih močeh pripomogel k osvoboditvi domovine. 87 K. Lodyshenski, n.n.m., str. 220. 88 n.n.m., str. 245. 89 Die Fabrikindustrie Ruslands. Einleitung, st-. 29. 90 To stran vprašanja, s katero sg tukaj ne moremo podrobneje ukvarjati, smo natančneje obravnavali"v zvezi s političnim razvojem poljske družbe v sestavkih: Der Sozialpatriotismus in Polen. V: Neue Zeit (Stuttgart) 1895/96, št. (glej 37-51),: Von Stufe zu Stufe. Zur Geschichte der buergerlichen Klassen in Polen. Neue Zeit 1897/98, št. 6 , (glej str. 94-111) in La questione polacca al Congresso internazionale di Londra. „Critica* Sociale". Revista quindicinale del Socialismo Scientifico (Milano), 1896, št. 14. s? Dokler bo Rusija poizkušal? ohraniti gospostvo nad Poljsko, tako dolgo bo zapisan v programu vlade industrijski razcvet Poljske. Tisti torej, ki čutijo v vladni politiki usmeritev k ekonomski odcepitvi Poljske, imajo za pojave bodočnosti, kar pripada pre- teklosti, in svoje nezadostno poznavanje dosedanje zgodovine imajo za globlji vpogled v bodoče. 5. Ekonomski interesi Rusije na Vzhodu Posebnega pomena za naše vprašanje je slednjič tudi nova usmeritev, ki je nastopila v zadnjih desetih letih v ruski ekonomski politiki nasproti tujini. Do takrat je stremela Rusija po tem, da bi zadostila svojim potrebam po fabrikatih in surovinah in da bi se emancipirala od zunanjega uvoza. Danes gredo njena stremljenja dalje, danes se hoče povzpeti na svetovni trg in se soočati z drugimi kapitalističnimi narodi na tujih tleh. Seveda ta tendenca ne izvira pri ruski buržoaziji; nenavaden ekonomsko-političen razvoj Rusije je povzročil, da tukaj mnogokrat daje politika iniciativo za ekonomski napredek. Medtem ko daje industrija v večini kapitalističnih držav vzpod- budo vladi, da bi si pridobili nova tržišča z osvojitvami ali s pogodbami, sorazmerno s tem, ko postajajo pretesne meje notra- njega trga, vidi v Rusiji nasprotno carska politika v industrijskem izvozu sredstvo, da bi spravili najprej v ekonomsko odvisnost od Rusije dežele Azije, ki so izbrane za političen plen. Medtem ko ruski industrialci niti ne mignejo s prstom, da bi osvojili prostor na svetovnem trgu, vzpodbuja vlada neprenehno v tej smeri. Vse je storjeno, da bi dali tovarnarjem gibljivost in izvozno veselje/slast: opomini, zahteve, ekspedicije za raziskavo novih področij za prodajo, ureditev kolosalnih železnic, kakor sibirske in vzhodno- kitajske, povrnitev carin in davkov pri eksportu blag,/91 /slednjič direktne premije v ta namen. V poštev pridejo predvsem naslednje dežele: Kitajska, Perzija, srednja Azija in balkanske države. 1892 so odposlali ekspedicijo pod vodstvom prof. Pozdneeva v Mongolijo, ki naj bi služila tako znanstvenim kot trgovinskim smotrom. Že prej so Rusi uredili tamkaj konjsko pošto, ki jo tudi vodijo. V naslednjem letu so poslali v Perzijo uradnika finančnega ministrstva Tomara, da bi raziskal tamkajšnje trgovinske razmere in se, kar je še posebej važno, spoprijel s preureditvijo perzijske luke Enseli, da bi podprl rusko trgovino. Isto leto je izdelalo finančno ministrstvo osnutek v zvezi z izboljšanjem prometnih poti od ruske meje do Teherana, Tahriza in Maschhada in za ustanovitev ruske kreditne ustanove v Perziji. Da bi monopolizirali prodajo v vzhodni Sibiriji za lastne trgovce in pregnali s polja Angleže, je sklenila Rusija 1896, da odpravi portofranko na reki Amur in v pristanišču Vladivostok, ki je zajemal vse izdelke razen tistih, ki so bili v Rusiji obremenjeni z akcijo. Najvažnejši ukrep, za katerega je upala vlada, da bo podprl rusko trgovino v srednji Aziji, je bila draga gradnja transkaspijske železnice. — Nič manj ali, pravilneje, še več pozornosti posveča Rusija Kitajski. Do nedavna so trgovinske posle Kitajske s tujino opravljale nemške, francoske, in nekatere angleške banke /92/. Ruska vlada je zato 1. 1896 pohitela z ustanovitvijo ruske banke v Šanghaju. „Ena od nalog banke je", je takrat zapisalo glasilo ruskega finančnega ministrstva," da utrdi ekonom- ski vpliv Rusije na Kitajskem in tako ustvari protiutež vplivu drugih evropskih nacij. S tega stališča se zdi posebno pomembno, da se poizkuša banka, kolikor je mogoče, približati kitajski vladi, da pobira davke na Kitajskem, prevzema operacije, s katerimi pride v stik s kitajskim davkarjem, izplačuje obresti za kitajske državne dolgove/ /" etc. Drugi ukrepi Rusije, kakor gradnja vzhodno- indijske železnice med drugimi, so dovolj znani. Dosedanji rezultat teh naporov so pred kratkim uradno raziskali in se je takoj izkazal za popolen fiasko. Velja za rusko prodajo v vseh deželah, kamor joje hotela vlada usmeriti, da bi prestala resno konkurenco nemške, francoske in predam angleške industrije, in rusko podjetništvo še zdaleč ni bilo doraslo tej vlogi. Celo na lastnem državnem ozemlju v vzhodni Sibiriji Rusija m bila sposobna biti enakopravna, dokler je morala prestajati svobodno tekmovanje z drugimi nacij ami. Uvoz v najpomembnejši luki Vladivostok je znesel: /94/ iz Rusije iz tujine v 1.000 rubljih 1887 2.016 3.725 1888 2.121 3.763 1889 2.385 3.325 Eden od rezultatov tega položaja je bil tudi omenjeni sklep Rusije, da sprejme vzhodno Sibiijo v cesarsko carinsko področje. Ruski eksport na Kitajsko je prav tako komaj omembe vreden v primerjavi s tistim drugih nacij. V celotnem uvozu v vrednosti skoraj 330 milijonov rubljev je udeležena Rusija s samo ca. 4,5 milijona/95/. 1891 1892 1893 1894 v 1.000 rubljev 4.896 4.782 4.087 4.488 Podobno sliko so dala tudi ostala poizvedovanja o trgovini s srednjo Azijo. Transkapijska železnica, v katero so polagali tako velike upe, seje pokazala kot odlična trgovska pot - za Angleže, ki so tako dobili možnost, da obidejo visoko prehodno carino v Afganistanu. Ruski izvoz v transkaspijsko območje je po kratkem poletu v zadnjih letih znova začel padati. Od najvažnejših registriranih artiklov so bili/9 6 / odpremljeni: 1888 1889 1890 1891 1892 1893 v 1.000 pudov v celoti 1.141 1.296 1.685 2.922 2.102 1.854 od tega proizvo- di tekstilne ind. 201 245 541 671 397 538 sladkor 422 457 531 1.048 516 150 Angleški import iz Indije je v tem času nasp otno narasel po zaslugi ruske železnice, kakor je to konstatirala uradna ruska stran, rapidno. Buhara je npr. prejela od 4 glavnih postaj te linije/97/. 1888 1889 1890 1891 1892/98/ 1983' Skupaj v 1.000 pudov ruskih proiz- vodov 572 1.176 1.863 923 267 244 5ХИ? angleških proizvodov 1.160 4.209 8.51 ò 12.761 4.443 16.154 47.243 Ravno tako slab je ruski izvoz v Afganistan. Uvoz proizvodov ruske tekstilne industrije je znašal tukaj 1888-1890 (2 mesecev) 163.245 pudov, 1893 (12 mesecev) 10.000 pudov/99/, tj., približno osemkrat manj na leto. 91 Glej dekrete iz decembra 1892 o povračilu carin pri eksportu produktov tekstilne industrije, tako tudi pri eksportu sladkorja. 92 Deutsch-Asiatische Bank, Comptoir National d'Escompte de Paris, Hong-Kong and Shanghai Banking Corporation, Chartered Bank of India, Australia and China, Chartered Mercantil Bank of India, London and China, Bank of Chii.a, Japan and the Straits. 93 Der Finanzbote, št. 52 za 5. januar 1896. 94 Sibirien und die sibirische Eisenbahn. St. 246. . 95 Die Produktivkraefte Russlands. Auswaertiger Handel. Str. 26. * 96 Der Finanzbote, št. 44 za 11. november 1894. k 97 n.n.m. Celotna ruska prodaja proizvodov tekstilne industrije v Buhari je znesla 1890 do 1893 poprečno 140 000 pudov na leto. 98 Epidemija kolere. 99 n.n.m. 88 Razmeroma najbolj uspeva ruska trgovina v Perziji. Ruski bombažni proizvodi predstavljajo ca. 30 % perzijskega konzuma, in uvoz le-teh je bil številčno 1887-1890 48.000 pudov, 1881-1894 letno 73.000 pudov./100/ V severnih provincah Gilan in Masenderan je ruska tekstilna industrija skoraj povsem izrinila angleško, v celotnem perzijskem importu pa igra Rusija - po uradnem potrdilu — zaenkrat zelo majhno vlogo. Takšno igra kljub temu, daje ruska industrija tukaj v najbolj ugodnem položaju, ker ji služijo Perzijci in Armenijci, ki živijo na Kavkazu, kot najprimernejši posredniki, ki počnejo trgovino na lasten račun, medtem ko so se morali trgovci drugih nacij zateči v komisijske trgovine, in še to samo v večjih mestih. Celotna slika izvoza Rusije po najvažnejših azijskih prodajnih področjih izgleda tako:/101 / 1894 skupno živila fabrikati surovine in polfabrikati v milijon rubljev v Perzijo 12 7,5 * 3,5 na Kitajsko 4,5 0,1 3,4 0,7 v srednjo Azijo 3,8 1,7 0.4 0,9 Vidimo, da je program ruske vlade v Aziji še zelo daleč od svoje udejanitve. in dosežen rezultat nikakor ne ustreza naporom, ki so bili opravljeni v tej smeri. Toda zmotno bi bilo, če bi to zvajali na tehnično zaostalost ruske industrije. Seveda zaostaja Rusija glede tega v celi vrsti pombmenih branž - kovinska, volnena industrija etc. - za ostalimi industrijskimi državami, in morala bi vsekakor v vsakem primeru izboljšati svoje produkcijske metode, če hoče uspešno tekmovati na svetovnem trgu. Toda temu se pridruži še nek, nič manj pomemben moment, ki je doslej predvsem prekriže- val načrte vladi v Aziji. Kajti še tam, kjer bi lahko bila ruska industrija zamgovalka - kakor v proizvodnji manjvrednih / nižjih vrst bobmažnih tkanin , po kompetentnih pričevanjih posamez- nih raziskovalcev /102/ in samega angleškega konzula v Perziji, nad angleško, ruski industriale) doslej še niso prišli daleč, in razlog za to celotna drža ruskega, še posebej moskovskega podjetništva, kakor se je izoblikovala v dolgoletni prohibitivni carinski politiki Rusije. Razvajeni od vlade z vsakovrstnimi ljubezenskimi darovi in olajšavami, razvajeni z izjemnimi monopolnimi profiti, razvajeni tudi s kolosalnim notranjim tržiščem in z imuniteto pred zunanjo konkurenco, ne začuti moskovsko podjetništvo niti slasti niti potrebe, da bi se izpostavilo brijočemu vetru svetovnega trga in se zadovoljilo z običajnimi profiti. Gre pravzaprav za hipertrofijo profitov. zaradi tega je Moskovčanom tako težko in so tako apatični pri iskanju novih možnosti prodaje, da vidijo v zunanji trgovini kvečjemu sredstvo, da se dokopljejo do visokih izvoznih premij ali da bi dosegli z nepoštenimi dobavami blaga in plehkimi prevarami v teži. meri in vrsti blaga enkratne oderuške dobičke. Če ni v vidu ne eno ne drugo, tedaj odgovarja moskovski tovarnar na morda prihajajoča naročila od zunaj s trdovratnim molkom. Ta glavni način trgovanja je jasno viden v zvezah z Azijo. Tako so bili npr. 1890 in 1891 v Buharo in Chivo množično importirali ruski katun, narejen tako. da so ga muslimani manj uporabljali za oblačenje, zato pa bolj za barvanje novoletnih jajc. Naslednja leta se je seveda prebivalstvo znova obrnilo k angleškim proizvodom, in to je razlog, ki je še bolj kot epidemija kolere in slaba žetev potegnil za seboj močan padec ruskega uvoza v srednjo Azijo v letih 1892 in 1893./103/Prav tako značilna je zgodba o trgovini s sladkorjem. Dokler so pri eksportu sladkorja vrnili akciso. je rapidno naraščal eksport sladkoija v Perzijo in Buhaw, ko so povračilo suspendirali, se Rusom posel ni več zdel smotrn in izvoz je nenadoma padel z 1.047.996 pudov na leto v letu 1891 na 516.021 pudov v letu 1892 in na 150.128vletu 1983./104/Druga zanimiva stran komercialnega duha Moskovčanov se je razkrila v trgovini s Sibirijo, kjer so spravili skupaj, da pošljejo najprej popotnike z vzorci, da bi nabrali naročila, nato pa se branijo, da bi izvedli naročila po lastnih vzorcih./105/ Slednjič je najbolj ščemeče vidna gibčnost Moskovčanov pri prometu s Kitajsko, ko potem, ko jih od tam prosijo za navezavo trgovinskih povezav, molče zavrnejo to „neizmerno" zahtevo./106 / Po izčrpnem preverjanju rezultatov azijske trgovine Rusije pride glasilo finančnega ministrstva tudi do naslednjega sklepa: „Karak- teristične poteze slovanske (kar bi tu pomenilo: ruske) nekomer- cialne rase in absolutna apatija in negibnost moskovskih podjetni- kov pridejo ravno tako ostro kot popolno do izraza v naši trgovini s srednjo Azijo."/107/ S skoraj istimi besedami so formulirali tudi drugi listi različnih smeri — ,JVovosti", ,,Nove Vremja", „St.-Petersburger Nahcrichten" in drugi - vzroke neuspeha ruske prodaje na Vzhodu./108/ In nedavno je o tem znova govorilo glasilo finančnega ministrstva: „Samo Perzija," piše v januarju 1897, lahko velja kot tržišče za izdelke naše bombažne indu- strije; poizkusov, da bi za nas osvojili kitajska in srednjeazijska tržišča, zaenkrat ne moremo presojati, kot da so uspeli, in zato je deloma kriva nesposobnost, da bi se prilagodili zahtevam in običajem odjemnikov, predvsem" pa okoliščina, da je našim podjetnikom zaenkrat še predobro doma, da bi hoteli skrbeti za zunanja prodajna tržišča."/109/ Tako se pokaže celotno bistvo moskovskega podjetništva in še posebej njegovo stremljenje, da bi si ohranil z vsakovrstnimi kitajskimi zidovi privilegiran položaj, kot nezdružljivo z današnjo tendenco ruske zunanje politike in njej direktno nasprotujoče. Jasno je, da bi bil najučinkovitejše sredstvo proti negibčnosti Moskve in njenih praktik v trgovini ravno tako, kot tudi proti tehnični zaostalosti, prehod k liberalnejši carinski politiki, ki bi iztrgala moskovski rajon iz atmosfere rastlinjaka in ga izpostavilo v lastni deželi svobodni konkurenci. Za nas tudi ni nobenega dvoma, da po eni strani interesi abslutizma v Aziji, po drugi strani razširit,. pitalističnega kmetijstva in interesi zemljoposestnikov 100 Die Produktivkraefte Russlands. Vili, str. . Po „Finanzbote" (n.n.m.) 120 000 pudov letno. 101 Der Finanzbote. Št. 52 za 10. januar 1897; prav tako Die Produktiv- kraefte Russlands. Auswaertiger Handel. Str. 25/26. 102 Tako pravi npr. H. Huhn v svoji knjigi „Die Baumwolle, ihre Cultur, Structur und Verbreitund", 1892: „Ruske produkte odlikuje solidnost . . . Večinoma so izdelani iz nižjih številk, toda v teh lahko celo Rusija uspešno konkurira z Anglijo." (Die Fabrikindustrie Russlandsž. I, str. 23) 103 Der Finanzbote. Št. 44 za 11. november 1894. 104 Kakor je vlada konstatirala, so mnoge pošiljke sladkorja le na videz opravile pot do srednje Azije, da bi jim bila povrnjena akcisa in se, izkoriščajoč pomanjkljivo čuvanje meje, neopaženo vrnile v „domovino". Donosno potovanje so nekatere pošiljke opravile kar po večkrat, preden so dejansko prišle v Perziji do prodaje. Toje tudi vlado nagnilo do tega, da je občasno suspendirala povrnitev akcise in k. reorganizaciji obmejnega čuvanja. (Der Finanzbote. Št. 15 za 25. april 1897.) 105 „Nekatere moskovske tovarne so se slednjič odločile, da uporabijo v svojih zvezah s Sibirijo sistem commis voyageure, toda zaradi naše plehkosti nastajajo tako samo še večje konfuzije in nesporazumi kot pa koristi. Poleti je firma Konšin poslala commis z vzorci blag v Sibirijo, in nedavno je tudi prejela dve naročili iz Vladivostoka, firma pa že odbija, da bi ju natančno izvedla, ker ni več sposobna, da bi dobivala blago po vzorcu." (Sibir za 8./20. januar 1897.) 106 „Firma Pjotr Wereščagin & Co. v Honkou, ki ima namen, da bi se posvetila izključno na prodaji ruskega blaga na Kitajskem, se je že 6. septembra (1896) obrnila s prošnjo za vzorce in sploh za navezavo zvez na 14 moskovskih tovarnaijev, toda do danes (januar 1897) še ni prejela niti enega odgovora." (n.n.m.) 107 Der Finanzbote. Št. 44 za 11. november 1894. 108 Tako piše list „Sibir" za 20. januar 1897: „Zaščiteni s skoraj prohibitivnimi carinami in vsakovrstnimi državnimi ukrepi, ne občutijo apatični moskovski podjetniki nobene potrebe po novih prodajnih tržiščih. < 109 Der Finanzbote. Št. 52 za 10. januar 1897. 89 v Rusiji slej ko prej začeli siliti na pot umiijenejše carinske politike. Sploh pa je edina mogoča pomoč ta, da se zaostri konkurenco znotraj ruskih carinskih meja, tj., s tem, da izročimo Moskvo brez ozirov neomejeni konkurenci naprednih industrijskih rajonov na Poljskem in v St.-Petersburgu. To gledišče je izrecno poudaril tudi najvplivnejši del ruskega tiska, tako „Novoe Vremja", v navezavi na obravnavo interesov cesarstva v Aziji./110 / Da se tudi vlada sedaj dejansko nameija, da opravi z moskovsko gospodarsko zanikrnostjo in potisne Moskovčane v linijo moderne produkcijske in trgovinske tehnike, dokazuje najboljše novi zakon o maksimal- nem delovnem dnevu, ki je najostrejši prelom z dosedanjim produkcijskim načinom Moskve, saj se obenem zdi kot udejanitesy poljskega projekta iz 1. 1892. V enaki meri, kakor zadržuje ekonomski konzervativizem Moskve današnjo politiko Rusije in to vsak dan bolj, se zdi poljska industrija znova enkrat zaveznik carizma. Pokazali smo pri primer- javi konkurenčnih pogojev poljske produkcije s centralnorusko, kako zelo Poljska prednjači v tehničnem oziru pred Moskvo. Že zaradi tega razloga, kot najnaprednejši industrijski rajon Rusije, kot tisti, ki ostale, specialno moskovskega, s svojo konkurenco nepre- nehoma vzpodbuja k tehničnim izboljšavam, udejanja kapitalistič- na Poljska najnovejši ruski vladni program. Pa tudi direktno, ko odpira azijsko tržišče napredujejo poljski industrialci bolje od ruskih. Videli smo, kako resno in temeljito se pripravljajo na to nalogo. Ne da bi čakali na zahtevo vlade, posežejo sami po iniciativi in navežejo na lastno pest trgovinske zveze s tujino. V edini deželi, kjer ruska trgovina vsaj nekoliko uspeva — v Perziji —, predstavljajo izdelki poljske tekstilne industrije skoraj polovico celotnega tovrstnega uvoza iz Rusije — ca. 40 % importa prek najvažnejše povezovalne postaje — Baku./111 / Poljakom tudi pripada v marsikaterem oziru iniciativa za trgovinske zveze s Perzijo; že 1887, torej še preden je posvetila vlada pozornost tej deželi, so se namerili, da odprejo v Teheranu lastno trgovinsko agencijo in depot za blaga./112/ Lodz je tudi takoj uporabljal transkaspijsko železnico, da bi-ob St.-Petersburgu in Moskvi prodrl s svojimi blagi v srednjo Azijo./11 3 / Varšavski rajon je tisti, ki opremlja višje priseljene sloje prebivalstva v Buhari in Turkesta- nu s steklenim, fajanškim in porcelanskim blagom, medtem ko kupujejo slabše moskovske izdelke samo revnejši domačini/114/ Lodz je do sedai edini industrijski rajon cesarstva, katerega tekstilni izdelki so našli dostop do Konstantinopla in v balkanske dežele../115 / Že 1887 je navezala Poljska z Romunijo in Bolgarijo trgovinske stike./116/ Nedavno je začel Lodz z direktnim pošilja- njem bombažnih izdelkov v Sofijo./117/ Da, poljska buržoazija bi hotela, z uporabo sibirske železniške linije, narediti Varšavo za središče nove velike evropsko-azijske trgovinske poti./118/ „The British Manufacturer", piše angleški konzul v Varšavi, „may be prepared to find in them (poljskih podjetnikih) formidable rivals in the markets of the East."/ 1 / Na takšen način dela poljski kapitalizem v Aziji direktno v korist carske politike. Iz tega diametralno nasprotnega vedenja Moskve in Poljske do ciljev, ki jih je postavila ruska politika, sledi temeljno različen tok v javnem mnenju do obeh rajonov. Vedno močnejša je stranka za notranjo svobodno trgovino, tehničen napredek, stranka, ki nastopa proti državnemu varuštvu in zaščiti zaostale industrije, zato je s simpatijami na strani poljskega rajona, in vedno bolj osamljeno stoji moskovsko podjetništvo s svojim praočetovskim verovanjem v troedinost: garancije, premije, subsidije. Moskvi sovražno vzdušje se je jasno izrazilo, ko je na semnju v Nižjem Novgorodu 1893 vročila prošnjo za obdavčitev poljskih commis voyageure. Tako beremo v „Novosti": „Med tem semnjem ... so sestavili in vročili finančnemu ministru isti zastopniki praktičnega protekcionizma peticijo, ki zadeva specialno obdavčitev commis voyageure lodzskih tovarn, z neprikrito namero, da bi osvobodil moskovski industrijski rajon lodzske konkurence. Po zdravem človeškem razumu bi naj moskovski tovarnarji samo sledili že zaradi interesov ruske industrije in ruskih konzumentov odličnemu primeru lodzskih tovarnarjev in nastavili potujoče commis, pribli- žali producenta konzumentu in tako pocenili in olajšali prodajo svojih produktov. Toda niti toliko podjetniškega duha ni v običajih in navadah praktikov, ki jih je razvadil protekcionizem; ljubše jim je, da vodijo različne akcije proti svoji konkurenci."/10 / In za konec še karakterističen navedek iz uradnega glasila vlade, „Warschauer Tagblatt", o splošnih nalogah zunanje industrijske politike Rusije: „Prav na odprtje teh novih tržišč v srednji Aziji in v Perziji računamo pri uspevanju naše industrije, in mi ponavljamo, da moramo zelo obžalovati, da gre levji delež profitov v tujino medtem ko ostajajo za naše uboge delavce (!) samo drobtine. Naša trgovina v srednji Aziji in v Perziji še nima globokih korenin, in zastopniki ruske trgovine bodo morali še precejkrat premagati angleško konkurenco, da bodo za Rusijo zavzeli ta tržišča. Zaradi skupnega sovražnika naj bi združili sile moskovski in poljski podjetniki, da bi skupaj stremeli k istemu cilju Glavni cilj za Rusijo na azijskih trgih j è v tem trenutku izključitev angleških blag. To bi bilo manj pomembno vprašanje, kateri od industrijskih rajonov cesarstva prispeva več za dosego tega cilja, ko bi le profiti iz industrije na ustju Visle koristili izključno domačemu prebi- valstvu in ne bi, kakor sedaj, povečevali kapitalov nemških podjetnikov, nameščencev in delavcev. Če bi bila tista industrija v rokah Rusov ali Poljakov, tedaj bi bili veliko močnejši v boju z Anglijo, in naše gospostvo (naša prevlada bi bilo) bila zagotov- ljena."/121/ Seveda vladno glasilo ne pozabi, da ne bi zadalo udarec nemškim industrialcem, ki so močno zastopani v poljski industriji; obtožuje jih, da ne upoštevajo ruskih državnih interesov, izključno egoistič- no skrbe za svoje lastne „nemške" žepne interese itd. Toda v bistvu je ustrezno izražen dejanski položaj v tem trenutku, kakor ga dojema ruska vlada: zaradi nalog, ki čakajo na svetovnem trgu, stopajo rivalnosti med poljskim in ruskim podjetništvom povsem v ozadje. V kolikor je med njimi še neenotnost, zvrnejo krivdo na nemško buržoazijo, ki je poljski prav tako osovražen element. Poljska industrija na sebi, njen razvoj, njeno uspevanje se pojavljajo tukaj z nekega novega gledišča kot direktno v interesu ruske vlade: potem koje na Poljskem služila prej, daje utrdila rusko osvojitev, ji zdaj dodeljuje carizem mamljivo vlogo, da služi v Aziji kot predhodnik bodočih osvojitvenih želja. Da, še več, Poljska igra sedaj, kot smo videli, prvo vlogo pri udejanitvi teh vzvišenih nalog, medtem ko se zvezda Moskve, tj., specialna moskovska politika, počasi nagiba v zaton. Novi ruski zakon o maksimalnem delovnem dnevu napoveduje, da grado kmalu h koncu lepi dne^i iz Aranjueza - dnevi primitivne kapitalistične akumulacije - tudi' v ruskem, cesarstvu. Prevod: I. K. 110 Navedeno v „Gazeta Polska" za 3. in 5. december 1894. 111 Der Finanzbote. Št. 44 za 11. november 1894. 112 pretipkati angleški tekst opombe 113 Der Finanzbote. Št. 44 za 11. november 1894. 114 n.n.m. 115 n.n.m. 116 Dipl. and Cons. Reports. Št. 321, str. 4. 117 Gazeta Handlowa za 25. november 1896. 118 Ateneum. 1894. Zv. IV, blok 11, str. 241/242. 119 Dipl. and. Cons, Reports. Št. 321, str. 5 120 Nowosti za 4. november 1893. 121 Navedek smo vzeli iz „Dipl. and Cons. Reports". Št. 1183, str.4. 90 DOKUMENTI J. Kuron — K. Maodzelewski: Odprto pismo članom osnovnih organizacij Poljske združene delavske partije in Zveze mladih socialistov univerze v Varšavi Uvod Komite osnovne organizacije varšavske univerze naju je izključil iz partije 24. novembra 1964. Nato je 14. decembra Karola Modzelewskega Univerzitetni komite Zveze socialistične mladine (ZMS) izključil tudi iz mladinske organizacije. Te izključitve so utemeljevali z dejstvom, da sva izdelala dokument, ki analizira sedanjo situacijo na Poljskem in terja osnutek programa. Ta dokument je bil zaplenjen 14. novembra, na dan, ko naju je aretirala tajna policija. Preiskovalni urad notranjega ministrstva zdaj izvaja preiskavo zaradi kršenja prvega in drugega odstavka 1 55. člena Kazenskega zakonika iz 1. 1932. Tovariša Stanislaw Gomolka in Joanna Majerczyk sta bila izključena iz partije v povezavi z najinim primerom, tovariš Eugeniuzs Chyla pa je bil umaknjen z liste kandidatov za članstvo v partiji. Tovariša Gomolka in Chyla sta bila izključena tudi iz Zveze socialistične mladine. Čeprav tovariša Gomolka in Chyla nista sodelovala pri izdelovanju najinega dokumenta, sta bila obtožena, da sta se delno solidarizirala z njim, kakor tudi z najinimi stališči in mnenji. To Odprto pismo je bilo napisano izključno na najino iniciativo in v najinem lastnem imenu in ne v imenu drugih tovarišev, ki so jih izključili iz partije zaradi najinega primera. Partijski funkcionarji in načelniki notranjega ministrstva so ta primer kar precej razglasili. Ni nama do tega. da bi razpravljala z javnimi stališči, ki so jih izrekli določeni partijski aktivisti ter visoki uradniki notranjega ministrstva zunaj univerze. Znotraj univerze so prebrali podobna sporočila na sestankih biroja štu- dentske zveze, biroja partijske celice doma na ulici Kickiega, univerzitetnega komiteja ZSM in volilne skupščine univerzitetne organizacije ZSM. Zaradi najinega primera so imeli sestanke v partijskih celicah na šolah za psihologijo, pedagogiko, zgodovino, politično ekonomijo (dvakrat) in za filozofijo. Ker je resolucija o najini izključitvi bila sprejeta v imenu univerzitetne organizacije, bi naj bili vsi njeni člani o njej informirani. Pričakujeva torej, da bo najin primer prodiskutirala vsaka fakultetna celica, kakor tudi sestanki ZMS. Ker nisva več člana partije, ne moreva več sodelovati na njenih sestankih. Spričo tega nimava možnostiodgovora na obtožbe proti nama, ali celo da bi korigirala uradno verzijo, ki je izinaličila najine poglede in jih postavila v napačno luč. Večina članov partije ni brala najinega dokumenta in ne ve o njem nič drugega kot to, kar so ji povedali sekretarji in aktivisti Univerzitetnega komiteja, ki skorajda edino v partiji — še v večji meri je tako v ZMS - zares poznajo dokument. To je res do te mere, da ob glasovanju o izključitvi treh tovarišev Univerzitetni komite ZMS ni imel dostopa do najinega dokumenta in se je moral zadovoljiti s poročilom Izvršnega biroja in z resolucijo plenuma partijskega Univerzitetnega komiteja. Splošno znano je, da je mogoče s citiranjem tega ali onega stavka izven konteksta vsakršen dokument postaviti v napačno luč. Po najinem mnenju uradna poročila o najinem dokumentu karakteri- zira močno prosta razlaga glede na dokument sam. Citirajoč le malo ali v najboljšem primeru le nekaj poljubno izbranih postrga- nih izrek, ustvarjajo vtis, da je dokument zmeda nasilnih, praznih, drhalovskih parol, ki iz nekega čudnega razloga tvorijo 128 tipkanih strani. Naj je karkoli že mogoče reči o teži najine analize in politični vrednosti sklepov, ki sva jih iz nje izpeljala, pa vendar tvori logično celoto in jo je mogoče zavrniti samo s kritiko njenega centralnega argumenta, ne pa s šokiranjem bralca ali poslušalca s citati iztrganimi iz konteksta, katerim so pridani pravim nasprotni pomeni. Uradni prikazi poleg tega ne samo. da ne rečejo niti besede o analizi v dokumentu, ampak se zadovoljujejo s pobijanjem programatskega dela. kar jim je ključ za razumevanje njegovega političnega značaja z nekaj utrujenimi frazami. Uradni prikazi ter proglasi končno pristanejo v rabi žalitev dokumenta (,,groba demagogija") in opredeljevanjih intelektualnega in moralnega "kalibra njegovih avtorjev (,,hipokrizija", „pomanjkanje poštenosti" i n celo „pomanjkanje državljanske smelosti"). Naletimo na popače vanja, za katera le stežka lahko verjamemo, da so rezultati neznanja (očitajo nama, da zahtevava, da naj delavci obdržijo celotni produkt svojega dela, in da vzpodbujava delavce k znižanju produktivnosti dela zato, da bi zmanjšali eksploatacijo). V teh okoliščinah meniva, da je potrebno, da izpričava najine prave poglede in politično pozicijo, ki iz njih izvira, članom partije in ZMS na varšavski univerzi — in edino sredstvo, da to storiva je Odprto pismo. Obračava se na člane partije in na člane partijsko vodene mladinske organizacije kljub dejstvu, da so bili najini pogledi in dokumenti, ki sva ga napisala, imenovani za ,,antipartijske"\ Če je ta iztrošeni termin mišljen v pomenu, da stojiva na poziciji, kije nasprotna političnim praksam partije, in da vidiva njeno družbeno vlogo kot negativno, potem ne protestirava zoper njegovo rabo glede na naju. Toda na obtožbo hipokrizije in nepoštenosti do najinih partijskih tovarišev odgovarjava: 9? 1.) Svojo sedanjo pozicijo sva dosegla postopoma in s počasnim razvojem najinih stališč, deloma ob poteku - in kot rezultat najinega izdelovanja dokumenta, kateremu sva posvetila skoraj šest mesecev; toda na naju je predvsem vplival politični in družbeni položaj v naši deležli in najine izkušnje v partiji ter v ZMS v minulem letu (zapiranje diskusijskih klubov, odnos partije do pisma štiriintridesetih intelektualcev in do zborovanja 14. aprila 1964, zatrtje diskusije v ZMS izključno z disciplinskimi postopki itn.) 2.) Najina stališča so bila nasprotna sedanji politiki partijskega vodstva, in to je bilo znano vsem, ker sva se izjasnila javno tako v diskusijskem klubu, kakor na sestankih partije in ZMS — pogosto kljub nasvetom partijskih vodstev. To je prineslo opozorila in sankcije zoper naju s strani tistih, ki so se vzdržali pri izražanju svojih stališč (v političnem klubu na primer), in ki naju zdaj obtožujejo hipokrizije. Končno - celo še preden sva bila izključe- na iz partije in ZMS - nama je bila odvzeta pravica političnega delovanja v mladinski organizaciji, kije na univerzi blizu prepovedi vse politične dejavnosti nasploh. . 3.) Kakor hitro bi dokončala najin dokument, sva nameravala objaviti njegova osnovna izhodišča na vseh dostopnih forumih in potem, ko bi bila najina politična motivacija jasna, izstopiti iz partije. Dokument ni bil dokončan (manjkata dve poglavji; nadalje so poglavja o ekonomiji samo prvi osnutek, ne pa definitivna oblika nalize in še zahtevajo obdelavo). Potem ko je stopilo vmes notranje ministrstvo, so partijska vodstva prevzela primer in bila sva izključena iz partije in iz ZMS. V teh okoliščinah verjameva. da je pomen najinega odhoda iz partije dokaj jasen in ni predmet spora, kljub obliki in okoliščinam, v katerih se je pripetil. To pomeni, da sva politično pretrgala z najinimi tovariši v partiji in v ZMS. Seveda ta razlika v nazorih nikakor ne zmanjšuje najinega spoštovanja njihovih prepričanj, ali njih osebno. To spoštovanje je tisto, ki, celo ob prisotnosti globokih razlik v političnih principih in nazorih, zahteva pošteno predstavitev dejstev in naju sili, da prezentirava članom partije in ZMS Univerze v Varšavi povzetek analize in programa, vsebovanih v dokumentu, ki ga je zaplenilo ministrstvo za notranje zadeve, in ki konstituira ideološko platformo, na kateri sedaj stojiva. r ' 1 Birokratska država V skladu z uradno doktrino živimo v socialistični deželi. Ta domneva se opira na identifikacijo državnega lastništva pro- duktivnih sredstev z njihovim družbenim lastništvom. Predpostav- ljajo, da ja akt nacionalizacije prenesel industrijo, transport in banke v popolno družbeno lastnino, razmerja zasnovana na družbeni lastnini pa so po definiciji predpostavljana kot socialisti- čna. To zveni kot marksistična logika. Toda v resnici uvaja v marksizem v osnovi tuj koncept, namreč formalistični pravniški pojem lastnine. Koncept državne lastnine lahko prikrije različne družbene vsebine odvisno od razrednega karakterja države. Javni sektor nacionalnih ekonomij kapitalističnih dežel nima nič skupne- ga z družbeno lastnino; ne samo zato. ker privatne kapitalistične korporacije delujejo zunaj tega sektorja, ampak predvsem zato. ker delavci v državnih tovarnah nimajo nobenega realnega dela njiho- vega lastništva, saj nimajo besede pri upravljanju države in vsled tega, nikakršne kontrole nad svojim lastnim delom in njegovim produktom. Zgodovina pozna primere družb sestavljenih iz antago- nist ičnih razredov, pri čemer je državno lastništvo produkcijskih sredstev bilo dominantna forma lastnine (azijski produkcijski način). Državno lastništvo produkcijskih sredstev je samo forma last- nine; lastnina pripada družbenim skupinam, ki kontrolirajo državo. V nacoinaliziranem ekonomskem sistemu samo tisti, ki participirajo pri odločanju v vladnih telesih, ali tisti, ki imajo kakšen vpliv na ta telesa, lahko vplivajo na množico ekonomskih odločitev (torej na uporabo produkcijskh sredstev, ter na delitev in uporabljanje družbenega produkta). Politična oblast je povezana z oblastjo nad procesom produkcije in distribucije. Kdo ima oblast v naši državi? Ena partija ima monopol. Poljska združena delavska partija. Vse ključne odločitve so najprej sprejete v partiji in šele potem v uradnih organih državne oblasti. Nobena pomembna odločitev ne more biti sprejeta in uveljavljena brez predhodne odobritve partijskih vodstev. To je tisto, kar se imenuje vodilna vloga partije, in ker monopolistična partija meni, da reprezentira interese delavskega razreda, bi naj njena avtoriteta zagotavljala delavsko oblast. Vendar če nočemo soditi sistema po stališčih in proglasih njegovih uradnikov, lahko vidimo koliko besede imajo delavci pri odločitvah državne oblasti. Zunaj partije nimajo nobene. Vladajoča partija uživa monopol oblasti. Delavci ne morejo organizirati drugih partij, formulirati in predlagati drugačnih programov, ne morejo se boriti za drugačna razmerja v delitvi narodnega dohodka, za druga politična stališča kot za program in stališča Poljske združene delavske partije. Uveljavljanje te prepovedi je celotni državni aparat s svojimi administrativnimi telesi, politično policijo, sodišči in političnimi organizacijami, ki jih vodi partija, ki zatrejo v kali vsak poskus postavitve vprašanja o vodilni vlogi partije. Več kot milion članov partije so navadni državljani kot vsi drugi; med njimi je samo nekaj sto tisoč delavcev. Kakšno besedo imajo pri odločitvah partijskih vodstev in torej pri odločitvah državne oblasti? Ne samo, da partija ne deli oblasti z nikomer zunaj nje, ampak tudi njena notranja organizacija je zasnovana na istem monopolitističnem principu. Vse frakcije, politična grupiranja, ali organizirane tendence so prepovedane. Navadni član ima pravico do svojega lastnega mnenja, nima pa pravice do organizacijske povezave s somišljeniki v partiji na osnovi lastnega programa, niti nima pravice propagirati teh stališč, ali da bi se v okviru partijskih volitev zavzemal za njihovo udejanjenje. Volitve v partijska telesa in volitve delegatov za partijske konference in kongrese v takšnih okoliščinah postanejo fikcija, kajti ne izvajajo jih na osnovi različnih platform in programov (kar bi omogočilo realno politi- čno izbiro), kajti predpogoj za politično iniciativo množic je organizacija. Glede na kakršenkoli poskus vplivanja na odločitve na ,,vrhu", je množica članov partije desorganizirana, atomizirana in torej nemočna. Po nujnosti je potemtakem edini izvir politične iniciative partijsko vodstvo, aparat. Informacije tečejo od spodaj navzgor: povelja od zgoraj navzdol. Kakor v vsakem hierarhičnem aparatu, povelja izhajajo iz elite, skupine, ki zavzema odgovorna mesta v hierarhiji, ki; kolektivno izdeluje ključne odločitve. V našem sistemu je partijska elita prav tako vladna elita. Ta odloča za državni aparat in na višjih ravneh državne in partijske hierar.iije je splošna tendenca k opravljanju večih funkcij hkrati. Kot imetnik državne oblasti, ta hierarhija razpolaga z nacionaliziranimi pro- dukcijskimi sredstvi, odloča o relativni pomembnosti potrošnje in investicij, o izbiri sektorjev za investicije, o delu nacionalnega dohodka, ki ga uživa vsaka družbena skupina, skratka, o distribuciji in o porabi celotnega družbenega produkta. Odločitve elite so suverene in sprejete brez konzultiranja delavcev ali ostanka družbe. Niti delavci, niti množica članov partije ne more vplivati na te odločitve. Volitve v parlament in v lokalne vladne organe postanejo fikcija, saj obstaja samo ena kandidatna lista - dana od „zgoraj" - in ni programskih razlik med Poljsko združeno delavsko partijo in njenimi satelitskimi partijami, ' Ljudsko stranko in Demokratsko stranko. To bova imenovala avtokratsko vladajočo partijsko-državno elito, ki sama sprejema vse ključne odločitve nacionalnega pomena, ter vse politične in ekonomske odločitve, centralno politično birokracijo. Članstvo v centralni politični birokraciji pomeni realno partici- pacijo pri oblikovanju osnovnih političnih in ekonomskih odloči- tev nacionalnega pomena. Virtualno nemogoče je izračunati obsežnost te elite - približna ocena bi zahtevala sociološko 12 raziskavo na povsem tabuiranem področju. Toda, kar je za na: pomembne vedeti o birokraciji, ni nikakor njena številčnost ir notranja organizacija, ampak njena vloga v družbi in v procesi družbene produkcije. Kakorkoli že so lahko navadni člani partij« lahko desorganizirani za vsak poskus, da bi zamajali odiočitv* birokracije, pa so s partijsko disciplino dobro organizirani z; izvajanje nalog, -za katere so zadolženi. Kdorkoli, ki ugovarja, j< izključen in od trenutka, ko je zunaj partije, je brez pravic* organiziranja in torej delovanja. Tako je partija, ki na najvišji! ravneh ni nič drugega kot organizirana birokracija, v svoji baz instrument frustriranja vsakega poskusa delavcev, da bi se upirali ali izvajali kakršenkoli vpliv na vlado. Istočasno partija organizir; delavski razred in druge družbene sloje v ubogljivost birokraciji Isto vlogo igrajo druge družbene organizacije pod partijskin vodstvom vključno s sindikati. Le-ti, tradicionalne organizaciji delavske ekonomske samo-obrambe, so pod taktirko edine organi zirane politične sile, partije, postali pasivna in ubogljiva orodj; birokracije, ali z drugimi besedami, politične in ekonomske oblast države. Delavskemu razredu so bile odvzete njegove organizacije njegov program in sredstva njegove samoobrambe. Birokracija tako drži vso politično in ekonomsko obla odvzemajoč delavcem ne samo oblast in kontrolo, ampak tud sredstva za obrambo. Ob vsem tem se vodje birokracije imajo z predstavnike interesov delavskega razreda! Ce nočemo soditi teg sistema po proglasih njegovih voditeljev, ampak po dejanski! dejstvih, moramo analizirati razredni karakter birokracije. Dejstvo da ohranja oblast, niti ne predeterminira njene razredne narave, nit jo zadovoljivo ne razloži. Kar je v tem pogledu odločilno, s< produkcijske razmere. Torej moramo raziskati proces produkcije ii razmere, v katere vstopajo delavci, poglavitni kreatorji narodneg dohodka, na eni strani in centralna politična birokracija. upra\ ljalka produkcijskih sredstev na drugi strani. II Mezda, presežni produkt in lastnina Kdo proizvaja narodni dohodek in kako ga delijo? V skladu i marksistično teorijo je narodni dohodek proizveden v kraljestvi materialne produkcije, tj. v industriji, gradbeništvu, deloma i transportu, v kmetijstvu in v obrti. Proizvajalec narodnega dohodka v industriji je „agregatno" delo tj. vsi delavci, ki vzpostavijo, izvedejo in ohranjajo tehnični proce: produkcije, torej poleg direktno ali indirektno produtkivnil delavcev - inžinjerji in tehniki, tehnična inteligenca. Na drugi strani tisti, ki ne skrbijo za tehnični proces produkcije ampak nadzirajo ohranjanje danega stanja odnosov med tistimi, k so angažirani v tem procesu, nadzorniki mezdnega dela. tehnokrati niso produktivni delavci. Res je, da tudi oni zagotavljajo pro dukcijo, vendar v enakem smislu kot gospodarji sužnjev v Antiki skrbniki fevdalnih gospodov in manageiji kapitalističnih obrato> danes. Njihovo delo je, da ohranjajo prevladujoča produkcijski razmerja, ne pa sam materialni proces produkcije. (Ta distinkcija j< seveda abstraktna, kajti nadzorniki običajno izvajajo tako tehničm kot socialne funkcije, vendar tehnične produktivne naloge pre viadujejo v službah delovodij in proizvodnih inžinjerjev, medten ko so organizacijske naloge prevladujoče v službah tovarniški! direktorjev, pri čemer gre za nadzor nad ljudmi in za ohranjanj« danega stanja produkcijskih razmerij v tovarni, ki jo upravljajo.) V kmetijstvu so produktivni delavci neodvisni kmetje, delavci n; državnih posestvih in člani kooperativ proizvajalcev (v naši dežel maloštevilnih). V majhni produkciji predmetov za splošno rabo i mestih in trgih so produktivni delavci obrtniki. Pred nedavnim je bila razvita teza. daje marksistični koncept, k omejuje proizvodnjo narodnega dohodka na kraljestvo materialni produkcije, zastarel. Predpostavljajo, da je narodni dohodek seda produkt vseh. ki delajo. Trdijo, da so v najširšem vzetem sektorji dukcije), potrebe produkcije in potrošnje zadovoljene indirektni in da je tako organizirano življenje družbe kot celote; z drugir besedami, da je v prid vitalnim družbenim potrebam potrošer dana količina dela. Takšen argument bi bil sicer upravičen samo v družbi, v kateri 1 šlo za pošteno menjavo produktov in uslužnih dejavnosti, t. j. po pogojem, da proizvajalec materialnih dobrin prejme v obli] uslužnih dejavnosti stoijenih zanj in ne za tretjo stranko, ekvivalei tistega dela produkta njegovega dela, ki se mu odpoveduje zara» vzdrževanja sektorja uslužnih dejavnosti in tudi pod pogojem, c investicije kapitala služijo njegovim interesom. Če ti pogoji nis izpolnjeni, je imenovanje vsega dela (vključno z delom policij sodnikov, vojaških oficirjev in gostilničarjev) za produktivno del dejansko prikrivanje eksploatacije. Če sledimo tej smeri sklepanj bi bil celotni narodni dohodek, odštevši tisti del, kije rezerviran ; fond investicij kapitala, enak vsoti mezd vseh kategorij delavcev potemtakem plačilo „produktivnega dela". Isti argument bi lahko uporabili za maskiranje eksploatacije, obstaja v kapitalitični družbi: mimo individualne potrošnje kapit listov (kar je zelo majhen del družbenega produkta in celo dohodi tega razreda), bi narodni dohodek bil enak mezdam dohodkom proizvajalcev materialnih dobrin, mezdam drugih dela cev, ki jih neposredno zaposlujejo kapitalisti ali država in de alociranemu za investicije. Ta vrsta sklepanja nima nič skupnega objektivno znanstveno analizo. To ni nič drugega, kakor apologi obstoječega družbenega reda. Midva izbirava metode sklepanja, ki nama omogočajo protislov analizirati, ne pa jih skriti. Zaradi tega, sledeč Marxu, praviva, da narodni dohodek objektvirano delo produktivnih delavcev kraljestvu materialne produkcije. Investicije kapitala in uslužr dejavnosti v širokem smislu vzdržuje produkt proizveden v sektor materialne produkcije: oskrbuje investicijski fond in plačila ; policijo, armado, kulturo, zdravstvo itn., so tako iz narodnej dohodka. Razen tistih uslug za katere delavci plačujejo iz lastnej žepa, se vse druge vzdržujejo z neplačanim produktom de delavcev in kmetov — presežnega produkta. Zato moramo raziska distribucijo presežnega produkta, da bi mogli določiti v čigave interesu je uporabljen. Bazični skupini, ki proizvajata narodni dohodek v naši deželi i delavci in neodvisni kmetje. Kakšen del dobijo pri delitvi procluk svojega dela? Neodvisni kmetje prinesejo produkt svojega dela na trg. Toda 1 odstotkov tega. kar pridelajo na svojih njivah prodajo državi k< posredniku, ki.kupuje te produkte po cenah, ki so v povprečju A odstotkov nižj'e kot tržne cene. Nadalje so cene agrarnih produkte določene od države, z njenim monopolom nad trgom, po stopr neugodni za kmete v primerjavi s cenami industrijskih produkto Za sedaj bomo to vprašanje pustili ob strani, vendar se bomo njemu vrnili v naši analizi položaja v agrikulturi. Delež delavcev v narodnem oddohodku je določen predvsem višino njihovih mezd. Kakšne so prevladujoče mezdne stopnje naši deželi in kaj jih določa? V skladu z ocenami profesorja Kaleckega, je bil povprečni real dohodek delavcev, ki so opravljali isti tip dela kot pred vojno, le 1960 za 45 odstotkov višji kakor 1. 1937. (Povečanje realne mez< za isto delo je bilo nižje zaradi hitre rasti družbene potrošnje zaradi rasti dohodka povezanega s šušmarjenjem.) Glede r življenjske stroške, povojne statistike ne vračunavajo skril dviganje cen in tako podcenjujejo njihov dvig. Vendar denimo, da so ocene profesorja Kaleckega v splošne točne. Dvig mezd v obdobju med 1949-1960 se je uvelja\ predvsem v letih 1956-1959. To je bilo izjemno obdobje za režir Politična kriza, razpoke v partijskem monolitizmu, stavke »kolektivne zahteve po. zvišanju mezd. kratek razcvet delavsk svetov — katere so izvolili delavci sredi leta 1958 in so b neodvisni od partijskega aparata - so relativno oslabili struktui ) oblasti. V teh razmerah je delavski razred pridobil 30 odstotr 93 četrtine celotnega povečanja realnega dohodka na delavca od leta 1937. V razdobju 1949-1955 je bil dvig realne mezde komaj opazen. Isto velja za obdobje po 1. 1959; po analizah družinskih proračunov, ki jih je opravil GUS (Glowny Urzad Statystyki - Državni statistični urad), je v minulih štirih letih (1960-1963) za družine industrijskih delavcev realni dohodek per capita narastel za 2,5 odstotka. Upoštevajoč skrito rast cen - česar uradne statistike ne upoštevajo — moramo domnevati, da življenjski standard večine delavskih družin v teh štirih letih ni zrastel, in daje celo nekoliko padel. Vendar je celotna vrednost industrijske produkcije bila v letu 1963 skoraj devetkratna glede na leto 1938 (in 1948), narodni dohodek pa je med 1. 1949 in 1963 zrastel več kot dva in polkrat. Naraščanje potrošnje per capita je bilo v letih 1949—1960 očitno višje kot skromna rast realnih mezd. To moramo pripisati naraščanju obsega zaposletnosti. To je preprosto posledica industri- alizacije ne glede na sistem. Stopnja eksploatacije ni odvisna od obsega zaposlenosti, ampak samo od razmerja med vrednostjo proizvedenega produkta in celokupnimi mezdami, plačilom pro- duktivnega dela. Naraščanje nacionalnega produkta na delavca je bilo neprimerljivo hitrejše kot skromno povečanje njegove realne mezde (v največji meri doseženo med nekaj izjemnimi leti v zgodovini režima). V 1. 1960-62 je neto industrijska produkcija narastla za 20 odstotkov in mezde za manj kot 5 odstotkov, istočasno pa so po uradnih statistkikah cene prehrambenih produktov zrastle v državni trgovini za 3,4 odstotka, za 7 odstotkov v prodajalnah in za 12 odstotkov na prostem trgu. Življenjski standard delavskih družin se tako sploh ni dvignil. Poljski živilski strokovnjaki so opredelili štiri tipe jedilnikov. Jedilnik A (komaj zadosten in neprimeren za daljše razdobje) v povprečju vključuje 37 kg mesa na osebo v enem letu. Jedilnik B (zadosten in dovoljuje normalno in stalno delovanje organizma) vključuje 40 kg mesa na osebo v enem letu. Po GUSovih analizah proračunov delavskih gospodinjstev, 23 odstotkov je manj mesa kot ga vsebuje jedilnik A in 19 odstotkov poje natančno to količino, a še vedno manj kot po jedilniku B. Pomanjkanje zelenjave, sadja, rib, masla in jajc v jedilnikih delavskih družin je celo bolj vznemirljivo. Raziskava življenjskega standarda delavcev varšavske tovarne motociklov 1. 1957 je pokazala, da 23 odstotkov delavskih družin je meso za večerjo največ enkrat na teden, 25 odstotkov pa dvakrat. Morda bi kdo pomislil, da so sedem let stari podatki zastareli; toda povprečje letne porabe mesa per capital I. 1957 je bilo 43.9 kg, višje kot 1. 1960 (42.5 kg) in ne mnogo nižje kot 1. 1963(45.4 kg). Poleg hrane osnovne potrebe vključujejo obleko, stanovanje, elementarno udobje in gospodinjsko opremo. L. 1957 je vsak delavec zgoraj imenovane tovarne imel 0.51 volnene obleke, 1.05 bombažnih oblek z majhnim proporcem volne, 0.8 para volnenih hlač in 0.6 volnenega suknjiča. V skupini z najnižjimi dohodki (18 odstotkov od anketiranih družin) je prišla po ena volnena obleka na vsakega petega delavca. Ker zadeva zimsko obleko, je bilo povprečno na osebo 0.15 volnenega površnika. 0.12 površnika z nizkim odstotkom volne, 0.2 volnenega plašča in 0.5 plašča z nizkim odstotkom volne. Morda bi kdo domneval, da se je položaj od takrat izboljšal. Toda po uradnih podatkih je med leti 1958 in 1963 povprečna realna mezda zrastla za okoli 12 odstotkov - povišanje realne delavske mezde je nedvomno bilo pod splošnim povprečjem. (V letih 1960-1963 je povprečni realni dohodek vseh zaposlenih v inustrijskem sektoiju zrastel za 4.5 odstotka, medtem ko je dohodek delavskih družin zrastel samo za 2.5 odstotka). Deset odstotkov od delavskih družin v varšavski tovarni moto- ciklov je posedovalo manj kot tri kvadratne metre koristne stanovanjske površine na osebo; 19 odstotkov od 3 do 4 m2 10 odstotkov od 5 do 6 m2 Tako jih je 52 odstotkov imelo manj kot 6 m2 na osebo. En odstotek od anketiranih družin je imel vročo tekočo vodo. 46 odstotkov jih je imelo mrzlo tekočo vodo. Petindvajset odstotkov jih je imelo stranišče, 7 odstotkov kopalnico. Vsaka družina je imela povprečno 0.3 postelje na osebo. Petinšestdeset odstotkov anketiranih delavcev je trpelo za kroničnimi boleznimi. Po podatkih GUSa o proračunih delavskih družin, gre do tietie dohodkovne skupine (600-800 zlotov na mesec) povišica me/de najprej za povečano porabo govedine, svinjine, mleka, mlečnih proizvodov, jajc in ostalih prehrambenih produtkov, kot n. pr. sladkorja. Šele nad tretjo kategorijo stroški za takšne artikle narastejo manj kot dohodek družine in bolj se povečajo izdatki za obelko, kulturo, izobraževanje in rekreacijo. To pomeni, da so na tretji ravni zadovoljene potrebe, ki jih delavci štejejo za osnovne. 22 do 23 odstotkov delavskih družin sodi pod osnovni minimum, pri čemer je ta odstotek v grobem enak številu družin, katerih poraba mesa je manjša kot zadostna. Minimalna raven preživetja ljudi, ki žive v družbi ni konstantna. Pogojena je družbeno in zgodovinsko in ria splošno raste z razvojem industrije, tehnologije in izobrazbene ravni dane družbe. Moderni industrijski razvoj terja delavce z vedno višjim strokovnim izobrazbenim standardom, ki imajo torej vedno večje kulturne in materialne potrebe. Danes je minimalna mezda potrebna za življenje delavcev na Poljskem gotovo višja kot 1. 1937. Isti fenomen seje pokazal tudi v kapitalistični družbi. V večini zahodnih dežel je v zadnjih petindvajsetih ali tridesetih letih realni dohodek delavcev ne- dvomno narastel za najmanj 45 odstotkov, toda mezde so še vedno, kar so bile pred četrt stoletja - trenutni ekvivalent osnovnih življenjskih stroškov, t. j. cena delovne moči. Kot je razvidno iz GUSovih analiz družinskih proračunov, različne ravni potrošnje pri delavskih družinah ne izhajajo iz razlik med mezdami, ampak predvsem iz številčnosti družine in iz števila zaposlenih v njej. To pomeni, da je povprečna mezda v tej deželi tako nizka, da je življenjski standard četrtine delavskih družin nižji od nujnega mimimuma, ker morajo nahraniti preveč ust. 13 odstotkov komaj ohranja prav to raven. Večina družin nad njunim mnimumom so pari brez otrok, ali pari (če oba starša delata) z enim ali največ dvema otrokoma. To pomeni, da raven mezde v naši deželi koincidira s trenutnim nujnim minimalnim življenjskim standardom. Delež delavcev v narodnem dohodku ne presega tistega, kar je zanje nujno za življenje in vzrejo otrok, torej za reprodukcijo njihove delovne moči in za pripravo novih delavcev za industrijo. Mezda je potemtakem samo komponenta produkcijskih stroš- kov, tako ncodmisljiva kot izdatki za surovine in za stroje. Večina delavcev stanuje v državnih prebivališčih, za katera plačujejo samo nominalno najemnino in tako v precejšnji meri stanujejo zastonj. Toda nekje pač morajo stanovati, če naj živijo in producirajo. Njihovi domovi nikakor niso luksuzni ¡n pogosto jim manjka najelementarnejše udobje. Ta nastanitev je ena od kompo- nent nujnega minimalnega življenjskega standarda, ki je oskrbljena kot dodatek k mezdi. Delavci prejemajo zastonj tudi medicinsko oskrbo in popuste pri nakupu zdravil. Toda medicinsko oskrbo jim morajo zagotoviti, če naj bodo sposobni za delo. Prosta medicinska oskrba in cenena zdravila so prav tako deli nujnega minimuma življenjskega stan- darda. Če bi ukinili prosto medicinsko oskrbo, in če bi najemnine za stanovanja in cene njihovega vzdrževanja dvignili na dobičko- nosno raven za gradbeno idnustrijo ter za vzdrževalne uslužne dejavnosti, bi morale mezde zrasti v skladu s tem. Te neplačane usluge so nujni del življenjskega standarda delavcev, komple- mentarni del njihovih mezd, kije tako bistven kot mezde same; torej so del produkcijskih stroškov. Te usluge in podpore imajo značaj dodatkov, kajti celotna družbena potrošnja per capital znaša na Poljskem samo 1,200 zlotov na leto. Kolikšen del produkta delavčevega dela je vključen v njegovo mezdo? Uradne statistike dajejo napačno sliko iz dveh razlogov: 9 it 1.) Cene pripisane produktom v sektoiju A (proizvodnja produkcijskih sredstev) niso realne cene, ampak so podcenjene v primerjavi s cenami v sektorju B (proizvodnja potrošnih dobrin), kar povzroča umetno inflacijo mezde v okviru produkcijskih stroškov. 2.) Umetno zniževanje cen kmetijskih pridelkov napačno pod- cenjuje prispevek kmetijstva k narodnemu dohodku in pretirava •industrijski prispevek. Kakorkoli že, prisiljena sva uporabljati uradne statistike v najinem dokumentu in tako vidiva rezultate samo kot približno sliko realnosti. Leta 1962 je vsak industrijski delavec v povprečju proizvedel v neto-vrednosti za 71.000 zlotov produkta, od cesarje prejel v povprečju 22.000 zlotov v obliki mezde. Z drugimi besedami, v eni tretjini delovnega dneva delavci producirajo za svojo lastno nujno minimalno mezdo in v ostalih dveh tretjinah ustvarjajo preseženi produkt. Delavski razred nima kontrole nad obsegom tega presežnega produkta, ali nad načinom njegovega razdeljevanja, ali nad njegovo uporabo; kajti, kakor smo že videli, nima besede pri odločitvah oblasti, ki kontrolira produkcijska sredstva in produkcijo samo. Delavci ne odločajo o mezdnih stopnjah, le-te so dane od zgoraj skupaj s produkcijskimi kvotami. Delavci niti nimajo pravice, niti priložnosti, da bi se ekonomsko postavili po robu, kajti, kakor smo videli, jim je bila odvzeta organizacija, absolutni predpogoj za kakršnokoli učinkovito stavkovno akcijo. Kakršenkoli organizirani sporazum med delavci za boj za višje mezde je ilegalen in ga kot takšnega represivni aparat preganja: policija, sodniki, sodišča. Preseženi produkt je torej delavcem odvzet s silo v proporcih, kijih ne izberejo sami in je porabljen na načine, ki jih ne morejo nadzirati. Kam gre ta presežni produkt? Na prvem mestu za investicije in tako za ekspanzijo produkcije. Toda ker delavec producira zase samo nujni minimalni življenjski standard, cilj produkcije ni njegov razredni cilj. (Podobno v kapitalizmu investiciranje lahko služi delavčevemu interesu v tej meri. da mu lahko oskrbi zaposlitev v drugi tovarni in mu tako omogoča zaslužiti za življenje; toda cilj produkcije zaradi tega ne postane njegov cilj.) V sedanjem sistemu so vsote namenjene investiranju kapitala porabljene za smotre, ki so delavcem tuji. Presežni produkt je na drugem mestu porabljen za vzdrževanje aparata represije: armade, politične policije, tožilcev, zaporov. Ta aparat služi krepitvi obstoječih ekonomskih in družbenih razmerij, v katerih delavci prejemajo samo svojo minimalno mezdo za življenje in prepuščajo dve tretjini njihovega produkta, medtem ko jim je odvzeta vsaka beseda ali kontrola nad njihovim delom in njegovim produktom in organizacijska sredstva ekonomske samo- obrambe. Vsote namenjene partiji in organizacijam pod njeno kontrolo služijo istemu smotru - blokiranju vsakega poskusa odpora in opozicije delavcev in organiziranju delavcev v ubogljivo- sti do države. V tej kategoriji so plače nadzornikov, ki nadzorujejo delavce, da bi zagotovili kar največji možni presežni produkt, in da ne dobijo niti enega zlota več kot svojo mezdo, stroški za propagandni aparat, ki glorificira vladajoči sistem in razlaga delavcem, da gre samo za najboljše, izdatki za administrativne organe, ki so instrumenti birokratske vladavine. Vsa ta telesa so sovražniki delavcev in delež družbenega produkta, ki gre zanje, se obrača zoper delavce v obliki policije, nadzornikov in partijske organizacije. Tretjič so iz presežnega produkta plačani stroški za sektorje, katerih funkcija se zdi nepovezana s sistemom (znanost, splošno izobraževanje, višje šolstvo, kultura, zdravstvo in ostale uslužne dejavnosti). Ti sektorji imajo nedvomno družbeno funkcijo. Toda kultura, izobraževanje, znanost in produkcija materialnih dobrin ..sama. imajo takšno funkcijo tudi v katerikoli družbi, v kateri obstajajo razredni antagonizmi, pa zaradi tega ne izgubijo svojega razrednega značaja. Tipe izdatkov, omenjene v tem paragrafu, lahko klasificiramo takole: . 1.) Tisti izdatki, ki direktno služijo produkciji (del fondov alociranih za znanost - n. pr. tehnične in matematične raziskave, del fondov za izobraževanje na vseh ravneh — usposabljanje delovne sile itn.) V obstoječih ekonomskih razmerjih je cilj produkcije in torej vsote porabljene za njegovo doseženje, na isti način kot investicije, tuj delavskemu razrednemu interesu. 2.) Tisti izdatki, ki indirektno služijo upravičevanju obstoječih družbenih razmerij, vkoreninjanju le-teh v zavest množic in etabliranju form kolektivnega življenja v harmoniji z njimi. Del denarja porabljen za znanost, literaturo, film in umetnost gre predvsem na ta naslov. Podreditev kreativnih intelektualcev, katerih stroka je tesno povezna z razvojem družbene zavesti, interesom birokracije, je olajšana z njihovo materialno odvisnostjo od znanstvenih oblasti, ministrskih uradnikov in od urednikov državnih založniških podjetij, ki se opirajo na politično argumen- tacijo (vodilna vloga partije v znanosti in kulturi) in na represivno argumentacijo, cenzuro. Pisatelji, znanstveniki in filmski režiserji lahko manifestirajo neodvisnost pri svojem delu, ali karkoli ponudijo publiki samo v meri, ki jo dovoljujejo cenzorji. S sredstvi cenzure, s svojo močjo imenovanja ljudi na odgovorne položaje in s kontrolo založniških hiš ter kulturnih institucij, birokracija markira profesionalne meje, znotraj katerih je kreativnim intelektualcem dovoljeno delati in tako jih prisili bodisi k molku, bodisi k temu, da postanejo apologeti režima. Vsote alocirane za izobraževanje prav tako deloma služijo podobnim namenom -ne zaradi propagandnega značaja pouka v šolah, ampak prej zato ker ozkosrčne izobraževalne metode današnje šole prilagajajo mlade ljudi kalupu obstoječih družbenih razmerij, v katerih delavci ne kontrolirajo svojega dela in njegovih produktov, in v katerih so jim odvzete politične pravice. Tako so šole usmerjene k smotrom, ki so nasprotni interesom delavcev. 3.) Fondi alocirani za različne beneficije in proste socialne usluge za delavce ter plačane ljudi nasploh: večina fondov alociranih za javno zdravstvo, del tistih, ki so namenjeni lokalnim javnim objektom, vrtcem in malim šolam, rekreaciji itn. Kakor smo videli, so te proste usluge neodmisljiva komponenta nujnega življenjskega standarda delavcev glede na dano raven realnih mezd. S stališča tistih, ki organizirajo produkcijo, so potemtakem del produkcijskih stroškov in sodijo k nujnemu produktu, ne pa k presežnemu produktu. Očitno je nemogoče, da bi delavci dobili polni ekvivalent svojega produkta v obliki realne mezde. Del produkta je potrebno izločiti za investiranje kapitala in drugi del za vzdrževanje neproduktivnih sektorjev zaradi blagostanja delavcev in družbe kot celote (izobraževanje, zdravstvo, znanost itn.) Toda v vladajočem sistemu delavci dobijo samo za nujne življenjske stroške v mezdah in uslugah. Njihov presežni produkt jim je odvzet s silo (ne kontrolirajo njegovega obsega ali njegovo razporeditev) in po- rabljen za namene, ki so jim tuji celo sovražni. Spričo tega so eksploatirani - prejemajo komaj zadosti svojega produkta, da pokrijejo svoje minimalne potrebe in naletijo na celotno moč države, oboroženo proti njim; produkt njihovega lastnega dela stopa nasproti njim kot odtujena ali sovražna sila in jim tako nei pripada. 1 Če produkt, ki ga delavci ustvarjajo ne pripada njim, jim tudi ne pripada izvir tega produkta, njihova delovna moč. Zakaj je tako? Delavci morajo producirati, da bi živeli. Za to, da proces produkcije steče, je potrebno združiti delovno moč s produkcijski- mi sredstvi. Združitev delavčeve delovne moči s produkcijskimi sredstvi nekoga drugega je izvedljiva samo s srečanjem na trgu dela s srečanjem med delavci, ki posedujejo svojo delovno moč in med lastniki produkcijskih sredstev. Torej so delavci eksploatirani, ker jim je odvzeto lastništvo produkcijskih sredstev - svojo delovne moč morajo prodajati, da bi živeli. Od trenutka ko to storijo, kar morajo storiti, tj, ko so prodali svojo zmožnost opraviti dano delo v danem času, delo in produkt, ki ga ustvarijo, nič več ne pripada 95 njim, ampak tistim, ki so kupili njihovo v ^ovno silo, namreč lastnikom produkcijskih sredstev, eksploatatorjem. Komu v naši deželi delavci prodajajo svojo delovno moč? Tistim, ki imajo produkcijska sredstva v svojih rokah, centralni politični birokraciji Zaradi tega, je centralna politična birokracija vladajoči razred — ima ekskluzivno kontrolo nad osnovhimi produkcijskimi sredstvi; kupuje delovno moč delavcev, jemlje jim presežni produkt z golo silo in ekonomsko prisilo in ga uporablja za namene, ki so tuji ali sovražni delavcem, zato namreč, da bi okrepila in razširila svojo kontrolo nad produkcijo in družbo. V našem sistemu je to dominantna forma lastninskih razmerij, osnova produkcijskih in družbenih razmerij. Pravijo, da birokracija ne more biti razred, ker so osebni dohodki njenih članov neznatni v primerjavi z dohodki kapitalistov - posamezni birokrat ima največ vilo, avtomobil in tajnico - ker je vstop v vrste birokracije dosežen s politično kariero in ne z družinskim dedovanjem in vsakdo je kaj lahko izključen iz birokracije zaradi notranjih političnih bojev. Vendar pa je to nesporazum. Vsi ti argumenti težijo k dokazovanju samo enega očitnega dejstva — birokratska lastnina nima individualne narave, ampak je kolektivno lastništvo elite, ki se identificira z državo. To določa interne organizacijske principe birokracije; vendar njen razredni karakter ni odvisen od načina kako je organizirana, ali od njenih običajev, ampak samo od njenih odnosov - kot skupine — do produkcijskih sredstev in drugih družbenih razredov (predvsem delavskega razreda). Individualni dohodki kapitalistov so neizmerno večji, kakor dohodki birokratov; toda iz osebnih dohodkov kapitalistov so izločeni fondi za investicije, mezde nadzornikov, najetih delavcev, služinčadi in vseh tistih, ki služijo povečevanju kapitalistove moči ter vpliva. Kapitalistom njihov osebni dohodek dovoljuje pridobi- tev prestiža, statusa, vpliva in politične moči. Dohodki birokratov krijejo le njihovo osebno potrošnjo. Vse ostalo - investicije kapitala, mezde zajedalcev, ki stražijo njihovo oblast, propagan- dista, nadzornikov itn. - je izločeno iz državnih dohodkov, ki jih kontrolirajo oni sami. Glede na njihovo majhno število, birokrati potrošijo le majhen del družbenega produkta v obliki luksuza; toda enako velja tudi za kapitaliste, ki podobno potrošijo le majhen del družbenega produkta. To ni bistvo eksploatacije. Neposredna osebna potrošnja ni cilj kateregakoli vladajočega razreda v katerem- koli sistemu. Potrošniški privilegiji, prestiž, oblast in vsi obstoječi privilegiji v družbi izhajajo iz kontrole nad produkcijo. Torej vsak vladajoči razred teži k ohranitvi, krepitvi in razširitvi svoje oblasti nad produkcijo in nad družbo. Da bi dosegel te smotre uporablja presežni produkt in sam proces produkcije podreja temu cilju. III Razredni cilj produkcije Vsak vladajoči razred postavlja cilj družbene produkcije. To očitno dela v svojem lastnem razrednem interesu s težnjo, da bi okrepil in razširil svojo oblast nad produkcijo in družbo. Položaj individualnih kapitalistov (korporacij, monopolov itn.) v družbi je odvisen od količine njihovega kapitala tako, kakor je mednarodni položaj vsega kapitalističnega razreda katerekoli dane dežele odvisen od količine nacionalnega kapitala. Kajti kapital je moderna forma dominacije nad delom in produkti dela. Torej je zaposlenost kapitalistov z akumulacijo in širjenjem kapitala kon- stantna; pravzaprav so kapitalisti izraz njihovega kapitala in njegovih ekspanzionističnih tendenc. Kapitalisti najdejo vse elemente, ki so bistveni za produkcijo na trgu - surovine in delovno silo. Na trgu morajo realizirati vrednost proizvedenih blag. Zato smoter produkcije zanje ni presežni produkt v svoji fizični formi, ampak največji možni profit tj. največja možna razlika med produkcijskimi stroški (izdatki za stroje, surovine in delovno silo) in tržnimi cenami. Med ekspanzijo kapitala, produkcijskim aparatom, samo produk- cijo in med nizko ravnijo delavčeve potrošnje, vzpostavljene z nizko ravnijo minimalnega življenjskega standarda, je protislovje. To protislovje izhaja iz samega produkcijskega procesa (plačevanje najnižje možne mezde delavcem in izstiskanje največje možne produkcije). To se prikazuje na trgu kot rastoča dispariteta med kapitalom in družbenim produktom, ki konstantno narašča in nizkim efektivnim povpraševanjem (kupno močjo) množic. V konkurenčnem kapitalizmu se to periodično razrešuje s cikličnimi krizami. V modernem kapitalizmu pa, ob variacijah v ekonomski konjukturi: z recesijami, padajočo stopnjo rasti, z neizrabljanjem produktivnih kapacitet, vojaško produkcijo in z vladnimi izdatki, ki do določene točke ustvarjajo neodvisnost produkcije od trga; končno s povečano potrošnjo t. im. srednjega razreda in delavcev organiziranih v strankah in sindikatih, ki se borijo za zvišanje mezd in družbenih beneficij. Če statistike ugotavljajo, da je participacija kapitala in dela pri distribuciji narodnega dohodka razvidno konstantna v daljših razdobjih, to še ne dokazuje, da seje spremenil cilj produkcije. Cilj so še vedno maksimalni profili, medtem ko povečano potrošnjo delavcev vidijo kot nujno zlo s političnimi in ekonomskimi vzroki. V našem sistemu ni privatnega kapitala. Tovarne in rudniki ter vsi njihovi produkti so državna lastnina. Toda ker je država v rokah centralne politične birokracije, ki kolektivno kontrolira produkcij- ska sredstva in ekploatira delavce, so bila produkcijska sredstva in njihovo vzdrževanje v celoti, spremenjena v edini centralizirani nacionalni „kapital". Materialna moč birokracije, razsežnost njene dominacije nad produktivnim procesom, njena mednarodna pozici- ja (skrajno pomembna razredu organiziranemu v skupini, ki uteleša državo) je odvisna od količine nacionalnega kapitala, od njegove tendence k ekspanziji, kakor tudi kapitalist od svojega individual- nega kapitala., Kateri razredni cilj birokracije je dosežen s produkcijo tj., kaj je razredni cilj produkcije? To niso profiti posameznih podjetij, ampak celokupni nacionalni presežni produkt, ki oskrbuje fonde za investicije, kakor tudi vse vire posvečene ohranjanju in krepitvi birokratske razredne vladavine. Drugače kot kapitalisti, birokracija nima potrebe, da bi realizira- la presežni produkt na trgu, niti tistega dela celokupnega produkta, ki odgovarja zmanjševanju vrednosti konstantnega kapitala. Pose- duje vse tovarne in produkte, ki jih le-te proizvajajo; nima potrebe da bi kupovala od same sebe. Ce je pot železa od topilnice do tovarne, ali premoga od rudnika do topilnice, vpisana v knjigovod- stvu kot nakup produkcijskih sredstev, gre dejansko preprosto za transfer produktov znotraj istega koncema in ne za dejanski akt nakupa in prodaje. Arbitrarni značaj cen v državni ekonomiji je dokaz za to - cene so samo računsko orodje za produkte; ni potrebno, da odgovarjajo njihovim vrednostnim razmeijem. Edino produkcijsko sredstvo, ki ga birokracija ne poseduje je delovna moč; birokracija ga kupuje na veliko v monopolističnih razmerah (za vsakim podjetjem je isti lastnik, torej delavci vedno „izberejo" istega kupca, ki jim ne dovoli, da bi se organizirali za obrambo svojih ekonomskih interesov). Vseeno pa kupuje delovno silo na trgu v pravem aktu nakupa in prodaje; delavce pa mora plačati. S čjm? Z denarjem seveda. Kajpada, kot smo videli, denar za birokracijo nima enakega pomena kot za kapitaliste, ker je preprosto orodje kontrole alociranja družbenega produkta, ki jije na voljo. Mezdne stopnje preprosto zrcalijo količino sredstev za preživetje, s katerimi razpolaga birokracija, nagrajuje delavce z ekvivalentom njihove delovne moči. Dejansko torej birokracija kupuje delovno silo z dano količino sredstev preživetja (nujnih za vsakdanje življenje družin), tj. z delom produkcije potrošnih dobrin, z gradnjo stanovanj, bolnišnic, otroškimi vrtci in tudi s hrano. Ker je večina zemlje v individualni lasti, kmetijski pridelki ne pripadajo birokraciji in jih mora kupiti od pridelovalcev na trgu. V tem primeru smo zopet soočeni z monopoliziranim trgom, na katerem birokracija fiksira cene kmetijskih pridelkov na 96 neprednostno nizki ravni v primerjavi z industrijskimi dobrinami. Vseeno gre za tržno razmerje in kmetom je treba plačati. S čim? Zopet s proizvedenimi potrošnimi dobrinami, kakor tudi s kmetij- sko mehanizacijo in gnojili. Pridelek kupljen pri kmetih je komponenta delavčevega nujnega življenjskega standarda; spričo tega cena plačana kmetom vstopa v stroške nakupa delovne sile za industrijo, prav tako tudi za gradbeništvo, transport in za nepro- duktivne urbane sektorje. Cena delovne moči je torej povezana s produkcijo potrošnih dobrin, gradnjo stanovanj, vrtcev, bolnišnic itn. in s produkcijo kmetijske mehanizacije ter gnojil. Na splošno to zajema tisto, kar imenujejo sektor B. Kot smo že videli, je delovna moč edini element produktivnega procesa, ki ga birokracija ne poseduje. Plačilo za delovno moč - tj. za produkcijo v sektorju B - je s stališča birokracije edini izdatek, ki si ga mora privoščiti zato, da steče produkcija in ustvari presežni produkt. V težnji po čim večjem možnem preseženem produktu, birokracija ohranja ta izdatek na najnižji možni ravni. Za njo kot razred je produkcija za potrošnjo nujno zlo za produkcijo je cilj. Produkcija kot proces med človekom in naravo - biološko- teluiični proces, ki obstaja v vseh družbah — ne more biti sama sebi namen. Vedno je produkcija za potrošnjo; kajti je zavestna aktivnost motivirana s človeško potrebo in potrošnja proizvedenih dobrin reproducira potrebo. Privatni, subjektivni smoter vladajoče- ga razreda (razredni cilj produkcije) je lahko v protislovju z družbenim smotrom produkcije. To se kaže tako v kapitalističnem sistemu, kakor tudi v birokratskem glede na inherentno tendenco vseh vladajočih razredov, da vzpodbujajo rast produkcije, medtem ko omejujejo distribucijo in torej potrošnjo po razrednih linijah. V obeh sistemih to protislovje končno vsiljuje restrikcije sami produkciji, a na različne načine. Da dosežejo svoje cilje, da pridobijo maksimalni profit in si zagotovijo akumulacijo kapitala, morajo kapitalisti realizirati proiz- vedeno vrednost na trgu. Kaj malo jih skrbi kaj proizvajajo vse dokler trg absorbira njihove produkte. Ti produkti morajo biti kupljeni in so torej v zadnji instanci usmerjeni k potrošnikom. Torej efektivno povpraševanje, vzpostavljeno z ravnijo družbene produkcije, determinira možnosti prodaje na trgu in hkrati omejuje kapitalistično produkcijo ter akumulacijo kapitala s periodičnimi krizami in drugimi tipi prehodnih težav. V poglavju, v katerem se ukvarjava z ekonomsko krizo birokrat- skega sistema — kar bova podrobneje pretresla kasneje - razloživa kako je produkcija v birokratskem sistemu omejena z nizko ravnijo družbene potrošnje. Vendar tega ne povzroča tržni mehanizem. Kajti razredni cilj birokracije ni prifit.in akumulacija kapitala, ampak prej presežni produkt v njegovi fizični formi, tj. produkcija zaradi produkcije. Na splošno samo delovna moč in sredstva za njeno ohranjanje stopajo na trg. Presežni produkt ne stopa na trg niti ne stopa na trg del produkcije, ki gre za reprodukcijo in ekspanzijo konstantnega kapitala (stroji, surovine, goriva). Pro- duktivnost procesa ne regulira trg, iz česar sledi nemožnost cikličnih kriz povzročenih s spreminjanji poslovnih razmer in z. restrikcijami produkcije zaradi težav tržne realizacije. Tako je mogoče vzdrževati stopnjo rasti in investiranja na zelo visoki ravni v daljšem razdobju, medtem ko je potrošnja zadrževana na nizki ravni. Protislovje med razrednim ciljem produkcije in potrebami potrošnje v tem sistemu se prikaže v fazi planiranja še pred začetkom produktivnega procesa. Plani tipično postavljajo stopnjo investiranja tako visoko, kot je le mogoče in posledično je delež potrošnje v narodnem dohodku tako nizek kot je le mogoče. Spričo tega je projicirana mnogo hitrejša rast v sektorju A (produkcijska sredstva) kakor v sektorju B (potrošne dobrine). Nesorazmerje se poveča ko plan izvajajo; program investiranja običajno zaide v težave in državni planerji tipično skušajo rešiti položaj v škodo potrošnikov. Konec koncev je potem delež investicij v planu širši, delež potrošnje pa manjši kot je bilo planirano. Glede na to je rast v sektorju B navadno višja od planirane in v sektorju B nižja. Razumljivo je, da kljub temu rast nacionalnega dohodka normalno spremlja rast potrošnje. To je rezultat povečanega povpraševanja po delu in (po nižji stopnji) dviga minimalnega življenjskega standarda. V določenih razdobjih delež potrošnje v narodnem dohodku lahko ostane konstanten ali se celo zviša (posebno v primeru direktne politične grožnje delavcev). To ne pomeni, da se je razredni cilj produkcije spremenil — birokracija šteje povečano potrošnjo za nujno zlo, njen interes je še vedno usmerjen v presežni produkt. Kakôr vsi ekonomski zakoni, produkcija zaradi produkcije in povečevanje investiranja, obstaja v tendenci, ne pa kot absolutno pravilo. Ta tendenca je nadalje zlahka razvidna dolgoročno. Leta 1949, ki iz večjega števila razlogov pomeni logični začetek (označuje konec razdobja obnove in definitivno vzpostavitev ekonomskih, socialnih in političnih razmer v sistemu birokratske diktature), je bil delež potrošnje v narodnem dohodku 85 odstotkov. Leta 1963 je bil delež potrošnje 74.6 odstotkov, delež investicij pa 25.4 odstotkov. Očitno se ta tendenca ni realizirala na uniformen način. Leta 1950 so investicije nenadoma poskočile "od 15 do 20 odstoktov in njihova rast se je polagoma nadaljevala do leta 1954 (22.4 odstotka); leto 1953 je bilo sicer izjemno, saj so investicije dosegle nikoli prej doseženo višino 27.1 odstotka narodnega dohodka. V letih 1956-1957 se je delež investicij znižal ( 19.7 odstotka 1. 1956 in 21.7 odstotka 1. 1957). Zatem je relativni proporc investicij in potrošnje ostal skorajda konstanten do 1. 1959. V letu 1960 so investicije znova poskočile od 21.9 odstotka na 24.2 odstotka. Težnja navzgor seje nadaljevala v naslednjih letih. V letih 1961-1963 je po uradnih podatkih potrošnja zrastla samo za 15 odstotkov (individualna potrošnja samo za 12 odstotkov), medtem ko so investicije zrastle za 23 odstotkov. Mimo individualne potrošnje celotna potrošnja vključuje še nekaj, kar uradne statistike imenujejo ,.preostala potrošnja." pri čemer gre za vse materialne izdatke v neproduktivnem sektorju - pri armadi, policiji, jaslicah in otroških vrtcih itn. Delež individual- ne potrošnje v narodnem dohodku je bil 77.8 odstotka 1. 1949 in 66.1 odstotka 1. 1963. Slednje je najnižja številka v tej kategoriji v vsem enaindvajsetletnem povojnem razdobju, kajti celo 1. 1953 je bila ta številka 66.9 odstotka. Poleg tega se moramo spomniti, da imajo cene v sektorju produkcijskih sredstev arbitraren značaj, ker jih kalkulirajo v razmerju s cenami artiklov, katerih potrošnja je na nizki ravni. Skup investicij pa je preračunan v terminih cen v sektorju produkcijskih sredstev. Rezultat je arbitrarna podcenitev njihovega deleža v narodnem dohodku in odgovarjajoča precenitev deleža potrošnje. Če vzamemo 1. 1949 za osnovo ( 100) tako investicij kot potrošnje, je indeks investicij leta 1963 zrastel na 361, indeks potrošnja pa na 215. Upočasnjenje stopnje investiranja v letih 1956—59 je koincidira- lo s politično krizo, relativnim slabljenjem režima in z delavskim bojem za višje mezde. Mimo te izjemne periode, opazimo, da se je od 1. 1949 rast deleža investicij v narodnem dohodku in padanje deleža potrošnje nadaljevala skorajda brez prekinitve. Ta tendenca se nadaljuje v letih 1966-1970 glede na zelo ekstenziven investicijski program. Tako vidimo, da tendenca ..produkcija-zaradi produkcije" ni pravljica, ampak otipljiva realnost. V naših opažanjih razrednega cilja produkcije, smo povsem obšli osebno potrošnjo birokratov. Centralna politična birokracija je tako maloštevilna, da delež družbenega produkta, katerega potroši, lahko štejemo za nepomembnega. Zares je količina, ki jo potrošijo, neodvisna od ravni celokupne produkcije in torej ne vpliva na smoter produkcije. Vendar birokracija rabi presežni produkt za vzdrževanje ogromne armade civilnih uslužbencev, nadzornega osebja, policajev itn., ki ohranjajo ter krepijo družbena in produkcijska razmerja, na katerih je zasnovana birokratska vladavina. Ta veliki zajedalec, ki vključuje privilegirane skupine z visoko ravnijo potrošnje, absorbira 97 pomemben del narodnega dohodka. Brez dvoma je najpomembnej- ša med temi privilegiranimi skupinami tehnokracija, ker so njene funkcije ozko povezane s produktivnim procesom. Ali ni potem zadovoljitev potrošniških potreb privilegiranih slojev, predvsem tovarniških direktorjev, prav tako smoter produkcije? Ko bi bilo tako, bi to pomenilo, da birokracija ni avtentični vladajoči razred, ampak samo predstavnik interesov privilegiranega družbenega sloja, ravno tako kakor so vodilne politične figure v kapitalističnih deželah politični predstavniki monopolistične velike buržoazije. Vendar v kapitalističnih deželah to izvira iz dejstva, da so kapital, lastnina, dominacija nad delom in njegovim produktom, skratka razredna vladavina, koncentrirani v rokah monopolov in ne v rokah politične elite. V novem sistemu dominacije nad delom in njegovim produktom sta nacionalni kapital in lastnina skoncentrirani samo v rokah centralne politične birokracije - ona sama obvladuje produkcijo in družbo. Tehnokracija nima oblasti, ne sodeluje pri odločanju; njena edina naloga je izvajati ukaze birokracije in nadzirati eksploatacijo delavcev. Za to je plačana. Birokracija je celo naklonjena dobremu plačilu, nagraje- vanju direktorjev s privilegijem visoke ravni potrošnje, da bi jih z večjo gotovostjo privezala na sistem. To dela seveda izključno v svojem lastnem interesu. Birokracija ne predstavlja tehnokratov — ampak jih kupuje. Delavci zavračajo sladko življenje tovarniških direktorjev, ker je plačano iz presežnega produkta, ki ga ustvarjajo. Z ekonomskega stališča, se ti stroški uvrščajo v neproduktivne izdatke, ker gredo za dano razredno organizacijo produktivnega procesa in ne za sam materialni produktivni proces. Birokracija šteje formo produktivne organizacije, na kateri je zasnovana njena oblast, za edini možni način organiziranja materialnega procesa produkcije- in zato ne razlikuje med produktivnimi in neproduktivnimi izdatki. V kontekstu razredne vladavine v prevladujočih družbenih razmerij so policija, propagandisti in nadzorniki tako bistveni za zagotovitev produkcije materialnih dobrin, kakor proizvajalci sami. S stališča vladajočega razreda so torej visoke plače upravnega sloja neodmisljiv element produkcijskih stroškov — ne pa namen produkcije. Kolikor dolgo so družbene in politične razmere to dovoljevale — do 1. 1956 — je birokracija ohranjala plače in dohodek nadzornega stratuma na relativno nizki ravni, na veliko nižji kot v predvojnem obdobju in na vidno nižjem kakor sedaj. Plače široke množice nižjih javnih uslužbencev še vedno niso višje kakor delavska nujna mezda, kljub dejstvu da so sluge sistema.- Kajti če mu lahko služijo za 1600 zlotov mesečno, ni razloga, da bi jim plačali več. Tako vidimo, da je za birokracijo potrošnja upravnih in ostalih privilegiranih slojev, kakor tudi potrošnja delavcev in množice slabo plačanih vladnih uslužbencev, nujno zlo in sama produkcija ostaja cilj. Tehnokrati pomagajo realizirati razredni ¿cilj produkcije, toda njihova vloga je vloga najetih nadzornikov. Njihov lastni interes (vrsta produkcija, ki bi zagotavljala bogato življenje privilegiranih skupin v družbi) nikakor ne odgovarja namenom birokracije - nasprotno, tuj in nasproten je njenim namenom. Do stopnje, do katere so osvobojeni kontrole in imajo možnost delovati po svoje, tehnokrati skušajo doseči svoje lastne namene, ki so antagonistični cilju produkcije, ki ga postavlja vladajoči razred. To dejstvo je zelo pomembno za razumevanje mehanizma ekonomske kontrole v birokratskem sistemu, ker vse upravne funkcije niso nič drugega kot sredstva organiziranja produkcije za dobro definirane smotre. V razredni družbi so tudi vsa upravna razmerja določena z razrednim ciljem produkcije. Ta cilj je realiziran ob potekanju procesa produkcije z delavci in tistimi, ki jih nadzirajo, tehnokrati. Videli smo že, da sta obe skupini zainteresirani predvsem za potrošnjo, čeprav za .vsako od njiju le-ta nima enakega družbenega in materialnega značaja. Prevladujoči razredni smoter produkcije je torej v protislovju z lastnimi smotri delavcev in tehnokratov. Torej mora biti izpeljan proti njihovim razumljivim nagibom. Iz tega izhaja, da mora biti sistem upravljanja izoblikovan tako, da je zmožen delavce in tovarniške direktorje prisiliti k doseganju ciljev, ki jih postavlja birokracija. Zaradi tega je potrebno reducirati na minimum vsako priložnost, da bi delavci in direktorji lahko sami odločali. Tako direktorji nimajo pravice odločati o najosnovnejših problemih tovarn, ki jih vodijo. Izvajajo ukaze centralne avtoritete in nadzirajo delavce za njo. Obratno pa poskušajo delavcem odvzeti vsak prostor za odločanje o poslu, da bi si olajšali siljenje k služenju produkcijskim smotrom, ki so delavcem tuji. Vsi aspekti upravljanja tovarne odločitve, ki zadevajo vrsto produkcije in količino, ki naj bo proizvedena, metode, ki naj bodo uporabljene, izbira surovin in produkcijski stroški vsake tovarne - pripadajo izključno centralni avtoriteti. Tovarnam so posredovani v obliki absolutno obveznih administrativnih direktiv, „kvot". To je tisto, kar konstituira centralizirani sistem upravljanja. Očitno je, da gre za izraz prevladujočega načina produkcije. Današnja ekonomska kriza je pogosto pripisovana slabemu funkcioniranju centraliziranega sistema upravljanja. Zahtevajo ob- sežne reforme, da bi pripeljali sistem na višjo stopnjo perfekcije. Prva domneva je napačna, ker zamenjuje simptome z vzroki. Poleg tega je sklep, ideja, da je možno v kontekstu obstoječega načina produkcije poljudno spremeniti sistem upravljanja, jasno utopična. Proučimo vprašanje, ali je zamenjava centraliziranega upravljanja z „decentraliziranim upravljanjem" skladna s tipom produkcijskih razmerij, ki prevladujejo v naši deželi. V decentraliziranem sistemu so posamezne tovarne avtonomne; odločitve o produkciji sprejemajo na ravni tovarne. Ni „raven" tista, ki odloča, ampak ljudje tj. družbene skupine, ki imajo izključno v rokah tovarniško upravo. Tako lahko samoupravne tovarne upravlja ena od obeh osnovnih skupin združenih z organizacijo produkcije — delavci ali tovarniška uprava. Če opazujemo tovarne z nekega splošnega stališča, vidimo, da v decentraliziranem sistemu ekonomska kontrola lahko pripada ali delavcem, ali tehnokratom. Delavska demokracija se ne more po naravi stvari omejevati na raven tovarne. Če delavci nimajo moči za sprejemanje važnih nacionalnih odločitev, tj. za izvajanje realne kontrole nad presežno vrednostjo in nad delom, ki jo ustvarja, sodelovanje delavcev v upravljanju s tovarno nujno postane fikcija. Delavska uprava tovarn torej zahteva polno delavsko demokracijo v državi. Samo v takšnih razmerah bo organizirani delavski razred zmožen postavljati cilje družbene produkcije v harmoniji s. svojimi lastnimi interesi z interesi tistih, ki danes nimajo nič drugega kot svoj nujni življenjski standard. Očitno bo novi cilj produkcije množična potrošnja. Skratka to pomeni obračun z obstoječimi produkcijskimi in družbenimi razmerji in z birokratsko razredno vladavino skupaj., z njimi. Položaj brbil povsem drugačen, če bi vsa moč odločanja v samoupravnih tovarnah pripadala tovarniškim direktorjem in skupi- nam, ki so z njimi povezane - tehnokratom. Takšna situacija bi gotovo lahko obstajala za fasado formalnega samoupravljanja toliko časa, dokler bi se nadaljeval enopartijski sistem z mono- polom oblasti (takšna partija neizbežno postane instrument dikta- ture nad delavskim razredom) skupaj s starim aparatom represije - policijo in armado (politična policija in redna armada sta instru- menta proti-ljudske demokracije po svoji naravi). Ta vrsta sistema, ki obstaja danes v Jugoslaviji, nima nič skupnega z delavsko demokracijo. Delavci tam nimajo besede pri določanju presežnega produkta, pri načinu njegove razporeditve, ali pri njegovih upora- bah; njihova potrošnja pa je zadrževana na nujnem minimumu. Delavci so eksploatirani in družbeni cilj produkcije ni njihov. Toda to ne pomeni, da je tam cilj produkcije isti kakor v birokratskem sistemu. V t. im. decentraliziranem sistemu, posamezne tovarne odločajo samo o produkciji. Centralni plan nikakor ni uveljavljen z administrativnimi kvotami, ampak z manipulacijo ekonomske oblasti centralne vlade, ki odloča o ključnih investicijah, fondih za amortizacijo, kreditih in o obrestih in - konec koncev - o tržnih cenah. 98 Drugače kot v centraliziranem sistemu, tovarn ni mogoče soditi na osnovi njihovega doseganja koeficientov postavljenih na „vrhu". Edini kriterij za presojanje ekonomskega uspeha tovarn je njihova profitnost tj. profiti, ki jih realizirajo s prodajo svojih produktov. To pomeni, da obseg, cena, oblika in kvaliteta produkcije morajo biti prilagojeni povpraševanju tako da se vrednost proizvedenih dobrin v celoti realizira na trgu. Produkcija je torej končno usmerjena h kupcu in koncev koncev k potrošniku. Ker na trgu niso prodajane samo potrošne dobrine in delovna sila, ampak tudi produkcijska sredstva, trg uravnava produkcijo. Produkcija se mora posledično adaptirati na tiste potrošne potrebe, ki so izražene s tržnim povpraševanjem. Drža va lahko vpliva na trg s svojo ekonomsko politiko, ne more pa rešiti državnih podjetij tržnega mehanizma in zaradi tega ne more potrošnikom odvzeti njihovega vpliva na producijo. Potrošniki pa vplivajo na produkcijo samo do stopnje, do katere se njihove potrebe formirajo kot efektivno povpraševanje — tj. v obsegu njihove kupne moči. Zato način, na katerega je narodni dohodek razdeljen, izvaja primarni vpliv na strukturo produkcije. Distribucija narodnega dohodka, in torej struktura produkcije, bosta jasno različna v delavski demo- kraciji in v tehnokratskem sistemu. V obeh primerih pa bo trg predstavljal potrebe določenega tipa potrošnje. Tako partikularni razredni cilj birokracije, produkcija zaradi produkcije, ne more biti realiziran v tehnokratskem sistemu iz katerega od naslednjih razlogov: a) Produkcija je odvisna od trga inje torej veliko bolj omejena z obsegom in strukturo potrošnje kakor v centraliziranem sistemu. b) Ker tehnokrati kontrolirajo tovarne, vplivajo na primerno distribucijo profitov in povečujejo neenakosti v distribuciji kolikor je le mogoče. Tehnokracija je relativno velika skupina v družbi in (kakor drugi privilegirani sloji) namenja svoj visoki dohodek v celoti potrošnji. S tem ustvarja veliko efektivno povpraševanje po prestižnih in luksuznih produktih in odgovarjajočih tipih uslug, in to očitno vpliva na produkcijo. c) Transformacija tehnokratov iz čistih izvajalcev administrativ- nih zapovedi in nadzornikov mezdnega dela v imetnike realne oblasti na ravni tovarne, hkrati povečuje njihov status in po- membnost v državi. Po zaslugi njihove funkcije v družbi tvorijo v družbi organiziran sloj, kije organiziran posebej zaradi nadzorova- nja produktivnega procesa; spričo tega morajo računati na nje, ko sprejemajo „centralne" odločitve. Tako upravljalski sloj dobi priložnost za vplivanje na velike ekonomske odločitve, ki jih v centraliziranem sistemu monopolizira centralna politična birokraci- ja. S tem. ko so produkcijske razmere regulirane s potrebami trga in ekonomskimi aktivnostmi države, bi kontrola tehnokratov nad alociranjem rezerv in velikimi ekonomskimi odločitvami ustvarila tendenco proti produkciji usmeijeni k zadovoljevanju visokega življenjskega standarda privilegiranega sloja. (Karakteristično je. da je investicijska vnema, ki jo danes vidimo v Jugoslaviji primarno usmerjena v industrijo potrošniških dobrin). Tako t. im. decentralizirani sistem ne more na nikakršen način služiti kot sredstvo realiziranja razrednega smotra produkcije, kije lasten vladavini centralne politične birokracije. Celo če so delavci še vedno brez kontrole nad lastnim delom in njegovim produktom - torej so še vedno eksploatirani in z upravo tovarn v rokah tehnokratov, bi decentralizirani sistem upravljanja služil različnim produkcijskim namenom. To bi pomenilo spremembo v sestavi in značaju vladajočega razreda - druga produkcijska razmerja. Iz tega torej sledi, da so daljnosežne spremembe v sistemu upravljanja nemogoče brez spremembe produkcijskih razmerij. (Videli smo že, da velja enako tudi obratno.) Tiste škodljive poteze našega sistema, katerih izvir običajno iščejo v napačnih indeksih in materialnih stimulacijah itn. dejansko v realnosti izhajajo iz produkcijskih odnosov - iz strukture samega ekonomskega sistema in ne iz njegovega slabega „funkcioniranja". Jasno je, da produkcijska razmerja (predsvem razredni cilj produkcije), ne pa sistem upravljanja sam na sebi, določajo ali ekonomski sistem vzpodbuja, ali zadržuje razvoj dežele. Določajo torej pričakovano življenjsko dobo prevladujočih družbenih razme- rij in birokratske razredne vladavine, kije na njih zasnovana. IV Izvor sistema V skladu s široko sprejetim mnenjem sedanji režim in njegovi prvi voditelji, ki jih je v deželo pripeljala Rdeča armada, nimajo ekonomske in družbene baze in so se bili zmožni ustoličiti samo v situaciji, ko je manjkala realna nacionalna suvereniteta. Tako so vzroki formiranja birokratskega sistema postavljeni zunaj poljskih meja, vzroki tistega, kar se dogaja zunaj Poljske pa vzbujajo kaj malo zanimanja zagovornikov tega stališča. Zanimajo jih samo efekti v sedanjem stanju stvari, ki jih pojasnjujejo kot „raison d'etat" Poljske. Nacionalistična ideologija tako, kljub videzu, pomaga utrjevanju družbenih razmerij, na katerih je zasnovana vladavina birokracije. Ne ugovarjava vlogi, ki so jo odigrale zunanje okoliščine pri odpravi kapitalizma v naši deželi: šibkost.avtentičnega neodvisnega revolucionarnega elementa, odločilna vloga Rdeče armade, velika odvisnost naše vlade od sovjetske birokracije — dolgo preden seje razvila v vladajoči razred — situacija v mednarodnem delavskem gibanju. Vse to je učinkovito akceleriralo proces birokratizacije. Vendar meniva, da je bil ta proces objektivno pogojen z ravnijo ekonom- skega razvoja dežele in z njeno ekonomsko ter družbeno strukturo; to velja tako za carsko Rusijo, kakor tudi za Poljsko medvojnega razdobja in za večino dežel v našem bloku. Ta proces je bil tudi pogojen z relativno mednarodno izolacijo teh dežel (ker so velike industrijske sile ostale kapitalistične). Ko je bil v teh deželah kapitalizem odpravljen, so bile zaostale s šibko industrijo in imele so velik neuporabljen presežek delovne sile, ki se je kazal v nezaposlenosti in predvsem v ruralni prenaseljenosti. Njihove ekonomije so bile na ta ali oni način pod dominacijo kapitalistov razvitih imperialističnih narodov. V takšnih deželah lahko pomeni realno izboljšanje samo industrializacija glede na materialne, družbene in kulturne razmere življenja ruralnih in urbaniziranih množic. Industrializacija lahko zagotovi napredek za družbo kot celoto. Industrializacija je spričo tega v interesu celotne družbe in konstituira poglavitno nalogo nove vlade, ki je odpravila kapitalizem v interesu delavcev in zavladala v njihovem imenu. Ob nizki industrijski kapaciteti je bil ekonomski presežek (razlika med produkcijo in trenutno celotno potrošnjo tj. osnovo akumulacije) prav tako nizek. Od razvitih kapitalističnih dežel ni bilo pričakovati pomoči. Nasprotno, mehanizem svetovnega trga naredi nerazvite dežele za izvoznike hrane in surovin in postavlja njihove ekonomije pod dominacijo kapitala imperialističnih sil, ki kontrolirajo svetovni trg ter tako zadržujejo industrializacijo in perpetuirajo nerazvitost. Neodvisnost od mehanizma mednarodne- ga kapitalističnega trga je bila torej bistvena za razvoj. Industriali- zacijo je bilo treba doseči hitro, ali sploh ne. Ogromne rezerve nezaposlene delovne sile so bile osnova razvoja. Zaradi tega je bila industrializacija po nujnosti izvedena z zapo- slitvijo teh rezerv in s hitro gradnjo novih produktivnih sil. (To je tisto, kar se imenuje ekstenzivna metoda ekonomskega razvoja). Nadalje rast zaposlenosti ne more biti združena s hitro rastjo potrošnje, ker bi to povzročilo zmanjšanje že tako majhnega ekonomskega presežka, kar bi onemogočilo hitri razvoj produktiv- nega aparata in zaposlovanje še ne uporabljene delovne sile in bi zavrlo industrializacijo. Maksimalno povečanje zaposlenosti in produkcije mora biti uvedeno, medtem ko je potrošnja zadrževana na najnižjem možnem nivoju. Smoter je bil maksimalni ekonomski presežek - torej produkcija zaradi produkcije. Ta smoter je izražal potrebo po industrializaciji dežele, dokler je bila zgradba industrij- ske baze nekompletna; zato je, za določen čas, produkcija zaradi produkcije odgovarjala zahtevam ekonomskega razvoja in intere- som družbe kot celote. 99 Ob potekanju industrializacije se je odvil množični priliv nezaposlene delovne sile s podeželja v izgrajujočo se industrijo, povečala se je številnost delavskega razreda, višjih tehničnih kadrov, intelektualcev in prišlo je do eksplozije Števila tehnokratov. Istočasno je potreba po restrikciji potrošnje izsilila znatno znižanje plač tehnokratov, intelektualcev in pisarniških delavcev v primerja- vi s predvojnimi standardi; podobno so restrikcijo delavskih mezd na zelo nizko raven, starejši delavci videli kot znižanje mezde; končno še politiko, ki je težila s silo odvzeti kmetom kmetijske presežke preko osnovnih potreb njihovih družin in njihovih kmetij. Tako industrializacija, čeprav je predstavljala interes družbe kot celote, ni odgovarjala kateremukoli od ločeno opazovanih različnih interesov kateregakoli razreda ali družbene skupine. Samoupravna aspiracija vsake skupine v družbi, kmetov kot kmetov, delavcev kot delavcev, tovarniških direktorjev kot direktorjev - in ne kot posameznikov, ki so si kasneje izboljšali svoje finančne in družbene okoliščine, ali so imeli upravičeno upanje, da bodo to storili — je bilo največje možno povečanje njihovih individualnih dohodkov ter izboljšanje materialnega in družbenega položaja njihove lastne skupine - torej, v vsakem primeru, tendenca k maksimalni potrošnji. V nasprotju s tem pa so potrebe industrializacije zahtevale produkcijo zaradi produkcije. Industrializacija je bila raison d'etre, primarni cilj nove države. Temu cilju je sledila kljub specifičnim interesom drugih razredov in družbenih slojev, zares v določenem obsegu, proti njim. Proti kmetom, ki so jim s silo odvzemali njihov kmetijski presežek in jim neprestano grozili z ekspropriacijo en masse; proti delavcem, katerih mezde so zadrževali na najnižjem možnem nivoju — in celo pod njim; proti intelektualcem in tehno- kratom. Za dosežek take industrializacije je bilo potrebno vzeti jim vsako možnost izražanja njihovih specifičnih interesov in boja za njihovo obrambo ali uresničitev. Koncentriranje vseh političnih odločitev in kontrole nad produkcijskimi sredstvi ter kolektivnim produktom v rokah nove države je zahtevalo sprostitev produkcije od tržnega uravna- vanja in kar najstriktnejšo omejitev priložnosti, da bi delavci, tehnokrati ali kmetje delali na lastno iniciativo. „Enopartijski" sistem je bil uveden, da bi izpolnili te zahteve. Vsem drugim skupinam je bilo preprečeno, da bi imeli svoje lastne partije — najprej in najbolj delavskemu razredu - z umestitvijo vseh organizacij pod tutorstvo države z okrepitvijo aparata prisile proti proizvajalcem, s koncentriranjem vseh novic in propagandnih medijev izključno v rokah vsemočne elite, z eliminiranjem ustvar- jalnih svoboščin umetnikov in intelektualcev in z vzpostavitvijo centralnega sistema ekonomskega upravljanja. Vse to je spremljal množični policijski teror. Elita, ki je tako koncentrirala samo v svojih rokah družbeno in politično oblast, kakor tudi oblast nad produktivnim procesom ter delitvijo ustvarjenega produkta (tj. lastnino), je naredila industriali- zacijo za svoj razredni interes in, v nekem smislu, za njen osebni interes. Naredila je „produkcijo zaradi produkcije" za svoj razredni cilj in osnovo za konsolidacijo in razširitev svoje vladavine. Ta elita se je tako spremenila v novi vladajoči razred, „centralno politično birokracijo" in državo, ki ji je zavladala, v birokratsko razredno diktaturo. Lahko rečemo torej, da so potrebe industriali- zacije nerazvite dežele rodile birokracijo kot vladajoči razred; samo ona je lahko zadovoljila te potrebe, ker je v razmerah nerazvite dežele samo ona sprejela industrializacijo — produkcijo zaradi produkcije - kot svoj razredni interes. V teh razmerah so produkcijski odnosi, zasnovani na birokrat- skem lastništvu, zagotovili hiter ekonomski razvoj in zahvaljujoč temu so se odprle možnosti napredka in boljšega življenja za druge razrede in družbene sloje - perspektive za izboljšanje znotraj okvira samega birokratskega sistema. Industrializacija je omogočila boljše življenje širokim množicam nerazvite dežele s prehodom neizmernega števila ljudi iz mate- rialno, socialno in kulturno najbolj podprivilegiranih razredov v višje razrede in sloie: iz kmetstva v delavski razred, iz kmetstva in delavskega razreda, zahvaljujoč ekspanziji izobraževanja na vseh stopnjah, v vrste tehničnih kadrov, pisarniških delavcev, intelektu- alcev in tehnokratov. Družbeni napredek množic in eliminacija ruralne prenaseljenosti ter nezaposlenosti je spremljalo izboljšanje kulturne ravni ljudi, zdravstvenega skrbstva, socialnih služb, izobraževanja itn. Zahva- ljujoč temu in navkljub terorju in prisili, je birokracija našla številne in navdušene privržence v vseh sektorjih družbe. Ker je njena vladavina uživala ljudsko odobravanje, so njeni ideologi in propagandisti lahko učinkovito uveljavljali njeno hegemonijo nad celotno družbo, ker je industrializacija izvedena pod njenim vodstvom služila interesom družbe kot celote. Razredna vladavina birokracije je tako počivala na trdni družbeni osnovi. Zaradi tega je njena vladavina lahko trajala tako dolgo kot produkcijska razmerja in predvsem je njen razredni cilj produkcije odgovarjal potrebam ekonomskega razvoja tj., dokler ni bila dokončana izgradnja moderne industrijske baze. V. Ekonomska kriza sistema Videli smo že, da razredni cilj birokracije glede produkcije za produkcijo ustreza interesom ekonomskega razvoja neke zaostale dežele v obdobju prvotne industrializacije, torej v času obdobja izgradnje industrijske baze. Trajanje tega obdobja je določeno predvsem s stanjem zasićenosti gospodarstva z industrijo na za- četku intenzivne industrializacije. Na Poljskem je konec tega ob- dobja v drugi polovici petdesetih let. Leta 1956 je produktivni sektor bil že trikrat večji kot leta 1949, medtem ko je tisti iz 1960. leta bil že štirikrat večji od njega. Predpostavimo, da birokracija ohrani svojo razredno dominacijo kakor tudi razredni cilj. potem ko je izpolnila osnovne naloge tega obdobja. Premislimo situacijo, ki izhaja iz te hipoteze: osnove težke industrije so bile zgrajene, investicijski napor predhodnih let je omogočil nagli razvoj industrijskega potenciala in zaposlitev pro- ste delovne sile. Produkcijo za produkcijo karakterizira dejstvo, da poskuša premestiti znotraj meja možnosti celotno rast produkcije v sektor A; torej poskuša pretvoriti celoto rasti nrodukciie v nova produkcijska sredstva. „Nadaljevanje te tendence v pogojih „zasiće- nja industrije" potemtakem pomeni, da če izvzamemo absolutno nujno potrebo, toda kar se le da majhno, povečanje potrošnje po- večana celota produkcijskih sredstev mora biti uporabljena za for- macijo novih produkcijskih sredstev v smislu povečevanja pro- dukcijskega sektorja. Z drugimi besedami rasti industrijskega po- tenciala mora slediti rast deleža akumulacije v narodnem dohodku. Intenzivne industrializacije ne more biti v pogojih ravnotežja: ker je ekonomski presežek majhen, ni mogoče zgraditi vsega na- enkrat in pri tem paziti na .harmonične proporce". Disproporci, ki se pojavijo v toku nagle rasti produkcijskega potenciala, ustvarijo nujnost dodatnih investicij in imajo za posledico še povečanje akumulacijskih fondov. Predpostavimo, da mora biti ves produkcijski sektor, ki je na- rastel zaradi industrializacije, povsem izkoriščen, kar pomeni, da morajo biti ustvarjeni pogoji za totalno eksploatacijo naraslega industrijskega potenciala. To bi imelo za posledico - znotraj hipo- teze o ohranitvi produkcije za produkcijo - tako rast akumulacije, da bi bila potrošnja potisnjena pod družbeno nujno raven. Po drugi strani ne smemo pozabiti, da pojavi kakor polna zaposlenost, raz- voj industrijske družbe in kulturni dvig družbe, gredo vštric s po- rastom potrebe po potrošnji, ki jo ta družba vidi kot nujno. Če je v teh pogojih potrošnja potlačena pod nujno raven, se s tem dej- stvom ustvari nevarnost ekonomske, družbene in politične kata- strofe za sistem. Torej je nemogoče potisniti potrošnjo pod to raven in potemtakem prav tako nemogoče dvigniti stopnjo akumu- lacije na način, ki bi dovolil totalno izkoriščanje naraslega indu- strijskega DOtenciala. 100 Tako je nizka raven družbene potrošnje tista, ki omejuje na koncu produkcijo samo: birokratski sistem ne uide tej zakonitosti. Vzrok te omejitve ne leži v težavah pri realizaciji proizvedene vred- nosti na trgu, ampak v direktni omejitvi razširjene reprodukcije. Vztrajanje na produkciji kot cilju produkcije po dokončanju izgrad- nje industrijske baze - torej v pogojih ,nasičenja z industrijo" —je izvor protislovja med že razvitim industrijskim potencialom in nizkim nivojem potrošnje. To protislovje je vzrok nepopolnega iz- koriščanja industrijskega potenciala, razsipanja z ekonomskim pre- sežkom in zavora razvoja gospodarstva. Torej je izvor krize. Če se vzame zadevo s čimbolj splošnega gledišča, se lahko izjavi, da se kriza menifestira z upočasnitvijo ekonomske ekspanzije in to kljub povečanju izdatkov namenjenih povečanju produkcije. V ob- dobju 1950-1955 se je narodni dohodek povečal za 74%, torej povprečno 10% letno. V obdobju 1956-1960 se je narodni doho- dek povečal za. 38 %, torej za 6,6 % povprečno na leto; vendar ne smemo pozabiti na znižanje stopnje akumulacije glede na pred- hodno obdobje v letih 1956-1959. Nasprotno seje narodni doho- dek povečal v obdobju petletke 1959-1963 - v primerjavi z letom 1958 - komaj za 30 %. torej za 5,2% letno, medtem koje bila rast investicij 53,4% (ali 8,9% povprečno na leto), od katerih je šlo 60% v industrijo, torej več kot 10% povprečno na leto. V ob- dobju 1960-1963 je bil delež akumulacije v narodnem dohodku večji, ne samo od tistega v letih 1956-1959, ampak tudi od tistega iz leta 1950-1955; nasprotno pa je stopnja rasti narodnega do- hodka bila za skoraj 50% manjša od tiste v šestletki in približno 40 % od tiste, ki jo je predvideval plan (po planu bi povprečna rast narodnega dohodka morala biti 8 % letno). To pomeni, da z vsem večanjem izdatkov dobimo vedno manjšo rast narodnega dohodka. Isti pojavi povečanja izdatkov ob hkratnem znižanju ritma razvoja so opazni v ostalih deželah, kjer vlada birokracija, in kjer ima indu- strija prav tako pomemben delež v oblikovanju narodnega dohodka (Češkoslovaška, DDR in verjetno tudi ZSSR), kar je bilo nazadnje poudarjeno v zelo pomembnem članku ekonomista Josefa Gold- manna. V letih 1960—1962 je zrastel delež materialnih izdatkov v glo- balnem proizvodu od 59,7 % na 61,9 % (kar pomeni v absolutnih številkah porast od 137,4 milijarde zlotov). Kar se tiče narodnega dohodka, se je njegov delež zmanjšal v teku istega obdobja z 40,3% na 38,1 %. V letu 1962 je formacija istega narodnega do- hodka stala 22 milijard zlotov več kot 1960. leta. To pomeni rast investicij potrebnih za formiranje ene enote narodnega dohodka in padec učinkovitosti. Kateri so faktorji upočasnitve stopnje rasti in rastočih stroškov? 1. V pogojih vzdrževanja produkcije za produkcijo znotraj razvi- tega gospodarstva se učinke zaviranja nizkega nivoja potrošnje na ekonomsko rast manifestira na najbolj direkten način s tistim, kar se imenuje „inflacijska zapora". Pospešeni ritem investicij in pove- čanje zaposlenosti imajo za posledico povečanja nominalnih plačil- nih fondov; v pogojih produkcije za produkcijo je preskrba trga s potrošnim blagom nezmožna zadovoljiti povpraševanje, kar ima za posledico povišanje cen in ustvari nevarnost realnega znižanja mezd pod družbeno nujno raven vTa zavora se je pojavila že v sedanjem petletnem planu in v' let ill 1966-1970 se bo pojavila v ostrejši obliki zaradi ekstremno napetega programa investiranja. 2. Zapora surovin ali pomanjkanje surovin in goriv zavira možno- sti razvoja predelovalne industrije in je eden razlogov nepopolnega izkoriščanja produktivnega potenciala. Gre za tehnični pojav, na- videz nepovezan s produkcijskimi odnosi. Toda v resnici je vzrok tega akutnega pomanjkanja surovin in goriv sestavljen v osnovi iz dveh pojavov, o katerih ne smemo razpravljati ločeno od sedanjega sistema. Prvič, produkcija za produkcijo sama pomeni, da se v okviru možnosti ekspanzija omeji na sektor A. Medtem so v tem sektorju stroški surovin in goriv občutno višji kot v sektorju B (produkcija potrošnih dobrin). Potemtakem, z razvijanjem pred- vsem in samo produkcije sredstev za produkcijo se potrošnja suro- vin in goriv poveča glede na enoto povečanja narodnega dohodka. Torej se poveča delež materialnih stroškov in se hitreje črpajo rezerve surovin. Drugič, kot bomo videli naprej, sedanji produkcij- ski odnosi imajo za posledico ogromno razsipanje surovin in goriv. Potrošnja jekla, potrebnega za dani proizvod, je za 30% večja od tiste v razvitih zahodnih državah; potrošnja premoga, po proizvede- ni enoti, je v naši industriji 40% do 50% večja od svetovnega povprečja. Načrti za zmanjšanje materialnih stroškov so realizirani približno 50 % in to pospešuje izrabo energetskih rezerv in prikaže zaporo surovin. Edino sredstvo v teh pogojih da se ji ognemo, je v investiranju v proizvodnjo surovin in goriv. Toda dobro je znano, da so to drage in dolgoročne investicije. Približno 45 % sedaj reali- ziranih investicij je namenjenih izkoriščanju suroyin. To prispeva zaviranju rasti narodnega dohodka in hkrati povečuje stroške. 3. Razsipanje ekonomskega presežka v obliki pretiranega izko- riščanja surovin in goriv, nezadostnega izkoriščanja proizvodnih potencialov in pretirane rasti zalog. Obravnavali smo že razsipava- nje surovin. Stopnja izkoriščanja produktivnih kapacitet celotne industrije ni nikomur znana in raziskave so toliko težavnejše, koli- kor se podjetja trudijo prikrivati svoje rezerve. V elektrotehnični industriji je stopnja izkoriščenosti produktivnih kapacitet ocenjena na 58 %. Celotno izkoriščanje produktivnih kapacitet bi samo v tej industrijski panogi poveča narodni dohodek za 18 miliard zlotov letno. Nezadostna izkoriščenost produktivnega sektorja je izredno aktualne pojav; na primer v vseh gradbenih podjetjih v naši deželi so stroji izkoriščeni približno 20 %. Eden od razlogov za pretirano povečanje zalog je ,/grešena proizvodnja" - čemur se v poljskem ekonomskem žargonu reče ,,mozolj" - po kateri nihče ne povpra- šuje, ali ki je neuporabna zaradi slabe kvalitete. Stroški te proiz- vodnje predstavljajo izgubo: ne pooizvede nove vrednosti in ne poveča količine potrošnih dobrin. V letih 1961-1963 je tako na- cionalno gospodarstvo izgubilo približno 21 milijard zlotov, ki jih plan ni predvidel. Ne vemo, koliko nepotrebnih rezerv je v planu samem; v vsakem slučaju je povečanje rezerv absorbiralo: - leta 1960: 28,2 milijarde zlotov - 7,4 % narodnega dohodka - leta 1961: 32,9milijarde zlotov - 8,1 % narodnega dohodka - leta 1962: 21,4 milijarde zlotov - 5,1 % narodnega dohodka medtem ko leta 1963: 32,3 milijarde, kar je 7,3% narodnega do- hodka. Skupni vzrok nepopolni zaposlitvi produktivnih kapacitet in ne- uporabnim rezervam je najti v splošni neprilagojenosti produkcije potrebam. Množično produkcijo izbire bjaga,ki ne najdejo kupcev in ležijo v preobloženih skladiščih, spremlja občutno pomanjkanje - ne samo surovin - ampak tudi določenih vrst orodja, delov in strojnih sklopov, kar ima za posledico številne prekinitve, ne- zadostno izkoriščanje produktivne kapacitete in splošno pomanjka- nje točnosti - dohitevanje plana na koncu obračunskega odboja dosegajo za ceno pretiranega dela delavcev in na račun kvalitete. Proizvodnja ni prilagojena potrebam, in to ne le z vidika njenega asortimenta, ampak tudi z vidika kvalitete. Še več, slaba kvaliteta surovin, orodja in sestavnih delov prispeva k znižanju kvalitete končnih izdelkov in pospešuje izrabo produkcijskih sredstev — kar je dodatni izvor razsipavanja. Težko je oceniti pretirano potrošnjo surovin in goriv, nepopolno uporabo produktivnih sil, rezerve in nepotrebno škodo, ki izvira iz slabe kvalitete. Vsekakor je ne- dvomno, da vse to razsipavanje absorbira deset in deset milijard zlotov letno. Z ozirom na to ogromno razsipavanje se ekonomske manipulacije v celoti dozdevajo kot majhne zadeve. 4. Nezadostno izkoriščanje intenzivnih faktorjev ekonomskega razvoja to je rasti donosa od modernizacije, tehničnega napredka ir tehnologije (zboljšanje kvalitete, zmanjšanje stroškov za surovine itd), kakor tudi napredka v domeni organizacije (odkrivanje in iz koriščanje rezerv). Rezultat nasičenja z industrijo" pomeni, da je produktivni sektor zadosti povečan, da lahko zaposli vso razpo ložljivo delovno silo ob danem nivoju poljedelskih proizvodov Potemtakem se bodoča ekspanzija ne more več ustvarjati na osnovi enostavnega povečanja proizvodnega sektorja in zaposlovanja re zervne delovne sile, to je na ekstenzivni način, ampak se mora tot realizirati na osnovi faktorjev, ki povečujejo donos — torej z inten- zivnimi faktorji. Glede na informacije iz oktobra 1962,kijih je dal minister za notranjo trgovino, so bile realizirane direktive petletne- ga plana — kar zadeva ustvarjanja novih proizvodov — 57%, za mehanizacijo 44 % in za avtomatizacijo 29 %. Tendenca podjetij za prikrivanjem svojih rezerv je dobro znana. Bankrot planov na po- dročju tehničnega napredka in organizacije, torej načrtov rasti do- nosa v pogojih, kjer ekspanzije ne moremo ostvariti s pomočjo ekstenzivnih faktorjev, prispeva k zaviranju rasti narodnega do- hodka. 5. Zapora izvoza to je negotovo ravnovesje plačilne bilance zu- nanje trgovine, povzročeno z rastjo uvoza iz kapitalističnih držav, in nesposobnost izvažati produkte predelovalne industrije. 18% proizvodnje strojne industrije je predvideno za izvoz, toda kapita- listični trg absorbira le 4 % (in trg najbolj razvitih na Zahodu ko- maj 1 %) — v tem ko menjava s temi deželami predstavlja približno 39 % celotne zunanjetrgovinske menjave in v tem ko je plačilna bilanca še posebej negotova v tej panogi. To se veže na dejstvo, da industrija ne realizira svojih izvoznih načrtov zaradi nizke teh- nične ravni nivoja in slabe kvalitete prizvodov. Zaradi slabe kvalite- te in previsoke lastne nabavne cene surovin ti proizvodi ne najdejo kupcev, ali pa jih prodajo tako, da stroški proizvodnje presegajo ceno v tujini kupljenega blaga. Deficit industrijskega izvoza se uja- me s povečanjem izvoza surovin, goriv in prehrambenih proizvo- dov, kar je najmanj rentabilna vrsta izvoza. Tako se ne le zmanjša razpoložljivi narodni dohodek, ampak se poveča pomanjkanje suro- vin in goriv (torej zapora v surovinah) kakor tudi pomanjkanje živil na notranjem trgu (torej inflacijska zapora). Simptomi ekonomske kçize, ki so našteti v točkah 3,4 in 5, izvirajo v osnovi iz istih razlogov, ki jih bomo zatorej analizirali skupaj. Te razloge često vmeščajo v defektno funkcioniranje gospodar- stva, v pomanjkljivosti sistema spodbud, način merjenja ali v kazal- ce sistema vodenja. Podjetja so zainteresirana, da realizirajo direk- tivne indekse in točneje bazični indeks, ki se v naši ekonomski praksi najde splošno kot vrednost globalne produkcije, kot jo za- stavlja plan. Plan se realizira toliko lažje, ker je fiksiran na ravni, ki je nižja od možnosti proizvodnje podjetja (to je ne da bi vzeli vpoštev rezerve), in ker proizvajajo predvsem dobrine, katerih cene so ob- čutno višje od produkcijskih stroškov (kar dobro zagotavlja „zviša- no akumulacijo"), ali pa ker izberejo asortiment izdelkov, ki — za manjšo količino dela - zagotavlja visoko količino surovin. Zboljša- nje kvalitete, zmanjšanje materialnih stroškov, tehnični napredek, skratka vse, kar poveča delež dela in zmanjša količino surovin v vrednosti finalnega produkta, otežuje realizacijo količinskega plana globalne produkcije. Modernizacije in izboljšave, ki j ili financira podjetje, ustvarijo nevarnost preboja indeksa plačilnega fonda ali neizpolnitve kvantitativnega plana. Odtod razsipanje surovin, ne- prilagajanje produkcije potrebam, slaba kvaliteta, težave pri uvaja- nju tehničnih izboljšav, beg pred produkcijo za izvoz in majhna učinkovitost industrijskega izvoza. Napaka je - po mnenju enih — v indeksu globalne produkcije, ki deluje kot anti-stimulus in, po mnenju drugih, v sistemu centralnega vodenja, ki - ne samo da ustvarja te anti-stimuluse - ampak tudi paralizira iniciativo direk- cije in delovnih ljudi, torej deluje istočasno še na intenzivni faktor razvoja. Videli smo že, da centralni sistem vodenja predstavlja izraz ob- stoječih produkcijskih razmerij; ne more biti odpravljen znotraj teh razmerij. Ali so prej našteti viri krize globlji in ali bo reforma pojavov znotraj sedanjih produkcijskih odnosov premagati to krizo? Po- glejmo, kaj predlagamo v nadaljnjo obravnavo. Najprej ni res, da direkcije in delovni ljudje v podjetjih nimajo nobenega polja iniciative, imajo jo in jo manifestirajo. Centralni organizem ne zmore odločati o vsem; še težje je kontrolirati in voditi izvajanje vseh posameznih direktiv in celo vseh direktivnih indeksov - nemogoče je opazovati podjetje z dvajsetih različnih gledišč. Torej tako direkcija kakor delovni ljudje kažejo svojo iniciativo. Delavec poskuša znižati produktivnost, prikriti rezerve, ki obstajajo v njegovem področju, tako da bi čim pozneje dvignili delovno normo, in še drugače ,jcrivinaši" pri delu; žrtvuje kvaliteto da bi čim lažje izpolnil normo in tehnična kontrola, delujoč „v interesu podjetja" sprejme nekvaliteten proizvod, saj je bistveno rešiti realizacijo količinskega plana. Kar zadeva direktorje, prikriva- jo rezerve v podjetju zato, da bi dobili v izpolnitev skromni plan, izbirajo asortiment izdelkov, ki zahteva velike količine surovin ali veliko akumulacijo, da bi lažje zadovoljili plan, izogibajo se proiz- vodnji za izvoz, ali pa taki proizvodnji, ki zahteva veliko količino dela. Prav tako se izogibajo - dokler to gre na račun podjetja — kakršnemu koli tehničnemu napredku, kakršnikoli izpolnitvi ali modernizaciji. Vsa ta družbena in množična iniciativa, ki teži k navidezni (iluzorični) realizaciji planskih direktiv, kot jih je ute- meljila birokracija, je v osnovi usmerjena proti tem direktivam, ki izražajo v jeziku direktivnih indeksov cilj proizvodnje. Torej je usmerjena proti razrednemu cilju produkcije. Kakor vsaka družbe- na iniciativa predstavlja tudi ta zavestna dejavnost, ki namerava ostvariti lastne cilje in interese danega okolja. Ko torej tehnokracija govori o „interesu podjetja", interesu, ki predvsem izraža njen lastni interes, toda kljub, temu predstavlja platformo kompromisa z delavci, ki vsem olajša ,,da se znajdejo" v okviru produkcijskih odnosov in trenutnega vodenja. Gre torej končno za protislovje med razrednim ciljem birokracije na oblasti — produkcija za pro- dukcijo — in interesi skupin, ki igrajo bistveno vlogo v produkciji, z namenom maksimirati njihovo potrošnjo, in ne za protislovje med planskimi direktivami in anti—stimulusi nastalimi kot posledica ne- srečne izbire indeksov. Končno gre tako za protislovje med raz- rednim ciljem produkcije in potrošnje, protislovje, ki ima za vzrok produkcijska razmerja in ne defektno funkcioniranje sistema vode- nja. To protislovje, neločljivo od produkcijskih razmerij, se je pojavi- lo od uve'javitve teh odnosov in z njim vsi že opisani simptomi: razpisanje surovin in goriv, neprilagojenost produkcije potrebam (kar občutno zavira izvoz), slaba kvaliteta, zaviranje tehničnega napredka in napredka na področju organizacije, ne izkoriščanje in- tenzivnih faktorjev gospodarske rasti itd. Toda v času prvotne industrializacije je bil glavni cilj zgraditi industrijsko osnovo in za- posliti prosto delovno moč; to je bila produkcija za produkcijo in ekstenzivni način razvoja. Vsa ali skoraj vsa nova proizvodnja, ki je imela za cilj rast proizvodnega sektorja, je bila uspešna, sistem je zagotavljal ekspanzijo in potemtakem so njegova protislovja postala sekundarni problem. Toda odkar je povečani proizvodni sektor absorbiral rezerve proste delovne sile, sta polno izkoriščenje zgraje- nih kapacitet in rast produktivnosti postala poglavitna problema. V teh pogojih stagnacija intenzivnih faktorjev gospodarskega razvoja (neprilagojenost proizvodnje potrebam, slaba kvaliteta, zaviranje tehničnega 'napredka in napredka na področju organizacije) postane zavora in torej problem prvenstvenega pomena. Disproporci in protislovja sistema so se razkrili s treskom v trenutku, ko seje pokazalo protislovje med razvitimi ekonomskimi kapacitetami in nizkim nivojem družbene potrošnje. To je torej protislovje, ki tvori globoki razlog krize in vseh simptomov. Nekateri bodo zahtevali zamenjavo glavnega indeksa brutto-proizvodnje z indeksom netto-proizvodnje. Predlagajo, da bi bila rentabilnost poglavitni indeks, kar gre še dlje. Kaj se lahko pričakuje od take reforme, ki bo izvedena znotraj sedanjih produkcijskih in vodstvenih odnosov? Verjetno malo boljšega gospodarjenja z izkoriščenjem surovin in goriv. Toda bistvena protislovja ne bodo odpravljena. Podjetje bo kot prej prikrivalo svoje rezerve, da bi prejelo majhni glavni indeks, ki se ga da čim lažje realizirati. In kot poprej bo izbralo produkcijo takega asortimenta, ki zahteva povečano akumulacijo, tako da bi si zagotovilo lažjo realizacijo plana, bo nadaljevalo s tendenco proizvodnje slabe kvalitete izdelkov, da bi realiziralo direktivni indeks — ki je po svoji naravi vedno kvantitativen. Torej bo neprilagojenost asortimenta in kvalitete potrebam vztrajala, z vsem- posledicami v zunanji trgovini. Kajti samo kupce, torej končno 10% potrošnik, je tisti, ki oceni stopnjo prilagojenosti proizvodnje svojim potrebam: to se izkaže nemogoče centru za ekonomske odločitve, ki sam in neodvisno od trga tvori cene in ocenjuje podjetje glede na realizacijo direktivnih indeksov, naloženih s strani centralnega organizma, ki so lahko samo količinski. Tehnični napredek, modernizacija in kakršna koli izboljšava, financirana s strani podjetja, bodo v nasprotju z njegovim interesom; faktorji, ki zavirajo tehnični in organizacijski napredek, torej ekstenzivni faktorji rasti bodo daleč od tega, da bi jih ukinili. Vidimo torej, da simptomi krize, kot so opisani v odstavkih 3,4 in 5 (razsipavanje ekonomskega presežka, neizkoriščenost intenzivnih faktorjev, zapora izvoza) izvirajo prav tako iz produkcijskih razmerij in ne morejo dejansko biti odstranjeni znotraj okvira teh produkcijskih razmerij. Toda napravimo za trenutek abstraktno hipotezo, da birokraciji ta operacija uspe. V primeru, ko bi se ohranili sedanji gospodarski odnosi (tendenca produkcije zaradi produkcije), bi si kriza znova nadela obliko, opisano na začetku poglavja. Ves razpisani delež ekonomskega presežka bi bil povrnjen v produkcijska sredstva, katerih eksploatacija bi — v skladu z razrednim ciljem produkcije — imel za posledico opazno povečanje akumulacije ob hkratnem odrinjanju potrošnje pod družbeno nujno raven: od tod bi se pojavila inflacijska zapora, ki bi onemogočila rast investicij in s tem dejansko paralizirala eksploatacijo novih produkcijskih sredstev. Kriza bi bila torej prenesena na tisto, kar tvori njeno bistvo, na spoznanje protislovja med ravitimi produktivnimi kapacitetami in nizko ravnijo družbene potrošnje. Tako vidimo, da razsipanje ekonomskega presežka in neizkoriščanje faktorjev rasti predstavljajo samo različne forme, v katerih se manifestira to osnovno protislovje. Tako nobena reforma, ki bi izboljšala funkcioniranje gospodarstva, celo če bi njeno izvajanje bilo mogoče, ne bi bila zmožna odpraviti krize, razen če bi jo spremljala sprememba razrednega cilja produkcije, to je prehod k produkciji za potrošnjo. Ali obstajajo sedaj pomembne gospodarske rezerve, ki bo dovolile omiliti krizo vsaj za omejeni čas? Take rezerve so obstajale v polovici petdesetih let, v času,koje dokončanje realizacije glavnih ciljev prvotne industrializacije prikazal protislovje med razvito produktivno kapaciteto (proizvodni sektor seje v industriji povečal za trikrat od 1949. leta) in nizko ravnijo družbene potrošnje; to je v trenutku, ko seje ekonomska kriza sistema komaj začela. Osnovni vir teh rezerv je izhajal iz velikih investicij, ki so se jih lotili v predhodnem obdobju. Njihova realizacija je vstopala v zaključno fazo v letih 1956-1959. Te velike investicije so tedaj postale rentabilne, kar je omogočilo dobiti relativno povečano rast narodnega dohodka, ob zmanjšanju deleža akumulacije in zvečanju deleža potrošnje. Poljedelstvo je predstavljalo drugi vir posebno pomembnih rezerv z vidika potrošnje. Zahvaljujoč industrializaciji je veliko število nepotrebne kmečke delovne sile prešlo v mesta — ali vsaj dobilo zaposlitev v mestnem sektorju. Sanacija demografske situacije na vasi je imela za posledico amelioracijo agrarne strukture in povečanje dohodka večine kmečkih lastnikov. Možnosti za povečanje mase proizvodov in poljedelskega donosa so bile torej ustvarjene. Toda stalinistična politika, ki seje sestojila iz tega, da je s silo odvzela kmetom ves presežek in jim je z druge strani grozila z razlastitvijo — ni izkoristila teh možnosti rasti, kajti tako v kmetovem interesu ni bilo nikakršno povečanje proizvodnje. Sprememba agrarne politike, ki jo je opredelila odpoved od prisilne kolektivizacije, je hkrati ustvarila pogoje, ki dovoljujejo rentabilnost produkcije znotraj sistema izsesavanja presežka na manj strogi način - torej koncesije v korist kmeta - in dovoljuje izkoriščanje rezerv; tako smo bili priča naglemu razvoju poljedeljstva brez večjih investicijskih naporov s strani države in brez radikalne spremembe tehnične baze poljedelstva. To so bile torej rezerve za povečanje potrošnje v teh dveh primerih. Samo uporaba teh rezerv je vsebovala pomembno oovečanie fondov Dotrošnie. Za birokraciio ie to bilo nuino zlo. koncesija, ki naj bi ji omogočila ohraniti oblast in razredno dominacijo v pogojih družbene in politične krize v teh viharnih letih. Na polističnem področju se razlog izrabe teh rezerv mora vmestiti v okvir splošnega revolta proti stalinističnim formam diktature; ne smemo pozabiti, najpoprej,gotovo pritisk delavskega razreda. Ta je prinesel kot rezultat povprečno rast realne mezde za 30 % iif spremembo agrarne politike, ki je omogočila rast kmečkih dohodkov. Koncesije, ki so šle v korist potrošnji, so imele za rezultat začasno olajšanje napetosti med razvito produktivno kapaciteto in nizko ravnijo družbene potrošnje. Tu je treba poiskati osnovni vzrok izboljšanja ekonomske situacije v letih 196—1959. Toda rezerve, ki so dale sredstva za povečanje fondov potrošnje, so imele svoje korenine v predhodnem obdobju; drugače povedano — v fazi intenzivne industrializacije. Sistem ni več proizvajal teh rezerv v trenutku krize; tiste iz predhodnega obdobja pa so se iztrošile. Ob koncu petletke 1956-1960 so bile produktivne sile, katerih izgradnja je bila začeta v predhodnih letih, popolnoma predane v pogon. Treba je bilo torej — da bi se lahko nadaljevala ekspanzija — ali povečati produktivnost, ali povečati investicije. Prav v tem obdobju poljedelstvo doseže plafon rasti proizvodnje pri dani tehnični osnovi, strukturi in stopnji obdavčitve s strani države. V letih 1956-1958 je poljedelska proizvodnja zrastla za 15% medtem ko je v letih 199-1960 narastla sarno za 5 %; danes komaj sledi rasti prebivalstva. Stagnacija agrarne produkcije je postala zapora za rast potrošnje. Da bi dobili trajno zmago nad krizo, je bilo treba izvesti radikalno spremembo v okviru razvoja in investicij: treba seje bilo obrniti k modernizaciji in predelavi tehnične baze poljedelstva, kakor tudi k hitri in stalni rasti industrijske proizvodnje potrošnih dobrin. Skratka treba je bilo spremeniti cilj produkcije. Medtem je birokracija uspela ohraniti politično oblast in svojo dominacijo v razrednih bojih v letih 196-1957 in si zagotoviti za leta 1958—1959 stabilizacijo svoje razredne diktature. Produkcijska razmerja, na katerih je utemeljila svojo oblast, kakor tudi razredni cilj produkcije so bili ohranjeni. V teh pogojih ne preseneča, da na samem začetku sedanje petletke, ekonomska kriza vstopa v svojo zrelo fazo, saj je izrabila ekonomske rezerve, ki so ji omogočile stabilizacijo. Sistem danes ne razpolaga z nobeno pomembno rezervo; kar zadeva težave, pa te ne izvirajo več iz stalinske agrarne politike, niti na primer iz nujnosti nagle izgradnje - in to iz osnov - oboroževalno industrije. Ekonomska kriza pripelje direktno nazaj do krize produkcijskih razmerij. Potemtakem ne obstajajo več nobena sredstva za omilitev krize. Prav nasprotno ves nadaljni razvoj industrije v pogojih produkcije za produkcijo mora poudariti protislovje med razvitimi produktiv- nimi kapacitetami in nizko ravnijo potrošnje in iz tega dejstva razvijati potek krize. Program investicij zleta 1966-1979 predvideva izgradnjo približ- no 1,5 miliona novih delovnih mest, da bi lahko sledil „demo- grafskemu pritisku" (tega je bilo treba še za zagotovitev polne zaposlitve), in predvideva investicijske izdatke od 830 do 840 milijard zlotov. To pomeni nov porast za skoraj 20% investicij glede na narodni dohodek. Kljub velikim zdatkom je rast narodnega dohodka, predvidena s planom, ocenjena na 30 % za pet let; to pomeni daje birokracija računala že pri sestavljanju plana na zaviralno akcijo sistema: v planskem obdobju šestih let se je narodni dohodek poveča za 74 %, zaposlitev za 2,4 miliona delovnih mest. in to z investicijo od 319 milijard zlotov - po ceni iz 1961. leta. Poročilo Centralnega komiteja Poljske združene delavske partije je na 4. kongresu pokazalo, da plan bazira na hipotezi stabilizacije realnih mezd; drugače povedano dimenzije fonda akumulacije so fiksirane na sami meji inflacijske zapore. Toda izkušnja kaže, da stvarna realizacija investicijskega programa zahteva občutno višje izdatke, kot pa so tiste, ki jih predvideva plan. Potemtakem bodo šli ali preko inflacijske zapore, kar bi potisnilo realne mezde dokaj pod družbeno nujni minimum, ali pa ne bo realiziran investicijski program, kar bo povzročilo ponovno 703 upočastnitev rasti dohodka in nevarno povečanje brezposelnosti. Tako v prvem kot v drugem primeru je poglobitev krize neizbežna. Produkcijska razmerja, utemeljena na birokratski lastnini, so se transformirala v težavno verigo za razvoj produktivnih sil; vsak dan, kar bodo obstajali, se bo kriza samo zaostrovala. Edina in neizbežna rešitev te krize je ukinitev teh produkcijskih razmerij in s samim tem ukinitev dominacije birokratskega razreda. VI Produkcijska razmeija v kmetijstvu in sedanja kriza Produkcijska sredstva v poljskem kmetijstvu temeljijo na kmeto- vem zasebnem lastništvu in na državni monopolizaciji tržišča. (Država je dejansko edini dobavitelj industrijskega blaga podeželju in kupuje največji del kmetijske proizvodnje.) Leta 1961 je proizvodnja za trg dosegla 60,8 % neto proizvodnje zasebnih kmetij. (Neto proizvodnja je tisti del celotne proizvodnje, ki ostane po odvedenih materialnuh stroških). Te kmetije so popolnoma odvisne od tržišča, čeprav jih obdelujejo družine, ki pridelujejo večino hrane za svoje lastne potrebe. Ta odvisnost se poraja iz enega od dveh popolnoma različnih vzrokov. Omenjena kmetija ie lahko specializirano, strokovno vodeno podjetje, ki proizvaja zgolj za tržišče; v tem primeru se potrebe družine, ki jo obdeluje, zadovoljujejo preko tržišča. Lahko pa je omenjena kmetija na nizki razvojni stopnji; tedaj neugodno razmeije med cenami kmetijskih in industrijskih proiz- vodov povzroča finančne pritiske na družine, ki hočejo obdržati kmetije, ter jih sili k manjši potrošnji. Po podatkih o kmetijah, ki posredujejo svoje obračune IER-u (Inštitut za kmetijsko ekonomijo); in le-te so bolj situirane od povprečnih; izdatki kmečkih družin za hrano in obleko naraščajo z velikost njihovih kmetij. Razen v porabljeni vsoti za hrano in obleko, ni v izdatkih med različnimi skupinami zaznavnih razlik. Ce pa iz celotne vsote izdatkov izločimo izdatke za meso, postanejo razlike osupljive. V obdobju 1961-1962 je bila poraba mesa na osebo na kmetijah do 3 ha (teh je 44,6 odstotkov, 26,2 kg, na kmetijah od 3 do 7 ha (28,9 % vseh kmetij) je bila 27,7 kg, na kmetijah od 10 do 15 ha (7 % vseh kmetij) 39,3 kg in na kmetijah, ki merijo nad 15 ha (2,8 % kmetij) 46,6 kg. Vedeti moramo, da jedilnik A (še ustrezen) vsebuje 37 kg govedine in svinjine letno na osebo. Torej, 8 % kmečkih družin, ki so glavni pridelovalci mesa, zaužijejo manj, kot je goli fiziološki . minimum. Tako ni nič presenetljivega, če se razlike v dohodkih najprej pokažejo v različni porabi mesa. Poleg potrošnje mesa se tudi potrošnja krompiija precej razlikuje v različnih skupinah. Boljši je življenjski standard, manjša je potrošnja. V kmečkih družinah se dogaja ravno nasprotno. V obdobju 1961-1962 je bila poraba krompiija v družinah, ki imajo manj kot 3 ha, 216 kg na osebo, na kmetijah od 3 do 7 haje bila 217 kg, 251 kg na kmetijah od 10 do 15 ha in 296 kg na kmetijah, ki merijo nad 15 ha. Iz prejšnjih podatkov bo razvidno, da odvisnost kmetije od tržišča ne povečuje porabe, temveč kmečkim družinam omejuje osnovno porabo. Kaj torej sili kmečke družine, da do takšne meje omejujejo osebno porabo? Prvič, neposredni finančni pritisk. To so davki in obvezne oddaje pridelkov državi. Obvezne oddaje so seveda plačane, vendar po polovičnih cenah, ki veljajo na prostem tržišču. Leta 1961 so družine, ki so posredovale obračun, od obvezne oddaje zaslužile samo 7 % svojega dohodka. To pomeni, da si je država skozi obvezne oddaje prilastila 7 % vrednosti prodanega pridelka pov- prečne kmetije. Isto leto so davki znašali 7,5 % dohodka od proizvodnje povprečne kmetije. Drugi činitelj je pritisk državnega monopola na tržišče. Država je edini dobavitelj vsega, kar kupujejo kmetje na tržišču. Je tudi kupec. Leta 1961 je bilo 76% dohodka prodanih kmetijskih proizvodov iztrženo s prodajo državi (od tega 7 % obveznih oddaj) Poleg obveznih oddaj, država kupuje pridelke tudi pogodbeno ir neobvezno, po 30 % nižji ceni kot je na prostem tržišču. Kaj sili kmete k „prostovoljni" prodaji večjega dela pridelki državi pod neugodnimi pogoji? V nekaterih območjih sta pogodbeni in neobvezni nakup edini obliki prodaje. Še en činitelj igra odločilno vlogo - pritisk, ki ga izvaja država kot edini dobavitelj bistvenih industrijskih proizvodov za kmetijstvo in za kmečke družine. Samo kmetje, ki podpišejo državno pogodbo, smejo kupiti premog, ki je neobhodno potreben v živinoreji (zagotavlja 69 % vsega dohodka povprečne kmetije), in. resnično, umetna gnojila. Vladajoča birokracija izkorišča državni monopol nad tržiščem za odpiranje umetnih „škarij cen" in za odliv ekonomskega presežka podeželja. Danes obstaja velika zaskrbljenost, kar je prav, zaradi škarij cen, to je, zaradi izgub podeželja, ki jih povzroča neugodno razmeije med cenami kmetijskih in industrijskih proiz- vodov (v primeijavi s Poljsko med obema vojnama). Primeijajmo cene (v kg rži) nekaterih industrijskih proizvodov, ki so jih kmetje kupovali v obdobju 1927-1928 s cenami iz leta 1962. V obdobju 1927-1928 so kmetje plačali ekvivalent 100 kg rži za plug, danes velja plug 112 kg rži po cenah neobvezne ali pogodbene prodaje (to je 69 % dohodka, ki ga dobi povprečna kmetija s prodajo pridelka) ali 73,3 kg po cenah na prostem tržišču (24 % dohodka kmetije). Pred vojno so kmetje plačali ekvivalent 31 kg rži za 100 kg superfosfata, danes plačuje ekvivalent 47 kg rži po cenah neobvez- ne prodaje in 31 kg po cenah prostega trga. Par čevljev je pred vojno stal ekvivalent 99 kg rži; danes stane 133 kg po ceni neobvezne prodaje ali 90 kg po ceni na prostem tržišču. Kmet je plačeval 36 kg rži za (nečitljiva številka) slakoija, danes plačuje 53 kg po cenah neobvezne prodaje in 36 kg po cenah prostega trga. Medtem se je produkcijska kapaciteta industrije povečala za 600% v primeijavi z letom 1928, produktivnost še za več, produkcijski stroški pa so se v industriji zmanjšali bolj kot v kmetijstvu. Umetno nizke cene kmetijskih proizvodov so poglavit- no sredstvo za prisvajanje ekonomskih presežkov, ki niso pridoblje- ni s povečano kmetijsko proizvodnjo, temveč z zmanjšano porabo življenjskih potrebščin kmečkega prebivalstva. Razen tega, ta metoda omejuje možnost reinvesticij kmetij. Kaj povzroča to težnjo? Omenili smo že (Poglavje III), da je s stališča birokracije nakup hrane od kmetov komponenta kupne cene delovne sile v industrij- skih in uslužnostnih sektoijih. Videli smo tudi, da je s stališča birokracije proizvodnja za potrošnjo (kije po sili razmer kmetijske- ga značaja) nujno zlo, kakor hitro je proizvodnja sama sebi namen. Torej, za dosego tega razrednega cilja, nivo zaposlenosti in minimalni življenjski standard določata obseg kmetijske proizvod- nje. Zato ni cilj doseči visoko rast razvoja kmetijstva, ampak obdržati osnovne prehrambene artikle za delavce v industriji, gradbeništvu, prometu in v uslužnostnih dejavnostih na minimalni ceni. Sistem odtekanja presežkov zasebnih kmetij z nižanjem prodajnih cen njihovih proizvodov (s tem se omejujeta kmetova potrošnja in reinvesticjska možnost) je torej sredstvo za nižanje cene delovne sile in izvira iz razrednega cilja proizvodnje. Tako je izkoriščanje kmetov posledica izkoriščanja delavcev in je močno povezano s sedanjimi proizvodnimi odnosi v industriji. Kljub temu je življenjski standard poljskih kmetov danes izrazito višji kot med obema vojnama. Isto velja za celotno produktivnost in predvsem za produktivnost na osebo. To je rezultat indu- strializacije dežele, ki je rešila podeželje velike ekonomske bede v medvojnem obdobju (preobljudenost podeželja): na milijone pre- sežnih ljudi se je preselilo v mesta, ali si je vsaj našlo delo in zaslužek izven kmetijstva. To seje dogajalo v obdobju 1949-1955. Vendar pa je takrat politika nasilnega prisvajanja kmetijskih presežkov in grožnje kmetom z nasilno kolektivizacijo, to je z razlaščanjem, onemogočila priložnost povečanja kmetijske proiz- vodnje in potrošnje kmetov, ki se je odprla ob rešenem problemu presežka podeželskega prebivalstva. Politika kolektivizacije je bila leta 1956 opuščena in metode prisvajanja presežkov so se spremenile — administrativni in policij- ski pritisk sta bila zamenjana z ekonomskim „pritiskom državnega monopola na tržišču in s „škarjami cen". To je bilo popolno popuščanje, podarjeno kmetom proti svoji volji, dopuščalo jim je uporabo rezerv, nastalih z odpravo problema presežka podežel- skega prebivalstva, za večanje tako proizvodnje kot potrošnje. Toda odnos med kmetijskimi proizvajalci in državo se v bistvu ni spremenil. Še vedno temelji na prisvajanju ekonomskih presežkov po novih metodah — in bolj na omejevanju kmetove potrošnje za osnovne življenjske potrebščine kakor na razvijanju kmetijskega gospodarstva. Ne more biti drugače, dokler se odnosi v industriji ne spremenijo. Zato se je rast kmetijske proizvodnje upočasnil- in dejansko ustavila — po tem, ko so bile v šestih letih ustvarjene rezerve izčrpane. Celotna kmetijska proizvodnja se je v letih 1956 -1960 dvingila za 20 %, od tega so bile dosežene tri četrtine v letih 1956-1958. V zadnjih štirih letih (1961-1964) je kmetijska proizvodnja komajda sledila porastu prebivalstva, občasne fluktua- cije pa so postale ekonomske katastrofe. Spet se je pojavil zastoj, toda za razliko od obdobja 1949—1955 danes ni ustvarjenih novih rezerv, ki bi služile kot osnova za pospešen nadaljnji razvoj. Plan za obdobje 1966 - 1970 načrtuje stalno raven zaposlenosti v zasebnem sektorju kmetijstva in zmanjšanje obdelovalnih površin. Današnja stagnacija v kmetijskem gospodarstvu ne izhaja iz „nepravilne kmetijske politike", to je, iz znanih metod odtekanja ekonomskih presežkov, temveč iz bistva tovrstnega prisvajanja, ki jemlje kmetijskemu gospodarstvu vse materialne predpogoje za njegov razvoj. (Sklad za razvoj kmetijstva ne zdravi tega položaja. Cena uporabe zadružnega traktorja za obdelavo 1 ha zemlje je po veljavnem ceniku 220 zlotov, ekvivalent 100 kg rži po ceni neobveznega trga in je enaka ceni enolistnega pluga. Ta način mehanizacije je za večino kmetij predrag, v obdobju 1952 — 1962 pa je bil Sklad za razvoj kmetijstva izkoriščen le 22 %). Kriza v kmetijstvu izhaja neposredno iz obstoječih proizvodnih odnosov. Kakšni so izgledi za prihodnost? Za odgovor na to vprašanje moramo upoštevati faktor, ki smo ga prezrli potem, ko smo zaključili razpravo o odnosih med kmetijskimi proizvajalci in državo, to je socialna deferenciacija kmečkega stanu. Leta 1960 so majhne kmetije (med 0,5 in 5 ha) predstavljale 52,5 % vseh kmetij (s kmetijami, manjšimi od 3 ha, ki so predstavljale več kot 40%) in so zavzemale 27,5 % obdelovalne površine. Kmetij z več kot 10 ha je bilo 10,7% in so zavzemale 32,6% obdelovalne površine. Največje kmetije (nad 15 ha) imajo verjetno največji delež, a Urad za statistiko ne navaja podatkov. Na vsakih 100 majhnih kmetij je 87,5 glav živine in 23,3 konje in pa 590 glav ter 216,2 konjev na vsakih sto kmetij nad 15 ha. Po študiji Inštituta za kmetijsko ekonomijo iz leta 1962 je bilo 98 zasebnih traktorjev na vsakih sto vasi. Vse te traktorje pa so posedovale kmetije nad 15 ha velikosti. Podatki o strukturi in opremi kmetij kažejo kapitalska razmerja v zametku. Kljub vsemu je proces koncentracije lastnine zelo počasen in dnina igra pri tem neznatno vlogo; komaj 3 % kmetij se poslužuje tega) največ 300 dni letno). Kaj je temu vzrok? Kapitalistična kmetija se lahko razvija pod naslednjimi pogoji: 1) največ kmetije morajo imeti dovolj sredstev za akumulacijo; 2) obstojati mora velika ponudba poceni zemlje, ki nastane zaradi propada majhnih kmetij; 3) obstojati mora obilna ponudba cenene kmetijske delovne sile. V letih 1950-1955 je obstajalo izkoriščanje podeželja v glavnem v obveznih oddajah in v davkih, ki so se višali glede na velikost kmetije. Vse to in še anti-kulak politika so odvzeli velikim kmetijam akumulacijska sredstva in jih privedli celo do stečaja. Po letu 1956 se odliv kmetijskih presežkov izvaja s škarjami cen, ki jih uravnava monopol države nad tržiščem. Ta način izko- riščanja prizadene vse kmetijske proizvajalce enako, zato ga bogatejši, ki imajo sredstva za akumulacijo kapitala, lažje prena- šajo, medtem ko je to za najrevnejše kmetije težko breme. Če bi se množica majhnih kmetov soočila istočasno z izgubo dodatnih kmetijskih dohodkov in s široko odprtimi škarjami cen, bi postala finančna bremena nevzdržna in prisiljeni bi bili v stačaj. To bi imelo za posledico veliko ponudbo poceni zemlje in delovne sile, ki sta bistveni za kapitalistično kmetijstvo. Zaposlovanje kmetov v državnih podjetjih rešuje večino majhnih kmetij pred stečajem in ovira vzpostavljanje kapitalističnih odno- sov na podeželju. Takoimenovani kmetje-delavci predstavljajo 26 % vseh zaposlenih v državnem sektorju, njihove kmetije pa 45,5 % vseh zasebnih kmetij v deželi. Presežek delovne sile se je v veliki meri absorbiral z zaposlitvijo ljudi z majhnimi kmetijami v industriji, ki pa še naprej živijo na podeželju. Redukcija delovne sile, ki seje zadnja leta pojavila v industriji, je pokazala, da so kmetje - delavci kot skupina še posebej izpo- stavljeni nevarnosti brezposelnosti. Istočasno smo lahko leta 1962 prvič po vojni opazili 15 % padec cene delovne sile na podeželju. Investicijski plan za_ obdobje 1966-1970 načrtuje 1,5 milijona novih delovnih mest. Četudi bo plan realiziran, bo število delovnih mest manjše kot prirastek delovno aktivnega prebivalstva. Z brezposlenostjo in resnim pritiskom na tržišče delovne sile je kaj lahko napovedati, da bodo dobili možnost zaposlitve najprej tisti, ki žive v industrijskih središčih in kmetje-delavci bodo prve žrtve brezposlenosti. Zato je utopično pričakovati, da bo vzdrževan sedanji nivo zaposlenosti v zasebnem kmetijstvu, četudi bo plan izpolnjen. Vendar pa se zdi malo verjetno, da bo izpolnjen, saj se bodo, kot običajno, načrtovana investicijska sredstva izkazala kot neustrezna za realizacijo materialnih naložb. Kakor hitro bo vsota investicijskega sklada, določena tako visoko, kot bo to dopuščala inflacijska ovira, bi lahko imelo njeno povečanje resne posledice. Ne-realizacija načrtovanih materialnih naložb bi pomenila kata- strofalno rast brezposelnosti, ki bi se najprej odrazila v množični brezposelnosti kmetov — delavcev. Kot smo videli, visok odstotek kmetov — delavcev zadržuje presežek kmečkega prebivalstva in tako koristi številnim majhnim kmetijam; ter je glavna ovira za vzpostavljanje kapitalskih razmerij. V določenem času bo vedno večja kriza v industriji neizogibno povzročila ponovni presežek delovne moči na podeželju brezposel- ni kmetje-delavci (in stečaj mnogih majhnih kmetij. To bi pomenilo tako delno obnovitev prenaseljenosti (korak nazaj v primeijavi z dosežki podeželja med obdobjem industrializacije), kakor tudi ustvarjanje pogojev za preobrazbo najbogatejših posesti v kapitalistične kmetije. Očtino je torej, da je kriza kmečke ekonomije neločljivo povezna z ekonomsko krizo bazične industrije in se lahko v kontekstu sedanjih produkcijskih razmerij samo poglobi. Tako je edini izhod iz krize v kmetijstvu in v celotni ekonomiji odprava produkcijskih razmerij na katerih temelji vlada in v celotni ekonomiji odprava produkcijskih razmerij na katerih temelji vlada birokratskega razreda. VII Prva anti-birokratska revolucija 1956-1957 V najin dokument sva nametavala vnesti tudi poglavje, posve- čeno analizi razrednih bojev v času 1956-1957. Rezultat intèr- vencije MSW (politične policije) pa je, da ga nisva imela časa napisati. Kljub temu misliva, daje zaželjeno, da podava kratek oris osnovnih tez tega nenapisanega poglavja, zato ker je pomemben za razumevanje našega političnega položaja, in ker je poskus razu- mevanja tako oktobrskih dogodkov, kakor tudi vzrokov propada leve težnje in poraza revolucije iz leta 1956 osnovno izhodišče za razvoj najinih stališč. Mednarodna kriza stalinizma, prva faza splošne krize birokratske diktature, je izbruhnila v 50-ih letih. To je vodilo do prvih revolucionarnih delavskih demonstracij: splošna stavka v Nemški demokratični republiki, demonstracije in poulični boji v Berlinu 70 5 17. junija 1956, vrsta stavk v koncentracijskih taboriščih v Sovjetski Zvezi, poznanjski dogodki junija 1956 in prva anti-bi- rokratska revolucija na Poljskem in na Madžarskem. Ekonomski vzrok takratnih dogodkov je nastal zaradi začetne splošne ekonomske krize sistema. Po zgraditvi ekonomske infra- strukture in zaposlitvi presežka delovnsile, je postalo nasprotje med razvito produktivno kapaciteto in nizko ravnijo splošne porabe očitno. V teh okoliščinah mnogi niso mogli več pričakovati osebnega družbenega napredovanja za boljše življenje; takšni upi so bili zdaj odvisni od materialnega, družbenega in kulturnega izboljšanja posameznih družbenih slojev, katerim so pripadali. Posebni družbeni interesi kmečkega prebivalstva, prisilno prikrajša- nega za presežke delavcev, z mezdami ki niso zadostovale za življenje, in interesi relativno slabo plačanega nadzornega osebja brez vsakršne moči odločanja, so se v vsakem primeru zgostila v nekakšno povečanje potrošnje, kar pa ni bilo v skladu z biro- kratskim razrednim ciljem produkcije. Kakor hitro so ti posebni razredni interesi imeli odločilen pomen v ekonomskem in družbenem življenju ter v individualni zavesti, je celotna družba prišla v konflikt z vladajočo birokracijo. Stalinistični sistem absolutne policijske diktature, kije skušal vsem družbenim razredom in slojem odvzeti vsakršno možnost obliko- vanja lastnih interesov in boja za njih pridobitev, je postal predmet vsesplošnega sovraštva in izzval je upor namesto pokornosti. Ta oblika diktature ni bila več učinkovito orodje birokratske vlade, zato jo je bilo nesmiselno podpirati. Prišel je čas za Dvajseti kongres (Sovjetske komunistične partije). Ko se je v prvi fazi poloma ekonomije sistema pojavila družbena kriza, je industrija imela zadostne rezerve še iz obdobja primitivne industrializacije. O tem smo govorili v prejšnjih poglavjih, omenimo naj samo, da so bile te rezerve namenjene potrošnji in so bile sproščene zaradi grožnje sistemu in direktnega pritiska delavcev. Samo te rezerve so, kljub vsemu, omogočile začasno stabilizacijo in nekaj reform znotraj sistema. To je bilo objektivno sredstvo, s katerim je birokracija lahko obdržala in okrepila svojo razredno oblast. Vseeno je bil potreben čas, daje ta potencial vpletel v igro. Zato je morala birokracija uporabljati politična sredstva, daje v kratkem času okrepila svojo oblast v deželah, kjer je izbruhnila revolucija, v upanju, da lahko doseže dolgotrajno trdnost, osnovano na izko- riščanju ekonomskih rezerv, ki jih je imela na razpolago. Madžar- sko birokracijo je rešila sovjetska oborožena intervencija. Uspeh intervencije paje bil pospešen zaradi nenadnega zastoja revolucije na Poljskem; zavlačevanje družbene križe v Sovjetski zvezi in nerevolucionarna situacija na Češkoslovaškem sta izolirali madžar- sko revolucijo. Na Poljskem je birokracija obdržala oblast na miren način. Kako ji je to uspelo? Izid revolucije je odločen z bojem med dvema osnovnima družbenima razredoma: med delavskim razredom jn birokracijo Poznanski dogodki so to čisto jasno pokazali. Vodilna vloga delavskega razreda, kot najmočnejša in dosledno proti- birokratske sile v družbi, je predpogoj za zmago revolucije. Da bi bil delavski razred sposoben odigrati vodilno vlogo, se mora zavedati svojih lastnih ciljev in jih oblikovati v političen program. Kot razred, ki se bori za oblast, mora organizirati svojo stranko (stranke). To, kar imenujemo Oktobrska levica, po večini sestavljena iz naravnih vodij delavcev, mladine in ntelektualcev, bi lahko bilo zarodek politične avantgarde delavskih množic. Levica se je razlikovala od liberalne tendence predvsem v svojih predpostavkah o delavskih svetih, v katerih je videla temelj novega produkcijskega odnosa in okvir za nov politični režim. Toda bila je heterogena. Ni se razlikovala od tehnokratske smeri v pogledu delavskih svetov (zahteva, da delavski sveti vodijo tovarne, ni prestopila okvirov tehnokratskega programa.), niti od liberalnega krila birokracije glede nacionalne politike. Kot izrazito proletarsko gibanje se ni jasno razmejila od splošne proti-stalinistične trorite. Zato je bila levica popolnoma nezmožna zasnovati svoj politični program, organizirati propagando zanj med množicami ali ustanovti stranke. Nezmožna je bila pretvoriti se v neodvisno politično silo in se izogniti temu, da je postala zgolj levičarska opora liberalnemu krilu birokracije na oblasti. 8. plenum CK PZDP je bil zmagovit za liberalni del birokracije. Le-ta je predlagal ublažitev družbene krize in okrepitev sistema z notranjimi reformami, ekonomskimi koncesijami, s prevzemom vodstva množičnega gibanja, da bi gibanje obdržal v mejah, varnih za sistem. Izbrali so priljubljeno ljudsko vodstvo in predstavili platformo reform ter obljub, bistvenih za cilje birokracije. Opustitev kolek- tivizacije in reforma kmetijske politike sta ustrezali težnjam podeželja (čeprav sta bili namenjeni predvsem interesom bogatih kmetov), Razširitev sektorja zasebnih podjetij je zadovoljila drobno buržuazijo. Soglasje s cerkveno hierarhijo je odpravilo pomemben činitelj politične napetosti in ustavrilo nove priložnosti za politič- no propagando (volilno soglasje z Wyszynskim). Politika povišanja plač in dohodkov tovarniškim direktorjem in tehnikom, ki so jo dosledno izvajali po oktobru, je imela težnjo zapreti tehnokrate v sistem. Kritika šestletnega plana in objava nove ekonomske politike sta vzbudili splošno upanje na izboljšanje življenjskega standarda. Prvenstveno pa je prineslo novemu vodstvu popularnost narod- nostno vprašanje. Množice so začele novo izvoljeno vlado jemati za svojo. Po drugi strani pa delavskemu razredu niso obljubili niti zvišanja plač, ki si ga je kasneje priboril. Delavski sveti v tovarnah so bili sprejeti kot fait accompli, vendar pa niso dobili realnih pravic, novo vodstvo birokracije je najprej tiho, nato odkrito nasprotovalo njihovemu razvoju. Oktober 1956 pa ni bil samo mesec 8. plenuma, temveč tudi mesec, ko je dosegla revolucija svoj višek. V naslednjih mesecih se je novo vodstvo znašlo brez vsakršnega sredstva za zadušitev revolucije s silo. Edini način, da ostane na oblasti, je bil z manevri in koncesijami si pridobiti splošno avtoriteto, zaupanje in prevlado nad množicami, dokler ne bo ekonomska stabilizacija privedla do zmanjšanja družbene krize in takrat bo državni aparat lahko obnovil represivno Silo ter kontrolo nad družbo. Oblikovanje programa in organizacija gibanja okrog le-tega za boj proti vladi liberalne birokracije, sta bila edina pot za širjenje revolucije. V tem odločilnem trenutku levica ne samo, da ni predstavila takšnega programa, ampak je celo podprla glavno proti- revolucionarno silo - liberalno birokracijo. Velik ugled, ki so ga uživali levičarski bojevniki v svojem okolju, se je prenesel nanovo vodstvo. Na ta način je levica pomagala birokraciji na oblasti ter pripravila teren za svoj politični propad in za poraz revolucije. Spomladi leta 1957 je vodstvo s tribune Devetega plenuma že lahko proglasilo bitko „dveh front" za ponovno vzpostavitev monolitnega režima, za odprto obsodbo idej o razširjanju delavskih svetov, Narodni kongres delavskih svetov pa je imenovalo „anar- histična utopija". Jeseni leta 1957 je birokracija že lahko začela to odločilno bitko. Najprej so v Lodzu s policijskimi metodami zatrli stavko tramvajskih delavcev, nato so ustavili študentski časopis ,,Po prostu'Xl) in nadaljevali s policijsko obsodbo množičnih demon- stracij v Varšavi (4. do 10. julija, 1957), ukinili so svobodo tiska in naredili čistko v partiji — odpravili so svobodo notranjih diskusij in obnovili njen monolitni značaj. Končno so spomladi leta 1958 prišli umirajoči delavski sveti pod partijsko kontrolo; neposredno (1) Po prostu (Odkrito govorjenje) je bil študentski časopis, kije izražal mnenja lçvièarskih bojevniških lementov v gibanju Oktober 1956.11.9. 1957 je Gomulkova vlada preprečila njegovo tiskanje z obtožbo pesimizma in z obtožbo, da ni objavila uspehov vlade. Oktobra 1957 so časopis ukinili. Po študentskih protestnih demonstracijah v Ladzu in Krakowu, je Gomulka izključil urednike časopisa iz Poljske komu- nistične partije. Ta ukinitev je bila, po relativni liberalizaciji v pooktobrskem obdobju, pomemben korak k ostrejšemu režimskemu nadzoru.) 106 preko tovarniških komitejev in posredno preko sindikalnega aparata (ustanovitev takoimenovanega Kongresa neodvisnih delav- skih sekcij). Tako so bile vse oktobrske zmage, ki so šle dalj kot reforma znotraj sistema, likvidirane, Oktobrska levica pa je bila dokončno uničena. Uporaba ekonomskih rezerv in povečanje realnih mezd, ki so si ga izbojevali delavci, sta ustvarila osnovo za stabilizacijo — reformirane diktature birokracije. Kot smo videli, so bile rezerve prehodnega značaja. Produkcijski odnosi se niso spremenili. Zato je ekonomska kriza prešla v zrelo fazo takoj, ko so bile rezerve proti koncu zadnjega petletnega obdobje izčrpane. S ponovno ekonom- sko krizo seje pričela splošna družbene kriza. VIII Splošna družbena kriza sistema Zgodovina je mnogo režimov, ki so preživeli dolga stoletja, zasnovala — na nepravičnosti. Noben režim še ni padel zgolj zaradi tega, ker je izkoriščal in zatiral množice. Noben razred pa se ne more dolgo obdržati na oblasti, če njegov režim temelji zgolj na sili. Svojo oblast dolguje družbenim prednostim, izhajajočim iz programa, ki ga sam izvaja; te prednosti pa mu dovoljujejo, da vsiljuje svoja mnenja, ideje, moralno avtoriteto — skratka svojo hegemonijo — na druge razrede in družbene sloje. Če tega ni, niti bajoneti ne rešijo situacije. Kaj mora vladajoči razred zagotoviti drugim razredom in družbenim slojem, da bi dobil njihovo neizgibno potrebno podpo- ro, in da bi „obvladoval njihov duh"? V okvirih sistema mora zagotoviti vsaki družbeni skupini, da doseže tisto, kar pojmuje kot minumum uspeha - izboljšanje materialnih in kulturnih pogojev za svoj razvoj, možnost družbenega napredovanja; vse to paje odvisno od ekonomskega razvoja. Kajti, dokler so produkcijska razmeija, na katerih temelji razredna vladavina birokracije, v obdobju intenzivne industrializa- cije podpirala hitri razvoj ekonomije, je velik družbeni napredek izboljšal položaj milijonom ljudi, dvignil kulturno raven celotne družbe in s tem zagotovil stabilen družbeni temelj birokratski hegemoniji. Mobilizacija množic je v obdobju po-oktobrske stabi- lizacije ustavljena, delavci in skoraj vse družbene grupacije pa so dosegle znatno povišanje dohodkov. Kaj lahko zdaj, v času ekonomske krize sistema, birokracija zagotavlja drugim razredom in družbenim slojem? Delavci so iz objektivnih vzrokov poglavitni sovražnik birokra- cije. So na dnu družbene hierarhije. Gospodujejo jim vsi, od paznikov do premiera, oni nikomur. Eksploatacija delavcev je materialna baza sistema in s tem celotnega vladnega aparata, prisila pa je usmeqena predvsem proti delavskemu razredu in uporabljena za politično zaščito eksploatacije. Tako je bilo včasih in tako je sedaj. V letih 1949 - 1955 in 1956 - 1959 seje položaj delavcev izboljšal, čeprav vedno na drugačen način. Uradna statistika, ki smo jo že navajali (glej poglavje III.) kaže, da se je dejanski dohodek na osebo v družinah industrijskih delavcev povečal za 2,6% v obdobju 1960 - 1963, to se pravi, v povprečju za 0,6% letno. Če upoštevamo 1./ skrito rast življenjskih stroškov zaradi spremembe tipov izdelkov in 2/ dejstvo, da so podražitve v zadnjih letih prizadele v glavnem življenjsko nujne potrebščine, (kar zavzema pretežni del proračuna revnih družin), vidimo, da je življenjski standard delavcev v zadnjih štirih letih kazal Znake upadanja. To občutijo predvsem družine, ki niso imele prednosti za družbeno napredovanje in v katerih se število tistih, ki zaslužijo, ni povečalo. Kot smo že omenili, plan za obdobje 1966 - 1970 zagotavlja 1,5 milijona novih delovnih mest za ogromno ceno — od 830 do 840 miliard zlatov za investicije. Vendar pa bo, po demografskih izračunih (Holtzeijev članek, objavljen v Trybuna Ludu pred petnajstim plenumom CK PZDP), število delovno aktivnega pre- bivalstva doseglo 2 milijona. To pomeni, da bo 500.000 delovnih mest premalo, tudi če bo plan izpolnjen. Na Četrtem partijskem kongresu niso obljubili povišanja dejanskih mezd, a iz objavljenih podatkov (28 % povečana osebna poraba, 18 % povečana zaposli- tev) lahko razberemo, seveda, če bo plan popolnoma izpolnjen, da se bodo v naslednjih petih letih plače povečale za približno 10%, kar pomeni okrog 2 % letno. Kot je pokazal profesor Kalecki, pa nujno povišanje čez leto absorbira 2 % mezdnega fonda, istočasno se povečujejo razlike med plačami delavcev, starejših kadrov, inženeijev in tehničnega osebja. V času 1960 — 1963 se je po uradnih podatkih povečal dejanski dohodek na osebo za 11,6 % v družinah tehničnih kadrov v industriji in za 2,6 % v delavskih družinah. V poročilu CK za 4. partijski kongres je bilo omenjeno, da je sklad za investicije oblikovan tako, da bo lahko realizirana vsaj „stabilizacija dejanskih mezd", to se pravi, da so zastavljene na meji inflacijske bariere. Torej, dejanske mezde delavcev bodo nujno podvržene rahlemu upadanju v naslednjem petletnem obdobju, če bo plan uresničen. Še nikoli pa, v dvajsetletnem obstoju Poljske ljudske republike, investicije niso ustrezale predpisanim vsotam in še nikoli niso bile pravočasno izvedene. Nič ne kaže na to, da bo naslednje petletno obdobje v tem pogledu izjema. Vsota 840 milijard zlotov se bo po vsej verjetnosti izkazala kot nezadostna za realizacijo materialnega programa investicij, neuspeh programa pa bi pomenil visoko povečanje nezaposlenosti. Če bodo te vsote črpane iz fonda potrošnje, dejanske mezde ne bodo stabilizrane, ampak se bodo proti pričakovanjem znatno znižale. Vsota, ki lahko z nižanjem mezd dopolnjuje akumulacijski fond, je kljub vsemu omejena s političnimi in ekonomskimi načrti. Torej je verjetnost, da kljub vsemu investicije ne bodo realizirane, in da načrtovanih J ,5 milijona novih delovnih mest ne bo pravočasno ustvarjenih. Število brezposelnih bo preseglo pol milijona. Visoka brezposelnost bo verjetno prisilila gospodarje eko- nomije, da bodo, kljub pomanjkanju delovnih mest, zaposlili oei brezposelnih. V tem primeru se bodo povečale dejanske mezde, ne pa tudi produkcija. To bo povzročilo zmedo v ravnotežju tržišča, cena raste, dejanske mezde se še naprej nižajo, na sto tisoče delovno sposobnim ljudem pa ne bo našlo zaposlitve. Če kriza raste, je potemtakem jasno, ne samo, da sistem jemlje delavcem vsako upanje za izboljšanje njihovih materialnih pogojev, temveč se izkaže kot nesposoben zagotoviti sedanji nivo mezd in zaposlenosti v prihodnje; z drugimi besedami, ne zagotavlja jim varnega j ut rij šnjega dne. Z obravnavanjem splošne potrošnje kot nujnega zla, skuša birokracija ohraniti mezde mnogih kategorij na ravni, kije nujna za življenjski minimum. To ne velja samo za delavce v industriji, gradbeništvu in transportu, temveč tudi za večino delavcev v komunikacijah, za pisarniško osebje mestnih trgovskih uradov, za zdravstvene službe, za šolstvo in za nižje sloje državne administra- cije. Glede na materialni položaj in izglede za prihodnost, se ta množica slabo plačanih ljudi le malo razlikuje od delavcev. Vse, kar smo do zdaj povedali o materialnih življenjskih pogojih delavcev v obdobju ekonomske krize sistema, velja za večino zaposlenih v nekmetijskem sektorju. Industrializacija je prinesla znatno izboljšanje družbenega in kulturnega življenja delavcev, pripomogla je k večji splošni izo- brazbi in omogočila vsem mladim brezplačno višje šolanje. Mnogo teh pridobitev — nizka cena najemnina državnih stanovanj, brezplačna medicinska oskrba, socialne usluge, itd. - so ob nizkih plačah delavcev bistveni sestavni del zgodovinsko determiniranega osnovnega standarda. Pod pritiskom krize, birokracija najprej zmanjša investiranje v „ljudi" in to močno prizadene najrevnejše sloje družbe — delavce, nizko plačane uslužbence in najrevnejši del kmetov. Kljub izredno slabim stanovanjskim pogojem, se Poljska na lestvici uvršča na eno izmed zadnjih mest v Evropi glede na gradnjo 107 stanovanj. Še več, zdaj prehajamo na sistem gradbenih zadrug, ki morajo v naslednjem petletnem obdobju zgraditi 60% vseh bivališč. Na ta način se stroški gradnje prenesejo iz državnega proračuna na zasebna sredstva prebivalcev. To pomeni, da bo stanovanje na razpolago tistim, ki ga lahko plačajo, in ne tistim, ki ga najbolj potrebujejo. Možnosti za pridobitev državnega stano- vanja so iluzija, delavec, čigar mezda komaj pokriva dnevne izdatke, ne more stanovanjsko varčevati. Zmanjšanje izdatkov za kulturne dobrine in vedno višje cene blaga in uslug kulturnega značaja so vzrok nazadovanja Širjenja kulture. Gledališke predstave so slabše obiskane, število natiskanih knjig in revij - vključno z učbeniki - se je izredno skrčilo. To posebej občutijo delavske družine, ki živijo na življenjskem minimumu, zanje dražja vstopnica za gledališče ali kino, dražje knjige in revije, itd. pomeni odpovedati se številnim osnovnim kulturnim ugodnostim. Zmanjšani izdatki za višje izobraževanje - predvsem za štipendi- je, študentske restavracije in domove — bodo naredili študij za delavsko in kmečko mladino ter za mladino iz majhnih mest težko dostopen. Odstotek delavskih in kmečkih otrok v institucijah višjega šolstva upada - finančne omejitve omejujejo njihovo pravico do šolanja in s tem možnosti napredovanja. Poglabljanje krize neizogibno povzroča slabše pogoje delavcev v proizvodnji. Nastajajoča grožnja brezposelnosti vodi vodilne kadre do večje samovolje in omogoča uradnikom, da izvajajo večji pritisk na delavce. Včasih so vladni uradniki radi nosili modre delovne halje — z veseljem so razglašali svojo pripadnost delavskemu razredu; podeljevali so medalje najboljšim delavcem; če so nagradili direktorja, so bili desetkrat bolj v zadregi kot če so nagradili delavca. Danes se oblačijo elegantno in direktorji, ki izkoriščajo presežke delavcev, so resnični heroji izgradnje socializma, njihovi avtomobili in vile pa so zgovoren dokaz njihovega družbenega prestiža in meščanskih vrlin. Danes ne izkoriščajo več s propa- gando in prisiljenim navdušenjem, temveč javno — z bičem ekonomskih sankcij in administrativnega pritiska, ob poskusih upiranja pa s policijskim nasiljem. Vlada in sindikat skupaj odločata o odpuščanju delavcev in sodelujeta pri uresničevanju njunih odločitev (procedura R (R je-redukeja — " odpust iz službe") Jasno je, da je kriza vedno hujša, razen materialnih pogojev delavcev, se slabšata tudi njihovi družbeni in kulturni položaj. Ta situacija krepi zasužnjevanje delavcev v tovarnah, v okviru sedanjih produkcijskih in družbenih odnosov ne morejo zadovoljiti niti svojih najmanjših želja. Kriza sili delavce, da se zoperstavijo birokratom in sistemu zato, da bi ohranili svoj materialni in kulturni obstoj na sedanji ravni Birokracija ne bo podarila niti zlota iz svoje dobre volje. Poleg krize in pomanjkanja ekonomskih rezerv, ne more pritisku ničesar več dodati. Pod temi pogoji bi se vsaka večja stavka spremenila v politični konflikt z birokracijo. A le na ta način lahko delavci spremenijo svoje razmere. Danes, v dobi splošne krize sistema, so interesi delavcev v revoluciji: odpraviti birokracijo in z njo povezana produkcijska razmerja, prevzeti nadzor nad svojim lastnim delom in produktom - kontrolo proizvodnje - v svoje roke, to pomeni ustvariti ekonomski, družbeni in politični sistem na osnovi delavske demokracije. Interesi večine zaposlenih so, zaradi njihovega proletarskega položaja, podobni interesom delav- cev. Za podeželje pomeni kriza predvsem močan upad števila kmečkih delavcev in ponoven pojav presežka prebivalstva, izgubo dodatnega kmetijskega donocuca, ki pomaga družinam revnih kmetov (te so najbolj številne) živeti ter omogoča obstoj velikemu številu majhnih kmetij. Za večino kmetov pomeni, da ne more upati na socialno izboljšanje in napredek, in da se ji bo materialni življenjski standard poslabšal, grozi pa ji tudi izguba kmetij. Pridobi lahko samo manjšina — najbogateljši kmetje, katerim bo ponudba delovne sile in poceni zemlje omogočila pot do kapitalistične akumulacije. Vendar tudi ta skupina čuti finančni pritisk države kot oviro za akumulacijo in kapitalistični razvoj. Čepravje sedanja politika z njimi zelo prizanesljiva, izvaja nad njimi finančni pritisk, ker so sovražni sistemu, ali vsaj ne nudijo aktivne podpore vladajoči birokraciji. Če je celotna družba oropana svojih upanj, to najmočneje občuti mladina.< Kajti upanje je njihova prehodnost in življenje. Brezposelnost je katastrofa za celotni razred, predvsem pa za mlade delavce, ki dosegajo starost, primerno za zaposlitev. Pomanjkanje delovnih mest bo njih najbolj prizadelo. Razvoj sistema solastništva v stanovanjski gradnji oropa velik del državljanov vsake možnosti izboljšanja njihovih stanovanjskih razmer, a spet bodo to najbolj občutili mladi, ki se bodo poročili in ustvarili družine. Večina ne bo mogla najti stanovanja. Presežek prebivalstva, ki grozi podeželju, je nesreča za velik del kmečkega življa, predvsem za mlade, za katere ne bo dela v industriji in lahko bodo računali le na mesto hlapca na kmetiji staršev, ali starejših bratov. Redukcija sredstev, dodeljenih za izobraževanje, je škodljiva za celotno družbo, toda največji udarec bo zadala mladim kmetom in delavcem, kakor tudi mladini iz majhnih mest, saj ne bodo imeli nobene priložnosti za napredo- vanje. Ob tem, da vedno težje najdejo mesto v družbenem življenju, pa mladino vseh družbenih slojev najbolj prizadenejo ekonomska, družbena, ideološka in moralna kriza; istočasno pa so mladi vseh slojev potencialno najbolj revolucionaren element. Zdi se, kot da bi bila danes tehnokracija kot družbena skupina, ki je s privilegiji in s svojim mestom v produkcijskem procesu priključena vladajočemu razvoju, poglavitna opora birokratske oblasti v družbi. Nedvomno bi bila, če bi tehnokrati lahko dosegli svoje naravne aspiracije v okviru obstoječe družbe. Pred letom 1956 je bila tehnokracija sloj slabo plačanih, ki so imeli mnogo nižje plače kot majhna kasta pri kapitalistih zaposlenih admini- stratoijev pred vojno. Vodilni kadri v industriji so se ustvarjali skupaj z industrijo samo in direktorske stolčke je zasedel roj ljudi, ki dolgujejo vse sistemu. Danes je tehnokracija stabilen sloj, zavedajoč se svojih interesov. Obdržala je svoj delež privilegijev visoke potrošnje, hkrati pa po svoji vsakodnevni nadzorniški funkciji in po svojih težnjah po „socializmu direktorjev" prihaja v konflikt z delavci. Videli smo že (poglavje III), da je razredni cilj produkcije v sedanjem sistemu tuj interesom tehnokratov, in kadar so sposobni delovati sami, delujejo proti ciljem, ki jih je postavila birokracija. Tako so prikrajšani nc samo za svoi delež v splošnem ekonomskem odločanju, temveč jim je odvzeta tudi pravica pomembnega odloča- nja, ki se nanaša na njihove tovarne in na njihovo delo. V sedanjem sistemu so lahko tehnokrati zgolj administrativno in nadzorno orodje. Na ta način ne morejo uresničevati svojih teženj. Agitirajo za decentralizacijo tovarniškega vodstva po jugoslovanskem modelu in s tem si' dejansko prizadevajo za spremembo produkcijskih razmerij. Parola „strokovnjake na oblast", kije priljubljena v teh krogih, izraža tako poglede direktorjev, na družbeno pomembnost, ki bi jo demokracija imela v njihovem tipu socializma, kakor njihov antagonizem z obstoječim sistemom ter vladajočo politično birokracijo. Tako vidimo, da interesi tehnokratov prestopajo meje sedanjega sistema in vodijo ta sloj, v konflikt z vladajočo birokracijo. Videli smo tudi, da meje sistema prikrajšajo ogromno večino prebivalstva - delavce v celoti, večino nižjih plačanih uslužbencev, skoraj ves kmečki živelj (za izjemo najbogatejših kmetov) in mladino - za vsakršno upanje, da si bodo izboljšali življenjski polo- žaj, in da kriza, ki se hitro širi, neizprosno vodi do poslabšanja njihovih družbenih in kulturnih razmer. V tem položaju birokracija ne more vsiljevati svoje premoči drugim razredom in družbenim slojem ter se znajde brez ljudske podpore. Da bi vladala, se mora torej zatekati k surovemu ekonomskemu, administrativnemu in policijskemu nasilju, s tem pa izpostavlja razredno bistvo svoje diktature. Policijsko nadzorstvo družbe je vedno strožje, ne zato, ker le-ta postaja Moloch partije same, temveč zato, ker postaja nasprotovanje birokraciji v vseh delih 70S družbe ostrejše, in v tej situaciji grozi sistemu z uničenjem vsaka organizacija ljudskih sil. Pravni sistem totalne stalinistične dikta- ture - Skrajšani kazenski zakonik - je vzet iz naftalina in prihajamo nazaj k sistemu obtožb po 22. členu tega zakonika („govorice", policijsko prisluškovanje privatnim pogovorom) in po 23. členu istega zakonika (nadzor zapiskov in privatne korespon- dence). Po svoji pravi naravi birokracija duši ljudsko pobudo, ker njeno vladanje temelji na monopolizaciji organizacij v družbi in na uničevanju neodvisnih ljudskih sil. Ta težnja postane močnejša posebno v kriznih obdobjih sistema. Kadar različni razredi in družbeni sloji nimajo upanja, da si bodo izboljšali svoje življenjske pogoje, ali upanja, da bodo obdržali obstoječi življenjski standard, vsaka prava pobuda na ljudski strani vedno preti z uporom birokraciji in s tem ustvarja nevarnot. Vsako razglašanje neodvis- nost, povezano z razvojem družbe misli in z obogatitvijo kultre ter ideološkega življenja v določenih krogih - diskusijskih klubih, kulturnih družbah, in drugje - je še posebej podvrženo strogemu nadzorstvu in vlada ga obravnava kot možno nevarnost. Isto velja za vsako znamenje neodvisne politične in ideološke dejavnosti ter diskusije v najbolj aktivnih enotah mladinske organizacije in partije. Člani partije in Komunistične mladine na univerzi to poznajo iz lastnih izkušenj. Danes birokracija, ki ni več sposobna vsiljevati svoje hegemonije preostali družbi, nima svoje lastne ideologije. Nič ni zamenjalo uradne stalinistične doktrine, ki je dobila popolno nezaupnico v obdobju 1955—1957. Birokracija bi doktrino imela, ker so njene politične in ekonomske akcije motivirane z „nacionalnim intere- som". Če nacionalni interes ni interes razredov in skupin, ki sestavljajo družbo, je to lahko samo državni interes, to je interes razreda, ki ima državno oblast. Birokracija prikriva svoj lastni razredni interes za nacionalističnim bliščem in ga prikazuje kot splošni interes dežele. Nasproti ekonomski krizi pa ima nacionali- zem, ki ga razglaša vlada, kaj malo možnosti, da bi si pridobil podporo ljudstva. Birokracija, ki je brez še tako šibkega ideološke- ga sistema, toda istočasno nadzoruje celotno družbeno in vse oblike ideološkega življenja v deželi skozi svoj monopol organiza- cije, administracije in policije, v uri splošne krize preganja vse oblike neodvisne ideologije. Ideologija je resnično zavest posamez- nikov, ki igrajo aktivno vlogo v družbi. V kriznih pogojih, ko interesi velike večine družbe ne morejo biti uresničeni znotraj sistema ter so z njim v konfliktu, bo vsaka prava družbena aktivnost, namenjena interesom kateregakoli dela družbe, sčasoma postala sovražna birokraciji.č Učinki te situacije se odražajo zlasti v ustvarjalnih intelektualnih krogih, ker je njihovo delo znanstveno oblikovanje družbene misli, ali umetniško izražanje ideologije. Tem krogom kriza deologije v družbi pomeni krizo ustvarjalnosti in vsak njihov poskus, da bi se izvlekli iz te slepe ulice, vsako dokazovanje ideološke neodvisnosti v ustvarjalnem življenju je zatrto z administrativnimi sredstvi. Kulturna in založniška politika družbeno angažirane znanstvenike, pisatelje in umetnike tiho zapostavlja. Odrekli so jim uporabo sodobnih komunikacijskih sredstev in jim s tem onemogočili opravljanje njihovih poklicev; revije posvečene literarnim in druž- benim vprašanjem, ki izražajo celo najneznatnejšo neodvisnost, ustavijo in ga nadomestijo z organi, ki jih bojkotirajo najvidnejši intelektualci; vedno strožja preventivna cenzura krči že tako majhno poklicno svobodo, ki soje deležni intelektualci. Tako postaja ideološka kriza vir krize kulturne ustvarjalnosti. Idelološka kriza prinaša tudi krizo vrednot in moralnih sodb, ki je vidna predvsem med mladino v obdobju, ko si oblikuje svoj Pogled na svet in ideale, na katerih bodo ustvarili svoje življenje, osledice so cinizem, očiten čisti karierizem ter „huliganstvo"; množična kraja pa ni samo ekonomski fenomen. Ta splošna kriza družbenih odnosov izvira iz dejstva, da so produkcijski odnosi, na katerih temelji oblast birokracije, postali ovira za razvoj ekonomije in vir njene krize, ter da noben družbeni sloj nima več upanja, da bo lahko napredoval ali zadovoljil svoj minimalni razredni interes znotraj sistema. Tako kot ekonomska kriza ne more biti premagana na temelju sedanjih produkcijskih razmerij, tako ne more biti premagana splošna družbena kriza znotraj sedanjih družbenih razmer, ki krizo le poglabljajo; premaga- na je lahko le z odpravo obstoječih produkcijskih in družbenih razmer. Edina pot k napredku je v revoluciji. V razmerah splošne družbene krize je birokracija od družbe izolirana. Noben družbeni razred se ne bo postavil na njeno stran. Morda bodo le najbogatejši kmetje in drobna buržuazija ostali neopredeljeni. Sa mo delavci, kot rezultat svojih življenjskih pogo jev in dela, čutijo potrebo po odpravi birokracije. Kot smo že videli, so primarni viri ekonomske in družbene krize vprodukcijskil razmerjih v sektoiju težke industrije, to pomeni, v odnosih med delavci in osrednjo politično birokracijo, ki se uresničujejo v produktivnem procesu. Zato mora biti delavski razred glavna in vodilna sila v revoluciji. Revolucija, ki bo odpravila birokratski sistem, je v svojem bistvu proletarska. Cesto pravijo, da je že sam močan državni aparat z vsemi sodobnimi sredstvi ekonomskega nasilja zadostna oporà vlada- jočemu razredu in mu omogoča, tudi popolnoma brez družbene podpore, dolgotrajen obstoj. Bistvo tega argumenta, kljub njegovi navidezno sodobni obliki je nerazumevanje ravno toliko staro kot sta stari razredna družba in država. Oktobra leta 1956 smo na Madžarskem videli, kako je v nekaj dneh močan stroj nasilja postal nemočen, uničen in je izparel. Delavci proizvajajo in prevažajo orožje, polnijo vojaške vrste in ustvarjajo celotno materialno sposobnost države. Če zidovi zaporov, barak in vojaških skladišč stojijo že dolga obdobja, ne stojijo zgolj zato, ker so narejeni iz trpežnih materialov, temveč tudi zato. ker jih ščiti hegemonija vladajočega razreda, avtoriteta vlade, strah in ravnodušje pred vadajočim družbenim redom. Obstoj teh psiholoških zidov dovolju- je vladi, da se varno namesti za kamnitim zidom. Družbena kriza odvzema režimu nadvalado in ugled, privede veliko večino z njim v konflikt in končno strne delavski razed proti vladajoči birokraciji. Neizogibno poglabljanje krize spodjeda psihološke zidove, ki so dejanska zaščita vlade. Revolucionarno stanje jih zruši, nato pa kamniti zidovi niso več ovira. Ekonomska in družbena kriza ne moreta biti premagani znotraj birokratskega sistema. Revolucija je neizogibna. IX. Mednarodni problemi revolucije . Povedali so nam: „Živimo v središču evropskih konfliktov. Svet je razdeljen v dva tabora, opremljen z nuklearnim orožjem. V tej situaciji je vsako revolucionarno gibanje zločin proti narodu m proti človečtvu. Sam obstoj Poljske, ki izvira iz njenega mednarod- nega političnega in geografskega položaja, zahteva, da smo mirni in da se uklanjamo režimu. Sicer tvegamo nuklearno uničenje ali, v najboljšem primeru, intervencijo bratske oblasti, kot se je to zgodilo na Madžarskem. V teh pogojih je neumno in celo škodljivo delati analizo družbene strukture, razmišljati o presežni vrednosti ali oblikovati politične programe. Da bi zgradili, socializem, je najprej nujno, obstajati.. " To je politična trditev in zato je pomembno vedeti, kdo jo razširja in zakaj? Njeni zagovorniki so predvsem predstavniki režima sami, čeprav niso vedno najbolj n?tančni. Nato so tisti, ki ne govorijo radi o svojih vezeh z vlado, a prav radi namignejo, da so po srcu opozicialisti. Vendar pridigajo o poslušnosti vladi ter jo na ta način podpirajo in govorijo zanjo. Kot propagandisti sistema govorijo glasno, kot domnevni opozicionalci molčijo. Tako konča- jo v vlogi glasnikov vladajoče birokracije in. seveda, na strani režima. 10 9 Vljudno rečeno, je smer njihovega argumentiranja nekako dvoumna: vladaiji in propagandisti sistema, ki imajo na razpolago vsa srestva prisile in uničenja, v imenu miru pozivajo množice k redu. Kot tipičen argument s „pozicije moči", je lahko takšno izsiljevanje logično in celo prepričljivo. 1) Omenjeni argument prične s predpostavko, da revolucija, kije jasno in preprosto rezultat konspiracije, predstavlja zločin proti nacionalnemu in svetovnemu miru. To je tradicionalni argument vseh protirevolucionarnih ideologij; razglašajo ga vsakovrstne dik- tature, uporabljajo ga na političnih sodnih procesih in zaradi tega je do neke mere dobro znan zgodovini delavskega gibanja. Ta argument je tipičen za policijsko miselnost. Revolucije so dejansko vedno posledica krize ekonomskih in družbenih struktur. Iz tega razloga so revolucije neizogibna življenjska dejstva in ponavljajoča se oblika družbenega razvoja. Z družbenega stališča so revolucije vedno dejanje sile: ker so usmeijene proti razredu na oblasti, sporožijo silo družbenega gibanja proti sili državnega aparata zatiranja in nasilja. To so boji ogromne večine proti vladi manjšine. Zato gredo z roko v roki s politično krizo in s propadom državnega aparata nasilja. Ni nujno da imajo takrat obliko obroženega spopada. Možnosti, da se prepreči državljanska vojna, so odvisne od činiteljev, ki omejujejo nered med revolucionarnim bojem, ter paralizirajo oborožen odgovor vladajočega razreda; ti činitelji so prepričljivost, zavednost in organizacija revolucionarnega gibanja. Mi nismo zunaj zgodovine, podvrženi smo njenim zakonom. Revolucija je neizogibna posledica krize sistema in cena, ki jo bo morala plačati družba, bo odvisna od naše organizacijske in programske pripravljenosti. Edini zločin proti državnemu miru je politika vladajoče birokracije, ki hoče najprej atomizirati množice in jih obdržati politično nezavedne, nato pa se zateče k vojaškemu nasilju, da zatre rast revolucionarnih gibanj. Poznan in Budimpešta sta še živa v našem spominu. 2} Argument sovjetskih tankov. Pravijo, da bi vsak izbruh revolucije na Poljskem zagotovo izzval oboroženo intervencijo Sovjetske zveze, ki bi imela z vojaškega stališča neizogiben uspeh. Avtorji tega argumenta domnevajo, da se bi to zgodilo v „izolirani deželi", to deželo bi iz izrednih vzrokov prizadel razredni konflikt, v sosednjih deželah pa ne bi bilo razredov, temveč samo redne armade z določenim številom tankov in letal. Domnevajo, torej, da revolucija ne bi imela učinka izven meja dežele, kjer bi izbruhnila. Ta dokaj čudni „politični realizem" je zgodovisnka izkušnja popolnoma ovrgla. Revolucionarne krize so vedno imele mednarod- ni značaj. Revolucija leta 1956 ne bi bila izjema. Kot smo že videli, je takrat imela birokracija na razpolago ekonomske in družbene rezerve, ki so ji omogočile, da je rešila krizo z reformnim manevrom. To je ustvarilo revolucionarno plimo na Poljskem, birokraciji pa je omogočilo, da je preprečila revolucionarna stanja na Čehoslovaškem in v Sovjetski zvezi, s tem je osamila in nato zatrla madžarsko revolucijo. Sedanjo fazo krize pa označuje pomanjkanje rezerv, bistvenih za nov manever takšnega tipa. Enako velja za Poljsko, Čehoslovaško, Nemčijo demokratično republiko in za Sovjetksko zvezo. Težko je reči, v kateri od teh dežel se bo revolucija pričela. Gotovo paje, da se ne bo tam končala. Družbena kriza ne more biti rešena v nobeni izmed teh dežel, razen morda začasno - z reformami in koncesija- mi. Ničesar ni, kar bi lahko reformirali, revolucija se mora neizogibno razširiti po vsem bloku, možnost oborožene intervenci- je sovjetske birokracije pa bo determinirana s težo razrednih konfliktov znotraj Sovjetkske zveze in ne s številom tankov ter letal, ki jih ima na razpolago. Proti-birokratska revolucija bo nedvomno zamajala politično stabilnost neokapitalizma. Vendar to zanj ni tako direktna nevarnost kot za birokracijo. Malo je verjetno, da bo zahodni imperializem, ki bi veselo zasedel mesto odpravljene birokracije, pripravljen izvesti oboroženo intervencijo, da bi jo zatrl. Delavci razvitih zahodnih dežel so dosegli relativno visoko stopnjo osebne in družbene demokratične svobode. V teh okoliščinah se vojne ne začenjajo brez ustrezne priprave javnega mnenja. Oborožen pohod proti deželam, ki so ravnokar izvedle proti-birokratsko revolucijo, bi bil s tega stališča nemogoč. Izzval bi ljudski protest in aktivni protivojni boj pod vodstvom delavskega razreda, ki je močna organizirana politična sila v vseh teh deželah. Razen tega, se neokolinializem sooča s pretnjo kolonialistične revolucije. Vojna intervencija proti proti-birokratski revoluciji se končno izpostavi tudi nevarnosti svetovne nuklearne vojne, ki bi bila samomor. 3) Argument atomske bombe je v arzenalu proti-revo- lucionarnih argumentov najnovejša pridobitev. V času, ko so zaloge nuklearnega orožja zadostne, da z lahkoto uničijo življenje na tem planetu, se zdi vsaka revolucija ne samo zločin proti državnemu miru, temveč proti človeštvu. Ta argument v vseh oblikah ponavljata vladajoči eliti dveh velikih blokov, ki si delita oblast na svetu. Vladajoči krogi imperializma in mednarodne birokracije, s prepolnimi arzenali sredstev atomskega uničenja, pozivajo množice, naj bodo poslušne, da ne bo prišlo do atomske vojske! Vojna je ekonomska naloga; temelji na določenih računicah. S stališča obeh blokov bi bila atomska vojna zmota, ki bi vodila do uničenja človeštva, ali bolje, do uničenja vodilnih sil — najgosteje naseljenih in razvitih delov sveta. Zato bi bila vojna samomor. Dva glavna bloka pa nikakor ne težita k vzajemnemu uničenju. Vodita ekonomsko, politično in diplomatsko bitko, ki temelji na delitvi sveta v opredeljene interesne sfere. Atomsko orožje uporabljajo za izsiljevanje revolucionarnih gibanj. Vendar dobro vemo, da so se po drugi svetovni vojni stalno razvijale revolucionarne vojne na različnih koncih sveta, istočasno pa sta oba bloka, neodvisno od tega, popuščala v politiki grožnje in napetosti. Na to očitno dejstvo je v zadnjem času opozorila kitajska birokracija v času, ko sta jo njen spor s sovjetsko birokracijo ter želja po krepitvi neodvisnosti in mednarodnega položaja prisilila v zavezništvo s silami revolucije v kolonijah. Birokracija veliko govori o nujnem varovanju miru z vzdrževa- njem statusa quo ali z drugimi besedami — z ubogljivostjo. Kadarkoli pa je njena oblast ogrožena, se brez oklevanja zateče k orožju. Tanke nad delavske demonstracije je pognala v Berlinu junija 1953, v Poznanu leta 1956 in v Novočerkasku leta 1956: nad madžarski delavski razred pa je 1956 spustila prvo vojno. Voditelji imperialističnih dežel z birokracijo tekmujejo v lepem govorjenju o ljubezni do miru. Toda zgodovina zadnjih dvajsetih let je polna oboroženih intervencij in vojn proti kol oni al isti čni m revolucijam: zadušitev osvobodilnega boja grških partizanov. Koreja. Alžirija, Kuba, Vietnam in nazadnje Kongo ter najnovejše agresije proti Demokratični republiki Vietnam. Po vsem tem čisto lahko razumemo, zakaj ideološki glasniki vladajočih razredov nočejo grajati družbenih vzrokov vojne ne- varno sti (grožnje) in zakaj imajo za škodljivo „razmišljanje o presežni vrednosti' . V resnici pa problem še nikoli ni bil tako pereč, kot danes. Danes odtujenost dela prevzema oblike, ki grozijo obstoju človeštva; oresežni produkt zahodnih delavcev, delavcev, ki jih izkorišča imperializem in sovjetskih delavcev, ni naperjen zgolj proti njim v klasični obliki policije, zaporov , marinoev" in tankov, temveč grozi celotnemu človeštvu v strašni obliki sredstev nuklearnega uničenja. Naraščajoči družbeni konflikti v protiljudskih diktaturah so vir vojne nevarnosti in se razvijajo vzporedno s krizo v svetovni prevladi teh diktatur. To velja predvsem za imperializem, ki ne more več vzdrževati svoje oblasti nad nerazvitimi deželami ter pospešuje intervencijske vojne oblasti nad nerazvitimi deželami ter pospešuje intervencijske vojne ter avanturistične politične manev- re, ki so „na robu vojne". To pa velja tudi za mednarodno birokracijo. Nismo pozabili berlinske krize leta 1961 ter nevarne namestitve sovjetskih raket na Kubi, kar je ogrozilo kubansko revolucijo. Spominjamo se akcije sovjetskih tankov v Berlinu leta 1953 in intervencije - dejansko vojne - proti madžarski revoluciji. Vladajoči krogi obeh blokov se nedvomno zavedajo, da bi bila nuklearna vojna v svetovnem obsegu blazna avantura. Kar jih ne odvrača od proizvajanja in kopičenja atomskega orožja, ki jim služi 110 kot sredstvo političnega izsiljevanja. Tako torej njihova oblast povzroča in poostruje nacionalne in mednarodne krize, množi napetosti, konflike in protirevolucioname vojne ter s tem ogroža človeštvo. Vsak nered v revolucionarnih gibanjih kjerkoli v svetu krepi protiljudsko diktaturo in ji daje večje možnosti za njeno oborože- no intervencijo; to pa daje procesu nekontrolirano dinamiko in s tem povečuje vojno grožnjo. Nevarnost vojne ne more biti dokončno odpravljena vse dotlej, dokler obstojajo njene družbene korenine - imperializem in diktatura birokracije. Organizirano revolucionarno gibanje, ki se zaveda svojih ciljev, ponuja človeštvu upanje, da bo nevarnost za sedaj zmanjšana in v prihodnosti odpravljena. 4) Birokracija in svetovno revolucionarno gibanje Mlada sovjet- ska republika se je lahko uspešno branila proti intervenciji imperialističnih dežel, zahvaljujoč bojem zahodnega delavskega razreda in revolucionarnega vala, ki je proti koncu vojne, po zmagi ruske revolucije zajel ves svet. Kasnejši razvoj sovjetske Rusije kot t delavske države je bil odvisen od izidov revolucionarnih bojev v drugih deželah, predvsem v industrializiranih deželah zahodne Evrope. Lenin, Trocki in drugi boljševiški vodje so se tega dobro zavedali. Vedeli so, da je lahko samo druga revolucija pravi zaveznik dežele diktature proletariata. Tako sta takrat imeli ideologija in zunanja politika sovjetske Rusije internacionalističen značaj. Ko je postala sovjetska država birokratizirana, in ko se je nova vlada transformirala v vladajoči razred, se je situacija spremenila. Revolucionarno gibanje je izgubilo svojo pristno vlogo zaveznika Sovjetske zveze. Dokler je ostalo podvrženo direktivam sovjetske birokracije, je lahko služilo za mešetarjenje kot orodje v službi interesov sovjetske birokracije (to je, interesov vladajoče birokraci- je) v njeni tekmi z imperialističnim blokom. Stabilizacija kapita- lizma in plima revolucionarnega gibanja na zahodu sta prispevali k birokratizaciji komunističnih partij in jim pripomogli, da so prišle pod oblast sovjetske komunistične partije. V praksi je to pomenilo podrejanje delavskih interesov in revolucije v kapitalističnih drža- vah neposrednim diplomatskim interesom sovjetske birokracije. Posledice poznamo. Obratno pa je zmaga vsake neodvisne revolucije nevarna birokra- cili. Po svojem pravem bistvu nastopa takšna revolucija kot neodvisno dejanje ljudskih množic. Kot posledica njene kužne ideje in vzgled grozijo birokratski nadvladi nad njenimi lastnimi množi- cami. Še več, zmagovite revolucije se ne podvržejo diktatom sovjetske birokracije in s tem zamajejo monolitnost njene med- narodne oblasti ter grozijo tudi njeni notranji monolitnosti. Prva zmaga neodvisne revolucije po drugi svetovni vojni je bila v Jugoslaviji. Druga pa na Kitajskem. Posledice poznamo. Zato sovjetska birokracija ravna po načelu: „Socializem ne bo šel dalje kot naša vojska." V skladu s tem načelom je najprej skušala podvreči kontroli svojih voditeljev in policije špansko revolucijo, nato jo je po istem načelu izdala. Francoskim in italijanskim komunistom je v revolucionarnem obdobju, ki je prevladovalo v letih 1945 - 1946, prepovedala boj za oblast. Izdala je revolucijo v Grčiji. Poskušala je prisiliti kitajske komuniste, naj opustijo boj proti Chiang Kai - shekovi (Jiang Jie-shi-Pin Jin op. ur.) vojski. Osvoboditev velike skupine dežel izpod kapitalistične dominaci- je je bil - in je še - faktor, ki podpira revolucionarne boje proti i imperializmu. Tudi birokracija teh dežel ovira razvoj kolonia-j listične revolucije ter delavskega gibanja v ekonomsko razvitih i kapitalističnih deželah. Birokracija nasprotuje protikapitalistični' revoluciji skozi svojo zunanjo politiko, osnovano na razdelitvi sveta med njo in imperializmom na interesne sfere ter na ohranjenja statusa quo; skozi idelologijo, ki opravičuje to politiko in končno tudi skozi s svojim vplivom na uradne komunistične partije. Kolonialna revolucija pa se osvobaja njenega nadzorstva. Večkrat so revolucije v kolonializiranem svetu uspešno organizirane in jih vodijo skupine izven uradnih komunističnih partij, kot na primer na Kubi ali v Alžiriji. Tudi sposobnost mednarodne birokracije kontrolirati svetovno komunistično gibanje je podvržena krizi, ki se mora neizogibno poslabšati; ni slučajno, da pojav te krize sovpada z začetki krize v našem bloku in s prvo proti-birokratsko revolucijo na Poljskem ter na Madžarskem. Boj proti diktaturi birokracije pomaga svetovnemu delavskemu gibanju, da se osvobodi njenega pokroviteljstva. Zmagovita proti— birokratska revolucija bo opravila z diktaturo birokracije. To je naravni zaveznik svetovnega revolucionarnega gibanja. X Program Pokazali smo, daje revolucija grobar stare družbe. Istočasno je ustvarjalka nove. Pred nami je vprašanje, alije delavski razred, kije po svoji naravi poglavitna in vodilna sila revolucije, sposoben ponuditi veljaven program. To utegne biti res, če program predlaga družbeni razred, čigar posebni interesi se ujemajo predvsem s potrebami po ekonomskem razvoju ter z zadovoljevanjem teh potreb drugih razredov in družbenih slojev: z drugimi besedami, čigar program dopušča uresničevanje interesov družbe kot celote. Razredni interes delav- cev zahteva konec birokratskega lastništva produkcijskih sredstev. To ne pomeni, da morajo biti delavske mezde enake celotni vrednosti produkta njihovega dela. Razvojna stopnja produkcijskih sil v sodobni družbi ustvarja potrebo po delitvi dela, ki bo dopuščala, da bo materialni produkt delavcev podpiral obstoj neproduktivnega sektorja. V delavski demokraciji bo potrebno izdvajati tudi del produkta dela za akumulacijo, za vzdrževanje in razvoj zdravstvene službe, vzgoje in kulture, ter del za socialne beneficije, administracijo in vlado. Toda vse to bo izvajano do tistega obsega, ki ga bo delavski razred ocenil kot potrebnega za svoje interese. Eksploatacija dejansko ni v dejstvu, da mezde delavcev predstavljajo le del proizvedene vrednosti, temveč v dejstvu, da jim je presežni produkt odvzet ter uporabljen za njim tuje in sovražne cilje. Neprodukcijski sektor služi za vzdrževanje in krepitev dominacije birokracije (ali tudi buržoazije) nad produkcijo, nad družbo in nad življenjem delavskega razreda. Konec eksploatacije pomeni ustanovitev siste- ma, v katerem bo organizirani delavski razred gospodar svojega dela in produkta dela, kjer bo določal cilj družbene produkcije ter odločal o delitvi nacionalnega produkta. Odločal bo o višini in namenu investicij, o izdatkih za socialne beneficije, zdravstvenih storitvah, za vzgojo in kulturo, odločal bo o proračunu vladnega aparata ter o njegovih dejanskih dolžnostih. Delavski razred bo izvajal ekonomsko, družbeno in politično oblast v državi. 1) Sedanja stopnja produktivnosti vsebuje družbeno delitev dela, kjer je funkcija produkcije ločena od funkcije upravljanja. Tu morajo biti delavci in direktorji. V produkcijskem procesu delav- skemu razredu ni namenjeno upravljanje, temveč produciranje. Da bi upravljal, se mora organizirati sam in organiziran mora biti s strani države. Če ni delavske demokracije v tovarni, jo je še manj v državi. Dejansko so delavci samo v tovarni v svojem elementu, le tam izvršujejo svojo bistveno družbeno funkcijo. Če so delavci sužnji svojega dela, je svoboda izven dela zgolj „nedeljska svoboda' , torej umišljena svoboda. Delavski razred ne more biti gospodar svojega dela in proizvodnje, če v tovarnah nima pregleda nad pogoji in cilji dela. V ta namen se mora organizirati tako, da ustanovi delavske svete, ki bodo upravljali tovarne. Direktor mora biti podrejen delavskemu svetu, le-ta ga lahko zaposli ali odpusti iz službe. Danes tovarnam vse ključne odločitve narekuje centralna vlada. Delavski sveti pod takimi pogoji nimajo nobene praktične oblasti Direktorje po svoji naravi povezan z vodilnimi telesi in s tem tudi z osrednjim apratatom ekonomske administracije. V teh okoliščinah Ill imajo delavski sveti značaj drugotnih upravnih teles, ki jih lahko primerjamo z Avtonomnimi delavskimi konferencami. Da bodo res lahko upravljali tovarne, jih morajo delavci ustanoviti neodvisno od tovarn. S tem bi bili ustvarjeni predpogoji za delavsko demokracijo in dane bi bile nove smernice za uresničevanje resničnih razrednih ciljev produkcije. (Kot smo že povedali v poglavju III je centraliza- cija potrebna za organizacijo sektorja produkcijskih sredstev, med- tem ko potrošniških dobrin zahteva decentralizacijo.) Tako bi delavski razred z uresničevanjem prvih korakov progra- ma dosegel tisto, kar je izredno napredno v programu tehnokratov: neodvisnost tovarn. Delavski razred in tehnokracija dajeta temu konceptu popolnoma različno družbeno vsebino. Za tehnokrate neodvisnost tovarn daje vso oblast v roke vodstvu. Za delavce to pomeni neodvisnost delavskega razreda. Zato se ne morejo omejiti na upravljanje tovarn s posredništvom delavskih svetov. To bi pomenilo samo izvajanje programa tehnokratov in vprega delavcev v nov jarem. Glavne odločitve o delitvi in uporabi nacionalnega dohodka imajo po definiciji ekonomski značaj, to pomeni, da jih izvajajo na ravni nacionalne ekonomije - izvaja jih lahko samo centralna vlada. Če te odločitve ostanejo izven kontrole delavskega razreda, le-ta ne more usmerjati produkcije in potemtakem niti svojega lastnega dela. Na tovarne omejena neodvisnost delavcev bi neizogibno postala pretveza za prikrivanje oblasti tovarniškega vodstva in oblasti nove birokracije, ki je v državnem aparatu povezana s tehnokracijo. Eksploatacija bi se nadaljevala in prejšnji nered bi se pojavil v novi formi. 2) Zato je nujno, da delavski razred poleg delavskih svetov, organizira delegacije tovarn po svej državi. To pomeni, da morajo organizirati svete delavskih delegatov s centralnim delegatskim svetom na čelu. V tem sistemu svetov naj bi delavski razred določal cilje družbene produkcije, sprejemal potrebne odločitve in sproti nadzoroval izvajanje plana. Sveti bi na vseh nivojih postali telesa ekonomske, politične, administrativne in zakonodajne oblasti. Bili bi resnično voljena telesa delavcev, organizirana na osnovi tovarn. Volilci bi lahko svoje predstavnike odpoklicali in odstavili vsak trenutek, ne glede na redne volitve. Delavski delegati bi postali temelj proletarske države. 3) Ce bi delegati delavcev v centralnem svetu delegatov imeli pred seboj en sam načrt o delitvi narodnega dohodka, ki bi ga predložila vlada ali ena sama vodilna partija, bi bila njihova vloga omejena na površinsko glasovanje. Kot smo videli v prvem poglavju, monopolistična oblast ne more biti proletarskega značaja, marveč avtomatsko postane diktatura nad delavskim razredom, birokratska organizacija, ki ima nalogo razcepiti delavce in vso družbo ter jih držati v pokorščini. Da bi sistem svetov postal izraz volje, mišljenja in delovanja delavskih množic, se mora delavski razred organizirati v več kot eno stranko. Kaj pluralizem strank pomeni v praksi? Pravico vsake politične skupine, ki jo priznava delavski razred, do izdajanja svojega časopisa, pravico, da predstavi svoj program skozi sodobna informacijska sredstva, da organizira kadre, da vodi politične kampanje - skratka, da je stranka. Pojav več kot ene delavske stranke zahteva svobodo govora, tiska in združevanja, konec preventivne cenzure, popolno svobodo znanstvenih raziskav, literarnega in umetniškega ustvarjanja. Brez svobode izražanja različnih miselnih tokov v tisku, v znanstvenih raziskavah, v literarnem in umetniškem eksperimentiranju, brez popolne ustvarjalne svobode ni delavske demokracije. Obstoj več kot ene delavske stranke bi dopuščal, da različne stranke predstavijo centralnemu svetu delegatov predloge za delitev nacionalnega dohodka. Tako bi bili ustvarjeni pogoji, ki bi dovoljevali, da se pojavijo dejanske prvine volilnega programa. To bi koristilo tako centralnim predstavnikom delavcev kot množicam, ki volijo in odpokličejo delegate. Pluralizem delavskih strank pa ne pomeni, da je dostop dovoljen samo delavcem. Proletarski značaj strank bi odražal naravo državne oblasti, organizirane na temelju svetov. Stranke, ki bi hotele imeti vpliv na politično oblast, bi jo lahko imele samo tako, da bi prepričale delavske množice. Iz istih razlogov nasprotujeva parlamentarnim režimom. Izkušnje zadnjih dvajsetih let kažejo, da niso zagotovilo proti diktaturi, in da celo v najpopolnejši obliki, niso vlada ljudstva. V parlamentarnem sistemu se stranke borijo samo za to, da bi bile izvoljene: tisti trenutek, ko je volilni listič izpolnjen, lahko svoje volilne programe vržejo v koš. V parlamentu se poslanci čutijo odgovorne samo vodstvu stranke, ki jih je imenovala za delegate. Volici so čisto po formalnih kriterijih razvrščeni v poljubne volilne okoliše. To jih razbija. Pravica odpoklica je popolna utvara. Sodelovanje državljanov v političnem življenju ni nič drugega kot branje izjav voditeljev v tisku, poslušanje po radiu in gledanje voditeljev na TV ter enkrat na štiri ali pet let z volitvami izbirati stranko, ki jim bo vladala. Ostalo se dogaja z močjo mandata, brez soudeležbe volilcev. Poleg tega parlamenti izvajajo samo zakonodajno oblast. Administrativni apafat ima edino pravo oblast, oblast nad tistimi, ki nadzorujejo materialno silo, to pomeni, oblast nad presežno vrednostjo. Zato je parlamentarni sistem, sistem, kjer delavski razred in celotna družba z volilno pravico izgubita vsak vpliv na vlado. Nasprotje volitvam vsakih štiri ali pet let je stalno sodelovanje delavskega razreda, organiziranega po sistemu svetov, političnih strank in združenj: delavci bi prevzemali izboljšave in nadzor nad političnimi odločitvami na vseh nivojih. V kapitalističnem sistemu je buržoazija, ki nadzira presežno vrednost, nad parlamentom. V birokratskem sistemu se skriva neomajna oblast centralne politične birokracije za parlamentarno fikcijo. V sistemu delavske demokracije bo, če bo imelo predstavništvo vseh državljanov parlamentarno obliko, delavski razred nad parlamentom, organiziran bo v svete in nadzoroval bo materialno bazo družbe — to je, produkt dela. 4) Delavski razred ne more neposredno odločati o delitvi produkta dela. To lahko izvaja samo skozi svoje centralno politično predstavništvo. Še več, delavski razred glede razrednih interesov ni absolutno homogen. Konflikti med odločitvami delavskih delegacij in interesi ter težnjami delavcev v posameznih tovarnah so neizogibni. Že samo dejstvo ločevanja med vodstvom in proizvodnjo skriva možnost razvoja izvoljene oblasti z določeno stopnjo neodvinosti. To velja tako na ravni tovarne kot države. Če bi bila delavcem odvzeta - nad in za volilno pravico - možnost samoobrambe proti odločitvam njihovega predstavniškega sistema, bi se sistem izrodil in deloval bi proti interesom tistih, katere naj bi predstavljal. Če bi bila delavskemu razredu odvzeta možnost obrambe, pred državo, bi postala delavska demokracija fikcija. Možnost obrambe morajo zagotoviti od države absolutno neodvisni sindikati s pravico organiziranja ekonomskih in političnih stavk. Različne politične stranke bi si prizadevale podpirati proletarski značaj sindikatov s tem, da bi nanje skušale vplivati. 5) Da organi delavske demokracije ne bodo postali fasada, za katero se bodo pojavile , stare neumnosti' je nujno, da oblike demokracije ustrezajo življenjski vsebini aktivnosti delavskih mno- žic. Administratorjem, strokovnjakom in politikom je javna zadeva poklic. Zato imajo potrebno znanje in čas. Delavec je dejavnik v produkcijskem procesu. Njegov poklic je skrb za stroj. Da pa bo lahko sodeloval v javnem življenju, mora neobhodno imeti mini- mum časa in izobrazbe. V ta namen je treba več ur rednega plačanega dela posvetiti splošnemu izobraževanju delavcev. V teh urah bi delavci, organizi- rani glede na produkcijske enote, razpravljali o različicah nacional- nega ekonomskega plana, o regionalnih planih in o načrtih tovarne, ki bi jih predlagale različne politične stranke. Kadar gre za poskuse prikrivanja razrednih namenov delitve nacionalnega dohodka, so te zadeve le pretežke, če ne nerazumljive. Predstavniki različnih političnih strank bi s sodelovanjem pri izobraževanju delavcev približali delavski razred svojim programom in programe delavcem. 6) Politična policija in redna vojska se v delavski demokraciji ne moreta ohraniti v nobeni obliki. Proti-demokratičen značaj 172 politične policije je jasen. Okrog koncepta redne vojske vladajoče- ga razreda se je spletlo nešteto mitov, ki jih je vsa družba do neke meje sprejela. Kaj je redna vojska? To je organizacija, kjer je na sto tisoče mladih mož, iztrganih iz njihovega naravnega okolja, izolirano v barakah, kjer jim z brutalnimi metodami odvzemajo neodvisnost mišljenja iii kjer jih učijo mehansko izpolnjevati vsak ukaz hierarhične in profesionalne poveljniške strukture. To je osnova oborožene sile države. Ta od družbe ločena sila je pogojena, da pride kadarkoli v konflikt z družbo. Zato ni dovolj zamenjati oficirje. Tako kot politična policija, je redna vojska po svojem bistvu orodja protiljudske dikature. Dokler obstoja vojska, se lahko klika generalov vedno dvigne nad katerokoli stranko ali svet. Pravijo, da .so redne vojske neizogibno potrebne za obrambo narodov. To velja za sistem protiljudske diktature, kjer je težko prisiliti velike množice v boj za obrambo države, ki jim ne pripada; to je mogoče doseči z zastraševanjem in terorjem, ki ga podpira redna vojska. Oboroževanje množic izven okvira te organizacije predstavlja za sistem smrtno nevarnost. Zato so redne vojske edini način, s katerim lahko diktatura organizira oborožene sile. Primeri revolucionarnih vojn v Vietnamu, Alžiriji in na Kubi kažejo, da oboroženi delavci in kmetje nikakor niso slabši kot redne armade, kadar vedo, zakaj se borijo in istovetijo svoje interese z interesi revolucije. To velja predvsem za majhne dežele, ki so plen kontrarevolucionarne agresije tujih sil. Kadar jih napade redna armada, se lahko učinkovito borijo samo po metodah ljudske vojne. Redne armade so potrebne agresorjem za njihove kolonia- listične vojne in intervencije, protiljudske diktature pa jih potrebu- jejo zato, da obdržijo množice v pokorščini. Najvidnejši primer je v Latinski Ameriki, kjer imajo vojske vlogo interne, notranje policije. Toda isto velja povsod, kjer obstoje redne armade in isto velja za Poljsko, kakor kažejo poznanski dogodki. Redne armade so orodje brutalne nadvlade nad delavskim razredom in družbo, če pride do sporov ali ne, tako kot je kij orodje za mlačev. pa če ga lastnik uporablja ali ne. V delavski demokraciji redna armada ne bi preprečevala kontrarevolucije. Nasprotno bi lahko sama postala kontrarevolucionarni instrument. Zato mora biti odpravljena. Delavski razred pa mora biti oborožen, da bi lahko onemogočil strmoglavljenje svoje demokratične vlade. Predvsem morajo biti oboroženi delavci v veliki industriji, ki morajo biti povsod organizirani v delavske milice, podrejene svetom. Vojaški strokov- njaki morajo delovati kot učitelji in so odgovorni ter podrejeni svetom. Na ta način bo vojaška represivna sila države ozko povezana z delavci, ki bodo vedno pripravljeni braniti svojo oblast in revolucionarno orožje v svojih rokah. Pomembno je, da se iz tehničnih vzrokov vzdržujejo stalne specializirane enote, (rakete, letalstvo, flota) itd.) Vojaki teh enot pa morajo biti rekrutirani med delavci v tovarnah serijske industrije, med služenjem vojaškega roka morajo ostati v stiku z delavci ter tovarn in obdržati pravice delavcev. 7) Kmetijska produkcija in kmetije imata tako vlogo v ekono- miji, da delavski program ne more zanemariti pomembno vprašanje podeželja\ Nedvomno je prihodnost kmetov v velikih industrializiranih in specializiranih državnih podjetjih. Tehnična osnova organizacije kmetijske proizvodnje zahteva industrializacijo podeželja, ki bo lahko z znatnimi naložbami uresničena šele v daljšem obdobju. V sedanjih tehničnih in ekonomskih pogojih bi pomenil vsak poskus splošne kolektivizacije razlastitev kmetov, ki bi bila lahko izvedena samo s policijsko diktaturo. To bi imelo za posledico upad kmetijske proizvodnje in vrnitev k policijski diktaturi nad delav- skim razredom. Takšna kolektivizacija bi se ujemala le z birokrat- skim sistemom, za delavsko demokracijo pa je nesprejemljiva, ker bi zanjo pomenila smrt. Sedanja kmetijska struktura, kjer obstaja zasebno zemljiško lastništvo, ima za posledico kmetije kapita- lističnega tipa, pod pogojem da tržne zakonitosti delujejo svo- bodno brez omejitev. Ker so ta mala posestva razdrobljena, imajo majhen vir naložb, čeprav so naložbe bistvene za njihov razvoj. Zaradi tega največji del naložb prihaja od največjih kmetij. Racionalizacija kmetijstva bi tako pomenila globoko krizo: stečaj in nobene priložnosti za najrevnejše kmete ter izločitev malih kmetov. Za tovarniške delavce bi to pomenilo porast cen osnovnih življenjskih potrebščin in brezposelnost. Tak razvoj je sprejemljiv za tehnokrate (naravni privrženci tendence koncentracije kmetij- stva), a za demokratično delavsko državo je nesprejemljiv. 8) Produkcijski cilj delavskega razreda je razviti potrošno kapaciteto ogromnih množic, ki imajo danes zgolj goli minimum. Kot sva prikazala v poglavju VI, birokracija zaradi svoje težnje k reduciranju realne cene delovne sile, znižuje potrošnjo kmetov pod goli minimum, kmečki ekonomiji odvzema presežek, kmetom možnosti razvoja, družbeno potrošnjo pa obravnava kot nujno zlo. Interes delavskega razreda je odpraviti tip razmerja, ki vlada med državo in kmeti. Interesi delavcev zahtevajo racionalen razvoj kmetijske proizvodnje (temelj potrošnje) — to je razvoj množice majhnih in srednjih posestev z odgovarjajočim povečanjem njiho- vih naložb ter možnosti potrošnje Natančno zaradi tega je delavski razred govornik interesov večine kmetov in istočasno ustvarja temelj za dejansko zvezo z njimi. Za udejanjenje skupnih interesov delavcev in ogromne večine kmetov je potrebno: Prvič: zapreti škarje cen, ki jih umetno vzdržuje birokratski režim tako, da jemlje malim in srednjeveiikim kmetijskim po- sestvom materialno osnovo za njihov razvoj; potrebno je še ustvariti progresivno lestvico davkov za najmočnejša podjetja. Drugič: izkoriščati tisti del produkta kmetovega dela, ki ga vzame država v obliki davkov ali drugače (zmanjšati kmetov delež pri vzdrževanju administracije), zato da bi vrnili podeželju njegove družbene in kulturne naložbe ter ekonomsko in tehnično pomoč, ki je v prvi vrsti potrebna za dvig produktivnosti majhnih in zelo majhnih kmetijskih posestev. V ta namen se morajo kmetje organizirati v skladb z njihovo ekonomsko bazo ter si zagotoviti svoje politično predstavništvo. Ustanoviti morajo organizacije pridelovalcev. Tu je ključ k odpira- nju možnosti za 60 % kmetov ki vegetirajo na majhnih posestvih in predstavljajo presežek delovne moči. Istočasno pa ne smejo biti dovoljene previsoke industrijske investicije. Tako se mora presežek delovne sile zaposliti v dodatni intenzivni proizvodnji: v živinoreji, vrtnarstvu in v sadjarstvu. To pa je zelo težko in nemogoče je ustvariti industrijo, ki bo sposobna izvesti preobrazbo z razpršenimi silami majhnih kmečkih podjetij. Pred- pogoj uspeha je združevanje majhnih in srednje velikih zasebnih podjetij v združenja, ki bi imela zadostno delovno silo. Združenja bi, zaradi zemlje, s katero bi razpolagali, zaradi združenega dela, ki bi ga dovoljevala ter z državno pomočjo (posojila z nizkimi obrestnimi merami, državna participacija v majhnih naložbah, državni prevoz) usposobila majhna prehodna podjetja ter bi organizirala distribucijo in prodajo. To je najbolj ekonomičen način povečanja proizvodnje prehrambenih izdelkov, katerih danes manjka, odprave nerazvitosti industrije potrošnih dobrin in poveča- nja produktivnosti majhnih ter zelo majhnih posestev s tem. da bi kar tam zaposlovala presežek delovne sile. Ti pogoji morajo biti ustvarjeni v kmetijskih podjetjih za specializirano proizvodnjo, brez katerih je ekonomska racionalnost nemogoča. Istočasno se morajo kmetijski proizvajalci v stikih z državnimi nakupovalnimi telesi organizirati za obrambo proti vsakemu umetnemu zniževanju cen. Osamljen kmet, ki sklepa „svobodne" pogodbe z državo, je nemočen proti njenemu mono- polu tržišča. Zato morajo kmetje, neodvisno od organizacij proizvajalcev, ustanoviti lastno glavno organizacijo za distribucijo i in prodajo. S takšnimi odnosi maloštevilna, a zaradi velikosti in f ekonomske moči pomembna, najmočnejša podjetja ne bi imela pogojev za preobrazbo v kapitalistične kmetije, ker bi jim primanjkovalo delovne sile in plodne zemlje, ki se porajata s propadom najšibkejših. Najmočnejša podjetja pa bi lahko z lastnimi investicijskimi sredstvi ali s stopnjo mehanizacije, ki bi zamenjala manjkajočo delovno silo. povečala produkcijo. 113 Ker je industrija odločilni sektor ekonomije, dane smeri razvoja industrijske proizvodnje določajo glavne smernice razvoja celotne ekonomije. Delavski razred bo z nadzorovanjem produkta svojega dela določal glavni okvir razvoja drugih in s tem tudi kmetijskega sektorja. Toda v tem okviru, ki ga bodo določali stopnja, organizacija in razvoj industrijske proizvodnje, bo moralo imeti kmetijstvo pregled nad produktom svojega dela. Plani za razvoj podeželja, uporaba ruralnih socialnih ter kulturnih investicijskih fondov, ne morejo biti predočeni kmetom enostransko od države. V tem primeru bi nad kmeti izvajal oblast dobro razviti ločeni aparat, ki bi v praksi bil izvzet kontroli delavskega razreda in bi celo lahko vsilil svojo lastno kontrolo njemu. Konvergenca interesov delavskega razreda in večine kmetov dovoljuje politično avtonomijo kmetov, avtonomijo, ki je tudi nujnost delavske demokracije. Ekonomske organizacije kmetov, o katerih smo prej govorili, ne bodo zmožne zagotavljati kontrole nad tistim delom njihovega produkta, ki ga bodo oddajale državi, in ki se mora vračati v obliki različnih takojšnjih finančnih investicij in ekonomske pomoči. Ta kontrola je lahko dopolnjena samo s političnim predstavništvom kmetijskih proizvajalcev na nacionalnem nivoju, osnovanim s pomočjo ekonomskih organizacij in kmečkih političnih strank. Zato je neodvisnost kmečkega gibanja, ki dopušča zastopanje interesov večine, v večjem interesu delavskega razreda kakor neodvisnost ozkega sloja najmočnejših posestnikov. 9) Ne misliva, daje proti-birokratska revolucija izključno Poljska zadeva. Ekonomska in družbena protislovja, ki smo jih razčlenili, so dozorela v vseh industrializiranih birokratskih deželah — na Češkoslovaškem, v Nemški demokratični republiki, na Madžarskem in v Sovjetski zvezi. Ne misliva tudi, da je revolucija izključno stvar delavskega razreda birokratskih diktatur. Birokratski sistem, ki ga istovetita s socializmom, uradni propagandi Vzhoda in Zahoda, kompromitira socializem tudi v očeh ljudskih množic razvitih kapitalističnih dežel. Mednarodna birokracija in njena vodilna sila Sovjetska zveza se bojita vseh pravih revolucionarnih gibanj v svetu, ker grozijo monopolisti njenega sistema mednarodni razsežnosti, kakor tudi notranji monolitnosti, ki omogoča izvajanje diktature nad lastnim delavskim razredom. Ker si birokracija želi mednarodne in notranje stabilizacije na osnovi delitve mesta v interesne sfere s kapitalizmom, duši revolucionarna gibanja na svojem ozemlju in z vplivom na mednarodne komunistične partije zadržuje gibanje v Latinski Ameriki, v Afriki in v Aziji. To je del svetovnega revolucionarnega gibanja. Tako kot vse revolucije, tudi ta grozi ustaljenemu redu in je ogrožena s silami, ki ta red branijo. Mednarodna birokracija je dovolj močna, da bo zadušila zmagovalno revolucijo v deželah, kjer se bo najprej pojavila. Zahodni imperializem se bo skušal okoristiti z našo revolucijo in bo birokratsko diktaturo zamenjal z diktaturo kapitalističnih monopolov, kar pa ni nikakršno izboljšanje. Naši zavezniki proti intervenciji sovjetskih tankov so ruski, ukrajinski, madžarski in češki delavski razred. Zaveznik proti pritiskom in grožnjam imperializma pa je delavski razred industrializiranega zahoda in naraščajoča kolonialna »revolucija v nerazvitih deželah. Proti zaroti mednarodne birokracije in mednarodne kapitalistične buržuazije dvigamo zgodovinsko geslo proletarskega boja: ..Proletarci vseh dežel, združite se!" Delavski razred mora vse te revolucije izvajati na vseh področjih — na ekonomskem in družbenem, da bi uresničili razredni cilj nadzora svojega dela in prodifkta dela. Je ta program veljaven? Na prvem koraku njegove realizacije, z dodelitvijo avtonomije podjetjem, delavski razred vstvari potrebne pogoje za adaptacijo produkcije potrebam, da ukine zapravljanje ekonomskega presežka in da izrablja intenzivne faktorje ekonomske rasti. Tehnokrati bi storili enako, le da produkcijski cilj delavskega razreda ni razkošna potrošnja privilegiranih slojev, temveč je potrošnja na najširši družbeni osnovi. Zato oblast delavskega razreda nad produkcijo zagotavlja najbolj odločno pot v premagovanju glavnega ekonomskega nasprotja, ki danes ovira ekonomski in družbeni razvoj, nasprotja med že razvitim produkcijskim potencialom in nizko stopnjo družbene potrošnje. Rezultat tega je, da produkcijski odnosi, zasnovani na delavski demokraciji odpirajo najširše perspektive za razvoj ekonomije in družbe. Delavci s svojim edinstvenim razrednim interesom istočasno zastopajo interes množice slabo plačanih uradnikov ter malih in srednjih kmetov, skratka interes pretežne večine kmečkega in mestnega prebivalstva. Zasužnjenost delavskega razreda je glavni vir zasužnjenosti drugih razredov in družbenih slojev; z lastno osvoboditvijo bo delavski razred osvobodil vso družbo. Da bi se osvobodil mora opraviti s politično policijo in tako osvoboditi družbo diktature ter strahu; — odpraviti mora redno armado in s tem osvoboditi vojake okrutnega barakarskega življenja; — uvesti mora pluralizem strank in s tem dati družbi politično svobodo; — odpraviti mora preventivno cenzuro, uvesti popolno svobodo tiska, znanstvenega in kulturnega ustvarjanja ter ustvarjanja različnih tokov družbene misli. S tem bi osvobodil pisatelje, umetnike in novinarje in ustvaril pogoje inteligenci, da bi lahko na najpopolnejši način uresničila svojo pravo družbeno funkcijo. — podvreči mora administrativni aparat neprestanemu nadzoru in stalni odgovornosti demokratskim organizacijam, kar pomeni, da mora spremeniti prevladujoče odnose znotraj aparata; s tem bo osvobodila preproste uradnike izpod fevdalne in ponižujoče odvisnosti od birokratske hierarhije; — kmetom mora zagotoviti nadzor nad njihovo produkcijo ter ekonomsko, družbeno in politično samostojnost; s tem jih bo osvobodila njihove večne nemočne odvisnosti od vsake vlade in postali bodo aktivni organizirani državljani, ki bodo sodelovali pri odločitvah, ki določajo njihove življenjske in delovne pogoje. V procesu proizvodnje imajo delavci najslabši položaj. Zato bolj kot katerikoli drug razred družbe, demokracijo potrebuje delavski razred. Vsako zanikanje demokracije se najprej maščuje delavcem. Delavska demokracija je družbeno najširša oblika vlade in ustvarja najboljše pogoje za poln razvoj družbe. Specifičen razredni interes delavcev torej najbolj ustreza potrebam ekonomskega razvoja in zato predstavlja najpopolnejšo obliko vseh družbenih interesov. Program delavskega razreda je torej veljaven. Bo realiziran? To je odvisno od stanja ideološke in organizacijske pripravljenosti delavcev v trenutku revolucionarne krize in predvsem od tega, kaj delajo danes tisti, ki smatrajo program delavske demokracije za svojega. XI Protiargumenti V zaključnem poglavju (,,Kaj storiti? ") najinega dokumenta sva med drugim naštela sedanje in prihodnje politične ter družbene težnje, proti katerim morajo polemizirati in se politično boriti delavci namreč proti tehnokraciji tj. „socializmu tovarniških direktorjev", stranki kmetov s takoimenovanim „socializmom uspešnih kmetov" in drobni buržuaziji, ki je „krščanska demokracija". Ta točka, kakor tudi program sam in poglavje „Kaj storiti" vzbuja resne ugovore. Nanje bova zdaj poskušala odgovoriti. Prvi ugovor obravnava najin odnos do tehnokracije. „Socializem tovarniških direktorjev" ne spreminja delavčevega položaja v produkcijskem procesu, temveč ohranja izkoriščanje in je samo nova oblika diktature nad delavci, nad večino kmetov in nad intelektualci. Ne spodbijamo njihovih lastnih interesov, ker smo se zavestno odločili za nasprotno stran barikad. Očitali so nama tudi, da sva izbrala pot proletarske revolucije, ko pa je tehnokratski program, kot so rekli, tudi rešitev krize in ga lahko uresničimo s m kombinacijo pritiska z dna in reforme z vrha, skratka brez revolucije in nevarnosti, ki jih revolucija prinaša. Naj na začetku opozoriva, da so zagovorniki tega mnenja izbrali svojo stran barikad in da se prepiramo z nasprotnih stališč. Kljub temu, da uporabljajo takoimenovane realistične argumente, jih šteje va za utopične. V Jugoslaviji tehnokratski sistem ni zamenjal že ustaljene birokracije, temveč se je porajal iz porevolucionarnih sprememb družbenih in političnih odnosov znotraj specifičnega mednarodnega konteksta in iz izhajajočih ekonomskih potreb. Trdili bi lahko, daje Poljska v obdobju 1965-1957 imela vse pogoje za tehnokratsko reformo, ki bi prinesla rešitev krize in trajno stabilnost. A birokracija tega ni dopustila. Misliva, daje bila takšna reforma nesprejemljiva iz dveh razlogov. Prvič, birokracija je kot polno razvit vladajoči razred z vsemi možnimi sredstvi branila produkcijske odnose, na katerih temelji njena oblast. V poglavju 3 sva jasno pokazala, da ima tehnokratska reforma za posledico spremembo produkcijskih razmerij. Če se ta argument zdi anahronističen s „stavo-marksisti'" bova pokazala še drugi enako pomemben vzrok. Živimo v dobi splošne krize sistema, ko vladajoči razred pretresajo pritiski in dozorevajoča razredna nasprotja. Tehnokratska reforma ima za posledico spopad družbenih sil, političen boj za oblast, ostro politično krizo ter, zgolj za kratko obdobje, povečanje politične svobode. Če pa bi bile tovarne neodvisne', se delavci ne bi več soočali z neznano oblastjo države, temveč s tovarniškim vodstvom, ki ga vsi zelo dobro poznajo. To bi na stopnji leta 1956 doseženega razrednega boja verjetno vodilo do nadaljnjega razvoja revolucije in do padca birokratskega režima. Če se birokracija ne bi odločila za takšno reformo v času, koje sistem imel še ekonomske rezerve in ko je novo vodstvo uživalo še neomajni ugled, tega nikakor ne bi mogla storiti sedaj. Zdaj dejansko nima niti rezerv, ki so za izvedbo reforme potrebna materialna osnova, niti ugleda ali družbene podpore. Te reforme niso izvedli pred osmimi leti in tudi danes, je ne mislijo, kljub očitnim znakom ekonomske krize. To je dejstvo, na katerega morajo računati: ne samo marksisti, temveč celo preprosti realisti. Možno je, da se bo uveljavil „socializem direktorjev," a revolucije ne bo preprečil. Zmaga lahko samo z revolucijo ali takoj za njo in to bi za delavsko demokracijo predstavljalo nekakšen „Termidor". Ne vidiva razloga, zakaj naj bi se borili za takšno rešitev, näsprotno, v poglavju o programu sva poskušala najti načine, da bi jo preprečila. Obtožena sva bila tudi slepote, ker sva govorila o nujnosti revolucionarne poti, in izvedela sva, da se ta pot lahko konča edino v zmagi protisocialističnih sil, zaradi reakcionarnosti množic delavskega razreda kakor tudi zaradi močnih meščanskih elementov v družbi. Isti ugovor so doživeli tudi drugi ukrepi, ki sva jih predlagala, tako kot pluralizem strank, odprava politične policije, itd. Naj omeniva, da so si tudi avtorji teh argumentov izbrali svojo stran barikad. Oni dejansko želijo braniti sedanji sistem, ki ga imenujejo socialistični, pred delavskim razredom, ki je po njihovem mnenju protisocialističen. Ta argument istoveti birokracijo s socializmom in zaščito njene razredne oblasti nad množicami predstavlja kot obrambo socializma. Misliva, da je to vprašanje potrebno gledati s popolnoma nasprotne perspektive in v analitičnem delu najinega dokumenta sva to skušala prikazati. Vladajoča birokracija je protiproletarska sila in zato protisocialistična. Zaradi svoje politične oblasti in vlade nad produkcijo je najmočnejša reakcionarna sila. Elementi tradicionalne desnice nimajo temelja v ključnih sektorjih ekonomije, kot so industrija, gradbeništvo, transport, bančništvo. Elementi drobne buržuazije, , privatna podjetja" v mestih in t. im. kulak-kmetije na podeželju, so za ekonomijo in organizacijo družbe obrobnega pomena. Po drugi strani pa moramo pripisati precejšen pomen politično desnim skupinam in tokovom, ki jih vodi cerkvena hierarhija, ki se oklepa starih parol reakcionarne ideologije. Birokratski sistem izziva upravičene proteste in sovraštvo množic, istoveten je s socializmom in neusmiljeno zatira vsako nasprotovanje levice. Na ta način so ustvarjeni ugodni pogoji za širjenje desničarske ideologije med množicami. Ljudje dejansko čakajo na ideološko izzivalna gesla, da bi izrazili protest proti izkoriščanju in diktatorskemu sistemi; ker pa ni leve opozicije, da bi izražala njihove temeljne interese, se množice usmerjajo k starim parolam tradicionalne desnice. Tako birokratska in reakcionarna diktatura podpira tradicionalno politično desnico, sklepa celo sporazume o sodelovanju z nekaterimi teh teženj (PAX) ter kompromise s cerkveno hierharijo in drugimi. Edini učinkoviti boj proti tradicionalni desnici torej ni obramba te biroktarske diktature, temveč borba proti njej in njeno dosledno kompromitiranje z leve pozicije. Delavski program ni odvisen od nejasnih parol temveč od družbenih stvarnosti. Je temeljno nasprotje diktaturi birokracije in sovpada z življenjskimi interesi množic. Njegove analize in predlogi segajo v bistvo problema, kar mu daje očitno prednost pred nacionalističnim in klerikalnim govorništvom desnice ter mu zagotavlja možnost, da si pridobi podporo množic. Boj proti tradicionalni desnici in boj proti desnici na oblasti sta neločljiva. Kot odgovor tistim, ki si predstavljajo, da demokracija delavcev odpira pot do oblasti desničarskim silam, ker dopušča pluralizem strank in odvrača uporabo orodja, kot je politična policija, naj poveva, da ne govoriva o državi nad razredi, temveč o demokraciji delavskega razreda. V demokraciji delavcev bi delavci v tovarnah imenovali politično in ekonomsko vodstvo in s tem bi bil delavski razred odločilen element v spopadu političnih strank. Obstojale bi tudi pristojbine organizacije prisile - delavske milice. V delavski demokraciji vojaške in represivne sile ne bi bile zbrane, tako kot v sedanjem sistemu, proti delavskemu razredu, ampak bi bile ozko povezane z njim. Misliva, da dajejo vsi ti ukrepi skupaj delavskemu razredu ključni položaj v državi in služijo kot obramba proti desnici. Ne bomo razpravljali o stališču, ki trdi, da je poljski delavski razred reakcionarna sila, ker to stališče ne odraža nič drugega kot antiproletarsko razredno zavest. V programu sva podala tudi kritike iz univerzitetnih krogov, ki trdijo, da je najin program protiintelektualističen in „zastarel". Prepričana sva, da tisti, ki tako kritizirajo, ne morejo sanjati o tisti „vseljudski državi", ki je ni inje verjetno nikjer ne bo, razen v programu KP SZ, kot o idealu „modernosti". Ta kritika je verjetno zasnovana na dejstvu, da še nisva razpravljala o oblikah, ki naj bi jih imela politična predstavništva družbe kot celote. Dejansko je težko predvideti podrobnosti politične in zakonodajne organizacije prihajajoče družbe. Nisva napisala ustave nove države, napisala sva politični program. Naravno je, da sem vključujeva samo bistvene elemente narave demokracije delavcev. Poskusila sva odgovoriti le na vprašanja, kako morajo delavci organizirati sebe in državno oblast, da bodo dosegli svoj osnovni cilj — nadzor nad lastnim delom in produktom, z drugimi besedami, da bi odpravili izkoriščanje. Ker ima industrijski sektor odločilno vlogo v ekonomiji, je nadzor produkcije, to je delavčevega dela, v moderni družbi enak razredni vladi in politični oblasti. Dokler bo ločevalo skupine ljudi mesto, ki ga imajo v produkcijskem procesu, njihov materialni in družbeni položaj, ali njihovi posebni interesi, bo parlament ali katerakoli oblika predstavništva, ki jo bo prevzela celotna družba, podpiral oblast razreda, ki izvaja dejanski nadzor nad delovnim procesom in delitvijo produkta dela v ključnih sektorjih ekonomije. Zato morajo delavci prevzeti oblast države, da bodo dokončno odpravili eksploatacijo. In nesmiselni so vsi ugovori, ki obtožujejo delavsko demokracijo zaradi njenega razrednega karakterja. Kritizirajo jo lahko samo zaradi njenega proletarskega značaja, kar pa bi lahko očitno storil samo razred s pretenzijami do oblasti. иД ч^Ш Ђ w v Ce ta „moderna družba", s katero sino pomanjkljivo seznanjeni, in katero najini nasprotniki zoperstavljajo delavski demokraciji, ni ne birokratska diktatura ne neokapitalizem, je edino tehnokratski sistem. Še vedno ne vidiva osnove prepričanju, da bi imeli intelektualci pomembnejšo vlogo v takšnem sistemu kot v delavski demokraciji. Kolikor časa bo eksploatacija živela, toliko časa bodo policijska, administrativna in propagandna sredstva nujna za njegovo vzdrževanje. To ne pomeni samo obstoja politične policije, temveč tudi vključno ponižanje znanosti in kulture v apologetsko vlogo. Vsak sistem, ki temelji na zasužnjevanju delavcev, na tak ali drugačen način odvzema svobodo intelektualcem. Samo osvoboditev delavcev lahko spremeni ta položaj. Po sami svoji naravi lahko delavska demokracija nudi intelektualcem mnogo več svobode kot je to mogoče v najbolj parlamentarnih od buržoaznih republik ali v najbolj „modernih" direktorskih kraljestvih. Ekonomski in družbeni razvoj dolgoročno privede do izginotja razlik med proizvodnim in neproizvodnim, med intelektualnim in fizičnim ter med industrijskim in kmečkim delom. To je v harmoniji z upanji in željami delavcev. Kakorkoli že, pot do komunistične družbe, ki bo odpravila mezdno delo ter kot njegovo nujno posledico eksploatacijo producentov, vodi skozi delavsko demokracijo. Nisva napisala vizije komunistične družbe enaindvajsetega stoletja, kajti v tem pogledu bi imela kaj malo dodati temu, kar je napisal Marx. Namesto tega sva poskusila predstaviti prvi osnutek programa delavske demokracije za drugo polovico dvajsegega stoletja. V splošnem so naju najsilovitejše napadli zaradi najinih predlogov, objavljenih v poglavju „Kaj storiti", za akcijo stavk in za oblikovanje delavskih krogov, ki naj bi bili jedra bodoče stranke. Čeprav so uradni poročevalci izkrivili najine analize in komajda omenili program, pa so obširno citirali iz zadnjega poglavja z namenom, da bi vzbudili indignacijo do najinih odkritih namenov kršiti kazenski zakonik. Tako nama ni bilo potrebno podrobneje predstavljati poglavja. Zato se bova omejila na razlago vzrokov za najino mnenje in na odgovore ugovorom, ki so se pojavili. Misliva, da ekonomska in družbena kriza neizprosno vodita k revoluciji. Oblast birokracije ni več ukoreninjena v podpori družbe, temveč v neorganiziranem stanju družbenih sil, ohranjene predvsem s silo, ter v razbijanju delavskega razreda, ki je brez svojega programa in stranke. Revolucija je za razvoj družbe neizogibno potrebna in neizbežna. Razvoj »-evolucije in njen izid pa sta odvisna od stopnje organizacijske in programske pripravljenosti delavcev. Od tega so odvisni stopnja, do katere se lahko zmanjša nered med revolucijo, možnosti za njeno mirno evolucijo in minimalizacija družbene cene. Delavski razred ne more imeti vodilne vloge v revoluciji, če nima svoje organizacije in programa. To bi v skrajnem slučaju utegnilo dvigniti neproletarske sile, nove zatiralce, na oblast. Preobrazba delavskega razreda v razred ,,za sebe", v organizirano silo, ki se zaveda svojih ciljev, je v interesu tako razreda kot družbenega gibanja. Preobrazba je lahko samo rezultat zavestne aktivnosti. Meniva, da se ta aktivnost mora osredotočiti okrog oblikovanja programa, ki bi izražal združene interese delavskega razreda in izobraževal delavce, tako da se bodo preko debat o programu in z združevanjem v boju za svoje neposredne interese tj. s stavkami, delavci začeli zavedati svojih ciljev. Tako si delavci sčasoma organizirajo stranke in sindikate. Proti nama so dvignili hrup. ker sva rekla, da tak§no delovanje zahteva ilegalo, kar pomeni kršenje obstoječih zakonov. Toda imenujmo stvari z njihovim pravim imenom; uradno niso prepovedane niti stavke niti oblikovanje programa, niti diskusije. Res pa je, da kazenski zakonik v knjigah, ki gaje že prej ustvarila ali ohranila birokracija, dovoljuje policijske obtožbe takšnih dejavnosti. Na Poljskem sta v veljavi dva zakonika: prvi je Kazenski zakonik iz leta 1932, ki je instrument polfašistične diktature iz obdobja Narodne obnove (Sanacija), in drugi. Skrajšani kazenski zakonik, ki je bil nekoč instrument totalitarne stalinistične diktature. Oba, predvsem pa Skrajšani zakonik, sta tako nejasna in elastična, da dejansko dopuščata represivni aktivnosti vlade prav vse. Tako se lahko vsa avtoriteta zakona uporabi proti stavki, čeprav stavke niso prepovedane, proti sodelovanju v diskusijah, čeprav so diskusije dovoljene, proti avtorjem osebnih pisem, čeprav vii pišemo pisma. Ko že govorimo o zakonih, naj omeniva, da je Ustava osnovni zakon. Kazenski zakoniki, predvsem Skrajšan kazenski zakonik, so njeno očitno nasprotje, a ker je Ustava še veljavna, ima prednost. Preventivna cenzura z vsemi sredstvi, ki zatirajo svobodo govora, publiciranja in združevanja, je protiustavna. Protiustaven je sam birokratski režim. Z ustavnega stališča stavke, politične diskusije, oblikovanje programov in organiziranje delavcev ne grozijo zakonu, marveč legitimnosti režima, odajinih akcij ne motivirajo samo ustavni oziri, temveč najina predanost boju za emancipacijo delavskega razreda in družbe. Ker pa sva bila obtožena za ilegalno dejavnost, sva morala pokazati, kako režim in njegovi zagovorniki poljubno razlagajo zakon, vse, kar ustreza njihovim namenom, imenujejo dolžnost do Zakona. Midva dejansko nisva obtožena ilegalne dejavnosti, temveč dejavnosti, ki nasprotuje samovoljni diktaturi birokratskega režima. Takšna morala, ki tolerira prav vse, kar pooblasti režim, in ki ima pokornost za eno največjih vrlin, je nama zaradi najinega boja in tradicij, tuja. Z zakonom prepovedana Poljska Komunistična partija se je borila proti samovoljnim dekretom buržuazne vlade. Komunistična leva opozicija v Sovjetski zvezi se je v boju proti pojavljajoči se totalitarni stalinistični diktaturi borila proti samovoljnim dekretom birokratskega režima. Vse partije in skupine, ki so se borile za osvoboditev delavcev proti nepriljubljenim diktaturam, so reagirale na ta način. Tisti, kijih razredni boj ne zanima, in ki mislijo, daje marksizem „v luči sodobnih realnosti" zastarel, so naju včeraj napadali zaradi kršenja partijske discipline, danes naju napadajo zaradi kršenja discipline, ki jo je vsilila državna oblast. To kaže na spektakularno intelektualno izkrivljenost: vzgojeni v dogmatičnem marksizmu so zavrgli marksizem in obdržali dogmo. Podvomili so v vrednost marksistične teorije, po drugi strani pa soglašajo, da partija ne more tolerirati frakcij, in daje pokornost režimu nujna. Upava, da bo to pismo pomagalo partijskim članom in članom ZSM na univerzi razjasniti njihovo nevednost o najinem dokumentu in pospešilo odkrite polemike o njegovih tezah. ' Upava, da bosta tokrat univerzitetna komiteja partije in komunistične mladine, ki imata svoje kopije tega Odprtega pisma, dovolile pismo tistim, katerim je resnično namenjeno - vsem članom, ki ga hočejo prebrati in se seznaniti z vsebino. Seveda je nemogoče, da bi vedela, ali nama bodo oblasti izrekle nadaljnje administrativne kazni, ali se bodo odločila za proces proti nama. Kljub vsemu misliva, da imava polno pravico nasloviti na politični organizaciji, ki sta naju izključili iz svojih vrst, odprto pismo, da vsem njihovim članom razloživa najino mnenje in motive za najine akcije. Prevedli: Poglavja 1 do vključno IV: Darko Štrajn Poglavje V: Mladen Švarc Poglavje VI do XI: Draga Puc Nekaj prevajalskih in uredniških opomb: • Pričujoči tekst je bil preveden po dostopnih prevodih (a ngl. franc., nem), pri čemer smo upoštevali slovensko terminologijo Marxovega Kapitala v verziji, ki zaradi znanih zapletov še ni izšla. Glede same vsebine teksta je potrebno upoštevati čas, v katerem je tekst nastal, kar je razvidno iz samega konteksta. V zvezi s tem vzbujajo pozornost nekatera ostra stališča obeh avtorjev o jugoslovanskem družbenopolitičnem sistemu. Vendar je potrebno upoštevati, da so ta ostra stališča bila zapisana v času, koje v SFRJ bila v vzponu tehnokratsko profilirana „liberalistična struktura". D. Š. f 76 Štrajki v Urses« in Radomii ,Pßmo trinajstih" Varšava, konec julija 1976 20. julija 1976. je vojvodsko sodišče v Varšavi razglasilo sodbo v procesu proti sedmim udeležencem demonstracij z dne 25. junija 1976 v tovarni traktorjev „Ursus". Udeleženci te demonstracije — ene od mnogih, ki so v protest zopt c drastično podražitev življenjskih sredstev — tedaj potekale v naši deželi so bili obsojeni na kazen od treh do petih let zapora. Obravnava je potekala 'v razmerah, ki so bile v nasprotju z osnovnim načelom javnosti sodnih obravnav. Naša dolžnost je, da se zoperstavimo poimenovanju delavskih protestov, ki so biii uperjeni proti nepravični socialni politiki in avtoritarnim metodam vlade, z „rovdijevskimi kravali" (Rowdy - Kr avail e). Glede na to, da so bile sodne obravnave tajne, je težko odgovoriti na očitke obtožbe. Toda potrebno je z vso odločnostjo opozoriti, da je državna uprava odgovorna za prekoračitve zakon- skih pooblastil z zvezi z dogodki v „Ursusu" v Varšavi in v drugih poljskih mestih. S svojimi dejanji je uničila osnove delavske demokracije, kije delovala v delavskih svetih, nastalih po oktobru 1956, odgovorna na je tudi za preobrazbe sindikatov v mrtve, fiktivne, državnemu aparatu podrejene organe. Menimo, da pot k bodočemu preprečevanju podobnih dohod- kov né vodi preko represalij zoper udeležence štrajkov in drugih delavskih demonstracij, temveč je v vrnitvi pravic delavcem. Borba poljske družbe za te pravice, borba, ki se manifestira tudi v množičnih protestih proti spremembi ustave Ljudske republike Poljske, je borba za demokratični socializem, je v skladu z besedami Karla Marxa, nasprotje , jazmeram, v katerih je človek ponižan, obvladan, zapuščen in vreden prezira". Pozivamo vse tiste, ki so branili preganjane v Čilu, Španiji, ČSSR, ZSSR. Obračamo se na Jeana - Paula Sartra, Andreja Malrauxa, Eugena lonesca, Louisa Aragona, Jeana—Marie Domena- cqa. Cl; uda Roya, Jeana Daniela in Laurenta Schwartza. Obrača- mo se na Guenterja Grassa, Heinricha Boella, na Arthurja Millerja, Saula Bellowa, Eugenia Montaleja, Ignazija Siloneja, Stephana Spenderin in Roberta Conquesta. Obračamo se na vse ljudi, ki se solidarnostno izrekajo za borbo za svobodo delavcev vsega sveta. Zahtevajte svobodo za udeležence delavskih protestov na Polj- skem! Stanislaw Raranczak, Jacek Bochenski, Kazimierz Brandys, Andrzej Kijovväki, Stefan Kisielowski, Ryszard Krvnički, Edward Lipìnski, Jan—Jožef Lipski, Adam. Michnik, Haiina Mikolajska, Marek Nowakowski, Julian Síryjkowski, Ks. Jan Zieja. Poljsk.i ljudska vstaja v juniju 1976 Radom Nemiri so se pričeli 25. junija 1976 s štrajkom v vseh obratih v Rado mu. Ob šest uri zjutraj so se delavci oddelka P-6 v podjetju General Walter (oboroževalna industrija)" odločili, da se bodo priključili drugim oddelkom in se podali na cesto. Walterjevi delavci so vlomili vrata v skladišče orožja, da bi se oborožili, toda zaman. Skladišče je bilo prazno. Noč pred tem je uprava podjetja iz previdnosti premestila vse zaloge orožja na vojaško letališče v Radomu. Delavci Walterja so se v urejeni koloni podali na cesto, nosili so belo-rdeče zastave in rdeče zastavice ter peli Internacionalo. Demonstranti so se priključili delavcem drugih radomskih tovarn: med njimi delavcem Radoskora (tovarne čevljev), tovarne telefon- skih aparatov, tovarne cigaret, delavcem železniških delavnic in Še nekaterih manjših obratov. Nekatera manjša podjetja, katerih delavci niso šli na ceste, so se prav tako udeležila generalnega štrajka. V nekaterih od njih, npr. v tovarni ognjeodpornih materialov, so delavci pretepli partijskega sekretarja, v drugih pa so jo skupili predstavniki direkcij. Demonstranti, ki sta se jim pridružila šolska mladina in prebivalstvo, so se napotili pred stavbo vojvodskega partijskega komiteja na Prvomajski cesti. Zahtevali so pogovor s krajevnim partijskim vodstvom, vojvodski sekretar pa je odklonil, da bi prišel pred stavbo. Malo pozneje je iz stavbe prišel drugi sekretar Adamczyk. Na pozive iz množice, da bi delavci radi govorili s partijskim vodstvom, je odgovoril, da se s sodrgo ne bo pogovarjal Tedaj je neka ženska z otrokom v naročju stopila naprej. Da je vdova, je dejala, prehranjevati mora tri otroke in zasluži 220C zlotov na mesec. Do sedaj, je nadaljevala, je plača zadostovala le za sladkor in kruh za otroke, po podražitvah pa to ne bo zadostovalo Končno ga je vprašala: „In kakšni so vaši prejemki, tovari« sekretar? " Partijski sekretar Adamczyk ji je odgovoril z nasprotnirr vprašanjem: „Če vam je usoda vaših otrok tako pri srcu, zakaj ga vlačite s sabo, namesto da bi ga pustili doma, kjer bi imel mir? " Ženski so popustili živci, sezula je čevelj, da bi ga udarila pc glavi. Zelo vznemirjeni sekretar je predlagal, naj bi le sestavil: delegacijo. Z njo pa bi se pogovarjal. Nato je neka druga ženski zaklicala: „Tako! Delegacijo! Da boste vedeli, koga je treba zapreti! No. dobro, potem sem jaz delegacija, in pogovarjali se bomo zdaj in tu!" Od vseh strani so prihajali zasmehovalni klici, ki so bil naslovljeni na partijskega sekretarja in na celotno partijo. Razburje ni Adamczyk je vedno znova ponavljal, da se s sodrgo ne bc pogovarjal. Potem je eden od delavcev Walterja stopil naprej pokazal na svojo delovno obleko in dejal, da le enkrat na leto dob novo. medtem ko mu pripadajo najmanj štiri letno. Pokazal je ш Adamczykovo obleko: ,,ln koliko stane vaša obleka? Gotovo 600C zlotov, če ne več!" Tedaj so iz množice zaklicali: „Slecite ga! Slecite ga!" Dve mlada delavca sta pridrla naprej in prisilila Adamczyka, da se jc slekel. V spodnjem perilu je bežal drugi sekretar nazaj v zgradbo medtem ko so ga ljudje obmetavali z odpadki. Padel je, vendar sej« brž pobrai in takel naprej. Po nepotijenih govoricah je do žive težak srčni napad in prepeljali so ga v bolnišnico. V bližini partijske zgradbe so prižgali velik ogenj, nanj pa sc delavci, ki so bili člani partije, metali svoje partijske izkaznice Potem, ko se vhodna vrata zgradbe partije tudi na silo niso dali odpreti, so pripeljali tri traktorje: na enega so pritrdili zajlo ir vrata, skupaj s podboji, potegnili iz okvira. S pomočjo drugegs traktorja so isto storili tudi z okenskimi okviri, potem ko so stekk že prej razbili s kamni. Tretji traktor pa so zažgali in usmerili i odprta VTata zgradbe: zapeljal je vanjo in v njej zanetil požar. Skozi okenske odprtine so se mladi ljudje povzpeli v zgradbo privlekli preproge pred okna in jih pokazali množici. Demonstrant so odgovorili z razjarjenimi klici, in preproge so zletele ven, n« cesto. Vlomili so v shrambo kantine partijskega komiteja; tam so naši velike količine vseh vrst dragih klobas in drugih prehrambenil artiklov. Vse to so zložili pred zgradbo. Potem so podtaknili ogen še v ostalih prostorih partijske zgradbe. Pritličje in prvi dv nadstropji sta bili že v plamenih, tretji etaži pa je bilo očitn< prizaneseno. Medtem so bile hišne fasade v Radomu že prelepljene s plakati Dalo se je prebrati ,JDol s podkupljivo PZDP" in podobno. Veliki množica ljudi je obkolila zgradbo mestne in vojvodske uprave te sosednje vojvodske policijske komande. Pri tem policija ni uporabljala strelnega orožja; zabarikadirala s< je v skupino hiš in na množico metala le solzilne granate. I; obkoljenih hiš so fotografirali ljudi na cesti. Nekateri posebe 777 je krožil policijski helikopter, iz katerega so varnostniki filmali množice. Z izjemo oblegane skupine zgradb se je ves Radom nahajal v rokah svojih prebivalcev. Začeli so graditi barikade. Na Prvomajski cesti so zaustavili štiri gasilske avtomobile, ki so se namenili h gašenju {»žara v partijski zgradbi. S temi vozili so postavili barikade in z njimi pod nadzorom blokirali cesti, ki prihajata iz smeri Ilza in Rzeszowa. Postavitev barikad je vodila neka mlada ženska ... Med neredi je bilo na cestah Radoma opaziti številne pripadnike vojske. Sledili so dogodkom in opazovali boje s policijo. Razločno se je videlo, da so na strani prebivalstva in sa se tudi solidarizirajo z njim. V nobenem primeru pa niso ukrepali proti demonstrantom, niti se jim niso zoper stavljali. Pred zgradbami partijskega komiteja, mestne uprave, policije in varnostnih organov so goreli službeni avtomobili in privatni avtomobili veljakov. Po napadu na tovarno mesnih izdelkov v Radomu so iz skladišč prebivalstvu razdelili tone konzerv s šunko, ki so bile v večji meri namenjene za izvoz. Proti deveti uri je bil Radom odrezan od mednarodne telefonske mreže. Na cesti je bilo postavljenih nekaj ducatov barikad. Upokojenci so pozivali mlade k demonstracijam in v boj proti policiji. Slišati je bilo: „Zdaj, ali pa čez dve ali pet let - tako aH tako boste morali nastopiti proti njim! Torej, gremo! V borbo!" Položaj je bil negotov. Nekemu policistu, ki je z avtom pripeljal mimo partijske zgradbe in so ga obmetavali s kamni, po nepotrje- nih govoricah, ni uspelo pravočasno zapustiti avtomobila in je v njem zgorel. Nekega drugega pa so potolkli z lastnim pendrekom. Proti dvanajsti uri je partijsko vodstvo vzpostavilo zračni most: na radomskem vojaškem letališču so pristale policijske enote in enote varnostne službe iz podoficirske šole iz Pile, s posebno oborožitvijo za ulične boje. Posebne enote so prispele s štiri- motornimi letali tipa „Ukrajina" in z dvomotorci. Policijske kolone iz Lublina, Rzseszowa, Tranobrzega in drugih mest so s preko 100 kilometri na uro z vklopljenimi lučmi brzele v smeri Radoma. Mnogo pozneje je prišla tudi policijska posebna enota iz Golendzi- nowa. Proti sedemnajsti uri je pričela boja željna množica ropati trgovine vzdolž glavne ceste. V kratkem so naropali blaga v vrednosti nekaj deset milijonov zlotov. Ne gre izključiti, da so ropanje podžgali agenti varnostne službe, da bi dezorganizirali obrambo na barikadah. Vzporedno s stalno naraščajočo premočjo policijskih in varnost- nih sil so se ulični boji v večernih urah spremenili v morilski pogrom prebivalstva. Posebno vlogo so pri tem igrale posebne enote iz Golendzinowa, ki so bile v večji meri rekrutirane iz obsojenih kaznjencev (le-tem je bila dana možnost, da kazen odslužijo s službo pri policijskih in varnostnih enotah). Zagotovo so jih pred akcijo oskrbeli z alkoholom, preostali pa so si priskrbeli vzburjenje z borbo proti neoboroženi, toda bojeviško nastrojeni množici. Številne priče so potrdile, da normalni ljudje ne bi bili zmožni s tako razjarjenostjo in steklino pretepati tudi žensk in majhnih otrok. Bili so v stanju morilskega užitka. Okrog triindvajsetih.so bile varnostne sile in partija gospodarjf položaja v Radomu. Nekaj tisoč ljudi je bilo zaprtih. Iz Varšave, Kiele in Kozienic so prisilno pripeljali nočne brigade gradbincev, ki so, skupaj s tremi, pri Radomu stacioniranimi „Prostovoljnimi delavskimi skupinami", (OHP) spravili ceste v red, popravili pogorelo fasado partijske zgradbe, odstranili partiji sovražne parole z zidov in odvlekli zgorela avtomobilska ohišja. Po govoricah, ki so se širile med prebivalstvom, je bilo ubitih približno 17 civilistov, med njimi verjetno tudi en otrok, ena noseča ženska in 25-leten zdravnik. Pokopali naj bi jih v strogi tajnosti (podobno kot žrtve decembrske vstaje leta 1970) v noči od 26. na 27. junij na krajevnem pokopališču. Uradni komunikeji partijskega tiska pa so govorili o dveh mrtvih osebah, ki naj bi ju ubili njuni bojni tovariši. Potrebno je še dodati, daje bilo med preiskovanji neposredno po nemirih ubitih še nekaj oseb, kajti nekaj dni pozneje so na podeželski cesti našli truplo nekega mladeniča, za katerega se je vedelo, daje bil pred tem aretiran. Izgube v vrstah varnostnih sil in milice niso znane, gotovo paje, da so nekaj dni kasneje (točno: 30. junija) pokopali nekaj varnostnikov, čemur so prisostvovale policijske delegacije iz Varša- ve; 75 varnostnikov in policistov pa je bilo poškodovanih, med njimi osem težko. Zapiranje in obračunavanje s prebivalstvom se je začelo takoj. Zajelo je neugotovljivo število prebivalcev. Med drugimi je bil aretiran nek mlad moški, pri katerem so našli tri zavojčke cigaret, pa čeprav je policistom zagotavljal, da jih je kupil v kiosku. Že v soboto, v opoldanskih urah, je z dejavnostjo začelo „Stanovsko sodišče". Obsodbe so se često glasile tudi do deset let zapora. Kot najpomembnejši „dokazi" so veljale izjave varnostnih in policijskih funkcionarjev. Sodišča sta sestavljala „sodnik" in zapisnikar. Obsojene so tukaj razmestili po različnih zaporih v državi. V ponedeljek je v akcijo stopilo pet upravnih kolegijev za določanje kazni (Strafbestimmende Verwaltungskollegien), ki so dnevno reševali približno 700 primerov. Domnevajo, da so ti kolegiji do 4. julija obsodili približno 5.000 oseb. Najpogostejša kazen je bila 3 mesece zapora in 5.000 zlotov globe . .. Vse do sedaj je zelo težko ugotoviti, kakšen obseg so zavzele represalije proti delavcem in preko njih proti prebivalstvu Radoma po štrajku in demonstracijah 25. junija 1976. Število na ta dan aretiranih je ocenjeno na preko 1000. Znano pa je, da so se aretacije nadaljevale tudi v prvih julijskih dnevih. Z zaprtimi so tako pri njihovi aretaciji kot tudi pri policijskem zasliševanju brutalno ravnali. Eden od delavcev je med zaslišanjem zaradi mučenj umrl. Nekaj po 25. juniju so nepoznani storilci pretepli župnika Romana Kotlarza; bil je dušni pastir v psihiatrični bolnišnici in prošt župnije Pelgow pri Radomu. Med demonstracijami je zaradi prelivanja krvi podeljeval odvezo periculo mortis. Zaradi tega je bil kasneje zaslišan pod obtožbo, da je blagoslavljal demonstracije. Nekaj dni zatem je snažilka, ki je vsako jutro prihajala pospravljat njegovo stanovanje, našla vlomljena vhodna vrata, demolirano sobo in župnika v nezavestnem stanju, z jasnimi sledovi udarcev. Kmalu po prevozu v bolnišnico je umrl, ne da bi prišel k zavesti. Zelo tipično za pravno atmosfero v Radomu je to, kar se je v tem mestu pripetilo šestim mladim iz Varšave. 26. septembra so kot gledalci prisostvovali trem javnim obravnavam pred radomskim regionalnim sodiščem. Ko so po zaključku zadnje obravnave zapuščali dvorano, jih je na hodniku obkolila skupina policistov, ki jo je vodil funkcionar varnostne službe v civilu. Vseh šest so zadržali v prostoru, ki je bil namenjen zapornikom. Funkcionar varnostne službe paje od njih zahteval, da mu predajo magnetofon- ski aparat in trak, na katerega naj bi dozdevno snemali potek razprave (pri tem je potrebno poudariti, da je šlo za javni proces). Zatem so jih v lisicah in pred očmi mnogoštevilne publike odvedli po sodniških hodnikih in prepeljali na vojvodsko policijsko komando. Zasliševali so jih do poznih nočnih ur (zadnjega so izpustili okoli 0.30 ure). Med zasliševanjem so jim grozili in jih napačno informirali o njihovih pravicah. Med drugim so jim očitali, da imajo pištolo in razstrelivo, pri čemer se je funkcionar, ki jih je za to obtoževal, skliceval na uradno informacijo iz Varšave. Enega od mladeničev so pretepli, davili in ga zasramovali z antisemitističnimi psovkami. Že naslednji dan pa dostop k obravnavam regionalnega sodišča v Radomu ni bil več javen. Čeprav ni bilo uradne izključitve javnosti, pa miličnik ni nikogar spustil v dvorano za obravnavo. Tudi lista obravnav ni bila.razobešena. 118 Protokola dveh zaprtih iz Radoma Prijeli so me približno ob 14.15 na cesti Žeromskega v bližini parka Kosciuszko. Dva policista v civilu sta me peš odvedla na vojvodsko komando milice. Tam so me zmerjali s parazitom (in rowdijem) ter me zatem hudo pretepli Dve uri po moji aretaciji so me odpeljali v celico; podpisati naj bi moral, da so mi vrnili vse moje deponirane stvari. Temu sem se uprl, kajti na listi sta manjkala moj vetrni jopič in službena izkaznica. Potem so me še bolj pretepli kot poprej. Zatem so me odvedli v drug policijski komisariat, izven Radoma, kjer so me kmalu spustili. Naslednji dan pa so me ponovno zaprli. Pred obravnavo so me pretepali in mučili. Ko bolečin nisem mogel več prenašati, sem priznal dejanja, ki so mi jih očitali. Obsojen sem bil na tri mesece zapora in na denarno kazen 2.000 zlotov. Naslednja dva tedna sem prebil v zaporu. Nekega dne so me odvlekli iz zapora in obtožili, da sem pretepel policista v civilu. Uradniki so me soočili z lažno pričo, ki je potrdila, da sem to storil določenega dne okoli 17.30 - tedaj, ko sem bil že dolgo v zaporu. Na sodni obravnavi so me obtožili po členu 275, paragraf 1, in po členu 59 kazenskega zakonika. Milica je dobila še tri priče, ki naj bi me videli med napadom na vojvodski partijski komite, in sicer okoli 17. ure. Štiri priče pa so se izrekle v mojo korist — da sem bil tedaj že dolgo zaprt. Moj branilec je zahteval, naj policija predloži zaporniški proto- kol, v katerem je bil naveden datum moje aretacije. Ta list pa so na policiji izgubili. Na osnovi lažnega pričanja treh prič sem bil obsojen na tri leta zapora. Plačal naj bi tudi stroške obravnave in denarno kazen, skupaj okoli 7.000 zlotov. Kasneje pa sem zvedel, daje ena od prič pred obravnavo prosila mojega paznika, naj me pokaže, da me bo lahko spoznala pred sodiščem. Na cesti Žeromskega sem med telesno preiskavo dvignil roke. Odvedli so me na komandaturo. Tam so me obrcali in opljuvali. Eden od policistov me je udaril z zaščitno čelado, pri čemer mije iznakazil nos. Pred stavbo komande so stali policisti, ki so mimoidoče napadali s pendreki. V zgradbi pa so ljudi posamično vodili po hodnikih, pri čemer so jih ob stenah stoječi policisti pretepali in brcali. V sobi št. 105 so mi ukazali, naj se uležem na pod, in mi z žepnim nožem odrezali lase. Osebje zapora je bilo pijano. Vsi pazniki so bili oboroženi s 75 cm dolgimi palicami in zaščitnimi čeladami. Sleči smo se morali do spodnjih hlač in tako so nas držali celo noč na betonskih tleh. Bilo je zelo mrzlo. Pred vrati celic so se sprehajali pazniki in nam ukazovali, naj bomo tiho. Če so zaslišali kakršenkoli pogovor, so vdrli v celico, potegnili prvega v vežo, ga pretepli — slišalo se je krike - in ga potem vrgli kot vrečo nazaj v celico. Tudi če je kdo stokal od bolečin, so ga odvlekli v vežo in znova pretepli. Potem so prišle na vrsto sodne obravnave. Vsak, ki se je med obravnavo pritoževal, da so ga pretepali, je bil jjo obravnavi še enkrat pretepen. Potem so me premestili v zapor v Bialystoku.+ Pazniki tu niso pretepali. Le enkrat sem dobil pest v ledvice, ker sem se prepozno vrnil s sprehoda v celico. Zapor v Bialystoku ima 45 celic. V celicah za štiri osebe je sedelo najmanj 20 do 30 mož. V celici številka 9, ki je namenjena štirinajstim osebam, je sedelo okoli 40 mož. V moji celici smo prvo noč brez odej spali na tleh. Od svojih sojetnikov sem slišal, da marsikateremu jetniku, preden ga pripeljejo pred upravni kolegij, zapovedo, da mora z obrazom v steno 45 minut teči na mestu. Drugi so razlagali, da so jih med zajetjem odpeljali v sobo, v kateri so büi različni predmeti, na primer fotografski aparati. Vsak je moral - če seje branil, je bil pretepen - katerikoli predmet vzeti v roke. Potem so razglasili, da so med preiskavo na cesti ta predmet našli pri njems kar je bil tudi dokaz za sodno obtožbo. Ursus V jutranjih urah 25. junija je domala vse osebje Strojne tovarne Ursus (tovarna traktorjev) stopilo v štrajk. Najprej so delavci na tovarniškem območju čakali na predstavnike direkcije, proti deveti uri pa so to mesto zapustili in se napotili k zgradbi direkcije. Zahtevali so posvetovalne razgovore s predstavniki najvišjih instanc. Potem ko je direkcija zavrnila to zahtevo, so delavci stopili na železniške tire, ki so bili speljani v bližini, in ustavili železniški promet na progah Varšava — Kutno (meddržavna povezava Moskva — Varšava - Berlin - Pariz) in Varšava — Skiernevvice. Namen te akcije je bil, da čim več ljudi izve za štrajk. Nekaj časa je protestna akcija potekala dokaj mirno. Milica ni intervenirala, vendar pa so bile velike enote v stanju pripravljenosti. Izvajali so stalno helikoptersko opazovanje. Od najpomembnejših pripetljajev naj omenimo: Prvega sekretar- ja Ursursovih tovarn, je potem ko je v svojih govorih kritiziral štrajkaj oče, oklofutala neka delavka. Ustavili so vlake — nekateri med njimi so bili mednarodni. Demontirali so železniške tire. S pomočjo acetilenskega aparata so poskušali — sicer zaman — prerezati tirnice. Neka lokomotiva je zdrsnila v luknje med tire. Zaplenili so tovorni vagon z jajci in jih razdelili delavcem in mimoidočim. Ustavili so vagon s sladkorjem in del njegovega tovora razdelili. Okoli 20. ure so delavci slišali televizijski govor prvega ministra, v katerem je sporočil, da so umaknili podražitve. Štrajkajoči so začeli odhajati domov. Prav y tem trenutku pa so enote milice prešle v napad; delavce, ki so odhajali domov, so obstreljevali z drobljivimi izstrelki in s solzilnim plinom ter jih obdelovali s pendreki in brcami. Med napadom milice se je vžgal — verjetno zaradi izstrelka ali naboja — jedilni vagon. Tovarniška obramba je poskušala ogenj pogasiti, vendar pa je bila njihova akcija zaradi stalnih napadov milice otežena; jedilni in del potniškega vagona sta bila uničena. Zatem je milica v vsem mestu uprizorila pravo jago na ljudi. Ljudi na cestah, predvsem mladino, so brutalno pretepali. Unifor- mirane in neuniformirane enote milice so lovile ljudi v bližini tovarniškega območja, na glavnih cestah mesta, na periferiji; to je doletelo tudi mimoidoče, ki se demonstracij niso udeležili. Prijete so pretepali s palicami, avtomobilskimi ključi in zaponka- mi od pasu, teptali so jih s pestmi, pogosto do nezavesti. Akcija je trajala do jutranjih ur. Nekaj primerov obnašanja sil reda: + Delavca, ki je bil pred drugo izmeno na poti domov, so prijeli in pretepli. V policijskem avtu so ga še naprej trpinčili. + Delavec, ki je šel naproti svoji ženi, ki se je po izmeni peš vračala v mestece Wlochy. Pred njenimi očmi so ga prijeli, pretepli in na nogah odvlekli v policijski avto. + Delavca, kije z ženo v visoki nosečnosti šel domov, so odtrgali od nje in ga zrinili v policijski avto. + Delavca, ki je šel zvečer v samski dom, je prijela skupina civilistov in ga odpeljala s prav tako civilnim avtomobilom ter ga do krvi pretepla. + Na Cesti varšavskih herojev, v bližini komande milice, je skupina miličnikov obkrožila in pretepla skupino mladih. Ko je eden izmed njili izgubil zavest in se zgrudil, so ga miličniki še naprej trpinčili. Kasneje so ga odpeljali z rešilnim avtomobilom. + Nekemu mlademu delavcu so z enim udarcem na dveh mestih razbili čeljust. + Vsi aretirani so morali, potem ko so jih pripeljali na komando milice, iti - nekateri celo dvakrat — skozi špalir miličnikov, ki so jih z obeh strani pretepali. V zgradbi se je nahajal poseben prostor, v katerega so po enega in po enega spuščali aretirane. V njem so bili miličniki, ki so delikvente pretepali in po njih skakali. 119 Znano je, da so nekaterim, ki so jih zaprli, zlomili rebra. Za zgradbo so uredili „zdravilno pot": aretiranci so morali teči v krogu, pod točo udarcev s palicami. Do danes ni poznan niti en primer, da tistega, ki so zaprli, ne bi tudi pretepli. Skupaj paje bilo to noč prijetih 200 do 300 ljudi. Prijete so zatem prepeljali v palačo Mostowskega (glavna komanda policije v Varšavi). Tiste, ki zaradi pretepanj in trpinčenj niso mogli sami hoditi, so na nogah odvlekli in jih potisnili v policijski avto. V palači Mostowskega so jih fotografirali in jim odvzeli orstne odtise. Potem so v luči ultravioličastih žarkov iskali sledi smodnika, s katerim so bili napolnjeni izstrelki milice med akcijo pacifikacije. V komandi so se začela prva zaslišanja; zatem so aretirane prepeljali na Cesto Rakowiecke (zapori v Varšavi). V soboto, 27. junija 1976, je z delom začel kolegij za določanje kazni. Zaprte so obtožili, da so napadli milico, da niso spoštovali ukaza o razitju in da so demolirali trgovine. V večini primerov je šlo za lažne obtožbe. Kot priče najpogosteje niso nastopali tisti miličniki, ki so obtožene tudi prijeli; obravnave so potekale na osnovi pisne izjave odsotnih prič obtožbe. Skoraj vse obtožbe so bile tudi potrjene in izrečene obsodbe. To so bile denarne kazni (od 1500 do 5000 zlotov), „delovne kazni" (nekaj ducatov delovnih ur brez nagrade) ali pogojne zaporne kazni. Večino obsojenih delavcev so po 48 urah izpustili. V ponedeljek, 28. junija 1976, so izpuščeni delavci znova začeli z delom. Mnogi od njih pa so morali zaradi poškodb ostati doma. Po nekaj dneh pa so bili vsi tisti, ki so jih zaprli, brezpogojno odpuščeni — kot osnovo za odpustitev so omenjali člen 52, paragraf 1 zakona o delu. Tisti, ki so stanovali v samskem domu, so se morali še isti dan izseliti. Niso pa izgubili delovnih mest samo tisti, ki so jih zaprli; odpustitve so doletele širšo skupino. Kot osnova za odpustitev so uporabili fotografske posnetke, ki jih je napravila milica, izjave obratovodij in denuncianotv. Pri tem so na drastičen način kršili delovno prakso. Le nekaj primerov: + Brezpogojna odpoved delavcu, kije bil že dalj časa na bolniški in je o tem imel zdravniško potrdilo. Zaradi bolezni spornega 25. junija sploh ni bil v tovarni. + Brezpogojna odpoved delavcu, kije bil med nemiri v Ursusu na dopustu. Ker so 25. junija skoraj vsi delavci v Ursusu štrajkali, so lahko vrgli iz tovarne vsakega, ki tovarniškemu vodstvu ni ugajal. Poročilo o kaznovanju delavcev Ursusa Popolno število delavcev, ki so v Ursusu dobili odpoved, ni znano. Medtem ko gre po nekaterih poročilih za približno 250 delavcev, pa drugi govorijo o 1500 odpuščenih. Do sedaj nam še ni uspelo pojasniti teh razlik, kaže pa, da bo verjetno potrjena druga številka. Od 4. do 6. julija so tiste delavce, ki so jih pred tem obsodili na denarne kazni, pozivali, naj se zglasijo na komandi milice v Ursusu. V prepričanju, da gre za nekakšne formalnosti, so ljudje to storili. Zaprli so jih in jih prepeljali v Varšavo na Cesto Rakowiecke. To so storili tudi s tistimi, ki so svojo denarno kazen že plačali. Izkazalo se je namreč, da so bili po mnenju komande milice obsojeni na preblage kazni. Kolegijem za določanje kazni je bilo naročeno, da obsodbe revidirajo in jih nadomestijo z nepogojnimi zapornimi kaznimi. Tako se je tudi zgodilo; skoraj vse obsodbe so se glasile: tri mesece zapora. Marsikatera obravnava je potekala ob popolnem ignoriranju načel vodenja kazenskih procesov. Tako so na prmer med neko obravnavo citirali izjavo odsotne priče (priča Dynda), kije potrdila, daje obtoženi dejansko napadel miličnika. Sodniki niso verjeli izjavam obtoženih in so sodbe opirali izključno na pismene izjave odsotnih prič. Često je obtožba uporabljala le posredno pričo (priča Dabek), katere poznavanje stvari se je omejevalo na to, da je v komandi milice prepisal osebne podatke aretiranih in razloge za njihovo aretacijo na osnovi poročil tedanjih miličnikov. Ker pa ni zapisal osebnih podatkov tedaj delujočih miličnikov, ni bilo nobene možnosti, da bi preverili verjetnost njegovih izjav. Tu pa tam se je zgodilo, da so priče obtožbe zamenjale obtožene in niso vedele, kje so tega ali onega obtoženca hoteli aretirati. Po obsodbah so delavce prepeljali v zapore v Bialoleki. Mnogi od njih so sicer vložili pritožbo, vendar po pravilu brez uspeha, pritožbeni proces se je končal s potrditvijo obsodbe. Izjave delavcev, da so bili s strani miličnikov izpostavljeni telesnemu trpinčenju, so sodniki ignorirali. Po enem mesecu so delu obsojenih, približno štiridesetim, ponudili polletno pogojno kazen za preostala dva meseca. Tako je lahko približno štirideset delavcev v začetku avgusta zapustilo celice. Poudariti moramo, da tistim, ki so najprej plačali denarno kazen in so bili pozneje ponovno obsojeni na tri mesece zapora, dosedaj vplačanega denarja še niso vrnili. Tako so bili zaradi enega in istega dejanja dvakrat kaznovani. Z represalijami prizadeti delavci (tako tisti, ki so brezpogojno izgubili službo, kot tudi obsojeni) še danes niso nikjer mogli najti dela. Prepoved zaposlovanja za te ljudi se nanaša tako na državne obrate kot tudi na kooperative in celo na privatna podjetja, ki jim, v primeru ne spo što vanj a, grozi odvzem licence. Varšavski Urad za delo se sploh izogiba pogovoru z delavci, ki so bili opuščeni po 25. juniju. Bili so primeri, v katerih so bili ljudje, ki so-jih kljub omenjeni prepovedi zaposlili, takoj za tem ponovno vrženi na cesto. Zahteve po reviziji odločb o odpovedi obratnih vodstev je regionalna prizivna komisija odklonila. Med delavci vlada prepričanje, da bodo ponovno nameščeni šele po petmesečnem premoru, tako da bodo na ta način izgubili kontinuiteto zaposlitve in z njo zvezane pravice (pokojninsko zavarovanje). 16. in 17. julija se je pričel pred vojvodskim sodiščem v Varšavi kazenski proces proti šestim delavcem, ki so bili obtoženi iztirjenja električne lokomotive. Pet obtožencev je delalo v Ursusovih tovarnah, eden v tôvarni orodnih strojev v Proszkowu, eden pa je bil voznik tovornjaka in zakupnik kioska. Nobeden od obtoženih ni bil prej kaznovan. Najmlajši je imel komaj 21, najstarejši pa 42 let. Zagovorniki so bili s strani sodišča postavljeni odvetniki. Edini dokazni material so bili fotografski posnetki. Sodbe so se glasile pet, štiriinpol, štiri in tri leta zapora. Naj'višjo kazen je dobil prav najmlajši obtoženec. Družinski člani obsojenih so se pogosto nahajali v zelo težkem materialnem položaju: + Grzegorz Zielonka, 42, ima ženo z dvema posvojenima otrokoma, starima sedem in osem let. Žena mora skrbeti še za bolno krhko mater in zato se ne more zaposliti. Družina je brez sredstev za eksistenco. + Czeslaw Milczarek, 27, je oče dveh otrok, v starosti enega in treh let. Njego'/a žena skrbi še za težko bolno astmatično mater, a se je kljub temu odločila, da zaposlitve ne bo prekinila. + Wojciech Czarnecki skrbi za mater, ki so ji pred kratkim z operacijo odstranili del želodca; mati dobiva pokojnino v višini 900 zlotov. V avgustu sta bila pred sodiščem v Proszkowu dva procesa, v katerih so obtožence obtožili, da so iz vlomljenih vagonov razdeljevali jajca in sladkor med prebivalstvo. Skupno je bilo obsojenih na odvzem prostosti od enega leta (pogojno) do treh in pol let zapora dvanajst oseb. Tudi družinski člani tistih, ki so bili v tem procesu obsojeni, se nahajajo v težkem materialnem položaju. Število ljudi, ici se poleg tega nahajajo v zaporu, ni znano. Domnevajo, da gre za 50 oseb. Zoper nekatere se pripravlja proces zaradi iztirjenja lokomotive. V preiskovalnem zaporu še do danes zadržujejo duševno zaostalega mladeniča, kije že od otroštva v stalni zdravniški oskrbi. To poročilo vsebuje izključno imena na sodišču obsojenih oseb, in sicer v procesih, o katerih je poročal tudi poljski tisk. Imena 12 O drugih prizadetih so piscu poznana, niso pa navedena zaradi zavarovanja teh oseb pred eventualnimi dodatnimi represalijami. Kazenski procesi in odpustitve z dela pa niso bili omejeni samo na Radom in Ursus, temveč so se razširili tudi v Ščečinu, Plocku, Wroclawu, Bialystoku in Varšavi. V varšavski tovarni Zelmot je bilo odpuščenih 30 oseb - tudi tu so 25. junija štrajkali. Naslednjega dne je partijski aktiv obrata sklenil, da je treba med štrajkom izgubljeni čas nadomestiti. Trideset ljudi, ki se s tem ni strinjalo, je bilo takoj odpuščenih. Pomoč, ki jo podeljujejo Ursusovi obrah, in pomoč organov socialne pomoči sta revni. Zahvale za pomoč, ki so jo dolžni podeljevati obrati in so jo nižje instance odobrile, so višje instance (na nivoju obratov) zavrnile. Tudi pristojni socialni delavci, na katere so se obrnili po pomoč, so odklonili podporo tem prošnjam. Ker so družinske člane pretežno vzdrževali obsojeni in odpuščeni delavci, so le-ti ostali tudi brez zdravstvenega zavarovanja. Direktor Urada za delo v Varšavi naj bi dobil navodilo, da ne sme ponovno nastaviti tistih, ki so bili odpuščeni. Po govoricah, ki so se širile, naj bi šef partije Gierek 24. avgusta prišel v Ursus in direktorju naročil, da morajo del odpuščenih znova sprejeti na delo, da bi preprečili upad proizvodnje. Komite za zaščito delavcev (KOR) Vse naslednje informacije se nanašajo izključno na preverjene primere. Ker še ni objavljena uradna statistika represivnih ukrepov, ki so se zvrstili po junijskih dogodkih, je težko določiti njihov obseg. Pri informacijah, ki še niso temeljito preverjene, pa se bomo sklicevali na vire in predpostavke, ki so nas napeljale na določene domneve. Po ocenah je bilo v zvezi z dogodki 25. junija v Radomu zaprtih nič manj kot 2000 ljudi, v Ursusu pa približno 500. Doslej nam je uspelo zbrati informacije o 131 osebah iz Radoma in o 111 iz Ursusa, ki so jih obsodila sodišča in kolegiji za določanje kazni. V zaporih in v preiskovalnem zaporu pa se trenutno nahaja najmanj 35 oseb iz Radoma in tri iz Ursusa. V Ursusu nam je poimensko znanih 208 oseb, ki so jih preganjali zaradi štrajkov in demonstracij z dne 25. junija 1976. Trajnejšo pomoč pa trenutno prejema 100 družin. Od tistih, katerih usodo poznamo, je bilo odpuščenih 167 - od teh jih je iz strojne tovarne Ursus 149. Še naprej pa nismo v položaju, da bi lahko potrdili verjetnost informacij, po katerih znaša število odpuščenih okoli 1000. Verjetno to število zajema tudi tiste, ki so zaposleni v drugih varšavskih obratih, stanujejo pa v Ursusu ali v njegovi okolici. Vemo, na primer, tudi za 30 odpuščenih delavcev iz podjetja Zelmot, po govoricah pa so bili takšni primeri tudi v Delavnicah Swierczewskega (strojne tovarne v Varšavi), v Tovarni Kasprzak (tovarna radijskih aparatov) in v PZO (državne optične delavnice v Varšavi). Do sedaj je poznanih devetdeset obsodb, ki so jih izrekli kolegiji za določanje kazni, in 21 sodb, ki so jih izrekla sodišča. Še vedno pa poteka preiskovalni postopek proti enajstim osebam, ki so jih obdolžili, da so poškodovale železniške tire. Dve od njih se še vedno nahajata v preiskovalnem zaporu, njun proces pred vojvod- skim sodiščem v Varšavi je napovedan 10. in 11. novembra. Eden od obtoženih, Marek Majewski, zaradi zloma čeljusti ni bil sposoben, da bi ga zasliševali. Zahtevo obrambe, da bi Majewskega zaradi slabega zdravstvenega stanja odpustili iz zapora, je sodišče hitro zavrnilo. Že štiri mesece Majewskega zdravijo v zaporniških razmerah. Ponovno pa se je pred varšavskim Sodiščem dela začelo več procesov, v katerih delavci, ki so jih odpustili, oporekajo pravno veljavnost tem odpustitvam. Po sodbah, ki jih je izreklo sodišče, in odločitvah regionalnih prizivnih komisij so v Ursusu znova zaposlili 15 oseb, v drugih podjetjih pa še 29 ljudi. Skupno so v Ursusu od nam poznanih 167 odpuščenih znova zaposlili 44 sodelavcev. V Ursusu smo dosedaj razdelili 258 200 zlotov, od tega 37 470 kot enkratno pomoč, 140 440 zlotov kot trajnejšo pomoč in 80 290 zlotov za kritje stroškov sodnih procesov. V novembru bo pomoč za tiste, ki smo jih zajeli v okvirih zgoraj omenjene akcije, znašala 100 000 zlotov, že pa bomo pomagali vsem tistim, o katerih imamo informacije, pa bi se ta znesek povečal na približno 160 000 zlotov. Preostane pa še, da plačamo stroške sodnih procesov v višini 114 000 zlotov. Uresničevanje maksimalne zahteve, da bi nezaposlenim delavcem nadomestili 50 do 80 procentov njihovega izgubljenega zaslužka, bi samo v novembru zahtevalo preko 300 000 zlotov. V Radomu nam je znanih 159 primerov, v katerih so bile uporabljene represalije. Nobenega dvoma ni o tem, daje ta številka zelo oddaljena od dejanskih primerov. Imamo navedbe o več kot enajstih osebah, ki so verjetno izgubile življenje v povezavi z dogodki 25. junija, štiri primere pa pravkar proučujemo. To so: župnik Roman Kotlarz, ki so ga nepoznani storilci težko pretepli (umrl je 18. avgusta v bolnišnici Krychnowice pri Radomu); Jan Brozyna, ki ga je 30. junija potolkel policist na Cesti Koszarowa v Radomu; Henryk Zabecici in Jan Labecki, ki sta med gradnjo barikad izgubila življenji pod traktorskim priključkom. Finančno pomoč smo nudili 71-im družinam, pravno pomoč pa 25-im osebam. Po doslej zbranih podatkih se devet oseb zaradi dobljenih poškodb nahaja v jetniškem lazaretu. Izrečenih je bilo 131 sodb; v 43 primerih nam sodbe, dejanja, za katera so jih obsodili, kot tudi obseg kazni, niso poznani. Od ostalih primerov pa se 48 sodb glasi na preko dve leti zaporne kazni, enajst oseb je bilo obsojenih na zaporne kazni od treh mesecev do dveh let, 39 odstotkov pa je dobilo zaporne kazni do treh mesecev. V nam znanih primerih je bilo 14 oseb obsojenih zaradi ropanj, ali udeležbe v demonstracijah, ali zaradi napadov na javne objekte in na funkcioniranje milice, varnostnih organov in Zoma . (Zoma: motorizirane policijske enote). V zadnjem času so izpustili vrsto oseb, ki so bili v zaporih po obsodbi na prvi instanci in so čakali na ravizijsko obravnavo. Točnega števila izpuščenih ne moremo navesti. Vsekakor pa v zaporih v Radomu, Pinczowu, Mielecinu, Barczewu, Bialystoku, Lodzu, Wronki in Varšavi sedi najmanj 35 ljudi. V nekaterih primerih so izpuščene ponovno zaposlili v njihovih prejšnjih podjetjih in na njihovih prejšnjih delovnih mestih, vendar pa za nižjo mezdo. Težko je reči, ali gre pri tem za splošno pravilo, kajti še julija je bilo mnogim prepovedano, da bi si poiskali delo v krogu 150 km od Radoma. Ne moremo ugotoviti, ali ta prepoved še naprej velja. Kot pomoč smo v Radomu do sedaj izdali 105 300 zlotov, stroški sodnih procesov gredo že preko 430 000 zlotov, od česar bo potrebno v novembru plačati najmanj 170 000 zlotov. Najnujnejša naloga v Ursusu je slej ko prej ponovna zaposlitev — pod prejšnjimi pogoji - vseh tistih, ki so jih zaradi junijskih protestov odpustili. Čeprav so v strojnih tovarnah Ursus že nastavili 15 oseb, pa še vedno velja napotilo izvršnega odbora obratnega partijskega komiteja, z dne 2. julija 1976, po katerem je „iz tovarne potrebno odstraniti vse tiste sodelavce, ki so pokazali svojo neodgovornost". V Radomu se procesi nadaljujejo. Zadnje obsodbe so mnogo nižje, večkrat se glasijo samo kot omejitev svobode (kot npr. v primeru P. Sadowske, ki je bila obtožena sodelovanja pri uniče- vanju zgradbe vojvodskega partijskega komiteja). KOR (Komite za zaščito delavcev) pa še ni sposoben zagotoviti izčrpne pravne obrambe. Manjkajo odvetniki, ki bi lahko pomagali oškodovancem pri zastopanju njihovih pravic. Na pritožbe zoper kršitev ravnanja in postopanja milice, policijske instance odgovarjajo, kot na primer: „Ugotovljeno je bilo, daje bil poseg funkcionarjev milice utemeljen in na korekten način tudi izveden." Takšne izjave pa so v nasprotju s pred časom objavljenim dokumentom Komiteja, v katerem dobesedno piše: Vseh 70 oseb, za katere vemo, so pretepali, pravilneje mučili, nekatere so tudi štirikrat nagnali na „zdravilno pot" — torej skozi 121 špalir miličnikov, ki so jih pretepali s palicami. Za šest oseb vemo, da so daljši čas preležale v zaporih. (Iz: Komunike KOR, št. 1) Dosedaj smo v Radomu in Ursusu razdali vsega skupaj 363 000 zlotov. V novembru pa bomo potrebovali približno 400 000, ob predpostavki, da v Ursusu število tistih, ki bi pomoč potrebovali, ne bo naraščalo in da bo pomoč v Radomu zaradi obstoječih težav ostala omejena na izjemne primere. Primere teh težav, poskusov zastraševanja in prisile s strani policije opisuje poročilo, ki kroži med poljskim prebivalstvom: Pozno zvečer, 8. oktobra, sta na Cesti Hozna dve osebi, ki sta se predstavili s policijskimi oznakami, odpeljali študenta Andrzeja Zdziarskega. Odpeljali sta ga za Radzymin (približno 50 kilo- metrov od Varšave), v gozd pri Beniaminowu in ga ponoči, potem ko sta mu zaplenila materiale (med drugim tudi Komunike št. 1), pustila samega v gozdu. Med vožnjo sta mu grozila s fizično likvidacijo. Naslednjega dne zjutraj so izpred hiše odpeljali njegovo znanko, Gražyno Kowalczyk. Ugrabitelji, ki so se predstavili kot pripadniki tajne službe, so jo prepeljali v motel „Pod hrasti" v Swidry Male (približno 40 km od Varšave). Med pogovorom so ji grožili z odpustom iz službe in ji obenem ponudili, da bi ji pomagali priskrbeti študijsko mesto, če bi sodelovala z njimi. (Iz: Aktualno- sti iz javnega življenja) Potrebno je poudariti, da denarni prispevki za tiste, ki jih preganjajo, prihajajo od vseh družbenih slojev in iz vseh okolij, tako od intelektualcev, študentov, kmetov, kot tudi od duhovni- kov, upokojencev in delavcev. Znano nam je, da denarne prispevke pogosto zbirajo popolnoma javno. Tako so to počeli krakovski študentje pod Collegium Maius, pa tudi marsikateri duhovniki. Na začetku je poljska tajna policija večkrat poskušala spodkopa- ti Komite, diskreditirati njegove člane kot državne sovražnika, ali pa s ponarejenimi komunikeji vnesti zmedo med prebivalstvo. Akcijam pomoči so se po novem „priključili" tudi varnostni organi. Pri družinskih članih delavcev iz Ursusa, proti katerim naj bi se proces začel 27. septembra v Varšavi, so se pojavili funkcionarji, ki so se predstavili za sodelavce tajne službe. Družinske člane zaprtih so poskušali pregovoriti, da ne bi prisostvovali sodnim obravnavam, ker bi se s tem v sodniški stavbi izognili kontaktom s „sumljivimi individuumi", ki sodelujejo z oddajnikom Svobodna Evropa. Kot protiuslugo so ponudili izpusti- tev in pomoč obtoženim. Poznani so nam tudi primeri, v katerih so moški, ki so se predstavili kot funkcionarji tajne službe, tistim, ki bi prekinili stike s Komitejem za zaščito delavcev, ponudili pomoč pri iskanju zaposlitve. Bili so tudi poskusi, da bi prejemnikom pomoči odvzeli denarno podporo, ki so jo prejeli. V anonimnih telefonskih pozivih so nadlegovali celo vrsto ljudi v Varšavi (med njimi tudi člane Komiteja) in jim predlagali srečanje ter predajo velikih vsot denarja. Na dogovorjeno srečanje pa se pozivalci niso pojavili. (Iz: Komunike KOR, št. 2) V času ko Komunikeju št. 2 ni bilo novih poskusov varnostnih • organov, da bi se „priključili" akciji pomoči. Zato pa so nepoznani storilci ponaredili podpis J. Andrejewskega (člana Komiteja) na fiktivnem pismu in ga poslali vrsti kulturnih organizacij. Iz istega vira izhaja verjetno ponarejen Komunike št. 3 z navedbama, ki pa ne ustrezata resnici, in sicer da je župnik Kotlarz umrl naravne smrti in daje profesor Lipinski izstopil iz Komiteja. Vse informacije, ki jih ta komunike vsebuje, so lažne. Falzifikat, ki so ga razširjali po poštni poti, sa konča s pozivom, naj ga ne prepisujejo. Poudarjamo, da Komite svojih komunikejev ni nikoli pošiljal po pošti in tudi poslej tega ne k>o počel. Podobno kot pri predajah denarnih prispevkov pozivamo k previdnosti in preu- darnosti; Komitejeve komunikeje je treba prevzeti le iz rok oseb, ki jim zaupate. Po 19. oktobru je bilo več kot ducat odpuščenih delavcev Ursusa povabljenih na policijsko komandaturo v Proszkowu. Zasliševali so jih z namenom, da bi izvedeli, „ali niso študentje za delavce zbranega denarja zapili". Delavce so izpraševali, ali so k njim prihajali študentje in jim prinašali denar, zahtevali so od njih osebne opise pomagalcev, navedbe datumov obiskov itd. Mnogo delavcev je uporabilo svojo pravico in odklonilo kakršnokoli izjavo, kajti pri zaslišanju se niso držali predpisanih formalnosti: tako niso vodili protokola zasliševanja. V prvi polovici oktobra so se visoki funkcionarji notranjega ministrstva pogovarjali s članoma Komiteja A. Stainsbergowo in L. Cohnom, brez dvoma z namenom, da bi opustila dejavnost v Komiteju. 14. oktobra pa je bila, po napotilu rektorja varšavske Univerze Z. Rybickega, zaradi sodelovanja s Komitejem prekinjena pogodba z docentom za iberijsko zgodovino A. Macierewiczem. Kakor smo bili pravkar informirani, so v Radomu zaprli Miroslawa Chojeckega, člana Komiteja, znanstvenega sodelavca na Inštitutu za jedrska raziskovanja. Po njegovi aretaciji paje eden od sodelavcev Inštituta za jedrske raziskave v Varšavi, po imenu Skoczylas, za katerega se je izkazalo, da je sodelavec tajne službe, prišel v Radom. Zaradi vsebine znanstvenih raziskav — le-te so državna tajnost - ki jih je vodil Chojecki, je bil prisiljen podpisati izjavo, v kateri se je zavezal, da bo Skoczylasa informiral o vsem, kar bi z vidika kontrašpionaže lahko škodilo Ljudski republiki Poljski. Istočasno so varnostni funkcionarji grozili Chojeckemu z odpustitvijo z dela. 21. oktobra so mu brazpogojno odpovedali. Dva varnostna funkcionarja sta ga aretirala, zatem pa so ga 13 ur dolgo zasliševali na policij ski komandi Žoliborz (mestna četrt v Varšavi) in na policijski komandi v Varšavi. Med zasliševanjem so ga poskušali pregovoriti za sodelovanje s tajno službo. V preteklih dveh tednih so dobili člani Komiteja J. Andrzejewski, L. Cohn, E. Lipinski, H. Mikolajska, A. Pajdak, J. Rybicki, A. Szczypiorski in župnik J. Zieja vabilo, dan se zglasijo na oddelku za notranje zadeve vojvodstev. Zaradi brezvsebinskega značaja povabila se nekateri od omenjenih niso oglasili. Tem, ki so se vabilu odzvali, pa so pojasnili, da pripadajo ilegalni organizaciji. Vsi člani so zavrnili, da bi dejavnost Komiteja imela ilegalni značaj. Tako cilj, kot tudi način dejavnosti Komiteja je popolnoma legalen. Komite je nastal, da bi nudilo pravno, zdravniško in finančno pomoč preganjanim udeležencem junijskih protestov; v razmerah, v katerih sindikati, službe socialne pomoči in druge za podporo in obrambo državljanov poklicane organizacije ne izpol- njujejo svojih funkcij, mora to vlogo prevzeti skupina ljudi dobre volje. Tedaj, ko bodo omenjene organizacije začele izpolnjevati svoje naloge, ko bodo prenehali s preganjanji, ko bo nastopila amnestija, ko bodo vsi, ki so jih prizadele represalije, rahabilitirani in sprejeti na delovna mesta pod prejšnjimi pogoji, t.j. s popolnim priznavanjem zaposlitvene kontinuitete, ko bo objavljen obseg junijskih represalij in ko bodo krivci za zlorabe prava in za mučenje delavcev kazensko odgovorni — tedaj bo komite izgubil upravi- čenost svojega obstoja. Do tedaj pa se Komite, navkljub obreko- vanjem, lažiranjem in poskusom zastraševanja, čuti obvezanega do prebivalstva, kije s pripravljenostjo žrtvovanja izkazalo solidarnost z njim, da s svojo dejavnostjo nadaljuje. Ta dejavnost popolnoma odgovarja pravnemu in moralnemu občutju naroda. Pri javnih obravnavah pred radomskim ragionalnim sodiščem so iz Varšave prisostvovali Aldona Jawlowska, Anna Kowalska, Haiina Mikolajska in Jacek Kuron. Sodišče oblasti in organi kazenskega pregona jim niso povzročali nikakršnih težav. 25. oktobra pa so se sodne obravnave zoper A. Masiarza v Radomu kot opazovalci udeležili Irena Byrska, Krzysztof Gan in Sergiusz Kowalski. Med obravnavo je sodnica E. Dobrowolska Kowalskemu ukazala, naj zapusti dvorano, z utemeljitvijo, daje motil obravnavo, ker sije delal zapiske. Po zaključku obravnave so vse tri prijeli policijski funkcionarji pod vodstvom civilnega sodelavca varnostne službe. Prepeljali so jih na vojvodsko komando policije, kjer so jih po eno in pol urnem zasliševanju izpustili. Pri Kowalskem so na silo,brez ukaza o preiskavi in celo brez protokola o zaslišanju, zaplenili prepise KOR-ovih dokumentov kot tudi privatne beležke. 122 Ni dvoma, da je bil vzrok teh ukrepov prisotnost prijavni sodni obravnavi zoper delavce, udeležence junijskih procesov. Tako je bila v Radomu zakonsko zagotovljena javnost sodnih obravnav večkrat kršena in nasilje v tem mestu, štiri mesece po 25. juniju, še vedno triumfira. Ursusovi nameščenci, ki so denuncirali svoje kolege in podrejene tej zahtevali odpustitev z dela, so: inženir Barczak, državljan Klaptocz, Jerzy Kwiatkowski, prvi sekretar tovarniškega komiteja partije Maćkovvski, nameščenec v personalnem oddelku A. Swist. Zoper policijskega korporala, ki je v zgradbi vojvodske komande milice v Radomu 30. junija pretepal delavce, je bila vložena pritožba. Dva funkcionarja milice sta v Radomu 30. junija okoli dveh ponoči s pendreki pretepala moškega, ki je ležal na Cesti Koszarowa. Funkcionar milice Staniszewski je po besedah Janine Brozyne eden od storilcev, ki so v Radomu povzročili smrt njenega moža Jana Brozyne. Imena 29-ih policistov, sodnih uradnikov, sodnikov državnih pravdnikov, ki so po dokazilih Komiteja krivi za kršitve prava, ali pa so se izkazali kot posebno uspešni preganjalci, so bila objavljena v Komunikejih št. I in št. 2. Še enkrat naglašamo, daje povsod v deželi, kjer so ljudje, ki so jih prizadele represalije, dolžnost prebivalstva, da se organizira, da bi jim pomagali. V vsakem okolju, v vsakem obratu je potrebno najti pogumne ljudi, ki bodo spodbudili oblike skupne pomoči. Pozivamo sodržavljane, ki so jih prizadeli posegi državnega nasilja, da za svojo obrambo izkoristijo vse njim dostopne pravne poti. Pozivamo pa tudi, da Komiteju posredujete zanesljive informacije, kijih nujno rabi za svojo dejavnost. Jerzy Aìidrzejewski, nosilec državne nagrade (najpomembnejši živeči poljski romanopisec, avtor pepela in diamanta"). Stanislaw Baranczak, lirik in literarni teoretik, znanstveni sodelavec na poznanski Univerzi (poznan). Mirosiaw Chojecki, kemik, udeleženec študentskega gibanja iz leta 1968, taborniški aktivist. Ludwik Cohn, odvetnik, pred vojno politik PPS (PPS= Poljska socialistična partija), bivši ujetnik v Oflagu (nemško ujetniško taborišče za oficirje), politični jetnik v stalinskih časih. Jacek Kuron, pedagog, politični jetnik v letih 1965 do 1967, 1968 do 1971. Edward Lipinski, nacionalni ekonom, profesor, član poljske akademije znanosti, nosilec državne nagrade, bivši politik PPS. Jan Jožef Lipski, literarni zgodovinar in kritik, bivši vojak AK (AK2 nekomunistično poljsko odporniško gibanje med drugo svetovno vojno), udeleženec varšavske vstaje, bivši predsednik „Kluba ukrivljenega krožka" (antistalinistični, demokratični socializem zagovarjajoči diskusijski krožek mlade varšavske inteli- gence v letih 1954 do 1957; 1962 je bil na zahtevo Gomulke razpuščen). Antoni Macierewicz, zgodovinar, udeleženec študentskega gibanja iz leta 1968, taborniški aktivist. Halina Mikolajevska, igralka, dvakratna nosilka državne nagrade. Emil Morgiewicz, pravnik, politični jetnik v letih od 1970 do 1974, član Amnesty International. PiotrNaimski, biokemik, taborniški aktivist. Antoni Pajdak, odvetnik, politik PPS, vojak Legije (v časih Pilsudskega), med okupacijo politik WRN (WRN= 1939. leta ustanovnjena tajna organizacija desnega krila PPS), delegirani namestnik vlade (londonske vlade v izgnanstvu med drugo svetovno vojno), na moskovskem procesu proti 16-im voditeljem poljskega odporniškega gibanja je bil obsojen, bil v sovjetskem ujetništvu od leta 1945 do 1956. Jožef Rybicki, dr. Phil., bivši gimnazijski in licejski direktor, aktivist antialkoholnega gibanja, komandant Kedywa za varšavsko okrožje AK(Kedyw = posebna enota za sabotaže Armie Krajowe), nosilec vojaškega križca za hrabrost, dolgoletni politični jetnik med stalinskimi časi. Prevod: Pavel Gantar Gibanje za zaščito človekovih in državljanskih pravic: Poziv poljski družbi, -5. marec 1977 10. decembra leta 1948 je Generalna skupščina OZN sprejela Splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Ta dokument zahteva od oblasti, da zaščiti svobodo in dostojanstvo osebnosti. Deklara- cija je razglasila spoštovanje osnovnih človekovih svobod za eno izmed neodtujljivih sestavin sodobnega in bodočega svetovnega reda, ki ga zdaj gradimo. Okrepitev tega načela v svetovni družbi nacij predstavlja Mednarodna listina o človekovih pravicah, ki jo je 16. decembra leta 1966 sprejela Generalna skupščina OZN in ki ima veljavo mednarodnih pravnih norm, obveznih za vlade držav, ki so to listino ratificirale. V veljavo je stopila v začetku leta 1976, potem ko jo je ratificiralo potrebno število 35-ih držav, na Poljskem pa je stopila v veljavo 3. marca 1977, se pravi takoj ko sojo ratificirali. Dejstvo, da je državni svet LR Poljske ratificiral listino o človekovih pravicah, sprejemamo z zadovoljstvom in izjavljamo, da listina ustreza najbolj globokim pričakovanjem poljskega ljudstva. Visoko postavljanje človekovih in državljanskih pravic, dostojan- stva osebnosti, svobode in vzajemne strpnosti spada k najbolj dragocenim in k vselej živim tradicijam poljskega ljudstva. Funda- mentalna načela, ki so stoletja najdevala svoj izraz v takšnih aktih, kot so „Neminem captivabimus", „Nihil novi", Varšavska konfe- renca, Ustava 3. maja, pa tudi v geslu „za vašo in našo svobodo", že mnogo generacij sestavljajo neodtujljiv del nacionalne zavesti in so splošno priznana kot neogiben dejavnik našega družbenega življe- nja. Zaradi tega skupaj z vso svetovno javnostjo izjavljamo, da so človekove in državljanske pravice nedotakljive, neodtujljive in neodrekljive. Družba, katere člani se odrekajo uveljavljanju svojih pravic in boju zanje, ne more biti v pravi meri svobodna, kot so to dokazale zgodovinske izkušnje, med njimi izkušnje Poljske in Poljakov. Zaradi tega spodaj podpisani, upoštevajoč, da: - stoletno spoštovanje in zahteva po izpolnjevanju človekovih pravic in svobode spada k najbolj dragocenim tradicijam in dosežkom poljske kulture, — danes povsod priznavajo v Splošni deklaraciji človekovih pravic določene osnovne garancije svobode in človekovega dosto- janstva za enega od osnovnih dosežkov naše civilizacije, — sklepna listina konference o evropski varnosti in sodelovanju, podpisana 31. julija 1975 v Helsinkih, obvezuje vse države-udele- ženke, da ravnajo v skladu s cilji in načeli Ustanovne listine OZN in Splošne deklaracije o človekovih pravicah in postavijo izpolnitev v njej določenih pravic in svobod osebnosti na raven norm, ki vodijo mednarodne odnose na našem kontinentu, - ustava LR Poljske tudi razglaša, da priznava vsem državljanom svobode, ki jih vsebuje Splošna deklaracija o človekovih pravicah: svobodo vesti, govora, tiska, zbiranja in demonstracij, pa tudi svobodo združevanja; praktična realizacija teh ustavnih norm pa je postala nujna ne le za duhovno življenje ljudstva, temveč tudi sestavlja neodsvojljiv pogoj pravilnega razvoja nacionalne ekono- mije in kulture,sprejemamo skupno in solidarno delovanje s ciljem: 123 1. izpolnjevati in skrbeti za izpolnjevanje vseh človekovih in državljanjskih pravic in prav tako pravic do njegovega dostojanstva; 2. sporočati javnemu mnenju in ustreznim organom oblasti o primerih teptanja človekovih pravic in svobod, prav tako pa tudi nuditi — v okviru naših možnosti - pomoč in zaščito žrtvam; 3. propagirati v družbi in zahtevati od državnih oblasti spremem- be v sedanji zakonodaji, pa tudi v izvršnih aktih, nameijenih na realne in neuničljive garancije pravic in svobod, določenih v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah in Mednarodni listini o človekovih pravicah; 4. propagirati nujno potrebno, da bi se v Mednarodni listini o človekovih pravicah pridružile vse evropske države in tako zgradile splošno politično-pravno platformo za razvoj avtentičnega po- puščanja napetosti in vzajemnega razumevanja v Evropi; 5. sodelovati z vsemi mednarodnimi organizacijami, ki ščitijo človekove pravice, še posebno s Komisijo za človekove pravice OZN, da bi ideja svobode zmagala po vsem svetu. Ne tvorimo niti organizacije niti asociacije. Naše dejanje diktira ostra družbena nujnost. Na Poljskem se je že oblikovalo močno družbeno gibanje - GIBANJE ZA ZAŠČITO ČLOVEKOVIH IN DRŽAVLJANKSIH PRAVIC. Na vse ljudi na Poljskem se obrača- mo s pozivom za moralno podporo, za vzajemno delovanje in pomoč, še posebej za informacije o kršitvah človekovih in državljanskih pravic, ki so za našo dejavnost nujno potrebne, za informacijo o nastajanju in razvoju podobnih gibanj v vseh družbenih, sindikalnih in verskih krogih. Sestavljeno 25.marca 1977 Ustanovitelji: Meczyslaw Boruta-Špiechowycz, Zakopani; Andrzej Czuma, Varšava; Karol Glogowski, Lodz; Kazimierz Janusz, Varšava; Marek Myszkiewycz-Neselowski, Lodz; Antoni Pajdak, Varšava; o. Bogdan Papernik, Lodz; Zbignew Sekulski, Lodz; Zbignew Semin- ski, Zalesje Gurne; Petr Typjak, Varšava; o. Ludvik Wisznewski, Lublin; Adam Woiczehowski, Varšava; Andrzej Woznicki, Lodz;o. , Jan Žeja, Varšava; Wojteh Zembinski, Varšava. prevod: Božidar Kante Izjava komiteja za zaščito delavcev, 10. maja 1977 Varšava, 10. maja 1977 ...Nujno je potrebna družbena solidarnost. Nujno je potrebna družbena samozaščita. Vsaka kršitev človekovih in državljanskih pravic, ki je ostala skrita in ni izzvala nasproto- vanja, vsaka kršitev o kateri javnost ni bila obveščena, se bo obrnila proti nam, četudi se nas danes neposredno ne tiče. Vsako skrito nasilje rojeva zgolj novo nasilje. Vsako zamolčevanje nasilja nas dela za njegove sokrivce. Spričo močnega pojava nezakonitosti Komite za zaščito delavcev meni, da je nujno potrebno ustanoviti Biro pomoči. Le-ta bo zbiral podatke o kršenju človekovnih in državljanjskih pravic in jih nato sporočal javnosti. Kolikor je mogoče, bo tudi skušal pomagati tistim, ki so utrpeli škodo od podjetij, sindikatov, organov državne administracije, milice, varnostnih in sodnih organov: kjer je mogoče - pravno pomoč, kjer je nujno potrebno - medicinsko, kjer je skrajno nujno - finančno. V zvezi s tem je ravno tako nujno potrebno ustanoviti stalen fond družbene samozaščite, ki bo omogočal stalno pomoč žrtvam preganjanj in kršenj zakonitosti. Fond bo ustanovljen neposredno po predložitvi finančnega poročila KZD-ja. Za izdelavo načel funkcioniranja fonda in njegovega upravljanja ustanavljamo svet v naslednji sestavi: prof. Jan Kelianowski, prof. Edvard Lipinski, dr. Jan Juzef Lipski, dr. Juzef Rybicki, Galina Mikolaiska, Waclaw Zawadski, Jan Zeja. Komite za zaščito delavcev se obrača na vse s pozivom, da se postavijo po robu vsakršnim pojavom kršenja zakonitosti. Pozivamo vas, da nam sporočite verodostojne informacije o primerih kršenja zakonitosti, ki so vsam znani. Komite za zaščito delavcev izraža prepričanje, da se lahko samo široka in zavedna aktivnost vse javnosti postavi po robu nasilnim dejanjem in zavre strašen proces nekaznovanega kršenja človekovih in državljanskih pravic v naši deželi. Proti nezakonitosti lahko nastopimo samo z lastnimi silami in na temelju zakona. Komite za zaščito delavcev (Sledi 24 podpisov članov KZD) prevod; Božidar Kante Izjava Komiteja za zaščito delavcev, 26. september 1977 Varšava, 26. septembra 1977 . . . Vsi udeleženci dogodkov dne 25. junija 1976. leta, ki so jih zaprli, so že na svobodi. Večino odpuščenih so znova sprejeli na delo, vendar - z nekaterimi izjemami - v znatno slabših pogojih in za določen čas. Zahteva po uradnem javnem poročilu o tem, kako so bile kaznovane osebe, odgovorne za mučenja in druge oblike kršenja zakonitosti, ni bila izpolnjena. Sejem LR Poljske je ostal gluh ob glasu javnosti, ki je zahtevala ustanovitev posebne poslanske komisije za nepristransko preučitev vseh Okoliščin, povezanih z junijskimi dogodki. Ulavm cilj KZD je bilo nuđenje pravne, finančne in medicinske pomoči žrtvam pojunijskih represij. Ta kampanja je v glavnem končana, čeravno je v nekaterih primerih pomoč slej ko prej nujno potrebna. Med dejavnostjo KZD se je nanj ravno tako obrnila vrsta oseb, ki jih preganjajo zaradi političnih vzrokov in ki niso bili povezani z junijskimi dogodki ter iščejo pomoč v boju za svoje pravice. Pojavila se je vrsta problemov, povezanih z nezakonitimi dejanji varnostnih organov in ljudske milice, pravosodja, zaporne uprave itn. KZD se ni mogel izogniti obravnavi teh družbeno pomembnih nalog. To se je še posebej pokazalo pri ustanovitvi Biroja pomoči in v izjavi o ustanovitvi fonda družbene samozaščite. V takšni situaciji mi, spodaj podpisani, menimo, da je potrebno razširiti naloge in dejavnost Komiteja. KZD smo sklenili spremeniti v Komite družbene samozaščite. Komite družbene samozaščite KZD bo zahteval izpolnitev doslej še nerealiziranih zahtev Komiteja za zaščito delavcev, nudil pomoč tistim žrtvam pojunijskih represij, ki jim je ta pomoč potrebna. 12* Naloge Komiteja družbene samozaščite KZD bodo: 1. Boj proti represijam zaradi političnih in rasnih vzrokov, zaradi svetovnonazorskih in veroizpovednih motivov in nuđenje pomoči žrtvam teh pregonov. 2. Boj proti kršitvam zakonitosti in pomoč tistim, ki so utrpeli Škodo. 3. Boj za institucionalne garancije državljanskih pravic in svoboščin. 4. Podpora in zaščita vsakršnih družbenih iniciativ, usmerjenih na udejanjenje človekovih in državljanskih pravic. Leto delovanja Komiteja za zaščito delavcev je dokumentarno potrdilo tragično stanje zakonitosti na Poljskem. To se nanaša predvsem na zlorabe oblasti, ki so jih povzročali preiskovalni organi, zaporna uprava, ravno tako pa tudi sodišča in kolegiji za kršitve zakona. Z našo dejavnostjo bomo nadaljevali, ker smo prepričani, da je najbolj učinkovito orožje pred obličjem nasilja vladajočih aktivna solidarnost državljanov, ker je glavni vir samovolje organov oblasti - nezaščitena družba, ki nima od države neodvisnih institucij, ki bi branile pravice osebnosti in skupin v skladu z njihovimi interesi. Komite družbene samozaščite KZD Poziv družbi Varšava, 26. septembra 1977 Protest delavcev v juniju 1976. leta je jasno pokazal globoko krizo ekonomskega in družbenega življenja dežele. Dvoletno obdobje, ki je pravkar preteklo, je bilo dovolj dolgo, da bi od oblasti dočakali vsaj najbolj splošen načrt razrešitve krize. V teh dveh letih na žalost niso bili odstranjeni vzroki izbruha, zato so vzniknili novi izviri napetosti. Rastoča dezorganizacija in pešanje opustošata ekonomsko, družbeno in kulturno življenje dežele. V tem resnem položaju štejemo za svojo dolžnost, da se obrnemo na poljsko družbo z oceno položaja in poskusom pokazati profilaktične ukrepe, ki so ji na voljo. Radi bi tudi, da bi naša izjava posvarila organe oblasti pred nadaljevanjem politike, ki zavedno zanemarja avtentične družbene probleme in se izogiba njihovim rešitvam. Posledice takšne politike so se že večkrat pokazale kot tragične za drubžo, vso odgovornost zanje pa nosijo organi oblasti. 1 1. Povišanje cen živil, ki ga je družba 1976. leta zavrnila, je bilo zamenjano s skritim povišanjem. Zelo se je razširila metoda prodaje blaga po višjih cenah, ki so mu oskrbeli le novo ime, in metoda izločanja cenejšega" blaga. Ta taktika vključuje niz industrijskih izdelkov in večino živil, med njimi tudi kruh in pecivo. Zvišanje cen v državni trgovini se je odrazilo tudi na posameznih področjih, izzivajoč večkratno zvišanje cen zelenjave in sadja. Stopnjo tega pojava'je težko ugotoviti, toda ni dvoma, da je inflacija, vključujoč uradne spremembe cen, mnogo večja, kot izhaja iz uradnih podatkov. Neprestano naraščajo težave v preskrbi tako na področju industrijskega blaga kot na področju živil. Brez vrste, brez ogromne izgube časa ali brez poznanstev in podkupnine veliko vrst blaga ni mogoče kupiti. Tudi problem oskrbe prebivalstva z mesom ni rešen. Težko je imenovati za njeno rešitev razširitev mreže trgovin, v katerih je vrednost kilograma klobas enaka dnevni postavki delavca s srednjim zaslužkom (150-200 zlotov). V zadnjem času so v nekaj deset industrijskih podjetjih uvedli (na primer v varšavski jeklarni R. Luxemburg) mesne bone. Ne vemo, ali je sistem takšne racionalizacije mesnih izdelkov v zdajšnjem trenutku nujno potreben. Dokler državne oblasti ne bodo objavile popolne „mesne bilance" (proizvodnja, izvoz, potrošnja), dotlej ni mogoče o tem vprašanju zavzeti nobenega stališča. Ravno tako ni dvoma, da mora možen sistem racionalizacije zajeti vse prebivalstvo, sprejeti ga mora prebivalstvo. Skrito zviševanje cen in težave s preskrbo peljejo k sunkovitemu zvišanju življenjskega minimuma, ki tolče predvsem po najbolj revnih slojih prebival- stva. 2. Zdravstveno varstvo je v katastrofalnem položaju. Kronično pomanjkanje vlaganj, ki se vleče že mnogo let, se je v zadnjem času odrazilo v zmanjšanju tudi brez tega nezadostnega števila bolniških postelj (psihiatrija, porodništvo: „Statistični letopis 1977"). Stiska in tehnično stanje ogromnega števila bolnišnic, ki niso bile obnovljene od povojnih let sem, sta pripeljala do tega, da so sanitarne razmere mnogih bolnišnic nevarne za bolnike, ki tam prebivajo. Nezadostna prehrana, pa tudi pomanjkanje zdravil v bolnišni- cah in lekarnah, ustvarjata dodatne težave pri zdravljenju. Gradnjo posebne sodobne vladne bolnišnice za partijske dostojanstvenike v Mendzylesu, pa tudi posebne dobave zdravil, lahko v zvezi s tem obravnavamo le kot pojav tega, da se oblasti popolnoma zavedajo stanja splošnega zdravstvenega varstva, posebne prispevke, ki jih prebivalstvo zbira v splošen fond zdravstvenega varstva, pa lahko obravnavamo kot cinične zlorabe. 3. V preteklih letih se ni izboljšal tudi dramatični položaj v stanovanjskem gospodarstvu. Vrste za posamezno stanovanje rastejo iz leta v leto, čakalne dobe pa se podaljšujejo. To spremlja sistematična rast cene gradnje, kar v znatni meri otežuje družinski proračun (mesečno plačno za stanovanje skupaj s kreditnimi odplačili znaša v stanovanjskih zadrugah do 3 tisoč zlotov). 4. Organi oblasti skušajo kompenzirati gospodarsko dezorgani- zacijo s povečano eksplotacijo delavcev. Delovni teden se pri mnogih kategorijah delavcev povečuje. Šoferji, rudarji, gradbeniki in mnoge druge poklicne skupine delajo 10-12 ur na dan. Odprava prostih dni pri rudarjih, ki tvorijo ekvivalent prostim sobotam, dolžnost delati ob nedeljah, prav tako pa tudi sistem plačevanja za delo, po katerem enkratna odsotnost z dela, čeravno jo je povzročil najbolj tehten vzrok (bolezen, smrt bližnjih), pelje k izgubi okrog 20 % mesečnega zaslužka - vse to se da primerjati edinole s kapitalistično eksploatacijo v etapi prvotne akumulacije. 5. Primerjava dnevnega zaslužka s cenami v trgovinah odkriva še nekaj zaskrbljujočih dejstev - poglobljeno razslojitev družbe, čezmerno (nesorazmerno s kvalifikacijo) diferencirane zaslužke, ogromne razlike v pokojninskih prejemkih. Pri nas, na Poljskem, so družine, ki živijo v skrajno težkih življenjskih okoliščinah, je pa tudi maloštevilen sloj, ki ne pozna nikakršnih materialnih skrbi. Dodaten dejavnik, ki krepi socialno neenakost, so privilegiji za skupine, povezane z organi oblasti: privilegirana preskrba, posebna medicinska oskrba, stanovanjski fond, porazdelitev stavbnih parcel, valute, posebni centri za oddih - to so le nekatere ugodnosti, dostopne ozkemu krogu vodilnih delavcev. Rezultat je odtujitev skupin, povezanih z oblastjo, in nerazume- vanje realnih interesov družbe. Če vemo, da se na račun fondov, namenjenih za razvoj kmetijstva, gradi vladni dom oddiha v Besczadah in da v zvezi s tem preseljujejo tamkajšnje naselje (vas Bolosate), potem lahko takšno dejstvo obravnavamo kot dokaz za to, da je vodstvo popolnoma izgubilo stik z dejanskostjo. Vse pogosteje imamo opraviti s prenosom privilegiranega položaja staršev na nasledstvo. Načelo enake življenjske startne pozicije mladih postaja iluzorno. V tem času, ko ekonomska kriza še posebej udarja po najmanj i preskrbljenih slojih, povzročajo garancije posebnih privilegijev i vladajočim skupinam upravičen gnev in moralno nazadovoljstvo. 6. Bistven element ekonomskega in družbeno-političnega položaja v deželi v zadnjem času je poglabljajoča se kriza Î2S kmetijstva. Posledice politike diskriminacije in razbitja družinskih kmečkih gospodarstev, ki so jo vodili trideset let, se kažejo same od sebe. Kljub temu je hektarski pridelek pri zasebnikih večji kot hektarski pridelek v kolektiviziranem kmetijstvu. Gigantska vlaganja kapitala se slej ko prej usmeijajo v državne kolhoze in pridelovalne zadruge kljub temu, da stroški vzdrževanja državnih kolhozov presegajo vrednost njihove produkcije. V, zadnjih letih so se še posebno močno pojavile težave, povezane s splošno ekonomsko krizo: pomanjkanje premoga, umetnih gnojil, krme, kmetijskih strojev, gradbenega materiala. To bistveno omejuje možnosti vlaganj kmetov zasebnikov in pelje k temu, da mladina beži iz vasi. P Dezorganizacija in podkupovanje v sistemu kupovanja na veliko povzročata zapravljanje že proizvedenih kmetijskih pro- duktov. V današnjem času, po uvedbi pokojninskih prispevkov za kmete, ki državi finansirajo zadolženost kmetijskih gospodarstev, le-to pogosto presega polovico njihovih dohodkov. Zavrnitev plačevanja pokojninskih prispevkov, za kar se je odločilo več kot 250 tisoč kmetov, najbolje označuje odnos vasi do kmetijske politike države. 7. Kršenje načel zakonitosti, ki se je pojavilo med junijskimi dogodki, se je pokazalo kot politika, ki jo uporabljajo povsod. Pretepanje tistih, ki so jih zadržali organi ljudske milice, ni posamezen primer, temveč že bolj cd oblasti uzakonjena oblika miličniške samovolje. Gradivo, ki ga je zbral Biro pomoči Komiteja družbene samozaščite, objavljeno v „Dokumentih samovolje", dokazuje popolno nekaznovanost milice in varnostnih organov. Celo najbolj dramatična dejstva ubojev, ki so se zgodili med pridržanjem v zaporu, nimajo za povzročitelje predstopkov nikakršnih posledic. Tako so ob uboju Jana Brožnskega. da bi skrili prave krivce, brez omehovanja sfabricirali preiskavo in sodni proces, ki se je končal s smrtjo glavne priče v zaporu in z obsodbo dveh ljudi, katerih krivda ni bila dokazana, na dolgoletne kazni. Kolegiji za vprašanja kršenja zakonitosti, katerih kompetenca kot sodnega aparata je znatno razširjena, ne ohranjajo niti videza izpolnjevanja zakonov. Državno tožilstvo, v nasprotju z zakonom, ne reagira na prihajajoče pritožbe, državni svet in ministrstvo za pravosodje pa sta gluha za vse znake izrojevanja in anarhije, ki se širita v preiskovalnem in sodnem aparatu. 8. Partijska uzurpacija izključne pravice do absolutnega nekontroliranega vodenja in vsiljevanje ocen ter rešitev na vseh področjih življenja brez izjeme je posebno nevarna za poljsko znanost in kulturo. Ostra omejitev področij in svobode znanstvenih raziskav, prav tako pa tudi objave njihovih rezultatov, posebno v humanističnih znanostih, kot npr. v filozofiji, ekonomiji, sociologiji ali zgodovini, ostre zahteve vsiljene doktrine, ki je že zdavnaj izgubila lastnost ideologije in se spremenila v zbir dogm in samovoljnih ukazov, ki jih diktira oblast, imenovanje na znanstvena mesta nekompetentnih, vendar zato poslušnih izvrševalcev ukazov političnega aparata — vse to zadaja udarec poljski kulturi, onemogoča ne le njen razvoj, temveč celo ohranjanje in kultiviranje že doseženega. Literatura, gledališče, film - področja kulture, v katerih dominira beseda - so še posebej podvržena samovoljni zadušitvi svobode misli, uničevanju ustvarjalne dejavnosti. V takih razmerah nastopa odmiranje kulture. Literatura, tako pomemben dejavnik - četudi ne podleže kvantitativni oceni — duhovnega življenja nacije je ali zvedena na vlogo izvrševalca ukazov oblasti in prisiljena, da se popolnoma razhaja z resnico o obkrožajoči nas dejanskosti, ali pa se tolerira kot brezvreden okras. Samozaščitna reakcija kulture postaja nekaj let nazaj začeto izdajateljsko delo zunaj državne kontrole in znanost, neodvisna od izprijenih zablod. Sistem prehodne cenzure ne udarja le po kulturi in znanosti, temveč tudi po vsem družbenem in ekonomskem življenju dežele. Cenzura duši ne le pojave kritike, temveč tudi vso avtentično informacijo, ki bi lahko družbo, Čeravno je za oblast neugodna, seznanila z njenim dejanskim položajem. „Knjiga prepovedi in priporočil" glavne uprave za kontrolo tiska, publikacij in gledališč, ki jo je objavil Komite duižbene samozaščite KZD, kaže razsežnost vmešavanja cenzure na vsa področja življenja. V vse širše prostore molka, opustošene z diskriminacijo žive sodobne kulture, stopa v postino napihnjeni in vsepričujoči obliki surogat, ki ga kulturna politika privilegira: vsemogoča zabavna gledališča, festivali pesmi, klavrno ponarejanje kulture. Tako le-ta postaja v bistvu glavni objekt popularizacije in izpolnjuje nalogo dušenja globljih kulturnih interesov ljudstva in sistematično znižuje njegov e duhovne potrebe. Najbolj vidnim predstavnikom znanosti in kulture ie odvzeta pravica publiciranja. Najbolj drznih filmov ne prikazujejo, cela obdobja sodobne zgodovine se zamolčujejo ali falzificirajo. Poljski primas, najvišja moralna avtoriteta, je opozarjal na nevarnosti, povezane s tem pojavom, in videl v njem grožnjo izgube nacionalne in kulturne samoidentitete naroda Grožnja, ki jo predstavlja cenzura glede na kulturo in umetnost, je bña :-ma zasedanj Zveze poljskih pisateljev in Poljskega sociološkega društva, ravno tako ps tudi predmet nastopa poljskegr. PEN kluba. Sistem dezinformacije tvori circulus vitiosus, ñe puščajoč ob strani niti organov oblasti, ki ga producirajo. Kot je sporočil časopis „Žicie Warszawy", je 65% statističnih podatkov, ki prihajajo v glavno statistično upravo, falzificiranih - to je še celo optimistična ocena. Na temelju lažnih informacij ni mogoče sprejemati pravilnih rešitev. Paraliza zajema vse življenje.dežele. Strah pred lastnim narodom peije k temu, da mu vodilni organi niso sposobni povedati vse resnice o položaju v deželi. Tako imenovani „ekonomski manever", ki ga predlagajo kot izhod iz krize, je v bistvu niz začasnih, samovoljnih in neusklajenih ukrepov. Rezultat takšne politike je naraščajoča dezorganizacija ekonomije: - zamrznitev vlaganj v že začeta gradbena dela je pripeljala do milijardnih izgub; - ostra omejitev uvoza v tovarnah pc vsej Poljski je pripeljala do precej tednov trajajoče prekinitve dela; - roparski izvoz živil je poglobil pomanjkanje blaga na notranjem trgu; - razpad sistema planiranja pri hkratnem zanikanju tižne ekonomije in ohranitvi zastarelega sistema upravljanja podjetij s pomočjo ukazov in direktiv z vrha je ekonomiji odvzel kakršenkoli mehanizem vodenja. Sistem samovoljnih in brezprizivnih rešitev partijskega vodstva, ki si pripisuje nezgrešljivost, je pripeljal do neocenljivih opustošenj v družbeni zavesti naroda. Dušitev neodvisnih nazorov, prisila k absolutnemu izpolnjevanju vseh direktiv, ki prihajajo z vrha, formirata brezidejnost in dvoličnost, omogočata širjenje konformizma, lakajstva in kanerizma. Ravno te lastnosti postajajo tudi najboljša priporočila pri nameščanju na vodilna mesta. Kompetentni in razgledani, samostojnega mišljenja zmožni ljudje nimajo možnosti napredovanja, včasih niti zaposlil ve. Razširjajoči se družbeni nihilizem rojeva pijančevanje, pre- kanjenost, podkupovanje in omalovaževanje poštenega dela. Nujna je korenita ekonomska reforma. Toda celo najbolj premišljene, najbolj dosledne reforme ne morejo ničesar spremeniti, brž ko zadenejo ob oviro splošnega ravnodušja in razočaranja. Ljudje, ki vodijo Konferenco delavskega samoupravljanja PZDP, ne bodo oživili ekonomije. Komiteji družbene kontrole, ki so jih ustanovile državne oblasti in katerim so le-ti podrejeni ne bodo prišli do dna vzrokom slabega gospodarjenja, razkraja in nezakonitosti.' Edini rezultat tega delovanja bo rast dezorgani- zacije življenja v deželi. 126 2 Poljska družba skriva ogromne zaloge iniciative, aktivnosti in energije, ki so sposobne premagati sedanjo krizo. Pogoj njihove sprostitve je rojstvo resničnega predstavništva vseh družbenih slojev. Nujno potrebna je tudi objava resničnih podatkov o ekonomskem in socialnem položaju. Samo ob izpolnitvi teh pogojev (sodelovanja oblasti z družbo) bo mogoče izdelati podroben program izboljšav ekonomskega sistema in socialnega položaja. Ta program se mora oblikovati v široki razpravi in ob sodelovanju neodvisnih strokovnjakov. Brez izpolnitve teh pogojev bo vsakršen poskus vzpostavitve stikov z družbo1 zveden le na dialog oblasti s samo seboj. 1. Poskusa v letih 1970 in 1976 sta pokazala, da je mogoče z družbenim pritiskom pripraviti oblast do koncesij. Ravno tako so se rezultati pokazali kot kratkotrajni. Oblast je neorganiziranim silam družbe zelo hitro odvzela njihove pridobitve. Temu se lahko postavi po robu le stalen, vsesplošen in organiziran pritisk. Ob koncu leta 1975 je potekala razprava o načrtu spremembe ustave, ki so ga predložile oblasti LR Poljske. V predlogih, ki so jih med to obravnavo v pismih in peticijah sprožili državljani, se je pojavilo novo pojmovanje namena neodvisne družbene dejavnosti. Ta namen je zagotovitev svobode prepričanja, svobode govora in informacij, svobode združevanja in zbiranja, svobode tiska, odgovornosti državne oblasti pred družbo. Dejavnost mora - upoštevajoč ta namen — graditi družbene vezi, ki so v razmerah monopolne in centralizirane oblasti porušene. Potekati mora neodvisno od uradno obstoječih struktur. Družba mora odločno in dostojno, ne pa z nemočnim obupom zahtevati izpolnjevanje svojih pravic; le tako lahko doseže njihovo vzpostavitev in stopi na pot obnovitve dežele. Izraz tega načela je bil načrt družbenega programa, imenovan „Deklaracija demokrat- skega gibanja", objavljen v oktobru leta 1977, ki ga je izdelal Komite za zaščito delavcev, in ki ga je podpisalo več kot 100 oseb („Glas", št. 1). V njem predstavljen program samoorganiza- cije družbe je alternativa rastoči grožnji samoraslega družbenega izbruha, ki bi lahko postavil deželo pred nacionalno katastrofo. Pravilnost postavljenega programa je že danes potrjena s pojavom vrste neodvisnih družbenih iniciativ: — zaščito delavskih interesov je vzel nase časopis „Delavec"; — glede na to, da so se uradni sindikati popolnoma kompromitirali, so se v Šleziji in Gdansku oblikovale ustanovne skupine svobodnih sindikatov; — ob koncu leta 1978 je bil ustanovljen začasni Komite kmečke samozaščite lublinskega okraja, v začetku septembra pa Komite kmečke samozaščite grueckega okraja; ta komiteja sta neodvisna predstavnika 16-ih vasi lublinskega vojvodstva in 20-ih vasi radomskega vojvodstva, problematiki vasi je posvečen časopis „Gospodar"; — razkrivanje kršenja zakonitosti in nuđenje pomoči tistim, ki so utrpeli škodo, je pripeljalo do ustanovitve Biroja pomoči Komiteja družbene samozaščite KZD; — ustanovitev študentskih komitejev solidarnosti na mnogih visokih šolah po vsej deželi si postavlja kot nalogo zlomiti monopol Socialistične zveze poljskih študentov in prebuditi neodvisno gibanje, ki bi ščitilo interese študentov in visokih šol; — v odgovor na podjarmljenje in zlaganost znanosti je bilo ustanovljeno Tovarištvo znanstvenih kurzov. V njem se je združilo nekaj deset vidnih znanstvenikov, ki so v preteklem šolskem letu organizirali cikle predavanj, kjer je lahko nekaj sto študentov delalo v resnem in pravičnem vzdušju, brez vpliva cenzure in politične frazeologije; — monopol države na področju tiska se premaguje z razvijajočim se neodvisnim tiskom; družbeno-politični časopisi, neodvisno izdajateljstvo NOWA s publiciranjem avtorjev, ki jih je oblast prisilila k molku - vse to so primeri prenavljajo čega se kulturnega življenja. To ni mnogo, toda vsekakor dovolj, da bi dokazalo možnost neodvisnega, organiziranega, efektivnega družbenega gibanja. Čimbolj množične bodo neodvisne organizacije, tem manjša bo nevarnost preganjanja njihovih sodelavcev in tembolj učinkovita bo njihova dejavnost. 3 Neodvisno družbeno gibanje, ki se v zadnjih letih obnavlja, se kaže v oblikovanju avtentičnega družbenega mišljenja, v zaščiti pred represijo, formuliranju resničnih družbenih zahtev in v premagovanju državnega monopola v širjenju informacij. Sodelo- vanje pri teh stvareh je dostopno vsakomur. 1.-Nujno je potrebna karseda široka razprava o družbenem in ekonomskem stanju v deželi. Oblast je ne bo spodbudila, toda: a) vsak državljan se lahko in se mora udeleževati javnih zborov, povedati znana mu dejstva in dobivati od oblasti informacije, sprožati zahteve in zborom predlagati njihovo potrditev. Ravno na takšen način se je lani poleti v mnogih podjetjih dalo dobiti izplačilo povprečne plače za obdobje prekinitev dela, ki so nastale po krivdi direkcije. Ravno na tak način je v letu 1956 poljska javnost sodelovala v vsesplošni razpravi in prisilila oblasti na znatne koncesije; b) vsak državljan je lahko in mòra biti v svojem okolju iniciator razprave o delovnih pogojih in življenjskih razmerah, prav tako pa tudi o ekonomskem in političnem stanju v deželi. Takšne diskusije se morajo končati s postavitvijo zahteve po izboljšanju na določenem področju, pomagati pri programu preobrazbe dežele. Te diskusije morajo položiti temelje dejavnosti tako znotraj uradnih struktur kot zunaj njih; c) vsak državljan lahko in mora sodelovati pri premagovanju državnega monopola na področju informacij. Temu lahko služi, na primer, širjenje neodvisnega tiska, ravno tako pa tudi informiranje neodvisnih organizacij o notranjih problemih, o zahtevah in predlogih na deželi. 2. Nujno se je treba organizirati za zaščito svojih pravic. Samo organizirano gibanje lahko postavi svoje prave predstavnike. Vsi poljski državljani, ki so člani sindikatov in ustrezajočih jim kmečkih združenj, imajo možnost izbrati svoje predstavnike v vseh enotah sindikatov in izdelati program zaščite interesov delovnih ljudi. Na primer: rudarji, ki zahtevajo odpravo obveznosti nedeljskega dela in preklic 12-urnega delovnega dne; bi lahko postavili te zahteve na sindikalnih volitvah in glasovali le za tiste kandidate, ki bi se obvezali, da se bodo borili za njihovo izpolnitev. Državljani, ki ne želijo delovati znotraj kompromitira- nih uradnih organizacij, lahko ustanovijo nove, kot lublinski in gruecki kmetje, ki so ustanovili komiteje kmečke samozaščite,' Taka dejanja so mogoča v vseh delih družbe. 3. Vedno se je laže bojevati organizirano. Vsaka stavka, vsak kolektiven nastop delovnih ljudi določenega podjetja ali prebivalcev vasi bo obrodil plodove, če bodo delovali solidarno in disciplinirano. To je še posebej pomembno takrat, ko nasilje oblasti povzroča nezadovoljstvo, gnev, obup. Udeležence v bojuj je treba braniti s še večjo močjo kot postavljene zahteve. Brez) organiziranosti in solidarnosti ne bomo dobili ničesar. 4. Mednarodna listina o državljanskih in političnih pravicah se glasi: str. 19: 1. Vsak človek ima neodtujljivo pravico do svojegaj lastnega mišljenja. 2. Vsak človek ima pravico do svobodnega izražanja svojega mišljenja; ta pravica obsega svobodo iskanja] sprejemanja ali širjenja vseh vrst informacij in idej, ne glede na državne meje ustno, pisno ali prek tiska ali umetniških oblik izražanja ali z drugimi sredstvi po svoji izbiri." Str. 22: „1. Vsak! človek ima pravico do svobodnega združevanja z drugimi, vključujoč pravico do ustanovitve sindikatov in vstopa vanje zaradi zaščite svojih interesov." To listino je v marcu leta 1977 ratificiral državni svet in ima veljavo poljske pravne norme. Kadar se bo poljska družba uspela organizirati v obrambi svojih pravic, bo položen temelj procesu premagovanja družbene, ekonomske in politične krize. Najgloblji vzrok krize v naši deželi je odvezm državljanskih pravic in odvzem državne suverenosti. Komite družbene samozaščite KZD prevod: Božidar Kante 127 Komite družbene samozaščite — Komite za zaščito delavcev: Akcijski program poljske opozicije, 10. oktober 1978 Varšava, 10. oktobra 1978. Ta dokument poljske opozicije, istočasno poročilo o dejavnosti in akcijski program, se je pojavil pod naslovom „Poziv družbi". Iz- delal ga je „Komite družbene samozaščite" RSS,kije nastal leta 1976 iz „Komiteja za obrambo delavcev" (KOR) poljskih intelek- tualcev. Protest delavcev j unij a 1976 je razkril globoko krizo ekonomske- ga in družbenega življenja v deželi. Dve leti, ki sta minili od tedaj, sta bili dovolj dolgi, da bi vladajoče sile lahko dale vsaj namig smeri v kateri bi se kriza lahko rešila. Na žalost niso bili v teh dveh letih odstranjeni vzroki nobenega od protestov, nastali pa so celo novi izvori napetosti. Rastoča dezorganizacija in izčrpavanje uničujejo ekonomsko, politično, družbeno in kulturno življenje dežele. V tem resnem položaju sodimo za dolžnost, da se obrnemo k poljskemu narodu z našo oceno položaja in mu predlagamo ukrepe za pomoč, ki so v njegovih zmožnostih. Naša deklaracija je isto- časno tudi opomin vladajočim silam naj ne nadaljujejo politike glo- bokega podcenjevanja resničnih družbenih družbenih problemov in naj se ne izogibajo njihovemu reševanju. Rezultati take politike so se že pogosto pokazali za družbi usodne. Celotna odgovornost za tak položaj leži na organih oblasti. I. POLOŽAJ NA POLJSKEM 1. Povišanje cen za potrebščine, ki gaje narod leta 1976 zavrnil, je zamenjalo prikrito povišanje cen. Metoda, da se na tržišče pošil- jajo dragi proizvodi z novimi oznakami in da se istočasno umikajo cenejši proizvodi, je splošno razšiijena. Taka taktika je uporabljena pri mnogih industrijskih izdelkih in pri večini potrebščin, vključno z žitnimi izdelki. Dvig cen v državni trgovini je vplival tudi na pri- vatno tako, daje povzročil večkratno povišanje cen za sadje in ze- lenjavo. Obseg tega skoka je težko oceniti, toda skupaj z uradnimi spremembami cen je inflacija mnogo višja kot pa to kažejo uradni podatki.1 Postopoma rastejo težave v preskrbi, enako za industrijsko blago kot za potrebščine. Določene izdelke je postalo nemogoče kupiti brez čakanja v vrsti, brez ogromne izgube časa, brez zvez ali pod- kupovanja. Vse do zdaj še ni rešen problem oskrbe prebivalstva z mesom.2 Izgradnja ene trgovske mreže v katere prodajalnah doseže cena ene- ga kilograma klobas povprečni delavski dnevni zaslužek (150 do 200 zlatov), se ne more sprejeti kot rešitev. Pred kratkim so v nekaj desetih industrijskih obratih uvedli racioniranje mesa (npr. v tovar- ni Huta Varšava, v tovarni ,Дога Luxemburg"). Nismo prepričani, če je racioniranje mesa danes neizogibno. Vse dokler državni organi ne bodo objavili popolne bilance oskrbe z mesom (proizvodnja, iz- voz, potrošnja) je na to vprašanje nemogoče dokončno odgovoriti. Brez dvoma mora morebitno racioniranje veljati za celotno družbo in odločitev o tem mora prav tako potrditi celotna družba. Prikrita rast cen in težava z oskrbo povzročajo blikovito rast življenskih stroškov, kar v prvi vrsti zadeva najrevnejše sloje prebivalstva. 2. Položaj v zdravstvu je alarmanten. Leta se je v zdravstvo pre- malo investiralo, rezultat tega pa je, da se je že sicer nezadostno število bolniških postelj še zmanjšalo (psihiatrične klinike, porodni- šnice; glej: Statistični letnik 1977). Zaradi pomanjkanja prostora in tehnične zastarelosti opreme v večini bolnic, ki že od vojne naprej niso obnavljane, so postali v mnogih bolnicah sanitarni pogoji ne- varni 7Л hnlnilfp Slaba prehrana in pomanjkanje zdravil v bolnicah in na tržišču so dodatne motnje pri zdravljenju. Na takem ozadju lahko tolmačimo gradnjo moderne vladne bol- nice za funkcionarje v Mjedzylesie in poseben uvoz zdravil za to bolnico samo tako, da se vladajoče sile zavedajo stanja v splošnem zdravstvu. Zbiranje prispevkov za zdravstveni fond deluje zaradi te- ga kot cinizem. 3. V poslednjih letih prav tako ni prišlo do izboljšanja v stano- vanjskem položaju - narobe, ta seje dramatično zaostril. Število tistih, ki iščejo stanovanje, raste iz leta v leto. prav tako paje vse daljši rok čakanja nanj. Istočasno rastejo izdatki za najemnino in obtežujejo družinski proračun (najemnina in odplačevanje kreditov v stanovanjskih zadrugah doseže 3000 zlotov mesečno). 4. Oblasti poskušajo dezorganizacijo gospodarstva rešiti z vse večjim izkoriščanjem delavcev. Za mnoge vrste delavcev se delavni čas pogosto podaljšuje. Vozniki, rudarji, gradbeniki in mnoge dru- ge poklicne skupine delajo deset do dvanajst ur dnevno. Rudarjem se zaradi izravnave Časa za delo odvzemajo proste so- bote, obvezati se morajo za delo ob nedeljah, sistem plačila za izo- stanek z dela iz razlogov, ki so kar najbolj opravičljivi (bolezen, smrt v družini), zmanjša mesečno plačo za 20 % — vse to so stvari, ki se lahko primerjajo samo še z izkoriščanjem delavcev v zgodnjem kapitalizmu. 5. Primerjava delavskega dnevnega zaslužka s cenami v prodajal- nah odkriva še eno vznemirjajoče dejstvo: rastoče družbene razli- ke. Razlike med plačami in razlike med pokojninami (neodvisno od kvalifikacij) so zelo velike. Na Poljskem žive nekatere družine pod skrajno težkimi pogoji, na drugi strani pa je nekaj takih, ki nimajo nobenih materialnih skrbi. Dodatni činilec za družbeno neenakost so privilegiji za mogočnike: posebna oskrba, posebna zdravstvena služba, dodelitve stanovanj in parcel za gradnjo, dode- litev deviz, posebni počitniški domovi - to je samo del privilegijev vladajočih skupin. Posledica tega je družbena odtujitev teh skupin te ne vidijo več realnih družbenih problemov. Ko vidimo, da se sredstva za raz- voj poljedelstva uporabljajo za gradnjo vladnega centra v Biesczadyju in da zaradi tega preseljujejo tamkajšnje prebivalce (vas Wolasate), potem je to dokaz, da so vladajoče sile izgubile vsak stik z realnostjo. Vse pogosteje doživljamo, da otroci podedujejo privilegirane po- ložaje svojih staršev. Princip enakih startnih pogojev za mlade je postal iluzija. Privilegiji tistih, ki vladajo v situaciji, ko je ekonomska kriza za- jela celotno družbo in še posebej najrevnejše, izzivajo moralno ogorčenje in gnev. 6. Odločilen element ekonomskega, družbenega in političnega položaja dežele v poslednjih letih je bilo zaostrovanje krize vkme- 1 Po uradnih podatkih iz statističnega letnika za leto 1978 (Rocznik Statystyczny 1978) so se cene gibale tako: cena na malo v drž. trgovinah (1970 = 100). Potrebščine: 1975 = 103,5; 1976 = 112,7. Ostalo blago široke potrošnje: 1975 = 113,0; 1976 = 125,2. Tržne cene kmetijskih pro- izvodov: 1975 = 136,9; 1976 = 180,7. 2. Dozdevna stabilnost cen mesa in maščob v državnih trgovinah (opomba 1) je očitno zmanipulirana. To izhaja iz močne rasti cen tega blaga v privatni trgovini (glej: tržne cene kmetijskih proizvodov). Proti državnim po- datkom govori tudi uradno priznano pomanjkanje v oskrbi z mesnimi pro- izvodi. 128 tijstvu. Posledice politike zapostavljanja in rušenja privatnega kme- tijstva, ki so jo vodili v zadnjih tridesetih letih, so zdaj stopile na plan. Kljub temu, da se na enem hektarju zemlje v privatni lasti pridela več kot na enem hektarju zemlje v državni lasti, se še naprej vlagajo ogromna investicijska sredstva v državna kmetijska posestva (PGR)3 in pridelovalne zadruge, čeprav stroški vzdrževanja le teh presegajo vrednost njihove proizvodnje. V zadnjih letih so se s posebno ostrino pojavile težave s pre- skrbo, ki so izšle iz obče gospodarske krize: pomanjkanje premoga, gnojil, krme, kmetijskih strojev in gradbenega materiala. S tem so investicijske možnosti privatnega kmetijstva bistveno omejene, to paje tudi razlog, da mladi bežijo iz kmetijstva. Zaradi dezorganizacije in korupcije v državnih centrih za oskrbo se razsipajo kmetijski proizvodi. Z nedavno uvedbo pokojninskega zavarovanja za kmete prispev- ki privatnih kmetov državi često presegajo polovico njihovih pri- hodkov. Odnos vasi do državne kmetijske politike najlepše izpri- čuje dejstvo, da je več kot 250000 kmetov odklonilo plačevanje premije za zavarovanje. 7. Kršenja pravnih principov, do katerih je prišlo v času junijskih dogodkov leta 1976, se od tedaj javljajo kot običajna praksa. No- ben izjemen slučaj ni, da uslužbenci policije pretepajo zapornike — to je samovolja policije, ki jo podpirajo višji organi. Dokumentacija, ki jo je zbral Biro za intervencije KSS/KOR-a, in jo objavil pod naslovom ,,Dokumenti brezpravnosti",4 dokazuje, da policija in varnostni organi za to niso bili kaznovani. Glavna pri- ča primera Zbrozyna je umrl v ječi, proces paje končan tako, da so dve osebi, katerih krivda ni bila dokazana, obsodili na dolgolet- no temnico; edini cilj postopka je bil zaščititi osebe, ki so bile od- govorne za umor v zaporu. Kompetenca Kolegija za prestopke je bila na račun pravosodja znatno razširjena, le-ta pa ni izkazal niti sence pravnosti. Državni javni tožilec ni reagiral na prihajajoče pritožbe, Ministrski svet, Se- jem in Ministrstvo za pravosodje so se delali gluhe in slepe za vse znake izkrivljanja in anarhije v policiji in pravosodju in to navkljub zakonskim predpisom. 8. Posebna nevarnost za znanost in kulturo Poljske je uzurpacija partije, da vodi deželo in odloča na vseh področjih življenja. Drasti- čna omejevanja znanstvenega raziskovanja, kar se nanaša tudi na svobodo objavljanja rezultatov, še posebno v humanističnih vedah kot so filozofija, ekonomija, sociologija in zgodovina, potem stroge zahteve vsiljene doktrine, ki je že zdavnaj izgubila svoj ideološki značaj, saj jo sestavlja le zbirka dogem in pravil, kijih diktirajo vla- dajoče sile, postavljanje znanstveno nekompetentnih toda posluš- nih ljudi iz političnega aparata na akademske položaje - vse to je zadalo udarec poljski kulturi. Ne le, da zavira njen razvoj, onemo- goča tudi varovanje in negovanje pridobitev preteklosti. Kadar se duši svoboda mišljenja in onemogoča vsaka kreativna aktivnost, so še posebej ogrožena področja, v katerih dominira be- seda: književnost, gledališče, film. Kultura v takih pogojih umira. Književnost, življensko pomemben dejavnik v duhovnem življenju (čeprav njen vpliv ni merljiv), se reducira na vlogo izvršnega organa vladajočih sil. sili se jo, naj se loči od resnice o realnosti v kateri živimo — ali pa se tolerira kot nedolžen okrasek. Pred nekaj leti je bila sprožena iniciativa za zaščito kulture, kije publicistično dejav- na izven državne kontrole in osvobojena deformirajoče lažnivosti. Sistem predhodne cenzure ne zadeva samo kulture in znanosti, temveč družbeni in ekonomski sistem v celoti. Cenzura ne duši sa- mo kritike, preprečuje tudi vsako avtentično informacijo, ki bi proti volji partije omogočala prebivalstvu, da samo sodio obstoje- čem položaju. „Knjiga pripomb in priporočil" (o organih cenzure GUKPP i W), ki jo je objavil KSS/KOR-a kaže, kako močno cenzu- ra prežema vsa področja življenja. V vse obsežnejši prostor mol- čanja, ki ga ustvarja diskriminacija celotne žive kulture, prodira monstruozen, povsod prisoten nadomestni proizvod (Ersatzprodukt) - zabava v vseh oblikah, brezštevilni festivali šla- geijev, bedna nadomestna kultura, ki jo podpira kulturna politika. Funkcija take kulture je, da duši globlje kulturne težnje družbe in da sistemsko niža nivo duhovnih potreb. Dela najvidnejših predstavnikov znanosti in kulture so izključena iz objavljanja. Zahtevnejših filmov se ne pušča v distribucijo, cela obdobja naše zgodovine se preskakuje ali falsificira. Poljski primas (poglavar katoliške cerkve), največja moralna avtoriteta dežele, je opozoril na ta pojav. V njem vidi grožnjo nacionalni in kulturni identiteti naše družbe. Cenzurno ogrožanje kulture in umetnosti je bilo predmet posvetovanja Poljske zveze piscev in Poljskega so- ciološkega društva, bilo pa je tudi povod za protest Poljskega Pen-kluba. Sistem dezinformacij počiva na zaprtem krogu, ki ško- di tudi vladajočim silam, ki so ga razvile. Po nekem poročilu časo- pisa Zycie Warszawy je 65 % statističnih podatkov Glavnega sta- tističnega biroja lažnih. — Toda celo ta ocena se pojmuje za opti- mistično. Nemogoče se je pravilno odločati na podlagi lažnih po- datkov. S tem se mrtviči celotno življenje dežele. Vladajoči krogi, ki se bojijo lastne družbe, le tej ne morejo po- sredovati resnice o aktualnem položaju. Tako imenovani gospo- darski manever", ki se ga propagira kot izhod iz krize, se kaže kot vsota kratkoročnih, slučajnih in nekoordiniranih intervencij v go- spodarsko življenje dežele. Posledica take politike je dezorganizaci- ja gospodarstva: - Zamrzovanje investicij je povzročalo miljonske izgube, ker se je odstopalo od že začetih gradbenih projektov. — Skrajno omejevanje uvoza je povzročalo večtedensko pre- kinjanje proizvodnje v tovarnah širom Poljsk'e. — Roparski izvoz potrebščin je zaostril domače pomanjkanje. - Razpadanje planskega gospodarskega sistema istočasno z od- bijanjem tržnega gospodarstva in z nadaljevanjem anahronističnega sistema vodenja podjetij z ukazi iz centrale, je onemogočilo kakr- šen koli mehanizem upravljanja. Sistem samovoljnih in brezprizivnih odločitev vladajočih iz par- tije in vlade, ki se imajo za nezmotljive, je privedel do neizmernih pustošenj v družbeni zavesti naroda. Sovraštvo proti vsakemu ne- odvisnemu nazoru, vztrajanje na neomejeni poslušnosti vsakršnim merilom, ustvarjajo licemerstvo, konformizem, ponižnost in karie- rizem. Take osebnostne poteze se priporočajo za vodilne položaje. Kdor je sposoben neodvisnega mišljenja in kdor do neke mere razu- me svoj posel, ta nima možnosti napredovanja, pogosto ne more dobiti niti delovnega mesta. Zelo razširjeni nihilizem v družbi ima za posledico alkoholizem, prekanjenost, korupcijo in prezir do poštenega dela. Nujne so temeljne gospodarske reforme. Toda niti najboljše ide-i je, niti naj doslednejše reforme ne bodo prinesle niti najmanjšega iz- boljšanja, če bodo naletele na bariero družbene brezbrižnosti in po- trtosti. Konference od Poljske združene delavske partije odvisnih delav- skih samouprav ne bodo oživele gospodarstva. Komiteji za družbe-1 no kontrolo, ki jih skušajo oživeti vladajoči krogi in ki so od teh krogov odvisni, bodo težko napadli izvore razsipništva, korupcije in brezzakonja. Edini rezultat bo nadaljnja dezorganizacija življenja v deželi. II. OBLIKE ODPORA V poljski družbi obstoje znatne rezerve pobude, akcije in energi- je, ki lahko rešijo sedanjo krizo. Te pa bodo sproščene samo tedaj. 3. PGR = Panstwowe Gospodarstwo Rolne. 4.glej: poročilo KOR a v njegovem „Informativnem biltenu o aktualnih dogodkih v javnem življenju", št. 8/ izredna številka (Radom junija 1976) iz februarja 1977. 5. Aktualna ilustracija temu je obsežen članek predsednika Vrhovnega kontrolnega organa Poljske, Mieczyslava Moczara, natisnjen v Zycie Lite- rackie, deloma pa tudi v Polityka iz dne 25. novembra 1978. „ .. . v naši upravi, predvsem v gospodarstvu, se je na žalost udomačila navada, da se žonglira z izbranimi dejstvi, primeri in številkami. Pri tem je posebno ne- varno to, da se predpostavljenim v raznih področjih in statistikah pogosto dajejo lažni podatki. ' 129 ko bodo resnično zastopane vse družbene sile. Prav tako važen po- goj je, da se omogoči objava resničnih in popolnih informacij o družbenem in ekonomskem položaju. Šele ko bodo izpolnjeni ti pogoji (sodelovanje med vladajočimi in vladanimi), bo mogoče izdelati natančen program za izboljšanje ekonomskega sistema in socialnega položaja. Program bi moral nastati na podlagi širokih razprav neodvisnih strokovnjakov. Brez uresničenja teh pogojev ostajajo vsi poskusi, da bi se vzpostavil stik z družbo, le monolog vladajočih. 1. Izkušnje decembra 1970 in junija 1976 so pokazale, daje s pomočjo družbenega pritiska mogoče doseči koncesije vladajočih. Toda uspehi so bili kratkotrajni. Vladajoči so si kmalu spet prilasti- li to, kar je pripadalo razdrobljeni družbi. Temu se lahko postavi po robu samo stalen, širok in organiziran pritisk. Vodstvo je ob koncu leta 1975 predložilo v obravnavo načrt spremembe poljske Ustave. Predlogi, ki so jih državljani pošiljali pismeno in v obliki peticij, so nov poskus neodvisnega družbenega delovanja. Cilji so svoboda mišljenja, svoboda govora in informira- nja, svoboda zbiranja in združevaja, svoboda tiska in družbena od- govornost državnih organov. Tako usmerjena dejavnost mora pove- zati družbene vezi, ki jih je potrgal sistem monopolne in centralizi- rane oblasti in potekati neodvisno od uradnih organizacijskih struktur. Družba lahko napreduje in odpira pot k boljši Republiki s stal- nim odločnim in dostojanstvenim varovanjem svojih pravic, ne pa z nemočnim obupom,Oktobra 1977 je KOR kot izraz takega prepri- čanja izdelal načrt družbenega programa, ki ga je podpisalo čez 100 oseb in ga objavil pod naslovom .JDeklaracija demokratskega gibanja". (Glos Nr. 1) V Deklaraciji izdelan program družbene samoorganizacije je alternativa rastoči nevarnosti spontanih družbenih uporov, ki lahko pripeljejo deželo do nacionalne katastrofe. Mnoge neodvisne družbene pobude, ki so nastale od tedaj, so ta program potrdile: - Obrambo delavskih interesov je prevzel časopis ,,Robotnik", ki izhaja štirinajstdnevno. - Ker so uradni sindikati na slabem glasu, so v Gdansku in Šlezi- ji osnovane ustanovne skupine za svobodne sindikate. - Ob koncu julija 1978 je bil v lublinski pokrajini ustanovljen „Začasni komite kmečke samozaščite", v začetku septembra 1978 pa ,,Komite za kmečko samozaščito" v pokrajini Grójec. Ta dva komiteja sta neodvisna predstavnika 16-ih vasi lublinskega vojvod- stva in 20-ih vasi radomskega, vojvodstva. Problematiki vasi je po- svečen štirinajstdnevnik „Gospodarzs". - Intervencijski biro KSS/KOR a je nastal zato, da bi razkrival kršenja pravic in pomagal vsem, ki se jim je zgodila krivica. - Studentski komite solidarnosti je osnovan na visokih šolah ce- le dežele zato, da bi zlomil monopol uradne Socialistične zveze štu- dentov in da bi ustvaril neodvisno gibanje, ki bi zastopalo interese študentov in visokih šol. - Kot odgovor na podjarmljanje in zlaganost znanosti je bilo ustanovljeno ,.Društvo za visokošolska predavanja". Skupina več desetih vidnih znanstvenikov je prejšnje leto organizirala semester- ska akademska predavanja, na katerih je lahko nekaj sto študentov prisostvovalo predavanjem v resnem in odkritem vzdušju, ki ga ni omejevala cenzura in politična frazeologija. Državni monopol nad tiskom razbija neodvisni tisk, ki se vedno bolj razvija. Družbeno politični časopisi, ,.Neodvisna založniška hiša", objavljajo avtorje, ki so jih vladajoči krogi ob- sodili na molk - vse to so znaki, da se kulturno življenje prenavlja. To ni mnogo, je pa dovolj, da pokaže, kako je mogoče učinkovi- to neodvisno organizirano družbeno delovanje. Čim večje bodo ne- odvisne organizacije, tem manjša bo nevarnost, da bi bili njihovi člani izpostavljeni represiji in njihova dejavnost bo toliko bolj Učinkovita III. POZIV ZA SAMOORGANIZIRANJE V zadnjih letih obnovljeno neodvisno družbeno delovanje obli- kuje avtentično javno mnenje, brani pred represijo, oblikuje rea- listične družbene zahteve in razbija državni monopol nad informi- ranjem. Sodeluje lahko vsak. 1. Nujna je čim širša razprava o družbenem in gospodarskem po- ložaju dežele. Sprožili je ne bodo vladajoči krogi, temveč: a) Vsak državljan lahko in mora sodelovati na javnih zborova- njih, obveščati o dejstvih, ki so mu poznana, vztrajati pri tem, da se od vladajočih dobijo informacije, postavljati zahteve in predlagati, da jih zborovanja obravnavajo. Letos poleti so delavci nekaj tovarn na ta način dosegli, da so jim bili izplačani povprečni osebni do- hodki za obdobje, ko je delo v tovarni stalo zaradi napak uprave. Leta 1956 je poljska družba na ta način vodila razpravo po celi deželi in prisilila vladajoče kroge, da so ji v marsičem ugodili. b) Vsak državljan lahko in mora pritegniti ljudi s katerimi živi in dela, da razpravljajo o življenju in delovnih pogojih ter o gospodar- skem in političnem položaju dežele. Take razprave se morajo končati s postavljanjem pristnih zahtev, ki merijo na spremembe na delovnih mestih in ki spodbujajo aktivnost v okviru programa za izboljšanje razmer v državi. Razprave morajo biti prav tako začetek aktivnosti v okviru obstoječih uradnih struktur - tudi tako, da jih presegajo. c) Vsak državljan lahko in mora sodelovati pri razbijanju držav- nega monopola nad informiranjem. Lahko na primer širi neodvisne časopise, obvešča neodvisne institucije o problemih, ki zadevajo njegovo neposredno okolico in o svojih zahtevah in potrebah. 2. Nujno se je treba organizirati za zaščito svojih pravic. Samo organizirani lahko izbiramo svoje prave zastopnike. Vsi. državljani, ki so člani sindikata ali odgovarjajočih kmetijskih zadružnih zdru- ženj, lahko volijo svoje predstavnike na vse nivoje sindikata in izde- lajo program za obrambo delavskih interesov. Rudarji na primer, ki zaman čakajo, da se ukine prisilno delo ob nedeljah ali dvanajst urni delavnik, bi lahko to postavili kot zahteve na sindikalnih volitvah in izbrali le tiste kandidate, ki bi se obvezali, da se bodo borili za uresničenje takih zahtev. Državljani, ki ne morejo delovati v po večini kompromitiranih uradnih organizacijah, lahko osnujejo nove, kot na primer kmetje v lublinski in grojeeki pokrajini, ki so ustanovili .JKomiteje kmečke samozaščite", da bi branili njihove interese. Taka dejanja so mogoča na vseh družbenih področjih. 3. Vedno se je laže boriti organizirano. Vsaka stavka, vsaka skupna peticija tovarniških delavcev ali prebivalcev vasi bo uspešna, če bomo delovali solidarno in disciplinirano. To je posebno važno za čas, ko povzročajo vladajoči krogi z uporabo sile ogorčenje, srd in obup. Udeležence skupnega boja se mora braniti s še večjo odločnostjo od tiste, s katero se branijo postavljene zahteve. Brez organiziranosti'in solidarnosti ne bomo dosegli ničesar. 4. ,.Mednarodni dogovor o državljan skill in političnih pravicah" razglaša v 10. členu: 1) Vsak državljan ima neodtujljivo pravico do lastnega mišljenja. 2) Vsak državljan lahko svobodno izraža svoje mišljenje; ta pravica vključuje svobodo, da išče. dobi in širi ustno, pismeno, v obliki umetniškega dela in na druge načine vsako mišlje- nje in informacijo ne glede na državne meje. 22. člen: Vsak držav- ljan ima pravico, da se svobodno združuje z drugimi: to vključuje tudi pravico, da ustanavlja sindikate in se jim pridruži, da bi zasto- pal svoje interese. Ta dogovor je marca 1977 potrdil državni svet inje za vse veljav- na pravna norma. Šele ko se bo poljska družba mogla organizirati za obrambo svojih pravic, bo lahko premagana družbena, gospodar- ska in politična kriza. Resnični vzrok, zaradi katerega je naša deže- la v krizi.je v tem, da so državljani brez pravic in da država ni suve- rena. Komite družbene samozaščite/ Komite za obrambo delavcev (KSS/KOR) Prevod: ANDREJ DRAPAL 730 Jacek Kuroñ: Misli ob akcijskem programu Kako globoka je sedanja gospodarska, politična in družbena kriza, je zelo znano. Vsa dežela trpi zaradi pomanjkanja živil, posebej še mesa in mesnih izdelkov. Isto velja za premog, elektriko itd. Sliši se, da kmetje še niso začeli večati vzreje prašičev, tako da se položaj na prehrambenem področju, vsaj na tem sektorju, verjetno ne bo izboljšal v teku naslednjega leta. Pravtako je splošno znano, da oblasti kupujejo velike količine mesa v tujini. Ti nakupi večajo našo že sedaj velikansko zadolženost v tujini, ne da bi bistveno pripomogli k razreševanju prehrambene krize. Že dolgo časa vlada poudarja, kako potrebne so reforme, da bi gospodarstvo zadovoljivo funkcioniralo. Najpomembnejša naj bi bila od teh sprememba sistema cen. 24. junija 1976. leta napovedano radikalno zvišanje cen je bilo preklicano zaradi pritiskov, kot so bile stavke, množične demonstracije in javni nemiri. Pozneje, 13. julija 1976 predlagani načrt z manj drastični- mi podražitvami je bil prav tako umaknjen, očitno z željo ugoditi razpoloženju v državi. Hkrati je vlada povedala, da najmanj leto dni ne bo načenjala nikakršnih dolgoročnih sprememb. Od tedaj je iz raznih izjav prvega sekretarja (partije) postalo jasno, da vladna telesa in varnostni organi niso vedno sledili navodilom vodstva. Strahovalna kampanja, ki se je začela v neposredni navezavi na junijske dogodke, je videti kot primer za to: samovoljno določanje žrtev kakor tudi splošna usmeritev represivnih ukrepov kaže na to, da so varnostni organi daleč presegli svoje kompetence. Nedavno je kampanja nekoliko popusti- la pod pritiskom javnega mnenja na Poljskem in v tujini. To se je pa zgodilo tako neenotno in tako očitno pod pritiskom, da se s tem priljubljenost vlade ni povečala. V državni oblasti nahajajoči se mediji niso o stvarnih problemih nič razpravljali, v uradnih objavah se jih ni niti omenjalo. Ljudstvu je bilo rečeno, češ da je vse v redu in ne le da je vladna politika pravilna, ampak tudi da jo javnost vidi kot pravilno, zaradi česa da jo brez zadržkov podpira. Zdi se, da so te odkrite laži še bolj izzvale javno jezo kot pa vsakodnevne težave, ki j ili je povzročala gospodarska kriza. Enostavno rečeno je svobod? vladne akcije občutno prizadeta zaradi pritiska razjarjenega ljudstva. Dežela, ki izraža globoko nezaupanje v vlado, ni več pripravljena sprejemati pogoje, ki jih ji vsiljujejo. S takim položajem nujno povezani pritisk grozi s takojšnjo katastrofo in z neizračunljivimi dolgoročnimi posledi- cami. Politična opozicija je postala vse bolj aktivna od ustavne razprave iz let 1966/67. Sedaj mora prevzeti določeno stopnjo politične odgovornosti, zlasti ker so oblasti že poskusile, da bi na opozicijo prevalile krivdo za tragične posledice lastne politike. Pod temi pogoji je za nas edino možno početje v izdelavi programa, ki bi ponudil izvedljive gospodarske, družbene in politične rešitve iz krize. Opoziciji pripadajo ljudje z različnimi pogledi, z različnim idejnim ozadjem in z različno politično navezanostjo. Eno jim je skupno: vsi so proti našemu sedanjemu politično-gospodarskemu sistemu. Nastopajoča kriza ni enkratni pojav, ampak nujna posledica sistema. Zato moramo začeti s splošno opredelitvijo sistema. V navezavi na to bomo pridiskutirali cilje opozicije in analizirali pogoje, pod katerimi mora delovati. Upam. da bom lahko pokazal, daje v vsem povojnem obdobju obstajala dejavna splošna odklonitev. Z njo je bila povezana jasna zavest o stalni zunanji grožnji, kije bila nevarna predvsem v kriznih situacijah. Še posebej bom prikazal način te grožnje v poteku sedanje krize. Za zaključek bom poskusil oblikovati nekatere predloge za program, ki bi pomagal prebroditi krizo, ne da bi preveč narasla nevarnost zunanjega vmešavanja. V času zadnjih 20 let so se moje misli ob določenih pomembnih točkah znatno spremenile. Medtem ko sem ostal zvest glavnim vrednotam, za katere želim, da bi vladale, so se moji pogledi o najboljših in najbolj izvedljivih načinih za dosego naših ciljev spremenili. Totalitarizem in suverenost Sedanji poljski družbeno-ekonomski sistem lahko opišemo kot vsoto pogojev, ki čimbolj prikladno zagotavljajo partiji in vladi absolutno oblast nad človeškim življenjem. Vsaj teoretično deželo vodi centralna oblast do zadnjih detajlov. Zagotovo je tej centralni oblasti podvržena delovna doba vsakogar, razen kmetov, ki posedujejo zemljo. Ta ista oblast poseduje radio, televizijo, tisk, založništvo, šole, policijo, sodišča, univerze, raziskovalne inštitute, športna združenja in vse ustanove za organizirano preživljanje prostega časa. Tej isti centralni oblasti smo podvrženi pri delu in med prostim časom, pri tem, kar beremo in gledamo, česar se učimo in kar bi želeli vedeti. Ti pogoji so tukaj vladali v zadnjih 30 letih in mnogi jih imajo za neizogibne in trajne. To prepričanje ne temelji samo na opazovanju politične dejanskosti, ampak tudi na izkušnjah, ki si jih pridobimo med izvajanjem rutinskih nalog v industriji, kmetijstvu in gospodinjstvu in ki se posplošijo v zvezi z družbo. Vse take naloge so utemeljene z jasnim ciljem in utečenim postopkom, s katerim so dobro seznanjeni tisti, ki to delo opravljajo. V takih okoliščinah obstoji vloga vodenja v tem, da razdeli delo in da nadzoruje njegovo izvedbo. Jasno je, da se v takem položaju ne bi dalo ničesar doseči, ko bi vsak opravil delo na svoj način. Komaj se da dovolj podčrtati, da je politično življenje neke dežele nekaj čisto drugega. Pri tem sploh ne gre za rutinsko delo (ali rutinske opravke). V neki družbi naj bi skupno delovanje posameznikov vsakemu od njih prineslo možnost, da uresniči vsaj v osnovi svoja lastna hotenja. Z drugimi besedami je sodelovanje v družbi prilika, ki jo ima vsak član (te družbe) za uresničenje svojih ciljev. O družbeni kooperaciji lahko samo tedaj govorimo, da zadovoljivo funkcionira, ko ustvari pogoje za uresničenje hotenj posameznika. Samo po sebi se razume, da se hotenja posameznikov tako daleč razhajajo, da so si protislovna. Toda če družbena kooperacija dobro funkcionira, imajo vsi člani družbe možnost vplivati na splošno politiko. Neko skupno družbeno identiteto se da najti le tedaj, ko se smejo vsi posamezniki udeležiti postavljanja predpogojev sodelovanja. Kakšni so videti ti pogoji? Najprej morajo vsi prizadeti imeti popolno poznavanje ciljev in hotenj drugih. Vsakdo mora razpolagati s sredstvi za objavo svojih pogledov. Zatem je določena stopnja soglasja med ljudmi nasprotujočih si pogledov možna samo tedaj, če je primerljiva njihova relativna moč. Dogovor pa ni možen, če javna občila razširjajo samo take poglede, ki jih zastopa vlada, ki je hkrati vsakomur delodajalec, kot je to sedaj v naši deželi. Katere možnosti za soglasje obstajajo, če vodi pogajanja z ene strani država (najsi je v vlogi delodajalca, sindikata, partije, zakonodajalca ali izvršne oblasti), z druge pa posameznik, ki ima eno samo vlogo in to vlogo delojemalca? Monopol države glede zaposlovanja, informacij in organizacije ustvarja pogoje, ki ji omogočajo popolnoma dobiti v roke življenje vsakega človeka. V nadaljnjih navajanjih bom sistem, ki je tako utemeljen, imenoval totalitarizem. V totalitarnem sistemu je oblast ločena od ljudstva. Vsa oblast leži izključno pri vladi naj gre za uvedbo česa novega, naj gre za mišljenje in za odločanje. Ljudstvu je namenjeno, da postane brezoblična masa, ki nima nobenih osebnih pravic. Ta sistem ogroža naše preživetje kot nacije in ko z nacionalno suverenostjo označujemo sposobnost nacije odločati o lastni prihodnosti, jo mora ta sistem nujno uničiti. 131 Totalitarni sistem je bil Poljski pred več kot tridesetimi leti s strani oboroženih sil Sovjetske zveze vsiljen ob tihi odobritvi zahodnih sil, posebej še Združenih držav in Velike Britanije. Stabilnost sistema garantira že trikrat pokazana pripravljenost Sovjetske zveze vsiliti jo s prisilo znova vsaki deželi, ki se poskusi osvoboditi. Moramo dodati, da govorijo resni razlogi za mnenje, da mora poljska vlada dobiti odobritev od sovjetskega vodstva za vse pomembne odločitve. Poljska država ni suverena in to je po mnenju našega ljudstva osnovno zlo našega političnega življenja. Večja suverenost naroda znotraj države bi privedla v večji meri suverenosti same države. Vlada vsake posamezne dežele je samo do te mere suverena, v kolikor zavisi od lastnega ljudstva, če odmislimo vse zunanje činitelje. Borba proti sistemu in za večjo svobodo ljudstva znotraj države pomeni več neodvisnosti ne le za ljudstvo, ampak tudi za državo. Vsekakor je tudi mogoče povečati neodvisnost totalitarne države, ne da bi ustrezno povečali suvere- nost ljudstva. Mogoče moramo na tem mestu znova poudariti, daje totalitarni sistem sam vzrok družbenega zla, s tem ko omejuje hotenja posameznikov in ko vodi v lokalno omejeno gospodarsko, družbeno in politično krizo. V tem oziru ni nobene razlike, ali se sprejemajo odločitve v Varšavi ali Moskvi. Naj povzamemo: v mojih očeh obstoji politična opozicija iz posameznikov, ki dejavno in z voljo nasprotujejo totalitarnemu sistemu in ki se borijo za neodvisnost naroda in države. K tem ne prištevam tistih, ki želijo doseči izključno neodvisnost države, ne da bi se hkrati kot mi upirali totalitarnemu sistemu. Cilji opozicije Samo za temeljita analiza našega namena pelje k premišljenim načrtom. Splošna definicija naših ciljev je bila podana v prejšnjih odstavkih: opozicija se bori za suverenost poljskega naroda in poljske države. V tem trenutku želimo obdržati to definicijo, tudi če se strinjam s tistimi, ki pravijo, da se sedaj naši cilji ne morejo popolnoma uresničiti glede na naš geografski in politični položaj. To ne pomeni, da naj bi odnehali s tem, da jih sedaj izoblikujemo. V vsakem slučaju se lahko, kot smo že prej rekli, suverenost ljudstva doseže samo tedaj, če se ves narod udeleži borbe. „Pametni" narod, ki se je pripravljen odreči vsaki misli na svobodo v tem trenutku, bo ugotovil, da je nemogoče doseči jo spet v prihodnosti: enkrat izgubljena zavest narodne pripadnosti se težko ponovno najde. Nismo pripravljeni sprejeti take usode in stalno iščemo primerni program, ki naj bi nas pripeljal do neodvisnosti. Naših predlogov ne smemo omejiti na definiranje ciljev, to se pravi na zunanje in notranje pogoje, ki so potrebni za pridobitev neodvisnosti. To bi lahko bilo dovolj za vlado, ki načrtuje reforme, toda mi moramo storiti več. Moramo določiti naloge, ki se jih je možno danes lotiti ob splošni udeležbi. Ker je družbeni sistem, ki smo ga predlagali, takšen, da bi se čim večje število ljudi udeleževalo odločanja o političnem delovanju, bi morali sedaj nekaj ukreniti v tej smeri in iz tega izhajajoči predlogi bi morali biti rezultat splošne debate. Nobeni posamezni skupini in nobenemu posamezniku naj bi ne bilo dovoljeno vsiliti drugim neki gotovi program. Vsak bi se moral udeležiti diskusije in rad bi videl, ko bi se lahko smatralo ta razmišljanja kot moj prispevek. Da bi natančneje določil pogoje za nacionalno suverenost, se bom oprl na diskusijo o ustavni problematiki, ki je bila leta 1976/77, ko se je javnost strnila v protestno gibanje proti predlaganim ustavnim spremembam. Glavni ugovori so veljali formalnemu priznavanju vodilne vloge, ki jo igra Partija v državi in Sovjetska zveza znotraj Vzhodnega bloka. Drugače povedano, javno mnenje se je obrnilo proti formalnemu priznavanju ne-suvere- nosti poljske države in poljske nacije. „Pismo devetinpetdesetih" imam za najpomembnejši dokument tega gibanja, za katerega je bilo rečeno, da ga je dejavno podpiralo okrog 40.000 ljudi. To gibanje je izdalo vrsto dokumentov, toda „Pismo devetinpetdese- tih" je najbolj popolno izrazilo njegove osnovne misli, čeprav je formalno odražalo samo mnenje podpisnikov. Zaradi njegovega bistvenega pomena ga bom v celoti navedel: „Smernice za 7. kongres Poljske združene delavske partije" so predložile določene ustavne spremembe. Na Helsinški konferenci so slavnostno potrdile človeške pravice poljska vlada in vlade drugih 34 držav. Menimo, da bi morala naša vlada v navezavi na to vpeljati osnovne meščanske svoboščine. V zgodovini našega naroda in v življenju posameznikov bi se začelo novo poglavje. Ta priložnost je za nas zelo pomembna in menimo, da je izredno nujno, da se naslednje sprejme v ustavo in v spremljajočo jo zakonodajo: Svobodo vesti in svobodo veroizpovedi Sedaj ni jamstva zanju, saj so določeni ljudje samo zaradi tega izključeni od višjih položajev v javnih ustanovah in v upravi, v družbenih organizacijah in v gospodarskem življenju države, ker so ali javno priznali pripadnost veroizpovedi ali pa imajo drugačne poglede, kot so uradno dovoljeni. Take službe bi morale biti dostopne vsem državljanom in imenovanja bi smela biti odvisna samo od poklicne sposobnosti, primernost in osebne poštenosti. Vsem verskim skupnostim mora biti omogočeno svobodno izraža- nje njihove vere in gradnja verskih objektov. Svobodo dela Le-ta ne obstaja, s tem ko je država edini delodajalec in ko so sindikati podrejeni partiji, ki v praksi izvaja vso politično oblast. Pod temi pogoji lahko vodi vsak poskus obrambe delavskih interesov v resne nemire in prelivanje krvi, kot se je pokazalo 1956. in 1970. leta. Položaj delavcev se da izboljšati s tem, da si svobodno izvolijo svoja lastna zastopniška telesa, ki bi bila neodvisna od države in partije. Prav tako mora biti zagotovljena pravica do stavke. Svobodo govora in informiranja Brez teh ne more biti nikakršnega svobodnega razvoja nacional- ne kulture. Natisnjena beseda je tako kot prej podvržena preventiv- ni cenzuri; založništvo in mediji so podrejeni državi. Potemtakem javnost ni v položaju, da bi dobila informirano mnenje o vladnih odločitvah, in oblasti ne poznajo mnenja javnosti o uradnih ukrepih. Državni monopol nad objavljanjem in preventivna cenzura imajo posebno težavni vpliv na družbeni pomen literature in umetnosti. Bistvenega pomena je. da bi bilo možno lastno objavljanje tako sindikatom kot združenjem umetnikov, pisateljev in verskih združenj. Preventivno cenzuro je treba opraviti. Kazen- sko odgovornost zaradi prekoračitev glede na tiskovni zakon naj presojajo sodišča. Svobodo raziskovanja Le-ta ne obstaja, saj izbira raziskovalnega osebja in določanje predmetov raziskav leži v rokah oblastnikov, ki postopajo glede na politične presoje. Visokošolskim ustanovam je treba vrniti samo- upravo. prav tako pa je treba dati akademski skupnosti pravico do samoupravljanja. Potrditev državljanskih svoboščin ni združljiva s predlaganim ustavnopravnim priznavanjem vodilne vloge ene partije znotraj državnega sistema. Tako priznavanje bi izzvenelo v to. da bi se neki stranki prepustila vloga vladnega organa, ki ga narod ne nadzira, niti mu ona sama ni odgovorna. V tem okviru ne bi bilo mogoče smatrati Sejm (parlament) za suverenega, vlado kot najvišjo izvršno oblast ali sodstvo kot neodvisno. Pravica vseh državljanov imenovati in voliti svoje zastopnike na sološnih. neoosrednih. enakih, tainih sorazmernih volitvah se mora 732 uresničiti. Sodiščem mora biti zagotovljena neodvisnost nasproti egzekutivi in Sejm mora postati resnično suverena zakonodajna oblast. Menimo, da lahko vodi nespoštovanje državljanskih pravic do zrušenja kolektivne samozavesti, do razpustitve družbenih vezi in končno do razpada skupne pripadnosti in zloma nacionalne tradicije. To nespoštovanje predstavlja grožnjo ukoreninjeni eksistenci naroda. Naše mnenje in naše zahteve smo predstavili v veri, da smo mi vsi odgovorni za usodo naše dežele. Priznavanje državljanskih pravic in njihova potrditev na Helsinški konferenci je mednarodnega pome- na: kjer ni svobode, ne more biti nikakršnega mira in varnosti." Zgoraj navedeni dokument poimensko ne omenja ene od osnovnih svoboščin: svobode združevanja. Vendar pa zahteva svobodo grupiranja v interesu delavcev, svobodo tiska in objavlja- nja. Govori o splošnem, direktnem, enakem, tajnem in sorazmer- nem volilnem sistemu. „Sorazmerne volitve" pomenijo, da vsaka politična stranka dobi število sedežev v neposrednem sorazmerju s številom glasov, ki so bili za njo oddani. Jasno je, da sorazmerna volilna pravica predpostavlja svobodo združevanja. Toda celo ne da bi dodali to zelo enostavno razjastnitev, je jasno, da „Pismo devetinpetdesetih k predlaga družbeno-politični sistem, kije znan kot parlamentarna demokracija. Ta sistem počiva na delitvi oblasti med zakonodajno, izvršno in sodno oblastjo. Na svobodnih volitvah izvoljena legislativa nadzira načela in cilje družbenega življenja do tiste mere, kolikor ga zajema in organizira država. Pripadajo ji člani, ki zastopajo različna politična združenja in ki imajo vsako svoj lastni program. Stranke izražajo medseboj različne in drugim nasprotujoče si struje v družbi, pa čeprav je to samo zato, ker morajo imeti v določeni meri javno podporo za svoj program. Ekzekutiva - od parlamenta imenovana vlada s programom, ki ga odbori in nadzira parlament - organizira sile družbene kooperacije. Vlada ima ozko omejene pravice, ki so jim zoperstavljene enako natančno opisane pravice volilnega telesa. Te pa se izvajajo skozi pravice parlamenta in sodstva. Vlada je izvršna sila parlamenta, parlament je forum političnih strank, in vsi trije čuvajo svobodo govora, zbiranja in volitev. Potemtakem lahko parlamentarno demokracijo opišemo kot sistem, v katerem se izražajo protislovna hotenja članov družbe v pogojih svobode govora in združevanja skozi svobodne volitve. Družbena kooperacija funkcionira zadovoljivo tako dolgo, kakor različne politične skupine skupno izražajo želje družbe in se nasprotja razrešijo skozi kompromise, ki so za vse sprejemljivi. V tem sistemu predstavlja parlamentarna kriza družbeno krizo. Totalitarni sistem ne razreši nobene družbene krize; zakrije jih in na ta način onemogoči dolgoročne rešitve. V Evropi so prišli do parlamentarne demokracije, potem ko so jo stoletja dolgo iskala mnoga politična gibanja. Nekatere naše lastne ustavne izkušnje v 15., 16. in ob koncu 18. stoletja (posebej še z ustavo iz 1791) so predstavljale bistveni prispevek k skupnim naporom. Nedvomno parlamentarna demokracija ni idealna. Ven- 'dar pa je zagotovo najboljši vseh doslej preizkušenih političnih sistemov, če naj bi bili uresničeni pogoji za hotenja vseh in če naj bi se ustvarila osnova za družbeno sodelovanje. Praktično uresničenje hotenj posameznikov in učinkovitost sistema povezujem, saj je najuspešnejši na področju potrošnje. Z drugimi besedami rečeno, parlamentarni demokraciji je uspelo ustvariti pogoje za izpolnjevanje želja posameznikov. Ni pa ji uspelo doseči tega za posameznika kot delavca. Prepričan sem, da je rešitev preostalih problemov odločilnega pomena za Človeštvo. Želel bi podčrtati, da bi jaz osebno bil v parlamentarnem sistemu za direktno demokracijo in bi se udeležil vsakega gibanja, ki bi pričakovala uvedbo le-te. Toda moramo misliti na to, daje brez parlamentarne demokracije vsak poskus uvedbe oblik direktne demokracije izročen na milost in nemilost državi. Če lahko govorimo o določenih uspehih pri premagovanju odtujitve na delovnem mestu, potem se je to zgodilo v parlamentar- ni demokraciji. Totalitarni sistem izniči vso svobodo posameznika povsem enako, pa naj je posameznik delavec ali državljan. Parlamentarna demokracija ustvari po drugi plati pogoje za oslabitev tistih faktorjev, ki omejujejo osebno svobodo. V uradni propagandi poljske vlade, ki hkrati predstavlja edini način javnosti dostopnih političnih informacij, je parlamentarna demokracija stalno opisovana kot „meščanska demokracija" in njene pristaše se često napada, češ da bi radi obnovili privatno lastnino na produkcijskih sredstvih. Nisem prepričan, če ta in podobni slučaji dezinformacij predstavljajo namen ali rezultat popolne nevednosti, toda vsekakor so take trditve daleč od resnice. Prvič, privatna lastnina produkcijskih, sredstev ni na noben način povezana s parlamentarnim sistemom. Toda želja, da bi izpolnili hotenja posameznih ljudi, je eden njegovih sestavnih delov. Ce naj bi s tem na primer bila omogočena vrnitev težke industrije v privatno last, bi morala večina izraziti tako željo. Seveda ne- dvomno obstajajo nekateri, ki bi radi postali privatni lastniki železarne ali rudnika, toda samo po sebi razumljivo je, da ne obstaja nikakršna možnost, da bi dobili močno podporo. Drugič, v visoko industrializiranih državah, ki jih nekateri imenujejo za „kapitalistične", je v privatni lasti nahajajoče se produktivno premoženje zelo majhne velikosti. Industrijo obvladu- jejo velikanske organizacije, ki vsakokrat pripadajo skupini ljudi in ki jo vodi nekdo drug. Uvedba parlamentarne demokracije na Poljskem bi nas prisilila, da se postavimo pred povsem nov problem, namreč: kako upravljati industrijo, ki sedaj pripada ljudstvu samo po imenu. Drži, da večina odgovornih poljskih gospodarskih strokovnjakov predla- ga decentralizacijo gospodarskega vodenja, toda tudi njihovo razmišljanje izhaja še vedno iz tega, da v zadnji instanci leži oblast pri centralnih organih. Kdo naj jo izvaja? izvršni organi centralne vlade? Nedvomno bi postala podržavljena lastnina dejansko toliko bolj ljudska lastnina, kolikor močnejša bi bila oblast ljudstva nasproti izvršni oblasti. Toda ali ne bi pod temi pogoji izvršni organ kot delodajalec vseh delavcev obvladal zakonodajo in s tem sindikate, politične skupine in kočno celotno skupnost? Strah pred takim položajem je verjetno narekoval rešitev, ki jo predlagajo sestavljalci enega mnogih programov, ki sedaj krožijo po državi - „Program 44". Tu se zahteva ločitev vodenja gospodarstva in vplivanja na gospodarstvo tako s strani izvršne kakor tudi zakono- dajne in sodne oblasti. Ti zanimivi predlogi pa dajejo povoda določenim dvomom, prav tako kot načrt, ki predlaga, da naj bi vodili industrijo opolnomočenci občinske uprave in delavski sveti. Tu ne želim ponujati nobene' točno določene rešitve za to vprašanje. Ne le to vprašanje, ampak tudi veliko število drugih mora biti še nadalje prav dolgo predmet diskusije, eksperimenta in dokazovanja. Rad bi ponovil, da bomo toliko bolj verjetno dobili poglede celega naroda, kolikor večje bo število udeležencev pri izdelavi predlogov za prihodnost dežele. Odpor totalitarnemu sistemu in nacionalna odporniška gibanja Prepričan sem, da je najpomembnejša značilnost vladajočega totalitarnega sistema njegova težnja po vseobsegajoči oblasti nad človeškim življenjem. Ta v osnovi sistema vgrajena težnja postane močnejša zaradi okoliščin, v katerih deluje. Ker je vpliv ljudstva na politiko že po sami definiciji zelo omejen, se zmanjša tudi njegova aktivna udeležba v družbenem življenju dežele. Iz tega sledi, da je obstoječa kooperacija povsem odvisna od iniciative in neposredne- ga vodenja centralne vladne oblasti. Odpor lahko nastopa le v obliki ilegalnega delovanja, ki je organizirano zaradi osebne koristi in ki obsega prevarantske finančne manipulacije in korupcijo. Tisk nas obvešča, da je tako delovanje povsod na dnevnem redu in da so ljudje na vodilnih položajih podvrženi hudemu pritisku s strani kriminalcev. Odpor lahko izraža tudi željo po večji gospodarski samostojnosti in zahtevo po večjem deležu narodnega bogastva. Ta oblika odpora 733 se izvaja s strani lokalnih uprav in gospodarskih ustanov. One manipulirajo proračun njim podrejenih ustanov in njim podrejenih medijev. Po možnosti ponarejajo letne rezultate in prikazujejo večji obseg razpoložljivih rezerv ustanov, kot je v resnici, izrabljajo osebno zaskrbljenost in se igrajo politične igrice z oblastniki. Obstaja pa še drugačna oblika odpora, kije odpor organiziranega protesta. Z njim se bom obširno4 ukvarjal. Prva od opisanih oblik odpora je razumljivo družbeno razdiralna. Ljudje, ki se je poslužu- jejo, da bi se zoperstavili totalitarni oblasti, hkrati škodujejo celotni družbi. Isto velja za drugo obliko obnašanja. Tretja metoda pa temelji na solidarnosti. Medtem ko gre v prvem in v drugem slučaju za zoperstavljanje časti in morali posameznika in naroda, je tretja oblika obnašanja način narodne samoobrambe. Natančneje, protest, ki zajema določeno število centrov, združuje deželo in postane družbeno gibanje. Družbeno gibanje je oblika skupnega delovanja, pri katerem vsak udeleženec uresniči svoje cilje tako, da je dejaven v mali neodvisni skupini. Te majhne skupine združuje skupni razlog. Lahko se zedinijo za skupno akcijo in se pridružijo neki organizaciji trajno ali pa za trajanje ene akcije. Družbena gibanja lahko imenujejo pod določenimi okoliščinami lastno vodstvo. Lahko ga izvolijo vsi člani, v posameznih primerih se lahko tudi ena od ustanovnih skupin oblikuje kot komite za določeni namen. Vendar pa te majhne soudeležene skupine ohranjajo stalno pravico, da postanejo dejavne na lastno pobudo. Lahko se podredijo izbranemu vodstvu, ampak to bi storile samo, če bi bile mnenja, da se le-to zavzema za uresničitev njihovih lastnih ciljev. Izbrani odbori ne morejo diktirati nobenih pogojev: morajo se truditi za skupno podporo, da bi lahko organizirali dejavnosti gibanja. Povejmo še drugače: družbeno gibanje je navezano v zadnji instanci na iniciative od spodaj, celo če privzame hierarhično strukturo. Veliko število družbenih nalog bi lahko prešlo v odgovornost družbenih gibanj. Parlamentarna demokracija omogoča svoboden razvoj takih gibanj in je brez njih brez pomena. Totalitarni sistemi so nagnjeni k temu, da razbijejo družbena gibanja tako, da jih preoblikujejo v državna zastopstva ne glede na njihov namen: če skrbijo za otroke ali če hočejo braniti interese delavcev. Izkušnja zadnjih tridesetih let kaže, da se lahko družbena gibanja, ki so nastala iz protesta proti totalitarni državi, uspešno zaoperstavijo poskusom vlade, da bi povsem obvladala življenje posameznika. Protest poljskih kmetov proti podržavljenju zemlje je bil primer uspešnega gibanja te vrste. V zgodnjih petdesetih letih je poskusila vlada podržaviti vso zemljo tako, da je silila kmete - zemljiške posestnike k vstopu v zadruge. Velike količine pridelkov so morali oddajati skoraj brezplačno, kar je uničilo kmetijstvo celotne države. Kmetje so se zoperstavili posamično in v vaških skupnostih, dokler se ni razvilo nacionalno gibanje, ki ga je združeval skupni razlog. Ko je 1956. leta demokratično gibanje omejilo državno oblast, so kmetje iz lastnih pobud razpustili zadruge. Nedavno se je vlada spet vrnila k mislim o podržavljenju zemlje in tokrat načrtuje, da bi preoblikovala zemljiško posest naravnost v državno posest. Neposredni vzrok sedanjemu pomanjkanju prehrambenih artikov je v omejitvah, ki so jim bile podvržene kmetije v privatni posesti. Pomladi 1976. leta je Sejm obravnaval zakon, ki je predvideval prisilni odkup zemljiške posesti tistih kmetov, ki niso prigospodarili dobička. Sama izbira kmetij naj bi bila prepuščena lokalni,upravi. Škofje so ostro protestirali proti temu zakonskemu predlogu in kmetje so se v nekaterih mestih upirali oddajanju pridelka državnim odkupnim postajam. Medtem je bojkot dosegel zelo velik obseg in je privedel do lastnega organiziranja v določenih delih države. To je še posebej veljalo za predele, kjer so bili še živi spomini na kmečko stavko iz leta *937. Kmečko gibanje je nastalo iz zasebnih in posebnih interesov, toda ko je zastopalo privatno posest, je reprezentiralo tudi | neodvisnost vaškega življenja. Kmetijstvo varuje pred nadaljnjim pustošenjem. To pa koristi celotni družbi. Prav tako gledam na protestno gibanje delavcev za obrambo njihovih realnih plač kot na družbeno pozitivno gibanje. Prav pogosto izbruhnejo v posameznih mestih stavke, tod nihče ne pozna skupne statistike, verjetno z izjemo politične policije. Policija, ki je v oporo partiji, vladi in sindikatom, je te stavke hitro zatrla. Pri tem se ponavadi dogaja sledeče: oblasti priznajo neposredne zahteve, zatem poženejo na cesto stavkovne voditelje, ki so končno postavljeni pod policijsko nadzorstvo. Izolirane stavke posameznih izmen ali v posameznih obratih nimajo kakšnega večjega vpliva in zato ne izvajajo nobenega večjega učinka na organizirane sile, ki se jim zoperstavijo. Ta družbena gibanja postanejo pomembna šele pri takih prilikah, ko država napade celotno skupnost. Celo tedaj se vse to pogosto izteče kot cestna demonstracija, saj med posameznimi tovarnami ne obstaja dalekosežna povezava. Vendar pa so stavke v preteklih 30 letih trikrat dosegle obseg družbenega gibanja: 1956/57, 1970/71 in 1976. Delavci so plačali pri vseh treh priložnostih visoko ceno, toda vseskozi so bili zmagoviti. Kot smo prej rekli, je pravi razlog za gospodarske krize v totalitarnem sistemu ta, da je vpliv posameznih članov družbe na splošno politiko omejen. V primeru industrijskih delavcev je rezultat takih omejitev ta, da se zmanjša njihov interes za delo (delajo slabo in zato drago). To prav tako vodi v neravnotežje med produkcijo in potrošnjo. Ko delavci stavkajo in prisilijo oblasti k popuščanju, izvajajo družbeni vpliv na njim edino dostopni način — na način, ki jim naravno v sedanjih pogojih, ko je oblast paraliziranar ni dostopen. Ni pa nikakršen slučaj, da sta edini obdobji relativne gospodarske prosperitete od 1956 do 1960 in od 1971 do 1975 sledili močnemu stavkovnemu valu. Tretji primer družbenega protestnega gibanja je dejavnost vernikov za obrambo katoliške cerkve. Mislim na obiskovalce maš, na udeležbo v procesijah, romanjih, krajevnih dejavnostih in tudi demonstracijah in tudi na nemire za obrambo cerkve in cerkvenega območja (npr. demonstracije v Novi Huti 1959) in tudi na ilegalno gradnjo cerkva. Proticerkvena politika države je skoraj javna, ukrepi proti prakticirajočim katolikom so številni, proti aktivistom v gibanju pa strogi. Vendar je cerkev na Poljskem dejansko neodvisna, ker predstavlja množično družbeno gibanje, medtem ko cerkve v drugih državah vzhodnega bloka to niso. In ker je neodvisna, lahko cerkev učinkovito nastopa nasproti državi. To ne pomeni, da je cerkev kdaj v preteklih 30 letih zasledovala politične cilje. Pomeni pa, da se mora cerkevzoperstaviti sistemu, ki omejuje svobodo posameznika, kar je ena od osnovnih krščanskih predstav in tudi ena od osnovnih predpostavk naše skupne kulture. Katoliško gibanje se bori za obrambo svobode vesti in za obrambo človeške časti, za univerzalne vrednote, na katerih počiva naša nacionalna kultura. Četrti in "zadnji primer nam dajejo pisatelji, znanstveniki in umetniki, ki ustvarjajo nacionalno kulturo in ki se zavzemajo za neodvisnost mišljenja in raziskovanja. Njihovo delo zahteva, da so zvesti tako svoji lastni vesti kakor tudi dejanskosti, ki jo opisujejo. Vsak izmed njih je podvržen cenzuri. Kot skupina se borijo za svoje preganjane kolege in za dela, ki jim je bila zavrnjena objava. Mnogi mladi ljudje, študentje in pripadniki intelektualnih poklicev, pripadajo temu gibanju. Ukvarjajo se z družbenimi idejami, ki temeljijo na neodvisnosti, in s preganjano nacionalno zgodovino, ki jo država ponareja tako v šolskih učnih programih kakor tudi v svojih medijih. To gibanje ima lastno vrednostno lestvico, ki se razlikuje od uradne. Tu veljajo resnica, hrabrost in neprilagojenost. Pogojeni z obstojem in z močjo tega gibanja so naša literatura, raziskovalna dejavnost in v določenem obsegu naš film manj nepošteni, kot pa so to ustrezne ustanove v drugih državah vzhodnega bloka. Toda stalna nujnost, dà pišeš tako. da prideš skozi cenzuro, ima nekatere neizogibne posledice v tem. da zmanjša možni pomen naše nacionalne kulture, ker je predstavljena nejasno, z namigovanji in v ozkih okvirih. Poljska emigracija, ki živi v demokratičnih državah, je storila mnogo za zmanjšanje te nevarnosti, posebej še Literarni inštitut v Parizu in njegov mesečnik 73* Kultura. Žal njihove izdaje pridejo do Poljske samo v zelo redkih izvodih, s Čimer je omejen njihov učinek. Prikazal sem štiri različna gibanja odpora: vsako od njih učinkuje na lastni način na oblast totalitarne države z opaznim uspehom. Toda nobena od njih ne bi bila tako uspešna ali vsaj toliko uspešna, ko bi morala biti dejavna sama zase. Medsebojna odvisnost vseh štirih in njihovo vztrajanje od 1956. leta so bistvena črta naše družbene stvarnosti. Gledano s tega stališča, je neuspeh gibanja študentov in inteligence v letu 1968 zelo poučen. Oblastem je uspelo izolirati gibanje in ga s tem premagati. Toda še bolj resen poraz je doživela sama partija, ki je sedaj poskusila reformirati sistem, da bi bil sprejemljiv. Predlagali so vrsto nacionalnega totalitarizma, ki je bil antisemitski in zgrajen na militaristični podlagi. Imel naj bi populistični prizvok (bil je naravnan proti intelektualnim poklicem in garniran s številnimi egalitarističnimi parolami). Prinesel naj bi stabilnost, ker se je opiral na moč policije in na splošno uporabo represivnih ukrepov. Partija je upala, da lahko prikliče tako stvarna čustva, kot so ljubezen do domovine, razredna zavest in družbeni angažman, ki bi jih zatem speljala tako, da bi se sprevrgli v sovraštvo - najbolj uničevalno izmed vseh iznajdb. Postopek je bil dobro znan in preizkušen, posebej še pri fašističnih gibanjih v preteklosti. Bil je tudi nevaren; kako nevaren, se je pokazalo na pozornosti študentov, ki so se mu poskusili zoperstaviti. Kljub njihovemu neuspehu jim je uspelo razkrinkati nacionalistične totalitariste, tako da študentsko gibanje ni bilo brez zgodovinskega pomena. Kljub temu je bilo to gibanje edino, kije bilo končno neuspešno po 1956. letu, in nekatere izgube iz 1968. leta do današnjega dne niso bile nadomeščene. Obstajajo ljudje, ki navajajo marec 1968. leta, da bi jemali pogum drugim odporniškim gibanjem. Dejansko je veliki nauk povojnega obdobja ta, da samo dobro organizirana, zavedna gibanja množičnega odpora lahko obranijo našo nacionalno eksistenco in kulturo pred uničenjem s strani totalitarizma. Politična opozicija in nevarnost zunanjega vmešavanja Moja definicija politične opozicije vključuje vse tiste, ki so udeleženi v različnih gibanjih odpora in ki imajo za končni cilj poraz totalitarizma kakor tudi ustanovitev neodvisnega naroda in neodvisne države. Pripadniki opozicije so dejavni v vseh gibanjih, ki sem jih opisal, in menim, da si je večina na jasnem, da je pravzaprav zlo, proti kateremu se borijo, sestavni del sistema, kije bil deželi vsiljen in ki ga ohranja pri življenju tuja sila. Dejavnost štirih gibanj se ne omejuje na politiko. Vsako ima druge, nepolitične cilje. Toda samo v parlamentarni demokraciji so lahko ti cilji povsem uresničljivi. Še posebej pomembno je, da se spomnimo nepolitičnih ciljev cerkve. Različne sile znotraj in zunaj nje so poskušale izrabiti njeno avtoriteto za politične namene. V vsakem primeru je rezultat škodoval cerkvi in državi. Izkušnja zadnjih tridesetih let kaže, da se je mogoče uspešno zoperstaviti totalitarnemu sistemu. Tu pa tam se da delati na tem, da se skuša doseči nacionalna suverenost. S tem je utemeljen program opozicije: ona mora preklicati v življenje družbena gibanja odpora, jih organizirati in koordinirati njihovo sodelovanje. Stopnjo opozicijske dejavnosti določa po eni strani družbena reakcija in po drugi pripravljenost ZSSR na vojaško intervencijo. Nihče ne more vedeti, kdaj bo dosežena kritična točka in gotovo je bolje prenehati mnogo prezgodaj kakor pa en sam trenutek prepozno. Toda ali nas bo v sedanjih okoliščinah obvarovala intervencije odpoved odporu? Meni je jasno, daje grožnja zelo stvarna, toda menim, da ni moč, temveč slabost opozicije tista, ki lahko privede do intervencije. Najbolj neposredna nevarnost leži v popolni anarhiji, ki bi jo omogočil razkroj državne oblasti. V vsem povojnem obdobju se zdi sedanji položaj najbolj nevaren. Trenutna kriza ni povsem nova. Z njo smo živeli od 1953. leta naprej. Demokratično gibanje od 1955 do 1957 je to dokazalo: o njem so pisali, njegovi vzroki so bili analizirani, razpravljalo seje o rešitvah. V tem spisu sem tozdevne argumente ponovil v poglavju, v katerem je opisan totalitarni sistem. Ker leži pravi vzrok krize v omejitvah, ki so bile naložene ljudstvu pri njegovem deležu v ustvarjanju nacionalne politike, se le-ta da razrešiti samo tako, da se te omejitve ukinejo in da se ustvarijo demokratične ustanove, ki bi zagotavljale trajnost izboljšanja. Oktobrsko gibanje iz 1956. leta je izdelalo program gospodarske decentralizacije, vzpostavitve delavskih svetov, neodvisnih sindikatov in parlamentarnega sistema. Ti predlogi so bili vsaj delno uresničeni. Dežela jih je imela za delo novega vodstva pod Gomulko. Dejansko je temu novemu vodstvu uspelo, potem ko je gibanje rešilo najbolj nujne probleme, s politično podporo sovjetske intervencije na Madžarskem razbiti gibanje in zaustaviti družbene spremembe, ki jih je vpeljalo. Novi totalitarni sistem je bil ustoličen namesto socializma s človeškim obrazom. Gotovo je, da je šlo za humano zvrst v primerjavi s stalinizmom. Novi sistem je bil navezan na to, da ga dežela sprejme, in znotraj svojih omejitev je prinesel določeno stopnjo gospodarske prosperitete in svobode. To je bila naša „mala stabilizacija". Madžarsko izkustvo je kazalo na to, da več ni bilo možno. Svoboda in gospodarska prosperiteta sta bili rezultat oktobrskega gibanja, ne pa vladnega dejanja, in tudi nista preživeli gibanja. Končno so marca 1968 minile vse iluzije svobode, tiste o gospodarski prosperiteti pa decembra 1970. Sistem se je branil pred študentskim gibanjem s pendreki in z lažmi, in proti delavskim nemirom z množičnim pobojem in s spremembo taktične narave na vrhu. Kratkoročne delavske zahteve so bile sprejete in veliki inozemski kredit je zagotovil nadaljnje kratko obdobje gospodarske rasti. Decembrsko gibanje je bilo slabše in manj udarno kot tisto iz oktobra 1956 in predah, ki je temu sledil, je bil še krajši. Gierek in njegovi ljudje so prišli na oblast na stavkovnem valu, ki so ga izzvala povišanja cen, še posebej mesa. Obljubljene stabilne cene so to omogočile in lahko so tako dolgo nadaljevali, dokler so lahko obdržali nizke cene. Vsak poskus velikega zvišanja cen je moral privesti do sproščanja napetosti. Januarja 1971 se je Gierek sestal s stavkovnim komitejem Szczeczinske ladjedelnice in pregovoril ga je oz. apeliral je nanj, da pristane na decembra 1970. leta napovedano zvišanje cen. Hkrati je privolil v to, da je iz stavkovnega komiteja postal delavski odbor. Njegova naloga se je glasila, da nadzira volitve v vsa delavska zastopstva v območju ladjedelnice. Dva tedna pozneje so tkalke v Lodzu stopile v spontano, neorganizirano stavko. Tokrat ni bilo komiteja, s katerim bi se vodstvo lahko pogajalo, in ker seje vlada bala splošnega izbruha nezadovoljstva, je popustila in preklicana zvišanje cen. Celo 1971. leto se je partija osredotočila na to, da razbije delavsko zastopstvo v Szczeczinu. To ji je končno uspelo z brutalno silo, s pregovarjanjem, s korupcijo in s provokacijami.j Toda dežela se je naučila lekcijo: tem ljudem, tej vladi, se ne sme zaupati pri pogajanjih; ona je samo popustila pred grožnjami njeni oblasti. 25. junija 1976 ni bilo nikogar več, s katerim bi se vlada lahko pogajala, in spet je popustila. Totalitarni sistem s človeškim obrazom je bila le prevara, ki je temeljila na iluziji, da bo vlada deželi imela kaj ponuditi v zameno za ubogljivost. Dejansko je bilo ravno nasprotno: vlada je dala deželi tisto, kar jije dežela odvzela z dejanji neposlušnosti. Stari prevarantski trik ni mogel imeti še enkrat uspeha. Politična kriza, v kateri živimo, se kaže kot paraliza državne oblasti in je torej rezultat očitnega neuspeha od 1957. leta s strani partije uporabljenih metod vladanja. Kriza se da rešiti samo, če je vlada pripravljena na poštena pogajanja z ljudstvom. Najprej morajo biti pogajanja z delavskimi zastopniki o mezd ali in cenah in s kmečkimi zastopniki o najboljšem načinu zagotovitve ustrezne proizvodnje prehrambenih artiklov in realistični dolgoročni spremembi strukture kmetiistva. 135 Ko bi bila vlada pripravljena pogajati se o teh točkah, bi bila dolžnost opozicije, da podpre pogajanja. Opoziciji bi še posebej šlo v tem trenutku za določitev ciljev razprave. Nedvomno je, da si je sovjetsko vodstvo na jasnem o nevarnostih, ki grozijo ob vojaški intervenciji na Poljskem. Sovjetsko vodstvo mora računati z gospodarskimi težavami v celotnem vzhodnem bloku kakor tudi z odvisnostjo od Združnnih držav in držav EGS. Nemiri bi lahko napeljali ZSSR na intervencijo, toda ne reforme. Zato reforme pomenijo edino pot za ogibanje večji nevarnosti. Na nesrečo nič ne kaže, da bi bila vlada pripravljena uvesti reforme. Ob tem raste napetost v državi vsak dan in miroljubna rešitev postaja vse težja. Če vlada ne želi podvzeti zahtevnih korakov, je edina možnost, da ohranimo deželo najhujšega, to, da se ljudstvo pridruži dovolj močnemu gibanju, tako da bi vlada bila prisiljena k resničnim pogajanjem. Potem bi celo v primeru, da se zgodi najhujše, sam obstoj takega gibanja močno zmanjšal obseg katastrofe. Kaj moramo storiti? Opozicija mora začeti takoj z vzpostavljanjem določenega števila med seboj povezanih skupin, v katerih naj bo zastopan čim širši spekter pogledov. Predvsem rabimo organizirano zastopstvo industrijskih delavcev, še posebej tistih, ki delajo v velikih podjetjih. Z organiziranjem je treba začeti na nivoju tovarne in se od tam naprej širiti. Njene zahteve morajo biti podprte s pomočjo strokovnih nasvetov gospodarskih strokovnjakov, inženirjev, pravnikov in sociologov. Zahteve je treba javno iznesti na Poljskem in v tujini. K pripravam bodo spadali stiki s študenti in z inteligenco. 21. septembra 1976 je bil v Varšavi ustanovljen Odbor za obrambo delavcev. Ta odbor organizira pomoč za žrtve represivnih ukrepov, ki so sledili 25. juniju. Nastal je iz jedra študentov in intelektualcev in je dobil v kratkem času podporo tisočev. Sodelavci zbirajo denar in informacije, razmnožujejo in razdeljujejo oznanila tega odbora. Dejavnost odbora je prinesla na dan novo stopnjo brutalnosti vladnih ukrepov proti stavkajočim. Z razširjanjem informacij in s tem z nagovarjanjem javnosti na Poljskem in v inozemstvu je odbor prisilil vlado, da je prenehala z represivnimi ukrepi. To je pomemben korak na poti k sodelovanju med delavci in inteligenco. Da bi s tem nadaljevali, se morajo sedaj organizirati majhne skupine delavcev v vsakem obratu in v vsaki delavnici v vsej deželi. Te skupine naj bi delovale kot predhodnik sodelovanja in solidarnosti. V tem trenutku je solidarnost pomembnejša od zahtev. Ko bi oblasti popustile pred zahtevami in kmalu zatem odpustile delavske voditelje iz njihovih služb, bi z lahkoto preklicale svoje obljube, kot se je to dogajalo v preteklosti. Toda v soočanju s tesno povezano delavsko organizacijo bi morale prej ali slej kapitulirati. Najpomembnejša, morda edina v tem trenutku nujna konkretna zahteva je tista po popolni rehabilitaciji po 25. juniju odpuščenih delavcev in po amnestiji za tiste, ki so bili obsojeni v zvezi z junijskimi dogodki. Da bi se tej zahtevi uslišalo in bi se ji popustilo, morajo za njo stati vse delavske organizacije v celotni industriji. Navedel bom izjavo Odbora za obrambo delavcev z dne 6. novembra. Dne 4. 11. so delavci tovarne Ursus poslali naslednji apel vladi: ,,Mi, delavci tovarne Ursus, zahtevamo rehabilitacijo vseh naših tovarišev, ki so bili odpuščeni v zvezi z demonstracijami in stavko od 25.junija. To imamo za potrebno glede na težki položaj dežele, glede na napeto atmosfero v tovarnah in glede na težave, s katerimi se soočamo pri izpolnjevanju plana z neizkušeno delovno silo. Zahtevamo, da se popolnoma rehabilitirajo odpuščeni delavci in da obdržijo vse s trajanjem zaposlitve povezane pravice. Prav tako morajo dobiti izpadle plače za obdobje, ko niso bili zaposleni. Šele v navezavi na to se lahko pridružimo preostalemu ljudstvu in se soočimo s težkim gospodarskim položajem države. Ta poziv je podpisalo 889 Ursusovih delavcev. Odbor se povsem strinja z v pismu vsebovanimi zahtevami. Junijski dogodki so potrdili, da sindikati niso sposobni ali niso voljni zastopati interese delavcev. Ne le da niso protestirali proti represivnim ukrepom, ampak so se celo strinjali in prevzeli pri tem aktivno vlogo. Zatorej morajo delavci sami zastopati svoje interese. Represivni ukrepi, ki so sledili junijskim dogodkom, so prizadeli delavce v številnih tovarnah v državi. Solidarnost Ursusovih delavcev naj bo primer za vse tovarniške skupine, ki so jih prizadeli represivni ukrepi. Spontano naraščanje organizacije za samoobrambo je prvi korak k popolni in resnični zastopanosti delavskih interesov. Taka je bila vloga, ki jo je po decembrskih dogodkih 1970. leta odigral Delavski odbor v Szczeczinu. Obstoj takega zastopstva je življenjsko nujen, če naj rešimo sedanjo gospodarsko in družbeno krizo." Odporniško gibanje kmetov je moralo na hitro priklicati k življenju krajevne enote, da bi zastopale interese posameznih kmetov - zemljiških posestnikov. Rabili bodo pomoč intelektualcev. Tisti med njimi, ki so kmečkega porekla in ki še imajo vezi s kmečkim življenjem, so najbolj primerni za pomoč pri tem. Kmečke organizacije bodo rabile pomoč kmetijskih strokovnjakov, za kmetijske probleme specializiranih sociologov, znanstveno izobraženih agronomov, pravnikov in zdravnikov, ki bodo pripravljeni pomagati pri izdelavi programa gibanja in pri organizacijskih podrobnostih. Da bi se aktiviralo celotno gibanje, mora imeti med svojimi pripadniki politične mislece, novinarje in visokošolske učitelje. Gibanje rabi sodelovanje najbolj sposobnih zastopnikov že obstoječih gibanj. Naraščanje organizacij skupin intelektualcev in študentov mora iti v dve smeri: najprej si morajo pridobiti boljše pogoje zase, to je svobodo raziskovanja, svobodo objavljanja in političnega mišljenja, in zatem morajo aktivno sodelovati z vsemi drugimi gibanji. Ena najbolj nujnih točk je ponovna pridobitev avtonomije visokošolskih ustanov, ki je pod sedanjimi pogoji obsojena na smrt. To ne velja samo za učenje in raziskave, ampak tudi za svobodo študentov, da se udeležujejo političnega življenja. Neodvisno gibanje za razširjanje informacij se je že pričelo. Prikazi in izjave Odbora za obrambo delavcev so v obtoku v tipkani in podobni natisnjeni obliki. Letaki, politični programi in osebne izjave se pravtako razširjajo. Zanesljive in na široko dostopne informacije so nujno potrebne za nadaljnji napredek gibanja. Pomembno je. da se zapišejo politične diskusije in predlogi in da že obstoječe podmene najdejo še večje razširjanje. Predolgo je bil deželi onemogočen pristop do dejstev in diskusijska platforma. Ni moj namen, da bi našteval vse vrste organizacij, kijih sedaj rabimo, toda z njimi je treba zajeti vse priložnosti javnega pomena. Toda pomembno je, da se družba organizira v družbenih gibanjih, ki so med seboj povezana in ki vzajemno kot je to le mogoče, izražajo želje vseh. To je program za ustvarjanje neke tretje Poljske skozi družbena gibanja ali bolje ene in edine Poljske, Poljske, ki je v srcu vsakega državljana in kije v temelju vsakršne družbene akcije: deželo, kjer se socialna misel in delovanje prekrivata. Šele ko se bo narod povsem organiziral v prostovoljnih družbenih okvirih, bo tako daleč, da si bo lahko v odnosu do lastne države in do tujih sil naložil potrebne samoomejitve vsled lastne suverenosti. Moramo težiti k temu. da dosežemo status podoben Finski: parlamentarno demokracijo z omejeno neodvisnostjo na področju zunanje politike tam. kjer se dotika neposrednih interesov Sovjetske zveze. Ko gledamo državo v njenem današnjem stanju, se lahko zdi doseganje takega stanja težavno, toda s stališča uspešno integriranih družbenih gibanj se mora zdeti „finlandizacija" Poljske zmerni program. Prevod MLADEN ŠVARC 13 6 Andrzej Drawicz: Poljska demokra- tična opozicija — sedanjost in perspektive Kaj je značilno za poljsko demokratično opozicijo? Na kratko označimo pogoje, v katerih se je opozicija stabilizirala, ter njene specifične znake. Prvič: opozicija združuje predstavnike različnih družbenih slojev in skupin. Njihovo trajno sodelovanje je popolna novost in ustvarja situacijo, ki se v temeljih razlikuje od vseh prejšnjih. Do kratkega sodelovanja različnih družbenih sil je prišlo samo v oktobru 1956, vendar ga je država, ki si je bila v svesti grozeče nevarnosti, kmalu nato omejila. V letu 1968 je prišlo do akcij študentov in intelektualcev, delavci so ostali nevtralni, 1970 so štrajkali delavci brez podpore inteligence. Leta 1975 so se v razpravi o ustavi angažirali samo intelektualni krogi. 1976 so bili spet delavci navezani sami nase. Ustanovitev KOR-a je bil akt solidarnosti inteligence z delavci. Ta solidarnost se je okrepila in sprožila proces: delavci so sčasoma prenehali biti zgolj objekt dejanj, postali so njihov subjekt. Nastal je časopis Robotnik (Delavec), katerega uredniški kolegij so sestavljali predstavniki tako KOR-a kot delavcev, in kije razpolagal z mrežo regionalnih dopisnikov. V nekaterih mestih je prišlo do pobude za ustanovitev svobodnih delavskih sindikatov, ki naj bi bili neodvisna organizacija, v nasprotju s popolnoma skorumpiranimi uradnimi sindikati. Pojavili so se tudi nekateri avtentični, pravi delavski voditelji. Celotni proces je bil še v embrionalnem stadiju, vendar pa se je rodila pomembna nova možnost, ki bi v primeru realizacije lahko bila odločilnega pomena za usodo celotnega poljskega - in ne le poljskega - demokratičnega gibanja. Razen KOR-a (ki se je s sklepom 29. 2. 1977 preimenoval v ,,Komite za družbeno samozaščito", .JCSS"-KOR) je nastal 25. marca 1977 še drugi center demokratičnega gibanja, „Gibanje za zaščito človeških in državljanskih pravic" („ROPCiO"); cilj njegove aktivnosti je uveljavitev načel, zapisanih v Splošni deklaraciji človeških pravic in v mednarodnih sporazumih o človeških pravicah. ROPCiO je uporabljal mnogovrstne akcijske oblike. Med drugim je organiziral mrežo t.i. informacij skill in posvetovalnih centrov. Tako KSS-KOR kot ROPCiO združujeta ljudi različnih prepričanj. Razlike je mogoče ugotoviti tudi v programskih razglasih obeh organizacij. Izhajajo pa iz pravilne temeljne domneve, da danes pač ni čas za poudarjanje teh razlik. Nasprotno, treba je delovati na osnovi medsebojnega spoštovanja partnerjev ter zavesti o skupnih/splošnih ciljih. Obstojijo tudi neodvisne študentske organizacije, ki so v opoziciji do uradne Socialistične študentske zveze Poljske (SZSP), ti. Študentski solidarnostni komiteji (SKS). Prvi od teh komitejev je nastal v Krakovu po uboju Stanislawa Pyjasa. Trenutno deluje šest takih komitejev v različnih akademskih središčih. V zadnjem času prihaja tudi do opaznega aktiviranja doslej pasivnega kmečkega okolja. Položaj na. deželi, kjer so se grobo pokazale posledice napačnih premis uradne kmetijske politike, je že dolgo zelo slab, toda kmetje so doslej nudili samo pasiven odpor. ROPCiO izdaja časopis Gospodari (Kmet), kije namenjen posebej kmečkemu okolju. KSS-KOR je nedavno izročil posebno izjavo o problemih poljedelcev; vas se vedno bolj približuje stališčem opozicije. Če in kdaj bodo kmetje dosegli sposobnost za lastne aktivne posege, bo pokazala prihodnost.1 ) Drugič: demokratična opozicija ima oporo v katoliški cerkvi. Katoliška cerkev je v naši družbi močna antitotalitarna sila in je že mnoga stoletja sem tradicionalno povezana z zahtevo po neodvisnosti in svobodi Poljakov. Noben čudež ni, da se tako verniki kot neverniki v upanju obračajo k cerkvi. Razvilo se' je ozračje solidarnosti, v katerem je bilo mogovče postaviti vprašanje prejšnjih in današnjih odnosov med t.i. posvetno levico in liberalno-svobodnjaškimi krogi na eni strani ter cerkvijo na drugi strani, pri čemer je bil narejen pošten obračun o napakah obeh strani.2) Previdno, toda odločno izkazuje cerkev demokratični opoziciji, če je to potrebno, hitro organizacijsko pomoč, in, kar ima veliko večjo vrednost, vso težo svoje avtoritete je pripravljena dati na tehtnico, ko povzdigne svoj glas za podobne probleme in v podobnem duhu kot opozicijske grupacije. Samo po sebi je razumljivo, da pri tem cerkev zagovarja svoje lastne cilje, uporablja lastno taktiko in strategijo. Toda patriotizem cerkve vodi k podobnosti, če že ne k skladnosti ciljev. Ni čudno, da je cerkev v zadnjem času postala objekt prozornega manevra s strani države (dnevn'ik Die Welt je te poskuse nekoč označil kot „prilizovalno ofenzivo"). Cilj je bil odtegniti cerkev od opozicijskih stališč - za ceno manjših koncesij in, kot je mogoče domnevati, prav nebuloznih obljub. Za trenutek je tako nastala situacija, kije med pripadniki demokratičnega gibanja povzročila nemir. Zgledalo je, kot da se cerkvenim inštancam zdi možno, da bi sprejele te ponud- be. Nedvoumno stališče cerkve v zadnjem času paje razpršilo te bojazni. Trenutno je mogoče domnevati, da sta tako staro, a še vedno odločno krmilo cerkvenega vodstva, ki ga drži v rokah pri- mas Wyszyáski, kot tudi precejšnji del hierarhije (nekateri njeni člani zavzemajo zelo odločna stališča) pri volji, da , v svesti si svoje posebne odgovornosti za usodo dežele, v določenih mejah sodelujeta z demokratičnim gibanjem. Posamezne cerkve in samostani kakor tudi katoliške inštitucije in založbe že dolgo nudijo gostoljubje gibanju ali sodelujejo z njim. Gibanju pripadajo tudi katoliški intelektualci ter cerkveni in posvetni dostojanstveniki in osebnosti, ki se ga aktivno udeležujejo. Tretjič: opozicija se je odrekla upanju, da bo dočakala reformiranje sistema „od znotraj", ne računa več na evolucijo države, na njene .napredne" elemente, ki bi v ugodnih okoliščinah lahko dosegli premoč nad konservativnimi. Takšna upanja so gojili dolgo časa; pogojena so bila zlasti s tem, da se demokratičnega gibanja udeležujejo mnogi nekdanji marksisti, ki so bili v prejšnjih obdobjih pripadniki partijsko-držav- nega establishmenta, dokler se niso dokončno razočarani odvrnili od njega. To so bila upanja, ki bi jih lahko označili kot ,jevizionistična". Negativen razvoj sistema v času Gomulke (1956 do 1970) jim je dokončno naredil konec. Danes pride resno v poštev samo zunanji pritisk organiziranih družbenih sil na državo, kar jo sili v priznanje monopolističnih avtokratskih aspiracij, posebno na področju informiranja, vzgoje in kulture; pa izobraževanje, paralelno uradnim usmeritvam; neodvisni sistemi razširjanja in kroženja novic in duhovnih vrednot; aktivno vpeljevanje elementov demokratičnega pluralizma povsod, kjer je to mogoče, in v končnem učinku spodkopavanje totalitarnega modela družbenega življenja. Ta osamosvojitev opozicije kot kompleksa vsebinsko in taktično pretehtanih alternativ državnim programom na različnih življenj- 1)Zdi se, da je prihodnost blizu: v avgustu 1978 je bil ustanovljen „Komite za kmečko samozaščito", protestni val med poljskimi kmeti pa jasno kaže tendenco naraščanja. 2) Kot izredno zanimiv in ploden poskus ocenitve položaja seje pokazala knjiga enega opozicijskih voditeljev, Adama Michnika, „Cerkev, levica, dialog", Institut Littefaire, Pariz 1977. «7 skih področjih je ena najpomembnejših značilnosti naše poljske izkušnje. Marsikatere zahteve opozicij na Čehoslovaškem, v SZ ali DDR teh alternativ torej ne zagovaijajo vedno in tudi ne popolnoma; v teh deželah možnosti, ki jih jaz imenujem „revizionistične", ne veljajo za popolnoma izčrpane. To so povsem razumljive razlike, in nikakršne osnove ni za to, da bi se jim čudili ali da bi jih obžalovali. Vse to nikakor ne nasprotuje dejstvu, da določen del članov vladajoče partije napol odkrito ali pa na skrivaj izreka priznanje ciljem opozicije in se z njimi solidarizira. Vendar je to stališče v vedno večji meri rezultat čisto formalne pripadnosti partiji. Na Poljskem je v veliki večini primerov ta pripadnost že zdavnaj izgubila vsak idealen pomen. Do nje vodijo čisto praktični nagibi: ugodnosti, materialne koristi, želja po mirnem življenju ali lenoba. Torej ni vladajoča ideologija tista, ki bi vodila k podpori demokratičnega gibanja, ampak mnogo bolj njene pomanjkljivosti. Poskusi oblikovanja alternativ znotraj te ideologije, torej novega „revizionizma", so seveda možni. Nov tak primer je bilo v preteklem letu odprto pismo trinajstih nekdanjih vodilnih funkcionarjev PZPR (Poljska združena delavska partija) partij- skemu vodstvu, v katerem so podpisniki zahtevali reforme. Značilno je, da to pismo, ki je kot pričevanje o eksistenci različnih tendenc znotraj partije zelo pomembno, v družbi ni naletelo na nikakršen odmev. Ljudje so dokončno nehali računati na samodejen razvoj sistema. To seveda ne pomeni, da podobne sile ali tendence ne pridejo v poštev kot taktični zavezniki demokratične opozicije,kajti opozicija ima odločno antisektaški značaj. Iz istega razloga vidi (opozicija) koristne perspektive tudi v poskusih ti. evrokomunizma v zahodni Evropi. Obenem pa je dosegla jasnost in omejenost vseh takih ali podobnih tendenc. Pragmatični konsenz, ki predpostavlja, da mora biti detotalizacija poljske družbe stvar celotne družbe in ne peščice pravičnikov, torej znotraj demokratičnega gibanja veže nase vsako napako ,jieorevizi- onističnih" iluzij. Oblike delovanja demokratične opozicije Poskusimo zdaj označiti organizacijske spremembe in nove oblike delovanja v poljskem opozicijskem gibanju. Potem ko je Komite za zaščito delavcev zaključil prvo fazo svojega delovanja, se je pojavila neizogibna nujnost širše in dolgoročne aktivnosti. Trajen obstoj neodvisne družbene korpora- cije se je izkazal za neizogibnega. Komite se je zato, kot smo že omenili, preoblikoval v KSS KOR Takšen in z več člani je dal vrsto novih iniciativ, ne da bi popolnoma opustil svojo prvotno aktivnost. Takšna oblika aktivnosti je, kljub svojim novim organizacijskim principom, Intervencijski biro. Njegova naloga je, da stalno beleži vse primere kršenja državnega prava in demokratičnih zakonov s strani oblasti ter da organizira pomoč za žrtve takih prestopkov. KSS-KOR je ustanovil tudi svet za upravljanje fonda družbene samozaščite, ki odloča o dodeljevanju materialne pomoči žrtvam državnega nasilja in pregonov, podpira demokratične iniciative, neodvisne založbe, znanstvene tečaje in kulturne prireditve. Tu bi rad spomnil, daje že v prvem letu skupna bilanca pomoči, ki jo je KOR izplačal delavcem žrtvam represalij in njihovim družinam, znašala upoštevanja vredno vsoto 3251.300 zlotov. Viri tega denarja so bila prostovoljna darila iz domovine in tujine. Številnim delavskim družinam tudi danes ta pomoč pride prav. Tudi zdaj objavlja Komite, tako kot je to počel že prej. uradna poročila in razglase o nezakonitih dejanjih države. Izšle so mnoge takšne publikacije. Najpomembnejša od njih je ti Bela knjiga z naslovom Dokumenti o nezakonitostih, kije prinesla nadan nekaj ducatov dokumentarnih primerov policijskega teroija. Nekateri od njih so se končali s smrtjo ali s trajnimi telesnimi poškodbami prizadetih (V prvem letu svojega obstoja je KOR poročal o več kot sto primerih policijskih brutalnosti). V zaključkih Bele knjige zahteva Komite uvedbo neizpodbitnih pravnih zagotovil za veljavnost državnega prava kakor tudi kaznovanje storilcev pravnih prekrškov. 18. aprila je KSS-KOR objavil že omenjeni razglas o nepojasnjenih okoliščinah, v katerih je umrl Stanislav Pyjas, in v njem zahteval obnovitev poizvedb. Ta sistematična aktivnost v obliki razglasov in razkritij, ki jih je država popolnoma zamolčevala, ima v družbi širok odmev. Nova oblika te dejavnosti je nastop Komiteja za obrambo, svobode govora, informacij in kulture: „Črna knjiga", ki jo je izdal KSS-KOR, je obsežna zbirka tajnih dokumentov in navodil poljske cenzorske oblasti. Komiteju jih je posredoval eden od sodelavcev te oblasti, ki je zapustil deželo. Iz njih prepričljivo izhaja, da je cenzura — ob gnoriranju svojih zakonitih pooblastil - drobnjakarsko diktirala, kaj smejo ljudje vedeti in kaj naj jim bo zamolčano. Razkritje je bilo tako drastično, da ga ni bilo mogoče spregledati. O samovolji cenzure je razpravljal zadnji kongres poljske Zveze pisateljev, o njej paje poljski PEN klub tudi napisal pismo državnemu vodstvu. Pod pokroviteljstvom KSS-KOR in ROPCiO ter na pobudo različnih družbenih skupin so izhajali in izhajajo številni časopisi. Trenutno je njihovo število preseglo trideset. Po karakteiju in profilu se zelo razlikujejo. Najdlje, namreč od septembra 1976, izhaja Biuletyn Informacyjny (Informativni bilten). Do konca leta 1977 je izšlo šestnajst številk. Omeniti gre še mesečnika U Progu (Na pragu) in Opinia (Mnenje); potem literarni Zapis (Zapis), ki izhaja štirikrat letno, doslej je izšlo sedem številk, okrog sebe pa zbira pomembno reprezentativno skupino pisateljev, ki jim je delno ali popolnoma prepovedano publicirati; potem literarni časopis Puls (Pulz), že omenjena časopisa Robotnik (Delavec) in Gospodarz (Kmet), ki se obračata na konkreten krog bralcev, dalje časopis Glos (Glas), ki je v glavnem namenjen mladini, časopisi Bratniak3), Indeks (Indeks), Spotkania (Srečanja) in drugi. Naklade so različno visoke, toda v vseh primerih jih povečuje precejšnje število spontanih pobud za ponatiskovanje in razširjanje člankov. Poleg tega skupina, ki se predstavlja kot .Združenje neodvisne Poljske" in katere člani ostajajo anonimni, sistematično izdaja knjige in problemske analize programatičnega značaja. Nekateri članki so bili po izidu ponatisnjeni v tujini. To velja na primer za časopis Zapis, ki izhaja v konvencionalni tiskarski tehniki in gre skozi cenzuro. Seveda je v deželi uporabljana tiskarska tehnika precej primitivna: največ publikacij je ciklo stir an ili. Dodatne ovire izhajajo iz sistematičnega zaplenjanja; oblasti se trudijo, da bi opozicijskim založnikom čim bolj otežile življenje. Kljub vsemu je prav ta dejavnost opozicijskega demokratičnega gibanja v kratkem času dosegla izreden odmev in nobenih znamenj še ni. ki bi kazala na njeno ohromitev. Okrog teh organiziranih aktivnosti se pojavlja zmeraj več lokalnih iniciativ, na primer za avtorske večere z nekonformisti- čnimi pisatelji in za diskusijske večere. Razvila se je samostojna opozicijska folklora" v obliki pesmi in literarnih del s sodobno tematiko, največkrat satiričnega značaja. Dela tega žanra se zdaj zbirajo in izdajajo. Uspelo je prenesti v tujino fotografski in dokumentacijski material, kar je omogočilo pripraviti razstavo, posvečeno poljski opoziciji. Stalno dopolnjevana se zdaj seli iz dežele v deželo po Zahodu. Med vsemi temi aktivnostmi je nedavnp postala vodilna najnovejša pobuda KSS-KOR-a, katere pomen je komajda mogoče oceniti. Ustanovljena je bila ..Družba za znanstvene tečaje" (TKN). popularno imenovana Jeteča univerza". V razglasu z dne 22. januarja 1978, ki ga je podpisalo 62 znanih znanstvenikov in 3) Naslov, ki ga ni mogoče prevesti, se navezuje na tradicije progresivnih študentskih gibanj pred vojno, (opomba nemškega prevajalca) 138 pisateljev, je družba razpisala vpis delavcev v „samoizobraževalne skupine, ki bodo v tekočem študijskem letu študirale izbrane probleme iz zgodovine, sociologije, ekonomije, književnosti, filozofije in pedagogike. Izobraževalne skupine so odprte za vse, udeležba na tečajih je brezplačna. Pri delu skupin sodelujejo študentje in absolventje skoraj vseh študijskih smeri kakor tudi častni docentje." Zaživela je torej akcija neodvisnega posredovanja izobrazbe ter zajela osnovna humanistična področja, kijih posebno močno prizadevajo ponarejanja in prikrivanja in ki jih politične direktive poskušajo narediti neplodna. Znameniti strokovnjaki (doslej je izrazilo pripravljenost za sodelovanje s TKN sedemdeset znanstvenikov) so se lotili predstavljanja svojih miselno neodvisnih in necenzuriranih konceptov študentski mladini. Takšne oblike izobraževanja imajo na Poljskem dolgo in slavno tradicijo. Na predelih Poljske, ki jih je imela zasedne Rusije, so se že pred prvo svetovno vojno borili za neodvisno poljsko šolo; v dveh desetletjih med obema vojnama so delovale številne izobraževalne družbe z naprednimi tendencami; končno je med drugo svetovno vojno sodila bitka za duha mlade generacije Poljakov med največje bitke poljskega odpora. Boj je bil z uspehom dobojevan s pomočjo zelo širokega, vso deželo obsegajočega ilegalnega sistema izobraževanja na vseh stopnjah. Ni čudno, da je v tem letu prišla Jeteča univerza" v središče pozornosti celotne opozicije in tudi njenih opazovalcev. Pa tudi policija ni skoparila s pozornostjo. Docentje, slušatelji in ljudje,ki so dajali na razpolago svoja stanovanja, so bili preganjani in represalije se nadaljujejo vse do današnjega dne. Prihajalo je do dramatičnih dogodkov, policija je razganjala zbrane z uporabo solzivca in pendrekov. Posebno paje ciljala na Adama Michnika. Za vsako ceno si je prizadevala odtegniti ga poslušalcem in ga je večkrat zadržala v zaporu. A to ravnanje je popolnoma zgrešilo svoj cilj. Predavanja Adama Michnika so predvajali z magnetofonskih trakov, ki so bili vnaprej pripravljeni za takšne primere, enkrat pa ga je tovariško nadomestil nestor poljske opozicije, odlični ekonomist profesor Edward Lipinski. Glede na težke pogoje je bila bilanca prvega semestra neodvisnega izobraževanja (januar - maj 1978) prav solidna. V Varšavi in drugih mestih je bilo skupno 120 predavanj. Povprečna frekvenca je znašala 20 do 30 oseb, na marsikaterem predavanju pa je presegla sto slušateljev. Zimski semester naj bi se kljub vsem oviram nadaljeval v znamenju delovanja univerze. To podjetje je temeljnega pomena, dokazuje namreč, da se demokratično gibanje loteva dolgoročne dejavnosti, s katero se obrača neposredno na ljudi. Ne da bi dobilo privoljenje od oblasti in ne da bi zanj prosilo, je delovalo na legalni osnovi izvršenih dejstev. Tako se je gibanje lotilo postopnega spreminjanja družbene zavesti, ki je bila dolga leta indoktrinirana z napačno uporabo besed in sprevračanjem pojmov. Pri tem gre za prednostno nalogo, kajti v duhovnem ustroju ljudstva, ki je podvrženo praksi sistematičnih ponaredb, lahko nastopijo nepopravljive spremembe. Nekdanji predsednik Poljske akademije znanosti, profesor Janusz Groszkowski, je pisal ob ustanovitvi TKN, ki jo je toplo pozdravil, enemu od organizatorjev: „Obstoji velika nevarnost, da se družba v tej situaciji spremeni v krdelo divjih živali, dežela pa v džunglo. Po drugi strani notorično prikrivanje ali ponarejanje resnice nujno sili k dodatnemu prikazovanju dogodkov in dejstev, še posebno na področju zgodovinopisja, vesti in informacij. Ta nujnost je toliko večja, ker se število prič raznih dogodkov krči, ustrezni dokumenti pa izginjajo. V takih pogojih nima mlada generacija, in celo tisti njeni deli ne, ki kritično sprejemajo posredovano znanje, nobene realne možnosti, da bi prišla do dna objektivni resnici o dogodkih. Rezultate uradnega izobraževanja na različnih stopnjah izobraže- valne hierarhije in na različnih področjih znanja v glavnem dobro poznamo. Zato je prebujanje potrebe po samoizobraževanju zunaj izobraževalnega sistema še posebno pri mladini izredno drago- ceno." Dve vprašanji sta, ki ju v zvezi z delovanjem poljske demokratične opozicije na Zahodu najbolj pogosto postavljajo. Prvo vprašanje: kako gre razumeti, da država trpi to aktivnost? Odgovor na to vprašanje se glasi: ta tolerantnost je zelo relativna. V tem sestavku nikakor ne bomo mogli omeniti vseh oblik represalij nad aktivnimi opozicionalci. Manjkala ni nobena metoda represije, začenši z odtegnitvijo možnosti opravljanja poklica, tj. s popolno prepovedjo dela, ki šele v deželi, kjer je edini delodajalec država, zavzame resnično grozljive razsežnosti; preko odtegnitve možnosti izobraževanja; odtegnitve pravice do potovanja v tujino; preko celega spektra trajnih in začasnih obremenitev, ovir, šikaniranj, represalij, zastraševanja, administrativnih kazni, pripora, hišnih preiskav in prisluškovanja; pa do aktov fizičnega nasilja. V protestnem pismu KSS-KOR-a z dne 18. novembra 1977 proti pretepanju sodelavcev študentskega solidarnostnega komiteja in proti grožnjam drugim aktivnim sodelavcem gibanja piše: ,3 takšnimi grožnjami se ne srečujemo prvič, in vedno ni ostalo samo pri njih. Palica ali celo uboj! 1977 so grozili Miroslawu Chojeckemu, Halini Mikolajski, Eugeniuszu Klocu, Jacku Kuronu, Wladyslawu Suleckemu, Romanu Wojciechowskemu in Andrezeju Zdziarskemu. Anonimna pisma so napovedovala smrt Stanislawa Pyjasa. Chojeckega so kasneje pretepli v Radomu, Zdziarskega pri belem dnevu v središču Varšave, na Plac Defilad.Wojciechowskega so odpeljali iz Varšave, ga pretepli do nezavesti in ga pustili, kjer je obležal. V Gliwicah so pretepli rudarja Wladyslawa Suleckega, v Krakovu je nekdo pred vhodnimi vrati neke hiše v ulici Szewska našel truplo Stanislawa Pyjasa. Po enakem scenariju se stvari odvijajo tudi danes. Najnovejši obračun z Andrzejem Mietkowskim in Bolesfawom Cygmarjem sta postavila smrt Stanislawa Pyjasa v novo luč in nas silita, da se na novo spoprimemo s tem primerom. Smer, v katero so šle poizvedbe, je bila od vsega začetka neutemeljena . . . Andrzej Mietkowski in Bolesfaw Cygmar, ki so ju pretepli neznani storilci, sta ostala živa, toda vsak dan lahko pride do tragičnega dogodka. Zahtevamo, da se nehajo provokatorske teroristične akcije." Ponavljam: toleranca je v najširšem smislu relativna. Res je sicer, da ima poljsko opozicijsko gibanje v primerjavi z drugimi deželami vzhodnega bloka precejšnjo svobodo delovanja. Ne poskuša se ga povsem likvidirati. Država neprestano spreminja svojo taktiko: represalije se poostrijo, potem spet zmanjšajo, enkrat priredi tisk sramotilno kampanjo, drugič spet množični mediji molčijo o opoziciji, nastopi pa se proti njej z administrativnimi sredstvi ali s sredstvi zastraševanja. Vendar pa država vseh metod ne uporablja hkrati in tudi ne proti vsem naenkrat. Ukrepi so poskusnega značaja in dajejo vtis pomanjkljive koordinacije in nasprotujočih si konceptov. Ni izključeno, da bi del najvišjih oblasti rad uporabil proti opoziciji bolj prilagodljivo taktiko, medtem ko drugi del daje prednost trdim metodam; ta del pride bolj pogosto na potezo. Opazne so tudi regionalne razlike. Nek policijski funkcionar v Poznanu je baje Adamu Michniku, ki se je tam ustavil pred svojim predavanjem, ne brez nadiha lokalpatriotizma zagotovil: ,,V Poznanu ne pretepamo!" Nasprotno pa so na krakovskem in katoviškem območju akti fizičnega nasilja zelo pogosti. Možno je torej, da je iniciativa prepuščena lokalni ravni, a vendar se zdi dvomljivo, da bi se lahko izvrševala brez pobude in odobritve katerekoli višje inštance. Vse to seveda dodatno osvetljuje notranje konflikte in protislovja v poljski vladajoči grupi. Izmed dolgoročnih in gotovo premišljenih korakov oblasti pade v zadnjem času v oči taktika,ki bi jo lahko označili kot sistemati- čno nadlegovanje in utrujanje. Osredotoči se na primer na nekaj oseb, s ciljem, da jih z drobnimi šikanami in sistematičnim vo- hunjenjem utrudi in izloči iz gibanja Ali pa oblasti sistematično plenijo razmnoževalne aparate, matrice, primerke že natisnjenih publikacij kakor tudi finančna sredstva. Spričo omejene tehnične baze demokratičnega gibanja so te akcije zelo boleče, toda njihova uporaba še enkrat podčrtuje očitno dejstvo, da oblasti, čeprav od- ločene, da opoziciji otežijo življenje, vendar do danes niso mogle 739 tvegati vsesplošnega obračuna z njo in ga, kot zgleda, tudi v bližnji prihodnosti ne bodo mogle. Ta status, ki je v določenem smislu, če rečemo v diplomatski terminologiji, de facto enak priznanju, ni nikakršno darilo usode. Mnogo bolj si ga je prislužila opozicija sama, je pa tudi rezultat pogojev, v katerih opozicija deluje. Predvsem je za ta status odločil- na širina družbene baze. Brez le-te opozicija že zdavnaj ne bi več obstajala. Odločilna je podpora, ki jo ima v cerkvi. Odločilno je to, kar označujemo kot „poljsko posebnost": navezanost Poljakov na osvobodilne tradicije, na njihov zgodovinsko utemeljen nagon po svobodi, kakor tudi na najnovejše uporniške tradicije iz let 1956, 1968, 1970, 1976. Državi seje vtisnilo v spomin, da je bolje, če ne draži ljudi; med ljudmi pa se je nasprotno utrdila zavest lastne moči, prepričali so se, da je učinkovit odpor možen. Zelo po- membne so končno sedanje gospodarske okoliščine. Poljska tiči v globoki gospodarski krizi, ki se v boleči obliki razkriva vsak dan. Primanjkuje mnogo dobrin za vsakdanje potrebe, predvsem pa sred- stev za življenje. Država mrzlično prosi za vsakršno možno pomoč iz tujine. Zato si ne more dovoliti nadaljnjega izzivanja notranjih napetosti niti omalovaževanja svetovne javnosti. Upoštevanje te jav- nosti je med drugim povsem očitno pripeljalo do amnestije leta 1977. Tudi če bi se mednarodno vzdušje ohladilo, bo ostala poljska vlada predvsem iz gospodarskih razlogov še dolgo odvisna od Za- hoda in ne bo mogla ignorirati iz tega izhajajočih konsekvenc. Izsiljena relativna toleranca je brez dvoma rezultat pravilne takti- ke poljske demokratične opozicije, še posebno medtem trdno uvel- javljenega pravila javnosti vsega njenega delovanja. Tveganje seje medtem bogato poplačalo. Aparat prisile nima zdaj nobenih mož- nosti za skrivni obračun z opozicijo na osnovi v policijskih uradih pripravljenih očitkov o ,,kotrarevolucionarnih zarotah", „podtal- nih akcijah" in „diverzijah". Bogato seje izplačalo stalno in trdo- vratno sklicevanje na črko zakona, na ustavo, na mednarodne do- govore. Država, ki na skrivnem vse zakone zelo malo ceni, si vendarle ne more privoščiti, da bi to javno priznala. S tem so ji bila vsiljena pravila igre, ki se jih mora vsaj delno držati. Možna so posamezna teroristična dejanja policije, ne pa načelna vrnitev k terorju stalinističnega tipa. Položaj demokratične opozicije na Poljskem je v neki meri do- ločen s specifičnimi poljskimi okoliščinami, toda veijetno v še več- ji meri z zakonitostmi, ki veljajo tudi izven Poljske. Zdi se nam, da je na to, kar je bilo doslej narejenega, mogoče neodvisno od po- znejših rezultatov gledati tudi kot na uspešen dfužbeno-političen eksperiment, ki ni koristen zgolj za nas. Drugo vprašanje: ali opozicionalci ne mislijo, da lahko s svojo dejavnostjo naposled izzovejo intervencijo Sovjetske zveze? Da to- rej njihova dejavnost v bistvu postavlja na kocko mednarodne inte- rese? Odgovor: ne, niso tega mnenja. Seveda so reakcije sovjetskega vodstva težko predvidljive. Vendar pa je tu v teh pogojih mogoče predvideti okoliščine, v katerih-bi lahkò prišlo do intervencije ZSSR. Tu nam pomagajo pri orientaciji tragične madžarske in češ- ke ter v določeni meri tudi vzhodnonemške izkušnje (junijski re- volt leta 1953). ZSSR vkoraka, kadar ji posest fizično drsi iz rok, to se pravi, kadar kuga demokracije napade družbe in vlade. Na Poljskem pa pogoji niso takšni. Država je poslušna, in njen monopol ostaja for- malno neogrožen. V njenih rokah je slej ko prej celotni informacij- ski in propagandni aparat. Delovanje vzporednega, neodvisnega ko- munikacijskega sistema, se pravi možnosti za spremembo družbene psihe z evolucijo, se Sovjetski zvezi ne more zdeti zadosti nevarno, da bi tvegala pustolovščino s težko predvidljivimi posledicami. Ve- liko bolj verjetno je, da bo Sovjetska zveza še dolgo časa uporablja- la oblike posrednega pritiska na poljsko vlado, in na ta način nare- dila bolj energične korake v zvezi z ustvarjanjem reda v deželi; a seveda tudi to le v določenih mejah, kajti Moskva potrebuje mir bolj kot vse drugo. Demokratične opozicije ne vodijo abstraktno misleči marksisti. Popolnoma sije v svesti svojega omejenega manevrskega prostora. čuti omejitve, in nikakor ni pri volji postaviti na kocko obstoj naroda. Bistveno je, da ta manevrski prostor obstaja, da so dane možnosti previdnega delovanja z revolucionarno zastavljenim cil- jem, da so aktivnosti korak za korakom na višji stopnji, ne da bi v dogledni prihodnosti lahko izzvale vojaško invazijo. Samo cinični demagogi ali nerazumneži lahko trdijo nasprotno. Sicer pa je mogoče to trdo alternativo formulirati tudi bolj než- no. Veliko ljudi z ne ravno najslabšimi nameni je, ki so zaskrbljeni za prihodnost naše dežele (pogosto so to Opazovalci od zunaj, na primer emigrantje starejše generacije) in neprestano opozaijajo k previdnosti. Ti ljudje pogosto podležejo magiji površnih zunanjih vtisov. Potujejo na Poljsko in jo vidijo kot popolnoma „normalno" deželo: z lastnim državnim grbom, lastno nacionalno himno, emblemi, nacionalnimi tradicijami, z odprtimi cerkvami, z ljudmi, ki brez večjih zadržkov povedo, kar mislijo. Omamljeni od te „svo- bode" so z vso poštenostjo pripravljeni pregovoriti Poljake, naj v interesu tega, kar imajo, ne zahtevajo nič več. Ne razumejo, ali pa nočejo razumeti, da se za nacionalno fasado in določenimi elemen- ti „poljskih posebnosti" (kijih zahodni žurnalisti, pohotni na para- doksalne efekte, neprestano opisujejo), za pridobitvami, ki družbi niso podarjene, ampak sijih v določenem smislu aktivno izbojuje, skrivajo poskusi sovjetizacije Poljske, potiskanje ljudi v duhovno mrtvilo, brezbrižnost in dojemljivost za vplive propagandističnih manipulacij, kastriranje njihove zavesti, poskusi, da bi zamajali osnovne etično-moralne principe. Ti poskusi že samo zaradi svojega leta dolgega trajanja ne morejo ostati brez posledic, čez leta obliku- jejo edino realno dejanskost, število zgodovinskih prič, katerih iz- kušnja sega preko te dejanskosti, pa tekom časa stalno upada. To stanje povzroča strah pred nepovratnimi negativnimi spremembami nacionalnega samorazumevanja, z nič manj smrtnimi posledicami, kot je fizična smrt. Prav te nevarnosti, ki ji ni mogoče ubežati, ki se že materializira, dobrohotni ali le na videz „dobrohotni" opa- zovalci in svetovalci nočejo videti. Hočeš nočeš imajo s tem Polja- ke za ljudi drugega reda: za prebivalce Zahoda je svoboda sama po sebi umevna kakor zrak, mi pa naj bi se za vedno zadovoljili le z njenim drobcem. Ne glede na konkretne namene je to razumevanje vsaj - cinično. Za njenega glavnega zagovornika lahko velja funkcionar britanske Labour-Party Richard Grossman, ki so ga po vojni povprašali po njegovem mnenju o Poljski in je brez ovinkov povedal: „Kar se mene tiče. ne bi rad živel v takem sistemu, toda mislim, da je za Poljake dovolj dober" {podčrtal avtor). Ni čudno, da poljska država visoko ceni takšno stališče, saj je to voda na njen mlin. Zelo značilno je, da so v času okrepljene aktiv- nosti KOR-a konec 1976 do začetka 1977 njegovi člani in simpati- zeiji prejeli množico pisem iz tujine - zmeraj s podpisi istih oseb in centrov poljske konservativne emigracije - ki so apelirala na ..zdrav človeški razum", svarila pred „provokacijami" in uporabljala ne- dvoumno antisemitsko terminologijo. Izjave teh pisem so bile absolutno nedvoumne; še bolj nedvoumno je bilo dejstvo, da so v času poostrene cenzure vedno in brez težav dosegla naslovljence. Del so jih veijetno preprosto ponaredile ustrezne oblasti, drugi del gotovo inspirirale; celotna akcije je v vsakem primeru oblastem prišla prav. Akcije demokratične opozicije ne vsebujejo pustolovskih ele- mentov. S stališča nacionalnih interesov so potrebne in se izvajajo tam, kjer obstojijo zanje taktične in strateške možnosti. Riziko.ki je združen z načrtovanjem teh akcij, je neprimerno manjši kot zanesljiva škoda, ki bi jo utrpeli, če teh akcij ne bi bilo. Prijatelji (brez narekovajev, kajti nobenega smisla se nima obračati na „pri- jatelje") Poljske in njeni opazovalci, ki bi nam radi delili doore nasvete, naj razmislijo o teh preprostih resnicah. Prav zavračanje avanturizma in občutek odgovornosti pojasnju- jeta dejstvo, da poljska opozicija ne forsira nikakršnih očitnih sti- kov s podobnimi opozicijskimi gibanji v drugih vzhodnoevropskih deželah. Tu obstoji razumljiva simpatija, občutek solidarnosti (kije močno prišel do izraza v poljsko-češki izmenjavi izjav) in globoke enotnosti ciljev, z razumljivimi razlikami. Nadvse pomembno je 9*0 tudi, kot je bilo že omenjeno, potegniti iz izkušenj čeških in mad- žarskih dogodkov prave zaključke, naučiti se, kako je treba ravnati, da ne bi izzvali intervencije Pomembna je obojestranska moralna podpora in, še pomembnejše, vsakokrat poučiti lastno prebivalstvo o aktivnostih sosedov, skrbeti za pravilne predstave o tem, kakšni so Rusi, Ukrajinci, Čehi, Slovajci, Bolgari, Vzhodni Nemci v resnici, brez popačenj uradne propagande. Tu ima poseben pomen poljsko- češko duhovno zbliževanje, ki je bilo v preteklosti zanemarjeno. Ravno demokratični gibanji obeh dežel sta konkretno poklicani za premagovanje obojestranskih predsodkov. Demokratična opozicija deluje torej tako navzven, med sosedi, kakor na znotraj v smislu stalnega razvoja novih kvalitet. Poskusi spektakularnih skupnih akcij ali koordiniranja le-teh bi bili, nasprotno, v sedanjih pogojih bolj prazne geste, in njihov učinek bi bil zelo majhen v primeri s škodo, ki bi jo zagotovo povzročili; prav taki poskusi bi namreč Sovjetski zvezi pomenili znamenje za alarm in v tej situaciji se ne bi bala mnogo ostreje pritisniti na posamezne vlade ali celo uporabiti sredstvo intervencije. Tako zgledata, na kratko orisana, sedanje stanje in perspektiva poljske demokratične opozicije. Njena eksistenčna upravičenost te- melji na tem, da se je lotila obrambe ogroženih ali že ukinjenih svoboščin: svobode vesti, svobode izbire delovnega mesta, svobode govora in informacije, svobode kulture, osebne svobode, in na- posled svobode Poljakov, da soodločajo o osnovnih zadevah svoje dežele. Novost njene dejavnosti je v tem, da se je in se v zvezi z mnogimi občasnimi in trajnimi problemi obrača neposredno na oblasti, po drugi strani pa se v dolgoročnih akcijah v mnogo večji meri obrača neposredno na prebivalstvo, zaradi česar pogosto lah- ko nastopi z izvršenimi dejstvi. „Družba." je dejal na to temo eden vodilnih članov opozicije, Jacek Kuroñ, v intervjuju za mesečnik Temps Modernes, ,,se organizira v obliko demokratičnega gibanja in postaja aktivna izven okvirov institucij totalitarne države: na- mesto da bi prosila za svobodo govora, izdaja necenzurirane spise in tako ustvarja svobodo govora; namesto da bi zahtevala, naj se sodobno zgodovino očisti laži, organizira na to temo predavanja, v katerih predavatelji govorijo resnico; namesto da bi pozivala oblasti k pravičnosti do žrtev krivice, organizira za le-te finančno, medi- cinsko in pravno pomoč. V vseh teh akcijah se družba distancira od države - ne kot razkropljena množica nezadovoljnežev, temveč kot organizirana in učinkovito delujoča skupina, in v tem je njena moč." Aktivnost demokratičnega gibanja obsega potrpežljivo in siste- matično širjenje ozke sfere svoboščin; praktično uvajanje elemen- tov demokratičnega pluralizma povsod, kjer je to mogoče; dejan- sko spodkopavanje državnega monopola nad informacijami ter to- talitarne forme duhovnega življenja ljudi; boj za družbeno zavest na področju izobraževanja in kulture; stalno budnost in pripravljenost na alarmiranje javnosti, če so kršene človeške pravice. In kakšne so možnosti gibanja? Ljudje, ki se ga udeležujejo, verjamejo vanj, ker so aktivni. Aktivni so, in doslej z uspehom. Krog teh ljudi se širi. Število simpatizerjev in spontanih, občasnih sodelavcev je seveda nekajkrat večje. To so dejstva. Seveda so mož- ni poskusi likvidiranja te moči s pomočjo nasilnih sredstev. Toda v opisanih pogojih to ni enostavno in postaja vedno težje izvedljivo. Možna je tudi, kot se je to do zdaj dogajalo, uporaba taktike utru- janja, oviranja in omejevanja možnosti. Toda ta taktika ne daje rezultatov, ki jih od nje pričakuje država. Vse drugo bo pokazala prihodnost. prevod: Mojca Dobnikar Tadeusz Podgursky: Poljski delavski razred v boju za demokracijo in socialno pravičnost Mesto in vloga delavskega razreda na Poljskem Današnja Poljska se v političnem, ekonomskem in socialnem pogledu povsem razlikuje od predvojne. Pred vojno je bila agrar- na in kmečka dežela z nekaterimi središči industrije v centralnem in v zahodnem delu dežele. Rezultat II. svetovne vojne je bil, da je Poljska izgubila velika področja na vzhodu in se občutno po- maknila na zahod. Med močno industrializacijo, na kar je ko- munistična vlada posebej „ideološko" pazila, seje hitro spremin- jala tudi struktura družbe: večina prebivalstva je postala mestna na škodo dovčerajšnjih kmetov. Prebivalstvo Poljske se je poveča- lo od 23,6 milijonov leta 1946 na 34,5 milijona leta 1976, ti. 1,5-krat. Prav v teh letih se je število najetih delavcev povečalo z nekaj nad 3 milijone na 13,5 milijonov, tj. več kot 4-krat. lega leta so kmetje, ki so bili pred vojno veČina produktivnega pre- bivalstva, šteli 4 milijone tj. petino ekonomsko aktivnega pre- bivalstva. Številčnost delavskega razreda se je povečala od pri- bližno 3 milijone na skoraj 9 milijonov. Med njimi štejejo delavci težke industrije 3 milijone 844 tisoč in gradbeniki 1 milijon 100 tisoč. Lahko rečemo, da se je v prvem povojnem obdobju pod ko- munistično oblastjo poljski delavski razred formiral tako rekoč na novo. To je bilo formiranje strukture in značaja delavske množice v pretirano težkih ekonomskih in političnih pogojih, če upoštevamo, da je bila Poljska v vojnih letih popolnoma razru- šena in vključena v sfero sovjetskega vpliva, kar je povzročilo do- datne deformacije in zaplete. V tej razpravi želimo predvsem prikazati položaj delavskega razreda Poljske in njegov boj za demokracijo in socialno pravič- nost. Ta tema ni akutalna samo za Poljake, ker marsikaj priča, da so poljski delavci v praksi pokazali uspešne oblike boja za svoje pravice v pogojih totalitarne diktature. Pripomniti je treba, da enopartijska oblast na Poljskem, kakor nasploh tudi v drugih komunističnih deželah, obstaja kot „oblast delavcev", v imenu delavcev in v interesu delavskega razreda. Vseeno pa jim odločne- ga nastopa delavskega razreda Poljske ni uspelo zatreti in razgla- siti za „kontrarevolucijo", kot se jim je to posrečilo storiti z madžarsko vstajo leta 1956 in s „praško pomladjo" leta 1968. Poljski nastopi delavcev so pokazali svojo moč in naraščajočo organiziranost: junija 1956 v Poznanu, oktobra 1956 v Varšavi, Wroclawu, Lodzu, Krakowu in mnogih drugih mestih, decembra 1970 v Gdansku, Gdynji, Elblagu, Szczecinu in Slupsku, januarja 1971 v Szczecinu in Gdansku, februarja 1971 v Lodzu, marca v Nowi Huti in v rudnikih pod Czestochowo, junija 1976 več kot tri tisoč podjetij v Radomu, Ursusu, Placku in mnogih drugih mestili. Resnični vodja poljskega delavskega razreda skozi celo genera- cijo med dvema vojnama je bila Poljska socialistična partija (PPS), zvesta načelom delavske demokracije in nacionalne ne- odvisnosti; te tradicije so preživele v delavskem razredu do zdaj. ,.Poljska združena delavska partija" (PZDP), tipična diktator- ska partija, je bila pred vojno ob strani političnega življenja in se je búa kot sekcija Kominterne vselej pripravljena podrediti Krem- lju. Prav zahvaljujoč tej pripravljenosti je tudi dobila iz rok Rde- če armade oblast v deželi. Pravzaprav sta vpliv in avtoriteta PZDP nična in ta partija se drži le s silo, pa še s podporo Moskve. PZDP je v odnosu do delavskega razreda preizkusila različna sred- stva: junija 1956 so v Poznanu streljali na delavske demonstra- cije, kot se je to primerilo naprimer\tudi v Novočerkassku leta 1961. Januarja 1971 pa je prvi sekretW PZDP Gierek, ko je za- menjal Gomulko, ki so ga delavci odklonili, začel pogajanja s stavkajočimi delavci v Szczecinu in jim obljubil izpolnitev njiho- vih osnovnih zahtev. V pogajanjih z delavskim komitejem je, za- radi večjega poroštva, sodeloval tudi ministrski predsednik Jaros- zéwicz. Na Poljskem vztrajno narašča pritisk delavcev na oblast in bo veijetno naraščal še naprej. Ta PZDP narekuje, da pogoje dela in življenja izboljšuje hitreje, kot to začrtujejo njene petletke. Toda delavski'razred je, čeprav še nehomogen po razredni zavesti, tra- dicijah in pripravljenosti, postal že močan politični faktor v boju ne le za življenjski standard, pač pa tudi za nacionalno neodvis- nost in socialno pravičnost. Pogoji dela in življenja na Poljskem Ko so poljski komunisti prihajali na poljska tla kot spremstvo Rdeče armade, so delavskemu razredu obljubili družbeni na- predek, demokracijo, hiter razvoj ekonomije in splošno blaginjo. Kriče so obljubljali, da bodo delovali za blagor delavskega raz- reda in ustrezno državnim interesom, „Poljskemu ratiu življenja" Dejansko pa so deželo podredili politiki Kremlja in vzpostavili diktaturo po sovjetskem vzorcu. Seveda je to lahko samo škodo- valo medsebojnemu razumevanju med Poljaki in Rusi, med polj- skim in sovjetskim delavskim razredom. Komaj od sedemdesetih let dalje opazimo izrazite pojave po- štenega sodelovanja in iskrenih poljsko-rusk ih simpatij. Nanašajo se na izmenjavo izkušenj med demokratičnim gibanjem odpora na Poljskem in disidenti-aktivisti v Sovjetski zvezi. Izrazite analo- gije med začetki svobodnih sindikatov, ki so bili na pobudo Vla- dimira Klebanova ustanovljeni januarja 1978 v Moskvi, februarja in aprila 1978 pa so kot komiteji svobodnih sindikatov vzklili v Katowicah in Gdansku, kažejo, da imajo poljski in sovjetski de- lavci skupnega nasprotnika - doktrinarno diktaturo nad proleta- riatom. Treba je pripomniti, da je PZDP takoj po prevzemu oblasti, ki je bila nenadzorovana, vsemu navkljub ostro znižala življenjsko raven delavskega razreda. Izkoristila je težave povojnega časa in realno plačo delavcev ustavila na ravni 40% predvojne. Mestne oblasti (staroste) je s tem seznanil na zasedanju v Pruszkovvu te- danji prvi sekretar komunistične partije - „Poljske delavske partije" (PDP). Na znižanje življenjske ravni v teh letih je vplivalo tudi še dejstvo, da so se takoj po vojni v industrijo zlile ogromne množice kmetov, ki so ostali brez kmetijskega dela in so poprijeli nekvalificirano delo za pretirano nizko plačo. Zahvaljujoč temu, na podlagi nasilno znižane ravni plač prvih povojnih let, se zdi, da je naraščanje nominalne realne plače, ki je bilo zaznano v le- tih vladanja P DP-PZDP, ugodno. Sedaj, proti koncu sedemdesetih let, so pogoji dela in življenja poljskega delavskega razreda na ravni slabo industrializiranih de- žel zahodne Evrope, malenkost boljši kot v Grčiji in malenkost slabši kot v Španiji. Točne primerjave niso mogoče zaradi ne- menjavnosti valut komunističnih dežel in zaradi neujemanja cen različnega blaga in uslug na Zahodu in Vzhodu. Toda tudi brez tega je očitno, da poljski rudarji, ki so šteti za „privilegirane", ne dosežejo take življenjske ravni kot angleški rudarji, ki jih imajo v Evropski gospodarski skupnosti za najslabše plačane. Poljski ru- dar mora za kilogram mesa ali masla delati dvakrat dlje kot angleški. (V nadaljevanju bomo navedli primere z drugimi skupi- nami delacev.) Seveda poljske delavce-rudarje ne more potolažiti dejstvo, da živijo bolje od sovjetskih delavcev. Poljaki imajo pred očmi dejstva o predvojnem življenju in živ primer dežel zahodne Evrope. Pred vojno, ko ni bilo komunistične oblasti, so delavci živeli in zaslužili približno enako kakor avstrijski in italijanski de- : lavci, pod oblastjo PZDP pa so njihovi zdajšnji pogoji dela in živ- ljenja postali občutno slabši kakor avstrijski in italijanski. Približno isto je s Čehi in Madžari. Pred vojno je bila njihova življenjska raven primerljiva z Belgijo in Dansko. Sedaj paje naj- manj dvakrat nižja, kot je bila pod oblastjo „buržoazije" v teh deželah. Uradni podatki ne odražajo dejanske ravni plačila dela. Tako je leta 1978 statistika sporočila, da znaša poprečna mese- čna plača na Poljskem 4 510 zlotov, toda v dejanskosti je lahko malokdo, celo med visokokvaiificiranimi delavci, računal na tako plačo. V tridesetih letih je poprečna plača v primerljivih vrednostih zrasla od 529 zlotov (pripomnimo, da je to znašalo 40% pred- vojne ravni) na 3 394 zlotov leta 1976. Po sporočilu uradne statis- tike pa je narodni dohodek zrasel od leta 1950 za več kot 6-krat, to je, zrasel je za 4,5-krat na prebivalca. Poljski delavci razumejo, da jim ne plačujejo dovolj za delo. Vedo tudi, da sta najmanj dva vzroka za to: prvič, ogromni iz- datki za naložbe kapitala, ki so se v tridesetih letih 12-krat po- večali v primerljivem obsegu (med drugim 17-krat investicije v osnovna sredstva. Kolikokrat so se povečali stroški za oborože- vanje in policijo? ). In drugič, zapravljivost gospodarstva in nera- cionalnost partijsko-državne ekonomije, ki je zgrajena po načelu enotnega državnega koncema. Skrajno zadrževanje kupne sposob- nosti ljudstva normalno izvira iz sistema, kjer je vsa gospodarska politika usmerjena na zagotavljanje potreb države in kjer se inte- resi delavcev potiskajo v ozadje. V takem sistemu je popolnoma zakonito, da so plače poljskih, češkoslovaških, madžarskih in sovjetskih delavcev pretirano nizte v primerjavi z delavci zahodne Evrope. Dodajmo kot primer, da mora na Poljskem delavec za kilogram svinjine, ki je po državni ceni težko dostopna, delati tri ure in pol (po tržni ceni celo pet ur), medtem ko v srednjerazviti kapitalistični deželi največ pol ure. V ZRN dela snažilka za kilogram kuretine (4 marke) uro in 15 minut, visokokvalificirani električar na Poljskem pa tri ure. Dobra moška obleka stane angleškega delavca tri do štiri dni dela, Poljaka približno dva tedna. Na Poljskem dela prodajalka za navadno bluzo dva dni, njena danska kolegica pa največ pol dne- va. Analogno je, če primerjamo cene pohištva, stanovanja ali avtomobila. Sicer pa ima skoraj vsaka poljska družina v zamejstvu svoje bližnje, s katerimi si dopisuje in ohranja kontakte, veliko Poljakov potuje k sorodnikom v tujino, vpliv teh primerov (življenja v odprtih družbah Zahoda z zaprtimi, diktatorskimi režimi) je širok in nespremenljiv. Zato se ne smemo čuditi splošnemu nezadovoljstvu delavskega razreda z oblastjo PZDP. Po uradnih podatkih za leto 1977 imajo delavci v sejmu 44,9 % predstavnikov, v vojvodskih ljudskih svetih 26 %. Toda ne v Sejmu ne v ljudskih svetih se ne obravnavajo dejanske potrebe delavcev, tako da služi to predstavništvo oblastem le za obračun in propagando. Tam ni niti besede o zahtevali po plačilu dela. Iz tega izhaja, da naj bi bili v komunističnem sistemu delavci take vrste „vladajoči razred", ki ne pretendira na bolj dostojno plačilo dela in se zadovoljuje z zaslužkom, kije manjši od poprečnega v deželi. Delavski razred zahodne Evrope, ki ni vladajoči, ravna drugače, bori se in stavka, zahteva dostojno plačilo. Normalno bi bilo pričakovati sodelovanje sindikatov v reševanju tega vprašanja tudi na Poljskem. Toda sindikat samo jemlje na znanje poročila in s tališča državnopartijskih institucij, od katerih je odvisea Tako je sama izkušnja delavcem pokazala, da le boj izboljšuje nji- hov položaj. Tako komunistična „ljudska" oblast do poljskega oktobra" leta 1956 ni dovolj ovrednotila izredno težkih in nevar- nih pogojev dela rudaijev. Do izboljšanja je prišlo kmalu po mno- žičnih nastopili v času poststalinske ..odjuge". Prav tako so brž po decembrskih nastopih luških delavcev v Pribaltiku (v Gdansku, Gdynji in Szczecinu decembra 1970) občutno izboljšali pogoje dela in plače v ladjedelnicah. Naposled, nastop tkalcev iz Lodza februarja 1981 je takoj prisilil vlado v modernizacijo tekstilne in lahke industrije in izboljšanje življenjskih pogojev tkalcev. Pri- merjalni podatki o stopnji rasti produktivnosti dela in plač v le- tih 1971-1975 v ZSSR in na Poljskem kažejo: 1*2 ZSSR Poljska Poprečna letna stopnja rasti narodnega dohodka 5,4% 9,8% Poprečna letna stopnja rasti realne plače 3,7% 3,7% 7,2% Povečanja plače v petletki 1971-1975 20,0 % 42,0% Isto za leto 1971 3,7 % 20,0 % (To so uradne številke iz „Kalendrza rabotnickiego" za leto 1976.) Kot vidimo, je povečanje plač za petletko preseglo 40 % po delavskem nastopu decembra 1970. Dvakrat je preseglo tudi pla- nirane naloge PZDP za petletko, ki so bile objavljene v obsegu 17-18 %, kot je to v navadi tudi za ZSSR. Šele po stavki delavcev poljskega Pribaltika je plenum CK PZDP uradno priznal, da so obstajale „napačne metode planira- nja in upravljanja", ki so „privedle do naraščanja gospodarske na- petosti". V poročilu prezidija centralnega sveta sindikatov (CSS) na plenumu CSS 24. in 25. februarja 1971 se celo omenja, da se je državnopartijsko vodstvo „trudilo odstraniti napake, ki so bile storjene v upravljanju ekonomije, na račun'znižanja kupne moči prebivalstva in s tem preložiti posledice slabega upravljanja na pleča delavcev". V taki obliki je bilo to uradno priznano potem, ko je množični stihijni nastop delavcev proti taki nameri države privedel do zamenjav v visokem vodstvu partije. Vzniknil je nov tip odnosov med vlado in delavskim razredom pod komunistično oblastjo. To je bilo izrečeno in priznano na istem plenumu CSS: ..Delavski razred, močan po svojih revolucionarnih tradicijah in vi- soki družbenopolitični zavesti, kakor tildi po stopnji pripravlje- nosti in poklicni kvalifikaciji, nas je odločno spomnil na to, da hoče kot napredna sila družbe v veliko večji meri kot doslej so- delovati tudi v oblasti dežele, ne le podjetij." A. Raikewicz, eden izmed svetovalcev PZDP v socialnih vpra- šanjih, je izjavil, da je eden od vzrokov globokega nezadovoljstva delavcev v lukah in dokih, ki je leta 1970 privedlo do upora v podjetjih, „stagnacija, ki je nastopila v šestdesetih letih in celo regres v nekaterih območjih socialne preskrbe". Po izkušnji vrste protestov in akcij pozna poljski delavec ceno svojega dela in hoče doseči, da ga bolje plačajo. Zato pa se to, da administracija ne upošteva v zadostni meri delavskih zahtev, nujno kaže v zmanjševanju rasti produktivnosti dela, v posamez- nih primerih pa pelje k zmanjševanju produktivnosti. Konec leta 1975, ko je napetost v industrijskih podjetjih znova začela na- raščati, je prof. Juzef Pajestka, eden izmed vodij Glavne planske komisije, s tem v zvezi poudaril, da „razhajanje med pogoji dela in življenja pelje do ustavljanja tehnično-ekonomskega napredka". Poudaril je tudi da je ,,primitivno življenje. . . nezdružljivo z ust- varjalnim sodelovanjem v sodobni ekonomiji". Poljski delavci znajo jasno izraziti svoj odnos do administracije in ekonomske politike. Docentka Jolanda Kulpinska je, ko je proučevala zahteve delavcev v Lodzu spomladi 1976, opazila kri- tični odnos tekstilnih delavcev (v glavnem žensk) do ,,samo- drškega (avtokratičnega) načina vodenja podjetja". Tak je videti sedanji odnos delavcev do oblasti. Nezaupljivi so do vsake vladne izjave, od državnopartijske oblasti odkrito za- htevajo račun v socialnem in gospodarskem delu. Propagandna sporočila o ekonomskem razvoju dežele primerjajo s položajem na trgu in z dejanskim, trajno težkim položajem delavcev, po- sebej tistih s številnimi otroki. S tem v zvezi bi bile vsestranske raziskave - in publikacije - o družbenih strukturah pod komunistično upravo skrajno koristne. Obstoječe raziskave so ali preveč abstraktne ali delne. Seveda to ni slučajno. Upravljalskemu državnemu vrhu je dobro znano, da odkrivanje tragičnosti položaja najrevnejših slojev družbe v pri- merjavi s položajem najbolj preskrbljenih, povezanih z vladajočo elito, ni v skladu s sliko idealne „delavske države". Na ta problem je na Poljskem pokazal znani sociolog Andrzey Timowsky, toda državnih sindikatov njegovi sklepi niso zanimali. Priznali so samo, da ob revščini in celo skrajni revščini v nekate- rih skupinah iz različnih vzrokov privilegirane skupine jemljejo velik del fondov družbene porabe iz tako imenovane „ponovne porazdelitve" v obliki posebnih privilegijev kot so na primer do- delitve avtomobilov, stanovanj ali pohištva vplivnim osebam iz državnopartijske elite. Določeno predstavo o stopnji pomanjkanja, ki tare velik del poljskega proletariata, daje diskusija, ki je potekala nekoč v ured- ništvu politično-teoretičnega glasila CSS „Przeglad zvienzkowy" pozimi leta 1971, to je prav v obdobju poraza osrednjih teles „ljudske oblasti". Med to diskusijo je bilo povedano, da je do leta 1970 v Ljudski republiki Poljski na meji skrajnega pomanj- kanja životarilo nad 3 milijone delavskih družin, tj. približno 9 milijonov ljudi. Seveda sta splošno povišanje zaslužkov in pokoj- nin in v celoti boljša družbeno-ekonomska situacija zmanjšala ob- seg revščine. Toda že dejstvo, da se ta revščina vztrajno taji pred javnostjo, potrjuje, da je ta socialna skupina še vedno številna. Trikrat so se povečale minimalne postavke plač in pokojnin - to tudi kaže na obstoj velikega socialnega roba globoke revščine v LRP, ki je oblastem znan. Oblast se trudi preprečiti, da bi ta sloj skrajne revščine postal vzrok kakršnegakoli naslednjega iz- bruha nezadovoljstva delavskega razreda. Pripomniti je tudi treba, da je v tej navadni „socialistični" državi ohranjen z ničemer opravičen odnos med minimalno in najvišjo plačo v razmerju 1:20. To so uradno priznali tako na zasedanju CSS kot tudi v znanstvenih krogih, razburjenih zaradi tega pojava. Razumljivo je, da pri taki razliki plač ljudje z mini- malnim zaslužkom životarijo v težkem pomanjkanju. Socialno, razredno usmerjenost oblasti PZDP jasno razkriva tudi način ob- davčenja plače. Pri obdavčenju se vse zaslužke jemlje kot ka- kovostno enake. Zaslužki do 8 tisoč zlotov so bili prej prosti pla- čevanja davka na dohodek. Sedaj so davkov proste tudi plače do 11 tisoč zlotov na mesec. Osebe z minimalnimi plačami niso nič pridobile s' tem. Tisti, ki prejemajo poprečno plačo, so dobili po nekaj sto zlotov, odvisno pač od zakonskega stanu. Zato pa so sloji privilegiranih uradnikov, in delavcev administrativnega apara- ta pridobili po tej oprostitvi davkov po nekaj tisoč zlotov mese- čno. Več to priča o razredni naravi partijske oblasti, tako kot njene teoretične razprave. Ta primer tudi kaže, kakšne možnosti izkoriščanja „pravičnosti" ima birokratska vladajoča elita. Treba je tudi pripomniti, da je bil velik del ekonomskih pri- dobitev, ici so jih delavci iztrgali oblastem, izničen s prikrito rast- jo cen. Potem, ko je PZDP doživela poraz v svojem poskusu, da bi dvignila cene, se je zatekla k manipulacijam s cenami osnovnih produktov. Uradno se te cene načeloma niso povišale od leta 1971. Toda dobava blaga na trg po trdnih cenah ne zadostuje. Zato so pred trgovinami, posebej mesnicami, velike vrste. Hkrati se je povečala dobava trgovinam, ki prodajajo po višjih cenali. To so delikatese in tržne trgovine, ki prodajajo pakirano meso in šunko po tako imenovanih tržnih cenah, izračunanih „upošteva- joč kakovost". Mreža tržnih trgovin se iz leta v leto veča. Vse to povzroča prikrito statistično rast stroškov življenja in inflacijo. Značilno je, da državni sindikati sploh ne reagirajo na te mani- pulacije s cenami, čeprav je bilo po lekciji decembra (1970) izjav- ljeno, da sindikatu ne more biti vseeno, koliko zaslužijo njegovi člani, in da mora CSS reagirati na rast cen. Toda šestotisočglava armada javnih sindikalnih kontrolorjev za trgovino in usluge sploh .ne uvidi" tega povišanja cen Tudi to priča o majhni vred- nosti državnega sindikata za delavce. Na srečo, poljski delavci nimajo slabe predstave o tej zapleteni situaciji, ko poslušajo o „oblasti delavcev" in hkrati vidijo ostro razredno delitev, na primer v obliki tako imenovanih „zaprtih trgovin, racioniranih trgovin" v administrativnih podjetjih ali voj- vodskih upravah (komandah) milice, trgovin, ki običajno niso sla- bo založene in trgujejo po trdnih cenali. In to prav v času, ko slabše plačani državljani ure in ure stojijo v vrstah za osnovne 1*3 produkte ali pa jih morajo preplačevati na črni borzi. Tržne trgo- vine so tudi izraz razredne delitve družbe, prodajajo blago po zvi- šanih cenah, kakovostno boljše blago, toda dostopne so le tistim, ki si lahko privoščijo to razkošje. Kolikor je vse to rezultat centraliziranega planiranja, potem ni dvoma o tem, zakaj so trgovine za vladajočo elito dobro pre- skrbljene, medtem ko trgovine za navadne državljane nimajo do- volj blaga! Uradni partijski časopis je proti koncu marca leta 1970 posrečeno spregovoril: „Ta neorganizirani trg vodi k temu, da se ljudje slabše počutijo, kot pa o tem priča njihov dejanski materialni položaj, in tro šijo več denarja, kot je to potrebno . . Po tem, kar je bilo povedano, je jasno, zakaj se na Poljskem čuti pomanjkanje neodvisnih sindikatov, ki bi se borili za vsak- danje interese delovnih ljudi. Sindikati in delavsko samoupravljanje Monopolizirani in državnopartijski doktrini podrejeni Združeni sindikati LRP zajemajo praktično vse delavce. Vendar pa se ta ugodno visoka stopnja organiziranosti, visoki formalni status ne kaže v konkretni dejavnosti zaščite osnovnih interesov delavcev. V praksi je sindikat „povodec" v rokah državne oblasti. Nalog in ciljev sindikalne dejavnosti ne zastavljajo svobodno izvoljeni pred- stavniki delavcev, pač pa politbiro PZDP. Sicer pa je tako tudi v drugih deželah bloka. To je tako imenovano načelo „demokrati- čnega centralizma", ki nima nič skupnega z demokracijo in inte- resi delavskega razreda. Kritika podržavljenega, popolnoma „popartijnjenega" sindikata se pojavlja v vseh stihijnih delavskih nastopih, tako v konfliktih v posameznih podjetjih kot tudi med periodičnimi velikimi ulični- mi demonstracijami. V takih trenutkih množične sindikalne organizacije razpadejo v prah. V odkritih konfliktih med delav- skimi kolektivi in administracijo sindikalni aparatčiki praktično nimajo kaj reči delavcem. Dogaja se, da pridejo nekateri od sindi- kalnih in celo partijskih aktivistov - kot je bilo to na primer de- cembra 1970 pri delavcih v ladjedelnicah — v svobodno izvoljene stavkovne komiteje delavcev in se odkrito ločijo od aparata CSS, kije izgubil vso avtoriteto. Izbor prezidija in sekretariata CSS, pa tudi panožnih in vojvod- skih (področnih) svetov sindikatov, izvaja PZDP, „volijo" pa se po „priporočilu" partije. Armada nadzornikov delavcev, ki se izdajajo za „delavske pred- stavnike", šteje po državni nomenklaturi približno 20 tisoč ljudi, ki so plačani iz blagajne CSS, in nad 60 tisoč funkcionarjev, ki prejemajo plačo iz fonda podjetja. Volitve v sindikalni komite podjetij so običajno dvostopenjske, niso direktne. Najprej volijo delegate za konferenco podjetja, potem pa na konferenci volijo sindikalni komite. Red teh volitev je sprejet na najvišjem nivoju, v politbiroju, in kolektivom otežuje postavljanje lastnih kandida- tov za vodstvo. Oblike preprek so različne, od izbiranja liste kan- didatov v ozkem aktivu CSS do posebnih komisij, ki vedno pri- pravljajo predloge kandidatov pod državnopartijskim nadzor- stvom. Toda v atmosferi splošnega kriticizma in močne opozicije delavcev mora vladajoči aparat izbirati kandidate tako, da množi- ce ne razdraži preveč. To pa praktično pomeni, da morajo kandi- dati za CSS in za predsednike sindikalnih komitejev v manjši meri imeti nekakšno relativno zaupanje delavcev. Z drugimi bese- dami, partijski aparat vsiljuje delavcem svoje kandidate, ki pa so v očeh delavcev izgubili zaupanje. Popolno zanemarjanje mnenja delavcev je možno samo na najvišji ravni. Na čelo „voljenega" vodstva CSS partija vedno postavi enega izmed članov politbiroja. Tako so na to mesto vedno določali ljudi, ki so popolnoma tuji delavcem. Take vrste funkcionar je tudi sedanji šef CSS, znani stalinist in trmoglavi dogmatik Wladislaw Kruczek. Na to mesto je bil kooptiran izmed vrste sindikalnih funkcionarjev nekaj ted- nov po znanih nastopih, stavkah in demonstracijah ladjedelniških in pristaniških delavcev, ko je bil njegov predhodnik, znani go- mulkovec Loga-So win sky, popolnoma diskreditiran. Imenovanje sedanjega urednika osrednjega glasila CSS „Glas pracy" je bil tudi primer ignoriranja volje širokih množic - čla- nov sindikatov. Po volji partijskega aparata je na to mesto stopil Weslaw Rogowsky, novinar, ki je januarja leta 1971 zbežal iz Szczecina pred delavci ladjedelnice, potem ko so le-ti izvedeli, da je v pogajanjih s partijskimi aparatčiki goljufal delavce zahodnega Pomorjanskega in jih zavestno zavedel v zmoto. Tedaj je na plenumu CSS prišlo na dan (to je rekel takratni predsednik komiteja gradbenega podjetja Keleckega), da „so prej sindikalnim aktivistom priporočali sodelovanje v delu različnih komisij, ki so sprejemale odločitve, nasprotne interesom delav- cev . .." Tedanji predsednik CK sindikatov delavec državnih in zadružnih podjetij Waclaw Pávlik je - misleč na šefa CSS Kruc- zeka — izjavil, da „sindikati niso v celoti izpolnili svojih obvezno- sti, da predstavljajo delavce . . ." Sicer pa se je tako opravičeval: „Če je imel sindikalni aktivist in odposlanec v sejmu težave v predstavljanju interesov kolektiva, tedaj si lahko predstavljamo, kaj je čakalo tiste iz našega sindikata, tiste, ki so zastavljali taka vprašanja." Vse to se je nanašalo na kritično razpoloženje delavcev do odločitve oblasti. Drugi delavci in aktivisti so leta 1971 poročali o takih dej- stvih: „Na plenumu CSS so sprejeli odločitve, ki so bile naperje- ne proti interesom kolektivov; partijsko-vladna administracija je ignorirala odločitve Vrhovnega sodišča o znanih delavskih kon- fliktih; sindikalni dejavniki so nemočni pri vzpostavljanju potrebe stopnje rasti plač, ukvarjajo se z nepomembnimi zadevami (na primer, sindikalnim športom) v času, ko so se delavci zaradi po- višanja cen znašli pred problemom naglega znižanja življenjskega standarda; sindikalna telesa imajo v podjetju administrativno fun- kcijo; za delavski razred pomembne odločitve pripravljajo skrivaje pred delavci, itd. itd.". Za konec je treba reči, da je tedanji šef CSS izjavil, navajal je besede sindikalnega aktivista gdanske ladjedelnice, da so poljski delavci našli način vplivanja na vodilne v sindikalnem komiteju: „hkrati strnjeno koraka štirideset ljudi, in tedaj hitro rešijo svoje vprašanje". Ko je osrednje vodstvo sindikata svaril pred zane- marjanjem interesov delavcev, je rekel: ,,Ko jim pride do grla, nam bodo pokazali." Tako sindikalni aparat, pokoren državi in partiji, dobro ve, da deluje proti interesom delovnih ljudi. Zaradi tega je vsaka tri leta, v času sindikalnih volitev, poraženih 30 do 50 % sindikalnih aktivistov PZDP, ki so kolektivom vsiljeni. Seveda to niso svo- bodne volitve, toda celo na takih kontroliranih volitvah dobivajo v očeh delavcev kompromitirani funkcionarji toliko glasov proti, da jih partija ne more vsiliti. Dobimo specifično potezo notranjih odnosov v poljskem podjetju: partijski aktiv si pridrži pravico od- ločilnega glasu, toda zaradi kritičnega stališča kolektivov je pri- siljen upoštevati zahteve delavcev. Po drugi strani pa to pomeni, da se delavci podrejajo podržavljenemu sindikalnemu aparatu, toda aparatčiki živijo v stalnem strahu pred stihijnimi izbruhi na- petosti delavcev. Nekoliko drugače je s sindikati na Madžarskem. Tudi tam so sindikati podržavljeni in „popartijnjeni", toda drugače. Vodilna mesta v sindikalnem aparatu so v rokah partijskih funkcionaijev najvišjega ranga. Zato imajo možnost, da bolj upoštevajo in za- dovoljijo interes delovnih ljudi, posebej ko čutijo, da lahko ne- zadovoljstvo množic privede do resnega delavskega konflikta. (O jugoslovanskih delavskih svetih bomo govorili pozneje.) Na Poljskem je vpliv sindikatov na oblasti, ki mu ga je dala partija, za rang nižji kot na Madžarskem in ni položil izpita. Za vodstvo CSS namenjeni partijski aparatčiki so zavedli tako oblast kot delavce. Kljub vsemu pa sta visoka družbenopolitična raven in znana kritičnost poljskega delavskega razreda privedla do tega, da se v deželi zdijo sindikati liberalni po svojem slogu dela, če jih pri- merjamo s sovjetskimi sindikati. Treba je poudariti, da je posebej v obdobju med leti 1956-1958 posebno vlogo odigralo delavsko samoupravljanje, v glavnem v obliki delavskih svetov. Delavsko samoupravljanje je vzniknilo stihijno, iz neder samih delavskih kolektivov takoj po izbruhu nezadovoljstva poznanskih delavcev junija 1956. Tedanji ministrski predsednik Jaroszewicz ga je poimenoval „zdravilo proti sprevračanju socializma". Nekaj -časa so bili neodvisni delavski sveti protiutež sindikalnim organi- zacijam, odvisnim od države. Nekaj časa so resno vplivali na vod- stvo podjetij, pripeljali so do občutnega izboljšanja pogojev dela in življenja. Vendar je bila njihova vloga, ko se je PZDP posrečilo zbrati proti njim sile partijskega in državno-sindikalnega aparata v podjetjih, omejena z zakonom — z odlokom sejrr*a z dne 20. de- cembra 1958 iih je zakon podredil vodstvu državnih sindikatov. Uvedena je bila nova oblika „delavskega samoupravljanja", ki je bila sestavljena iz treh, včasih tudi petih članov: partijskega ko- miteja podjetja, sindikalnega komiteja in delavskega sveta iz delavskega okolja. Dodani sta jim bili mladinska organizacija (po- dobna komsomolu) in inženirsko-tehnični delavci. Družbena vloga delavskih svetov je bila v mejah takega zakona okrnjena in postopoma „zvedena na ničlo", kot je pozneje, leta 1968. priznal Gierek. tedaj partijec na visokem položaju v Kato- wicah. Pozimi leta 1976 so s popolnoma administrativnimi ukrepi tiho likvidirali večino delavskih svetov. Sedaj so se kot relikti ohranili samo še v nekaj podjetjih, kjer delavski kolektivi niso do- volili. da jih uničijo. Za partijo so sedaj delavsko samoupravljanje KDS (..komiteji delavskega samoupravljanja"), ki jih je nekoč leta 1977 eno od glavnih partijskih glasil novinarsko odkrito po- imenovalo „samoupravljanje administratorjev". Za delavce je sklep iz izkušnje podložnosti partijski oblasti po- polnoma jasen: totalitarna oblast ne trpi neodvisnega delavskega samoupravljanja, če pa se le-to navkljub njeni volji poraja, se tru- di, da ga čimprej uniči, tako da omejuje obseg njegovih pooblas- til in ohranja njegovo ime zaradi videza. Vztrajno in z vsemi sred- stvi se trudi, da bi jih uničila. Za poljske delavce je bila to še ena lekcija, da lahko delavski razred računa samo na moč svoje organizacije, ne pa na državne sindikate in njim podrejene KDS. Aparat CSS je 3. julija 1978 uvedel direktno in odkrito kon- trolo KDS. Na ta dan je bila sklicana tako imenovana Konferenca delavskega samoupravljanja. Zbranim delegatom je Gierek na- menil dolgi, poldrugo uro trajajoči govor. Govoril je o tem, kak- šne naloge jim zastavljata partija in vlada, in pri tem poudaril, da mimo delavskega samoupravljanja obstaja še „samostojno vod- stvo" v osebi direktorja. Kot je znano, izbirajo in imenujejo di- rektorja partijska telesa z nomenklaturno potrditvijo. Če se spomnimo, da so lahko delavski sveti, ki so vzniknili po „odjugi" leta 1956. odpoklicali, to je enostavno odstavili direktorje pod- jetij in imeli določen vpliv na imenovanje novih, postaja očitno kardinalno omejevanje pravic delavcev. Na konfrenci niso celo niti omenili delavskih svetov, njihovim predstavnikom pa niso do- volili stopiti na tribuno. Sedanje samoupravljanje v podjetjih v deželi je praktično po- stalo svojevTSten privesek gospodarsko-administrativnemu partij- skemu aparatu* podobno TDPS („trajno delujočemu pro- izvodnemu svetu") v velikih podjetjih v ZSSR. Nanje delavski razred ne računa. Po nauku decembra 1970 in junija 1976 iščejo delavci kontakte in razumevanje s skupinami in združenji intelek- tualcev, ki se borijo proti vsakršnemu kršenju pravic državljana s strani oblasti in proti propagandni laži, ki prikriva te zlorabe. Ti kontakti so bili' impulzi za ustvarjanje začetkov svobodnih sindi- katov, ki se opirajo na demokratično gibanje državljanov. Realizem delavske samozaščite V pogojih demokracije delavcev odkrito ščitijo svoje interese. To izvajajo z neodvisnim sindikalnim gibanjem, ki ga njegovi čla- ni kontrolirajo. V avtoritarnih režimih so sindikati direktno na- daljevanje državnopartijskega aparata, svojevrsten „povodec", in imajo birokratsko strukturo, ne pa predstavniške. V taki situaciji, ki je veliko težji za zaščito njihovih interesov, iščejo delavci dru- gačne oblike upiranja in se pri tem opirajo na zavest delavske so- lidarnosti. V Jugoslaviji igrajo vlogo pooblaščenega zaščitnika interesov delavcev v veliki meri relativno neodvisni delavski sveti, ki imajo tudi pravico kontrole v podjetju. Zaradi tega lahko delavski sveti vplivajo na resne administrativne odločitve in lahko omejujejo diktatorske, tehnokratske namere direkcije. V določenih pogojih delavski sveti celo pozivajo h kratkim opozorilnim stavkam, ki jih v Jugoslaviji imenujejo „prekinitve dela". Na Poljskem si delavski sveti iz obdobja „protistalinske oktobr- ske revolucije" 1956-1958 niso pridobili tako pomembnih po- oblastil, čeprav so v tistih letih močno vplivali na odstranjevanje direktorjev in imenovanje novih. Že čez nekaj let pa se je partij- skim aparatčikom posrečilo razorožiti delavske svete, s tem da so jim na različne načine vsilili svoje varovance—funkcionarje. Kot je bilo že povedano, je leta 1976 prišlo do likvidacije večine de- lavskih svetov, njihove funkcije pa so prenesli na državne sindi- kate. Po tem je delavsko samoupravljanje, na katero so privrženci demokracije računali, izgubilo vsak praktičen pomen za delavce. Glavni instrument za zatiranje delavskega samoupravljanja je bila doktrina „vodilne vloge partije". Politbiro CK PZDP je 22. maja 1978 potrdil „teze" nalog delavskega samoupravljanja, ki so jih odobriU partij dei govorniki iz KDS, zbrani v Varšavi 3. julija 1978, bilo pa jih je nad dva tisoč. Tako je partijski aparat najprej pritisnil, pozneje pa tudi zadušil organizacije delavskega samoupravljanja, ko jim je vsilil lastno doktrino birokratskega upravljanja. Delavsko samoupravljanje se na Poljskem še lahko obnovi, toda le pod posebnimi pogoji. Drugačen nauk so delavcem dali dogodki decembra leta 1970. Ta čas se je pokazalo, da veliki pododdelki oborožene milice niso sposobni, da bi zlomili množične stavke v podjetjih, in začel se je boj za spreminjanje značaja sindikatov. Šlo je za zamenjavo obstoječega sistema državnega sindikata s sistemom delavskega predstavništva. Ta boj ni prinesel pričakovanih rezultatov, toda veliko je naučil. Pokazal je, da nekatera, običajno nižja sindikal- na telesa lahko rešijo veliko vprašanj, samo če nanje močno pri- tiskajo združeni in neodvisni delavski kolektivi. Najresnejše rezul- tate v zvezi s tem so dale delavske komisije, ki so vzniknile od spodaj. V glavnem so vzniknile kot direktno telo stavkajočih, da bi nadzorovale, kako oblast izpolnjuje obljube, dane stavkajočim delavcem. Te komisije niso delale enako uspešno. Bile so take komisije, ki so bile sposobne izboljšati sistem vodenja podjetja, pa tudi take, ki so uspele prisiliti administracijo, da sprejme odločitve, pri katerih je upoštevala voljo množic. Najmočnejša je bila po- stavko vna delavska komisija szczecinske ladjedelnice, ki je nad- zorovala izpolnjevanje obljub, ki jih je stavkajočim dal Gierek, in pred katero je, na srečo, ušel v Varšavo zdajšnji urednik glasila CSS Rogowsky. Toda tudi njej ni uspelo postati stalno delujoče telo sistematičnega nadzora administracije. Velik pomen so imele tudi analogne komisije v drugih ladjedel- nicah in pristaniščih, toda vse so lahko delovale le dotlej, dokler si PZDP ni opomogla od poraza, ki so ji ga dali delavci, in ni postala sposobna za nove napade na delavce. Omeniti je treba tudi delavske komisije v rudnikih v bližini Czestochowe in Novve Hute, kjer je bila pod njihovim nadzorom izvedena zamenjava vodstva vseh oddelčnih partijskih komitejev (marca 1971). Ne glede na te uspehe je nadaljnji obstoj odkrito delujočih in neodvisnih delavskih komisij nemogoč. Državnopartijski uradni- ki so z različnimi metodami pritiska znali likvidirati te komisije ali pa jih razkrojiti v drugovrstne komisije, ki sodelujejo s central- no oblastjo. Toda namesto komisij, ki jih je oblast odvzela delavcem, so se porajale različne aktivne skupine, ki se še niso jasno izoblikovale. Oblikovale so se ob osebah z določenimi moralnimi in delovnimi lastnostmi,.cenjenimi v očeh okolja. S prenosom izkušenj avtori- tativnih in karizmatskih ljudi so se v delavskih kolektivih izobli- kovale skupine pritiska državljanov, katerih stališča mora oblast v veliki meri upoštevati. Tako je nastalo svojevrstno nestanovitno ravnovesje sil družbe in države, delavskega razreda in državnega aparata, to pa oprede- ljuje klimo odnosov v podjetjih. To je odprlo možnosti izhoda iz konfliktnih situacij: za delavce brez žrtev, za administracijo brez izgube prestiža. Dražvnopartijsko vodstvo je dobilo spoštovanja vredno lekcijo, ko je bilo junija 1976 to ravnovesje porušeno. Takrat je hotela država postaviti pred delavce dejstvo splošnega in občutnega zvi- šanja cen. O nameravanem zvišanju je bil z zapečatenim pis- mom" prej obveščen samo partijski aktiv. Poskus zvišanja cen je izzval odločen upor delavcev: stavke in demonstracije so zajele nad tri tisoč podjetij, predvsem pa v Ra- domu, Ursusu in Placku. Oblast se je umaknila, takoj je razveljavila že objavljeno zviša- nje cen, v strahu, da bo razburjenje zajelo vso deželo. Vendar se je poskusila oblast takoj po končanih stavkah revanširati za svoj poraz, kaznovati „upornike". Začele so se številne aretacije, od- puščanje z dela „zaradi kršitve delovne discipline". Da bi ustrašili delavski razred, so izpeljali „ustrahovalne procese huliganom". Zaradi sodelovanja v stavkah in demonstracijah 25. junija 1976 so v Radomu aretirali nad dva tisoč ljudi, v Ursusu približno pet- sto ljudi. Proti koncu leta 1977 so izrekli obsodbe („ustrahov- alne") 261 delavcem iz Radoma in 112 delavcem iz Ursusa. Ob- sodbe so se glasile: od pol do več kot devet let odvzema pro- stosti. Odpuščanje z dela je dopolnjevala prepoved zaposlovanja v drugih podjetjih. Ta oblika preganjanja je zadala nekaj tisoč de- lavcev v vsej deželi. Samo v gdanski ladjedelnici so na podlagi kazni odpustili tristo delavcev. Toda v današnji Poljski je računanje na uspeh s takimi sredstvi napaka. Delavci so odgovorih z množičnimi peticijami oblasti in zmanjšanjem proizvodnje na delovnih mestih. Represija je le do- lila olje na ogenj. Izzvala je množične proteste v deželi in držav- ljanske izjave, najvišje vodstvo cerkve, na čelu s kardinalom Wyszynskim, je razglasilo svoj protest do oblasti. Znani pred- stavniki poljske javnosti so podprli ta boj delavcev za svoje to variše. V odgovor na represije in obsodbe so zahtevali ustanovitev komisije sejma za preiskavo tega kot celovitega problema, ne pa razdrobljenih aktov .huliganstva" in ,kršitve delovne discipline". Glavni državni tožilec Czubynski je izjavil, da aretacije in pre- ganjanja zaradi kršitev „popolnoma ustrezajo zakonu". Toda vrsta znanstvenikov, literarnih in cerkvenih delavcev je protestira- la proti takemu tolmačenju zakona, kolikor KZOD (Kodeks za- konov o delu) ne predvideva prepovedi stavk. Vplivna skupina intelektualcev pa je oblikovala družbeni Komite za obrambo de- lavcev (KOR). O KSS - KOR bo treba podrobneje spregovoriti. Komite za obrambo delavcev je nastal 23. septembra 1976. Oblikovalo ga je 14 ljudi, znanih na Poljskem in v tujini (po abe- cednem redu): Jerzi Andrzejevski, znani pisatelj, Stanislaw Baranczak, pisatelj in znanstveni delavec, Woitceh Žeja. duhovnik, Ludwik Kon, pravnik in neodvisni javni delavec, Jacek Kuron, znanstveni delavec in neodvisni javni delavec, Edward Lypinski, znani znanstvenik, ekonomist, Antony Macerewicz, novinar in pisatelj, Antony Paidak, pravnik in neodvisni javni delavec, socialist, Juzef Rybicki, filozof in neodvisni javni delavec, Anela Scteinsberg, pravnik in neodvisna javna delavka, sociali- st ka, Adam Sczyperski, profesor, socialist. Ti znani znanstveni in javni delavci so odkrito razglasili svojo solidarnost s stavkajočimi in zaradi tega preganjanimi delavci, iz- javili so, da je nujno potrebno, da javni komite ščiti delavce, kei so zbirokratizirani sindikati nemočni in ker so državna telesa ravnodušna do tragičnega položaja delavcev. Komite je izjavil, da bo aretiranim in preganjanim delavcem, kakor tudi njihovim družinam, nudil svojo moralno, pravno in materialno pomoč. Ko mite je javnosti naslovil poziv za zbiranje sredstev za potrebe delavcev, ki jih preganja oblast. Osemsto devetinosemdeset delavcev montažnega podjetja „Ursus" je 4. novembra 1976 podpisalo pismo „vrhovni oblasti" naslovljeno na Giereka. Zahtevali so, da se v podjetje vrnejo vsi ki so bili odpuščeni z dela zaradi sodelovanja v stavkah in uličnih demonstracijah. KOR je naletel na strastno podporo in razumevanje v najširšili množicah ljudstva. Ne glede na preganjanje in grožnje kazenskega aparata, ki je z vsemi silami hotel zlomiti to družbeno akcijo po moči aretiranim in odpuščenim, so v letu dni zbrali in razdelili med devetsto petinštirideset družin v Ursusu, Radomu, Placku Grudziazu in Gdansku tri milijone dvestopetdeset tisoč zlotov (številka je prevzeta po izračunu Državne komisije 29. septembr 1977). Uspeh te akcije je pokazal, da se lahko, opirajoč se na črko zakona, uspešno deluje in da je možno pritisniti aparat totalitar- ne diktature ob zid. Organi državne varnosti so močno pritisnili na člane KOR, toda le-ti so ljudstvu pokazali zgled poguma. Nji- hov primer in stališče pravne zaščite sta izzvala iniciativo tudi mnogih drugih skupin ljudi, ki so prav tako nastopile z akcijami državljanskega protesta. Julija 1977 je oblast osvobodila vse obsojene delavce in spre- jela na delo vse odpuščene (s tem se je stvar zapletla). Tako so delavci vztrajali na svojem in so prisilili trdoglave par- tijce. da so se umaknili. Ko so bili delavci osvobojeni, je KOR svojo osnovno nalogo imel za izpolnjeno, preoblikoval se je v Ko- mite družbene samozaščite, okrajšano KSS - KOR. Reorganiziral se je in sedaj je v njem 30 ljudi, ima krajevna predstavništva v nekaj mestih in podpira vse akcije državljanske in delavske samo- zaščite. Delavci KSS - KOR nastopajo javno. Zbirajo in objavljajo po- datke o samovolji in kršitvi zakonitosti s strani oblasti (med dru- gimi so objavili Instrukcije cenzorjem in administrativne poslanice milici). Komite sam se nima za organizacijo, pač pa za asociacijo ljudi dobre volje, ki so se odločili braniti pravice človeka v po- ljubnih okoliščinah in ne glede na posledice zanje osebno. Za pravno osnovo svojega delovanja so razglasili Ustavo, Splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Mednarodne sporazume o člo- vekovih pravicah in Sklepni sporazum helsinške konference o var- nosti in sodelovanju. Na Poljskem sta ustanovljena dva komiteja svobodnih sindika- tov: eden v Katowicah. drugi v Gdansku. Čeprav ne moreta po- stati odkriti tekmec državnemu sindikatu, se zdi. da sta sposobna posredovati informacije o pomembnih vprašanjih za delovne ljudi do najširših množic. To počneta med drugim z neodvisno samo- založniško revijo ..Robotnik". ki od septembra 1977 izhaja dva- krat mesečno. V uredniškem kolegiju „Robotnika" je pet delav- cev (po eden iz Radoma. Krakowa. Lodza, Glivvic in Grudziaza). novinar (iz Varšave) in dva znanstvena sodelavca (iz Varšave in So got a). Člani uredniškega kolegija so objavili svoja imena, ker so pre- pričani, da jih bodo zamenjali drugi. Uredniki nastopajo odkrito, ne glede na sistematična preganjanja milice in organov varnosti. KGB preprečuje razpečevanje revije, toda to ne povzroča strahu, ampak le še bolj krepi podporo delavskih množic. Tako so prve številke „Robotnika". ki obsega štiri strani, izšle v nakladi osem- sto primerkov, razpečevali so jih v nekaj večjili industrijskih središčih. Naslednje številke (govorimo o maju 1978) pa so imele nekaj področnili variant s skupno naklado od osem do deset tisoč, dvanajsta številka (aprila 1978) je izšla v nakladi šestnajst tisoč primerkov. 7*6 Nastala je nova situacija z PZDP, težja tudi na mednarodnem področju, kolikor se mednarodno sindikalno gibanje zanima za boj poljskih delavcev za njihove pravice in jim nudi svojo moralno podporo. In sicer prav tako, kakor iniciativni skupini delavcev na čelu z Vladimiijem Klebanovim, ki je nastala v ZSSR. Perspektive neodvisnega delavskega gibanja Zaman bi bilo ugibati, kako se bodo naprej razvijali dogodki v konfliktu med delom in birokratskim aparatom na Poljskem. V tem načrtu lahko samo ugotovimo objektivna dejstva in procese. 1. Z vsakim desetletjem se viša stopnja izobrazbe in kvalifikacije delavcev. V skladu s to rastjo se povečujejo tudi zahteve sveta dela. Izobražen delavec, ki se zaveda svojega dostojanstva, kot sicer poljubni državljan, zahteva od države tudi priznanje svoje družbene vloge, ne le dostojne življenjske pogoje. Poljski delavci se že zavedajo, da imajo v deželah zahodne Evrope delavci tako večje socialnopolitične svoboščine kot tudi višji življenjski standard, kot je to pod enopartijsko oblastjo. 2. Tradicije poljskega sveta dela so poudarjene z dvema pomembnima potezama: njegova solidarnost v težkih življenjskih in nacionalnih situacijah in njegova odločnost v konfliktih s tujo in nezaželeno oblastjo. Poljski delavski razred je nastal v ognju boja za nacionalno neodvisnost in hkrati za socialno pravičnost, zavest o tej dediščini živi v delavski množici. 3. Napačno in zaman so funkcionarji „diktature proletariata" pričakovali, da bodo poljski delavci sčasoma izgubili svoje socialnodemokratične tradicije in zavest in da bodo prilagodili svoje nazore enopartijskemu sistemu, pa tudi to, da bodo kmetje brez zemlje, ki so jih preselili v industrijska središča, čutili hvaležnost do oblasti zaradi rešitve njihovega „agrarnega problema". V resnici so delavci, dovčerajšnji kmetje, nekaj časa bolj popustljivi do administrativnega pritiska, manj sposobni za solidarna dejanja, toda tudi oni prevzemajo tradicije boja delavskega razreda. 4. Delavska mladina - v industrijskih podjetjih predstavlja že 40 do 70 c7c zaposlenih - že ne čuti več strahu pred mašinerijo terorja PZDP. V pogojih represije proti privržencem delavskega kurza demokratizacije daje .državnemu aparatu rezultat, ki je nasproten začrtanemu. Pozornost vse dežele obrača na konflikt, ki je kje nastal, veča družbeno aktivnost in pojmovanje, da je le z bojem možno prisiliti komunistično oblast k priznavanju socialno-življenjskih in družbenopolitičnih pravic ljudstva. Mladina noče čakati, da se njene zahteve zadovoljijo s tako polževo hitrostjo, kot je začrtana v planih CK PZDP. Prizadeva si izboljšati življenjske in delovne pogoje na sedanji stopnji ekonomskih možnosti in konkretno, ne le v besedah, razširiti pravice delavcev. 5. Stik množice delavcev s tehnično inteligenco se širi v skladu s povečanjem števila inženirsko-tehničnih delavcev. Mladina iz delavskih družin, ki si je pridobila in pridobiva izobrazbo, postaja živ vezni člen med delavskim razredom in inteligenco, akademski- mi krogi. v 6. Ravnanje poljskih delavcev kaže na izpopolnjevanje oblik uspešnega delavskega upiranja. Med drugim je znak tega sposobnost oblikovanja kolektivne zahteve socialno-življenjskega značaja, umevanje izražanja nezadovoljstva nad odločitvami in iniciativami oblasti s kolektivnim in splošnim znižanjem proizvod- nje, kar je v zgodovino svetovnega delavskega gibanja še v predvojnih letih prišlo pod nazivom poljska stavka, pripravljenost, da se zaradi solidarnosti razširi delavski konflikt na vsa podjetja (v življenjsko pomembnih vprašanjih, kot je na primer vprašanje cen živil, na vsò Poljsko), lahko nastajanje stavk in prehajanje na ulice celih podjetij v podporo že začetim stavkam, resnost pri postavljanju zahtev in trdnost, stanovitnost pred ostrimi akcijami represivnega aparata, in, končno, neodvisen delavski tisk. Navsezadnje, iz leta v leto praktično razširjanje pravic delavca in krepitev pritiska na oblast v smeri vse večjega izpolnjevanja državljanskih pravic, zapisanih s strani oblasti v ustavi.. Naraščajoči interes, odmevnost in sodelovanje pri izdajanju in razpečevanju samozalotniške literature, ki ne priznava državne cenzure. Ogromen interes za življenje in boj za pravice delavcev v drugih deželah. Prisiljevanje partijskih in gospodarskih funkcionarjev podjetij, da v določeni meri upoštevajo interese delavcev, in podpiranje takih funkcionarjev pri povišanjih in volitvah. Razumevanje nacionalnih interesov in koordiniranje socialnih in življenjskih vprašanj z državnim smotrom, z „ratiom življenja", razumljenim v patriotičnem, ne pa državnodoktrinarnem smislu. Vse to delovnim ljudem v LRP zagotavlja določen delček državljanskih svoboščin in izpolnitev vrste pomembnih zahtev delavcev s strani oblasti. V družbi in v delavski množici so zastopane vse politične smeri in tokovi. Vendar lahko trdimo, da je velika večina poljskih delavcev, zaradi sedanje socialno- ekonomske stvarnosti dežele, privržena socialnodemokratičnim nazorom. Na to vpliva tudi postopno zbližanje socialnodemokra- tičnih koncepcij z nravno in vzgojno vlogo Cerkve, kije nastopila v obrambo preganjanih študentov marca 1968 in delavcev junija 1976. Na pomembnost družbenopolitičnih dogodkov na Poljskem in na sposobnost vplivanja na potek dogodkov v drugih deželah bloka kaže med drugim tudi dejstvo, da je poljsko-sovjet ska meja na strani velike in bratske sosede strogo zastražena. V Kremlju se očitno bojijo, da bi se poljska izkušnja upiranja diktatorski oblasti ne razširila na vzhod. V smislu obrambe državljanskih pravic pred državno samovoljo so Poljaki verjetno že osvojili zamejstvo, kar je za opozicijo pravne zaščite v Sovjetski zvezi nedosegljivo, skoraj še idealno. Nadaljnji potek dogodkov na Poljskem ni odvisen samo od poljskega ljudstva, od pozicij in dejanj delavskega razreda in ravnanja intelektualcev. Odvisen je tudi od sistema odnosov y svetovni politiki, od svetovnega boja za pravice človeka in od družbenopolitičnih sprememb v ZSSR. Jasno je, da se dogodki na Poljskem zrcalijo na samem značaju sovjetske države, po drugi strani pa vsak, celo majhen korak v boju za pravice človeka v Sovjetski zvezi pomaga spremembam v naši deželi. Boj za osvoboditev izpod totalitarnih diktatur ima občesve- tovni značaj, v mejah sovjetskega bloka pa je odvisen od razmerij znotraj njegovih članic. To tudi pojasnjuje strah Kremlja pred poljubnim razburjanjem na Poljskem, posebej pa pred množični- mi nastopi delavcev. Saj nekateri sloji in skupine sovjetske družbe spremljajo s sočustovanjem in razumevanjem izkušnjo in uspehe Poljakov v njihovem boju za pravice in svoboščine. Za delavce Sovjetske zveze pa je izkušnja uspešnega boja delavcev Poljske za njihove interese posebej pomembna. Svobodno bratstvo poljskih in sovjetskih delavcev se lahko pokaže kot odločilni faktor v boju svetovne demokracije proti totalitarizmu. Prevod Nevenka Križaj f ч ? Deklaracija ustanovitvenega komiteja Svobodnih sindikatov obalnega področja, 29. april 1978 Sindikalno gibanje na Poljskem je prenehalo obstajati pred 30 leti. Likvidacija PSS (Poljske socialistične stranke), PSL (Poljske ljudske stranke) in drugih neodvisnih družbenih zastopništev je obenem s preoblikovanjem sindikatov vodila k zastopništvu mono- polističnega delodajalca in ne delojemalcev. Poljska združena delav- ska partija je naredila iz sindikalne dejavnosti podaljšek svojih struktur in poslušno orodje organiziranega izkoriščanja vseh druž- benih slojev. Družba, oropana naravnih in nepogrešljivih form svoje samozaščite, se je lahko branila le na elementaren način. Nasilni izbruhi socialnega nezadovoljstva so vedno nosili s seboj grozeč izbruh revolucije z nepreračunljivim potekom in posledicami. Po- znan 1956, marec 1968, obala 1970, junij 1976. Vlada se je včasih potegnila nazaj (junij 1976) ali izvedla taktične obrate (1956, de- cember 1970), izkazala pa se je nesposobno demokratizirati druž- beno življenje. Ta nesposobnost je peljala k ekonomski in socialni krizi, ki se je iz dneva v dan poglabljala, s tem pa h krizi države. Široka demokratizacija je danes absolutna nujnost. Družba si mora izbojevati pravico, da demokratično upravlja svojo državo. Vsi družbeni sloji morajo dobiti možnost, da se sami organizirajo in ustvarijo družbene institucije, ki bodo udejanjale njihove pravice. Samo avtentični sindikati in družbene asociacije lahko rešijo drža- vo, kajti združitev interesov in dobre volje državljanov z interesi in močjo države pelje le preko demokratizacije. Te naloge udejanjajo že danes takšne institucije, kot so Komite za družbeno samozaščito „KOR", Gibanje za obrambo človečanskih in državljanskih pravic, Družba za znanstvene kurze ali Študentski komite solidarnosti. Ko se spominjamo na tragične izkušnje decembra 1970 in opiramo na pričakovanja številnih grup in krogov na obali, se pri- ključujemo áezijski iniciativi za oblikovanje svobodnega sindikata. Danes, na predvečer 1. maja, praznika, ki že več kot 80 let simboli- zira boj za pravice delavcev, sklicujemo ustanovitveni komite svo- bodnih sindikatov obale. Cilj svobodnih sindikatov je organiziranje zaščite ekonomskih, pravnih in humanitarnih interesov delojemal- cev. Svobodni sindikati zagotavljajo svojo pomoč in skrb vsem delojemalcem ne glede na razlike v prepričanju ali kvalifikaciji. Ustanovitveni komite deluje odprto preko svojih zastopnikov in pušča svojim sodelavcem in simpatizerjem vso svobodo, da se sami odločajo in dajejo izjave. Ker se identificiramo z načeli časopisa Robotnik, bomo tako v njem kot v lastnih spisih informirali o svojem delu. Pozivamo vse delojemalce: delavce, inženirje in uslužbence, da oblikujejo neodvisna zastopništva delojemalcev. Pot k temu cilju lahko pelje tudi preko volitev neodvisnih zastopnikov v obratne svete, zastopnikov, ki bodo pošteno predstavljali svoje volilce in zastopali njihove interese. Želimo, da bi bila naša iniciativa vzpod- buda za mnogovrstno, neodvisno družbeno aktivnost. Na vse neodvisne družbene institucije se obračamo s prošnjo, da nas podprejo in da široko informirajo o naši iniciativi. Vse kličemo k sodelovanju v boju za boljšo prihodnost. Za ustanovitveni komite: Andrzej Gvviazda, Gdansk, ul. Wej- hera 3c, m. (stanovanje) 118. Krysztof Wyszkowski, Gdansk, ul. Pomorska 14b m. 1 Antoni Skolowski. Gdansk Prevod: TOMAŽ MASTNAK Listina delavskih pravic Dokument št. 1 Zaradi tega, ker: - državljani nimajo pravice sodelovati pri reševanju vprašanj,ki se jih tičejo, - so omejene osnovne pravice delavcev, takšne kot pravica do varnega in smiselnega dela, do dostojnega zaslužka, do oddiha, - se poglablja socialna neenakost in nepravičnost, - ni institucij za zaščito delavcev - uradni sindikati to niso, - delavci nimajo pravice do stavke, - so vseh napake oblasti, med njimi tudi današnja kriza, kot težko breme naložena na pleča družbe - smo sprejeli ukrepe, katerih končni cilj je ustanovitev neodvisnih sindikatov. Začeti hočemo s problemi, ki jih je mogoče rešiti - četudi le delno - že zdaj. 1. Zaslužki - plača mora rasti vsaj v enakem tempu kot življenjski stroški; treba je uvesti dodatek na draginjo; - vsi morajo imeti zagotovljen življenjski minimum; skupine specialistov so dolžne izračunati ta minimum in vnašati popravke v skladu z rastjo cen; družinam, ki ne dosegajo minimuma, je treba izplačevati ustrezen dodatek; - treba je težiti k odpravi ostrih in neutemeljenih razlik v plači; - prekinitev dela, spremembe norm itn. ne smejo vleči za sabo zniževanje zaslužka; .- delavci, ki opravljajo enako delo v enakih pogojih, morajo dobiti plačo po unificiranih tarifnih postavkah, neodvisno od panoge, v kateri delajo. 2. Delovni čas - nedopustna je prisila k delu zunaj delovnega časa, k dopolnilnemu delu v splošnih službah, rudarji morajo imeti proste nedelje in praznike; - vsem je treba v celoti in zakonsko zagotoviti prosto soboto; - treba je težiti k uvajanju 40 urnega delovnega tedna brez znižanja zaslužka. 3. Varstvo pri delu - predpise in norme varstva pri delu je treba nepopustljivo izpolnjevati pod nadzorom posebnih komisij, ki imajo široka pooblastila, tja do zapore podjetja; komisije za varstvo pri delu, komisije za preiskovanje nesrečnih primerov, pa tudi tovarniški zdravniki, morajo biti administrativno neodvisni od direkcij podjetij; - noben čLvek, kije izgubil zdravje zaradi škodljivih delovnih pogojev, ne more ostati brez pokojnine, ki mu je določena, ali brez dodatka k plači; - treba je pregledati zdaj veljaven pregled profesionalnih obolenj ; - nujno je treba odpraviti delo žensk v nočni izmeni: nedopustno je, da bi ženske opravljale težka fizična dela. 4. Privilegiji - ocena in napredovanje delavca ne moreta biti odvisna od njegove partijske pripadnosti, političnih prepričanj in svetovnega nazora; fm - take dobrim;, fcot so nagrade, stanovanja ali potna dovoljenja, je treba razdeljevati javno: javna mo rajo biti tako načela razdeljeva- nja kot tudi imena tistih, kite dobrine dobivajo; - treba je odpraviti privilegije skupin, povezanih z oblastjo (na primer milica, partijski aparat): posebno razdeljevanje deficitarnih dobrin, takih kot so stanovanja, vrtovi, gradbeni material, avtomo- bili, posebna medicinska oskrba, razkošne domove oddiha, poseben pokojninski sistem itn, 5. Prisila ravnanja proti vesti - nikogar se ne sme prisiljevati k nemoralnemu ravnanju: k dobičkarstvu, k sodelovanju pri gonji nezaželenih ljudi; - ne sme se prisiljevati ljudi k delu pri produkciji, ki ni nikomur potrebna, k delu, ki je nevarno zase in za druge, k prikrivanju primerov nesreč, k falzifikaciji računov itn 6. Delovni kodeks - treba je bistveno spremeniti Delovni kodeks, ki veija od leta 1975. Le-ta je uvedel predpise, ki za delavce nisò ugodni. Stavki Kodeksa niso formulirani enoznačno in zato jih lahko vedno - in tudi jih — razlagajo v skladu z interesi podjetja. Še posebej: - treba je spremeniti str. 52, ki se izkorišča kot protistavkovni zakon (na njegovem temelju so po juniju 1976 množično odpuščali z dela), pravico do stavke je treba zagotoviti zakonodajno; - direkcija podjetja je dolžna pismeno pojasniti vsakomur, kije bil odpuščen, vzrok odpustitve; delavec mora nadaljevati z delom, dokler se ne konča obravnava njegove zadeve na vseh zaporednih sodnih instancah; med vsem potekom obravnave mora imeti pravico do odvetniške pomoči; - sindikalisti, ki jih je izbral kolektiv, morajo biti zakonsko zaščiteni pred odpustitvijo, vključno z določenim obdobjem po prenehanju funkcije. Menimo, da je udejanjenje teh zahtev odvisno od nas samih. O tem, da delavci lahko prisilijo oblast in direkcije na koncesije, pričajo tako množični nastopi v letih 1956, 1970, 1976 kot ' številne stavke. Rezultate krize čutimo že mnogo mesecev na svoji koži: stalno se poslabšuje oskrba, transport, znižuje se plača, rastejo cene, v mnogih podjetjih podaljšujejo delovni čas, ukinjajo proste sobote, množijo se prekinitve dela. Če ne bomo zdaj sami začeli ščititi naših interesov, bo naš položaj še hujši. Da bi pridobili, se je treba ravno tako otresti nemoči, prenehati je treba s pasivnim prenašanjem omejevanja svojih pravic, s slabšanjem življenjskih razmer - treba je iskati najbolj učinkovite oblike dejavnosti. Le-teh je mnogo: 1. Učinkovitost stavk, celo manjših, je nedvomna, čeprav kratkotrajna. Da ne bi izgubili tistega, kar so dosegli s stavkami, morajo njihovi udeleženci izbrati predstavnike, ki nadzirajo udeja- njanje zahtev Če so delavci sposobni delovati solidarno in pogumno, lahko prisilijo direkcijo na koncesije že s samo grožnjo stavke: s peticijo ali z delegacijo. 2. Mnogo lahko dosežemo že s samim podružbljenjem informa- cije. Kadar nekomu škodujejo, kadar opažamo nepravičnost, je treba glasno govoriti in protestirati; treba je razkrinkati nepotizem in privilegije, zaostalost in negospodarnost, kršitve pravil varstva pri delu in prikrivanje nesrečnih primerov. O tem je treba govoriti s tovariši na delu in na zborih. Zahtevati, da bi oblast pokazala svoj odnos. Informirati neodvisne javne organizacije, redakcije neodvis- nega tiska. 3. V podjetju je mnogo takšnih problemov, ki se ji da rešiti preko uradnih sindikatov. Za nas bi bilo vsekakor boljše, če ne bi bili tako mrtvi kot so zdaj. Treba je zahtevati, da bi sindikalni komiteji ščitili interese delavcev, da bi sindikalna zborovanja izkoristili za obravnavo in postavljanje zahtev; v sindikalne komi- teje je treba izbirati takšne ljudi, ki bodo uresničevali te zahteve. Da ne bi naša dejavnost postala le občasna, od primera do primera, je nujno potrebna stalna aktivnost delovnih skupin. Te skupine, spočetka celo interne, lahko formulirajo program delova- nja, lahko organizirajo vrsto ukrepov, ustvarjajo javno mnenje, ščasoma pa se lahko pokažejo v podobi neodvisnih komitejev. 5. Povsod kjer obstaja močno, organizirano delavsko okolje, ki je sposobno zaščititi svoje predstavnike pred odpustitvijo in zaporom, je treba ustanoviti komiteje svobodnih sindikatov. Kot dokazuje izkušnja delavcev demokratskih zahodnih dežel, je tp najbolj učinkovito sredstvo za zaščito delavcev. Samo neodvisni sindikati, ki imajo podporo delavcev, katere predstavljajo, se zmorejo postaviti po robu oblasti; samo oni predstavljajo silo, s katero morajo oblasti računati in se enako- pravno pogajati. Spodaj podpisani se obvezujemo, da bomo delovali v prid zahtev, kijih vsebuje Listina delavskih pravic. Ustanavljamo tudi blagajno vzajemne pomoči in razglašamo nepretrgano zbiranje sredstev zanjo. Sredstva, zbrana v blagajni, namenjamo za pomoč osebam, ki so jih odpustili z dela zaradi sodelovanja v neodvisni sindikalni dejavnosti. Dodatek Naša dejavnost je v skladu z zakonom. Ko so oblasti LR Poljske ratificirale Mednarodno listino o človekovih pravicah in Konvencijo mednarodne organizacije dela, so s tem priznale: a) Pravico delavcev do združevanja Str. 2 konvencije št. 87 MOD: „Delavci in podjetniki imajo, brez kakršnekoli razlike, pravico, da po svoji izbiri ustanavljajo organizacije brez predhodnega dovoljenja, pa tudi pravico do vstopa v takšne organizacije pod enim samim pogojem - da se podredijo statutom le-teh." Str. 8, pr. Id mednarodne deklaracije o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah: „Države, ki so vključene v ta dogovor, se obvezujejo, da bodo zagotavljale pravico vsakega človeka, da zaradi uresničevanja in zaščite svojih ekonomskih in socialnih interesov ustanavlja sindi- kate in vstopa vanje po svoji izbiri pod edinim pogojem, da izpolnjuje pravila ustrezne organizacije. Izkoriščanje omenjene pravice ne spada pod nobene omejitve, razen pod tiste, ki jih predvideva zakon in ki so v demokratični družbi nujno potrebne v interesu državne varnosti, ali družbenega reda, ali zaradi omejitve pravic in svobod drugih." b) Pravica do stavke Str. 8, pr. Id mednarodne deklaracije o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah: ,JDržave, ki so vključene v ta dogovor, se obvezujejo, da bodo zagotavljale pravico do stavke, če so pogoji njenega udejanjanja v skladu z zakoni določene države." Bogdan Borusevicz, Andrzej Bule, Joanna Duda-Gwiazda, Andzrej Gvviazda, Andrzej Kolodziej, Zenon Moskal, Alina Pen- kowska, Andrzej Skowron, Bernard Bahovicz, Anna Walenti- nowicz. Lech Wafensa, Blažej Vyszkowski, Krzisztow Wyszkowski, Jan Zapoinik (GDANSK), Henryk W'jurgo, Sfawomii Karolik, Leszek Lehowicz, Meczislaw Malitka (GIZYCKO), Andrzej Gorczewski, Andrzej Spyra (GLIWICE), Maksimilijan Moždžynski, Edmund Zadrožynski (GRUDZENDZ), Kazimierz Swyton, Jan Swyton (KATOVICE), Franciszek Grabczyk, Zigmund Kaleta (KRAKOV), Jeržy Gžzebeljuh (LAZI) Jadwiga Szczensna, Stani- slaw Szarodski, Juzef Srenewski, Leszek Witkowski (LODZ), Jan Lasek, Ireneusz Maliglôwka (MYSZKOW), Stefan Kowalczyk (NOVA RUDA), Marek Hwalewski (PABJANICY), Stanisfaw Fridlewicz (PEREMYSZL), Anna Ostrowska, Ewa Sobul (RADOM), Maksimilijan Kubiczek (RUDA ŠLONSKA), Mieczysfaw Majrok (SKAWINA), Danuta Graek, Andrzej Jakubcewicz, Tadeusz Kocelowicz, Stefan Kozlowski, Zdislaw Podolski, Jan Witkowski, Miroslaw Witkowski (SZCIECZYN), Waclaw Moe^., Zbignew Stanuh (TARNÓW), Mirosfawa Sendzi- f* 9 kowska, Stanislaw Šmigel (TORUN), Jacek Pilihowski (VALBZYH), Boleslaw Cygan (WLODZIStAW SZLONSKI), Henryk Bonk, Teodor Kilincewicz, Mieczyslaw Kseniak, Dariusz Kupecki, Jan Litynski, Witold Luciwo, Wojteh Onyszkievicz, Henryk Wujec (VARŠAVA), Krzysztof Gczelczyik, Jacek Malee, Ludwik Werle (VROCLAV), Jacek Werjuwski (ZABRZE). prevod: Božidar Kante Deklaracija Poljskega združenja privržencev neodvisnosti, september 1977 Nasprotniki sistema Politični sistem, ki tačas vlada na Poljskem, opredeljujejo kot „totalitaren". Totalitarni sistemi državne oblasti so si sicer podobni v funkcioniranju, kljub temu pa se razlikujejo med seboj. Ta, ki visi nad nami, temelji na treh načelih: 1. Partija, natančneje v določenem trenutku najmočnejša skupina v centralnem partijskem aparatu, koncentrira v svojih rokah monopol tako politične kot ekonomske oblasti. 2. Država je v ideološkem, političnem, ekonomskem in vojaškem pogledu podrejena Sovjetski zvezi. 3. Partiji so podrejeni tudi organi pravosodja — neodvisna sodišča ne obstajajo. Ta načela so neločljiva. Vsa tri so nujno potrebna za ohranitev in funkcioniranje sistema. Izvzemite eno od njih — in cel sistem se bo spremenil. Spremenil se bo do take mere, da bo takoj nehal biti totalitaren. Zaradi prvega načela našega vodstva ne volimo, ono pa nas ne sprašuje za naše mišljenje o vprašanjih, ki nas zadevajo. Vladajoča partija ne dovoljuje odkrito razglašati druge ideologije razen komunistične. Katoliško cerkev in sploh religijo trpi le prisiljeno, pod pritiskom vernikov. Manjka družbeni nadzor nad dejavnostjo partijskega aparata in državne ter gospodarske administracije. Niti vlada v celoti niti njeni posamezni člani pred ljudstvom ne odgovarjajo za svoje napake, celo za streljanje na stavkajoče delavce ne. Ekonomsko življenje dežele je podrejeno ideološkim dogmam, političnim rešitvam in samovolji partijskih fevdnih knezkov. Vzdrževanje ogromnega partijsko-vladnega aparata je tako drago, da zahteva eksploatacijo milijonov delovnih ljudi. Zaradi drugega načela so naši nacionalni interesi podrejeni interesom ZSSR; tako poteka stalna sovjetizacija poljske kulture. Na področju ideologije prinaša odvisnost od Moskve zamolčeva- nje poljskih tradicij boja za neodvisnost, falzifikacijo poljske zgodovine in ovire v sožitju z zahodnimi deželami, s katerimi smo tradicionalno povezani. Na političnem področju kremeljske rešitve opredeljujejo našo zunanjo politiko, vsiljujejo nam pakte in zveze, ne dovoljujejo zbliževanja z deželami EG S in s takimi ustanovami kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad. Na vojaškem področju moramo prenašati breme oboroževanja, kije nad našimi potrebami in pod kontrolo sovjetskih oficirjev. Namesto tega, da bi samostojno sklepali mirovne sporazume in pakte o nenapadanju, moramo podpirati avanturistično sovjetsko politiko v Aziji in Afriki. Na ekonomskem področju nam ZSSR po letu 1970 ni pustila izpeljati tako imenovane „velike ekonomske reforme" in nas prisiljuje podpirati njeno lastno zaostalo ekonomijo, ne da bi se zavzemala za vlaganja v našo ekonomijo. Trgovanje s ZSSR se opira na umeten kurz rublja, dobljenih viškov pa ne moremo izkoristiti za nakup konvertibilne valute. Načelo vazalne odvisnosti povezuje Poljsko z državo, ki je teoretsko bogata, toda dokraja administra- tivna in ekonomsko zaostala. Vso tveganost takega početja nam dokazuje primer nafte, katere dobave ZSSR ni zmožna izpolnje- vati. Tretje načelo se kaže v samovoljnem nameščanju in razrešitvi sodnikov s strani partijsko-vladnih oblasti in v pojavu pritiska na sodišča. Po potrebi razlagajo v duhu zakona vsiljene razsodbe, lažne obtožbe. Politične oblasti se vselej vmešavajo v dejavnost pravosodnih organov, ki zaradi tega postajajo instrument zastraše- vanja. Nihče nima zagotovila, da mu bo sodišče sodilo objektivno. To se še posebej nanaša na zadeve, ki so politično obravnane, tembolj, ker zakonski predpisi na tem področju pogosto oporekajo ustavi. Tako na primer ustava zagotavlja svobodo govora in mišljenja, zakon pa grozi z leti zapora zgolj za namero širjenja informacije, za katero oblasti menijo, da je škodljiva. V 60-ih in 70-ih letih so v nasprotju z ustavnimi zagotovili obsojali za kritiko, izrečeno v posameznih pismih na račun oblasti, za pisanje satiričnih verzov o Gomulki, za javne memorandume članom partije, za izročanje knjig, ki imajo za oblast škodljivo vsebino, v branje itn. Na tak način hoče režim preplašiti ljudi pred vsakršno samostojno idej no-politično aktivnostjo. Znatna večina Poljakov je globoko proti vsem tem trem načelom sistema, ki vlada v naši deželi, kajti hrepeni po demokratski, neodvisni, pravični očetnjavi. « Ravno tako pa je tudi mnogo takšnih - še posebej med člani partije in med ljudmi na administrativno-upravnih mestih, ki so le proti enemu ali dvema od teh načel. So takšni, ki menijo, da je združevanje politične in ekonomske oblasti v enih rokah škodljivo. Ločitev te oblasti, osvoboditev narodnega gospodarstva - recimo po vzoru Jugoslavije - od dogmatskega nadzora in političnega pritiska s strani partijskega aparata bi prinesla hiter ekonomski učinek. To dokazujejo rezultati delnih in boječih reform, sprejetih po krizah leta 1956 in 1970. Med člani centralnega partijskega vodstva, ki so najbolj zainteresi- rani za normalno funkcioniranje vsega narodnega gospodarstva, je zagotovo še posebej veliko privržencev fundamentalnih ekonom- skih reform. Le-ti spočetka ne bi sprejeli teh reform kot omejitev področja njihove lastne oblasti — narobe, reforme bi jih osvobodile stalne skrbi za preskrbo prebivalstva z najnujnejšimi produkti in blagi. Lahko domnevamo, da je večina uradnikov partijsko-vladnega aparata, ki zatira, v globini duše proti uradnemu hlapčevanju ZSSR. Nikomur ne more biti prijetna vloga namestnika sosednje velike države - tembolj, ker se notranji boj za oblast v Moskvi bolezensko odslikava tudi na tistih, ki upravljajo oblast v Varšavi. Ko so enkrat skusili okus oblasti, hočejo upravniki vladati sami, ne pa na tujem povodcu. Ko ZSSR vsiljuje rešitve, ki oporekajo poljskim nacionalnim interesom, na primer, ko ukazuje razvijati jeklarsko proizvodnjo, ne pa petrokemijo, dela odvečne skrbi tudi varšavski vladi. Četudi odvisnost od Kremlja ne ranjuje čustev nacionalnega dostojanstva - osebno lahko vzbuja ogorčenje in ponižanje. Na tak način bi celo ljudje, ki nimajo ničesar proti totalitarnemu sistemu upravljanja v Poljski, nedvomno dali pred- nost suverenemu totalitarizmu, podobnemu recimo romunskemu. Tretje načelo sistema - odvisna sodišča - mora vzbujati sovraštvo tudi med tistimi, ki si prizadevajo, da bi mu služili. Odvisnost organov pravosodja od aktualnih zahtev partijskih oblasti ie nevarna za vsakogar, ki zaradi tega ali onega vzroka pade v nemilost. Krivda ali nekrivda se lahko v primeru kakršnekoli „čistke" pokažeta kot malo pomembni: razsodba se ravna po potrebi trenutka. Neodvisnost sodišč bi zagotavljala vsaj ustreznost razsodbe storjenim prekrškom, ne pa rezultatom znotraj partijskih ISO bojev. Domnevamo lahko, da je znaten del ljudi, povezanih z oblastjo, proti tretjemu načelu sistema. Ravno tako, kot smo že rekli, so ta tri načela neločljiva. Brez monopola partijske oblasti ni mogoče ohranjati tako suženjske odvisnosti od ZSSR kot zdajle. Demokratsko izbrana vlada se lahko strinja z zvezo, toda ne z zvestim podložništvom in s falzifikacijo nacionalne zgodvine, zato da bi bila všeč sosedi. Ločitev politične in ekonomske oblasti bo pri vodenju dežele dovoljevala sodelovati tudi tistim ljudem, ki so neodvisni od partije. Ločitev bo družbi prinesla svobodo delovanja, trdnejše blagostanje in bo nedvomno pripeljala do demokratskih sprememb. Neodvisnost Poljske od ZSSR bo po svoji strani onemogočila partijski monopol nad oblastjo. Komunistični sistem nam je bil v letih 1944-45 vsiljen in obdržal se je le zaradi vojaškega vmešavanja ZSSR v prvem povojnem obdobju in zaradi vojaškega izsiljevanja, ki traja do naših dni. Takoj ko se bo ZSSR nehala vmešavati v notranje zadeve Poljske, se bo sistem vladanja moral spremeniti v skladu z voljo večine Poljakov. Totalitarizem povsem oporeka našim stoletnim tradicijam in navezanosti Poljakov na državljanske pravice. Razen tega si ZSSR ne more dovoliti preveč javnega, prepogoste- ga in pregrobega vmešavanja. Grožnja takšnega vmešavanja, na katero zastrašeni partijski voditelji pogosto zamegljeno spominjajo, ne bi držala Poljakov toliko let v pasivni ali sovražni poslušnosti, če ne bi bilo tretjega načela. Če ne bi bilo odvisnosti organov pravosodja od diktata oblasti, če ne bi bilo stalnega, molčečega zastraševanja prebivalstva z miličniškimi in ekonomskimi represi- jami, bi bil pritisk družbe premočan in preveč trdovraten, da bi se totalitarna ureditev ohranila v zdajšnji obliki. Tako je vsak, ki je proti uveljavljanju - čeprav le enega od temeljnih načel na Poljskem vladajočega sistema - v bistvu proti sistemu v celoti, čeravno se tega ne zaveda. Vsa tri načela odobravajo le nekateri, celo v partijsko-vladnem aparatu. Le nekateri so tako navezani na svoje privilegije, da so odločeni braniti monopol oblasti, ohranjati zvesto podložništvo kar se tiče Moskve in kršiti zakone. Le-ti niso nasprotniki - to so sovražniki. Ti so pripravljeni izdajati, streljati in mučiti. Naj mislijo, kako malo jih je! In naj mislijo na svoje sovjetske pokrovitelje! Toda če jih je tako malo, s kakšno zvijačo potem držijo naš narod v podrejenem položaju? Čeravno je ZSSR garant poljskega totalitarizma, se ta sistem drži še zato, ker ga pasivno podpirajo mnogi izmed tistih, ki so v duši proti njej. Oblast razpolaga z bogatim asortimanom kazni in nagrad in ljudje so pripravljeni sporazumevati se z njo. Okoristiš se z molkom, z vstopom v partijo, z izpolnitvijo ukaza, s ponavljanjem laži, z entuziazmom in pretiranim entuziazmom, s podporo, ki si jo izkazal prvemu in s škodo, ki si jo naredil drugemu - ali prvemu, vendar enkrat drugič. Omamljeni in sprijeni od sistema, pogosto pozabljamo, da ima vsaka milost oblasti za končni cilj popolno podreditev vsega ljudstva pogubnemu vplivu totalitarizma. Tisti, ki pojasnjujejo svojo pasivnost s prepričanjem, da ZSSR ne bo dovolila nikaršnih sprememb na Poljskem, imamo le delno prav. Sovjetski^ pritisk ima veliko vlogo, toda tudi on se spreminja in ni večen. Če bi si leta 1956 lahko dovolili odsloviti sovjetske „svetovalce" na čelu z obrambnim ministrom, potem nam v letih 1974-77, ko se je izboljšal mednarodni položaj, ne bi bilo treba zdrkniti na raven zvestega podložništva. Vsi mi, nasprotniki sistema, nepartijski in partijski, moramo bolj čutiti lastno moč. Zavedati se moramo, da sestavljamo odločujočo večino. Zavedati se, da so ljudje, popolnoma predani sistemu, v manjšini celo med uradniki in med vodstvom. Nedvomno je, da bi mnogi lahko igrah pozitivno vlogo v resnično demokratski Poljski. Prav tako se moramo zavedati, daje sistem mogoče spremeniti le tako, da se mu aktivno postavimo po robu z mislijo, delom, z zahtevami po svobodi in pravičnosti. Nasprotnik sistema, ki nikakor ne odkrije svojih stališč, postaja soudeleženec tega sistema. Problemski kolektiv Poljskega združenja privržencev neodvisnosti prevod: Božidar Kante idejna deklaracija konfederacije neodvisne Poljske Smo generacija, ki v generacijski kontinuiteti stopa na mesto prejšnje. Že več kot 200 let, že od barske konfederacije sem, narod tisočletne Rzeczpospolite bije boj za neodvisnost svoje države. Minilo je že skoraj 40 let, odkar je pod udarci hitlerjevske Nemčije in komunistične Rusije padla poljska država. Približuje se 35-a obletnica sramotnega jaltskega sporazuma, ko so zahodne države, v nasprotju s prej razglašenimi velikimi gesli mednarodne pravičnosti in demokracije, uzakonile zadnjo razdelitev Rzeczpospolite in podrejenost Poljske sovjetski hegemoniji. LR Poljska, ki jo totalno vodi PZDP, predstavlja sodobno formo uzakonjenega ruskega gospostva nad Poljsko. Danes se poljsko ljudstvo spet prebuja in vzravnava od suženjstva upognjen hrbet. Vstopamo v novo obdobje naše zgodovine. Od nas samih je najpoprej odvisno, kdaj bo Poljska neodvisna, poljsko ljudstvo pa je sposobno samostojno reševati svojo usodo. Zgodovin- ska tradicija Rzeczpospolite je bila, da se ljudstvo v odločilnem trenutku dvigne v obrambo svojih pravic in domovine. Ustanovitev Konfederacije neodvisne Poljske je odgovor na rokavico, ki jo Poljakom meče epoha. Pojavljajoča se možnost ustanovitve ne- odvisne in demokratične tretje Rzeczpospolite ne more iti po zlu. Edina pot, ki pelje k temu cilju, je likvidacija sovjetskega gospostva, likvidacija oblasti PZDP. Konfederacija neodvisne Poljske združuje dejanja in prizadeva- nja, ki so namerjena na dosego neodvisnosti. Združuje skupine, različne glede ideoloških, ekonomskih in političnih nazorov, toda zveste višjemu cilju neodvisnosti. Predstavlja središče kristalizacije sodobnega gibanja za neodvisnost. Namerjena je na združitev vseh tistih, ki jim je drago splošno prepričanje, da: 1. je neodvisna Rzeczpospolita edina oblika, ki v sodobnem svetu zagotavlja nujno potreben obstoj, možnost razvoja, pa tudi udejanjanje nacionalnih in osebnih teženj Poljakov; 2. ustanovitev Rzeczpospolite lahko temelji le na izpolnitvi načela samoodločbe nacije in je predvsem odvisna od volje in dejavnosti Poljakov; 3. je samoodločba nacije v svobodnem izrazu volje naroda, oziroma: - mednarodne suverenosti države, - družbene in državne ureditve, - oblasti, ki vodi državo; 4. so osnova splošne demokratične ureditve neomajne človekove in državljanske pravice, vzajemno spoštovanje, spoštovanje pravic drugih ljudi; da se splošna demokratična ureditev izraža v oblikovanju državne uprave zgolj na temelju družbenega mandata zaupanja in tudi v dejavnosti teh oblasti v točno določenih mejah določenega mandata ter dokler uživajo družbeno zaupanje; 5. nujna potreba po zagotovitvi družbene pravičnosti in dejanske enakosti vseh državljanov zahteva sodelovanje delovnih ljudi pri vodenju narodnega gospodarstva in splošno kontrolo splošne lastnine - ob priznanju vloge gospodarstva na področju koordina- cije in praktičnega delovanja; 6. je pogoj pravilnega funkcioniranja Rzeczpospolite, blaginje ljudstva in vsakega državljana izpolnitev za vseh enakih obveznosti do sebe, do drugih ljudi, do bratskih narodov, s katerimi nas druži zgodovina in skupna eksistenca na tej zemlji, do Rzeczpospolite in do človeštva; da se čut dolžnosti izraža v služenju višjim idealom, 157 ki nas razsvetljujejo, in domovini; to služenje pa oblikuje tako samoodrekanje kot požrtvovalnost; 7. izoblikovana zgodovinska nacionalna enotnost, ki združuje pretekle, sedanje in prihodnje generacije Poljakov,množi družbene sile, toda v njegovih okvirih se udejanjajo tudi težnje posameznih članov družbe ; da se je nacionalna zavest Poljakov izoblikovala v več kot tisočletnem procesu razvoja družbe in države, kjer se je v dobrih in slabih dneh čutilo prisotnost katoliške cerkve; da so neodtujljive črte te zavesti: — prepričanje, da je država-Rzeczpospolita-splošna last vseh državljanov, — pojmovanje, da je nacionalno samo po žrtvovanj e v imenu višjih ciljev, ki so skupni za vse Poljake, nujno potrebno, — predanost svetu vrednosti, ki jih je zgradil katolicizem, in načelom krščanske morale; 8. iz naše preteklosti in nacionalnih tradicij izvira čut splošne odgovornosti za svobodo in blagostanje bratskih narodov, s katerimi nas je združila zgodovina in ki imajo pravico, da rešujejo svojo usodo z samoodločbo; 9. je Čast ljudstva in Rzeczpospolita splošna vrednota in splošna dolžnost vseh državljanov; 10. Rzeczpospolita, skupna last in potreba vseh državljanov, lahko pripada samo njim - delujoč v njenih interesih, služimo človeštvu. Dejavnost Konfederacije neodvisne Poljske, skupin, ki spadajo v njen sestav, in vseh članov Konfederacije temelji na zgoraj naštetih osnovnih načelih. Konfederacija je odprta za vse, ki priznavajo ta načela. Vsaka skupina, ki spada v Konfederacijo, določa v lastnem programu bolj podrobne cilje. Razglašujoč KONFEDERACIJO NEODVISNE POLJSKE, pozivamo vse Poljake v domovini in zunaj nje, da se združijo v služenju skupni stvari na blagor svobode in neodvisnosti. prevod: Božidar Kante Študentski komite solidarnosti: Načela in cilji neodvisnega študentskega gibanja, 25. maj 1977 Študentski komite solidarnosti ni organizacija. Naše dejanje ima značaj širokega družbenega gibanja, katerega cilj je nadzor nad oblikami in osnovnimi načeli izpolnjevanja pravic (le-te pripadajo vsakomur v skladu z ustavo in drugimi pravnimi normami), veljavnih v naši deželi, še posebej pravic študentov. Ta nadzor je nravstvena pravica in dolžnost vsakega od nas. Študentski komite solidarnosti ne uvaja formalnega članstva za osebe, ki želijo z njim sodelovati. Nastal je na samoraslo pobudo študentov. Predstavniki Študentskega komiteja solidarnosti nimajo nikakrš- nih formalno-pravnih pooblastil glede študentov in - še posebej - ne nastopajo kot vodstveni organ. Obstoj predstavnikov izvira iz nuje, da se koordinirajo predlogi in inciative, ki izhajajo iz vrst vseh študentov kot celote. Študentski komite solidarnosti ni v nasprotju z zakonom o društvih in deluje v popolnem soglasju z duhom besedila na 84. strani ustave LR Poljske in 22. strani Mednarodne listine o državljanskih in političnih pravicah, ki so jo oblasti naše dežele ratificirale 3. marca 1977. Le-ta se glasi: „Vsak človek ima pravico do svobode združevanja z drugimi, vključno s pravico do ustanavljanja sindikatov in vključevanja v le-te zaradi zaščite svojih interesov." (str. 22, pr. 1) Študentski komite solidarnosti meni, da je kritična analiza statuta in oblik dejavnosti Socialistične zveze poljskih študentov (SZPŠ), upravičena in smotrna. Naša kritika temelji na naslednjem: SZPŠ je organizacija, ki v svojem programu združuje funkcije, ki so v družbenem življenju naše dežele razdeljene med politične partije in sindikate. Na tak način predstavlja SZPŠ interese vseh študent- skih okolij in je hkrati politična organizacija, ki od svojih članov zahteva sprejetje določenega svetovnega nazora in politične orien- tacije. S samim tem si SZPS prilašča pravico, da predstavlja tudi vse tiste, ki iz različnih vzrokov (na primer zaradi drugačnega svetovnega nazora ali religiozne pripadnosti) ne soglašajo z njenimi ideološkimi načeli. Izhajajoč iz pr. 7, str. 14, Ustave LR Poljske, lahko ugotovimo, da je dejavnost, s katero se ukvarja ta organiza- cija na kakršnemkoli področju (znanstvenem, kulturnem in pod.), podrejena predvsem strogo določeni ideološki orientaciji, kar ne more pripomoči k svobodnemu razvoju ustvarjalnega okolja. Posledica teh prvotnih postavk je „dvojna miselnost" članov SZPŠ, o čemer priča njihova podpora različnim dejanjem študentskega občinstva, ob katerih je organizacija izbrala politiko molka (na primer pismo sejmu o amnestiji obsojenih po dogodkih 25. junija 1976; izjava ob obveznem plačilu jamščine s strani prebivalcev študentskih domov; pismo glavni upravi SZPŠ ob tezah za drugi kongres SZPŠ). Socialistična zveza poljskih študentov je odvisna od drugih organizacij ali družbenih institucij (str. 1, pr. 2, str. 2) in tako nima možnosti, da bi izpolnjevala svojo statutarno dolžnost predstavljati interese študentske mladine pred temi organizacijami (str. 3, pr. 2 statuta) ter dejansko ni sposobna nastopiti kot glasnik in zaščitnik študentskih pravic pred sklepi visokošolske administracije, kajti za udejanjenje teh funkcij je nujno potrebna neodvisna organizacija. \ Osnovi praktične dejavnosti SZPŠ je v bistvu načelo centralizma, ki ustvarja majhno zamenljivost vodilnih kadrov in povzroča z njihove strani določen odnos do običajnih članov SZPŠ. Pojav takšne elite poglablja prepad med vodstvom SZPŠ in študentskimi množicami. Odtod izvira nujna potreba po ustanovitvi širokega neodvisnega študentskega gibanja, odprtega za vse, ne glede na svetovni nazor in politično orientacijo. Tako gibanje bi lahko postalo platforma za splošno diskusijo znotraj vse študentske množice, lahko bi postavilo svoje predstavnike, ki bi ščitili realne interese študentov. Za konstruktivne spremembe v šolah se mora bojevati avtonomna organizacija, h katere ustanovitvi bo pripomo- gel tudi Študentski komite solidarnosti. Dozorela je nujna potreba po udejanjenju globokih sprememb, ki vodijo k demokratizaciji življenja znotraj šol in k zagotovitvi realnih možnosti, pri katerih bi lahko večina vplivala na učne programe, da bi ustrezali duhu str. 26. pr. 2 Splošne deklaracije o človekovih pravicah: „Izobraževanje mora biti usmerjeno k popolnemu razvoju človekove osebnosti in k povečanemu spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svobod .. ." Avtonomijo šole kot družbene institucije in znanstvenega združenja lahko udejanimo le ob avtonomiji študentskega življenja, potem ko smo položili temelje za normalno dejavnost visokih šol. Študentsko gibanje se ne more omejiti zgolj na življenjske probleme študenstva. Naš položaj je pogojen s stanjem družbe kot celote, na katero bomo lahko vplivali le v primeru, če bomo odvrgli organizacijsko-institucionalno odvisnost. Zato moramo biti najbolj pozorni na izpolnjevanje pravic vsakega državljana, zagotovljenih v ustavi LR Poljske, pa tudi v Deklaraciji o državljanskih in političnih pravicah. V sedanjem času je za nas še posebej pomembna 19. str. Deklaracije, na katero bi želeli opozoriti: „Vsak človek ima pravico do svobode združevanja z drugimi, vključno s pravico do ustanavljanja sindikatov in vključevanja v le-te zaradi zaščite svoj ili interesov." (str. 22. pr. 1) Ni mogoče kršiti teh fundamentalnih načel, ne da bi s tem uničevali najbolj življenjskih interesov naroda. Krakov л5 maja 1977 Študentski komite solidarnosti prevod: Božidar Kante 152 Izjava varšavskega študentskega komiteja solidarnosti, 15. maj 1979 Varšava, 15. maja 1979 (...) Varšavski študentski komite solidarnosti šteje za svojo dolžnost, da informira študentsko javnost varšavske univerze o predlaganih popravkih in dopolnitvah univerzitetnega statuta. Po pravici pripominjamo, da so univerzitetne oblasti objavile spisek popravkov, toda le v 400 izvodih, se pravi praktično ni dostopen ne le študentom, temveč tudi večjemu delu znanstvenih šodelavcev - ravno te pa pravilnik statuta najbolj zadeva. Navajamo nekatere formulacije tega spiska: „Po 2. str. je treba dodati str. 2a, kije takole formulirana: 2a - Poljska združena delavska partija s svojo spodbujajočo, mobilizira- jočo in nadzorno dejavnostjo udejanja na univerzi politično vodstvo. PZDP še posebej skrbi za ustreznost visokošolskih dejavnosti s programom socialističnega razvoja dežele. Str. 4: Predstavništvo študentske mladine je Socialistična zveza poljskih študentov. SZPŠ kot nosilec teženj in interesov študentstva in mlajšega predavateljskega sestava sodeluje v vzgoji in pri izpolnjeva- nju vseh nalog šole. Str. 17, pr. 5: Rektor odgovarja za zagotovitev reda in izpolnjevanje zakona na območju univerze. V zvezi s tem je rektor pooblaščen, da da pregledati, odpravi.ali razveljavi sklepe kakršnegakoli univerzitetnega organa, če so le-ti v protislovju z zakonom, načeli vsakdanjega življenja ali ne ustrezajo osnovnim nalogam univerze. Str. 33 kaže naslednjo podobo: str. 33, pr. 1: Dejavnost dekana še posebej vključuje: 1) vodenje vzgojnega procesa in vodenje izobraževanja mladine na ravni fakultete, ki se uresničuje z upoštevanjem najnovejših znanstvenih dosežkov, in to v socialističnem, patriotskem in internacionalnem duhu." Menimo, da bi uvajanje teh formulacij v statut varšavske univerze pomenilo dokončno uničenje ostankov univerzitetne avtonomije in teptanje načela svobode znanosti. Znanstveno raziskovanje se razvija svobodno in ustvarjalno le tedaj, kadar ni podvrženo ideološkemu pritisku, kadar je njegov edini cilj težnja k resnici. Oblasti LR Poljske hočejo pred javnostjo skriti realno sliko položaja, v katerem se nahaja naša dežela. Družbene in humani- stične znanosti so glavna tarča političnih omejitev. Če bo takšna oblika stvari uzakonjena s statutom varšavske univerze, bo to konec vsakršne svobode znanstvenega raziskovanja. V kolikor se v projektu govori tudi o „nadzorni vlogi PZDP", se lahko bojimo, da so oblasti namenjene uzakoniti stanje, v katerem bo visoko šolstvo postalo instrument apologije partijske doktrine. prevod: Božidar Kante Viaria Smola: Etika mlade poljske generacije V sociološki literaturi se uporablja pojem generacija" v različnih pomenih. Temeljni materiali primerjalnih analiz dajejo vtis. da sprejemajo tisti pojem generacije, za katerega je najvažnejši razločevalni kriterij starost. V poljskih socioloških raziskavah je ..mladina" različno definirana, vendar so bili poskusi raziskav največkrat opravljeni med osebami, starimi od 15 do 29 let. Bilo je običajno, da se je s tridesetim letom končalo obdobje priprav na prevzem raznovrstnih družbenih vlog, človek je bil označen za odraslega inje bil polno udeležen v družbenem življenju. Sprejetje tega generacijskega konccpta ni odločilno za ahistoričnost razumevanja. Ker je analiza omejena na raziskave, ki so bile narejene v letih od 1971 do 1973. bomo imeli praktično tu opraviti z ljudmi, ki so se rodili med vojno ali po njej. ki so torej preživeli svoje otroštvo in mladost v ustavnih in družbenih pogojih ljudske Poljske. Domnevati gre torej, da ima po starosti izbrana skupina določeno skupno zgodovinsko izkustvo, da torej v določeni meri tudi v zgodovinskem smislu predstavlja generacijo. Izbira ravno teh in ne kakih drugih raziskav temelji na treh kritenjih: 1.) problematika raziskav se v glavnem osredotoča na vrednostni sistemski ga priznava mladina: 2.) raziskave so bile narejene več ali manj v istem časovnem obdobju, tj. v letih od 1971 do 1973; 3:) raziskave so bile izpeljane pred razmeroma kratkim časom, domnevati je torej mogoče, da rezultati še niso toliko zastareli, da ne- bi bilo možno na njihovi osnovi formulirati hipotez o današnji mladini. Hierarhija vrednot in osebnih vzorov Na špico raziskovalnih problemov stopa problematika, povezana s splošno hierarhijo vrednot. Kot vrednoto označujemo, v skladu s tu sprejeto psihološko koncepcijo vrednot, predmete človeških želja (pozitivne in negativne); tem predmetom ustrezajo določena človekova notranja stanja (sprejemanje zavračanje). Z vrednotami povezani doživljaji lahko dobijo obvezujoč /načaj. kar pa ni nujno. Analiza rezultatov, ki so jih dale raziskave splošne vrednostne hierarhije, odpre množico problemov, ker se v raziskavah uporabljajo različni pokazatelji. Razlike ne nastanejo samo v formuliranju istih vprašanj, temveč tudi v kategorizaciji odgovorov, kakor tudi v različnem številu možnih odgovorov. Vsako vprašanje pokazateljev sugerira izbiro po drugačnem kriteriju. Če je govor o vrednotah, ki dajejo smisel človeškemu življenju, postavljamo problem skorajda na teoretično raven; treba je računati s tem, da bodo vprašani govorili bolj o tem, kar je po njihovem mnenju splošno cenjeno, kot pa o tem, kar je zanje same najbolj pomembno. Jasna je razen tega tudi teža vprašanj, ki so „na sebi in za sebe" vrednostna. Njihov instrumentalni značaj je manj važen. Lahko se zgodi, da imajo na tem področju izbrane vrednote za anketirane prazničen značaj in se manj nanašajo na vsakdan. Z nedvoumno sakralnimi vrednotami imamo opraviti v vprašanjih o stvareh, /.a katere je vredno žrtvovati življenje. Če sprašujemo po življenjskih ciljih, katerih uresničitev je pomembna ali nepomembna za osebno srečo, potem sugeriramo, da gre tu za vrednote instrumentalnega značaja, in sicer izbrane v misli na določen cilj. Vprašanje po prihodnjih namenih vodi k temu, da se pozornost osredotoči na realne cilje, če pa. nasprotno, sprašujemo po ciljih, ki se nahajajo . v neposredni bližini globokih, čeprav skritih prizadevanj", potem napeljujemo k temu, da vprašani skorajda ne upošteva dejanskosti in njenih omejitev, ki se mu vsiljujejo. Odgovor na vprašanje o težavah in skrbòh. ki jih občutijo mladi, je v neki meri izraz prepričanja anketiranih o dejanskem stanju, v katerem so se znašli, v določeni meri pa projekcija lastnih aktualnih doživetij. Če naj anketirani pove, česa ga je v življenju največkrat strah, potem vplivajo na izbiro odgovora tako aktualni pritiski in nezadovoljene potrebe, kakor tudi trajna duševna razpoloženja. V letih 1071 do 1973 so bila po/.vedovanja o temah, ki nas zanimajo, izpeljana v vsepoljskem obsegu. B. Golebiowski, za njim pa K. Kicinski in J. Kurczewski, so zajeli mlade v starosti od 16 do 29 let. Kljub različnim pokazateljem so si bili končni izidi teh poizvedovanj zelo podohni. Možno je, da anketiranim vsebina vprašanj ni bila najbolj podrobno razložena in se niso poglobili v 753 možne odgovore, toda intuitivno so dojeli bistveno. Hierarhija najvišjih vrednot in hierarhija bojazni se medsebojno ujemata: bojazni se v glavnem osredotočajo na visoko cenjene vrednote. Ravno tako korespondirata izbira najpomembnejših osrečevalnih dobrin in izbira ciljev. Načrti za prihodnost in težave, ki jih po mnenju anketiranih danes doživlja mladina, predstavljajo prav tako usedlino istih splošnih preferenc. Primerjalna analiza rezultatov obeh raziskav, v kateri upoštevamo vsebovane vplive tako v formuliranju vprašanj kot odgovorov, in tudi okoliščina, da določene vrednote ohranijo ali pa spremenijo svojo pozicijo pri prehodu večjega števila izbirnih odgovorov na neko zelo pomembno vprašanje, vodita k tej formulaciji: anketiranim mladim ljudem je najdragocenejše lastno zdravje in druge sorodne vrednote, med katerimi nedvomno zavzema prvo mesto srečno družinsko življenje, sledita pa mu velika obojestranska ljubezen in prijateljstvo (zadnje bolj kot vrednota, ki daje življenju smisel, kakor pa kot pogoj ljubezni). Naslednje mesto v hierarhiji zavzemata premožnost in zanimivo delo, pri čemer ¿e zdi, da je premožnost bolj cenjena. Za takšno interpretacijo govori dejstvo, daje med pogoji za srečo premožnost omenjena pogosteje kot zanimivo delo; nasprotno zavzema delo med vrednotami, ki dajejo življenju smisel, višjo pozicijo le pri neomejenem številu možnih odgovorov; pri izbiri najvišjih vrednot se uvršča delo nekoliko nižje kot premožnost. Poleg tega stoji uboštvo v hierarhiji negativnih vrednot zelo visoko — enako pa tudi med bojaznimi v zvezi z lastnim, kakor tudi v zvezi z življenjem drugih v ožjem osebnem krogu. Občutek družbene koristnosti zavzema drugo mesto v hierarhiji vrednot, ki dajejo smisel življenju (tako pri neomejenem številu odgovorov kot pri omejitvi na en sam odgovor), toda za to, da bi postali srečni, se anketiranim ta občutek ne zdi nujno potreben in se pomakne daleč nazaj, ravno tako kot prijateljstvo. Ko gre za realizacijo nekega vzorca za srečno življenje, prevladuje zavest, da niso nikomur storili krivice, nad potrebo po pozitivnem delovanju nasproti drugim ljudem. Ce povzamemo: vrednostni svet mlade generacije obsega zdravje bližnjih ljudi; družinsko življenje, v katerem vladata ljubezen in harmonija; delo, ki daje zadoščenje, predvsem pa prinaša dohodke, ki dopuščajo zadovoljno in mirno življenje, k čemur pa spada tudi čista vest. Zdi se, da so krog prijateljev kakor tudi družbeni pogoji zaželjena dopolnitev teh življenjskih idealov, vendar niso ravno v veliki meri šteti k najvišjim vrednotam (anketirani so jih skoraj , enako pogosto izbrali, kot zavrnili). Analiza splošne vrednostne hierarhije dopušča trditev, da imajo mladi delo prav tako za samostojno vrednoto, kakor mu pripisujejo tudi instrumentalni značaj. Proti tezi, da med anketiranimi mladimi ljudmi prevladuje instrumentalno vrednotenje dela, govori to, da je razmeroma malo popularen vzor človeka, za katerega predstavlja delo življenjsko vsebino, ter ravno tako pičel procent - okrog 8 % — oseb, ki se imajo za poklicane opravljati svoje delo - v primerjavi z okrog 57 % tistih, ki trdijo, daje delo zanje v prvi vrsti način, kako zaslužiti denar, čisto preprosto življenjska nujnost:da, celo neprijetno breme. Nenavaden fenomen sui generis je videti v tem. da šolajoča se mladina daleč višje vrednoti delo. kakor mladi ljudje, ki so že v delovnem procesu. Odnos do višjih vrednot je bil predmet vprašanja o presojanju ravnanja človeka, ki svoje življenje zastavi v obrambo drugih ogroženih vrednot. Izkazalo se je, da približno vsaka deseta oseba ne odobrava žrtvovanja življenja v nobeni situaciji, kar lahko posredno kaže na to. da življenje kot tako tem osebam predstavlja najvišjo vrednoto. Nagibanje k negativni presoji žrtvovanja je nekoliko pogostejše pri mlajših letnikih, kar se ne sklada le z objektivnimi slutnjami, temveč tudi ne z dejstvom, da so v tej življenjski starosti biološke vrednote sorazmerno manj cenjene. , Vprašani so se najpogosteje izrekli za to, da bi zastavili življenje za domovino, potem pa za človeštvo in za to, da bi rešili življenje ( kakemu zelo bližnjemu človeku. Kot kaže. ie navezanost na sorodne vrednote tako visoka, da so vprašanim dovoljšnja osnova za popolno žrtvovanje samega sebe. Manj pogosto sta omenjena obramba lastnega dostojanstva ter kakšne velike ideje, kakor tudi rešitev velikega števila ljudi. Najmanjšo potrditev je doživelo žrtvovanje lastnega življenja za rešitev življenja enega samega tujega človeka; veijetno so vprašani gledali na zamenjavo enega življenja za drugo kot na nekaj, kar se „ne splača". K posebni moralni klimi neke skupine ne sodijo samo vrednote, ki jih skupina najbolj priznava, ampak tudi vrednote in njim ustrezajoča področja delovanja, od katerih v splošnem odstopa. Zaradi tega je vredno opazovati tudi vrednote, ki jih mladina najbolj poredko izbere ali pa jih celo zavrača kot nezaželjene. Če gre za izkustvo občutka za smisel življenja, prispevata k le-temu po mnenju vprašanih v najmanjši meri vera v neko veliko idejo in „izobilje vtisov, pa naj bo tudi za ceno nesprejemljivosti"; iz te perspektive imajo majhen pomen tudi: izražanje lastne individualitete, globlja religiozna vera, delovanje za izbrani cilj, ki naj pusti za sabo neizbrisno sled, mirno življenje brez presenečenj. Za osebno srečo je videti nepomembno: imeti moč nad drugimi ljudmi, spremenljivo življenje, polno pustolovščin in tveganja, veliko prostega časa za zabavo, možnost vplivanja na nacionalne in državne zadeve, neodvisnost od nazorov in neobvezujoči načini vedenja, „poklicni uspehi, napredovanja in pozicije". Kakor vse kaže, opozarja neznatna popularnost zgoraj omenjenih ciljev med anketirano mladino na majhno potrebo po izživetju lastne osebnosti, na odpor do angažiranja v izvenosebnih vprašanjih in na strah pred tveganjem. Izjema je „mirno življenje brez presenečenj", toda pičlo pritrjevanje tej vrednoti se zdi popolnoma razumljivo, če upoštevamo starost anketiranih. Težko se je spustiti v podrobno analizo povezav med različnimi variablami v obeh raziskavah. Na splošno je mogoče reči, da ima starost le omejen vpliv na občo hierarhijo priznanih vrednot. Odvisnosti, ki so prišle na dan. potrjujejo, da poteka sprejemanje intuitivno. V skupini najmlajših je opazna majhna skrb za lastno zdravje, toda tudi nizko vrednotenje družinske sreče: v skupini starejših je bolj poredko cenjeno izoblikovanje lastne individualitete, najpogosteje pa mirno življenje brez presenečenj. Z rastočo starostjo raste interes za izobrazbo. Vpliv spola je mogoče opaziti le pri dveh vrednotah, ki sta pogoj za srečo: moški dajo več kot ženske na visoke dohodke, nasprotno pa ženske veliko bolj pogosto kot moški izberejo ljubezen. Tudi kraj bivanja v zelo majhni meri vpliva na diferenciacijo določenih vrednot. „Ljubezen" navajajo razmeroma pogosteje v majhnih mestih kot v velikih (preko 100.000 prebivalcev), „čisto vest" omenjajo najbolj često na deželi. Najpomembnejše razlike se kažejo med skupino mladih, ki ne delajo in se ne učijo več. in med vsemi drugimi skupinami oseb; v tej skupini cenijo veliko bolj urejeno družinsko življenje in visoke dohodke ter opazno manj občutek koristnosti družbi in človeško spoštovanje. Mladina, ki se uči. ceni delo višje kot mladina, ki dela, o čemer smo že govorili. Ugotovljena izbira je v zelo tesni odvisnosti od omike in izobrazbe očeta, ne pa od lastne. Mogoče je domnevati, da imata omika in izobrazba očeta posreden vpliv na vrsto drugih elementov obče življenjske situacije, na elemente, ki so pomembni za izoblikovanje in za upanja v zvezi s prihodnostjo. To domnevo potrjuje določena korelacija med priznavanim! vrednotami in ekonomsko situacijo v družini anketiranega (pri čemer je ta situacija v veliki meri določena z izobrazbo družinskega poglavarja). Lahko bi povzeli, da je vrednostni svet anketiranih mladih ljudi v visoki meri uniformen. V luči gornjih ugotovitev primerjava med rezultati raziskav na podlagi vsepoljskih reprezentativnih anket med mladimi in rezultati raziskav med učenci gimnazij v Varšavi in Kielcah očitno ni tako tvegana, kot bi lahko pričakovali. Te zadnje raziskave je v letih 1972/73 vodil S. Nowak. Pri tem seje opiral na reprezentativne vzorce učencev četrtih razredov gimnazij (splošnih in tehničnih) v Kielcah in Varšavi. Izobrazba anketiranih staršev je razmeroma višja kot splošna izobrazba na Poljskem. 7S% Anketiranim gimnazijcem in njihovim staršem so bila postavljena vprašanja o „ciljih, ki so najbližje globokim, čeprav skritim željam". Starši so bili dodatno vprašani po ciljih, ki sijih najbolj želijo za svoje otroke. Dogovorjeno je bilo, da naj ima vsako drugo vprašanje vsebino, ki jo prenaša, tj. posreduje otrokom vzgojni proces — in naj bo teh vprašanj veliko več kot tistih, ki zadevajo posamezne napore in aspiracije. Kot se je izkazalo, je hierarhija vrednot, ki jo priznavajo gimnazijci iz Varšave in Kielc, podobna hierarhiji, ki sojo pokazale vsepoljske raziskave; na vrhu se nahajajo prisvojene vrednote: obojestranska ljubezen in srečno družinsko življenje, kakor tudi življenje v krogu prijateljev (ta zadnja kategorija je, kakor se zdi, tu dosti bolj popularna kot med celotnim prebivalstvom). Ker v seznamu možnih odgovorov zdravje ni bilo omenjeno, ni mogoče potegniti primerjave med odnosoma obeh delov prebivalstva do te vrednote. Ko gre za druge neprimerljive vrednote, se razvrstitve oblikujejo podobno. Nadalje je v vrstnem redu, a tudi zelo visoko, uvrščeno zanimivo delo, pri čemer mladi iz Kielc približno ravno tako pogosto omenjajo primeren položaj v poklicu. Naslednji, ne toliko popularni cilji : občutek družbene koristnosti in človeško spoštovanje, pa tudi (drugače kot med celotnim prebivalstvom) ..življenje, polno vtisov, četudi povezano s tveganjem" (ki ga varšavska mladina ceni mnogo višje kot mladina iz Kielc). Na najnižjih klinih lestvice se nahajajo vrednote, ki so blizu tistim, ki so dosegle majhno popularnost tudi v spredaj omenjenih raziskavah, in sicer: visok položaj v politiki in vpliv na oblikovanje družbenih in političnih zadev, uresničevanje pomembnih moralnih idealov, vodilni položaj v poklicnem življenju in velika možnost odločanja, uspeh in slava v poklicu, v znanosti ali umetnosti, uresničevanje idealnih in družbenih prizadevanj v skladu z lastnimi prepričanji. Če preskočimo določene razlike v vrednostnih sistemih staršev iz Kielc in staršev iz Varšave (v Kielcah je več elementov, ki ustrezajo vzoru ti. urejenega človeka, v Varšavi večja odstopanja od tega vzora), potem moramo poudariti, da obstaja med razvrstitvami, ki izhajajo iz odgovorov, zelo visoka skladnost. Primerjava vrednostne hierarhije staršev iz obeh mest z vrednostno hierarhijo njihovih otrok kaže visoko stopnjo ujemanja; to ujemanje je večje, kadar gre za cilje, ki jim starši sami dajejo prednost, kot pa kadar izbirajo cilje svojim otrokom, torej cilje, ki jim jih, kot je mogoče domnevati, posredujejo v procesu socializacije. Če primerjamo vrednostno hierarhijo staršev in otrok, potem vidimo, da obe generaciji višje cenita osebne vrednote stabilnega značaja, kot pa statusne vrednote, ki so povezane s položajem v družbi, ali vrednote, ki so povezane z oblikovanjem lastne osebnosti. Analiza življenjskih vzorov, ki jih priznavata generaciji, kaže, da so mladini važnejše psihološke vrednote, vrednote kot ljubezen, prijateljstvo ali zadovoljstvo pri delu; nasprotno generacija staršev močneje poudarja osebne in družbene vrednote. Na splošno moramo reči, da skala na prehodu med generacijama zaznamuje oslabitev upanj v zvezi s prihodnostjo, ter da močneje bije v oči tendenca h koncentraciji pozornosti na osebno življenje. Nenavadno zanimiv rezultat omenjene raziskave je ugotovitev, da pomembne podobnosti med generacijama niso učinek posredovánja vrednot staršev otrokom v teku vzgojnega procesa. Izkazalo se je namreč, da je zveza med vrednotami, ki jih priznavajo otroci in njihovi starši, izmerjena glede na intelektualni nivo znotraj družine, največkrat neznatna; pozitivna odvisnost (zelo šibka) je ugotovljena le pri takih vrednotah, kot je primerno poklicno delo, ugoden materialni položaj, kakor tudi sodelovanje v kulturnem razvoju. Ko je avtor to ugotovil, gaje to napotilo k formulaciji naslednje hipoteze: vzrok za uniformnost vrednostnih sistemov staršev in otrok gre iskati v neki. trenutno težko opisljivi, družbeni klimi, ki podobno vpliva na obe generaciji. Hipotezo o v določenem smislu univerzalnem karakterju vrednostnih sistemov, priznanih v naši deželi, potrjujejo tudi rezultati dela T. Kocowskega. Raziskavo je naredil leta 1974; zajel je 1000 oseb reprezentativnega vzorca izmed prebivalcev Wroclawa (Breslau), starih 18 let in več. V raziskavah je upošteval samo osebne vrednote, zunajosebne vrednote je pri tem namenoma izključil. Katere vrednote imajo prednost, je ugotavljal s tehniko parnih od- govorov. V hierarhiji najvišje cenjenih vrednot se je na vrhu znašla sreča otrok in za njo lastno zdravje (nekoliko manj opazna je ta prednost pri osebah v starosti od 18 do 29 let; prav tako je manj opazna pri moških kot pri ženskah) ter spoštovanje, ki ga izkazuje okolica. Pogostost odgovorov za zgornje vrednote ni diferencirana (z izjemo zdravja) glede na spol, starost in izobraženost anketiranih. Osebni vzori igrajo pomembno vlogo v kulturnem oblikovanju vsake družbene skupine. Gotovo je oblikovanje teh vzorov v veliki meri odvisno od vrednot, kijih anketirana skupina posebno ceni. Osebnim vzorom, ki so pripadnikom neke dane skupine predmet posnemanja, lahko ustrezajo konkretne, resnične ali fiktivne podobe, lahko pa so tudi povsem brez individualnih potez, čisto preprosto zbirka zaželjenih ali priporočljivih lastnosti. Med celoto lastnosti, ki jih pripadniki neke skupine posnemajo, in vrednotami, ki jih poskušajo realizirati, se vzpostavi vzajemna povezanost. Brez poznavanja osebnih vzorov je komajda mogoče dojeti kulturo, iz katere le-ti izhajajo; brez poznavanja kulture ni mogoče razumeti vzorov, ki jih le-ta neguje. Na žalost raziskave med mladimi le v majhni meri prispevajo k osvetlitvi vprašanj, ki so povezana z osebnimi vzori. Vsaka teh raziskav uporabi vprašanja drugače. Na izbiro je dana razvrstitvena lista različnih vprašanj ali pa so vprašanja odprta. Zato obdelave obeh vsepoljskih raziskav ne vsebujejo nobene podrobne analize, ki bi bila povezana s temi vprašanji, raziskave med gimnazijci pa so se ukvarjale zgolj s faktorji okolja in ne z izobrazbo staršev. K. Kicinski in J. Kurczewski sta v raziskavah spraševala, katere ljudi bi anketirani radi imeli v svoji bližini, s katerimi lastnostmi naj bi se ti ljudje odlikovali. Kakor je bilo mogoče predvidevati, so anketirani izrazili željo, da bi imeli opraviti predvsem z ljudmi, v katerih bližini se dobro počutijo; omenjali so torej lastnosti kot vljudnost, pripravljenost pomagati, zanesljivost, in naprej po vrstnem redu delavnost, poštenost, odkritosrčnost in prizanesljivost (to so podatki iz neobjavljenih materialov). B. Golebiowski je v raziskavah spraševal, katere lastnosti so pri ljudeh najbolj cenjene. Na splošno je bilo vprašanje formulirano kakor prej navedena, vendar je sugeriralo bolj izbiro lastnosti, ki bi jih človek priporočal drugim, kot pa lastnosti, za katere bi si sam prizadeval. .Pravičnost" je brez konkurence zavzela prvo mesto. Zaradi nejasnosti in večpomenskosti tega pojma si ni mogoče prav predstavljati, kaj so vprašani konkretno imeli v mislih. Lahko bi tvegali hipotezo, da gre vzrok za veliko popularnost te lastnosti iskati v primanjkljaju, ki ga na tem področju opaža mladina. Potrditev te hipoteze nudi odgovor na vprašanje, ali se v naši družbi ljudje vedejo eden do drugega nepravično: le pičlih 7 % anketiranih je izbralo odgovor , bolj poredko" ali ,,zelo poredko". Naslednja mesta so v hierarhiji cenjenih lastnosti zavzele: poštenost, delavnost, zanesljivost in dobrohotnost. S. Nowak je v raziskavah spraševal, katere lastnosti bi anketirani radi imeli in katere so njim samim najpomembnejše, pa tudi, do katerih lastnosti jim sploh ni. To vprašanje je omogočilo zajeti lastnosti, za katere si prizadeva mlad na. Staršem so bila zastavljena podobno konstruirana vprašanja, toda obenem jim je bilo ponujeno, naj izberejo lastnosti, ki bi jih radi videli pri svojih otrocih, in naj zavrnejo tiste, ki si jih pri njih ne želijo. Na ta način dobljeni odgovori so oblikovali osebni vzor, ki ga starši priporočajo svojim otrokom. Kakor se je izkazalo, se vzori, ki jih priporočajo starši, in tisti, ki jih priznavajo otroci, ne ujemajo. Soglasnost v izbiri lastnosti je veliko manjša kot v izbiri življenjskih ciljev. Mladina zavrača „moralno načelnost", nasprotno pa jo starši izbirajo praktično ?ss izključno kot pozitivno lastnost, toda hkrati veliko bolj poredko pokažejo pogum za izražanje lastnega mnenja. Razen tega starši vrednotijo višje kot otroci delo, nižje pa življenjsko zmožnost (le-to izberejo, redkeje kakor mladi, veliko bolj pogosto jo odbijejo), ter smisel za humor in vedro življenjsko nastrojenost. V primeru drugih najbolj pogosto izbranih ali odbitih lastnosti vlada soglasje. Med izbiro mladine iz Kiele in Varšave obstaja visoka skladnost (tako v vrstnem redu izbire sploh, kakor tudi v vrstnem redu izbire najvažnejših lastnosti). Kot najbolj zaželjene lastnosti so bile omenjene: inteligentnost, močna volja in trden karakter, sposobnost živeti skupaj z drugimi ljudmi, zanesljivost in življenjska zmožnost. Zavrnjene pa so najbolj pogosto te lastnosti: sposobnost voditi druge, družbena atraktivnost, častihlepnost, močni moralni principi, velike sposobnosti na kateremkoli področju, skromnost, kakor tudi sposobnost dokopati se do priznanja drugih ljudi. Res presenetljiva, zlasti v luči rezultatov drugih analiz, je avtorjeva hipoteza - avtor tega dela obdelave je I. Krzeminski - da starši v svoji izbiri zavzamejo bolj načelno stališče in se dajo voditi vzvišenim vrednotam zunanjega značaja, ki predstavljajo globoko ponotranjene etične elemente te generacije. Mladina pa je nasprotno usmerjena bolj k smotrnosti, ravna se po vsakdanjih vrednotah, ob nedvoumnem zavračanju zunanjih spon. V konkretnih situacijah bi se starši verjetno izkazali za bolj konformistične, mladi pa bi se nagibali bolj k nekonformističnemu stališču, ki bi se nanašalo na določeno situacijo. Otroci oseb z visoko izobrazbo bolj pogosto zavračajo zunanje vrednote, ki so lastne starejši generaciji. Morda igra tu svojo vlogo kriticizem anketiranih, vendar tudi pogostejše opažanje neskladnosti med načeli in življenjsko resničnostjo. Osebni vzor, po katerem se zgleduje mladina, je v sebi nedosleden. K temu vzoru spadajo v glavnem egocentrične lastnosti ali v najboljšem primeru poteze brez družbene orientiranosti. Hkrati zavzema med njimi pomembno mesto „sposobnost za skupno življenje z drugimi". Ce bi bilo hrepenenje po skupnem življenju altruistično, potem bi se morala med lastnostmi, za katere si mladi prizadevajo, nahajati želja po pomoči drugim; če bi nasprotno bila „sposobnost za skupno življenje z drugimi" pragmatična lastnost, ki bi omogočala dobro dispozicijo za stike z drugimi, potem bi ji morale glede na ta cilj biti jasno prirejene instrumentalne lastnosti kot npr. sposobnost dokopati se do priznanja soljudi ali tudi družbena aktivnost. Analiza lastnosti, ki sestavljajo ideal mladine, pa navaja avtorja na domnevo, da visoko vrednotena sposobnost za skupno življenje kaže predvsem na slabo presojo medčloveških odnosov; prav tako je mogoče na osnovi analize opisati vzrok dejanskega stanja: skupno življenje z drugimi ljudmi je v veliki meri odvisno od našega odnosa do njih, medtem ko si anketirana mladina v sebi ne prizadeva oblikovati prijateljskega razmerja do drugih. V tej situaciji se pojavi prizadevanje za abstraktno lastnost - sposobnost živeti z drugimi. Podobno zadržke vzbudi ideal, ki so ga otrokom izbrali starši, toda protislovje tu ni tako ostro. Za zaključek razmišljanj o osebnih zgledih se splača seznaniti z rezultati raziskave J. Kobla. Raziskave je opravil leta 1974. oprl pa se je na anketiranje reprezentativne skupine 1000 oseb, starih 15 let in več. Pri obdelavi rezultatov je anketirane razdelil na dve skupini: mladi v starosti od 15 do 29 let - in starejši - od 30 let naprej. Vprašani so bili, katere lastnosti najraje vidijo pri ljudeh (torej bolj po lastnostih, ki jih priporočajo drugim, kot po lastnostih, ki si jih želijo sami zase). Kot se je izkazalo, imajo predstavniki mlade in starejše generacije glede najbolj cenjenih človeških lastnosti v principu podobne nazore. Na vrhu hierarhije sta poštenost (nekoliko pogosteje jo poudarjajo starejši) in patriotizem (pogosteje ga podčrtavajo mlajši). Potem sledijo: vestnost pri delu in učenju, skrb za družino, dobrohotnost in ustrežljivost. Religiozne vrednote izbirajo starejši dvakrat bolj .pogosto kot mladi (pri starejših peto mesto, pri mladih deveto), mladi nekoliko bolj cenijo odkritost in odkritosrčnost kakor tudi prizadevanje za življenje na določeni ravni in za določeno posest. Najbolj poredko so bile v obeh skupinah izbrane naslednje lastnosti: strpnost, nesebičnost ter pogum v spreminjanju napačnih družbenih odnosov. Zaradi že omenjene razlike med uporabljenimi pokazatelji je primerjava med rezultati, ki so jih dale raziskave o osebnih zgledih, zelo otežena. Če upoštevamo samo lastnosti, ki so bile na razpolago za izbiro v seznamih vseh raziskav, potem se v povzetku vsiljuje naslednje opažanje: Lastnosti, ki jih ljudje najpogosteje priporočajo, se sestavijo v vzor vestnega in poštenega človeka v poklicnem življenju, ki ga razen tega označujeta še dobrohotnost do drugih ljudi in določena nagnjenost k temu, da jim pomaga. Glede na osebne vzore, kot so formulirani za druge ljudi, imata obe generaciji enake nazore. Med lastnostmi, ki bi jih starši radi videli pri svojih otrocih, sta odkritosrčnost in poštenost v poklicnem življenju prav tako na najvišjem mestu. Nasprotno je želja pomagati drugim ljudem daleč za lastnostmi, ki lahko otrokom zagotovijo uspešno napredovanje v življenju. Človek dobi vtis, da se starši pri formuliranju osebnih zgledov za svoje otroke ozirajo bolj na dobro svojih otrok kot na dobro drugih ljudi. Ko mladi sami zase formulirajo osebne zglede, upoštevajo dobro drugih ljudi še manj kakor starši. Edina lastnost, za katero se trudi mladina in ki jo hkrati priporoča drugim, je zanesljivost. Poštenost ter dobrohotnost in želja pomagati drugim se nahajajo daleč zadaj; nasprotno sta potencirano poudarjeni lastnosti, ki sta bolj malo cenjeni, ko gre za priporočilo drugim, in sicer inteligentnost in življenjska zmožnost. Iz analize torej izhaja, da obstoji daljnosežna neskladnost med postulati, ki jih anketirana mladina zahteva od drugih članov družbe, in postulati, ki se jim sama drži; ta sklep pa je vendarle treba obravnavati ob upoštevanju slabe primerljivosti podatkov. Principi in ravnanje V preudarkih, ki sledijo, se opiram v glavnem na raziskave, katerih kratka karakteristika bo objavljena na koncu. Ker je nemogoče vsakokrat prikazati vse izvore, ki predstavljajo temelj tega razmišljanja, opozarjam samo na probleme, ki so bili predmet posebnega zanimanja avtorjev raziskav. Rezultat analize potrjuje na osnovi raziskav S. Nowaka formulirano hipotezo, da je vrednostni sistem Poljakov v pomembni meri uniformen, tako v okvirih ene generacije kot tudi v merilu med generacijama. V luči empiričnih rezultatov, ki so jih dale raziskave, ie mogoče domnevati, da na Poljskem glede na vrednostni sistem ni generacijskega konflikta, najmanj če gre za glavne vrednote. Množice mladih kažejo bolj reformatorska prizadevanja kot pa uporniške lastnosti, ki so značilne za'to starost; povsem nasprotno - opaziti je. da se mladi ljudje preveč intenzivno prilagajajo obstoječemu vrednostnemu sistemu staršev. Najostrejša kritika mladih je usmerjena proti odraslim in sicer, kakor vse kaže, vimenu obojestransko priznanih vrednot. Tako torej najbolj pogosto očitajo odraslim nezanesljivost, nepravičnost in pomanjkanje dobrohotnosti do drugih ter prav tako prepad med ravnanjem in razglašanimi principi. Ce gre za subjektivno občutenje konflikta med generacijami, potem prevladuje tako med mladino kot pri starejših osebah prepričanje, da generacijski konflikt sicer je. da pa ni ostro poudarjen. Ugotovljene razlike med generacijama se tičejo predvsem področja morale. Odgovora na vprašanje, kako se oblikuje vrednostni sistem današnje mladine, ni mogoče izraziti v nekaj stavkih; «a tema zahteva širši opis. Ko se lotevam poskusa, da bi rekonstruiral etiko mlade generacije, sem si na jasnem o tem. da ima interpretiranje rezultatov empiričnih raziskav v veliki meri intuitiven značaj: ves material namreč ne predstavlja zadostne osnove za deduktivne zaključke. Mlada generacija priznava v svojem življenju predvsem egocentrične in posvojene vrednote, te zadnje paje mogoče opisati 756 v glavnem tako, da obsegajo potrebo po pripadnosti majhnim družbenim skupinam, ki so povezane z ožjo družino in krogom prijateljev. Če gre za družino, je to predvsem družina, ki ji človek sam postavi temelje, to se pravi, da obsega zakonskega partnerja in lastno potomstvo, oz. je to družina, v kateri se človek rodi in odraste. V odnosu do družine je za mlade značilna v prvi vrsti visoka odgovornost za njeno usodo; srečo otrok postavljajo višje kot lastno. Navezanost na lastno družino označuje močno izražena skrb. Skrb za lastno zdravje, ki se z naraščajočo starostjo krepi, ne priča zgolj o biološko pogojenem naraščanju pritiska te vrednote, temveč je izraz večjega občutka odgovornosti do drugih in želje po tem, da bi zagotovili potrebne pogoje za polno funkcioniranje skrbstvenih obveznosti. Podobno je s posebno prednostjo»-ki jo moški dajejo dohodkom. Pojasniti jo je mogoče s sklicevanjem na dejstvo, da kljub spremembam, ki so se v družini zgodile, moški še naprej igrajo vlogo . družinskega poglavarja". Še vedno počiva na njih glavno breme odgovornosti za materialni položaj družine. Če razmislek tako zastavimo, pa moramo upoštevati tudi starostne razlikovalne kriterije. Usmerjenost k družini se začne kazati predvsem pri starejših letnikih mladine. Tu naj poudarim, da je izmed mlajšega prebivalstva skupno bila skoraj vsaka tretja oseba v zakonski zvezi ter da večina zakonov vodi lastno gospodinjstvo in so v njih že navzoči otroci. V skupini najmlajših zaobseže prostor prevzemanja (lastnosti) predvsem prijateljske skupine. Značilen tip zveze v teh skupinah je enakovredno partnerstvo. Prijateljske skupine igrajo daleč večjo vlogo v življenju mestne, kakor v življenju podeželske mladine. Obdobje močnih čustvenih zvez se ne omejuje na zgoraj omenjene skupine. Za celotno mlado generacijo ima družinska zveza velik pomen - gotovo že samo zaradi rojstva (večji pomen ima gotovo za osebe, ki še nimajo lastne družine in za mlajše osebe). Ta zveza ima emocionalen, ne racionaliziran značaj. Mladi se vedejo zelo kritično do celotne starejše generacije in se distancirajo od nje - pri čemer iz te generacije v določenem smislu izključujejo svoje starše, s katerimi se čutijo čustveno povezani. Navezanost na prijatelje ali navezanost na ti. simpatijo ali zakonskega partnerja je rezultat izvršene izbire; ojjira se na resnično ali dozdevno interesno skupnost, na skupnost mnenj in nazorov. Zveze te vrste imajo v veliki meri enako kot družinske zveze, o katerih smo govorili prej. intelektualno-etičen značaj. Navezanost na lastno generacijo se opira na podobno nastrojenost, ki jo dopolnjuje še občutek drugačnosti od starejših; ta navezanost v življenju mladih ljudi ne igra bistvene vloge in s starostjo razločno pojema. Ta jasno izražena potreba po pripadnosti majhnim skupinam dovoljuje reinterpretacijo rezultatov, dobljenih z raziskavami osebnih zgledov, ki so predmet prizadevanj mladega človeka. Morda ne priča o nezrelosti mladine in se samo zdi, da med formuliranimi vzori ni povezave, kar je prišlo na dan v treh raziskavah. Če ne obravnavamo ..sposobnosti za skupno življenje z drugimi", ki so ji mladi dajali prednost, kot značajsko lastnost, ampak kot določeno dispozicijo, ki se ujema z. od okolice zahtevanim ravnanjem, potem lahko postavimo hipotezo, da se med poljsko mladino v večji meri kot med odraslimi oblikuje ideal človeka, ki so ga ameriški raziskovalci 50-'h let označili kot „človek brez hrbtenice" ali „človek z radarsko orientacijo". Med mladino prevladujejo močne navezanosti v majhnih skupinah, vendar le-te ne zapolnjujejo glavnih področij prevzemanja (lastnosti). Mladina čuti tudi močno navezanost na veliko širšo sosednjo skupino abstraktnega značaja, in sicer na domovino. Raziskovalni materiali ne dajejo nobenih podatkov, ki bi omogočali odgovor na vprašanje, katere detajlne cilje vsebuje ta pojem v zavesti anketiranih, razločno pa kažejo na čustveno nabitost. ki je z njim povezana. Prisvojitvena prizadevanja zavzemajo v starejši generaciji podobno smer: merijo na majhne skupine in na domovino. Zanimivo je. da je med odraslimi navezanost na lastno generacijo zelo šibka, da praktično ne nastopa. Intenzivno občutena navezanost na domovino vpliva tudi na močno patriotsko naravnanost celotne družbe. Ob pojmu „patriotizem" se pokažejo iste težave kot pri pomenu pojma „domovina". Ne vemo, katere konkretne vsebine pokrivajo patriotski nazori, s to izjemo, da je v zavesti mlade generacije ta nastrojenost tradicionalno heroično obarvana (pripravljenost žrtvo- vati življenje za obrambo domovine). Patriotski občutki so med mladino bolj živi kot med odraslimi; mladina višje ceni patriotizem pri drugih ljudeh in bolj poredko pritrjuje ugotovitvi, da je v današnjem času pojem „patriotizma" zastarel. Patriotizem obeh generacij ni brez nacionalističnega elementa, s pristavkom, da je nacionalistično prepričanje pri mladih dosti šibkejše. Mladi ne kažejo skoraj nikakršnega občutka inferiornosti nasproti drugim narodom, nasprotno pa so predstavniki starejše generacije obremenjeni z močnimi kompleksi, ki se kažejo kot rezultat zgodovinskih izkušenj. Kot je videti, prevladuje med mladino bolj egocentrična usmerje- nost; interesi anketiranih se osredotočajo v glavnem na lastno osebo in na krog najbližjih oseb, ki so v določenem smislu obravna- vane kot razširitev lastnega jaza. Veijetno predstavlja domovina objekt tako močne navezanosti zato, ker v občutjih anketiranih na specifičen način združuje osebno in nadosebno dobro. Vendar se mladina noče popolnoma zapreti v ozek krog družine in prijateljev, rada bi si „pridobila svoj prostor v družbi, imela ob- čutek, da je v tej družbi koristna". Zdi se, da predstavlja družba v zavesti anketiranih vsakdanjo vrednoto, drugačno kot domovina. Družba ni obravnavana kot zbirka konkretnih ljudi, ki spadajo v krog bližnjih, pa tudi ne kot celota, ki jo označujejo določena pra- vila družbenih odnosov med posameznimi individui, torej kot enota, kije več kakor vsota posameznikov, ki jo sestavljajo. Družbi naklonjena nastrojenost mladine (razumljena kot nagi- banje k podrejanju lastnih interesov interesom drugih ljudi ali dolo- čenega kolektiva) se izkaže, če ne upoštevamo razglašanja priprav- ljenosti na žrtvovanje svojega življenja, za prav skromno. Če gre za nesebična dejanja v korist drugih ali za varovanje lastnih interesov nasproti interesom drugih ljudi v konfliktni situaciji - prevladuje med mladino bolj egocentrična usmerjenost. Kot rezultat analize podatkov iz empiričnih raziskav je mogoče oblikovati dve hipotezi: 1. nagibanje k družbi naklonjenemu ravnanju je v tesni zvezi s po- zitivno presojo drugih ljudi in z medčloveškimi odnosi znotraj družbe; 2. družbi naklonjena nastrojenost mladine ima v odnosu do individua nedvomno zahteven značaj in se povezuje z določenim rigorizmom V razmerju individuum - družba ima mladina individua veliko pogosteje za dolžnika družbe, kot pa postavlja družbi zahteve. Ob- staja jasna korelacija med zahtevnostjo v odnosu do individua in družbi naklonjeno nastrojenostjo. Velika intenzivacija družbi na- klonjene nastrojenosti vodi torej k posebni identifikaciji posamez- nega z družbo in njenim dobrim. S tem ko se priznava prednost interesov skupnosti pred individualnimi interesi, se zahteva, da seje vsak član družbe, če gre za splošno dobro, pripravljen odpovedati osebnim prizadevanjem in ciljem. Kršitev tega reda se obsoja in do- voljena je uporaba prisilnih ukrepov nasproti individuom, ki se mu ne podredijo. Zanimivo je, da med egoističnim stališčem in sta- liščem zahtevnosti do družbe ni mogoče ugotoviti nobene poveza- ve. Tendenca k identifikaciji se pojavlja tudi v odnosu do drugih ljudi, do drugih kot konkretnih oseb; povezuje se z odobravanjem uporabe sile nad individuom, če to pomeni dobro za druge ljudi, tudi za objekt prisile (anticipiran je torej, kot je videti, koncept objektivnega dobrega). Skozi družbi naklonjeno nastrojenost se vle- če, čeprav šibko izražena, naklonjenost družbi v inačici vzajemno- sti: do ut des. Zahtevno stališče mladine do posameznika se izraža tudi v na- gibanju k temu, da se krivdo za negativne pojave v družbenem živ- ljenju naprti predvsem državljanom; v veliko manjši meri se jih po- vezuje z nezadovoljivim funkcioniranjem institucij. Podobno je z mnenjem odraslih. 1Ђ7 V vrednostnem sistemu, ki ga priznava mladina, je zelo močno izražena komponenta časti. Mladina je občutljiva za različna poni- žanja človeškega dostojanstva. Ovaduštvo vzbuja največji prezir, to opozarja, da je tradicionalno močna obramba pred ovaduštvom,ki se je izoblikovala v poljski družbi pod vplivom zgodovinskih izku- šenj, postala trajen element nacionalne etične kulture. Cast kot vrednoto visoko ceni velik del mlade generacije, kar zamaje splošno priznano hipotezo, da ceni mladina predvsem utilitaristične vred- note in da se distancira od vseh načinov vedenja, ki ne izpolnjujejo kriterija realističnosti. Obe stališči, družbi naklonjeno in usmeijeno na čast, sta med seboj tesno povezani in določata podobne nazore na drugih pod- ročjih. To zgleda takole: tako občutljivosti za družbena vprašanja kot tudi za vprašanja časti je blizu to, da so duhovne dobrine cenje- ne bolj kot materialne, in pa pripravljenost zastaviti svoje življenje v imenu višjih vrednot. To torej ne potrjuje domneve, da stališče časti predstavlja določeno varianto individualizma in egocentrizma; da se, če posameznikova pozornost ni osredotočena na lastno ose- bo, s tem zmanjšuje interes za vprašanja skupnosti. Kot seje izka- zalo, stališče časti ni v konkurenčnem odnosu s prodružbenim sta- liščem, temveč mu je pomembno dopolnilo, ker vsebuje določene druge motivacije, dragocene iz perspektive etičnega vedenja. K razmisleku sili določena nedoslednost v stališču mladine, ki meri na čast. Med vrednotami, ki so tradicionalno povezane s poj- mom časti, so nekatere visoko cenjene, od drugih pa se mladi jasno distancirajo (npr. oblikovanje lastne identitete, pogum za izražanje svojega mnenja, neodvisnost od nazorov in načinov obnašanja). Ne- izmerno močno so poudarjene lastnosti, ki implicirajo določeno elastičnost in prožnost v obnašanju (npr. življenjska zmožnost, spo- sobnost skrbeti za lastne zadeve), torej obnašanje,ki se ne ujema z načelno vsebino pojma časti. Frapantno je tudi, da je odobravanje uporabe sile nasproti nekonformističnim posameznikom zelo raz- širjeno. Na osnovi analize rezultatov, ki so jih dale raziskave, je ne- mara mogoče formulirati hipotezo, da je pojem časti, kakor ga obravnava mladina, nepopoln, v svoji bistveni vsebini omejen. Vsiljujeta se dve interpretaciji opažene nedoslednosti: — navezanost mladine na to vrednoto ima lahko visoko deklara- tiven značaj, — čast zavzema v vrednostni hierarhiji, ki jo sprejema mladina, slabši položaj kot druge vrednote, s katerimi morda prihaja nav- zkriž; — strah pred izgubo večjih vrednot učinkovito preprečuje razo- devanje stališča časti in ga zadržuje v nenevarnih, dovoljenih me- jah. Gotovo se lahko obe možnosti pojavita tudi skupaj. Vendar se zdi bolj prepričljiva druga interpretacija, kajti takšen način vedenja je mogoče povezati s splošnim življenjskim sta- liščem, ki je posebno značilno za mladino, to je s stališčem smotr- nosti. Kot izhaja iz raziskav,je mladina v glavnem usmerjena tako,da v vsaki situaciji išče konkretne, od okoliščin neodvisne rešitve in se ne ravna v^svoji izbiri po enkrat za vselej priznanih splošnih princi- pih. Stališče smotrnosti se pri mladini povezuje z. razločno obram- bo sleherne zunanje oprijemljivosti. Mlada generacija kaže posebno nezaupanje do patosa in napihnjenosti. Tako naziranje bi lahko bi- lo reakcija na prenasičenost s podobnimi vrednotami, lahko je izraz mladostne kljubovalnosti proti določenim elementom kulture od- raslih. Verjetno je ravno obramba vzvišenih gesel imela za posledi- co, daje mlada generacija na sploh začela zavračati vznesenost nad idejami in strogimi moralnimi principi, lastnosti torej, ki si jih člo- vek želi pri sebi in pri drugih ljudeh. Mladina je v izjavah zadržana in varčna, nasprotno pa kaže, ko gre za konkretne življenjske situacije, v mnogih primerih večjo nagnjenost k dejanjem, ki so v skladu s splošno priznanimi moralni- mi normami, kakor pa odrasli, ki rade volje izjavljajo, da sprejema- jo ta pravila. Mogoče je torej domnevati, da je mladina „boljša", kakor sama o sebi izjavlja. Šibka navezariost mladih na obče moralne principe se izraža v manjši moralni strogosti kakor pri odraslih osebah, nasprotno pa je višina kazni, ki jo brani mladina, večja kot v družbi odraslih. Sploš- ni nivo moralne in pravne strogosti je sicer v obeh delih prebival- stva zelo visok. Stališče mladih je nedvomno nedosledno: razmero- ma šibko moralno strogost spremlja relativno močna tendenca k uporabi strogih kazni, še posebno smrtne kazni. Ta pojav je težko interpretirati, in to toliko bolj, ker kažejo druge raziskave na raz- meroma majhno strogost v pogledu kazni pri mladih ljudeh. Možno je, daje strogost, prisotna med gimnazijsko mladmo, izraz agresiv- nega vedenja, kije značilno za to zrelostno fazo; te lastnosti v prej- šnjih raziskavah med mladino ni bilo mogoče ugotoviti, ker je ana- liza podatkov uporabila širše starostne kategorije. Šibkejša navezanost na tradicionalne moralne principe je verjet- no v zvezi tudi z nasploh manjšo intenzivnostjo religioznih prepri- čanj v primerjavi s starejšimi generacijami Kljub hitro potekajo- čemu procesu laizacije v naši deželi prevladujejo v mladi generaciji številčno še vedno verni nad nevernimi. Med verno mladino obstaja velika skladnost med prepričanjem in religioznimi praktikami. To dejstvo pa vendar sploh ne priča o tem, da ima religioznost mladine dogmatski značaj, da religiozna prepričanja prežemajo njihova sta- lišča v moralni sferi; nasprotno, na tem področju opažamo po- membne odklone od tradicionalnih katoliäcih norm (npr. v vpra- šanju spolnosti ali v odnosu do samomora). V splošnem velja odnos do religije za povsem privatno zadevo. Apostqlske tendence, ki se izražajo v tem, da človek teži k splošnemu razširjanju lastnega reli- gioznega prepričanja, se med mladino kažejo le zelo šibko, Šibak je tudi občutek povezanosti z ljudmi podobnih religioznih prepričanj. Religioznost predstavlja element družinske kulture; pri nastanku in oblikovanju religioznih nazorov ima mati večjo vlogo kot oče. Religiozno prepričanje ne prispeva k oblikovanju tipa osebnosti, ki bi bila zlasti usmerjena k uresničevanju določenih vrednot Tudi ne varuje pred strahom pred smrtjo bližnje osebe, ampak prav nas- protno, intenzivira take bojazni, kar se zdi paradoksno inje težko pojasniti. Najpomembnejša funkcija religioznih prepričanj v razi- skanih primerih se zdi ta, da vera daje življenju nek obči smisel, ki je neodvisen od realne oblikovanosti življenjske situacije. Mlada generacija razodeva razločen pesimizem v presojanju „člo- veške narave", kakor tudi v presojanju Človeškega ravnanja v kon- kretnih življenjskih situacijah. Hkrati primanjkuje mladim vere v lastne moči. posebno ko gre za oblikovanje družbene realnosti, ki jih obdaja. Mogoče je domnevati, da obstoji povezava med pesim;stično fi- lozofijo, ki jo mladi zagovarjajo, in njihovo bolj egoistično življenj- sko usmeijenostjo Rezultati empiričnih raziskav v določeni meri potrjujejo to hipotezo, pri čemer kažejo na obstoj povezave med posameznimi predstavami mladine o svetu in ljudeh ter določenimi elementi.njihovih splošnih življenjskih s/ališč. Materiali, ki so na razpolago, pa vendar ne dovoljujejo, da bi izpeljali obširno analizo obojestranskih povezav med temi variablami in da bi dojeli določe- ne odvisnosti, in ravno tako ne dovoljujejo, kar bi sledilo iz tega, poskusa vzročne interpretacije opazovanih pojavov. Viri informacij: B. Golebiowski: Mladina o sebi in svojih prizadevanjih. 1976 B Golebiowski: Mlada generacija o sebi in svojih prizadevanjih, v: Šanse mladine. Varšava 1974 K. Kicirtski, J. Kurczewskj. Etični nazori mlade generacije Polja- kov, 1976 K. Kicinski: Družbeni interesi in dostojanstvo posameznika, 1975 S. Nowak: Kontinuiteta in spreminjanje kulturne tradicije, 1974 S. Nowak: Ne daleč od drevesa (Polityka Nr. 15 /1976) Vsa navedena« dela so. z izjemo člankov, v katerih so bili izko- riščeni podatki iz raziskav, priprave za poročila o raziskavah. (Iz: ODRA. Wroclaw, št. 11/1976) Prevod: MOJCA DOBN1K AR 958 Piotr Saîustowicz: Mladi delavci Čeprav predstavljajo 45 odstotkov izven kmetijstva zaposlenih delavcev in tretjino vseh ročnih delavcev ter izkazujejo dragocen potencial za nadaljnji dinamični razvoj dežele, ki je vsebovan v njihovih nadpovprečno visokih kvalifikacijah in v njihovi volji po družbeni aktivnosti in spremembi sveta, ki jih obdaja, v skladu z njihovimi novimi predstavami in aspiracijami. je naše znanje o njih osupljivo skromno. K takšni ugotovitvi nas navaja prebiranje pred kratkim v založbi CRZZ (Centralni sindikalni svet) izdane knjige „Mladi delavci - kvalifikacije, usmeritve, aspiracije". Knjiga je pravi katalog lukenj znanja in je naslovljena na družbene znanosti. Vsebuje pa tudi vrsto zanimivih empiričnih podatkov in tez, ki bi zaslužile obravnavo v mladinski publicistiki. Kaj pa sploh ve povprečen Študent ali učenec liceja o svojem starostnem tovarišu, ki stoji ob predilnem stroju ali ob plavžu, ki vozi težak tovornjak ali upravlja z žerjavom. Zagotovo ne veliko. Veijetno ni potrebno nikogar prepričevati, da nepoznavanje okolja, v katerem se bo večina absolventov visokih šol kasneje zaposlila, ne more ugodno vplivati na njihovo poznejšo adaptacijo. To ni nov problem. Prof. Jan Szczepanski je v ..Socioloških problemih visokega izobraže- vanja" leta 1963 zapisal: „Ali zmore visoka šola nuditi znanja, ki so potrebna za oblikovanje medčloveških odnosov in kulture skupnega življenja? Ali zna naučiti uvajanja drugih sodelavcev v delovni potek? V izjavah absolventov pogosto naletimo na ugotovitev, da se v sožitju z drugimi ljudmi pojavljajo prav tovrstne težave, uvajanje v lastno delo in vodenje drugih pa je zanje še posebej težak problem. Kako naj visoka šola to zmore? S predavanji iz pedagogike odraslih, psihologije in sociologije dela, s predavanji iz kulture sožitja, s prakso, z družbeno dejavnostjo študentov v organizacijah in institucijah zunaj visoke šole. Ali to zadošča? " Zdi se. da pravočasno spoznavanje delovnega okolja in aktivno sodelovanje pri njegovem preoblikovanju še med študijem nista le načelna postulataci bi z njima povečali učinkovitost visokošolske- ga študija, temveč predstavljata tudi osnovo za nadaljnje humaniziranje medčloveških odnosov. Če v raziskovalnih delih Marie Burkiewicz o mladih rudarjih približno 84 odstotkov vprašanih iz skupine do 25 let govori o nesporazumih in konfliktih z delavskim nadzorstvom, se je potrebno vprašati, alije krivda za takšno stanje izključno na njihovi strani? Ukvarjanje s problemi družbenega izvora delavcev pomeni istočasno tudi vprašanje po procesih družbene mobilnosti in po stopnji odprtosti določene družbe. Reprodukcija delavskega razreda na Poljskem je pred vojno temeljila na procesu samoreprodukcije razreda, kar enostavneje rečeno pomeni, da so sinovi-, podobno kot njihovi starši, znova postajali delavci. Včasih je to imelo svoj vir v tradiciji, poklic so obravnavali kot del dediščine - na primer v rudarstvu. Poleg tega pa so vrste delavskega razreda okrepili tudi pripadniki kmečkega sloja Temu nasprotno pa so otroci iz družin inteligence le izjemno redko svojo življenjsko pot končali kot fizični delavci. Ali se je kaj spremenilo v teh družbenih konstelacijah? In analize podatkov glavnega statističnega urada, ki jo je opravil Krzysztof Zagorski, lahko naredimo naslednje zaključke: 1. Poleg procesov reprodukcije poteka izjemno dinamičen proces prehoda iz kmetijstva v industrijo, kar dokazuje, da se vedno bolj približujemo industrijskim deželam. 2. Toge pregrade med fizičnim in umskim delom so na določen način razgrajene. Dokazano je dejstvo, daje med mladimi delavci v starosti od 15 do 24 let več kot 10 odstotkov otrok iz družin, v katerih starši opravljajo umsko delo. Toda ne smemo pozabiti dveh stvari: za mnoge mlade znotraj teh desetih odstotkov je status ročnega delavca pogosto prehoden; približno dve tretjini delavcev iz skupine ročnih delavcev do 19 let pa izhaja iz delavskega okolja. Tega pojava se nismo lotili zato, da bi izobraževalnemu sistemu zapeli hvalnice. Ob dejstvu, daje naš izobraževalni sistem le v nezadostni meri uveljavil enakost možnosti za kandidate iz kmečkega in delavskega okolja pri vstopu v višje izobraževalne stopnje, je bilo prelitega dosti črnila. Zdi se odveč načenjati to vprašanje, če se za to golo ugotovitvijo ne bi skrivalo človeško razočaranje. Eden od mladih delavcev je takole prikazal sliko svojih doživetij v pred kratkim objavljenem izboru sestavkov mladih delavcev: „Brez posebnega navdušenja sem se vpisal na tehniko. V razredu sem bil najrevnejši, edina pol sirota. Mati v nobenem primeru ni mogla nuditi toliko, kolikor smo od nje pričakovali. Za zajtrk sem jedel kruh z mastjo, moji kolegi in kolegice pa kruhke s klobaso in šunko. Te predstave so me povsod zasledovale, nisem se počutil dobro. Ob vsej nesreči pa sem bil ž uspehom čisto na repu, čeprav sem se pridno učil. Vzrok temu je bila razmeroma visoka raven zahtev, pa tudi dejstvo, da so ocene zelo pogosto podeljevali pod vtisom družbenega položaja staršev. To meje motilo, čeprav sem v osnovni šoli spadal med najboljše. V. prvem razredu tehnike sem mnogo dni preživel v razdvojenosti." Rezultat takšnih razmer je bila odpoved nadaljnjemu šolanju na tehniki in vpis v izobraževanje na poklicni šoli, kjer so bili „vsi enaki". Ni bilo „sinov in hčera inženirjev ter drugih vplivnih in premožnih staršev". Dvomim, da bo novi reformirani izobraževalni sistem zmogel razrešiti ta problem, če se ga ne lotimo na popolnoma poseben način. S „posebnim načinom" razumem predvsem, da bo potrebno v družbeni zavesti vzgojiteljev močneje kakor doslej vzbuditi pripravljenost, da bi v večji meri posvečali pozornost otrokom iz socialno šibkejših razmer. To ni vprašanje,ki ga je moč rešiti s sklepi upravnih organov, zahteva namreč družbeno zavzetost. Brez takšne zavzetosti še tako sodobno opremljena šola ne bo dosegla uspehov na tem področju. Še posebej pri tem ne gre za pomanjkanje novih domislekov in originalnih eksperimentov. Spomnimo se le na znamenito „Sezamovo ulico", na televizijski program za predšolske otroke, poln miline, vico v in modrosti, ki je svoe čase veljal za velik dosežek na področju tako imenovanih kompenzatoričnih učnih reform: nekateri so govorili celo o „revoluciji". Realizacija kompenzacijske funkcije v reformiranem izobraževalnem sistemu je zapleten proces, težka pot, polna uspehov in porazov, in kar je najpomembnejše, pot,ki zahteva sorazmerno veliko časa. Tako mora biti torej rešen problem izobrazbenega vzpona in političnodružbene ter kulturne udeležbe delavske mladine v okviru delovnega mesta in obrata. V dosti večjem merilu kot doslej mora postati člen v sistemu izobraževanja in vzgoje. To vlogo pa vidim med drugim tudi v tem, da je potrebno delavce motovirati, da bodo izboljševali svoje poklicne kvalifikacije in splošno izobrazbo. Zoper sta vijanje te. kot bi lahko menili, razsvetljenske ideje dejanskosti pa vzbuja določene pomisleke. Po eni strani bi lahko statistični podatki o delavcih, ki napredujejo v svojih kvalifikacijah - pa tudi sociološka raziskovanja govorijo o tem, da številni mladi delavci težijo k nadaljnjemu izobraževanju - dokazali, da obrat ¡to vlogo uspešno opravlja. Po drugi strani pa se vendarle izkaže, da mladi delavci neradi prehajajo od fizičnega k umskemu delu. Kakor so pokazala raziskovanja Kazimierza Sopucha, je utemeljitev za takšno stanje zelo prozaična: slabši zaslužek umskih delavcev in mojstrov. Ne brez začudenja si zastavlja vprašanje: „Kako je mogoče, da sta delo in položaj, ki zahtevata večje znanje, izkušnje in zavzetost, pa tudi odgovornost, pretežno slabše honorirana? Ta pripomba ni naslovljena samo na funkcijo mojstrov, temveč tudi na fukcije gradbenih inženirjev in tehnikov, pri čemer se pogosto pojavlja, da so omenjene funkcije slabše plačane kot delo delavcev v bazični produkciji." Moramo se vprašati, ali takšne razmere v daljši časovni perspektivi vzpodbujajo nadalnje izobraževanje. 759 Stališča, da mladi delavci pomenijo pomemben družbenopolitič- ni potencial, pa, kakor se zdi, ne delijo marsikateri organi sindikatov in delavskega samoupravljanja. Po podatkih, ki so vsebovani v delu Stanislawa Czaje in Kazimierza Wasiaka, znaša delež predstavnikov mlajših generacij v obratnih svetih 18 odstotkov, vKSR paje ta delež nekaj večji od 15 odstotkov. Le 12 odstotkov članov obratnih svetov je mlajših od 30 let. Iz raziskovanj Wladyslawa Adamskega izhaja, da se starejša generacija nagiba k temu, da mladim dodeljuje pretežno izvrševalne naloge, ne dopušča pa jim sodelovanja pri oblikovanju sklepov. Po drugi strani pa se mladi močneje osredinjajo na zastopanje ,.mladinskih interesov" kakor pa na sodelovanje pri upravljanju obrata. To je dokaz za to, da proces emancipacije delavske mladine, katerega stimulacijsko delovanje temelji na dejstvu, da jih starejša generacija delavcev obravnava kot še „ne polnovredne odrasle", še ni zaključen, in da pri tem obratu pripada odločilna naloga. Z eno besedo - ideja partnerstva je še globoko oddaljena od njene polne uresničitve. Možnost, da bi izrabili njihovo energijo, njihovo nezavezanost rutini, njihovo željo, da bi se borili proti slabostim, je v tem, da se zavzemamo za te lastnosti in mladih pod plaščem dozdevne družbene nezrelosti ne izrivamo na obrobje obratnega življenja. (Prevedeno iz: Student, št. 7, z dne 1.4. 1976, Krakow) Prevod: Pavel Gantar Pismo kmetov lublinskega vojvodstva, junij 1978 Bratje kmetje! Trideset let je že tega, kar nam vsiljena oblast tlači kmeta. Komunisti so začeli s tem, da so uničili kmečko stranko (PSL), potem so nasilno uvajali kolhoze, in čeprav so se morali umakniti, se do današnjega dne niso odpovedali nameri, da bi vzeli kmetom zemljo in uvedli kolektivizacijo. Temu cilju služi pokojninski sistem, ki ga zdaj uveljavljajo. Samih pokojnin resda še ni, in negotovo je, kdaj bodo, toda pokojninske prispevke — in to nemajhne — pa je treba plačevati. Takole: ni treba plačati! Mi, kmetje iz okraja Miljejew, lublinsko vojvodstvo, smo vsi skupaj presodili, sklenili, da ne bomo plačali - in ne plačujemo. V začetku je bilo nekaj hrupa, ljudje so se bali milice, grozili so, da bodo poslali k nam davčne izterjevalce, toda zadeva ni prišla dalj od groženj. Mnogi kmetje po vsej deželi ravnajo tako kot mi. Kot priča tisk, ni pokojninskih prispevkov plačalo 250 tisoč ljudi. V občini Lisja Gòra, v tarnowskem vojvodstvu, je od 2675 pokojninskih obvezni- kov plačalo vsega 42. Podobnih primerov je ogromno. Že zdavnaj je čas, da se kmetje začnejo odločno bojevati za svoje pravice. Mi smo na to pripravljeni. Obračamo se na vas: bojujte se tudi vi za svoje pravice, ne dovolite, da vam nalagajo nove naloge. Organizirajte se, kajti danes je lažje delovati in ščititi svoje pravice skupaj. Pridružite se našemu gibanju. Stopite v neposreden stik z nami. Prilagamo imena in naslove: Jan Rozek, 27-020, Miljejew, pristava Gume Jan Skočilas, Wulka Lancuhowska, 27-020, Miljejew Edward Paczkowski, vas Kljucz, pošta Cehanki Lancuhowska Sporočajte nam o protestnih pismih, kijih naslavljate na državni svet in ki kažejo število podpisov. , ^ ., Tr Junij 1978 prevod: Božidar Kante Komite kmečke samozaščite, 30. junij 1978 Kmetje lublinskega okraja iz vasi Zalesie, Kajetanowka (sledi še 16 imen vasi) in drugih, ki smo se 20. julija 1978 zbrali na javnem shodu v vasi Ostruwek kot dvestoglava množica, zahtevamo, da se z našega območja odstrani sodelavce varnosti, da se anulirajo vabila za plačilo pokojninskega prispevka in da se odpokliče sodne izvrševalce. V preteklem letu je sejm LR Poljske potrdil zakon o pokojnin- skem zavarovanju kmetov in njihovih družin. Ta zakon obvezuje kmete, da plačujejo pokojninske prispevke. V naših vaseh nismo povsod plačali teh prispevkov. Oblasti so reagirale na to s pošiljanjem sodnih izvrševalcev, ki so zaplenili kmetijski inventar in opremo. Hkrati je državna varnost mnoge izmed nas zasliševala zaradi neplaćanja prispevkov. Ko smo se našli v takem položaju, smo začeli kmečko stavko in od 28. do 30. julija prenehali dobavljati mleko. V stavki so sodelovale vasi: Zalesie, Wulka Lancuhowska, Cehanki Lancuhowska, Ostruvek, pristava Ostruvek, Subczyn, Kljucz, pristava Gume, Kajetanówka. V teh vaseh so stavkali skoraj vsi kmetje. Tako, na primer, je bilo na zbirno mesto v Cehanki, kjer je vsak dan dostavljeno 3500 1 mleka, v dneh stavke dostavljenih le 160 1. Opozarjamo, da lahko nadaljnje akcije proti našim vasem povzročijo še daljše stavke s še večjo udeležbo vasi. Hkrati zahtevamo, da se odpravi veljavnost zakona o pokojni- nah, dokler ne bo izvedena avtentična preučitev le-tega, kajti prejšnje konzultacije so bile fiktivne. Takrat nam niso dali možnosti, da bi se seznanili s celotnim tekstom zakonskega načrta, zato tudi nismo mogli zavzeti kakšne določene pozicije. Takoj ko smo zavrnili plačevanje prvih prispevkov, smo pričakovali, da bodo prišli predstavniki oblasti, da bi z njimi preučili pokojninski zakon in položaj na vasi. Namesto tega so prišli k nam sodni izvrševalci in pripadniki državne varnosti. Z našo stavko hočemo opozoriti oblasti na vrsto problemov: 1) ni mogoče sprejeti zakona o spremembah v kmečkem življenju, ne da bi za to dobili posebna pooblastila od kmetov - volivcev; 2) celoten zakon, vključno s predpisi njegovega uveljavljanja, bi morali že prej dati v obravnavo, in potem upoštevati izrečene pripombe volivcev; 3) zdajšen položaj kmetijstva je takšen, da se morajo kmetje izreči o državni politiki glede vasi in o katastrofalnih posledicah te politike; 4) oblasti morajo narediti konec politiki policijskega zastraševa- nja družbe. Na današnjem zborovanju smo izbrali predstavnike kmetov našega okraja. Ustanovili so Začasni komite kmečke samozaščite. (Sledi spisek 16 članov komiteja.) Pooblaščamo komite, da se pogaja z oblastmi o zdaj potekajoči stavki, njenih posledicah in o položaju kmetov v našem okraju. Komite obvezujemo, da v primeru možnih represalij organizira samoobrambo. Sklenemo, da se nobena vas ne bo ločeno pogajala z oblastmi. PoziVamo kmete vse Poljske, da se z nami povežejo. Nepravičen zakon, ki prinaša vasi škodo, bomo lahko spremenili, če bomo to zalite vali skupaj vsi kmetje. Če hočemo kaj dobiti, moramo delovati skupaj, moramo se dogovarjati med sabo. izbrati moramo komiteje za predložitev naših žalitev oblastem. Sprejeto enoglasno. 760 V vednost: poljskemu primasu, sejmu LR Poljske, državnemu svetu, Komiteju družbene samozaščite KZD, Gibanju za zaščito človekovih in državljanskih pravic, Klubu starešin kmečkega gibanj a v prevod: Božidar Kante Resolucija komiteja kmečke samozaščite, 9. september 1978 Zbrosza Duza, 9. septembra 1978 ,,Za kakršnokoli carstvo ni ničesar bolj pogubnega kot ostri in nepravični zakoni, kajti na takšna carstva se zliva neprizanesljiv gnev Gospodov, njemu pa sledi človeška nesreča." Spominjajoč se teh besed Petra Skarge, sina gruecke dežele, smo se mi, kmetje grueckega okraja, zbrali 9. septembra 1978 na javnem shodu v Zbroszi Duzi ravno zato, da bi izkazali svoj protest in da bi se postavili po robu ostrim zakonom. Na našem zboru so bili predstavniki vasi Olszany, Juzerfow, Zbrosza (sledijo imena še 13 vasi). Potem ko je obravnavalo take teme, kot so pokojninski zakon za kmete, oskrba vasi z živežem in inventarjem, kmečka samouprava, socialen položaj kmetov in drugo, je zborovanje sklenilo naslednje: 1. Naš okraj je pretrpel veliko krivic in pritiskov med bojem za gradnjo cerkve v Zbroszi. Te nesreče se nismo še rešili. Nočemo, da bi se ji pridružila še nova. 2. Pokojninski zakon je nepravičen in gaje treba spremeniti. 3. Odločitve o vasi se sprejemajo brez sodelovanja kmetov. O ničemer za nas ni mogoče odločati brez nas. 4. Oskrba vasi z živili in inventarjem je čisto zanič in še nikoli ni bilo take nevarnosti lakote kot zdaj. 5. Socialni položaj kmetov se slabša iz leta v leto. Če bo šlo tako naprej, je socialna katastrofa neogibna. Za neposredno prihodnost je zbor sklenil: - da ne bo plačal pokojninskih prispevkov v sedanji obliki; da se bo postavil po robu poskusom, da bi prispevke odvzeli po administrativni poti; — da si bo prizadeval za boljšo oskrbo vasi. Zbor je izbral neodvisno predstavništvo naših vasi. To predstav- ništvo je sprejelo ime — Komite kmečke samozaščite gruecke dežele. (Sledi spisek 22 članov komiteja in 188 podpisov udeležencev zbora.) prevod: Božidar Kante Sporočilo Komiteja kmečke samozaščite gruecke dežele, 17. september 1978 Sporočilo V resoluciji z dne 9. septembra smo zahtevali, da se izboljša oskrba vasi z živili in proizvajalnimi sredstvi. V tednu, kije pretekel po ustanovitvi komiteja, se je oskrba našega okraja izboljšala: imamo dovolj gnoja, krmil, žice itn. V vasi Kozia Gtowa so v nekaj dneh odprli trgovino, ki so jo gradili nekaj let. Pomanjkanje mesa skušajo nadomestiti s telečjimi nogami v količini, ki znatno presega naše potrebe. Ravno tako administrativni delavci občin Prosna in Jasieniec ne dajo miru kmetom po vsem našem okraju Člane komiteja pregovarjajo, naj izstopijo iz njega in jim za to obljubljajo razne ugodnosti, dobave, dovoljenja in gradbeni material. Tako 90 oblasti, na primer Jerzyju Skszecinskemu iz vasi Daltrozów. očetu sedmih otrok, obljubljale za izstop iz komiteja zmanjšanje davkov, za kar se je doslej brezuspešno potegoval. V dejavnosti proti kmetom aktivno sodelujejo Jan Gregolec, načelnik občine Jasieniec, Leszek Golota, sekretar partijskega komiteja občine Jasieniçc, Tyszkiewicz, direktor SKR, Čeh, načelnik občine Promna. Milica in državna varnost dan in noč nadzorujeta naše območje. V noči iz 11. na 12. in iz 16. na 17. so spuščali bele osvetljevalne rakete. Nad vasmi krožijo helikopterji. Uprizorili so zasledovanje članov komiteja. Na cestah milica preverja dokumente mimoidočih. 11. septembra je milica posku- šala odpeljati iz vasi Jerzyja Gorskega, starosto vasi Zbrosza in člana Komiteja kmečke samozaščite. Toda oglasila se je plat zvona in zapela je sirena gasilskega doma. Vsi so zbežali» Jerzyja Gorskega pa so osvobodili. Vendar so Jerzyja Górskega 15. septembra aretirali v Jasieniecu, kamor je šel plačat davke. Poskušali so ga „neformalno" zaslišati. V istem dnevu so med delom s pomočjo sile aretirali Mirosfawa Macežynskega, člana Komiteja kmečke samozaščite. Odpeljali so ga v Gruec, kjer so ga prav tako protizakonito poskušali zasliševati brez vabila in brez protokola. Zeni aretiranih sta z otroki odpotovali v Jasieniec in v uradu miličniškega okoliša zahtevali, da takoj osvobodijo njune može,ki so jih potem kmalu spustili. Miličniki se pogovarjajo s kmeti in nas skušajo prepričati, da se nam ne spodobi zbirati v župnijski dvorani, češ da to skruni sveto mesto. Mar so res pozabili, kako so nekaj let nazaj odpeljali iz kapele v Zbroszi Duži hostije in jih vrgli na smetišče poleg cerkve v Jasieniecu! Člani Komiteja se pogovarjajo z občinskimi oblastmi in predlagajo, da se organizirajo skupna zborovanja in obravnavajo problemi, ki vznemirjajo vas. Toda teh predlogov nihče ne sprejme. V Komite smo sprejeli nove člane. (Sledi seznam imen štirih novih članov.) Zahtevamo, da z našega okraja odpokličejo milico in državno varnost. To, da se kmetje organizirajo za pogajanja z oblastmi, ne opravičuje uvedbe izrednega stanja. Pričakujemo začetek pogajanj s Komitejem. Verjamemo, da ni takih zadev, kijih Poljaki s Poljaki ne bi zmogli mirno presoditi in rešiti. Komite kmečke samozaščite gruecke dežele Zbrosza Duza, 17. septembra 1978 d; Bo¿id K 767 Stavka v Gdansku Kako seje začela stavka Naš reporter je naredil nekaj intervjujev z ladjedelniškimi delavci o tem, kako seje začela stavka. Tukaj navajamo dva: 1 - Kako seje začela stavka? - Z Bogdanom sva se dogovorila, da bova 14. avgusta prišla na delo eno uro prej. V garderobah sva hotela obesiti plakate z obvestilom,da je odpuščena Anna Walentynowicz,in zahtevo, da se zviša osebni dohodek za 1000 zlotov ter da se uvede dodatek na draginjo. Te plakate je pripravilo gibanje Mlade Poljske. Imela sva jih sedem. Prišel sem prvi. Potem je prišel Kazik, z njim sem se dogovoril pred enim dnevom. Kazik dela v obratu V-3. Zato sva šla najprej tja, obesila plakat pod uro in Kazik je skupaj z nekaterimi tovariši iz službe popazil, da ga ne bi kdo strgal. Medtem pa sem sam odšel v svoj obrat in tam počakal Bogdana. Ker je ta zamujal, sem se odločil, da bom začel sam. Namazal sem plakat z lepilom in ga obesil na garderobna vrata, potem sem odšel še v druge garderobe. Ko sem lepil plakate, so mi ljudje čestitali. - Ali so ljudje stavko že pričakovali? - Ne, prej smo o tem sporočili le ozkemu krogu - samo najbolj zaupanja vrednim ljudem. Vendar pa so se v ladjedelnici že od samega jutra pogovarjali o stavki. - In kako so ljudje to sprejemali? - Dobro. Zelo dobro. Spraševali so nas, da bi izvedeli podrobnosti. Že so se začele zbirati skupine ljudi, ki so hoteli na delovne sestanke s svojimi mojstri, zato sem jim povedal, da se je začela stavka v vsej ladjedelnici in da se zberemo na trgu. - Kaj pa mojstri, ali so videli plakate? - Da, seveda, vsak jih je lahko videl, med njimi tudi vodilni. - Ali so vodilni ljudje poskušali kakorkoli nasprotovati? - Ne, kajti ob plakatih so se že zbirali ljudje. Bali so se vmešavati. Kljub temu pa je bilo prvih 15 minut zelo napetih. Vmešavali so se mojstri. Tedaj sem odšel veno izmed brigad,kjer sem poznal ljudi, in začel sem'jim razlagati, za kaj se borimo. Večina se je z menoj strinjala. Na prošnjo mojstrov, ki so zavohali, za kaj gre, smo se nekoliko oddaljili in se začeli zbirati zraven skladišča elektronov. Km^lu nas je bilo okrog 30 in prav toliko v bližini, pri garderobi skladišča orodja. Bal sem se, da se ne bi razšli, zato sem pristopil k njim in glasno začel razlagati o stavki. Pojasnil sem jim. da se začenja stavka po vsej ladjedelnici, da gre za povišanje osebnega dohodka in o primeru gospe Walentynowicz, ki so jo neupravi- čeno odpustih. Po tistem. Kar sem povedal, so postali ljudje mnogo pogumnejši. Rekel sem jim: .Pojdimo!" Zdaj seje zbralo okrog 50 ljudi. Imeli smo pripravljen tudi transparent. Tedaj je prišel vodja obrata Bare in vprašal, za kaj gre. Odgovoril sem mu: „Tovariš, stavkamo." „Zakaj stavkate? Za kaj gre? — na to sem mu odgovoril: ,Jtaj, ali ne znate brati? " in pokazal sem mu transparent. Dal sem mu še nekaj izvodov „Robotnika" in izjavo v zvezi s primerom gospe Anne ter odšel pozivat ljudi. Ko sem se vrnil, je prišel partijski sekretar obrata Mazurkiewicz in mi poskušal iztrgati transparent. Toda fantje so bili bolj spretni in mu to ni uspelo. Sekretarje kričal: ..Kaj naj to pomeni? " Nakar smo mu odgovorili: „To se vas ne tiče." Nekdo mu je porinil v roko kup letakov. Vsi so se zgrnili okrog njega in se mu posmetiovaii. kajti izgledalo je. kot da bi partijski sekretar delil letake. Vendar sem zakričal: „Vzemite jih nazaj!" - kajti nisem hotel, da bi letaki ostali v tako nedostojnih rokah. Ko je partijski sekretar odšel, sem vzel transparent in popeljal fante na trg. Vse to se je dogajalo v bližini doka. Ljudje so sedli po ploščadi Nenadoma se je prikazal namestnik vodje obrata Bryczkowski. To je mobiliziralo ljudi. Vstali so in se začeli zbirati sredi ploščadi. Prihajali so še drugi. Ko se je zbrala velika množica, seje zaslišala sirena z žerjava. To je bila majhna sirena, ki jo je vključil Juzek. Oddelkovodja je postal nervozen: „V čem je stvar? " - je kričal. ,pojdite delat!", toda nihče ga ni hotel poslušati. Nekdo je zakričal: .Poglej na transparent, pa boš vedel, za kaj gre!" Mimo je pripeljala lokomoti- va in se ustavila zraven nas, strojevodja paje zaploskal. Z množico, ki se je zbrala na ploščadi, smo se odpravili k obratu polizdelkov. Tam smo počakali nekaj minut, dokler ni prišel Jurek s svojo skupino. Iz obrata je prihajalo vse več in več ljudi. Kmalu za njimi so prišli mojstri in jih začeli porivati nazaj v obrat. Toda obrat ni več delal. Ljudje so pustili kladiva, začeli pospravljati orodje in se nam pridruževati. j 2 - In kako seje začela stavka? - V ladjedelnico sem prišel ob 4.15. Vse do dneva vstaje nisem nikomur govoril o tem, da se bo pričela. Skupaj z menoj delajo v glavnem partijci in zato sem se bal, da bi kdo to izdal in bi stavka spodletela. In tako sem čakal do zadnjega trenutka. Na dan stavke sva se z Ludvikom dogovorila, da me bo počakal. Iz mojega obrata ni bilo nikogar, samo jaz. Obesil sem 7 plakatov. 5 pa sem jih dal Ludviku. Ko so plakati viseli, sem pripravil letake - imel sem jih 500 - in vsakemu, ki je vstopil v garderobo. sem ga dal, pri tem pa govoril: „Si dobil? Beri! Danes stavka vsa ladjedelnica." - Toda, mar v letakih ni bilo napisano o stavki? - Ne. Toda tiste, ki sem jim zaupal, sem dan pred stavko povprašal, kaj bi naredili, če bi se stqvka začela. Mnogi so mi odgovorili, da bi stavkali. Ravno tem ljudem sem dajal letake in jim govoril: ..Daj naprej!" Ob tričetrt.na šest se je okrog garderobe zbrala že precejšnja skupina, približno 30 ljudi. Nekateri od njih so se prestrašili in govorili: „Iz tega ne bo nič, zakaj ne bi začel kateri od večjili obratov? " Odgovorili smo jim. da že stavkata K-3 in K-4. Bil je tudi trenutek, ko je nekdo rekel: ,Дај bomo tukaj stali, pojdimo nazaj v obrat." Prizadeval sem si. da bi jih zadržal, toda sam tega nisem zmogel in vsi so že odhajali nazaj. Dobro sem se zaveda}, kaj pomeni, če se ljudje vrnejo v ceh. kjer so mojstri in partijski sekretar ceha Jan Labcuski. član CK: to bi lahko pomenilo konec stavke. Zato sem stopil k tem ljudem in rekel: ..Pojdimo, K-3 in B-4 že stojita." Povedal sem .nekoliko več", kajti nič točnega nisem vedel ta trenutek. Hotel sem jih le potegniti za seboj. Končno so se odločili: ..Dobro, pa gremo." Vendar pa so stroje ustavljali neodločno, toda želja, da bi odšli na ploščad.je le zmagala. Zbralo se nas je okrog 30 in odšli smo. S seboj sem vzel plakate. Dvoje naših je neslo plakat spredaj. Tako smo prišli do menze in šli skozi vso ladjedelnico. Od vsepovsod so prihajali ljudje gledat, kaj se dogaja. Kričali smo jim: ..Ustavite stroje in pojdite z nami!" Mnogi so se nam pridružili. Sedaj smo krenili preko mostu in bilo nas je že precej več. Ljudje so se spuščali z ladij. Prenehali so že z delom, toda bali so se nam pridružiti, in so govorili: ..Delali ne bomo. z vami pa zaenkrat še ne moremo." Videti je bilo. da se bojijo. Prišli smo do obrata K 3 in videli, da so se tem ljudje že zbrali. To nas je spodbudilo. Zdaj smo bili že prepričani, da bo iz tega nekaj, in začeli smo kričati Jiura". Skozi okna konstrukcijske- ga biroja so začeli pogledovati ljudje. Zunaj seje zbrala množica in. odšli smo k obratu K 1. - Množica alije to več kot sto'? Da. Hotel sem. da bi kdo spregovoril pred ljudmi, to bi jih nekako povezalo, vendar ni bilo časa. Morali smo naprej. Tako smo s transparentom prišli do konca ladjedelnice, kjer nas je že čakal direktor Wójcik. Njegove prve besede so bile: .Xaj pa naj to porpeni? " Odgovoril sem mu. češ. stavkamo. „In v čem je stvar'? " Rekel sem. da gre za odpustitev z dela Anne Walentynowicz. .Anna Walentynowicz? " je rekel direktor. .Ali vi veste, kakšen človek je to'.' Odpuščena je zaradi kršitve delovne discipline." Odgovoril sem mu: ..Kako je to mogoče? Takšen človek - in za kršenje delovne discipline? Saj ima vendar bronast, srebrn in zlat križ ,Za zasluge". 30 let delovne dobe in ostalo ji je 5 mesecev do 762 upokojitve." Direktor se je začel izvijati. Tedaj je Bogdan rekel: .¿daj se z vami ne bomo pogovaijali. Zdaj gremo naprej." In pustili smo direktorja v gneči. Na mostu smo pustili ljudi - popazili naj bi, da nam ne bi odrezali poti. Ta čas se je naši koloni pridružilo že veliko ljudi. Prišli smo do vrat in tam z minuto molka počastili spomin na padle leta 1970 ter zapeli državno himno. Po vsem tem smo se odpravili k ekskavatoiju. Ko smo se povzpeli nanj, nas je obkrožila množica. Ljudem smo rekli: izbrati moramo stavkovni komite, potrebni so ljudje, ki uživajo zaupanje in avtoriteto v brigadah, naj se ti ljudje javijo. Tedaj se je prikazal direktor s svojim spremstvom - ker je stal spodaj, smo mu predlagali, naj se dvigne na ekskavator in mu pri lem pomagali. Komaj je direktor začel govoriti, ie orišel Leszek Watensa. Direktor ga ni videl,ker se je dvignil na ekskavator zadaj. Leszek je pristopil k direktorju in ga jezno vprašal: ,,Ali se me še spomnite? V ladjedelnici sem delal 10 let in še vedno se počutim ladjedelca, kajti v kolektivu mi zaupajo. Že štiri leta sem brez dela - in dodal je: - Razglašamo stavko in zasedamo ladjedelnico." - V odgovor na te besede se je z vseh strani zaslišalo ,Jiura". Nato smo predlagali, da bi pripeljali v ladjedelnico gospo Walentynowicz v direktorskem avtomobilu. Direktor je protestiral, mi pa smo ostali pri svojem in že je bil direktorski avtomobil poslan po gospo Anno. Potem pa smo odšli v radijsko postajo. Tako seje začela stavka (Stavkovni informativni bilten ,Solidarnost", št. 11,. 30. avg. 1980) IZJAVA Gdansk. 16. avgusta 1980 Na podlagi dogovorov med kolektivi stavkajočih podjetij z obale je bil 16. avgusta ustanovljen Medtovarniški stavkovni komite s sedežem na območju gdanske ladjedelnice. Cilj MSK je koordinaci- ja zahtev in stavk različnih podjetij. Izdelan je bil skupen tekst zahtev, ki so ga sprejeli vsi stavkovni komiteji. Določeno je bilo nadaljevanje stavke, dokler ne bodo izpolnjene zahteve vseh kolektivov. MSK je pooblaščen za pogaja- nja s centralnimi oblastmi. Medtovarniški stavkovni komite bo objavil konec stavke. Po končani stavki MSK ne bo razpuščen in se bo ukvarjal s kontrolo izpolnjevanja zahtev in organizacijo svobodnih sindikatov. Medtovarniški stavkovni komite (Stavkovni informativni bilten, posebna izdaja) Zahteve stavkajočih kolektiv podjetij, ki jih zastopa Medtovarniški stavkovni komite Medtovarniški stavkovni komite zastopa tudi kolektive podjetij in ustanov, katerih nadaljevanje dela je bilo družbeno nujno. Cilj komiteja je pripeljati do pogajanj, katerih rezultati naj bi opravičili pričakovanja stavkajočih kolektivov. Eden od prvih pogojev za začetek pogajanj je priključitev vseh odklopljenih telefonov. Zahteve stavkajočih kolektivov, ki jih zastopa Medtovarniški stavkovni komite,so naslednje: 1. V skladu s Konvencijo št. 87 Mednarodne organizacije dela, ki jo je ratificirala Ljudska republika Poljska in ki se nanaša na sindikalne svoboščine, je treba priznati svobodne sindikate, ne- odvisne od partije in delodajalcev. 2. Zagotoviti pravico do stavke, kakor tudi varnost stavkajočim in tistim, ki jim pomagajo. 3. Upoštevati svobodo govora, tiska in publikacij, ki jo jamči ustava Ljudske republike Poljske, da se ne bi izvajale represalije nad svobodnimi publikacijami, 1er dovoliti predstavnikom različnih veroizpovedi pristop k sredstvom množičnega obveščanja. 4. a) Vrniti pravice: - ljudem, ki so bili odpuščeni z dela po stavkah leta 1970 in 1976, — študentom, ki so bili izključeni iz visokih šol zaradi svojega prepričanja. b) Osvoboditi vse politične zapornike (med njimi Edmunda Zadro- zinskega, Jana Kozlowskega in Mareka Kozlowskega), c) Prenehati z represalijami zaradi prepričanja. 5. Sporočiti v sredstvih množičnega obveščanja o ustanovitvi Medtovarniškega stavkovnega komiteja ter objaviti tudi njegove zahteve. 6. Sprejeti realne ukrepe, ki bi imeli za cilj pripeljati državo iz krizne situacije: a) dati javnosti popolno informacijo o socialno-ekonomskem polo- žaiu, b) dati možnost sodelovanja pri obravnavi programa reform vsem strokovnim in socialnim krogom. 7. Izplačati vsem delavcem, ki sodelujejo v stavki, osebni dohodek tudi za čas, ko traja stavka, kot tudi za dopust iz sindikalnega sklada. 8. Dvigniti osebni dohodek vsakemu delavcu za 2000 zlotov mesečno kot nadomestilo za prejšnje povišanje cen. 9. Zagotoviti avtomatično rast osebnega dohodka glede na naraščanje cen in inflacije. 10. Uresničiti popolno oskrbo notranjega trga s prehrambenimi izdelki, izvažati pa izključno le tisto, česar je preveč. 11. Odpraviti komercialne cene, kakor tudi trgovino za devize v tako imenovanem notranjem eksportu. 12. Uvesti način izbiranja vodilnih kadrov glede na kvalifikacijo in ne na partijsko pripadnost, odpraviti vse privilegije, kijih imajo milica, državna varnost in partijski aparat, na način: — izravnavanja pomoči družinam, - likvidacije posebnih trgovin itd. 13. Uvesti karte - prehrambene bone za meso in mesne izdelke (dokler se ne izboljša položaj na tržišču). 14. Postaviti starostno mejo za upokojitev pri ženskah nad 50 let, pri moških 55, ali pa določiti, ne glede na starost, za ženske 30 let delovne dobe, za moške 35 v Ljudski republiki Poljski. 15. Izravnati stare pokojnine z današnjimi. 16. Izboljšati delovne pogoje v zdravstvu, kar bi omogočilo delovnim ljudem popolno zdravstveno oskrbo. 17. Zagotoviti ustrezno število mest v jaslih in otroških vrtcih za otroke zaposlenih žensk. 18. Uvesti plačan dopust materam za dobo treh let za nego otroka. 19. Skrajšati dobo čakanja na stanovanje. 20. Zvišati dnevnice s 40 zlotov na 100 in izplačati potne stroške. 21 Vse sobote naj bi bile proste. Delavcem, ki so zaposleni v podjetjih z neprekinjenim delovnim procesom in v štirih izmenah, naj bi se za delovno prosto soboto dal daljši dopust ali drugi prosti plačani dnevi. Medtovarniški stavkovni komite Gdansk, 22. avgusta 1980 (Strokovni informativni bilten, posebna izdaja) Izjava Medtovarniškega stavkovnega komiteja 23. avgust 1980 Vsa dežela napeto pričakuje konkretno in pošteno informacijo o stavkah na obalnem delu Poljske. Do zdaj so podatki, ki jih posredujejo tisk, radio in televizija, popačeni in le delno resnični. Sredstva javnega obveščanja ne poročajo o obstoju Medtovarniške- ш ga stavkovnega komiteja v Gdansku in o komitejih v Ščečinu in Elblongu. Molčijo o najpomembnejšem dejstvu, ki bi pomagal oceniti položaj ob Obali: o tem, da so stavke popolnoma koordinirane in da jih vodijo na demokratičen način izvoljeni Medtovarniški stavkovni komiteji, ki so se jim prostovoljno podredili stavkovni komiteji posameznih podjetij, s tem,da so dali MSK izredna pooblastila za pogajanja z oblastmi. Pred javnostjo skrivajo, da se vladne komisije, ki so v Gdansku in Ščečinu - ne glede na večkratne predloge s strani MSK - do zdaj še niso začele pogajati z MSK, edinimi predstavniki, ki jih popolnoma priznava množica stavkajočih. Ta sredstva prikrivajo popolno solidarnost stavkajočih z Med- tovarniškimi stavkovnimi komiteji, ki so jih sami izvolili in so sestavljeni iz predstavnikov vseh stavkajočih podjetij. Te solidarno- sti niso mogli razcepiti poskusi ločenih pogovorov oblasti s predstavniki posameznih podjetij ali celo obratov. Ta sredstva tajijo seznam zahtev, ki so ga sestavili stavkajoči in ki jih je predlagal Medtovarniški strokovni komite že 18. avgusta - med njimi tudi za poljske delavce najpomembnejšo zahtevo o ustanovitvi svobodnih sindikatov. Zgoraj omenjene poskuse razkolniških pogovorov, med katerimi oblasti poskušajo podkupiti del stavkajočih z visokimi dodatki na osebne dohodke, sredstva javnega obveščanja predstavljajo kot dejanska pogajanja, ki so usmeijena k izpolnjevanju naših zahtev in h koncu stavk. Prikazati hočejo tudi, kot da ne stavkajo podjetja in ustanove, ki omogočajo normalen potek življenja na Obrežju in oskrbujejo prebivalstvo, medtem ko so se ta podjetja že zdavnaj oskrbovati z osnovnimi potrebščinami prebivalstvo in varovati držav- no imovino uničenja. Obtožujejo nas antisocialističnih tendenc, medtem ko se naše zahteve popolnoma ujemajo z obstoječim prav- nim sistemom na Poljskem in niso usmerjene proti državni ureditvi in zunanje političnim zvezam, zunanje političnim zvezam. Radi bi poudarili, da lažna slika položaja in stremljenj stavkajo- čih na Obrežju še bolj izpodriva zaupanje do cenzuriranega tiska, radia in televizije in nikakor ne pripomore, da bi se razpoloženje v družbi umirilo. Zahtevamo, da se vsem Poljakom posreduje popolno in pošteno informacijo o naših zahtevah, o vseh realnih stvareh življenja v Gdansku - Gdynji - Sopotu, o položaju na vsem Obrežju. Medtovarniški stavkovni komite Spisek članov prezidija MedtovarniŠkega stavkovnega komiteja 1. Lech V^aíensa, elektromonter - Gdanska ladjedelnica, ZREMB - Elektromontaža. 2. Joanna Duda - Gwiazda, inženir ladjedelništva - CETO. 3. Bogdan Lys, nekvalificirani delavec — Elmor. 4. Anna Walentynowicz, varilka - gdanska ladjedelnica Lenin. 5. Florian Wiszniewski, električar - Elektromontaža. 6. Lech Endruszewski. monter - ladjedelnica Pariška komuna. 7. Stefan Izdembski, delavec na doku - uprava pristanišča Gdynja. 8. Henryka Krywonos, voznica tramvaja, vojvodska transportna služba. služba. 9. Tadeusz Stanny, kemijski tehnik, rafinerija nafte. 10. Stefan Lewandowski, voznik žerjava gdansko pristanišče. 11. Lech Sobieszek, ključavničar - Siarkopol. 12 Jožef Przybilski. ključavničar - Dubimor. 13. Zdzistew Kobyliñski, skladiščnik - gdanska uprava železnic 14. Andrzej Gwiazda, inženir - Elmor. 15 . Jerzy Sikorski, monter ladjedelnica za popravilo. , 16. Jerzy Kmecik, delavec v ladjedelnici - severna ladjedelnica. 17. Andrzej Kotodziej, varilec - ladjedelnica Pariška komuna in 18.Wojciech Gruszewski. inženir kemije. magister - gdanski politehnični institut. 19. Lech Bondkovski. pisatelj. (Stavkovni informativni bilten „Solidarnost", št. 1, 23.avg. 1080) Sporočilo MedtovarniŠkega stavkovnega komiteja Prezidij MedtovarniŠkega stavkovnega komiteja je imel sestanek, ki se ga je udeležila skupina strokovnjakov. Predmet diskusije so bila vprašanja sindikalnega gibanja, ki je bilo prva točka med zahtevami stavkajočih kolektivov. Skupina strokovnjakov je podala idejni odgovor na vprašanje, na kakšen način naj bi bili ustanovljeni novi, svobodni sindikati, kot tudi kakšna naj bi bila zagotovila samoupravnih sindikatov kot ustanove in kakšno naj bi bilo njihovo delovanje. Po razpravi in dodatnih pojasnilih, ki so jih podali strokovnjaki, jih je prezidij MSK zaprosil, da bi pripravili nadaljnje analitično in dokumentarno gradivo. Komisijo strokovnjakov v Medtovarniškem stavkovnem komiteju v Gdansku so sestavljali: predsednik - Tadeusz Mazowiecki, člani - Bronislaw Geremek. Jadwiga„ Staniszkis, Tadeusz Kowalik, Waldemar Kuczyrtski. Andrzej Welewejski, Bogdan Cywinski. Zgoraj imenovani strokovnjaki zastopajo tele stroke: pravo, politične vede, ekonomiko, sociologijo in socialno politiko. Komi- sija pa ima stalne stike z drugimi strokovnjaki po državi. Medtovarniški stavkovni komite Gdansk, 25. avgusta 1980. leta (Stavkovni informativni bilten, posebna izdaja) „ENOTNOST" Organ MedtovarniŠkega stavkovnega komiteja v ladjedelnici Adolf Warski Ščečin, 25. avgusta 1980. Г. Št. 2 Kaj hočemo? Na to najbolje odgovarjajo gesla, ki visijo na zidovih in vratih podjetij. Tukaj lahko preberemo: ,Zgodovinska resnica se glasi: kadar izbruhne konflikt med ljudstvom in vlado, ima vedno prav ljudstvo", „Svobodni sindikati so, zaščita delavče- vih pravic". Zasedanja MedtovarniŠkega stavkovnega komiteja potekajo pod dvema gesloma: „Profetarci vseh dežel, združite se!" in ,Napredni socializem - da! Popačenosti - ne!", ki sta viseli v konferenčni dvorani. 24. avgusta, v nedeljo zvečer, so objavili kadrovske spremembe v partijskem vodstvu in vladi. Menimo, da je zamena ljudi, ki se niso izkazali 'na vodilnih mestih, potrebna, vendar to še ne reši problemov, še toliko bolj. dokler ni jasno, kdo in zakaj v resnici odgovarja. Še vedno mislimo, da je "najvažnejše za rešitev krize izpolniti naše upravičene zahteve. Pozorno smo poslušali govor Edwarda Giereka. Ta govor nas je razočaral, še posebej tisti del. ki se je nanašal na sindikate. Za nas ni pomembno le izbrati novo sindikalno vodstvo, temveč ustvariti koncept sindikatov, ki bi bili neodvisni od oblasti in delodajalcev. Edward Gierek je poudaril, da ..ne moremo pristati na zahteve, ki so naperjene proti samim temeljem obstoja nacije in države". In katera od naših zahtev izpodriva osnove socializma in ogroža naše nacionalne in državne interese? Tudi mi bomo odločno branili te najvišje vrednote! Edward Gierek je prav tako- poudaril, da nadaljevanje stavke z vsakim dnem povečuje materialne izgube. To vemo tudi mi. vendar nismo pozabili izgub, ki so nastajale leta zaradi nepravilnega gospodarjenja, za kar pa nismo krivi mi. I * * * i Danes se nam je pridružilo še približno 50 podjetij. Izrazili so nam svojo solidarnost in podporo, v mnogih primerih so postavili nove podrobn/ zahteve, ki se tičejo problemov z njihovega #64» področja. Posebno številni so bili zdravstveni delavci, prosvetni delavci, obrtniki, projektanti, predstavniki kulturnih krogov. Tako mi sedaj zastopamo želje 170-ih podjetij z Zahodnega Obrežja. Zdravstveni delavci iz rajonske poliklinike št. 1 so nam poslali pismo s to vsebino: !rZaradi specifičnosti našega poklica ne moremo prenehati z delom, kajti menimo, da bolj koristimo, če z večjo prizadevnostjo pomagamo bolnikom. V zvezi z zahtevo št. 14, ki se nanaša na zahtevo po izboljšanju zdravstvenih storitev v deželi, bi radi opozorili centralne oblasti, daje potrebno graditi nove bolnišnice in poliklinike v novih predelih, popravljati bolnišnice v določenem roku in izboljšati oskrbo z zdravili." Pisma, ki so izražala podporo, niso prihajala samo od prebivalcev Ščečina in tudi ne samo od prebivalcev naše države. Nadaljuje se delo redakcijske komisije MSK in vlade glede dokončne formulacije zahtev. Na popoldanskem plenumu MSK so se obravnavale sporne zahteve, ki se nanašajo na oskrbo z mesom, na izplačevanje osebnih dohodkov v času stavke, na zagotavljanje varnosti stavkajočih, na publikacije dokončnega komunikeja, kakor tudi na nadalnje delo. Medtovarniškega stavkovnega komiteja kot organizatorja svobod- nih sindikatov po končani stavki. Debata je trajala dolgo, ker so bila postavljena važna in zapletena vprašanja. Približno ob 10. uri dopoldne so se naši delegati odpravili v Gdansk z namenom, da bi uskladili stališča z MSK Gdanska - Gdynje - Sopota glede strožjega formuliranja žalitev, ki se nanašajo na svobodne sindikate. Tudi skupina varšavskih juristov je ponudila pomoč stavkajočim z redaktiranjem te zahteve. Okrog sedmih zvečer so se naši delegati odpravili iz Gdanska nazaj v S če čin. V zadnjem trenutku: Sporočili so nam, da je delegacija kemične tovarne ,,Polwice" predala fondu bodočih svobodnih sindikatov 60 tisoč zlotov, ki so jih prostovoljno zbrali delavci. „ENOTNOST" Organ Medtovarniškega stavkovanega komiteja ladjedelnice Adolf Warski Ščečin, 26. avgusta 1980. 1, Posebna priloga k informativnemu biltenu št. 3 Zakaj želimo, da bi nastali svobodni neodvisni sindikati? Z zakonom 1949. leta je sejm Ljudske republike Poljske ustanovil sindikate, ki so na podlagi predpisov 1. člena Ustave združenja poljskih sindikatov morali: — sodelovati v opredelitvi in uresničevanju socialno-ekonomskih nalog države; — zastopati interese in pravice delavcev; — biti šola državljanske aktivnosti in vključenosti v izgradnjo razvite socialistične družbe. Toda istočasno je 3. člen Ustave predvideval: „Dejavnost sindikatov poteka v skladu s politično in socialno- ekonomskim programom Poljske združene delavske partije in priznava njeno vodilno vlogo avantgarde delavskega razreda, vodilne sile poljskega ljudstva." Res je, 7. člen Ustave je predvideval, da je naloga sindikatov ^ zastopati interese delavcev, istočasno pa je določal, da „mora dejavnost sindikatov potekati v skladu s principi organske enotno- sti in vzajemne odvisnosti proizvodnje, življenja in socialistične vzgoje". Prioriteto so imele ekonomske naloge - cilj je bil mobilizirati delovne kolektive, da bi izpolnjevali delovne naloge, kar je bilo še posebej natančno določeno v citiranem 7. členu Ustave. Ob vsem tem je jasno, da je že tako nepomembno dejavnost sindikatov glede zaščite delavcev še dodatno omejevala prioritetna pomembnost proizvodnega dela v podjetjih. 17. junija 1948. leta je bil sklenjen mednarodni dogovor v obliki Konvencije št. 87, ki jo je podpisal predstavnik poljske vlade, sejm pa jo je ratificiral 14. decembra 1956. leta. Konvencija se je nanašala na sindikalno svobodo in zaščito sindikalnih pravic. 8. junija 1949. leta je bila podpisana še ena zaporedna Konvencija — št. 98, ki se je nanašala na uporabo pravnih principov organizacije in kolektivnih dogovorov, ki jo je sejm prav tako ratificiral 14. decembra 1956. leta. In tako sta torej v skladu s principi mednarodnega prava t. i. Konvenciji postala normativna akta, ki imata na Poljskem zakonito moč, in organi državne oblasti in administracije so morali glede na vsebino uskladiti notranje predpise, ki so jih izdajali, s predpisi konvencije. 2. člen Konvencije št. 98 se glasi: 1. Organizacije delavcev in delodajalcev razpolagajo z ustrezno zaščito proti kakršnemukoli vmešavanju s strani enih ali drugih ali s strani njihovih agentov ali članov v ustanavljanje in dejavnost organizacije ali upravljanje z njimi. 2. Zlasti dejanja, ki imajo za cilj pospeševati organiziranje delovnih ljudi pod nadvlado delodajalcev ali njihovo organizacijo, ali podpirati organizacijo delovnih ljudi na osnovi financiranja ali na drug način s ciljem, da bi takšne organizacije prišle pod kontrolo delodajalca ali organizacije delodajalca, se smatrajo za vmešava- nja v smislu tega člena. Če primerjamo vsebino predpisov, ki izvirajo iz Konvencije, s predpisi Ustave sindikatov, lahko enoglasno trdimo, da predpisi Ustave odkrito kršijo določbe Konvencije št. 98, kajti dejavnost sindikatov podrejajo popolni kontroli delodajalca, t. j. države. Torej ni dvoma, da sindikati, ki so bili pod pritiskom organov državne oblasti in administracije, niso mogli izpolnjevati svojih osnovnih nalog, t.j. zaščite interesov delovnih ljudi. Pri tem moramo dodati, da je vse to prav tako kršitev 3. člena Konvencije št, 87, ki predvideva: 1. Organizacije delovnih ljudi in delodajalcev imajo pravico izdelati svoje ustave in administrativne pravilnike, svobodno voliti svoje predstavnike, ustanavljati svoj aparat in svojo dejavnost in formulirati svoj program akcij. 2. Državne oblasti se morajo izogibati kakršnemukoli vmešavanju, :i bi omejilo to pravico ali onemogočilo njeno zakonito uresničitev. To, mogoče nekoliko preveč podrobno razmišljanje, bi moralo pokazati, da je bila dejavnost sindikatov na Poljskem v nasprotju z mednarodnimi konvencijami. Poleg tega dobro vemo, kako je deloval mehanizem volitev v posamezne sindikalne instance, vemo tudi to, da je predsednika glavne uprave sindikatov plenum le potrjeval in vsakič je bil za predsednika določen eden od članov politbiroja centralnega komiteja Poljske združene delavske partije, ki je ostajal član politbiroja. Glede na vse, kar smo navedli zgoraj, je jasno, da dejavnost sindikatov ni vzbujala odobravanja. Na tak način, je družba popolnoma in dokončno izgubila zaupanje v sindikate. Nočemo takih sindikatov. Hočemo sindikat, ki bi bil popolnoma neodvisen in bi odločno in nepopustljivo branil interese svojih članov. Nobena druga oblika ne pride v poštev. Medtovarniški stavkovni komite 16 s Tietje stavkajočim delavcem ✓ imetje ! Ker so delavci v krizni situaciji, v kakršni seje znašla naša užba, začeli boj za pravice družbe do boljšega življenja, mi, netje, ne moremo ostati ravnodušni. Zgodovina nam tega ne bi irostila. Ne gre samo za preprosto solidarnost - mislimo, daje našnja kriza nastala v veliki meri zaradi nepravilnosti v poljedelj- i politiki. Te nepravilnosti so se kopičile leta. Sistematično se ižuje vzreja goveda in drobnice, ker ni rentabilna, isto velja tudi za ri osnovne žitne kulture. V kmetijski politiki se srečujeta dve nasprotujoči si tendenci. Na i strani se izvaja socializacija kmetijstva, na drugi se zaradi potreb iranja privatno gospodarstvo, ki je osnova prehranjevanja Ijud- ra. To povzroča nered, neodločnost, stalne spremembe v politiki i privatnih gospodarstev. Edini izhod iz položaja je razglasiti enotno in stabilno kmetijsko litiko, tako da se zavrne politika forsiranja združenega kmetij- ra, kar družba drago plačuje in zaradi česar kmetje državi ne upajo. Privatnemu in družbenemu gospodarstvu je treba omogočiti ake pogoje kreditov, enako oskrbo s premogom, krmo za živino, ladbenim materialom in enake pogoje za nakup motorjev, tomobilov in kmetijskih strojev, enake možnosti za pridobitev mije. Da bi bilo privatno gospodarstvo rentabilno, bi bilo potrebno ravnati tržne cene kmetijskih proizvodov. Na primer: morale bi se išati odkupne cene, še posebej cene pšenice — za 100 %, živine - 50 %, ob istočasnem znižanju cen gnojila za 40 % in tehničnih |lug za 50 %. , Ne smemo gledati na kmete izključno kot na pridelovalce hrane, oramo jim ustvariti dostojne pogoje za življenje, izboljšati njihov cialni položaj: izboljšati zdravstveno oskrbo, oskrbo vaških govin, zavzeti se za položaj otrok na vasi, ponovno pregledati kon o pokojninah kmetov. Še posebej bi bilo treba poskrbeti za mlade kmete, ki dobivajo mijo iz državnega zemljiškega fonda. V tem primeru gre za nogočanje dejanskega uresničevanja vladnih predpisov in reso- cij. Zaščito interesov in pravic kmetov lahko zagotovijo le neodvisne samoupravne kmečke zveze, katerih zarodki že obstajajo v ¡katerih predelih dežele. Kmetje! Razglašajte svoje zahteve, izbirajte komiteje, ki bi lahko stopali vaše interese pred oblastmi. Skupna borba vseh delovnih idi nam zagotavlja uresničitev naših zahtev. etak. kije bil natisnjen v Svobodni gdanski tiskarni) tavkajočim delavcem poljskega Obrežja tatje delavci! V skladu s pozivom ministrskega predsednika Poljske ljudske Epublike in prvega sekretarja CK PZDP k splošni ljudski razpravi o labem položaju naše dežele, o vzrokih obstoječega zla in načinih Ihoda iz le-tega, smo se 23. avgusta kmetje iz petnajstih vasi idomskega vojvodstva zbrali v vasi Zbrosza Duža ravno zato. da bi ¡duhu dolga do domovine razmislili o usodi naše dežele. Ponovno smo se zamislili, ali so vaše zahteve, zaradi katereih ste P v to državljansko akcijo v obliki stavke vsega Obrežja, ipravičene in sklenili smo, da so upravičene in dostojne naše Odpore. V vaši pravični borbi za lastne, od partijskega in državnega - parata neodvisne sindikate vidimo podporo našim prizadevanjem, da bi ustanovili enake sindikate - neodvisne sindikalne organizacije kmečkih delavcev. S tem namenom smo že ustanovili v nekaterih predelih dežele komiteje kmečke samozaščite ter sindikat kmečkih delavcev in verjemite nam, da bomo ne glede na velike prepreke in preganjanja s strani uradnih oblasti, to nadaljevali. Tako ravnamo, ker razumemo, da je to potrebno za spremembo in uveljavitev takšne kmetijske politike, ki bi nas oskrbela s svojim, poljskim kruhom, in ki bi odpravila ponižujoče prosjačenje po pšenici na kredit v tujini. Pridružujemo se vam v pravični borbi za ukinitev represalij in aretacij s strani oblasti ter za osvoboditev političnih zapornikov iz ječ. Med njimi so tudi kmetje, kot na primer Jan Kozlovvski iz tarnobrzegskega okrožja, ki je bil aretiran zato, ker je s svojo dejavnostjo izražal skrb za blagostanje države in ljudstva. Zahtevamo, da oblasti nemudoma - brez zavlačevanja, ki škodi naši deželi - priznajo vaše upravičene zahteve in vam dajo možnost, da začnete z delom. Kdo le lahko zavrne pravičnost in načelnost vaših zahtev po izravnavi vaših družinskih dodatkov z dodatki, ki jih dobivajo delavci milice in državne varnosti? Sredstva javnega obveščanja molčijo o vaših zahtevah - f strahu, da vas bo vse poljsko ljudstvo pripravljeno podpreti. Radi bi vam povedali, bratje delavci, da partijski in državni uradniki, ki od vas zahtevajo žrtve za skupni blagor, ne želijo za to dajati zgleda. Sami sebi so določili visok osebni dohodek, delavcu tega ne privoščijo, ker želijo na njem prištediti. Ti uradniki so izdali vladni odíok, ki daje privilegije uradnikom partijskega in državnega aparata vključno s tretjo generacijo. Celo vnuk uradnika lahko zaradi svojih družinskih zvez dobiva rento v razmerju 70 °Ic osebnega dohodka današnjega uradnika, kar lahko znese več kot 10 tisoč zlotov mesečno. Vedite tudi to, bratje delavci, da oblasti, ki tako skrbijo za svoje družine, pozabljajo na naše, kmečke. Med vsemi družinami so samo naše. kmečke, brez vseh družinskih dodatkov. Te dodatke dobiva celo obrtnik-privatnik, ne pa kmet. od katerega je odvisna preskrba cele države s Ina no. Skrbi nas, ker zadnji radijski in televizijski nastopi ministrskega predsednika in sekretarja CK v zvezi z vašo stavko ne obetajo nobenih sprememb v obstoječi pogubni kmetijski politiki, ki je pripeljala do tako žalostne preskrbe s hrano. Vedeti morate, da je vladni zakon v zadnjih letih spremenil polnopravne imetnike posestev v svoje začasne koristnike. Če bi hotel predati svoje lastno posestvo sinu ali hčeri, bi moral dobiti soglasje načelnika občine. Tako na široko reklamiran zakon o takoimenovanih „blagodejnih" kmečkih pokojninah, bi se moral imenovati zakon odvzema kmečkih družinskih posestev. Za majhen denar nam jemljejo zemljo za državo, ki je tako in tako ne more obdelovati, pa je kljub temu nočejo oddati v obdelavo drugim kmetom-zasebnikom. Bratje delavci! Vaše zahteve o povišanju osebnih dohodkov so manjše od dotacije države za razširitev mreže državnih gospodar- stev - če to preračunamo glede na število delavskih družin na Poljskem. Čim večjo povišico osebnih dohodkov boste dobili, tem manjši bodo državni fondi za razširitev državnih gospodarstev in s tem tudi manjše uničenje kmečkih družinskih posestev. Zato si vsi skupaj z vami želimo, da bi dobili čim več. Vedite tudi to, bratje delavci, da na državnih živinorejskih posestvih stane prostor za kravo več kot pa stanovanje za delavsko družino, kajti vrednost takega prostora znaša približno 300 tisoč zlotov. Vsa industrija poljedeljskih strojev in inventarja je usmerje- na na oskrbo državnih posestev, medtem ko mi. kmetje-zasebniki, pogosto ne moremo dobiti niti najpreprostejšega orodja: pluga, kose ali motike. Tehnični napredek v kmetijstvu ni za nas. Tako moramo delati na polju še vedno na način pradedov. Nam. kmetom, so odvzeli vse pravice samozaščite pred zlorabami oblasti. Načelnik občine je gospodar nad našim življenjem, mi pa nimamo pravice, da bi ga sami volili. Načelnik občine lahko z odlokom kmetu odvzame njegovo lastno posestvo pod pretvezo, da je posestvo slabo obdelovano. To zemljo potem preda takoimeno- 166 vanemu „združenemu sektorju", ki se imenuje tako, ker mora za njegovo oskrbovanje plačevati vsa družba. So takšna državna posestva, SKR ali kooperative, kjer denar, ki ga dobijo za prodane pridelke, ne pokriva niti materialnih stroškov, da o osebnih dohodkih in davkih ne govorimo. Za državna posestva bi bilo boljše, če bi sploh prenehala obdelovati zemljo. In vse to se dogaja ne glede na to, da jim država daje vse privilegije na naš račun. Mi, kmetje, dobivamo za liter mleka 6 zlotov, medtem ko dobiva državno gospodarstvo v obliki dotacije 36 zlotov. Isto velja za meso. zelenjavo in druge poljedelske pridelke. Zato zahtevamo, da se naše pravice na področju cen in oskrbe izenačijo s pravicami podržavljenega sektorja. Ves kmetijski program lahko strnemo v kratko fazo: hočemo enake pravice, kot jih imajo državna posestva, SKR in proizvodne kooperacije. Ponovno hočemo biti gospodarji svoje zemlje in enakopravni državljani Poljske, ki se imenuje ljudska. Do sedaj1 še nismo imeli občutka, da bi bila to naša dežela, kajti nismo niti gospodarji na zemlji naših očetov. O nas so sprejemali odločitve, ne da bi nas povprašali za mnenje. Ob 60-letnici oblasti so nas pozvali, da proslavimo tisoč let Poljske z izgradnjo tisoč šol. Ker smo želeli proslaviti tisoč let poljske države in tisoč let krščanstva na Poljskem, smo žrtvovali naš kmečki dinar - in kaj je bilo iz tega? Ne da bi nas vprašali za mnenje, so oblasti odprle razširjene šole, naše vaške pa zaprle. Naša. žrtev se je izkazala za nesmiselno. Naši otroci v snegu in v slabem vremenu gazijo po cestah, se stiskajo v prenapolnjenih avtobusih, spijo med poukom utrujeni od poti. doma pa nimajo ne moči in ne časa pomagati na posestvu. In vsé to le zato, da bi kmečke otroke odtrgali od domače vzgoje in vpliva Cerkve. Bratje delavci! Vaš boj je naš boj. Popolnoma smo solidarni z vami. Podobno kot sveti oče smo z vami v misli in molitvi. Vendar vas ne moremo podpreti s stavko. Sedaj je čas pobiranja letine, in pobrati je treba vse, kar je obrodilo polje. Ničesar ne smemo pustiti na polju, kar sicer tako pogosto vidimo na državni zemlji To bi bila potrata našega dragega kruha. K vnemi pri pobiranju letine nas je pozval kardinal in primas v svoji pridigi na Jasni Gori in cerkvi Matere božje v Wamberzycah. V Wamberzycah je kardinal in primas podprl vašo borbo ter poudaril, da ,je nemogoče biti ravnodušen do tega. kar vznemirja ljudstvo in državo, kar vznemirja naše družine in delavski svet, ki si prizadeva za socialne, moralne, ekonomske in kulturne pravice, ki jih ima ljudstvo. Poskušali smo razumeti, da so te vrednosti potrebne za normalen razvoj ljudstva, na katerega se opira država." V duhu poziva kardinala in primasa podpiramo vašo stavko z našim prizadevnim delom. Istočasno vam sporočamo, da se zbiramo in se bomo zbirali v vasi Zbrosza Duža vsako nedeljo po maši, t. j. ob 13-h, in na naša zborovanja vabimo vse, da bi se skupaj posvetovali, kako bi našli izhod iz težav, v katere je pripeljala našo državo obstoječa politika naše oblasti. Zbrosza Duža, 24,-avgusta 1980.1. (Stavkovni informativni bilten „Solidarnost", št. 7) Cerkev stavkajočim delavcem > Sporočilo o seji glavnega sveta episkopata Poljske Na praznik czenstochowske Matere božje (26. avgusta 1980) je bila v svetem kraju poljskega ljudstva na Jasni Gori izredna seja glavnega sveta poljskega episkopata pod predsedstvom primasa Poljske, kardinala Wyszynskega. 1. Glavni svet episkopata, ki je globoko zaskrbljen za blagor ljudstva in države, kakor tudi vsakega posameznega državljana, je dal oceno današnjega napetega ekonomskega, socialnega in politi- čnega položaja v naši državi. Izvori te napetosti niso preprosti. V njih se izraža mnogoletno nezadovoljstvo, vzrok katerega pa storjene nepravilnosti. Ta napetost se lahko sprosti le v ozrai umirjenosti in notranjega miru. Glavni svet episkopata izraža priznanje tako stavkajočim stavkovnim komitejem, kakor tudi oblastem, zato ker niso dopus le kršitve javnega miru. To je dokaz državljanske in politič zrelosti. Tako že ustaljeni položaj stvari daje upanje, da bodo v delovne dialogu med izbranimi stavkovnimi komiteji in delegacijami vladr in političnih oblasti rešena vsa sporna vprašanja - to je v intere vsega ljudstva. Njihova hitra rešitev je zahteva današnjega trenutka. Zato mo biti za ta dialog značilna pripravljenost vseh najti rešitev, ki sprejemljiva za obe strani. Poljaki so dolžni razumeti drug druge in rešiti svoje probleme pri sebi doma. Doseženi sporazumi, podkrepljeni z ustreznimi zagotovitvar morajo narediti konec stavkam, da bi bilo normalno delovai narodnega gospodarstva in javnega življenja načelno možr Sporazume morata upoštevati obe strani v skladu s principoi Pacta sunt servanda. 2. V okviru svojega pastorskega služenja ljudstvu glavni s\ episkopata opozarja vso družbo na potrebo delovati v skladu duhom Evangelija, izhajajoč iz socialne pravičnosti in ljubezni i določitve in upoštevanja pravic. Glavni svet episkopata poziva ohranitvi miru, razumnosti in reda, istočasno pa z vso silo poudai in opominja vse, da je pogoj notranjega miru spoštovanje neloč vih pravic ljudstva. Med te pravice sodijo: - pravica do svobode vesti, celovitosti državljanskih svobošč:, med njimi tudi pravica do verske svobode in svobodne dejavno Cerkve, dejanske in ne le deklarirane tolerantnosti do prepričal - pravica do resnice, ki jo omogoča zlasti poštena informacija pošten dialog oblasti z družbo; - pravica do poznavanja celotne zgodovine in kulture, do neom jenega iskanja in izražanja resnice, pravica do svobode mišljenja it< - pravica do kruha, ki naj bo dostopen vsem državljanom glede i njihove potrebe; - pravica do lastne imovine in posesti zemlje v kmečk gospodinjstvih. Uresničitev te pravice in ustvarjanje pogojev, ki pomagali razvoju zasebnih posestev, bi jih naredilo bolj produkt ne, okrepilo bi družino, povezalo bi ljudi s svojo.zemljo in vse to služilo poljskim državnim interesom; - pravica do dela, ki bo v skladu z zahtevami dostojanstva svobode delovnega človeka; - pravica do pravičnega plačila za opravljeno delo; - pravica državljanov do združevanj, do samostojnih delavskih samoupravnih teles. Glede tega zadnjega vprašanja Drugi vatikani shod uči: „K temeljnim človekovim pravicam sodi pravica delovnih lju do svobodnega ustanavljanja združenj, ki bi jih dejansko zastopa in pomagala k pravilnemu, harmoničnemu razvoju ekonomske i življenja, kakor tudi pravica, da vsak dèlavec svobodno sodeluje dejavnosti teh združenj brez strahu, da bi se mu zato maščeval (Gaudium et Spes 68). Našteli smo le nekatere pravice izmed te ki zahtevajo pozornost. 3. Poljsko ljudstvo potrebuje resnično nravstveno in sociali renesanso, da bi spet zaupalo vase in v svojo prihodnost, zaupalo svoje moči, renesanso, ki bi obudila nravstveno energijo družbeno požrtvovalnost, da bi bili sposobni nositi /elikansi breme dela in nujnega samoomejevanja, ki nas vse čaka. Nuji je potrebno vzpostaviti zaupanje med družbo in oblastmi, da bi skupnimi močmi gradili boljšo bodočnost domovine in zadovolji ljudske in državne interese. 4. Glavni svet episkopata v imenu plenuma episkopata naro>: naj se po vsej državi opravijo molitve za uspešno rešitev obstoječe) | položaja in nastalih težav. Čas in oblike teh molitev bodo določi1 ordinami episkopi. Varšava, 27. avgusta 1980 (Stavkovni informativni bilten ,,Solid2 jiost", št. 9, 28. avgusta 1980) 967 Inteligenca stavkajočim delavcem Poziv štiriinšestdesetih Današnji trenutek je lahko kritičen za našo državo. Toda nihče ne more reči, da ga je razvoj dogodkov ujel nepričakovano. Ni manjkalo opozoril s strani prihajajoče ekonomske in politične krize. Toda nanje niso reagirali - in kriza je prišla. V tej krizi so se nakopičile dolgoletne nepremišljene ekonomske odločitve in slepa vera oblasti v lastno nezmotljivost, neizpolnjena pričakovanja, zatiranje kritike ter malomarni odnos do državljanskih pravic. Se enkrat se je pokazalo, da je nemogoče upravljati poljsko ljudstvo, ne da bi poslušali njegov glas. Poljski delavci se zrelo in odločno borijo za svoje in naše pravice, za boljše in dostojnejše življenje. Vsa napredna inteligenca je v tem boju na njihovi strani. Takšna je poljska tradicija, tako narekuje današnji dan. Zdaj je vse odvisno od tega, kako se bo iskal izhod iz nastale situacije. Pozivamo politične oblasti in stavkajoče delavce, da iz- berejo pot pogajanj in kompromisa. Nihče nima pravice postaviti usodo države na kocko ali lahkomiselno žrtvovati upanje na boljšo prihodnost. Nihče nima pravice posegati po kakršnihkoli nezakoni- tostih, nasilju, ali začenjati spopad. Ne smemo dopustiti, da bi se ponovila tragedija izpred desetih let, ne smemo dopustiti novega prelivanja krvi. Današnja najvažnejša zahteva, kije v državnem interesu ljudstva, je, da se nemudoma začnejo pogajanja vladne komisije z medtovar- niškimi stavkovnimi komiteji, ki so jih izbrali kolektivi delavcev iz mest Obrežja. Ne smemo dopustiti niti ure zamude, kajti rezultati take zamude so lahko nevarno nepopravljivi. Potrebno je ne le proučiti materialne zahteve in vprašanje o zagotovitvi varnosti stavkajočih, potrebno je priznati pravico kolektivov, da ustanovijo resnično sindikalno predstavništvo s pomočjo volitev. Svoboda združevanja v sindikate brez zunanjega vmešavanja je temeljna pravica delavcev, ki mora biti upoštevana v pogijih slehernega social- nega sistema. Upoštevajoč najbolj nevarne posledice nastale situacije, se ne sme zavlačevati s sporočilom popolne informacije o stanju države, z začetkom pravih ljudskih razprav o vsem in z ustvaritvijo pop^ jev za skupna iskanja poti k izboljšanju. Vse nas, vodilne in vodene, mora voditi blagor Poljske. V današnjem položaju se je treba izogibati hujskanju in razcepitvi družbe z nepremišljenimi besedami in žaljivimi opredelitvami. Dovolj smo videli znamenitih črnih kampanj sovraštva. Čas je, da se naučimo spoštovati drug drugega. V tem težkem trenutku je potreben občutek mere in domiselno- sti. Izhod iz današnje krize je možen le, če bodo odvržene sheme, po katerih je vsaka zahteva potrebne politične reforme v nasprotju z državnimi interesi in izpodriva temelje sistema. Izhod iz krize zahteva tudi občutek mere za pravično borbo družbe za svoje pravice in boljše pogoje svojega obstoja. Ta izhod zahteva, da se zavedamo težkega položaja države. Danes lahko le razum ir. domiselnost pripeljeta k sporazumu interesov naše skupne domovine. Zgodovina ne bo odpustila nikomur, ki bo zavrgel pot sporazumov in bo posegel po drugi rešitvi. Pozivamo vse. da stopijo na to pot, pozivamo k pameti in domisel- nosti - ker smo prepričani, da danes za Poljsko ni ničesar po- membnejšega. Varšava, 20. avgusta 1980 (Sledi seznam znanstvenikov, pisateljev, umetnikov, ki so pod- pisali poziv) in dodatni seznam ljudi, ki so se pridružili od 23. avgusta - skupaj 234 podpisov. Med podpisanimi je 8 akademikov, filmski režiser Andrzej Wajda, violinistka Wanda Wilkomirska, igralka Krystyna Zahwatowicz, pisatelji Stanislaw Baranczak. Marian Brandys, Andrzej Braun, Adam Wazyk, Wiktor Woro- szylski, Stefan Kisielewski, Tadeusz Konwicki, Sewerin Polak in mnogi drugi, duhovniki, predstavniki skoraj vseh družbenih in tehničnih ved. umetniki, specialista za rusko literaturo Andrzej Drawicz in Ryszard Przybylski, zdravnik-kardiolog Marek Edel- man, edini preživeli iz štaba vstaje v varšavskem Getu iz leta 1943. So tudi bodoči strokovnjaki MSK in „Solidarnosti" - Bogdan Cywynski, Tadeusz Mazowiecki, Branislaw Geremek ter drugi, bodo- či člani prezidija wroclawske „Solidarnosti" in bivši politični zapornik Karol Modzelewski - zgodovinar. So ljudje, znani po svoji pripadnosti opoziciji, kot so član - ustanovitelj KSS KOR Wladyslaw Benkowski, ljudje, ki so bili blizu opoziciji, kot so glavni urednik „Tygodnika Powszechnega" Jerzy Turowicz, in tisti, čigar podpis je zelo nepričakovan, kot je na primer pisatelj Roman Bratni. Ni podpisov cele vrste članov opozicije, ki so v teh dneh v priporu.) Andrzej Wajda v gdan&i ladjedelnici Danes je v gdansko ladjedelnico prispel znameniti poljski režiser Andrzej Wajda, avtor znanega filma „Marmorni človek'.' Izkoristili smo prisotnost vidnega umetnika poljske kinomatografije in prosili smo ga za nekaj besed, namenjenih „Solidarnosti". Uredništvo: Ste avtor enega najboljših poljskih filmov, ki govori o delavcih. V mislih imamo „Marmornega človeka". Ta film poznajo skoraj vsi stavkajoči delavci. Njegovo dejanje se končuje prav tukaj, v gdanski ladjedelnici. Kako gledate na svoj film s stališča zadnjih desetih let in v luči vsega, kar se dogaja? Wajda: Vedno sem si želel posneti nadaljevanje tega filma. Srečen bi bil, če bi mi uspelo posneti film, ki bi pripovedoval o sinu heroja „Marmornega človeka". Zgodbo o sinu. Mislim, daste vi v tem času to zgodbo pripisali, in to s svojim delom. Vse, kar se dogaja, je vaš lik. Zato je že znano, kakšna je ta zgodba. Ta zgodba seje že zgodila. Upajmo le, da se bo dobro končala, kajti kako se bo končala, to vznemirja nas vse. Uredništvo: Dejanje filma ,,Marmorni človek" se končuje pred desetimi leti.* Danes, kot pravite, se izpolnjuje upanje, ki gaje ta film nosil v sebi. Avtorji tega, kar se dogaja, so ti, ki nikoli niso bili „ljudje iz marmorja". Verjetno so prej ti, ki vsako leto polagajo cvetje na njihove grobove. Torej, vodje stavke imajo še druge izvore. Kako pa vi z vašega stališča gledate na te ljudi in motive tega. kar počno? Wajda: Mislim, da tukaj obstaja nekakšna kontinuiteta, in če hočem snemati nadaljevanje svojega filma, potem hočem to ravno zato, ker je z mojega stališča za nas najbolj potreben in najvažnejši občutek kontinuitete. Prepričan sem, da se nič ne začenja znova, vse ima nekje svoje korenine. Ne mislim, da bi mi vsi postali dobri ljudje s ponedeljkom - že prej so bili nekateri dobri ljudje. In celo, če bi ti ljudje doživeli poraz ali vsaj ne bi zmagali, bi bilo nepravilno začenjati vse z današnjim dnem. Zato bi hotel posneti nadaljevanje tega filma, kajti zdi se mi. da mije uspelo prikazati neko resnico, pokazati lik delavca, ki ima svojo čast, svoje ambicije in svojo razredno zavest. Zato sem tudi hotel pogledati, kakšen je sin takega človeka. Mislim, da je pomembno to. daje sin „človeka iz marmorja": ta ne bo izdal očeta. Drugače povedano, nadaljeval bo njegovo delo. Rad bi poudaril, da sem komaj prišel v ladjedelnico, in moram se še razgledati ter mnoge stvari premisliti. Uredništvo: In na koncu tega pogovora bi vas radi vprašali o vaših prvih vtisih o ladjedelnici. Wajda: Prvi vtisi — to je ravno tisto, kar smo od daleč slišali v Varšavi in v drugih mestih. To je vtis umirjenosti, vtis popolnega prepričanja vase, vtis nečesa prazničnega, vzvišenega in neobičajne- ga. Počutim se kot priča nekega fragmenta iz naše zgodovine, kar pa se ne dogaja pogosto. Ponavadi gre zgodovina mimo nas. tukaj paje njena prisotnost občutna in jo vidiš. Uredništvo: Hvala lepa. (Stavkovni informativni bilten „Solidarnost", št. 11. 30. avg. 1980) 768 Nastop Gustawa Holoubka na plenarni seji sejma Poljske ljudske republike 5. septembra 1980. leta (Tekst je brez okrajšave) Gospod maršal sejma, visoki zbor! Oprostite mi, da se bom s svojim kratkim nastopom dotaknil stvari, o kateri seje že govorilo, toda njena teža je tako velika, da je zdaj o njej še posebej potrebno govoriti. Počutim se dolžnega, da na začetku, v imenu ljudi, kijih imam čast zastopati, izrazim popolno solidarnost s tem, kar se je zgodilo na poljskem Obrežju in v drugih krajih naše države. Prosim, da mi oprostite, ker ne bom ponavljal vsega, kar je bilo o tem povedanega, ker ne bom navajal argumentov, s katerimi smo poskušali utemeljiti, da ne rečem opravičiti, borbo poljskega delavskega razreda. Kajti vsebina tega, kar se je zgodilo, njen smisel in realnost je tako preprosta, kot je preprosta človekova pravica do svobodnega odločanja o lastni usodi, kot je pravica do boja za boljše življenje. Dovolim si. da s te tribune izrazim poljskim delavcem svoje globoko spoštovanje in navdušenje nad njihovim pogumom, razu- mom in brezmejno širokim srcem, s katerim so obdarili vso deželo. Za zgled, ki so ga dali drugim, za najbolj natančno oblikovanje zahtev, ki v bistvu pripadajo vsemu ljudstvu. Vse drugo naj povedo tisti, ki so dolžni izpolniti obveznosti, ki so jih sprejeli pred vsemi državljani naše države. Verjetno ni nujno pojasnjevati, da bo preverjanje, ali se te obveznosti izpolnjujejo, tudi dolg sejma Poljske ljudske republike. Visoki zbor! V teh pomembnih dneh posebnega preizkusa bi rad izkoristil možnost, da skupaj z vami razmislimo o vsem tako, kakor je to značilno za vse. kijih skrbi usoda naše domovine. In od kod seje v ljudstvu nabralo toliko razočaranj in grenkobe, toliko bolečine in punta? Kje je vzrok odločnosti, ki je ukazovala delavcem na dokih in v ladjedelnicah, vsemu delavskemu razredu protestirati in postaviti ultimat? Mislim, da bomo to bolj slabo pojasnili, če bomo vso krivdo zvrnili na ekonomske težave, na poslabšan ekonomski položaj države, na probleme z oskrbo. Tudi v takšnih trenutkih je naš narod pokazal požrtvovalnost, potrpljenje in solidarnost. Vendar seje to dogajalo le tedaj, koje skupaj s krizo obstajala vera. da ima vse to smisel in upanje, da nas na koncu tega samoodpovedovanja čaka pravična razdelitev pridobljene blaginje. Torej ni dvoma, da današnje dogodke povzroča nekaj drugega kot le skrb za materialne privilegije: delavski razred je zahteval predvsem zagotovil. In za tem dejstvom se skriva dramatična skrivnost protesta. Kajti kaj naj bi še drugega pomenila ta zahteva kot popolno nezaupanje obljubarn in nevero, da bo vlada izpolnila dane besede? Ker mije dano le malo časa, ne morem na dolgo in široko poseči v tako zapletene probleme zaupanja in vere družbe v dejavnost vodilnih ljudi. Toda dovolite mi. da vas vseeno opozorim na dva pojava, ki spremljata naše družbeno življenje: na tako imenovano propagando in na nekatere poteze v sistemu upravljanja. Kar se tiče prvega, mi globoka prepričanost v pravičnost in gnev dovoljuje, da opustim vsakršno argumentacijo in se omejim le na vzklike. Skoraj ves čas, razen kratkih presledkov, še posebej v zadnjem obdobju, je propaganda naredila vse, da bi narod nalagala in ga imela za norca, da ne bi mogel oceniti vrednot, jih razdeliti na dobre in zle, lepe in grde, koristne in škodljiVe. Te vrednote so bile zreducirane na prazne parole, ki so jih razlagali povsem obratno, skratka vedno tako, kot so to zahtevali določeni pogoji. In rezultat je, da so se razvrednotili takšni pojmi, kot je patriotizem, zgodovina, ljudstvo, socializem, humanizem, da ne govorim o deseterih drugih, manj visokih, vendar pomembnih pojmih, ki sestavljajo vsakdanjo prakso življenja in dela. Ravno sredstva javnega obveščanja so pripeljala do nezaupanja v dejstva, v besede posameznih ljudi, celo tedaj, ko ti niso skrivali resnice. Ta sredstva množičnega obveščanja, ki so žalila osnovni razum, so žalila tudi naše dostojanstvo, izražala nezaupanje v naš razum in še huje: ves ta propagandni aparat obveščanja — s svojo dejavnostjo, načinom, jezikom, s kakršnim je govoril — je na vsakem koraku kazal prezir do ljudstva, do njegovega razuma in čustev odgovornosti. Visoki zbor! Neverjetno značilna poteza zadnjega Obdobja, ki je v tako širokem razmahu še nismo srečali, je pojav — imenujmo ga ,,VARUSTVO" tistih, ki imajo oblast nad temi, ki delajo. Ta strehotno razširjen sistem je pripeljal do tega, da ni bilo osebe, ki bi imela bolj ali manj odgovorno dolžnost in ne bi bila obvezna odgovarjati le za lastno delo, temveč tudi za izpolnjevanje dolžnosti, ki jih j i je zastavil „VARUH". Če pri tem upoštevamo, da ta „VARUH" ni bil strokovnjak v dani stroki, da pogosto ni poznal profesionalno tega predmeta, imel pa je take prerogative, ki so mu dovoljevali imeti lastno personalno politiko, potem si lahko predstavljamo, koliko slabega bi lahko naredilo delovanje takšnega sistema. Poudariti moramo, da je bilo to stanje porojeno z blagorodnimi pobudami: rešitev proizvodnje, iskanje načinov, ki bi lahko povišali našo produktiv- nost. Toda kakorkoli že, usodnost te metode je spustila v tek začaran krog nam vsem znane procedure upravljanja, kjer vsaka stran, s tem, da se izogiba odgovornosti ter falzificira resničnost in naravo dela, hrani z lažno odgovornostjo one, ki v najboljši meri o :em obveščajo ljudstvo. Vendar pa obstaja tudi drug, glede na prihodnost veliko bolj škodljiv aspekt tega pojava. Popolnoma očitno je, da pri takšni praksi, ko se v samem temelju izpodriva zaupanje do oblasti in odgovornosti delovnega človeka, ne more biti govora ne le o produktivnosti, temveč tudi o elementarnem občutku do dolžnosti ne. In tako smo pri izvoru demoralizacije: iskanje ekvivalentov namesto pravih vrednot, zamena dela s personalnimi odnosi, smo pri izvoru pomanjkanja idealov. In ni čudno, da sedaj, ko se poraja možnost vračanja k resnici, ko se poraja priložnost velikega popravljanja, nekdo išče zagotovitev. In na koncu - med mnogimi zelo kritičnimi besedami, ki so letele na vse, ki v kakršnikoli meri čutijo svojo odgovornost do naše domovine, je nemogoče dvomiti niti V enega človeka. Kajti kot pravično moramo razumeti vsako obtožbo, ki je vzklila iz pravičnega razburjenja. Toda tiste, ki so v zvezi s tem pripravljeni videti našo deželo na robu pogube in ljudstvo v oblasti anarhije, je treba spomniti na nedvomno resnico: le ena dobra beseda, gesta spoštovanja in ljubezni, ki jo naklonimo drug drugemu, bo spremenila ta narod. To se je jasno pokazalo med obiskom papeža. Ne le religioznost našega ljudstva, tradicionalna navezanost na Cerkev, predvsem nostalgija do pravičnosti, poštenosti, duhovne resnice, ki se kažejo v liku Janeza Pavla II., so izzvale to solidarnost in moč. In vse te vrline naj postanejo vsakodnevnost naših voditeljev. Poljska pa bo odgovorila na to z bogato letino. Toda začnimo najprej sami, predvidimo trdnost vladnih za- gotovil — zaenkrat ni še nobenih osnov, da temu ne bi verjeli. Z isto potrpežljivostjo in občutkom odgovornosti, s kakršno so delavci zahtevali, da se jim izpolnijo njihove zahteve, začnimo ustvarjati mir, kije tako potreben naši utrujeni zemlji, začnimo z delom, ki bo ozarjeno z močjo zmagujoče pravice. Dajmo čas in zgled vodstvu. (Aplavz) (Informativni bilten Zveze poljskih umetnikov, št. 1. Varšava, 8. 9. 1980) Prevod: Ava Demšar-Sadikev in Aleksander Sadikev * OPOMBA PREVAJALCA G UST A W Holoubck je predsednik Zveze poljskih umetnikov, znan gledališki in filmski igralec. Sovjetskim gledalcem je znan po filmih „Gangsterji in filantropi", ..Zakon in pest", „Rokopis, najden v Saragosi" m mnogih drugih. Besedilo, ki ga je objavil uradni tisk, je bilo cenzurirano. Opomba prev. 769 21 zahtev stavkajočih v Gdansku 21 zahtev, ki jih je medtovarniški stavkovni komite predložil vladni delegaciji, se glasi tako: 1. Odobritev svobodnih sindikatov, neodvisnih od partije in de- lodajalcev, kot sledi iz konvencije št. 87 Mednarodne organizacije dela o sindikalni svobodi, ki jo je ratificirala tudi Ljudska republika Poljska. 2. Zagotovitev pravice do stavke ter varnosti stavkajočih in tis- tih, kijih podpirajo. 3. Spoštovanje z ustavo Ljudske republike Poljske zagotovljene svobode mišljenja in publiciranja in s tem ustavitev represalij proti neodvisnim publikacijam, dostop zastopnikov vseh verskih skupno- sti do množičnih medijev. 4. a) Vrnitev prejšnjih pravic osebam, ki so bile odpuščene po stav- kah leta 1970 in 1976, in študentom, ki so bili zaradi svojih prepričanj izključeni z univerze; b) izpustitev političnih zapornikov, med njimi Edmunda Zadro- zynskega, Jana Kozfowskega in Mareka Koztowskega; ustavi- tev vsakršne represije proti izražanju lastnih nazorov. 5. Objava informacij o ustanovitvi medtovarniškega stavkovnega komiteja v množičnih medijih in objava njegovih zahtev. 6. Sprejeti realne ukrepe s ciljem, da bi deželo rešili iz krize,z: a) seznanjenjem javnosti z informacijami o družbeno ekonomski situaciji; b) udeležbo vseh krogov in družbenih slojev v diskusiji o pro- gramu reforme. 7. Izplačilo mezd vsem delavcem, ki se udeležujejo stavke, za čas trajanja stavke in za dopust iz fonda centralnega sindikalnega sveta. 8. Povišanje osnovne mezde vsem delavcem za 2000 zlotov kot nadomestilo za doslejšnje naraščanje cen. 9. Zagotovitev avtomatičnega naraščanja mezd v koleraciji z na- raščanjem cen in upadanjem vrednosti denarja. 10. Zagotovitev popolne oskrbe domačega trga z življenjskimi sredstvi, izvoz samo iz presežkov. 11. Odprava komercialnih cen in ukinitev prodaje za devize v tako imenovanem notranjem izvozu. 12. Uvedba živilskih kart za meso in mesne proizvode, dokler se situacija na trgu ne normalizira. 13. Uvedba načel za nastavljanje vodstvenih kadrov po principu kvalifikacije in ne po pripadnosti partiji, prav tako odprava privile- gijev milice, varnostne službe in partijskega aparata z izenačevanjem družinskih dodatkov, odpravo posebnih trgovin. 14. Znižanje starosti za upokojitev žensk na 50 in moških na 55 let ter delovne dobe, opravljene v LR Poljski, na 30 let za ženske in 35 let za moške, ne glede na starost. 15. Izenačenje pokojnin z danes izplačevanimi pokojninami. 16. Izboljšanje delovnih pogojev zdravstvene službe in zagotovi- tev popolne zdravstvene oskrbe za zaposlene. 17. Zagotovitev zadostnega števila mest v otroških jaslih in vrt- cih za otroke zaposlenih žensk. 18. Uvedba plačanega materinskega dopusta v prvih treh letih, da bi zagotovili vzgojo otrok. 19. Skrajšanje čakalne dobe za iskalce stanovanj. 20. Povišanje dnevnic s 40 ztotov na 100 ztotov, prav tako za- gotovitev dodatka za ločeno življenje. 21. Vse sobote naj bodo proste dela. Za delavce varnostne službe nadomestilo z daljšim dopustom ali drugimi prostimi dnevi, če ni zagotovljena prosta sobota. (Op. prev.: Glej „gdanski sporazum", izid pogajanj med med- tovarniškim stavkovnim komitejem in vladno delegacijo o teh za- htevah, v Pota Poljske, Komunist, Ljubljana 1980, str. 113-122.) Prevod: TOMAŽ MASTNAK Trije pozivi Solidarnosti 1. Za imenovanje začasne vlade Med vsemi besedili z letakov, iz časnikov ali deklaracij, ki so prišli do nas, jih le malo - kolikor vemo - omenja začasno vlado, ki naj bi jo imenovali predstavniki stavkovnih komitejev; tole je eno izmed njih. Zahtevam, ki jih je izrazil medpodjetni stavkovni komite v Gdansku, so na splošno pritrjevali po vsej deželi. V številnih podjetjih je osebje izrazilo solidarnost z obalnimi delavci in jih priznalo za glasnike njihovih lastnih interesov. Poleg točk, ki zadevajo mezde in družbene razmere, je v seznamu zahtev MKS še zahteva po svobodnih sindikatih. Delavci zahtevajo samostojno organizacijo, ki ne bi bila odvisna od stranke in vlade. Sklicujejo se na 87. konvencijo Mednarodne organizacije dela, ki jo je ratificirala Ljudska republika Poljska. Odkar so v Gdansku ustanovili MKS, podobne komiteje pa v Elblagu, Szczecinu in pred kratkim še v Wroclawu, si oblast na vse kriplje prizadeva, da bi zlomila delavsko enotnost, in obtožuje delavce za protisocialistično dejavnost. Saj oblasti danes odkrito grozijo, da se bodo zatekle k tuji intervenciji, ki bi jim pomagala, da si ohranijo položaj dostojanstvenikov, privilegije in nedotaklji- vost. Delavci so dokazali, da ne znajo le braniti svojih interesov, ampak znajo kljub vsem oviram, ki jim jih nastavlja oblast, tudi sami organizirati življenje v mestih. V Gdansku je MKS dejansko postal samoupraven organizem prebivalstva: zagotavlja oskrbo prebivalstva, usmerja komunikacije in delo v podjetjih,ki so nujna za normalno delovanje mesta. Nastanek teh delavskih organizacij ne ogroža socializma, prav narobe, dokazuje, daje delavski razred na Poljskem zmožen uresničiti načela socializma in demokracije, ki so bila do danes mrtva črka. V sedanjem položaju so zgolj MKS in podobne organizacije v drugih središčih zmožne organizirati produkcijo in usmerjati javno življenje v vsej deželi. „ V teh stavkah so nastale premise zares demokratične Poljske, temelječe na podjetnosti delavcev in na samoupravljanju različnih družbenih skupin. V tem trenutku je absolutno najpomembneje, da v vseh tovarnah, ustanovah, visokih šolah ustanovimo zavodne komiteje, ki bi lahko - če bi bilo treba - sprožili splošno stavko. Ti komiteji bi morali biti med seboj povezani, da bi lahko usklajevali akcije in organizirali življenje v svojih središčih. Delegati komitejev bi morali skupaj z delegati že obstoječih MKS kar najhitreje sklicati Kongres delavskih delegatov. Ta kongres bi imenoval začasno vlado, ki bi bila najvišja oblast, njen cilj pa bi bil na nov način reorganizirati produkcijo in obnoviti normalno življenje v deželi. Predvsem pa bi morala ta vlada izdelati nov demokratičen sistem volitev v Sejm in Organizirati volitve. Delavci naslednjih varšavskih podjetij in visokih šol: Tovarne ,JR.awar", Varšavske univerze, Visoke šole za pbniranje in statistiko. (29. avgust 1980) Prevod: Martina Rotar 170 2. Škandal na obali Volitev sindikalnih instanc krožka št. 14 se ni dalo opraviti, ker veliko privržencev ni prišlo na sestanek*. Prišlo je manj kot dve tretjini članov, koUkor jih statuti, za katere smo se tako trdo bojevali, določajo kot pogoj, da se sploh lahko glasuje. To dokazuje, da ni zanimanja za družbeno življenje v ladjedelnici in da ljudje, ki pripadajo organizaciji in so se vanjo svobodno vpisali, niso solidarni. Na koncu tega sestanka so sklenili, da poglobijo delo v krožku št. 14 in skličejo nov volilni sestanek. Informator, organ Solidarnosti v ladjedelnici za popravila „Nauta" vGdyniji (21. november 1980) * Od 141 privržencev se jih je sestanka udeležilo 85, 56 pa je bita odsotnih. Prevod Martina Rotar 3. Kaj je samoupravljanje? Mala splošna enciklopedija pravi, da „samoupravljanje" pomeni, da skupina ljudi „sama in neodvisno upravlja svoje lastne zadeve". Prav to pa moramo početi v našem NEODVISNEM IN SAMOUPRAVNEM SINDIKATU SOLIDARNOST. Kako pa naj to počnemo, če ne izvolimo ljudi, ki so primerni za to, da vodijo NAŠ sindikat v NAŠEM imenu. Prav tu pa po dveh sestankih nismo dosegli nobenega rezultata, prišla je namreč manj kot polovica članov krogca ene izmed sekcij elektrikarjev! TAKO NE GRE VEČ NAPREJ! Če sami ne bomo izvolili svojih predstavnikov, nas bo nekega dne, tako kot nekdaj, nekdo drug vtaknil v svoje akte. Tovariši, kar predstavljajte si: če bi prišla na volitve manj kot polovica članov, za izvolitev pa bi bila potrebna polovica navzočih glasov, bi lahko manj kot četrtina skupine po svoji volji izvolila svet. To pomeni, da bi lahko izvolili naključne ljudi. Volitve so naša najpomembnejša naloga. Volilni postopek smo zasnovali tako, da bi preprečili, da pridejo na oblast nezaželeni ljudje, kdorkoli ali, kar je še slabše, nepošteni ljudje. Ni , kandidatov, ki bi jih vsiljevali od zgoraj, glasovanje je tajno in ! enako za vse. Zares lahko volimo tako, kot hoče večina. Toda TREBA JE HOTETI. TO SE PRAVI, TREBA JE BITI TAM. Volitve so vsako drugo leto, če pa ima kdo močne razloge za to, da se jih ne udeleži, mu brez dvoma tudi nič ne koristi, če je član sindikata. Nemara gre za ljudi, ki so med stavko zginili. Zdaj pa nimajo časa niti eno popoldne, da bi ga posvetili sindikalnim zadevam. TAKIH LJUDI NE POTREBUJEMO. Sestanki so napovedani za naprej. Vsakdo lahko načrtuje čas tako, da je tisto popoldne prost. Poznamo ženske, ki imajo otroke, ljudi, ki so vzeli otroke iz jasli ali iz vrtca, da so lahko prišli na sestanek. Tovariši, tisti, ki niso prišli, so jih spravili v zadrego, saj so jih prisilili, da bodo znova spremenili časovni razpored, zapravili dragocene ure. Tako početje ni tovariško, ni solidarno in je v nasprotju z duhom ladjedelnice. POZIV: ČE NOČETE, DA SE VRNEJO STARE METODE, STARI NAČIN DELA, ČE HOČETE IMETI PRAVI SINDIKAT „SOLIDARNOST", NE BODITE NEDEJAVNI. ZA ZAČETEK IZVOLITE SVOJE PREDSTAVNIKE. ONI PA BODO ZA VAS ORGANIZIRALI DELO. (Začasni delavski svet) Informator, organ Solidarnosti v ladjedelnici za popravila ,,Nauta" v Gdyniji (25. november 1980) Prevod Martina Rotar Zbigniew Bujak: Kaj je neodvisen in samoupraven sindikat? Pričujoče besedilo je objavil sindikat Solidarnost iz Varšave (katerega predsednik je Z. Bujak) v obliki deklaracije, ko so se sindikati, ki so pripadali Centralnemu svetu - to se pravi, uradni sindikati - odcepili od tega sveta in se še sami krstili za ,neodvisne in samoupravne". * * * Nedavno smo lahko opazili, da so se stari sindikati, ki so pripadali centralnemu svetu, obnovili in si nadeli ime ,.neodvisni" sindikati. Ta obnova se dogaja tako, da se celi sindikati, denimo, združenje učiteljev, združenje kovinarjev in druga, ločijo od CRZZ (centralni svet sindikatov). Za te ločitve so se, ustrezno starim praksam v delovanju sindikalnega gibanja, odločili na vrhu, niso jih pa izglasovali na občnih zborih. To povzroča nesporazume, saj pogosto ne vemo, alije tak sindikat zares neodvisen, to se pravi, ali je nastal na podlagi gdanskih sporazumov, ali pa je preprosto star sindikat,kije spremenil ime. Zdi se nam potrebno, da na kratko povemo, iz česa sestojita neodvisnost in samoupravljanje, kakor ju razumejo sindikati po vsem svetu, ne pa, kakor ju razumejo tisti, ki menijo, da gre zgolj za spremembo imena. Neodvisnost pomeni preprosto to, da se ne podrejamo vplivom drugih organizacij. Mazovski sindikat delavcev hoče biti neodvisen od delodajalcev, stranke in vlade. Zapomnimo si! Gre zgolj za neodvisnost sindikatov, saj kot državljani ljudske republike Poljske v skladu z gdanskimi sporazumi priznavamo vodilno vlogo PZDP v državi, ne pa v združenju neodvisnih sindikatov. Spoštujemo vse zakone, ki veljajo v naši državi, v skladu z njimi pa smo formulirali svoje statute. Kadar pravimo, da naši sindikati niso odvisni od stranke in drugih organizacij, to predvsem pomeni, da sleherni član sindikata v svoji sindikalni dejavnosti deluje zgolj v prid sindikata, ne pa v prid kakšne družbene ali politične organizacije, ki ji pripada. Naše združenje bo zares, ne pa zgolj po imenu neodvisno šele takrat, ko bo sleherni sindikalist pri vseh sindikalnih delih in dejavnostih vestno uporabljal ta načela. Poleg tega so naši sindikati neodvisni, to se pravi, se ne podrejajo vplivu političnih strank, saj je naša zveza v skladu z gdanskimi sporazumi nepolitična. To pomeni: politični problemi in problemi vodenja države so zadeva vlade in stranke. Vlada in stranka morata v skladu s temeljnimi načeli našega režima bdeti nad koristmi vse države in vseh delavcev. Dogodki zadnjih let pa so nam pokazali, da to ni dovolj. Povsem neodvisno moramo naposled bdeti nad koristmi slehernega delavca, povsem neodvisno zato, da veliki problemi ne bi prikrili enako pomembnih problemov vsakdanjega življenja. Vsi odrasli namreč vemo, da je najpomembnejše prav vsakdanje življenje. Naši sindikati so tudi samoupravni, to pa pomeni, da si vladajo sami in da jim ne vlada njihovo vodstvo. Sindikat je preprosto 171 upnost delavcev, ki so ustanovili ta sindikat. Mar to pomeni, da si idikati v svojem sindikatu vladajo sami? Pomembno je, a ne idostuje, če rečemo, da ima v sindikatu oblast občni zbor »legatov. To deklaracijo najdemo v vseh statutih starih sindikatov, e ima vrhovno oblast občni zbor, če so volilci svobodni in če irejemajo odločitve z večino glasov, pomeni, da so sindikati »mokratični, samoupravljanje pa je še več kot to. Če doslej v arih sindikatih kakšen sindikalni militant ni vedel, kaj naj stori, »je bil negotov, se je obrnil na višjo stopnjo, ta paje skrbno eve'rila, ali je pokoren. Tako ravnanje je v nasprotju s moupravljanjem. V naših sindikatih, ki hočejo biti v skladu z lanskimi sporazumi samoupravljalski, se militant, ki se znajde ed vprašanjem, ki ga ne more sam rešiti, obrne na sindikaliste,ki i ga izvolili, oni pa se skupaj odločijo, kaj je treba storiti. Seveda )vestijo višje organe sindikata, se z njimi posvetujejo, lahko celo iremenijo odločitev, vendar jim tega ni treba storiti. Samoupraven sindikat se razlikuje od centraliziranega sindikata 3 tem, da višja oblast sindikata ne more razveljaviti odločitve žje oblasti na področju njene dejavnosti. Funkcija sindikatove jlasti je predvsem povezovanje med sindikalisti in delodajalci, ndikalne oblasti bdijo nad tem, da delodajalci v skladu s pravom loštujejo vse družbene zakone in da delodajalci vestno in v ^govorjenih rokih spoštujejo zahteve, glede katerih so se )orazumeli. Pri vseh-drugih problemih, ki lahko zadevajo delavce, se sindikalne oblasti skupaj s sindikalisti odločajo o tem, kaj je treba storiti. To so seveda splošna načela. Samoupravljanje ne pomeni ne nenehnega sestankovanja in ne nereda. Volimo ljudi, ki jim zaupamo, a povejmo jasno, za kaj gre pri tem zaupanju v neodvisnih in samoupravnih sindikatih. Zaupali bomo tistim,ki: - bodo delovali zgolj v prid sindikata; - bodo vestno bdeli nad tem, da bodo delodajalci vselej spoštovali družbena in mezdna pravila; - bodo preverjali, ali dejavnost delodajalcev ne Škoduje koristim delavcev, pa ne le tedaj, ko bo korist delavcev ogrožena zaradi nelojalnosti ali nepripravljenosti vodstva, ampak tudi tedaj, ko bi lahko navadna nesposobnost vodstva oškodovala ustavo in delavce. Zlasti pa bomo zaupali sindikalnim oblastem, ki smo jih izbrali, da nas bodo obveščale o vsaki iskreni odločitvi in da se bodo o vseh pomembnih problemih posvetovale z vsemi.sindikalisti. Oblasti naših samoupravnih sindikatov se obnašajo v skladu z voljo tistih, ki so v bazi. Oblasti centraliziranih starih sindikatov so se ravnale zgolj po navodilih, ki so prihajala od zgoraj. To pa se gotovo dogaja v sindikatih, ki so ,neodvisni in samoupravni" zgolj po imenu in ki so dejansko ostali odvisni in centralizirani. (Varšava, 18.9. 1980) Prevod: Martina Rotar Tadeusz Mazowiecki: Naloge solidarnosti V svoji razpravi bom poskušal razčleniti glavne probleme, pred aterimi stoji Solidarnost. Najprej je Vtu njen odnos do ospodarskega položaja v deželi in pa do nujnih gospodarskih ;form, ki jih je treba izvesti. Po mnenju uradnih krogov je položaj državi „katastrofalen" in „dramatičen". Solidarnost je ob ievilnih priložnostih poudarila, da se zaveda težavnosti položaja in a je pripravljena pomagati pri iskanju ustreznih rešitev. Njena ripravljenost, da prispeva k naporom za reševanje iz krize, je edvomno pomembno stališče. A da bi tudi v resnici kaj storila na em področju, so ji seveda potrebna določena sredstva. Predvsem a se mora v ta namen tudi bolje organizirati in, preden stori arkoli drugega, odgovoriti na vprašanje, kaj pravzaprav pomeni sodelovati v prizadevanjih za odpravo kriznega stanja." V zvezi z vlogo sindikatov obstajata dve stališči, od katerih pa aradi ekstremnosti nobeno ni sprejemljivo. Prvo se pojavlja vsake Dliko časa in.skuša vlogo sindikatov kar najbolj zmanjšati. Skrbeli aj bi le za rast delovne discipline in za mobilizacijo ljudi, kakršnekoli zahteve oziroma nadzor s strani sindikatov bi imel po inenju pristašev tega gledanja škodljive posledice. Drugo stališče agovarja ravno nasprotno. Sindikati naj bi se ne mešali v državne adeve, ostali naj bi indiferentni do inflacije in podobnih roblernov in se osredotočili le na interese delavcev. Mnenja sem, a ne eno ne drugo stališče ni pravilno. Kriza je namreč zelo zapletena. Čeprav jo je čutiti predvsem na ospodarskem področjii, je daleč od tega, da bi bila le ospodarskega značaja. Razširila se je tudi na politično področje, ar se kaže v pomanjkanju zaupanja med ljudmi. Ti le še stežka kaj eijamejo. Brez dvoma je izboljšanje kakovosti dela tisti dejavnik, i lahko najbolj učinkovito pripomore k odpravi križe. Mislim, da î velika verjetnost, dajo bomo premagali takoj, ko bomo z gotovost - > vedeli, da se razultati našega dela ne bodo še naprej izgubljali v razno. Za to pa nam lanko jamčijo le z zakonom določeni adzorni organi, kar pomeni, da morajo sindikati začeti z tvajanjem svojih nadzornih funkcij. Nadzor naj ne bi bil izključno rokah sindikatov, vseeno pa bi ti le odigrali odločilno vlogo v rizadevanjih delavcev, da se njihovo delo bolj ceni in ne troši več ako nesmotrno. V tem smislu je ustanovitev resnično neodvisnega ¡ndikata in pozneje tudi ustreznega nadzornega mehanizma ozitivna, saj lahko pripomore k izboljšanju gospodarskega položaja in ljudem spet vrne zaupanje v prihodnost. Vse to pa jt uresničljivo seveda le v primeru, če sindikat dobi ustrezen nadzor nad dogajanjem in če se, kar je bistvenega pomena, tudi primerno organizira. Sporazum, ki so ga dosegli v Gdansku, določa, da mora imeti sindikat besedo pri odločanju o vseh splošnih, za državo pomembnih zadevah, kot so na primer sprejetje gospodarskega načrta, državnega proračuna in podobno. Vendar je vse to šele v začetni fazi in sindikat se mora na vlogo ustrezno pripraviti. Ne gre namreč za to, da bi dosegli več pravic za delavce, te pa bi potem ostale le na papirju. Ob upoštevanju inflacije mora izdelati podroben načrt, kako preprečiti slabšanje delavskega položaja, zagotoviti pošteno delitev državnih proračunskih sredstev in kako uveljaviti čimbolj pravičen sistem nagrajevanja. Pogajanja v Gdansku so opozorila na pomembnost načela poštenosti pri reševanju vprašanja kompenzacij in obsodila birokratske ukrepe pri določanju višine plač. V zvezi s tem vprašanjem mora sindikat v pogovorih z gospodarstveniki izkristalizirati svoje mnenje in jasno izreči svoje stališče o stvari. Pri tem se jim ne sme podrediti, ampak z njimi le izmenjati mnenja in poglede. Kot primer take razprave naj omenim tisto, ki jo je objavil „Tygodnik Powszechny" (Vseljudski tednik" - katoliški časopis). Gre za izredno zanimivo, razgibano razpravo, v kateri so prišla na dan zelo nasprotujoča si gledanja, ki pa je brez dvoma obenem tudi zelo konstruktivna. Take polemične izmenjave mnenj so nam še kako potrebne, še posebej v okviru sindikata samega. Sindikat, mora sodelovati v podobnih razpravah na državni ravni in vlado prisiliti, da njihove sklepe dosledno upošteva in spoštuje. Če se temu upira, lahko * Tadeusza Mazowieckega so izvolili delavci ladjedelnice v Gdansku za predsednika Komisije strokovnjakov. Komisija je bila ustanovljena 2. avgusta 1980, med splošno stavko v tem obmorskem mestu. Danes je Mazowiecki strokovnjak, ki dela za Solidarnost in piše kot novinar za katoliški mesečnik „Wiez" („Vez"). Pričujoči članek na kratko povzema misli, ki so jih povedali udeleženci konference Varšavskega kluba katoliških intelektualcev (KIK) 7. oktobra 1980. Članek smo prepisali iz neuradne revije „Glos" („Glas"), št. 9 (oktober 1980), ki jo izdaja KOR. Prevod: Nada Šabec 972 celotna družbena skupnost zahteva ponovne pogovore, izvajanje dogovorenih sklepov pa nadzira neodvisni sindikat. Njegova naloga je, da izvede reformo administrativnega in upravnega sistema, saj bomo le na ta način lahko spremenili dosedanjo obliko delavskega samoupravljanja (ta ne more še naprej ostati taka, kot je) in se pogovarjali o učinkovitosti nadzora, ki ga izvajajo zaposleni sami. Jasno je seveda, da sindikat sam ne more prevzeti odgovornosti za delovanje celotnega ekonomskega sistema. Tega ni pripravljen storiti, saj ni v njegovi pristojnosti, seveda paje razumljivo, da do njega tudi indiferenten ne more ostati in da se ga nujne gospodarske reforme še kako tičejo. Drug pereč problem v zvezi z nastalim položajem je problem razvoja pogajanj in njihove strategije. Avgustovski dokumenti in izjave, ki so sledile enourni opozorilni stavki 3. oktobra, so pokazale, da je stavka izredno učinkovito, a tudi nevarno orožje in da ga ne bi smeli uporabljati brez tehtnega premisleka. Predstavlja ukrep, h kateremu se zatečemo res le v skrajni sili, kajti družbo drago stane, pa še težko gaje izpeljati v praksi. Težiti je treba torej k temu. da se sindikati vrnejo na izpolnjevanje bolj normalnih nalog. Za to je seveda potrebno, da sindikate uradno priznajo in da ti dobijo dostop do informacij. Sindikati morajo torej poleg organiziranja stavk poskrbeti predvsem za izdelavo dolgoročnega načrta za pogajanja z državo in njeno administracijo na vseh ravneh, pa tudi z upravo gospodarskega sektorja in to v okviru posameznih podjetij kot tudi v okviru države kot celote. Le tako bodo imeli sindikati možnost, da pravočasno reagirajo na težave, ki so jih zakrivili drugi (to je administracija) in vzamejo pri pogajanjih pobudo v svoje roke Glavni problem novega sindikata je, kako si priti na jasno glede osnovnih vprašanj, da ne bi bilo njegovo delovanje več rutinsko in nezainteresirano, kot se je dogajalo v primeru prejšnjih sindikatov. Novi sindikat mora svoje člane prepričati ne le z učinkovitostjo stavk, ampak tudi z učinkovito pogajalsko strategijo. In da bi dosegli to, mora zavladati med ljudstvom ozračje zaupanja. Tretji problem je v zvezi z življenjskimi stroški. V sporazumu iz Gdanska je rečeno, da se je treba ob zvišanju življenjskih stroškov posvetovati s sindikatom in mu omogočiti, da razišče vzroke takega zvišanja. Imeti mora vpogled v gospodarske statistične podatke, izdelati mora svoje analize in vzpostaviti posebne nadzorne mehanizme. Zahteve, s katerimi nastopa,morajo ostati) mejah izvedljivega, v vsakem primeru pa morajo biti pravične. Četrto vprašanje se tiče odnosa sindikata do javnega življenji državi. Sporazum iz Gdanska govori v zvezi s tem o problemu političnih zapornikov, o radijskih oddajah, o dostopu do sredstei javnega obveščanja in o cenzuri. Sindikat nikakor ne more ostati indiferenten do kateregakoli od naštetih področij. Vprašanja cenzure, šolskih reform in podobno ga še kako zanimajo, prav take kakor zanimajo tudi celotno maso delavcev, ki ji je treba dati pravico, da pove svoje mnenje o vsem,kar se dogaja. Zadnji problem pa je povezan z .notranjimi vprašanji. Sindikat mora zavzeti jasno ideološko stališče, še prej pa mora o vsem trezno in temeljito razmisliti in predisk utirati svoje odločitve i demokratičnih razpravah. Določila kateregakoli sindikata v svetu se začenjajo z ugotovitvijo, da delavec ni le delavec, pač pa tud človek z osebnim dostojanstvom. In prav to je osnova, na kateri lahko začnemo graditi. Potrditi moramo dostojanstvo delavca dostojanstvo in častnost vsakega dela, dostojanstvo in čast dežele, ki temelji na delu. Šele ko bomo storili to, se lahko lotimo vprašanja sindikalne ideologije. Ena glavnih nalog novega sindikata je, da ne izgubi stika z delavci. Prizadevati si mora torej za demokratično vzdušje v sindikatu samem, upoštevati mnenja vseh svojih članov in se na ta način izogniti nevarnosti okostenelih sindikalnih struktur. Do zdaj so pobude na vseh področjih prihajale izključno iz uradnih krogov, zdaj paje čas, da začnejo prihajati iz različnih in mnogoterih virov, da se moč razprave okrepi in da vse to pripomore k jasni ideološki usmeritvi. Ne gre za čistke v okviri sindikatov, ampak za to, da postanejo ti resnično izraz tistega, kai Poljaki iskreno mislijo, izraz njihovih gledanj na etične probleme, humane odnose med ljudmi in enakopravnost. Z živahnejšo dejavnostjo sindikatov bo prav gotovo prišlo do večjega števila med seboj nasprotujočih si mnenj, a tudi to bo le prispevalo k izkristaliziranju sindikalne ideologije. Potrebno bo še veliko diskusij, veliko popuščanj in sprav. A le na ta način bo mogoče ohraniti to, kar je postalo glavno orožje sindikalnega vpliva - Solidarnost. Waldemar kuc/vnski: Stabilizacija in gospodarske reforme Gospodarski položaj, ki obremenjuje prizadevanja, da bi premagali krizo, se je - v teh zadnjih mesecih - vidno poslabšal. Najprej zato, ker so oblasti ugodile večini mezdnih žalitev in poravnale veliko socialnih prispevkov, tako da se je denarna masa na trgu povečala, možnosti, da bi na trgu dobila ustrezno protivrednost v blagu, pa niso bile posebno velike. Po uradnih cenitvah so se delavcem mezde povečale na sto milijard zlotov na leto, to se pravi, za približno 12 ali 13 % mezdne mase v narodnem gospodarstvu. Spomniti se moramo, da so že pred stavkami ocenjevali, da 15 % kupne moči prebivalstva ni pokrivalo blago. Pa še inflacijska ,Juknja" bi zdaj lahko presegla 20%. Preskrbljenost notranjega trga se bo gotovo še naprej slabšala in grozila bo nevarnost, da se bo ponovila zmeda, ki je izbruhnila takoj po dogodkih junija 1976. Prišli smo do točke, ko bo treba racioniranja razširiti na večje število izdelkov. Vemo, da je sladkor že racioniran. Stanislas Kania je v govoru na šesti plenarni seji centralnega komiteja stranke (PZDP) namignil na racioniranje mesa. Verjetno je. da bo treba racionirati tudi maslo. Sistem bonov je sicer najslabša možnost, vendar lahko zaradi trenutne dezorganizacije poljskega trga olajša življenje milijonom gospodinj. Sicer pa na prvi pogled ni videti boljše možnosti. Ne moremo več računati na večji uvoz potrošnih izdelkov. Položaj na trgu pa poleg drugega povzroča še precejšnje družbene napetosti. Prazne trgovine so danes med glavnimi gonili politične destabilizacije. Drugi faktor, ki slabša gospodarski položaj in otežuje izhod iz krize, tiči v pridobitvah rudarjev: od 1. januarja 1981 ne delajo nobeno soboto, v premogovnikih pa so odpravili tako imenovani sistem štirih izmeri. Predvidevamo, da bo skrajšanje delovnega časa močno vplivalo na izkop premoga. Uradne ocene predvidevajo celo, da bo izguba dosegla kakšnih 40 milijonov ton, to se pravi približno 18% izkopa iz leta 1979. Čeprav so te ocene nemara pretirane - to se zdi verjetno - je res, da bi sleherno zmanjšanje eksploatacije moralo negativno vplivati na izvoz, industrijo in poljedelstvo, če upoštevamo kritičen pomen premogovne bilance Se toliko bolj, ker ne bo mogoče zahtevati, naj porabniki iz tedna v teden varčujejo s tistim, kar ni bilo izkopano. Kdo naj plača? Navajal sem negativne gospodarske posledice splošnega zvišanji mezd in zmanjšanja delovnega časa v premogovnikih, rad pa bi tud poudaril, da to nikakor ni dovolj za sodbo o zahtevah stavkajočih Je pa še druga stran medalje. Mezdne zahteve in zahteve v zvezi 173 ureditvijo socialnih prispevkov so zelo pogosto izvirale iz želje, da bi se uresničile temeljne zahteve družbene pravičnosti. Noben gospodarski argument ne more odtehtati zahteve po enakih družinskih dodatkih za otroke vseh državljanov, nič bolj kot zahteve po odpravi posebnih privilegijev, ki jih uživajo družine funkcionarjev varnostne službe. Večine mezdnih zahtev ni povzročilo naraščanje porabe, ki bi izhajalo iz porabniške usmeritve družbe. Prav narobe, bile so samoobrambna reakcija, porabniki so si poskušali spet pridobiti tisto, za kar so se čutili prikrajšane v zadnjih letih zaradi naraščanja cen in življenjskih stroškov. Te zgube so potemtakem posledica hudih gospodarskih napak, ki so jih v sedemdesetih letih zagrešile oblasti. Ne smemo se čuditi, Če se družba, ki je bila petintrideset let prikrajšana za temeljne politične pravice, vznemiri in ne razume, zakaj naj bi plačala za napake gospodarjev. A navsezadnje, kdo pa bo plačal, če ne družba? Zato bodo zahteve delavcev kljub trdim moralnim pobudam in družinskim interesom negativno učinkovale na gospodarstvo. Čuden paradoks pa je, da so stavke v juliju in avgustu vendarle nedvomno zboljšale naš položaj na mednarodnem denarnem trgu, položaj, ki se je v prvem polletju zdel kočljiv. To zboljšanje seveda ni posledica naše finančne moči, temveč razumevanja bankirjev in vlad spričo možne destabilizacije na Poljskem. Lahko bi bilo kratko. Vsekakor je lahko koristno le za kratek čas, omogoči lahko določen popravek programa za gospodarsko stabilizacijo glede na obstoječe usmeritve. K temu se bomo vrnili pozneje. Dolgoročno pa lahko pripelje le v zagato. Ker imamo dvajset milijard dolarjev dolga (to ustreza našemu tri in polletnemu izvozu v dežele s trdno valuto), nima gospodarska stabilizacija, ki bi jo hoteli doseči s povečanjem zunanjih prispevkov, nikakršne prihodnosti. Poljsko gospodarstvo potrebuje stabilizacijo in reforme. O vprašanju, ali je gospodarstvo mogoče stabilizirati in reformirati naenkrat ali najprej eno, nato pa drugo, že dolgo razpravljajo v ekonomističnih krogih. Nočem se vmešavati v to razpravo. Mislim pa, da je vsak skrajen odgovor napačen. Nobenega dvoma ni, da bi bilo najbolje, če bi se izmotali s takojšnjimi stabilizacijskimi ukrepi in za ta namen takoj izrabili prvine sprememb v delovanju gospodarstva. Čim prej bomo prešli od programa, ki je namenjen zgolj obnovi ravnotežja, k stabilizacijskemu in reformnemu programu, tem bolje bo. Zelo splošno sem nakazal svoj pogled na to vprašanje, zdaj pa bom povedal nekaj pripomb o teh dveh ukrepih: o stabilizaciji in reformah. 1. Pripombe o stabilizaciji Stabilizacija je pomanjkljiva zlasti zaradi neravnotežja na notranjem trgu (porabnih dobrin), pa še zato, ker naše gospodarstvo zapravi za porabo in produkcijske investicije več.kot producira, zaradi česar smo.nenehno zadolženi v tujini. Mislim, da bi se morali v stabilizacijski politiki odločiti za različico, ki bi si prizadevala uravnovesiti notranji trg. hkrati pa odpraviti gospodarske dispozicije.. Predvsem bi morali pri pogajanjih z zahodnimi upniki doseči vsakršne odloge. Tako bi omejili prisilo, zaradi katere moramo jemati nova posojila za odplačevanje dolga, čas, ki bi ga s tern pridobili, pa bi morali uporabiti za ,,zdravo" zadolžitev, kot pravi eden izmed naših ekonomistov. Mislim na dodatna posojila, ki bi jih uporabili za uvoz porabnih dobrin in opreme in s katerimi bi lahko odpravili, najbolj kričeča neravnovesja na področju produkcije za porabo ali za izvoz. Težko bi ocenil, v kakšnem obsegu bomo lahko obnovili aparat za produkcijo opreme za produkcijo potrebnih porabnih dobrin, in povedal, kdaj se bomo spet približali gospodarskemu ravnovesju. Renesansa kmečkega samoupravljanja Zato pa so v poljedeljstvu precejšnje možnosti. Res je sicer, da zahteva velike investicije, daje pa tudi veliko možnosti za hitro učinkujočo akcijo. Ključ, ki bi omogočil popolno sprostitev teh rezerv, bi bila svečana izjava oblasti, da je individualno kmečko poljedelstvo stalen temelj poljskega agrarnega sistema (sicer pa bi bilo v skladu z duhom gdanskih sporazumov, če bi ustvarjali stalne perspektive za razvoj družinskih gospodarstev - temelja poljskega poljedelstva), da imajo različni kmečki sektorji enake pravice do produkcijskih sredstev, vštevši zemljo, in da je treba ustvariti potrebne razmere za renesanso kmečkega samoupravljanja. Žal se nikakor ne moremo nadejati takih izjav. Celo tedaj, ko se je treba soočiti z gospodarsko katastrofo,ostaja „socialistična preobrazba" podeželja stankin cilj, kot pričajo dokumenti 6. plenuma. Prehrambeno produkcijo bi lahko hitro povečali še tako, da bi v poljedelstvu premestili produkcijska sredstva. Nacionaliziram sektor zaseda relativno majhno površino (okrog 30% orne zemlje) in porabi velik del produkcijskih sredstev. Dovolj bi bilo, če bi kmetom - ki producirajo precej ceneje - dodelili del zemlje, gnojil, krmil itn., pa bi „zastonj" dosegli precejšen učinek. Poleg tega bi bilo treba v okviru stabilizacijske politike vplivati še na povpraševanje. Treba bi bilo v kratkem času sprejeti vrsto ukrepov, ki bi omejevali fluktuacijo kupne moči prebivalstva in ga odvrnili od tega, da bi takoj porabilo dohodke. Lahko bi povečali obresti za hranilne vloge, uvedli predplačilni sistem za prehrambe- ne dobrine, ki jih primanjkuje, ali celo ljudsko posojilo, ki so ga pred kratkim že omenili. Vendar pa lahko računamo na dobre rezultate le, če se bo oblasti posrečilo pridobiti precejšnje zaupanje družbe in jo prepričati, da bo posojilo dobro uporabila Vendar pa mora stabilizacijska politika ukrepati predvsem tako. da upočasni naraščanje kupne moči in realnih mezd. Treba je povedati naravnost, da Poljska, če bo hotela doseči ravnovesje, ne bo ušla ne zamrznitvi mezd ne zvišanju cen. Sicer pa je reforma sistema cen potrebna za to. da se delovanje gospodarstva ujame z regularnimi načeli trga in da se vpelje río v gospodarski mehanizem. Danes oblast ni zmožna zares izpeljati vseh teh ukrepov, čeprav bi jih morala prav ona hitro pripraviti. O tem jedru stabilizacijske politike pa se mora pogajati s sindikati. Ti se bodo znašli v skrajno težkem položaju, saj se konstituirajo prav v trenutku, ko so dispozicije, ki bi najbolje ustrezale interesom delavcev, v nasprotju z običajnimi funkcijami sindikatov. Malo veijetno je, da bodo lahko že takoj po nastanku prepričali družbo, naj zaradi ozdravljenja gospodarstva opusti materialne aspiracije. Ne glede na to, kako uspešen bi bil tak pogovor, ogrozil bi vezi med sindikati in delavci, to se pravi, njihovo neodvisnost od oblasti. Če pa bi ta stabilizacijski program raztegnili na več let in ga uskladili z ukrepi, ki bi v delitvi dobrin uveljavljali družbeno pravičnost in zavarovali najslabše preskrbljene osebe, bi se nam po mojem mnenju - če bi nenehno sindikalno delovali v delavskih kolektivih - posrečilo doseči, da bi ga sprejela vsa družba Pripraviti jo moramo do tega, da ta program sprejme, če hočemo ustvariti možnosti za pomembnejše gospodarske in politične spremembe. Možnosti, ki bi jih lahko gospodarska zmeda, če se bo še naprej razvijala, prej ali slej uničila. 2. Opombe o gospodarskih reformah i Gospodarske reforme, ki jih od 1956. družba in ekonomisti kar naprej zahtevajo, bi se morale integrirati s programom boja zoper krizo na Poljskem. Prav tako so potrebne - in sicer tako na Poljskem kot v drugih socialističnih deželah - za to. da se upremo razmeram gospodaijenja, ki so v zadnjih letih slabše in ki se ne bodo tako kmalu zboljšale. Zdajšnji gospodarski model je anahroničen in nas lahko obsodi na nazadovanje v primerjavi z visoko razvitim svetom. Precejšen napredek v delovanju gospodarstva lahko načelno dosežemo tako, da ohranimo zdajšnji obseg državne lastnine * W Kuczynski je bil v skupini gdanskih izvedencev, danes paje sveto- valec Solidarnosti za gospodarske zadeve. % ц produkcijskih sredstev; dasi se zdi, da smo pri nas že resno prestopili meje razumnega podržavljenja. Vrnitev k zamisli o delavskem samoupravljanju Korist, ki bi jo imeli, če bi nekoliko skrčili področje državnega gospodarstva, potemtakem ni izključena; to bi lahko dosegli tako, da bi zares „pozadružili" zadruge, ki so danes organizirane tako, da so zgolj zvrst državnih podjetij. Pomislili bi lahko tudi na to,da bi razširili zasebno lastnino in pobudo, ki sta še danes ohranili določeno gospodarsko moč in ki lahko - če ju ustrezno nadzorujemo - prineseta družbi precejšnje koristi. V okviru državnega gospodarstva bi morali centralno načrto- vanje z zakoni omejiti na vprašanja 'gospodarske strategije in temeljnih gospodarskih ravnovesij, to se pravi, na probleme, kijih je mogoče učinkovito reševati le na najviši ravni. Srednjeročne načrte in temeljne premise gospodarske politike bi morali izdelati v nekaj različicah, o njih pa bi javno razpravljali in jih sprejeli dejanski predstavniki družbe. Treba bi bilo tudi močno decentralizirati odločitve, gospodarske organizacije bi morale postati bolj samostojne, tržni odnosi pa bi morali biti razsežnejši. Zato bi bilo treba zmanjšati število upravnih ravni, tako da bi odpravili večino ministrstev in panožnih kombinatov, ki so smiselni zgolj v planskem sistemu . To bi prav tako pomenilo resno debirokratizacijo gospodarstva in zmanjšanje vpliva birokracije na gospodarske odločitve. Nazadnje pa sije težko predstavljati, da bi po avgustu 1980 prišlo na Poljskem do gospodarske reforme, ne da bi se vrnili k zamisli o delavskem samoupravljanju, zamisli, kije bila 1966. pri nas tako živa. Zato pa bi morali najprej razveljaviti zakonski akt, ki je potisnil to zamisel v četrt stoletno letargijo: zakon o konferencah delavskega samoupravljanja iz 1958., ki je delavske svete podredil nadzoru stranke in uprav. Splošne misli o gospodarskih reformah, ki smo jih tukaj orisali, so na Poljskem že dolgo prvina družbene zavesti, prav tako dolgo pa že traja boj za to, da bi se uresničile. Doslej so se vsi poskusi (1956, 1965, 1973) vselej končali z neuspehom. Zmeraj je bilo več razlogov za neuspeh, med njimi paje bil zmeraj razlog, ki bi mu jaz pripisal odločilen pomen: odpor državne oblasti, da bi opustila tradicionalni status quo v gospodarstvu. Ce pa naj reforma uspe, je prav tu potreben resničen preobrat. Prvič, nujno potrebne so rešitve, ki zmanjšujejo pomen gospodarske dejavnosti na ravni državne oblasti, in drugič, nujno potrebno je ločiti gospodarsko zakonodajno dejavnost od gospodarjenja v pravem pomenu besede. Ali bomo znali stabilizirati in reformirati gospodarstvo, razmerja med oblastjo in družbo in upravljanja državnih zadev? Na ta vprašanja sicer ne morem odgovoriti z gotovostjo, vendar mislim, daje precej možnosti, da se to uresniči. Nabralo se nam je veliko premišljevanj o novih gospodarskih in političnih koncepcijah. Zlasti zaradi obnove intelektualne dejavno- sti, ki jo je izzval neodvisen tisk, ki zdaj obstaja že štiri leta, nismo preslabo pripravljeni za reševanje problemov dežele. Pomembne družbene sile, ki so odločene, da vpeljejo spremembe, se danes na Poljskem ne pojavljajo le na obrobjih oblasti, marveč tudi v establishmentu. Odločene so, da spremenijo gospodarske in družbene institucije, da bi preprečevale občasne spopade med oblastjo in družbo, ne da bi prizadele obstoječi režim. To seveda nikakor ne bo lahko. Do tega moramo priti sami. Pa vendar je to stvar, ki zadeva tudi Evropo, saj je Poljska njen del, in to pomemben del. Poznamo svoje mesto na celini, na političnem zemljevidu in tega se docela zavedamo. Na Poljskem ni omembe vrednih sil, ki bi lahko poskusile spremeniti ta položaj ali vsaj oslabiti našo deželo v vlogi prvine evropskega ravnovesja. Hočemo le, da vsi razumejo, da te vloge ne moremo igrati, Če ne postanemo zdrava dežela, nikakor pa ne, če bodo našo deželo občasno pretresali družbeni upori. Edino zdravilo, ki bi lahko bilo učinkovito za socialistično Poljsko, je demokratizacija, to se pravi, temeljita reforma razmerij in institucij, ki povezuje oblast z družbo. V okviru obstoječega režima je treba odkrito zagotoviti možnost za manifestacijo družbenega pluralizma. Ta pluralizem je dejstvo, ki ga ne more odpraviti nobena sila. Poskus v tej smeri bi zgolj odložil novo eksplozijo. (Varšava, oktober 1980) Prevod: Martina Rotar Adam Michnik: Kaj želimo in kaj moremo To je tekst govora Adama Michnika v Varšavi 14. novembra 1980 na Združenji^ za znanstvene študije, običajno znanem tudi kot „leteča univerza". Kljub velikim težavam obstoji to neuradno in neformalno združenje od leta 1976 sem. Njegova ustanovitev je sledila ustanovitvi KOR, ki je zatem postal KSS KOR. Ce je pojem „leteča univerza" eden najbolj rabljenih, je to zato. ker spominja na podobno iniciativo na Poljskem v 19. stol. Tečaje so vodili na raznih krajih po vsej Poljski specialisti z raznih področij - zgodovine, sociologije, izobraževanja, literature, ekonomije. Ce ta institucija „leti", leti iz prepričljivih razlogov. Jacek Kuron, predstavnik KOR-a, je na primer organiziral tečaj pri sebi doma leta 1979. Njegovo stanovanje so preiskali, njegovo družino terorizirali. V času, ko je imel Adam Michnik tečaje po deželi, so ga velikokrat v vlaku pretepli anonimni napadalci, ali ga je ob prihodu v mesto pričakala policija. Z govorom, ki ga prevajamo, je Michnik začel potovanje po številnih pokrajinskih mestih. Prebran je bil v razburljivi atmosferi: 2000 ljudi je prišlo v dvorano že pred začetkom, in še 2000 jih je poslušalo govor po zvočnikih pred dvorano. Govor ekonomista Edwarda Lipinskega je bil sprejet z enakim navdušenjem. Adam Michnik je štiriintridesetletni zgodovinar. Bil je eden vodilnih borcev študentske opozicije v šestdesetih letih, in zaradi tega obsojen na tri leta zapora leta 1968. Imel je vodilno vlogo pri ustanovitvi KOR-a leta 1976, in bil je eden od ustanoviteljev revije Krytyka. Večkrat je bil aretiran in priprt predlanskega avgusta v času zadnjih ponesrečenih poskusov države, da bi razbila opozicijo. Njegova knjiga „L'Eglise et la Gauche. Dialogue Polonais" je bila objavljena v Franciji pred dvema letoma. Angleški prevod tega teksta je bil narejen po magnetofonskem posnetku dopisnika L'Alternative. Avtor ga ni pregledal. Najprej ga je objavila L'Alternative, št. 8 (jan. - feb. 1981), str. 5 13. 775 Nobena od dosedanjih analiz historičnih korenin sedanjih dogodkov na Poljskem se mi ne zdi dovolj temeljita. Prepričan sem namreč, da se je treba vrniti zelo daleč nazaj, do leta 1944 — do trenutka, ko je bila naši družbi in našemu narodu, kije bil do tedaj vkleščen med Nemčijo in Rusijo, vsiljena eksistenčna forma, ki je tudi še naša današnja eksistenčna forma. 1944-45: Korenine poljske drame Kaj se je zgodilo leta 1944? Mikolajczyk, ministrski predsednik vlade v izgnanstvu v Londonu1 in neizpodbitni vodja kmečkega gibanja, potuje v Moskvo, da bi se s Stalinom pogajal o modusu vivendi, ki bi Poljski omogočal, da bi živeli na mejah Sovjetske zveze; takšen kompromis bi naj dajal Poljski možnost, da bi v okviru bolj ali manj potijene zveze preživela kot narod. Simbolično pa je, da se je na dan prihoda Mikolajczyka v Moskvo začel proces proti generalu Okulickem, prejšnemu poveljniku „domovinske armade"2, kakor tudi proti drugim voditeljem. Iz te seveda neslučajne koincidence je mogoče jasno razbrati celotno poljsko dramo zadnjih 36 let. Nakazuje, kako bodo potem tudi realizirane odločitve na konferenci na Jalti. Vse, kar se je dogajalo zatem, je mogoče zvesti nazaj na razpravo o najbolj učinkoviti metodi, kako bi izpeljali predstavo o vodilni vlogi sovjetske poljske stranke v praksi. (Smeh) Menim torej, da moramo kljub svoji nestrpnosti najprej postaviti vprašanje, kaj seje v letih 1944-45 zgodilo na Poljskem. Socialna revolucija, ki je dala delavcem in kmetom državno oblast? Ali pa so nam bili vsiljeni družbeni odnosi, s katerimi se ne strinjamo kot družba in narod in ki se jih od takrat poskušamo osvoboditi? Če želimo razumeti, kaj so prinesli voditelji Poljske delavske stranke in Zveze poljskih patriotov3 s seboj - pri čemer seveda abstrahiramo od njihovih subjektivnih i motivacij in tega, kar je mogoče imenovati njihovo „napačno zavest", — bi bil moj odgovor, da so bili ti ljudje zgolj oskrbniki stalinistične politike na poljskih tleh. Takrat so morali komunisti opustiti svoje preverjanje, kar zadeva „partiotizem" — in to preverjanje še danes traja ... Podvrženje stalinizmu Drugo odločilno vprašanje, da bi razumeli poljske razmere, je vprašanje, zakaj so se Poljaki podredili, ne da bi se pod Stalinovim pritiskom branili pred tistim, kar moj prijatelj Leszek Kolakowski imenuje proces sovjetiziranja.4 Beseda „sovjetiziranje" v tej zvezi nikakor nima pežorativnega pomena: definira пец nek družbeni in ekonomski sistem, ki je bil naši deželi vsiljen, in katerega princip obstoji v tem, da mimo tistih razmerij, ki jih je definirala oblast, ne , smejo eksistirati nobena človeška razmerja — in da je vsak človek lastnina države. Po mojem mnenju se odgovor na to vprašanje ne sme omejiti na problem terorja. Vsakdo ve, da seje teror začel leta 1945, in zadel predvsem vojake „domovinske armade" in drugih skupin vojaškega odpora, kakor tudi drugih političnih strank; v petdesetih letih je končno zadel vse, ki so na Poljskem pokazali tudi le nekaj neodvisnosti. Toda teror sam ne pojasnjuje ničesar. Ta nam vsiljena perspektiva je zgrešena. Kajti vse poljske ideološke struje priznavajo nujnost družbenih reform in kritične bilance časa med svetovnima vojnama. Odgovor, ki je bil dan leta 1944 nata vprašanja, je bil karikaturen. Komunistom, ki so pripotovali proti koncu vojne, je uspelo, da so uveljavili napačne odgovore, ker jim je uspelo, da so uveljavili svoj jezik. Rekel bi celo, daje spopad za jezik centralni spopad, okoli katerega kroži celotno intelektualno življenje zadnjih 36 let. Kajti spopad za jezik zadeva tehniko, ki omogoča poimenovanje realnosti in ki določa komunikacijo med ljudmi. Prepričan sem, da je največji del družbe v teku teh let izgubil svoj jezik. Realnost je bila grozljiva in polna sivine in ni je bilo več mogoče poimenovati. Zaradi tega sem tudi lahko rekel, da do danes nimamo nobene stvarne, uravnotežene in objektivne knjige o poljskem stalinizmu. Da smo se zavedli tega vprašanja ezika in da je teror popustil, to je omogočila poljska otoplitev )ktobra 1956. )toplitev leta 1956 Pri poljskem oktobru leta 1956 me ne zanimajo niti mehanizmi, ú so do njega vodili, niti njegova vsebina. Oboje so relativno dobro malizirani problemski sklopi. Kar me zanima, ker vsebuje »ojasnitev avgusta 1980, je vprašanje, zakaj smo takrat izgubili. Na o ni enostavnega odgovora. Seveda je mogoče navesti globoko »otrebo družbe po ustvarjanju mitov - tukaj torej po mitu .Gomulka", človeka, ki ga je prestiž, da je bil v stalinističnih ičah, obdal s svetniškim sijem, za katerega se je zdelo, da je lasprotnik kolektivizacije, ki je vojakom domovinske armade in Irugim, npr. Wyszynskemu, odprl vrata zaporov, ki je izkazal čast evoltirajočim delavcem v Poznanu in ki je, naposled, izjavil, da ihko samo na enakopravnem razmerju utemeljena zveza garantira ivljenjsko zavezništvo s Sovjetsko zvezo. V vseh teh točkah je bil romulka zagovornik velike večine Poljakov. Menim, da je bil ta renutek edini v zgodovini ljudske Poljske, v katerem je bil nek odilni komunist hkrati vodja celotnega naroda. Treba je povedati, la je Gomulka vztrajno in vneto delal na tem, da bi ta prestiž, in :ončno svoj položaj, izgubil. (Smeh in aplavz) Če analiziramo oktobrsko krizo, je prav tako treba poudariti labost družbe. Pojasniti jo je mogoče s tem, da so bili vsi centri iritiska na oblast znotraj partije same. Gibanje ni izgubilo zato, ker ; podpiralo Gomulko, temveč kar se je z njim identificiralo in krati enačilo njegove interese z interesi nekega določenega lartijskega aparata. In če so bili ti ljudje končno premagani, potem liso bili premagani kot privrženci kake demokratične alternative li demokratičnih sprememb, temveč kot individui, ki so bili eden a drugim postavljeni pred vrata aparata oblasti. Da so bili voditelji ružbenega gibanja izenačeni z interesi aparata, je še enkrat »mogočilo, da je bil demokratični družbi vsiljen jezik aparata, "ako niso bili v razpravi pojmi konkretne realnosti, temveč ieološki pojmi: bi bil mogel biti socializem boljši ali slabši? Je bil narksizem odprt ali zaprt? Ta vrsta spopadanja je levemu krilu »oljskega oktobra preprečila, da bi točno formuliral svojo dejansko identiteto. lakaj Sovjeti leta 1956 niso intervenirali Druga točka, ki zahteva posebno skrbno analizo, je vprašanje, akaj poljski oktober ni pripeljal do sovjetske intervencije. Tudi na 3 vprašanje ni lahko odgovoriti. Navajam le eno izhodišče: eijamem, da se moramo za to zahvaliti največ stališču vodstva artije in države ter velikega dela vojaškega aparata. O vodilnih ovjetih si lahko vsak misli, kar hoče, vendar je eno gotovo: vodijo salistično politiko. In poljska armada in družba bi se jim bili operstavili. Stali so torej pred alternativo ali se bodo pogajali o ompromisu ali pa nasilno uveljavili svoj lastni model socializma. >ovolj opornih točk imamo, da smo lahko prepričani, daje bil to 1 Neovdisna poljska vlada v izgnanstvu, ustanovljena po napadu leta 1939. Ta vlada sicer še eksistira. 2 Domovinska armada je bila ustanovljena po porazu rednih poljskih sil leta 1939. Formirana je bila v povezavi z vlado v Londonu in je bila historično prva oblika odpora proti nacistom. Organizirala je vstajo v Varšavi avgusta in septembra 1944. Končno so bili njeni pripadniki preganjani v obdobju 1945-53. 3 Poljska delavska stranka, komunistična stranka v domovini, je bila ustanovljena decembra 1941 po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo. Zveza poljskih patriotov je bila organizacija, ki so jo ustanovili komunisti, ki so zbežali v Sovjetsko zvezo leta 1941. 4 Zgodovinar in filozof Leszek Kolakow ski je predstavljal revizionistično tendenco po letu 1956. Poljsko je zapustil po letu 1968. V sedemdesetih letih je bil vodja in intelektualna inspiracija študentom kakor Michnik. ?7б dejanski problem, o katerem so ostro razpravljali. Ce se spomnimo na to, da sta dediščina tega poljskega oktobra obe opori naše današnje družbe: cerkev in kmetijstvo, bomo zlahka razumeli, da ta pristanek vodilnih Sovjetov ni bil sprejet brez njihovega škripanja z zobmi! In če se danes vprašamo, alije mogoče vplivati na vodilne Sovjete, ali jih je mogoče pripraviti do tega, da bodo akceptirali statute neodvisnih sindikatov, ali pa to ni mogoče, moramo iskati odgovor v tem izkustvu oktobra. Mislim, moramo mi sami in celotna družba ravnati tako, daje v interesu vodilnih Sovjetov, da akceptirajo posebnost Poljske. To "pomeni, da se mora omilitev naših zahtev opirati na odločnost in neuklonljivost našega stališča. Če analiziramo fenomen „oktober 1956", vidimo, da takrat niso bili zadovoljivo razkriti mehanizmi Stalinove moči, da torej ni postalo dovolj javno, kar smo se naučili o aktivnostih varnostne policije, o političnih procesih, zatiranju justice, kolektiviranju kmetijstva in diktaturi partije nad družbo. Zadovoljili smo se z nekaj občimi besedami in besedami obžalovanja ter poiskali kakršnekoli že grešne kozle. Za krive so bili spoznani ljudje - in ne mehanizmi; in z ljudmi je bil poravnan račun. „Mala apokalipsa" 14 let Gomulkine vladavine seje pričelo s triumfom sil partije brez primere; prav tako seje teh 14 let zaključilo z masakrom brez primere v obalnih mestih. Naredilo je konec dvema temeljnima iluzijama: najprej iluziji, da vodi pot demokratizacije skozi partijo; in drugič iluziji, da teče pot k neodvisnosti skozi partijo. Gomulka je prišel na oblast kot reprezentant tistih, ki so verjeli, da jih vodi k neodvisnosti — tudi če bi to morala biti oktroirana neodvisnost. Pogosto govorijo o nemogočem Gomulkinem značaju, o njegovem avtokratizmu. njegovi nesposobnosti, da bi priznal pluralizem in argumente nasprotnika. Tudi če je to točno, je bil sam vendar produkt svojega okolja, njegov zvesti odraz. Kakšen je bil njegov program in kaj je dosegel? Kar je storil, nas je vodilo k temu, kar je neki pisec lahko poimenoval „mala stabilizacija" - in kar je neki drugi mnogo pozneje imenoval „mala apokalipsa".5 Vprašanje meja Njegov sistem je bil v tem. da bi celotno družbo prepričal, daje stabilizacija višja vrednota, po kateri se morajo ravnati vsi naši napori. Treba je spomniti na to, da nam je takrat goreča Budimpešta pokazala, da so bile spremembe, če so bile sploh mogoče, predvsem zaradi sovjetske prisotnosti v tem delu Evrope, vendar skrajno omejene; temeljna pravila igre so bila po eni strani določena s sovjetsko prisotnostjo, po drugi strani z dejstvom, daje zahod ta položaj akceptiral. Klic na pomoč madžarskega ministrskega predsednika Imre Nagyja in molk zahoda sta bila zelo zgovoren znak za to, da sporazumi z Jalte še vedno veljajo in da bi nam nihče ne pomagal, le mi sami. Zdaj si je mogoče postaviti vprašanje, katere meje niso smele biti prekoračene. Na to ne morem odgovoriti, predložil pa bi rad delovno hipotezo, ki se opira na izkustvo Budimpešte 1956 in Prage 1968. Mislim, da so meje določene z naslednjimi elementi: najprej z mednarodno situacijo, t. j. s pripadnostjo Poljske Varšavskemu paktu. Vsak poskus, da bi se to spremenilo, lahko verjetno vodi k intervenciji. Drugič, s poljsko politično oblastjo: edini pooblaščenci in partnerji, kijih Sovjetska zveza jemlje resno, so komunisti. Družbeno gibanje mora sicer danes poskušati omejiti to oblast, jo kontrolirati in siliti h koncesijam na področju demokratičnih svoboščin, nikoli pa je ne sme poskušati odstraniti. Vem, da mi ta izjava ne bo prinesla nobene popularnosti, toda moja moralna dolžnost je. da to izgovorim. Tretji element je situacija v poljskih mestnih centrih: če tukaj zmaga anarhija in ne more nihče več kontrolirati, kaj se dogaja v mestih, je to lahko za vodilne Sovjete - tudi če le iz strateških vzrokov — znak za alarm. Zato moramo sicer vedno z vsemi sredstvi zahtevati naše pravice in tisto, kar nam pripada. Toda vedno moramo izrecno izključiti sredstvo „ulice". Tudi s tem tvegam nepopularnost, vendar ponavljam, da lahko destabiliziranje ulice vodi k splošnemu destabiliziranju in končno k situaciji, kije ne bo mogel nihče več obvladati. Izkušnja kaže, da lahko že majhna gruča ljudi na ulici povzroči nepredvidljive konsekvence. Gomulkino obdobje ni bilo samo izkušnja „male stabilizacije"; bilo je tudi izkušnja, ki jo je mogoče označiti za nacionalistično. Bilo je obdobje neke nove generacije v aparatu oblasti, generacije, ki ni imela več nobene povezave z mentaliteto komunistov iz predvojnega časa in časa neposredno po svetovni vojni, torej z mentaliteto komunistov stalinskega internacionalizma, ki so se ozirali edinole na Sovjetsko zvezo, ki pa so vendar prišli h komunizmu iz ideoloških razlogov in ne zato, da bi prišli na oblast. Ta aparat, ki se je v šestdesetih letih povzpel do ključnih položajev v ministrstvih in regionalnih partijskih komitejih, je bil od vsega začetka obsojen na shizofrenijo: po eni strani gaje bilo strah, da bi vladal brez podpore Sovjetske zveze, ker je vedel, da sam ne bi dolgo preživel; po drugi strani pa je želel dobiti, ker je po nacionalnem mitu povezan s poljsko družbo, legitimacijo te družbe. Skratka, hkrati je zahteval dve legitimaciji in se čutil od obeh strani enako ogrožen. Po tem precej sumaričnem žurnalističnem začetku lahko zdaj končno pridemo k letu 1968. 1968: „Temno in vznemirjajoče" Na tem mestu leta 1968 ne bomo opazovali s tisega vidika, kije zame najpomembnejši, z vidika študentskih revoltov in obrambe absolutnih vrednot, temveč z vidika sociologije moči. Kaj se je zgodilo z elito oblasti, če je zdaj segla po geslih, ki jih ni do tedaj nikoli uporabljala? Doživimo nov poskus elite oblasti, da bi se integrirala v družbo. Leta 1956 se je poskušala vriniti v demokratično poljsko tradicijo - toda to je propadlo. Leta 1968 se ta elita poskuša povezati z vsem tistim, kar vsebuje poljska duša „temnega in vznemirjajočega", 6 s tistimi globinami, ki so lahke sprejemljive za egalitaristično, antiintelektualistično in ksenofobsko propagando, sprejemljive tudi za povzdigovanje nacionalne enotnosti z ustvarjanjem kolektivnega objekti sovraštva. Tisk iz leta 1968 in predvsem članki istih novinarjev, ki danes sramotijo ..protisocialistične sile", ponujajo značilen primei za te nagibe nacionalne zavesti. 1968: to je bila najbolj boleča izkušnja češkoslovaškegt eksperimenta. Boleča v dvojnem smislu. Poljska armada je prispevala k temu. da je bil svoboden narod zatrt. Vendar je tc predvsem lekcija za Poljake. Kako naj ravnamo? Veliko se lahke naučimo, če analiziramo, kaj je v češkoslovaški situaciji pripeljale do sovjetske intervencije. Tako bi bil npr. sam manj zahteven, koi so moji prijatelji, ki tožijo nad tem, da cenzura še naprej obstaja da se pritisk oblasti prepočasi zmanjšuje ali da ostajajo v aparati preštevilni privrženci statusa quo. Češkoslovaška situacija je eksemplaričen model: elita oblasti, ki se poskuša na demokratičn in narodni osnovi identificirati z družbo, se popolnoma emancipira od sovjetskega vodstva. Hkrati se neha kakorkoli zanimati zanj Nauk, ki ga lahko iz tega povlečemo, je, daje morebiti sreča, d; imamo tovariša Kanio in ne kakega Dubčka, ali kakega drugeg« liberala. Toda ali moremo - moralno gledano — molčati v imeni geopolitike in realizma, če v Češkoslovaški zapirajo prijatelj« Poljske, kot Vaclava Havela in Jirija Ledererja? Ali lahko po drug strani pozabimo meje aparata oblasti, ki, kar koli je že rečeno, sice ni suveren in ne govori s svojim lastnim glasom, ki pa g; 5 Malo apokalipso Tadcusza Konwickcga imajo za najboljšo poljsko novele zadnjih let. Objavila jo je neodvisna založba Nowa. Mini stabilizacija j< naslov uspešne igre Tadcusza Rozewicza, kije nastala v Varšavi v letil Gomulkine vlade. 6 Ta izraz omenja S. Brzozowski, filozof, pisatelj in novinar, ki j« prezgodaj umrl na začetku tega stoletja. 177 potrebujemo, kakor bolnik včasih potrebuje mavčni ovoj, zaradi katerega je vsako gibanje izredno neudobno in težavno, ki pa mu je potreben za preživetje? * ' s " 1970: Nastop delavskega razreda Leto 1970 je bilo očitno konsekvenca leta 1968. Po letu 1968 je oblast pretrgala zadnje vezi, s katerimi se je še lahko informirala o dogajanju v družbi. Zdaj so zanjo ostala v.temi obsežna področja, sem in tja osvetljena z zadnjimi plameni uporniških partijskih komitejev. Delavski razred je stopil na prizorišče poljske zgodovine — seveda ne „delavci", ki so jih leta 1968 poslali, da so varšavske študente pretepali s pendreki, temveč drugi, dejanski delavci. Pokazali so zavest za realnost, ko so kot zgled volili stavkovne komiteje, in bili so tisti, ki so oblasti enkrat za vselej odvzeli njeno proletarsko legitimacijo. Leta 1970 je bilo vsakomur jasno, da ni bilo postavljeno pod vprašaj gospodarsko vodstvo, temveč oblast in način, kako je ravnala z družbo. Na jasnem pa si tudi moramo biti, da so dogodki na obali razodeli globoko družbeno krizo; kajti nedvomno je, da je poljska inteligenca dovolj dolgo molčala, medtem ko so streljali na delavce. Od velikih pisateljev, umetnikov in „disidentov" ni nihče povzdignil glasu — pri tem seveda ne govorim o Kuronu in Modzelewskem.7 Nismo znali povedati nobene besede. To je bila seveda deloma posledica leta 1968: še enkrat smo si pustili vsiliti jezik. Bali smo se, da bi lahko naša prisotnost, prisotnost ljudi iz marca 1968 in študentskih uporov, škodovala delavskemu gibanju in da bi ga naše ime kompromitiralo. Toda to je bilo zadnjič, da smo bili podvrženi tej vrsti demagogije. Vprašanje jezika i Ravnokar so mi postavili vprašanje, namreč kaj sem menil, ko sem rekel, da so si Poljaki po letu 1945 pustili vsiliti jezik. En primer za to: v katoliških časopisih ali v časopisih nekomunističnega kmečkega gibanja je bilo mogoče naleteti na sledeče miselne konstrukcije in pojme: spraševali so se npr. o razmerjih tega ali onega individua do vojaške oblasti pred dvajsetimi leti, niso pa spraševali o sodelovanju s komunistično partijo, ki je bila ravnokar na oblasti. In to ni bilo zgolj učinkovanje cenzure, temveč je tudi jasno odslikovalo podvrženost pod nek dejansko vsiljen jezik. Drug primer je stališče do nemškega vprašanja. O Stalinovi vlogi pri aneksiji ponovno osvojenih področij ... (tj. zahodnih področij) ob zmagi nad Nemci (neki očitno nedvomni vlogi) so govorili le pozitivno. Sprejetje bil torej kompromis v jeziku. O Stalinu se je smelo govoriti najrazličnejše stvari, vendar ne vedno resničnih in tudi popolnoma napačne - toda le. če je bilo to v jeziku formulirano na pozitiven način. Ljudje, ki so sodelovali v tej igri, npr. novinarji, so vedeli, daje šlo za igro in so poznali njena pravila; vendar bralci tega niso zmeraj vedeli. In pogosto je postala z natikanjem maske na obraz maska sama obraz, ki je bila včasih mnogo bolj resnična kot tisto, kar je zakrivala. Mislim, da je ta maska, kar zadeva oblast, dokončno padla decembra 1970, in da je Gierek, preden je prišel na valu delavskih uporov na oblast, vedel nekaj, namreč da naši družbi ni več mogoče vladati na ta način. Stereotipi zahodnih levičarjev Še eno vprašanje: Ali je resnično mogoče reči, da so ti dogodki, ki potrjujejo med levičarji zahodne Evrope zelo razširjene stereotipe, ki jih je mogoče strniti v naslednjem: ta „birokratski", „državnokapitalistični" itd. sistem je ustvaril pogoje za nastanek nekega delavskega razreda, ki bo po svoji strani spet razrušil sistem. . .? Menim, da takšni stereotipi trockistov in določene množine evrokomunistov niso potijeni. Res je. da so v industrijskih družbah delavske plasti igrale determinirajočo vlogo, toda iz tega ni mogoče izvesti nobene ideološke vizije etatistične družbe. Za mene je najbolj bistveno, da je oblast izgubila svojo legitimacijo. Takoj ko so aeiavci vazignin gias in izvajali svoj „liberum veto . torej svojo pravico, da rečejo ne, tj. ko so bili sposobni, da so oblasti rekli ne, se je ta morala ukloniti. Zavestno sem uporabil izraz „liberum veto", ker status delavcev v mnogem spominja na status „szlahte" v 17. stol.8 Lahko je blokirala delo skupščine in kraljevo politiko, vendar ni razpologala z nobeno lastno institucijo, ki bi ji omogočala, da bi dolgoročno in konsekventno vplivala na oblast. Nova družbena pogodba Po decembru 1970 je Poljsko obvladovalo tisto, kar imenuje češki sociolog Antonin Liehm neka nova družbena pogodba.9 To pomeni, da se oblast na eni strani in družba na drugi vsaka odpovesta nečemu. Oblast se odpove svoji želji, da bi kontrolirala vsa področja družbenega življenja, in družba se odpove poskusom, da bi odpravila oblast in jo na vsak način stalno provocirala. To je tiho sporazumevanje - ki ga skleneta organizirana oblast in neorganizirana družba. To pomeni, da je to sporazumevanje, če ga ena od obeh strank prekine, mogoče ponovno vzpostaviti le za ceno globjib sprememb. Prva leta Gierekove oblasti so bila posvečena uresničenju dveh gesel. Prebivalstvu je rekel: obdelujte polja in delajte! In rekel je aparatu: obogatite se! To je stopilo na mesto ideologije, kajti to je bil konec diskusije o marksizmu in komunizmu. Predmet diskusije je bila samo še produktivnost dela. 1976: Dezintegracija oblasti Leta 1976 je delavski razred končno množično uporabil svojo pravico veta. Od tega trenutka je mogoče govoriti o totalni dezintegraciji oblasti: ta sicer še vedno obstaja, toda od zdaj ni več sposobna ustvarjati in oblikovati socialnih situacij. Je - česar ne bomo nikoli pozabili in Edwardu Giereku vedno šteli v dobro - tolerantna, toda ta toleranca ne izvira iz nikakršne prostovoljne odločitve, temveč iz slabosti oblasti. To je tudi začetek neke od države neodvisne družbene samoorganizacije. Družba bo postala svoj lastni subjekt. Ta zgodba je znana: prve neodvisne institucije. K. O. R. in R. O. B. C. I. O., združenje za znanstvene študije (leteča univerza), svobodni sindikati, založbe, časopisi, svobodne revije, samozaščita kmetov ... Na meji legalnosti stoječe institucije se zdaj vsebinsko spreminjajo. Npr. klubi katoliške inteligence oz. katoliški tisk: berejo ga v neki drugi družbeni realnosti in pišejo v nekem drugem kontekstu. Od tedaj živimo v neki drugi Poljski. To je mogoče reči tudi o povsem uradnih institucijah, recimo o PEN klubu, o združenju pisateljev, združenju sociologov ali združenju poljskih ekonomistov. Razvijajo se ob novi problematiki in vsaka pot nazaj je od takrat nemogoča. Po Leninovi formulaciji je to klasičen historičen trenutek, ko vladajoči vedo. da ne morejo več naprej vladati na isti način, in ko viadani vedo. da te vrste vlade ne bodo še naprej tolerirali. 7 Jacek Kuron, profesor pedagogike, in Karol Modzelewski, zgodovinar srednjega veka, sta leta 1965 pisalu Odprto pismo Združeni poljski delavski partiji, za katerega je vsak od njiju dobil tri leta zapora. Kuron je bil eden od ustanoviteljev in predstavnikov KOR-a. Modzelewski je eden od voditeljev Solidarnosti. 8 V fevdalni Poljski se je pojem szlahta nanašal na predstavnike nižjega plemstva, katerega edina moč je bila v njegovi pravici, da reče ne (liberum veto), in tako razveljavi sklepe pokrajinskih skupščin zgolj z negativnim glasovanjem v posameznem vprašanju. Ta liberum veto označujejo kot pravi izraz poljske svobode, kakor tudi kot enega od vzrokov za anarhijo, kije vodila do delitve Poljske. 9 Pnm. Antonin J. Liehm. ..Intellectuals and the Neu Social Contract", v Telosu. št. 23 (pomlad 1975), str. 156-164. 10 Eden od ustanoviteljev skupine „Izkustvo in prihodnost", ki ima v svojih vrstah katolike in individualne kritike stranke. Novembra je bil izvoljen za predsednika novinarske zveze. 178 Vprašanje, ki se zdaj postavlja, je vprašanje, v kakšni meri so se potrdile diagnoze opozicijskih krogov v najširšem pomenu. Po mojem mnenju so se potrdile tako diagnoze i kakor tudi prognoze. Povsem potrjena je bila tudi teza, po,kateri sistem vladanja oblasti in njen način vodenja gospodarstva vodita v globoko krizo, ki se lahko konča samo v socialni eksploziji. In tudi/če je ta eksplozija privzela takšno obliko, da jo je Bratkowski10 lahko označil za „revolucijo zdravega razuma", je vendar gotovo, da se za to revolucijo ne moremo zahvaliti oblasti. In vendar gre kljub temu za revolucijo delavcev - in ne, kot sem pred nekaj dnevi lahko prebral izpod peresa A. Werblana (člana centralnega komiteja) v „Zycie Warszawy", za revolucijo, ki jo izvajajo „zdrave sile v partiji". Vloga cerkve Kako naj razumemo odločilno vlogo katoliške cerkve? Ta vloga ni direktno vezana niti na izvolitev Wojtyle za papeža niti z njegovim potovanjem na Poljsko. Na svoj način bom poskušal formulirati vprašanje drugače, kajti tudi vloga cerkve je lahko težavna in kompleksna. Če opazujemo socialne fenomene, se vsiljuje prepričanje, da ponuja cerkev — ne neposredno, temveč dolgoročno - najbolj perfekten model za koeksistenco kake neodvisne socialne formacije z oblastjo. Ta model združuje dva temeljna faktorja: upoštevanje realnosti in konstanten pritisk na oblast. V zadnjih dneh je bila ta pozicija gotovo podvržena naključjem, vendar to ni tako pomembno. Odločilen ostaja ta model ravnanja v neki realnosti, ki ni bila ustvarjena, model, iz katerega se še moramo mnogo naučiti. Obisk papeža je odkril novo stališče Poljakov, ki presega konfesionalni okvir. Danes je važno vprašanje, kakšno vrsto „modusa vivendi" z oblastjo želi cerkev. Ali bo poskušala okoli sebe zgraditi in voditi neko monolitno politično institucijo? Ali bi imeli v takem primeru opraviti, kot se bojijo zahodni opazovalci, z „iraniziranjem" Poljske, na eni strani šah, ki mu komaj uspeva, da se drži nad vodo, na drugi strani močni ayatollah, ki misli samo na zrušenje režima? Dejansko vidim v naši cerkvi takšne tendence. Vidim pa tudi druge, posebno neko tendenco k „pacifikaciji".11 V tej zadnji perspektivi dobi cerkev za ceno zveze med oltarjem in oblastjo velike konfesionalne svoboščine. Odgovor, ki gaje mogoče prebrati v pridigah papeža in v pridigah duhovnikov, ki so blizu „Solidarnosti", je jasen: gre jim za odprto cerkev v neki pluralistični družbi; za cerkev, ki se ne razume kot avtoritarna, temveč ki brani svoje pravice kot del celotnih človečanskih pravic. Vendar poudarjam še enkrat, da to ni edina tendenca, ki jo skušajo vsiliti episkopatu. Možnost avgusta 1980 V avgustu 1980 je bila sklenjena neka nova družbena pogodba. Kar je bilo do tedaj le doživljeno, je zdaj napisano črno na belem; kar je bilo do tedaj le raztreseno in neurejeno, je zdaj organizirano. In to je naša možnost — možnost, ki je ni lahko konkretizirati. Vprašljiv ni več samo kompromis med suvereno družbo in lastne suverenosti oropano oblastjo, temveč kompromis, ki ga mora družba skleniti sama s seboj. Težko prizadeta oblast je zdaj postala edina tarča. Vsak zahteva povišanja, in naša enotnost in solidarnost sta fantastični - toda to ne more več dolgo trajati. Ta vrsta družbene pogodbe, v kateri sočasno vsi zahtevajo kolikor mogoče, dejansko ni nikakršna družbena pogodba. Tu nikakor ne želim - bog obvaruj — vzbuditi vtisa, da sem proti množičnim zahtevam. Tako dolgo, dokler nam oblasti ne dajo nikakršnega realističnega globalnega programa za ekonomske reforme, ki nas lahko vodijo iz krize, so vsi apeli, daje treba prenehati z zahtevami, zgolj poceni demagogija. Tj., takoj ko obstoji limitiran budget, se je treba odločati: kaj dobi prioriteto? Področje zdravja, področje izobraževanja ali stanovanjske gradnje? Ali je treba ustrezno zahtevam podeželskega prebivalstva zvišati ceno mesa ali izpolniti zahteve mestnega prebivalstva in znižati cene mesa? Tukaj se je zelo težko odločiti. Zato zahteva družbena pogodba - neodvisno od sporazumevanja med oblastjo in družbo — sporazumevanje družbe same s seboj. Kakšno bo stališče oblasti? To vprašanje si postavljamo vsak dan, ker je odločilno. Kar lahko ugotovimo, je njena totalna nesposobnost. Celo njena najboljša frakcija - frakcija, ki ve, daje nemogoče vladati tako, kot do sedaj - ni sposobna formirati nove vrste vlade. Zanjo je dokaz liberalnosti oblasti, da obstojita sedaj le dva politična zapornika, Leszek Moczulski in Wojciech Ziembinski.12 Ne razume, daje to dejstvo kljub temu simbolična zaušnica, ki je prav toliko pomebna kot primer registriranja sindikata „Solidarnost". Po 31. avgustu 1980 je moč principa solidarnosti enostavno prevelika v naši družbi, da bi bilo mogoče kako osebo zapreti zaradi njenega političnega mnenja. Ni naključje, če se v 21 točkah gdanskega sporazuma pojavijo priimki in imena treh oseb, ki jih je treba pustiti na prostost. Uporabljam to priložnost in izrekam svoje obžalovanje, da pristojne oblasti ne razumejo, da sta oba zadnja politična zapornika v zaporu dvakrat tako nevarna kot na svobodi. Učenje koeksistence z oblastjo Tudi konflikt o registriranju sindikata „Solidarnost" je v bistvu jezikovni konflikt, kajti oblast ponovno poskuša izprazniti gdanski sporazum njegovega smisla in uveljaviti izmenljive gumijaste pojme, ki ničesar ne povedo. Tako konkretno zahteva, da je povsod vpisana vodilna vloga partije. Smisel te formulacije pa ni nikjer določen. Kaj na pomeni, da odobravam, da celo moram odobravati vodilno vlogo partije? Za mene osebno ne pomeni to ničesar drugega, kot to, kar sem tukaj skušal pojasniti, namreč da mora naši deželi glede na našo geopolitično situacijo in naš položaj v Evropi vladati komunistična partija. Kako naj zdaj vem, ali sem naravnan antisocialistično ali prosocialistično? Da me opredelijo kot antisocialistično silo, kot to počne M. Tejchma v svojem članku, nima sploh nobenega smisla, dokler mi ne pojasnijo, kaj še pomeni spoštovanje vodilne vloge partije. Nek partijski novinarje danes pisal v „Zycie Waszawy", da je vodilna vloga partije v tem, da inspirira. Strinjam se! Če me inspirira ... Še čakam na to! Toda s tem nikakor ne želim reči, da postavljam realnost pod vprašanj. Ne, resnično verjamem, da se moramo naučiti koeksistirati z oblastjo. In navaditi jo moramo, da bo koeksistirala z nami - vendar na drugačni podlagi, .kot je bila tista, ki je nastala pred petintridesetimi leti. Kajti ta se opira zdaj na formule a la „antisocialistične sile", s čemer so v osnovi mišljeni samo tisti, ki motijo oblast. Ampak zakaj uporabljajo neko tako formulacijo, če sočasno pišejo, da je poljski primas velik patriot in občudovanja vreden človek. Naj to pomeni, da se je primas kdajkoli izrekel za obstoječi socializem? To je vendar nesmisel! Menim, da moramo iti po poti resničnega kompromisa in realističnega ravnanja, v katerem se znata povezati civilna neposlušnost nasproti oblasti, in zmernost družbe, premišljene zahteve in neuklonljivo stališče. Kakšen kompromis? Moje zadnje vprašanje bo, ali lahko poljsko ljudstvo, ki zavzema teritorij med Sovjetsko zvezo in Nemčijo in ne more računati na pomoč nobenega človeka, vzpostavi nek demokratičen način eksistence. Ali bo zbralo ne le krepost poguma, temveč tudi potrpežljivost in mirnost? Ali se bo utrdilo v tehniki dolgo 11 Katoliško gibanje „Pax" je sprejelo vlogo v vladi in je zastopano v parlamentu. 12 Leszek Moczulski je vodja nacionalističnega gibanja „Konfederacija za neodvisno Poljsko". Aretiran je bil 21. avgusta 1980. Wojciech Ziembinski je predsednik Narodnega komiteja (Gibanja za obrambo človeških nravic). torei nacionalističneea eibania. Y ^г _ . i _ I aj «Ј U^^ga W4JJJVJ1 a pull piliuxvu 111 llimiljjuiuwjwivivv uuiuan, m JV »bstajala, obstoji in bo nedvomno obstajala naprej? Poljska nima liti perspektive Češkoslovaške v letu 1968, koje bil državni aparat jam motor spremembe, niti Madžarske iz leta 1956, kjer so bile praktično uničene vse politične strukture. Če naj poiščem nek kompromis za poljsko pot in primer, bi to bila španska pot: v jkupnem naporu vseh odprtih elementov znotraj oblasti in znotraj Opozicije je družba znala peljati deželo iz neke osovražene in represivne diktature k demokratičnim formam. Ne zanikam, da ni fazlik ... npr. v geopolitični situaciji. Toda ta primer je vreden premisleka. Naučimo se govoriti j Kar se je zgodilo na Poljskem, je tako izredno, da moramo to ohraniti celo za ceno nekega važnega kompromisa. Pozor, govorimo o kompromisu, ne o kapitulaciji. Kajti tudi če je bil jgdanski sporazum -nek kompromis, pa vendar vsebuje ustvaritev institucionalnih form dialoga med vladajočimi in vladanimi. To je Natančno tisti princip kompromisa, ki vodi našo zahtevo, da javno prikažemo mehanizme, ki so vodili k represiji nad študenti leta 1968, 1970 in 1976. Ta princip bi moral voditi k temu, da bo (odpravljena imuniteta tistih, ki so bili za represijo odgovorni - naj Karol Modzelewski Do tega intervjuja je prišlo dan po uradnem registriranju statutov Solidarnosti, tik pred srečanjem med Nacionalno komisijo sindikata in predsednikom vlade Pinkowskim, K. Modzelewski pa se je moral udeležiti tega srečanja. Prva vprašanja in odgovori iz tega intervjuja - tukaj niso objavljeni — se nanašajo na zadeve, ki so bile na dnevnem redu tega srečanja, zlasti pa na probleme v zvezi z razširjanjem in naazorovnajem informacij, prav tako pa na vprašanje cenzure (,Pravzaprav spoštujemo cenzuro - izjavlja K. Modzelewski — ki jo bo v skladu z gdanskimi sporazumi zakon omejeval na to, kar sodi v njeno območje"); Solidarnost je hotela doseči, da bi. imela pravico izdajati lasten Časopis in da bi imela dostop do radia in televizije. K. Modzelewski sodi, daje splošen razvoj razmer v zvezi s tem vprašanjam „pozitiven", vendar še zmerom „nezadosten". * * * Stabilizacijske funkcije Solidarnosti1 KULTURA: Dovolite mi, da vas vprašam nekaj, kar se mi zdi z vidika višjega interesa dežele izredno pomembno: alije Solidarnost zmožna, da bi bila kaj več kot sindikat, katerega funkcije so zgolj kritični nadzor in zahteve? Ali bi lai&> tedaj, ko dežela ne bi bila v krizi, igral konstruktivno vlogo pri urejanju našega narodnega . gospodarstva? KAROL MODZELEWSKI. Mislim, da lahko. Za to pa morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Eden izmed njih je že, in sicer ta, da se je razpletla kriza v zvezi z registriranjem; to sicer ne pomeni niti konca nevarnosti niti konca družbeno-ekonomske krize, kljub temu pa postavlja vprašanje na docela novo raven. Poudarjam, registriranje ni edini pogoj. Solidarnost lahko opravlja stabilizacijsko funkcijo, to pomeni, da lahko precej pripomore k temu, da ¿e dežela otrese krize, vendar ne tako, da bi 4 zasedla mesto, ki so ga v administraciji in upravi imeli stari ч sindikati. Med nami povedano, to sodelovanje je bilo dokaj đ fiktivno. Temeljilo je na tem, da so se sindikalni militantje, ki so * sedeli v predstavniških telesih, to se pravi, v Komisijah delavskega i samoupravljanja (KSR), ki so se na ravni podjetja poredko sestajale, z glasovanjem udeleževali pri sankcioniranju odločitev jravi nekje: „Naučimo se govoriti o tem, kar smo si drznili storiti." vlislim, da bo to smisel naših prihodnjih razprav. Za zaključek želim reči, da moramo tedaj, ko „govorimo o tem. car smo si drznili storiti", uporabljati jezik resnice. Jezik je neko >odročje, na katerem nam je prepovedan vsak kompromis - celo ie smo se odločili, da ga bomo akceptirali na političnem področju. ^e ta kompromis akceptiramo na področju jezika, bomo izgubili voje zaupanje. Zato moramo vedno znova ponavljati, da je nek compromis nek kompromis - in ne zgodovina; da je kaka kapitulacija kapitulacija - in ne sporazumevanje; da bojazen pred ujo intervencijo ni bratska ljubezen do neke druge države. Zaključiti želim s tem, da vam preberem nekaj vrstic svojega >riljubljenega pisatelja Georga Orwella. To so trde besede, ki so >ile zapisane z jezo. Kot socialist angleških levičarjev je pisal leta [944, medtem ko je uporna Varšava - ki so jo zapustili zavezniki îa vzhodu in zahodu in se ji je odpovedalo tudi javno mnenje v Angliji - izginila v plamenih: „Pomanjkanje vzravnanosti in >zkosrčnost se vedno maščujeta. Ne verjemite da lahko leta in leta >stajaš plazeči se propagandist sovjetskega ali katerega koli drugega ežima - in nato ponovno cibsežeš svojo intelektualno poštenost. Cdor se prostituira, bo prostituiran". Prevod Leo Šešerko ustvo in resničnost dministracije; potem so bili povezani z odločitvami in so tostransko postali zavezniki administracije Nočem posploševati v nekaterih svetih podjetij so branili interese delavcev, vendar pa o tedaj ovirali njihovo sodelovanje pri odločanju administracije, ^ato se po mojem mnenju upravičeno bojimo, da bi naša »ovezanost z administrativnim sistemom vodila Solidarnost v iste levarnosti. To pa ne pomeni, da Solidarnost ne bi mogla igrati :onstruktivne, stabilizacijske vloge. Seveda bi jo. a prav na načelu vtentičnosti.ki bi jo ustvarile njene lastne sindikalne funkcije. KULT.: Vprašal vas bom kar naravnost: mar to pomeni odelovanje ali pa, nasprotno, soočenje? K M.: Seveda sodelovanje. Toda poglejte, naše sodelovanje pri Opravljanju krize v deželi pogojujejo trije dejavniki. Enemu izmed jih bo kmalu zadoščeno, čeprav nismo prepričani, da si bo oblast a vseh stopnjah dosledno prizadevala za njegovo uresničitev. Zato s morajo ljudje zavedati, da imajo v rokah sindikalen instrument n da jim ta nekako zagotavlja obrambo njihovih interesov. Drugič, ljifdje morajo poznati resnico o gospodarskem položaju le žele. Pa tudi Solidarnost mora poznati resnico, poznati mora iktivo in pasivo našega gospodarskega položaja. Nazadnje, in to je ;e zlasti pomembno, treba je imeti program za odpravo krize, solidarnost ga mora poznati, z njo se morajo posvetovati in njen »las morajo upoštevati. Tako bi le program, ki bi ga potrdila solidarnost, irne! možnost, da bi mu ljudje zaupali, seveda, če bi se Dpiral na razkritje vse resnice v zvezi z našim gospodarskim položajem in če bi razglašal, da bo branil najslabše plačane Iružbene skupine. Če bi tak program obstajal, bi pozivu Solidarnosti k ublažitvi nezdnih zahtev in celo - kar bi lahko bilo potrebno -- k nategovanju pasu4utegnili prisluhniti Ponavljam pa, da je za to K)trebno zavarovati ugled Solidarnosti v očeh družbe Naj ljudje redo, da to ni nikakšen prenosni jermen, temveč avtonomen K. Modzelewski je zgodovinar in besednik Solidarnosti. 1964 je (z J. Kurunom) napisal Pismo poljski delavski stranki, zato je več iet preživel v zaporu. Mednaslove je postavilo uredništvo Autogestions. očistimo v sindikatu. Ogroža nas nadležno vprašanje, ali bomo lolidarnost porinili v politične spopade ali ne. Naj še enkrat ipozorimo na dejstvo, da je Solidarnost neodvisen sindikat in da se 10 sama odločila glede vprašanja oseb; poudariti pa je treba tudi, la mora imeti Solidarnost, če naj opravlja svoje funkcije — in v edanjem položaju v deželi jih mora — možnost, da pripravi azlično misleče ljudi do razprave in do tega, da najdejo skupno očko, ter tako preseže formulo ozkega sindikalizma. Če pa se nam o ne bo posrečilo, bo prišlo do konfliktnega političnega položaja. >ie samo, da politična stabilizacija dežele s tem ne bo nič pridobila, azmere se bodo poslabšale. KULT.: To sicer povsem razumem, vendar pa mi dovolite, da vas tpozorim na neko misel. Zdi se mi, da vselej kažete — pri tem nislim na vodstvo - osebno preobčutljivost. Povsem očitno je, da o sindikalni militantje v evropskih deželah odvisni od tega, kako ih ocenjuje javno mnenje, da kakšen Braun ali Duval veljata za adikala, medtem ko se zdita kakšen Smith ali Johansson zelo >opustljiva. Pri nas pa imamo take ocene zmerom za nekakšno ;rožnjo, za vir napetosti ali še kaj drugega. Iz tega se morate kaj laučiti, živeti kot ljudje, ki delujejo javno in kijih presoja mnenje, 'števši mnenje politikov, lahko pa se vam zgodi, da vam prilepijo lalepko, ki vas bo srbela. Je to razlog, da ,,si raztrgate obleko,"? K. M.: Že prav, a le s tem pridržkom, da bi bilo tudi prav, če ake označbe ne bi pomenile anateme. ч KULT.: Doslej nisem opazil ne inkvizicije ne anatem. K.M.: Mislim, da se tej nevarnosti uspešno upiramo in da bomo ta vso zadevo gledali normalno, brž ko bo naša navzočnost v avnem življenju postala nekaj samoumevnega. 'rihodnost dialoga KULT.: Zadržala sva se pri tej zadevi z osebami, pa mi ni žal, saj je »olje nekatere resnice povedati jasno in tako pojasniti vzdušje, /endar bi se rad vrnil k temeljnim vprašanjem. Kot veste, se v Evropi veliko ljudi sprašuje, ali nas ne bo ognjeviti in romantični poljski temperament pognal v soočanja in spopade. ÍC. M.: Po mojem mnenju nima nevarnost, da se bodo dogodki razvijali nenadzorovano — vsi pa vemo, da to deželi grozi - nič opraviti ne z narodnim značajem Poljakov ne z njihovim romantičnim temperamentom . . . KULT.: Ponovil sem le tuja mnenja . . . K. M.: Prav. V Poljskem izročilu obstajata tako romantika kot realizem. Čustvo, ki smo ga zadnje čase tratili, zlasti v dokaj negativnem kontekstu, bi lahko bilo nadvse koristna gonilna sila za družbeno dejavnost, če bi le z razumom opravljali to dejavnost. Mislim, daje nevarnost, da bo prišlo do nenadzorovanega razvoja dogodkov, zvezana s težavami pri prilagajanju novim družbenim razmeram. Realizem je potreben povsod. Političen realizem, ki se izraža v spoštovanju tako temeljnih kot mednarodnih dejanskosti režima >— izpričala ga je Solidarnost, nje pa ne bi bilo brez družbenega realizma oblasti. Gre za to, da priznamo zahteve teh družbenih dejanskosti, katerih organiziran izrazje Solidarnost, njen nastanek in njena dejavnost. Obstaja pa še tretja kategorija dejanskosti — o njih sem že govoril - to so gospodarske dejanskosti. Brez političnega in družbenega realizma se jih ne da spoštovati in reševati. Po mojem je upanje v uskladitvi teh treh elementov. Brez tega bo naš razvoj potekal v nenehnih sunkih, od spopada do spopada. KULT.: Kakšno prihodnost pa pričakujete? K. M.: Mislim, da bo zmagala formula dialoga, čeprav je ta beseda strahotno oguljena. To je naša edina možnost in vse moramo storiti, dajo izrabimo. KULT.: Kako se bo Solidarnost zakoreninila v našem sistemu - ali, če se vam zdi beseda preveč obremenjena, v naši politični pokrajini? K. M.: Odgovorim lahko le, kaj upam; to se pravi, da bi obstala in da bi bila pomemben element naše politične pokrajine, kot ste jo opredelili. Da bi se ohranila neodvisnost sindikata in vsa njegova pravica do partnerstva z oblastjo, to pa zaradi dveh razlogov. Prvi zadeva gospodarski, družbeni in politični položaj dežele, kije še zlasti težak: drugače se ne bomo izvlekli iz njega. Drugi razlog bi lahko uvrstili med načela: Solidarnost je zelo pomemben element demokratizacije našega javnega življenja. Upam, da bo tako ostalo, i Intervjuje pripravil Jack Maziarski, Varšava, 18. novembra 1980 Prevod: Martina Rotar Andrew Swidlicki: Boj za dostop do sredstev javnega obveščanja ,.The Report of the State of the Republic and Ways to Rectify It"1 (.Poročilo o stanju v republiki in o načinih, kako ga izboljšati"), eden najpomembnejših dokumentov, ki je bil napisan v Vzhodni Evropi v zadnjem desetletju, pravi, da je glavni vir napetosti v državi slabo delovanje sredstev javnega obveščanja. Ljudje jim namreč ne verjamejo več, prav tako ne verjamejo vodstvu države, vse skupaj paje odraz neučinkovitosti sistema kot ;elote. Zelo pogosto prihaja do sprememb v propagandnem slogu, prav tako se spreminja tudi cenzura, na odgovornih mestih pri zdajanju informacij so iz političnih razlogov zaposleni le najbolj povprečni, celoten sistem obveščanja pa jemljejo oblasti kot nekaj, > čimer se da zlahka manipulirati Javno mnenje na Poljskem torej nikakor ne more prodreti do masovnih medijev, ki so pod državnim ladzorom, in Poljaki sprejemajo vse novice, ki jim jih ti ponujajo, z nezaupanjem in skepticizmom. Skupina, ki je izdala omenjeno poročilo, je prepričana, da ,,so sredstva javnega obveščanja izgubila praktično vsako funkcijo komuniciranja med ljudstvom in vlado, o kakršnihkoli drugih funkcijah pa ni, da bi človek sploh govoril." Gledano dolgoročno je tak položaj za partijo porazen, saj na ta način ne more zvedeti za pravo razpoloženje množic. Po pravilu sredstva javnega obveščanja zvesto sledijo „liniji", kije trenutno na oblasti. Tako je v letih Gierekovega mandata (1970-1980) prevladovala „propaganda uspeha". Njen namen je bil ustvariti vtis, da doživlja država obdobje hitrega industrijskega razvoja, kakršnega do tedaj ni poznala. V resnici pa se je dogajalo ravno obratno. Potrošniki niso mogli zadovoljiti svojih potreb in želja, na vseh področjih je vladalo pomanjkanje, država je bila obremenjena z velikanskimi dolgovi v tujini. V zadnjih nekaj mesecih pa so sredstva javnega obveščanja spremenila to usmeritev. Propagando 1) Poročilo bo v kratkem izšlo pri M. E. Sharpe Publisher. 183 uspeha je po Kanievi izvolitvi za prvega partijskega sekretaija nasledila propaganda neuspeha. Istočasno so se na prizorišču pojavili neodvisni sindikati kot na primer Solidarnost. Oba pojava sta med seboj tesno povezana. Poletne volitve leta 1980, ki so potrdile nezaupanje ljudstva v sistem, so bile hud udarec za partijo. Ta se nikakor ni mogla zediniti glede programa, ki naj bi ji pomagal ponovno pridobiti zaupanje javnosti. Namesto, da bi poskusila poiskati dolgoročnejšo rešitev, se je odločila za taktiko propagande. Začela je napadati vodstvo Solidarnosti pa njihove svetovalce in za vse skupaj kriviti ,,protisocialistične sile". Pojavil se je problem v zvezi s Solidarnostjo, ki nikakor ni mogla priti do sredstev obveščanja. Oblast se ni držala sporazumov, podpisanih na predvečer stavk poleti 1980. Primeri takega ravnanja so bili vse številnejši. Solidarnost je vključevala v svojih vrstah preko 10 milijonov članov, ni pa imela možnosti, da svoja stališča in poglede predstavi v tisku, preko radia in televizije. Ce pa ji je že uspelo dobiti dovoljenje, da objavi kako sporočilo, potem je šlo to najprej skozi strogo cenzuro. Namen sporazuma, ki so ga 31. avgusta 1980 podpisali v ladjedelnici Gdansk predstavniki vladne komisije in Medtovarniške- ga stavkovnega komiteja (MKS), je bil približati sredstva javnega obveščanja ljudstvu in preko njih opozoriti na glavne družbene probleme. Novoustanovljeni sindikati so dobili dovoljenje, da začno izdajati lastna glasila. Sporazumeli so se o nujnosti drugačne zakonodaje v zvezi s cenzuro in vlada se je obvezala, da bo parlamentarnemu odboru predložila osnutek nove zakonodaje o tem najkasneje v roku treh mesecev. Omejila naj bi krog njenih pristojnosti in njeno precej samovoljno delovanje. Obe strani sta si bili tudi edini v mnenju, da mora tisk popolneje kot v preteklosti poročati o deiu administrativnih organov in da mu je treba zato omogočiti lažji dostop do uradnih dokumentov. Propagandni stroj — radio, TV, tisk in državne založniške hiše — ne bi smel več po svoje krojiti javnega mnenja, ampak bi moral javnosti posredovati različna stališča, kakršna obstajajo v družbi v določenem trenutku. Družba bi morala nad sredstvi javnega obveščanja dobiti nadzor. Podrobnejšo obrazložitev takega „družbenega nadzora" najdemo v tretji točki sporazuma, podpisanega v katoviški jeklarni 11. septembra 1980. Gre za to, da bi ,,v sredstvih javnega obveščanja (tisk, radio, televizija) poročali o dejavnosti novih sindikatov, pri čemer bi se ravnali po njihovi pomembnosti in številčnosti, predstavnikom teh organizacij pa bi dali možnost, da preko teh medijev komunicirajo z javnostjo." Po podpisu sporazuma v Gdansku se je začel tako imenovani „dialog" med partijo in ljudstvom. Novo vodstvo si je skušalo ponovno pridobiti zaupanje ljudstva s previdnimi poskusi „procesa obnove." A Poljakom so bile še v spominu podobne izkušnje iz preteklosti in sarkastično so komentirali: ,Pa smo spet na starih tirnicah!" Komunistična partija, ki je imela v rokah vso oblast, je sicer priznavala, da je nesposobna in da pojav korupcije v njenih vTstah ni nobena redkost, ni pa pokazala nobene pripravljenosti, da izdela načrt reforme, ki naj bi državo rešil iz težkega gospodarskega položaja. Še manj je želela o tem razpravljati v javnosti. Očitno je postalo, da je partijsko vodstvo neenotno in da se med njegovimi člani bije oster boj za moč in oblast. Precejšnje število nekdanjih sindikatov, ki so prišli na slab glas, se je po navodilih prvotnih vodstev prelivalo v ,jieodvisne, samoupravne sindikalne organizaci- je."2 Novim sindikatom je bila pot do sredstev javnega obveščanja zaprta, na vsakem koraku so jim metala polena pod noge tudi vodstva tovarn. Sindikati so se začeli zatekati k stavkam, s katerimi so hoteli tovarniška vodstva prisiliti, da se držijo določil sporazuma. Sčasoma je prišlo v okvir partije do razcepitve na posamezne smeri, isto pa se je zgodilo tudi v Solidarnosti. Nekateri I od bivših partijskih članov, ki so se pridružili novim neodvisnim sindikatom, so prišli na dan z zahtevo, da seje treba pri delovanju držati internih partijskih pravil in določil Drugi, ki niso bili nikoli ■ včlanjeni v partijo, so se kar naenkrat î jtili odrinjene vstran, še nezaupanje članov partije in Solidarnosti in pa pomanjkanje ustreznega načina za sporazumevanje sta bila torej glavni vzrok neuspehov pri sklepanju kompromisov. Uveljavil se je naslednji način urejanja medsebojnih sporov: ob kriznem izbruhu sta se obe strani na hitro sestali, da bi s pomočjo v zadnjem trenutku sprejetih odločitev odvrnili nevarnost konfrontacije na ravni družbe kot celote. Določb improviziranih sporazumov, ki so jih sklenili na ta način, pa pozneje ni imel kdo uresničiti. Taki kompromisi niso zadovoljili ne ene ne druge strani in čez čas so se seveda pojavili novi izbruhi nezadovoljstva. Vse seje začelo znova, kot v začaranem krogu. V sredstvih javnega obveščanja je prišlo do poizkusov, da bi „družbeno pogodbo" iz Gdanska podrobneje obrazložili in jo razširili, vendar pri tem Solidarnost ni sodelovala. Izjema so bili le redki lokalni časopisi, povsod drugod je glas Solidarnosti ostal nem, omejen le na skromna glasila sindikatov, ki so jih delavci sami razmnoževali. Še 10. novembra, ko je Solidarnost priznalo Poljsko vrhovno sodišče, je bil dostop do sredstev javnega obveščanja eden glavnih zahtevkov Solidarnosti. Ustanovni odbor neodvisnih delavskih sindikatov je izdal dokument, v katerem zahteva uradno jamstvo, da se bodo določila iz sporazuma, sklenjenega v Gdansku, tudi v resnici izvrševala, in našteva smernice, ki naj bi se jih pri svojem delovanju obvezno držali tako sindikati kot tudi država in partijski aparat. Ena najbistvenejših točk je zahteva po popolni odprtosti v vsem, kar zadeva gospodarsko in družbeno življenje države. To z drugimi besedami pomeni, da je treba spremeniti dosedanji način obveščanja javnosti in omogočiti iskreno javno razpravo, ki naj pomaga najti ustrezne rešitve za odpravo krize. Sindikati so imeli težave pri pretakanju informacij že v začetnem obdobju, posledice pa so se kazale v neustrezni, kaotični organiziranosti. V mnogih primerih je bilo ustvaijanje zmede vladna politika. Na tak način je vlada skušala razvrednotiti delo novih sindikatov in spet potisniti v ospredje prejšnje sindikalne oblike. Za težke gospodarske izgube so krivili prekinitve dela in to še potencirali z zgovornimi statističnimi podatki. Ker je bila Solidarnost izključena iz sredstev obveščanja in o njenih dejavnostih v tisku, na radiu in TV ni bilo sledu, je bila prisiljena začeti izdajati lastne časopise. Ti so izhajali neodvisno od državnih in jim cenzura ni mogla do živega. V takih okoliščinah je bilo presenetljivo, da je Solidarnosti in njenim pokrajinskim enotam uspelo vzdrževati stike z javnostjo na druge načine in celo organizirati opozorilne stavke širom po deželi. Prve sindikalne publikacije so bila skromna glasila, bilteni z novicami, prvič pa so se pojavile med stavkami leta 1980. Glavna naloga sindikalnega tiska je bila posredovati točne in pravočasne informacije in pa ohranjati odprtost sindikalnega delovanja. Med sindikalnimi glasili so si številna že ustvarila ime in pišejo dosledno v skladu s svojimi načeli, vseeno pa je v njih še vedno premalo kritike na račun vodstva. Glavni problem, pred katerim seje znašla Solidarnost, je, kako utrditi svojo organizacijo. Pri tem ji lahko v veliki meri pomaga tisk. Žal je še zdaj večina njihovih glasil tiskanih in razmnoženih na dokaj primitivnih strojih. Niso sicer v finančnih težavah, a si vseeno ne morejo privoščiti nakupa osnovnih materialov za tiskanje.3 Na Poljskem namreč ni mogoče 2) Odločitev o tem so sprejeli izvršni organi sindikatov, ne da bi se o tem prej posvetovali s člani. Postopek prehoda iz ene v drugo obliko paje potekal v skladu s sindikalnimi statuti. 3) Člani Solidarnosti prispevajo sicer 1 % od svojih plač za potrebe sindikata, a težava je v tem, da potrebne opreme in materiala na Poljskem enostavno ni mogoče kupiti. Tudi Wroclaw, eno državnih industrijskh središč, v tem pogledu ni izjema. 80% vseh delavcev (skupno jih je 433.000) je včlanjenih v Solidarnost. V' mestu je 1800 tovarn, Wroclaw pa je tudi pomembno akademsko središče. Solidarnost razpolaga z dvema kopirnima strojema, ima pa tudi dostop do stroja za ofsetni tisk. S pomočjo take opreme natisnejo vsak teden 50.000 izvodov sindikalnega glasila. Kakovost papirja je zelo slaba. Glasilo šteje vsega skupaj 8 do 12 strani, tisk je droben, teksti natipkani na navaden 78* kupiti sodobne tiskarske opreme z Zahoda, pa tudi osebja, ki bi bilo izšolano za delo na takih strojih, ni 4 Izkušnje iz Walbrzycha v Spodnji Šleziji kažejo, da sindikati ne morejo uporabljati državnih tiskarn, ne da bi pri tem izgubili svojo neodvisnost. Bil je sicer poskus, da bi si pomagali na ta način, a krajevna cenzura je takoj hotela vnesti v poročila spremembe, ki so bile docela nesprejemljive. Tisku pa razen cenzure grozi še druga nevarnost in sicer s strani varnostne državne službe5. V kraju Suvvalki na severovzhodu Poljske ni imela Solidarnost nikakršne možnosti, da pride do tiskarne. Tâko je sklenila uporabiti drug način - ojačevalce, zvočnike in hi-fi oddajnike. Na okna stavbe, kije bila v rokah Solidarnosti, so namestili zvočnike in tri ure na dan (od 15. ure od 18. ure) oddajali poročila, ki so jih posneli vnaprej. Krajevna policija je poskusila opremo zapleniti, a ni uspela. To se je dogajalo v začetku decembra 1980. Kratka poročila o dejavnosti Solidarnosti najdemo le v lokalnih časopisih in še to samo v tistih pokrajinah, kjer so bili sindikati izredno močni. Ena takih pokrajin je bil Gdansk z okolico. A še je prišlo sčasoma do konfliktov med Solidarnostjo in uredniki ,3altiškega dnevnika." Ti nekaterih vesti o sindikatih enostavno niso hoteli več tiskati, ostale pa so hoteli cenzurirati. Celo v primerih, ko je vlada popustila Solidarnosti in ji dala določene pravice, se je dogajalo, da je svoje odločitve spreminjala. Dovoljenje sindikatom, da smejo objavljati svoja poročila v lokalnih časopisih, še zdaleč ni pomenilo, da nameravajo oblasti odstopiti Solidarnosti prostor tudi v državnih časopisih, namenjenih vsej deželi, pa na radiu in TV. Tega niso nameravale storiti, vsaj brez boja ne. Med dvomesečno krizo, ki je nastopila zato, ker oblasti niso hotele priznati Solidarnosti, niso imeli sindikati nikakršnega dostopa do sredstev javnega obveščanja. Oblasti so se, da bi onemogočile nove sindikate, pogajale neposredno s predstavniki starih sindikatov, ki seveda že dolgo niso več zastopali pravih interesov delavskega razreda. Do prve enourne opozorilne stavke po vsej ^ržavi 3. oktobra 1980 je prišlo zato, ker vlada ni ugodila zahtevam delavcev po višjih plačah, ker je stalno odlašala z uradnim priznanjem Solidarnosti, ker ta ni smela uporabljati sredstev javnega obveščanja in ker so bili novi sindikati vedno znova tarča propagandnih napadov, češ, da predstavljajo ,,protisocialistične sile."^6. oktobra 1980 je Državna posvetovalna komisija (KKP; izvršni odbor Solidarnosti) poslala namestniku prvega ministra Jagielskemu resolucijo z naslednjimi zahtevami: 1) Sindikatu naj se dovoli, da začne izdajati lasten dnevni časopis za celo državo. Časopis naj bi izhajal namesto nekdanjega uradnega glasila razpuščenega Centralnega sveta sindikatov (CRZZ) „Glos Pracy". Naklada naj bi ostala ista - 500.000 izvodov, če bi se pokazala potreba, pa naj bi se zvišala. 2) Pokrajinske sindikalne organizacije naj dobijo vsaka svoje periodično glasilo. Naklada naj se določi glede na število sindikalnih članov. 3) Sindikatu naj se dovoli izdajanje knjig in brošur. , 4) Televizija naj prenaša tiskovne konference, ki jih organizira Solidarnost. Prenos naj traja vsaj 10 minut na državni TV mreži in I 20 minut na lokalnih postajah. Prav tako naj konference prenaša tudi radio in sicer najmanj 45 minut za vso deželo. Resolucija je vključevala tudi zahtevo, naj bi državno in lokalno časopisje objavljajo poročila Solidarnosti v posebnih rubrikah, j rezerviranih prav v ta namen, urejala pa bi jih Solidarnost sama. To je predstavljalo še posebno velik odmik od obstoječe cenzure. V resoluciji so predlagali še, naj bi na TV in radiu ustanovili posebno uredniško telo, ki bi se ukvarjalo izključno s pripravo enournega programa o sindikatih. Program bi oddajali enkrat tedensko. Eden od vzrokov, da v sredstvih javnega obveščanja ni bilo zaslediti vesti o nastajanju novih sindikatov, je bila neodločnost partijskega vodstva, ki ni vedelo, kako naj reagira na vse skupaj. Tako ni presenetljivo, daje poteklo kar nekaj tednov, predenje državni tisk sploh omenil Solidarnost.7 V dnevih pred enourno opozorilno stavko so sredstva javnega obveščanja začela s pravo kampanjo proti Solidarnosti. Hotela so namreč ustvariti vtis, da Solidarnost podžiga družbena nasprotja in da bo pripeljala državno gospodarstvo na rob propada. Tako ravnanje kaže, da se oblasti niso zavedale resnosti poljskega mednarodnega položaja.8 V Mazowszah je Solidarnost v prvi številki svojega glasila „Niezaleznosc" odgovorila na gonjo proti novim sindikatom z naslednjimi besedami: „Imamo sicer zaupanje v vladne predstavni- ke, ki so podpisali sporazume v Gdansku, Szczecinu, Jastrzebiah in v katoviški jeklarni, a kako naj bo delavec, ki mu grozijo z odpustitvijo z delovnega mesta, če hoče ustanoviti neodvisni sindikat v svoji organizaciji, prepričan, da se bodo teh sporazumov podpisniki tudi res držali? Njegove sumnje pa vsak dan sproti potrjuje šg dnevni tisk in TV, kjer imajo Solidarnost in njeno delovanje še vedno za tabu temo." Dokument, ki gaje izdala Državna posvetovalna komisija (KKP), poudarja, da je med pogajanji, ki so se končala s sporazumom v Gdansku, Medtovarniški stavkovni komite (MKS) pokazal veliko dobre volje in oblastem v mnogočem popustil, da bi jim tako dal večjo svobodo pri izpolnjevanju določil sporazuma. Ne glede na to pa oblasti še naprej ignorirajo Solidarnost, njene pripadnike, posebno tiste, ki so zaposleni v državni administraciji in pa civiliste v vojnih službah, pa skušajo zastrašiti.9 10. novembra 1980 je Vrhovno sodišče sicer priznalo Solidarnost in ji s tem dodelilo uradni status, vendar so se o njej v sredstvih javnega obveščanja še naprej pojavljale lažne informacije. Vodja KKP Lech Walesa je dal v zvezi s tem vprašanjem posebno izjavo in dejal, da so sredstva obveščanja o odločitvi Vrhovnega sodišča, da uradno prizna Solidarnost, poročala nejasno" in „nepopolno". Tako je 31. oktobra 1980 na srečanju med predstavniki oblasti in delegati Solidarnosti sindikalni govornik Karol Modzelewski od vlade še enkrat zahteval, da priskrbi sindikatu zadostne količine papirja in sredstev za tiskanje, da bi lahko začeli z izdajanjem tednika v visoki nakladi. Zahteval je še tedenski program na radiu in TV in pa nadzor nad tehničnimi zadevami pri oddajanju. Delegati Solidarnosti so se zavezali, da bo njihova izdajateljska dejavnost obdržala apolitični značaj, da se bodo ukvarjali le s problemi sindikata in delavskih interesov in da se bodo držali zakonskih predpisov. Namesto prvotne zahteve po dnevniku so se zadovoljili s časopisom, ki bi izhajal enkrat tedensko. Vlada je po drugi strani obljubila, da bo priskrbela potreben material za tiskanje in ponudila tudi tehnično pomoč. Dogovorili so se, da bodo že v najbližji prihodnosti izdelali tudi pravila, ki bi urejala izdajanje sindikalnih glasil. 4) Kot pravi Witold Luczywo, ki je odgovoren za tiskarsko dejavnost Solidarnosti v Varšavi, je trenutno največja potreba po enostavnih, tehnično nezahtevnih tiskarskih strojih in pa po materialu. Glej: „Report of International Metalworkers Federation' , Visit to Poland (3. - 11. decembra 1980), dokument 81-84. 5) Tako so v Radomu 12. decembra 1980 izvedli hišno preiskavo v stanovanju Ewe Soboi, ki je članica MedtovarniŠkega organizacijskega sindikalnega komiteja (MKZ Radom). Pri preiskavi so zasegli kopirni stroj in več izvodov časopisa ^obotnik" („Delavec", eden od listov poljske demokratične opozicije). Po policijskih poročilih naj bi kopirni stroj uporabljali za razmnoževanje „Robotnika". V resnici paje bil prinešen iz Varšave le dan prej, saj so ga pred tem cela dva meseca zadrzevali na carini (bil je darilo Danskega slikarskega društva). Razen tega pa „Robotnika" sploh ni mogoče razmnoževati na tak stroj, saj je tiskan v ofset tehniki. 6) MKZ je 29. septembra 1980 izjavil: „Solidarnosti je zaprta pot do sredstev javnega obveščanja, lo je problem življenjskega pomena, zaradi tega tudi ni napredka pri pogajanjih na ravni posameznih sindikalnih podružnic." Poročilo omenja tudi stalne napade propagande na sindikalne aktiviste. 7) 25. septembra 1980 je varšavski časopis „Zycie Warszawy" citiral izjavo aktivistov Solidarnosti, češ da gre pri reformi starih sindikatov zgolj za spremembo imena. 8) Solidarnost so najpogosteje obtoževali, da z organiziranjem stavk škoduje gospodarstvu v državi. Tipičen primer takega napada je članek Jerzyja Urbana, objavljen 4. oktobra 1980 v „Polityki". 9) Odpustitev petih članov Solidarnosti, ki so bili zaposleni v vojaški bolnišnici v Lodzu, je sprožila vrsto lokalnih stavk sredi marca 1981. 78 S Solidarnost je hotela za vsako ceno ohraniti videz, da gre pri njeni zahtevi po dostopu do sredstev javnega obveščanja za apolitično dejanje, zato se v glavnem niso pogovarjali o cenzuri, ampak bolj o tem, da je treba omogočiti boljše pretakanje informacij in na ta način najti izhod iz kriznega položaja. Dogovori so bili torej sklenjeni, gospodarska situacija je bila iz dneva v dan slabša, sredstva javnega obveščanja pa ljudem še vedno niso posredovala „objektivnih informacij". Tako vsaj je mnenje Solidarnosti iz Mazowsz 11. januaija 1981. Namesto, da bi poročala o dogajanjih v državi, so še naprej pozivala Solidarnost k večji zmernosti v njihovih zahtevah, v nekaterih primerih pa so jim poskušala celo naprtiti odgovornost in jih skupaj z vladajočo Komunistično partijo kriviti za usodo dežele. Trdila so, da so gospodarskih težav krive stavke, kijih organizira Solidarnost, ta pa se je branila z nasprotnim argumentom. Stavke naj bi bile le posledica neurejenih razmer, ki so trajale cela desetletja. Oblast je želela s tako propagando doseči dvojni cilj: 1) med ljudstvom ustvariti ozračje nezaupanja in sovraštva do Solidarnosti - navsezadnje, naj bi bil Gierekov režim še tako neučinkovit in skorumpiran, racionalizacije pri preskrbi z mesom pa le ni nikoli uvedel; 2) Solidarnost hinavsko objeti in jo v toplem objemu zadušiti. Stališče Solidarnosti do pozivov k prevzemu soodgovornosti za stanje v državi je bilo jasno, nedvoumno. Tam, kjer je o zadevah odločala le ena stran, o soodgovornosti ne more biti govora. To je bilo jasno že januarja 1981, koje prišlo med obema stranema do spora v zvezi s sobotnim delom. Postopno uvajanje petdnevnega delovnega tedna je bil eden od pogojev, ki so jih sindikalisti postavili v Gdansku ob podpisu sporazuma. Oblasti so bile mnenja, da si država ne more privoščiti 40-urnega delovnega tedna, tako so samovoljno vključile v sporazum lasten predlog. Solidarnost ni bila ogorčena toliko zaradi same spremembe, kot zaradi načina, kako je bilo to storjeno. Dokument, kije bil podpisan 7. januarja 1981, poudaija, da se morajo oblasti posvetovati s Solidarnostjo, če gre za odločitve v zvezi z vprašanji, ki so za njene člane življenjskega pomena. Dokument opozarja, da skuša vlada Solidarnost onemogočiti, zadušiti njeno dejavnost, navaja primere vedno strožje cenzure in propagandnih napadov na sindikat, govori o ljudeh, ki so jih zaprli zaradi prepričanja itd. In prav to je bil trenutek, ko je propaganda zabeležila zmago. Uspelo ji je odvrniti pozornost javnosti od dejstva, da se določila sporazuma iz Gdanska ne spoštujejo, in jo usmeriti k relativno manj pomembnemu vprašanju prostih sobot. Poročilo Solidarnosti, ki nosi datum 28. januarja 1981, govori o „arogantni propagandni kampanji" vlade proti prostim sobotam, jo nedvoumno obtožuje poostrene cenzure in zahteva, da se o vprašanju dostopa do sredstev javnega obveščanja ponovno razpravlja. Za 2. februar 1981 je bila v ozračju medsebojnega nezaupanja napovedana enourna splošna stavka, ki naj bi bila vladi v svarilo. Delavci so zahtevali tri stvari: hoteli so, da jim plačajo sobote, ko kljub vladnim ukazom niso prišli na delo, zahtevali so dostop do sredstev javnega obveščanja in omejitev cenzure, za kmete pa so zahtevali pravico, da smejo ustanoviti lastne neodvisne sindícate. Po pogajanjih med vladnimi predstavniki in Solidarnostjo je bila stavka v zadnjem trenutku odopovedana. Solidarnost je še enkrat ponovila svoje zahteve v zvezi z rednim programom, ki naj bi ga dobila na radijskih in TV kanalih. Vlada je odgovorila, da je na radiu in TV vse polno vesti in komentarjev o Solidarnosti in njeni dejavnosti in da bi se lahko reklo, da je vprašanje dostopa do sredstev javnega obveščanja rešeno. Seveda je predstavnik sindikata takoj opozoril, da obstaja razlika med komentaiji o Solidarnosti na radiu in TV in med tem. da bi imeli njeni člani pravico, da svoja , stališča ljudem sami predstavijo. Namesto da bi Solidarnosti I omogočili to zadnje, so jo še obtoževali, da podpihujejo družbena - nasprotja. Končno so dosegli sporazum o nekaterih vprašanjih. ' Določili so višino naklade časopisa, ki naj bi ga Solidarnost izdajala j za vso državo (bila naj bi 500.000 izvodov), radio in TV naj bi oddajala poročila o Solidarnosti in njenih pogledih na stanje v državi, pred oddajo pa bi omenjena poročila preveril oziroma odobril odgovorni za tisk pri Solidarnosti. Solidarnost je dobila dovoljenje, da sama predstavi ljudem svoje mnenje o pomembnejših zadevah, kot sta na primer novi gospodarski načrt in nove gospodarske reforme. Dovolili so ji tudi, da ima enkrat tedensko radijsko in televizijsko oddajo o dejavnosti sindikatov. Te oddaje naj bi pred predvajanjem pregledali predstavniki sindikata. Pogajanja v zvezi z vsebino radijskih in téle vizij skih programov naj bi se nadaljevala 17. februarja. Odvijala naj bi se med delegacijo Solidarnosti in Zdislawom Balickim, predsednikom vladnega icomiteja za radio in TV, a se Balicki ni strinjal z udeležbo delegacije Solidarnosti, tako da ta ni bila sprejeta. Predstavnik Solidarnosti Karol Modzelewski je takrat izjavil: ..Solidarnost je prisiljena gledati na ravnanje Balickega kot na namerno sabotažo, tiapeijeno proti skupnim dogovorom med vlado in sindikalnim vodstvom. Njegovo ravnanje seveda razveljavlja sklepe, ki smo jih sprejeli komaj prejšnji teden in postavlja vrhovni izvršni organ v precej smešno luč." Šele po izvolitvi Jaruzelskega za poljskega ministrskega predsednika je bil Balicki pripravljen sprejeti delegacijo Solidarnosti. V govoru tujim dopisnikom iz držav SEV-a e Jožef Klasa, šef Centralnega komiteja za propagando, priznal, da so odnosi na področju obveščanja še vedno slabi, zlasti tisti na radiu, kjer so tehnični uslužbenci obenem člani Solidarnosti. V istem govoru je tudi dejal, da Solidarnost nima nikakršnega vpliva na tisk, radio in TV. 19. februarja je prišlo do novih pogovorov v zvezi s sporazumom, a obe strani sta bili še zelo daleč od tega. da najdeta skupno rešitev. Sporazumeli so se le, da bodo ob predvajanju vesti o Solidarnosti na radiu in TV gledalce oziroma poslušalce obvestili, ali je njihovo predvajanje odobrila Solidarnost ìli ne. Radio in TV sta pristala na zahtevo, da predvajata osem ;nournih oddaj, v katerih bi gledalci in poslušalci sledili pogajanjem med Solidarnostjo in predstavniki radia in TV. Dogovorili so se še, da bodo sredi aprila pogajanja obnovili in takrat skušali doseči dokončen sporazum .1 V sedanjem položaju ostaja dostop Solidarnosti do sredstev javnega obveščanja še naprej vprašljiv in težko je reči. kako se bo »tanje na koncu razrešilo. Oblasti odklanjajo vsakršno pravo sodelo- /anje s Solidarnostjo. Od tod medsebojni spopadi, ki se pojavljajo vsake toliko časa in med katerimi vlada instinktivno uporablja silo. Solidarnost pa grozi s stavkami. Če med obema stranema sploh pride do komunikacije, se to dogaja le na hitro pripravljenih pogajanjih in z namenom, da bi preprečili še nadaljnje poglabljanje krize. Zahteve, ki jih je postavila Solidarnost, so bile vsekakor političnega značaja, ne glede na način njihove formulacije. Z njihovo uresničitvijo je želela Solidarnost še bolj razvrednotiti drago fasado ideoloških dogem, v katero tako ni nihče več verjel, preprečiti partiji, da še naprej duši družbene iniciative in porušiti zid skrivnostnosti in molčečnosti, s kakršnim se je obdala državna administracija. Stavke so zadela oblastem hud udarec. Poljska združena delavska partija (PDZP) je delavska stanka le po imenu in je po mnenju ljudstva v veliki meri kriva za nastale težave. V okviru stranke je vladala huda neenotnost, kar je precej otežkočilo neposredne napade na nove sindikate. Potem paje Komunistična partija začela s svojimi napadi na ..protisocialistične sile." Z njimi je hotela zvrniti krivdo za nastalo stanje na skupino ljudi, ki so govorili za vlado precej neprijetne stvari in ožigosati njihovo dejavnost kot nevarnoPoložaj je lepo opisal Klasa, ki je dejal, da v dialogu med partijo in družbo ni bilo prostora za ljudi. ..s katerimi se je nemogoče pogovaijati". Aktivistom Solidarnosti so dali na izbiro 10) Glej: „O srode k Badan Spolecznvch i Biuro Informacyjne NSZZ Solidarnosc Region Mazovvsze" (..Center za družbene raziskave in informacijski urad pri NSZZ Solidarnosti"), št. 41 (20. februar 1981). lté dve možnosti: ali KOR-ov odbor svetovalcev11 neha ustanavljati nove neodvisne sindikate ali pa vlada še naprej ne bo kazala posluha za njihove zahteve.12 Oblasti so očitno želele ustvariti razkol med ,.dobro" in ..slabo" Solidarnostjo, merilo ..dobrega" in „slabega" pa naj bi bil odnos Solidarnosti do KOR-a. Dejavnost KOR-ovih članov se v glavnem omejuje na svetovanje, posebno v večjih industrij skill in akademskih središčih. V industrijskem mestu Walbrzychu je prišlo do odstavitve KOR- ovega sodelavca s položaja v predsedstvu Solidarnosti. Člani KOR-a zagovarjajo v okviru Solidarnosti precej zmerna stališča, verjetno edino izjemo so napravili le v stavki, do katere je prišlo v varšavski jeklarni. Prisotni so bili tudi na nekaterih pogajanjih z vlado. Dokaz, da imajo v okviru Solidarnosti vendarle precejšen vpliv, pa je mnenje nekaterih, da bi bilo treba delovanje „protisocialističnih sil" posameznih pripadnikov KOR-a ožigosati kot sovražno. V propagandni kampanji proti „protisocialističnim silam" so sindikalni aktivisti videli napad na nepolitični značaj svoje organizacije. Oblasti so skušale vsiliti Solidarnosti svojo uradno ideologijo in vplivati na kadrovsko politiko pri zasedbi delovnih mest v sindikalnih uradih. Želele so zastrašiti pripadnike sindikatov in pripraviti Solidarnost do tega, da bi prišla na dan z odkritimi političnimi zahtevami. To potrjuje tudi tajni dokument, ki gaje objavila Solidarnost v pokrajini Mazowsze. Dokument nosi naslov „Opombe k pravilom o ukrepih proti udeležencem nezakonitih protisocialističnih akcij".13 Iz dokumenta je razvidno, da so oblasti hotele ustvariti vtis, da so novi sindikati povezani z odpadniki,14 kar dokazuje, da je bil njihov odnos do sindikatov hinavski, nepošten. Dokument je izdelalo državno javno tožilstvo, namenjen pa je bil javnim tožilcem po posameznih vojvodstvih. Pomagal naj bi jim dokazati, da je rast neodvisnih sindikatov neposredna posledica protisocialistične dejavnosti. Dokument tudi priporoča uporabo nezakonitih postopkov, kot je na primer zaplemba necenzuriranih publikcij, najdenih ob hišnih preiskavah. Te naj bi služile kot dokazno gradivo, na podlagi katerega bi bilo moč izvesti aretacije pripadnikov demokratične opozicije. Sporočilo dokumenta je jasno: necenzurirana, neodvisna izdajatelj- ska dejavnost je le priprava na nasilno zrušenje obstoječega sistema. 8. februarja 1981 so iz Varšave sporočili, da bodo proti KOR-u uvedli preiskavo.1 ? KOR in ostale „ekstremistične elemente" v okviru Solidarnosti, ki pa jih niso podrobneje definirali, so ostro kritizirali tudi na plenarni seji Centralnega komiteja. To je v Varšavi sprožilo ugibanje, ali ne želi mogoče vlada, ki je že zasejala razdor med Solidarnostjo in KOR-om. z ustvarjanjem napetih situacij zasejati nezaupanje do Solidarnosti tudi med širšimi množicami. To bi povzročilo nove stavkovne izbruhe, pozneje pa bi se vlada ob slabi gospodarski politki in pomanjkanju spet izgovarjala na Solidarnost. Krakovski študentje so proglasili vladno odločitev za bolno in noro.16 Od podpisa sporazuma v Gdansku so zaprli že osem oseb.1 Aretacije so postavile na laž spoštovanje načela o svobodi govora, za katerega so se tam dogovorili, vzbudile so dvome v zakonitost takih postopkov in, kar je še pomembnejše, pokazale, da je vlada do novih sindikatov izrazito sovražno razpoložena in da ne namerava uresničevati določil sporazuma. Policija in varnostne sile so na Poljskem nedotakljive in predstavljajo izredno vplivno skupino znotraj vladajočega partijske- ga aparata. Tudi v času delavskih nemirov,'ko je morala partije močno padla in ko je prišlo do kadrovskih sprememb v samem vrhu, so organi notranje varnosti ostali brezpogojno lojalni. Marčevski incident v Bydgoszcu je pokazal, da je vlada v zameno pripravljena pogledati'policiji skozi prste celo, če gre za izredno težke prekrške z njene strani Svoboda govora oziroma tiska namreč ni nedotakljiva, ampak omejena s členom 276 Kazenskega zakonika, ki obravnava tajno izdajateljsko dejavnost brez cenzure kot protizakonito. Če torej Solidarnost nima prostega dostopa do sredstev javnega obveščanja, lahko rečemo, da imajo možnost in pravico javno predstaviti svoja stališča in poglede le oblasti, s čimer se napovedani dialog med partijo in družbo spremeni v grozeči monolog. Uradno poljsko cenzuro zastopa Glavni urad za nadzor tiska, publikacij in predstav (GUKPPiW), neuradno pa se njena prisotnost kaže v obliki cele serije preventivnih ukrepov. To je sicer težko dokazati, ni pa nobenega dvoma, da res obstrja. Neuradna cenzura že v kali zatre vsako nezaželeno idejo in samovoljno upravlja z ustvarjalnim delom na področju znanosti in kulture. Problem preventivne cenzure je neposredno povezan s problemom dostopa do masovnih medijev. Če se ti ne bodo demokratizirali, bo cenzura še naprej delovala kot poseben družbeni fenomen, pa čeprav bi jo poskušali omejiti z zakonskimi določili. Iz dokumentov, ki jih je objavil GUKPPiW v „Črni knjigi cenzure v Ljudski republiki Poljski"18, je razvidno, da je le malokateri prepovedani tekst ideološke narave. Večina obravnava vprašanja, kot so onesnaže- vanje okolja, potrošnja kave, nakup licenc v tujini, nesreče v rudnikih in podobno. Glavna naloga cenzure je, da pripravi partiji dovolj maneverskega prostora in ji omogoča prosto delovanje. Skrbeti mora za to, da vesti o napakah, ki jih je zagrešila vlada pri načrtovanju, investiranju, družbeni politiki itd., ne pridejo v javnost. 11. septembra 1980 so varšavski novinarji na 6-urni seji razpravljali o vprašanju preventivne cenzure z namenom, da bi si priborili več svobode pri svojem delu.. Novinarji so kritizirali ne le uradno cenzuro, ampak tudi pritiske, ki jih nanje izvajajo uredniki in partijski aparat. Nekaj tednov pozneje (29. — 31. oktober 1980) je prišlo v Varšavi do tridnevnega izrednega kongresa Združenja 11) Poljska kratica KOR pomeni „Komite obrambe delavcev", pozneje seje KOR preimenoval v „Komite družbene samozaščite KOR" (KKS KOR). Ustanovljen je bil 23. septembra 1976 z namenom, da bi nudil materialno, zdravniško in pravno pomoč delavcem, ki so jih zaprli ali z njimi slabo ravnali zaradi udeležbe v nemirih, do katerih je prišlo v zvezi s pomanjkanjem hrane v Radomu in Ursusu. Vanj je vključenih 35 članov, ima pa še 200 sodelavcev. Združuje ljudi različnih družbenih in političnih nazorov, vsi pa so si edini v podpiranju samostojnih družbenih iniciativ in ustanov, ki ščitijo državljanske pravice. Precejšnje število pomembnih publikacij, ki kritizirajo cenzuro, je nastalo prav na pobudo KOR-a. 12) Gre za izjavo, ki jo je 23. novembra 1980 dala Državna posvetovalna komisija. Z njo je protestirala proti lažnemu oz. spremenjenemu intervjuju s Kuro nom, ki so ga na TV prikazali, kako poziva k uničenju glavnega komunističnega štaba. Izjava se glasi takole: „Rešitve, o katerih zdaj razpravljamo na državni ravni, da bi izvedli program narodne prenove, smo že slišali. V zadnjih letih so jih večkrat predlagali ljudje, kijih danes propaganda označuje kot protisocialistične sile." 13) Dokument je v celoti objavljen v „The London Times", 27. november 1980. 14) Opazili so, da je omenjeni dokument izginil iz urada javnega tožilca. To je pripeljalo do preiskave štaba Solidarnosti v Mazowszah v Varšavi. Aretirali so tiskarskega delavca Jana Norozniaka in ga obtožili po 1. paragrafu 260. člena kazenskega zakonika (razkritje državnih skrivnosti"). Njegova aretacija je sprožila val protestov v Gdansku in Varšavi in neodvisni sindikati so se prvič odkrito spopadli z oblastmi na političnem področju, kar bi kmalu imelo za posledico splošno stavko v Varšavi. 15) KOR je bil pravzaprav zadnja tri leta ves čas v preiskovalnem postopku in to v skladu s 1. paragrafom 276. člena kazenskega zakonika (ta govori o sodelovanju pri širjenju publikacij, ki jih je cenzura prepovedala). 11. februarja 1980 je KOR zagovarjal trditev, da širjenje takih publikacij ne more biti zločin, saj omogoča le svobodno kroženje informacij in prispeva k razvoju kulturnega življenja v državi. Opozoril je tudi na dejstvo, da bi morale oblasti po veljavnih zakonih preiskovalni postopek končati najkasneje v treh mesecih. 16) Izjavo je dal Koordinacijski svet neodvisnega študentskega sindikata Krakovu (ZS) 11. februarja 1981. 17) Sedem od priprtih je bilo članov Neodvisne poljske konfederacije (KPN ), nacionalistične organizacije, na čelu katere je bil bivši novinar in zgodovinar Leszek Moczulski. 18) Na Zahodu je dokumente objavil ANHX (1977), na Poljskem pa NOW A. Glej: ,, „Lxcerpts from the „Book of Directives and Recommendati- ons" "v Telos-u št. 38 (pozimi 1978/79), str. 181 189. 19) Glej: Piotr Cyga" in Rubem C. I ernandez: „Secrets of Censorship in Poland" v Telos-u, št. 38 (zima 1978 1979), str. 175 180. 18? ll/lvtui f/iv^uguiiuiivj,» -""J-! ■ 'f —"""J-------------- r------J oblasti. 13. februarja je sledilo srečanje med novoizvoljenim predsedni- kom SDP Štefanom Bratkowskim in med glavnim (in zagrizenim) članom Politbiroja Štefanom Olszowskim. Srečanje žal ni uspelo premostiti nezaupanja med obema stranema. Bratkowski je poudaril, da novinaiji ne želijo iztrgati oblastem pravice do upravljanja s sredstvi javnega obveščanja, da pa zahtevajo take pogoje, v katerih bodo lahko normalno izpolnjevali svoje osnovno poslanstvo. Dejal je, da jim zaradi partijskega nadzora nad vsem, kar napišejo, nihče več ne verjame in dodal, da je v deželi, kjer radio, TV in tisk ne uživajo zaupanja ljudstva, zelo težko vladati. Dejal je, da novinarji odločno zahtevajo pravico do objavljanja resničnih in popolnih informacij. Olszowski je odgovoril, da nameravajo oblasti, izvesti določene reforme na tem področju, a da je treba to storiti postopoma in na miren način in da se pri tem nočejo prepustiti vodstvu „neodgovornih elementov". Kar se tiče javnega mnenja, je še veliko nedorečenega in neuresničnega. Brez dvoma je resnična, verodostojna informacija potreben pogoj za obnovitev, ,a ne glede na to take informacije ljudem ne moremo ponuditi brez komentarja.20 Poleg novinarjev so najbolj izpostavljeni cenzuri in vsakodnevne- mu boju z njo pisatelji. Na sestanku partijske celice varšavskega Društva pisateljev 5. novembra 1980 so sprejeli „ideološko izjavo" o trenutni krizi, ki vlada na področju kulture in umetnosti. Ena od resolucij, sprejetih na tem sestanku, zahteva natančno uradno opredelitev pravic in dolžnosti, ki jih ima cenzura Druga se zavzema za to, da bi dobilo Ministrstvo za umetnost in kulturo pravico, da določena literarna dela oprosti cenzure GUKKPiW. Pisatelji so obsodili tudi ravnanje tistih, ki vidijo v kulturi „sredstvo", s katerim lahko manipulirajo, kakor se jim zazdi, in pa gonjo proti nekonformističnim pisateljem, obsojenim na životar- jenje ob robu družbenih dogajanj. Poudarili so, daje Glavni svet društva pisateljev leta in leta zaman opozarjal na nujnost sprememb v uradni kulturni politiki, češ da tepta „ustvarjalno svobodo" in siromaši ,kulturne tradicije dežele".'11 Zahtevali so še, naj bi delovanje cenzure omejili z zakonskimi določili in ga podredili družbenemu nadzoru. Javno razpravo o cenzuri je sprožil članek Mariana Falsinskega, objavljen 5. oktobra 1980 v pravniškem tedniku ,,Prawo i Zycie". Po mnenju Falsinskega je predpogoj za uveljavitev novopredlagane- ga zakona o cenzuri pravica javnosti do točnih in popolnih informacij. V ta namen bi bilo treba vzpostaviti poseben mehanizem družbenega nadzora, katerega glavna naloga bi bila, da prepreči zlorabe novega zakona. Falsinski je predlagal vrsto postopkov, ki bi jih morala opraviti cenzura, preden bi lahko uveljavila svojo odločitev. V sporazumu iz Gdanska je Solidarnost zahtevala od vlade, da v roku treh mesecev izdela zakonski osnutek v zvezi s cenzuro, a na koncu iz vsega skupaj ni bilo nič. Koje namreč Ministrstvo za pravosodje po dolgotrajnem odlašanju le prišlo na dan s predlogom zakona, je ta doživel uničujočo kritiko, češ da v ničemer ne spreminja obstoječega stanja. Interesi, ki jih je zagovarjal novi zakonski osnutek, so bili zastavljeni tako na široko, njegova formulacija pa tako zapletena in nejasna, daje puščal vladi v bistvu še naprej neokrnjeno moč cenzuriranja vseh izdanih del. Ena od možnih izboljšav, kakršne predlaga novi osnutek,je bila na primer pravica do pritožbe proti prvotni odločitvi cenzure. Državna posvetovalna komisija (KPP) je tako menila, da „predlog osnutka, ki ga je pripravilo Ministrstvo za pravosodje, z ničemer ne daje tisku večje svobode niti ne jamči, da bo delovanje cenzure ostalo v zakonitih mejah. Zaradi tega seveda ne izpolnjuje žalitev iz С.Нагккеоа snnraziima "2 2 izdajala Solidarnost, niso več cenzurirali, vendar sklep o tem ni bil nikoli uradno potrjen in sklenjen ni bil noben sporazum o oprostitvi cenzure za omenjene publikacije. V nekaterih primerih je vlada celo izrecno prepovedala tiskanje določenih publikacij. To se je zgodilo v Czestochowi. Walbrzychu in Jelenii Gori.2 3 Oba uradna časopisa Solidarnosti - „Jednosc" (Enotnost"), ki izhaja v Szczecinu, in „Solidarnosc" („Solidarnost"), ki naj bi v kratkem začel izhajati v Varšavi - sta se bila prisiljena podrediti cenzuri, ker ju tiskajo v državnih tiskarnah. , Jednosc" je neodvisno glasilo in ni neposredno povezano s Solidarnostjo Njegovo uredništvo sicer tesno sodeluje s predsedstvom Solidarnosti, a med obema ni uradno potrjene zveze, tako da bi težko rekli, da „Jednosc" zastopa uradna stališča KKP oz. da dela pod njenim nadzorstvom. Ni torej jasno, ali bo ,Jednosc" izkoristila obnovitev javnega življenja, s katerim je začela Solidarnost, in še naprej izhajala kot politično neodvisen časopis ali pa bo služila ciljem Solidarnosti, čeprav ne pod njenim uradnim pokroviteljstvom.24 Izhajanje tednika Solidarnost, s katerim so odlašali v nedogled, je zbudilo veliko pričakovanj. Po sporazumu, ki so ga dosegli 20) ,7Biuletyn", št. 3, ki ga je izdala Tiskovna agencija Solidarnosti (AS). ¿D uiej: „l ygodnik Powszechny" (21. september 1980) 22) Glej: „Zycie i Nowoczesnosc" (27. november 1980). Tudi drugi vladni predlogi niso šli dovolj daleč, da bi v resnici kaj vplivali na delovanje cenzure. Tako na primer cenzor ni bil dolžan navesti razlogov za zavrnitev določenega besedila. Rok, v katerem najdbi Centralno administrativno sodišče obravnavalo pritožbe proti cenzuri, ni bil točno določen. Vlada je predlagala, naj bi GUKPPiW nadaljeval svojo dejavnost pod pokroviteljstvom Ministrskega sveta. Predstavniki umetniških, znanstvenih in akademskih krogov so želeli, da bi bil GUKPPiW podrejen poljskemu parlamentu (sejmu) in posebnemu parlamentarnemu odboru, katerega naloga bi bila nadzirati delovanje cenzure. To naj bi zagotovilo družbeni nadzor nad cenzuro. Uradni razlogi, na podlagi katerih je bilo mogoče vložiti pritožbo proti GUKPPiW pri administrativnih sodiščih, niso bili preveč jasni. Prav tako ni bilo nikjer pojasnjeno, ali se je možno pritožiti le, če je cenzor formalno kršil kak zakon, ali pa je dovolj že dejstvo, da neko delo ni dobilo dovoljenja za objavo in dà o njem potem presodi sodnik. Z drugimi besedami, ali si bo sodnik v zvezi s potencialno nevarnim besedilom za družbo upal izreči svoje iskreno mnenje, ali mu bodo to sploh dovolili? Razen teh so bile še druge razlike v mišljenju obeh strahi. Obe sta se na primer razhajali v odgovorih na vprašanja, kot so zapfemba blaga na carini, kazni in podobno. 23) V pismu, ki ga je 1. marca 1981 izvršni odbor, Solidarnosti KKP) naslovil na namestnika ministrskega predsednika Miecyslawa Rakowske- ga, je ogorčen nad poskusom cenzuriranja internih publikacij Solidarnosti. Pismo opozarja, da v skladu z resolucijo, sprejeto 29. januarja na zasedanju KKP, vsak poskus, da bi preprečili izhajanje sindikalnih glasil, pomeni ukrep, ki zavira normalno delovanje sindikalnih organizacij. V takih primerih je Solidarnost prisiljena poseči po stavkah. Pismo navaja še odločitev javnega tožilca iz pokrajine Suwalki, da uvede preiskavo proti skupini šoloobveznih otrok, ki so izdajali šolski list „Lawa" ("K^op") in pristavlja, da tak proces postavlja državo in sodstvo v prav smešen položaj. Ni dvoma, da bi kakršenkoli poskus vlade, da razširi in poostri cenzuro nad publikacijami, ki jih izdaja Solidarnost, imel dvojne posledice: psihološke (ker bi javno pokazal, da oblasti niso pripravljene izpolniti tega, kar so prej obljubile) in organizacijske (ker bi preprečile pretok informacij znotraj Solidarnosti). Že nekaj časa nosi velika večina sindikalnih glasil oznako „za interne potrebe". To uporabljajo pogajalci Solidarnosti kot argument, ki naj podkrepi njihove zahteve po tem, da se podobne publikacije oprosti cenzure. Glej: Statut Solidarnosti, 33. paragraf, 2. vrsta. 24) „Jednosc" izdaja skupinica študentov in akademikov. Vsi so brez pravih poklicnih izkušenj, tako kar se tiče tiskanja kot tudi distribucije, a ne glede na to so si zastavili zelo ambiciozen cilj - tedensko izdati 200.000 izvodov bogato ilustriranega časopisa na 8-12 straneh. (Za primerjavo povejmo, da ima ,,Polityka'\ ki je najbolj bran poljski politični tednik, naklado 400.000 izvodov). Uredniškemu odboru, ki ga sestavljajo štirje 988 predstavniki Solidarnosti in vlade, naj bi bila naklada tega časopisa x)l milijona izvodov. Kar se tiče obsega časnika, so prvotnih 24 trani skrčili na 16. Na seji 4. februarja 1981 na varšavski Politehnični šoli je glavni urednik časopisa Tadeusz Mazowiecki zjavil, da je treba ustvariti popolnoma nov tip glasila, ki naj bi jrispeval k narodnemu sporazumevanju ob upoštevanju različnih nnenj in pogledov. Glavna naloga „Solidarnosci" naj ne bi bilo 1 josredovanje informacij (ker so te na voljo bralcem že v glasilih, ki zhajajo po posameznih pokrajinah), ampak predvsem vzpodbujati judi k razpravi v zvezi s problemi, s katerimi se srečuje sindikat cot celota.25 Usoda številnih regionalnih glasil je po začetku zhajanja „Solidarnosti" na regularen način postala vprašljiva, saj je :isto možno, da j ih bodo cablasti skušale ukiniti kot odvečne z itemeljitvijo, da je časopis Solidarnosti, ki izhaja vsak teden, že lovoli. V pogajanjih z vlado si je Solidarnost pridobila dragocene '.aveznike v tiskarskem in tehničnem osebju, zaposlenem v Iržavnih založniških hišah.26 Po državnem kongresu,ki so ga imeli И. januarja in 1. februarja 1981 v Szczecinu so se še sami vključili r boj Solidarnosti in dali nekaj zanimivih pobud. Odločili so se. da )odo bralce opozarjali na cenzuro z grafičnimi znamenji. Tako so :ačeli uporabljati oglat oklepaj in štiri pike tam, kjer je cenzura èrtala kak odstavek, člankov, ki bi izkrivljali uradno stališče lolidarnosti pa sploh niso hoteli več tiskati. 13. februar so iskarski delavci, ki pripadajo Solidarnosti, razglasili za „dan brez iska" in s tem podprli zahteve sindikata po dostopu do sredstev obveščanja in po omejevanju cenzure.2 12. februarja seje nekaj sodobnega zgodilo v Spodnji Šleziji (Wroclaw), le da so stavkajoči am zahtevali izpustitev nekega političnega zapornika.28 Stavko so lameravali prvotno izvesti wroclawski delavci javnega transportai <.er bi to pomenilo prehud udarec za prebivalstvo tega kraja, so se iskarski delavci ponudili, da namesto njih izpeljejo stavko oni. Cenzura je bila ob takšnem razvoju dogodkov prisiljena nekoliko »premeniti način delovanja. Nalogo in odgovornost cenzuriranja je prenesla na ramena uredništev posameznih časopisov. Tiskarske delavce je skušala pretentati tako. da je uredništvom naročala, naj z objavo določenih člankov zavlačujejo, češ da jih je treba še statisti- čno popraviti ali pa da zanje ni prostora, in tako ustvarila vtis, da so za omenjene spremembe odgovorni posamezni uredniki. Tako se je vedno pogosteje dogajalo* da so novinarjem z nekonformisti- čnimi pogledi na položaj v državi zavračali članke. Oblastem je seveda težko, če ne celo nemogoče, opustiti dosedanji, po njihovem normalni vzorec komuniciranja z ljudstvom Db pomoči cenzure in manipuliranja s sredstvi javnega obveščanja. Cenzura ne zavira le kritike na račun partijske politike in vodstva, ampak pomaga hkrati ustvarjati vtis, da je oblast nezmotljiva in da uživa pri izvajanju političnih ukrepov popolno podporo množic. V položaju, kakršen vlada na Poljskem zdaj, je seveda nemogoče še naprej ohranjati vero v tak mit, ne le med ljudstvom, celo v sami partiji je to neizvedljivo. Tako oblasti kot Solidarnost se zavedajo, kako nevarno je vprašanje cenzure, saj to niti slučajno ne vznemirja le nezadovoljne inteligence, ampak tudi širše množice. Med drugim so izrazili zahtevo po podreditvi cenzure zakonu tudi študentje v Lodzu in kmetje iz Rzeszowa. V svojem manifestu se ne strinjajo z usmeritvijo šolskih glasil, ki prikazujejo poljsko preteklost v lažni luči. Po umiritvi glavnega stavkovnega vala so delavci hoteli z ustanovitvijo neodvisnih sindikatov doseči od vlade izpolnitev obljub, ki jih je ta dala na pogajanjih. Pričakovali so, da bo cenzura izgubila vsaj nekaj svoje ostrine in da bo ljudstvo, ki ga do tedaj nikoli ni nihče upošteval, končno le dobilo pravico, da javno izrazi svoje mnenje. Vzpostavitev takega sistema komuniciranja bi ljudje ¡razumeli kot znak dobre volje s strani vlade, oblasti pa bi se lahko zanesle, da bodo ljudje na njihove odločitve reagirali tako, kot v resnici mislijo in čutijo. No, oblasti se niso hotele dajati v zobe javnosti. Previdno so molčale o obtožbah Solidarnosti, češ da se ne držijo dogovorjenih pogojev iz Gdanska,in namesto tega sprožile vprašanje političnega značaja Solidarnosti Ta naj bi predstavljala potencialno opozicijsko stranko, idealno zatočišče za protisociali- stične sile in sredstvo kontrarevolucije. Sredstva javnega obveščanja so pozivale Solidarnost k zmernosti, kot da bi ta organizirala stavke le za lastno zabavo. Kljub pritiskom s strani Sovjetske zveze, Vzhodne Nemčije in Češkoslovaške se vladi ni bilo lahko izogniti izpolnjevanju določil sporazuma, sprejetega v Gdansku, saj je ljudstvo videlo v samem obstoju Solidarnosti že zadostno jamstvo, da bodo ti sporazumi tudi uresničeni. Solidarnost se kot vsak drug sindikat ukvarja s problemi plač, zaposlitev, delovnih pogojev in podobno. Ima pa poleg tega še druge cilje in naloge, ki jih po navadi ne spravljamo v zvezo s sindikalno dejavnostjo. Te je bila prisiljena prevzeti že zato, ker trenutno na Poljskem ni druge organizacije, ki bi imela tako moč in vpliv, da bi lahko nastopala proti cenzuri, kršitvam zakona s strani državnega varnostnega aparata, se zavzemala za pravice zasebnih kmetov, političnih zapornikov itd. Obstaja nevarnost, da se bo Solidarnost nekega dne znašla v položaju, ko bodo od nje pričakovali več, kot pa lahko stori. Sindikat namreč ni čudežno zdravilo za vse bolezni in težave, preveč bi bilo od nje pričakovati, da lahko ponovno vzpostavi ravnovesje med vlado in ljudstvom. Velikega pomena za današnjo Poljsko so različne publikacije, ki jih Solidarnost izdaja po posameznih pokrajinah. Ni važno, ali prihajajo iz pravih tiskarn ali pa so bile razmnožene na navadnih razmnoževalnih strojih, v obeh primerih so odsev pluralističnega značaja Solidarnosti. Vse dokler bodo lokalne sindikalne publikacije ohranile svojo neodvisnost, ni nevarnosti, da bi Solidarnost postala žrtev oportunizma. Na prvi državni konferenci sindikalnega tiska (24. — 25. februar 1981) v katowiški jeklarni so se dogovorili, da odgovarjajo za vsebino glasil uredniki, ki pa ne smejo biti hkrati člani sindikalnih izvršnih organov. Sindikalna glasila prinašajo informacije, njihova naloga paje tudi kontrolirati delo sindikalnih voditeljev. Podobno bi lahko veljalo tudi za državni tednik, ki ga izdaja Solidarnost, le daje v primeru lokalnih sindikalnih glasil to laže izvedljivo. Tednik Solidarnosti za vso državo izraža namreč le eno stališče, lokalna glasila pa zastopajo več stotin različnih pogledov na dogajanja v deželi. In ker cenzura še vedno obstaja, ker Solidarnost še vedno nima docela svobodnega dostopa do sredstev javnega obveščanja, je vloga lokalnih publikacij, ki dejansko niso pod nadzorstvom cenzure, še toliko večja in pomembnejša. Preko njih lahko namreč delavci, člani Solidarnosti, izražajo svoja stališča. Če vzamemo primer iz biblije, potem smemo reči, da je prav ta tisk tisti, ki bo, podobno kot David iz svetopisemske zgodbe, zadal smrtni udarec državnemu Goljatu.ki trenutno razpolaga s sredstvi javnega obveščanja. Prevod: Nada Šabec varšavskih oblasti, seveda pa ostaja še naprej vprašanje, ali bo vlada dovolila popolnoma neodvisnemu sindikalnemu časopisu izhajati v tako visoki tedenski nakladi. Odnosi med „Jednoscjo" in lokalno cenzuro so napeti in glavna cenzura v Varšavi je začela na delovanje časopisa gledati s še večjo nezaupljivostjo kot lokalna, tako da je pod izredno ostrim nadzorom. Do izida 3. številke časopisa na primer sploh ne bi prišlo, če je ne bi tiskali kljub prepovedi z najvišjih mest. Ob neki drugi priložnosti pa so zagrozili s stavko tiskarski delavci. 25) „Biuletyn", št. 3, ki ga je izdala Tiskovna agencija Solidarnosti (AS). 26) V Mazowszah (Varšava) je komisija, ki je zadolžena za vprašanja cenzure, takoj po svoji prvi seji izdala poseben komunike. V 7. točki tega dokumenta se zavezuje k tesnemu sodelovanju s tiskarji, ki so včlanjeni v Solidarnost, da bi tako javnost skupaj opozorili na neizpolnjevanje določi! o cenzuri in Gdanskega sporazuma. 27) Do te stavke ni nikoli prišlo, ker se je državno vodstvo Solidarnosti odzvalo pozivu novega ministrskega predsednika Wojciecha Jaruzelskega na 90 dnevno stavkovno premirje. 28) Politični zapornik je bil Tadeusz Jandziszak, član Neodvisne poljske konfederacije (KPN). ' Jail Rulewski: Smo gibanje družbene samoobrambe (Pogovor Borisa Verbiča z Janom Rulewskim, nekdanjim, kandidatom za predsednika Solidarnosti in najglasnejšim predstav- nikom radikalne struje) Vprašanje: Ali mislite, da politika majhnih korakov nima nožnosti za uspeh? Rulewski: Majhnih korakov ali bolje korak za korakom, ker je to >ilo tako slišati v dvorani gdanske Oliwie. Mislim, da nima nožnosti za uspeh, če upoštevamo psihični portret Poljaka, jredstavnika naroda, ki svojsko pojmuje lastnino in svobodo, in ki e najmočnejši takrat, kadar improvizira. In če hočemo izvesti >istvene spremembe v gospodarstvu, družbi in politiki in celo etiki, e nujno izhajati iz te tisočletne tradicije, podobe in obnašanja >oljaka, ki pravi, da ničesar ne izpeljemo do konca, če tega ne tforimo hitro. Vprašanje: To pomeni, da se mora po vašem mnenju Solidarnost jdkrito spoprijeti za oblast? Rulewski: Ne. Solidarnost je matično gibanje, iz katerega se ahko izločijo druge organizacije, druga načela, ki naj jamčijo za proces demokratizacije in stabilnost življenja v deželi. Ne mislim pa In boril se bom proti vsem (seveda v okviru demokratičnih pravil v sindikatu), ki bi hoteli iz Solidarnosti narediti novo oblast oziroma takšno novo politično stranko s samo enim in edinim političnim »rogramom. Smo nadstrankarsko gibanje, iz katerega ali z njegovo »močjo lahko nastajajo razne druge institucije. Lahko jih »odpiramo, toda vedno bomo ostali z ljudstvom, ker smo gibanje iružbene samoobrambe. Mislim, da bo med družbo in oblastjo, ne »lede na njeno obličje, vedno prihajalo do kratkih stikov. Oblasti /edno težijo k mehaničnemu pojmovanju družbenih, političnih in :udi gospodarskih procesov. Na drugi strani — in tu spet prihaja do zraza ta lastnost Poljakov - pa družba in družbene skupine teže k ndividualizaciji življenja, kar se še posebej dogaja na Poljskem Vprašanje: Po ponovni izvolitvi za predsednika Walensa tistih, ki liso stavili na njega, ni prosil za pomoč, ampak jih je prosil, naj mu le bi preveč nagajali. Verjetno je s tem mislil tudi na vas? Rulewski: Walensa je tudi primer Poljaka z zelo bujno domišljijo. Sploh ne vem, kaj je mislil. Toda mislim, (kolikor sem izvedel od drugih članov), da je on s tem mislil, naj mu ne bi nagajali iz zlobe, ampak naj bi mu nagajali z vnašanjem novega, novih zamisli in novih taktičnih potez. Vprašanje: Ali v sindikatu lahko pride do razcepa med fundamentalisti in pragmatik?? Rulewski: Ne, če spoštujemo načelo, o katerem sem govoril, to je načelo nadstrankarskega, splošno ljudskega gibanja družbene obrambe. Tedaj v njegovih okvirih lahko obstaja sto raznih frakcij in sekcij. Vprašanje: Solidarnost bržkone mora najti skupni jezik s partijo in vlado. Alije to mogoče? Rulewski: To je mogoče pod pogojem, da se nasprotna stran opredeli, da pokaže svojo istovetnost. Potem da preneha z enostranskimi napadi, naj bo to propagandnimi ali pa v obliki aretacij ali celo z dejanskimi napadi na sindikat. To je prvo. Drugo paje: kar manjka za sporazumevanje, je pomanjkanje vizije v partiji in vladnih krogih, in sicer vizije socializma. To, kar je sedaj, je samo vizija obrambe oblasti pred komerkoli in čemerkoli, četudi boljšim. Vprašanje: Na kakšen način lahko Solidarnost v družbi uveljavi svoj široki program, ko paje oblast v rokah partije in države? Rulewski: No, to je vsekakor težava tega gibanja, kajti z ene strani oblasti nočemo in nočemo biti politična stranka, po drugi strani pa hočemo vpeljati ta program. Kajpak obstoje različne metode: metoda izsiljevanja dejstev, metoda pasivnega upora in končno metoda stavk. Spor o programu solidarnosti (Glos Wolny št. 18. 2. X. 1981) A. Macierewicz — J. Kuron: Spor o programu Solidarnosti Dosedanje poljske dileme so v veliki men izvirale odtod, daje iblika sedanje državnosti omogočala sovjetsko dominacijo nad toljsko. Njeno dolgoletno trajanje je privedlo do tega, daje PZDP »stala ne samo porok za uveljavljanje politično-vojaškh interesov ZSSR, ampak tudi glasnik razrednih teženj skupine ljudi na oblasti. Ddtod je izvirala temeljna značilnost realnega socializma, to je ijegova nespremenljivost. V kakšni meri nastanek in delovanje Solidarnosti spreminjata ta joložaj? Ali lahko upamo, da bo vodstvo PZDP začelo delovati v nteresu Poljske? Takšno upanje se zdi dvomljivo. Na drugi strani )a ni povsem jasno, kakšna naj bi bila alternativa. Zrušenje PZDP z )blasti s političnim prevratom je mogoče samo za ceno, ki bi jo :onec koncev določili Rusi. Že pred leti so aktivisti PAX-a prišli na lan z zamislijo o navezavi stikov z Rusi mimo PZDP in so bili v em pričakovanju pripravljeni sprejeti tako politični kot [Ospodarski program komunistov. Treba se je zamisliti, ali tudi lanes ne bi bilo podobno. Jacek Kuron razglaša načrt o ustanovitvi Odbora za narodno ešitev, v katerem bi bili predstavniki PZDP, Cerkve in Solidarnosti, o zamisel je v zadnjem času podprl tudi vodja PAX-a R. Reiff. Kakšen pa bi bil vpliv družbe na usmeritev politike tega odbora v času, ko glavni instrumenti oblasti - to je vojska, policija, uprava, informacije in gospodarska politika - še vedno niso pod družbenim nadzorom? Ali ne bi to pomenilo ohranjanje sedanjega položaja pod drugim nazivom? Dosedanje izkušnje poljske politike narekujejo previdno ravnanje z vsemi zamislimi o prevzemanju politične oblasti Potek dogodkov v zadnjem letu nas prepričuje, da brez temeljnih sprememb politične strukture najnujnejših gospodarskih reform ni mogoče izvesti. Vsem pa je jasno, da bi nadaljevanje sedanje gospodarske politike lahko v kratkem povzročilo nepredvidljive posledice. Vse to je krivo, da je naša prihodnost obarvana črno. Najvarnejši način preoblikovanja gospodarskih in političnih struktur se zdi nenehni pritisk in izsiljevanje postopne demokratizacije na novih področjih javnega življenja Potreben je čas, da bo družba začela obnavljati naravne vezi in dobivati nazaj subjektivnost, ki je neizogibna za pristno udeležbo v politiki in vladanju nad lastno državo. To ni tako oddaljena perspektiva, če upoštevamo, da nas že čez štiri mesece čakajo volitve v narodne svete. Predvolilni boj bo pomembna lekcija iz demokracije, delovanje novih svetov kot organov družbene samouprave pa bo uveljavilo trajni vpliv družbe na veliko področij družbenega 190 življenja Pospešiti je treba tudi volitve v skupščino, kajti ni mogoče še naprej ' prenašati položaja, ko je najviše ljudsko predstavništvo še vedno imenovano. Volitve narodnih svetov in kasneje skupščine morajo temeljiti na demokratičnem postopku Vmesna samoupravna reforma gospo- darstva bi prispevala k subjektivizaciji posamičnih družbenih skupin, odvisnih od državnega delodajalca. Na ta način bi bila izvedena preobrazba političnega in gospodarskega sistema, ki bi zagotavljala demokracijo in suverenost. Skupščina in vlada, ki bi jo imenoval, bi se lotila nujnih pogajanj o obsegu obveznosti poljskih mednarodnih zavezništev. Predstavljeni oris programa sem postavil proti zamisli Jacka Kurona. Samo Solidarnost je sposobna od vladajočih doseči nujne politične in gospodarske reforme in samo ona lahko skrbi in podpira družbene, gospodarske in politične organizacije, katerih oblikovanje je nujno za razvoj demokratične države. Osnovni dejavnik, ki pogojuje uspešnost tega programa, paje oblast,ki bi jo prisilil k taki gospodarski politiki, ki bi se skladala z družbenimi potrebami in težnjami. Če ne bo izpolnjen ta pogoj, bo katastrofa, ki nas čaka pozimi, prehitela vse politične napovedi in programe. Oblasti so doslej veliko več sil porabile za boj z družbo in Solidarnostjo kot pa z obvladovanjem poglabljajoče se krize in uresničenje nujnih reform. Brez spremembe načina odločanja o gospodarski politiki ni mogoče sanjati o tem, da bi prebredli prihodnje mesece, pa tudi ne o rešitvi iz krize in še manj o tem, da bi si pridobili nazaj narodno suverenost. S tem namenom bi bilo nujno namestiti v gospodarskih ministrstvih izvedence, ki jih Solidarnost priznava, in v sporazumu z našim sindikatom sklicati Družbenogospodarski svet. ki naj bi nadzoroval tako tekočo gospodarsko politiko kot uresničevanje reforme. Ta program nima revolucionarnega čara Odbora narodne rešitve. Njegov uspeh je odvisen predvsem od tega. ali se bo sindikat odločil za osredotočenje svojih prizadevanj, da bi si tako izsilil družbeni nadzor nad gospodarstvom. Uspeh je torej odvisen tudi od stališča poljske vlade. Hkrati pa je treba opozoriti na nevarnost zamisli Jacka Kuronja, ki jo je v skupščini prevzel Ryszard Reiff. Bojim se, da bi nas ta zamisel vrnila v žalostne čase konec XVIII stoletja, ko so se posamezne klike v ruskem veleposlaništvu potegovale za oblastveni mandat na Poljskem. Lahko dvomimo, da bi ZSSR bila danes pripravljena zaupati ta mandat komurkoli drugemu kot PZDP. Prav zagotovo pa bi ruska politika izrabila nastop nasprotnega kandidata. Na ta način bi se začel proces „balkanizacije" poljske politike. Boj za ruski mandat nas k možnosti za pridobitev neodvisnosti ne bi približeval, ampak oddaljeval. Mislim, da se zagovorniki ustanovitve Odbora za narodno rešitev ne zavedajo daljnosežnih posledic svoje pobude. Revolucionarni zagon in dramatičnost položaja večini med njimi verjetno zakriva politično stvarnost, v kateri se nahajamo. To je naravno. Toda prav takrat, ko se zdi. da obup prevladuje nad razsodnostjo, je treba spomniti na temeljni imperativ poljske neodvisne politike: samo na splošnih volitvah izvoljeni so lahko pravi predstavniki naroda, in samo vlada, ki jo oni izvolijo, se lahko pogaja z drugimi državami. Solidarnost se veseli zaupanja družbe, izraža pa ga lahko samo v skupščini, ki bo izvoljena na demokratičnih volitvah. JACEKKURON Glos Wolny: Macierewiczev članek je polemika s tvojo zamislijo o sklicanju odbora narodne rešitve. Jacek Kuron: Ta zamisel ni moja Rodila se je že davno, mislim. da v vladnih krogih. To je zamisel o novem izvesku zí nespremenjeno trgovino. Komunisti so to vedno počeli,kadar niso imeli dovolj moči, da bi obvladovali položaj. Tedaj so si poiskali za to družbeno ustreznega partnerja. Tako je bilo na Poljskem z Mikolajczykom leta 1947. Danes tak način „sodelovanja" n sprejemljiv. To se ne bi bistveno razlikovalo od ponudbe za vstop v Fronto narodne enotnosti. V nobenem primeru in pod nobeno pretvezo ni mogoče podpreti oblasti, ki je kompromitirana, bre2 programa in koncepta. Glos Wolny: Toda zamisel rešitvenega odbora je vendar nekake povezana s teboj. Jacek Kuron: To je res, kajti zdi se mi, da bi jo v določenem trenutku lahko uporabili. Seveda ne danes. In to sem izrecnc povedal. Samoupravne Poljske ni mogoče razvijati v totalitarn državi in s pomočjo totalitarne uprave. Tudi brez uprave je n mogoče razvijati..Torej se mora ona prilagoditi, demokratizirat državo in sprejeti demokratične spremembe. To je vrsta ponudbe in kompromisa. Treba je računati stem,di jo bodo zavrnili, in da bo prišlo do konfrontacije. Na to moramc biti pripravljeni. Eno je gotovo: iz tega spopada ne moremo iziti; novim sporazumom, v skladu s katerim bi oblast ostal, nespremenjena, mi pa bi ostali na istem mestu. In od tod izvira zamisel, ki naj bi jo uporabili ob morebitn katastrofi, zamisel o Vladi narodne rešitve. Njeno ustanovitev je treba povezati z nujno izvedbo čimprejšnjih svobodnih volitev. Glos Wolny: In kakšna naj bi bila vloga Solidarnosti v ten odboru? Jacek Kuron: Solidarnost v nobenem primeru ne more prevzet oblasti. Tu ne gre za oblast, ampak za to, da bi vlada bila vlada, d¡ bi lahko delala in imela zaupanje. Če bi Solidarnost prevzela oblast bi družba izgubila svojega edinega branitelja. Sklic vlade narodn rešitve je povezan tudi z nevarnostjo postavitve sindikata in družh pod skrbstvo. Vse te nevarnosti so mi znane. Toda lahko nastane položaj, v katerem se bo treba obrniti n družbeno avtoriteto Solidarnosti. V takem odboru bi se tore morali znajti ljudje z nevprašljivo avtoriteto, ki bi jih na eni stran priznaval sindikat in na drugi Cerkev. In seveda, v ugodnil okoliščinah bi bilo mogoče povabiti v odbor še tretji dejavnik oblastveni aparat, partijo ali vlado. Seveda pod pogojem, d sprejme družbeni program Solidarnosti. . Ne vemo, ali bi partija sprejela ta družbeni program. Ne vemo ali bi jo v morebitni konfrontaciji poceni odnesla, ali bi za to imei dovolj moči Zakaj je tu partija sploh potrebna? Če naj bi v stikil s Sovjetsko zvezo pripomogla k temu, da bi umaknili grožnjo intervencijo, potem jo je jasno treba uporabiti. Vem, da ji vprašanje, ali Sovjetska zveza za to posredništvo sploh potrebuj partijo. Eno pa je vendar gotovo: S partijo ali brez nje bi bili v odbor lahko samo ljudje, sprejemljivi za Sovjetsko zvezo. V nobener primeru to ne bi mogel biti jaz ali kdo drug, razglašen z protisocialista in protirevolucionarja. Solidarnost mora pri tak razporeditvi sil biti konstruktivna opozicija. Glos Wolny: Ta zamisel pa zbuja veliko pomislekov. Jack Kuron: Prepričan sem, da bomo morali sklicati Odbo narodne rešitve, vlado narodne enotnosti ali nekaj podobnega po< kakršnimkoli imenom, če* se ne bo zgodil čudež, da bi d( demokracije šli po španski poti. to je s preoblikovanjen družbenega življenja od spodaj in s preoblikovanjem oblasti po< pritiskom tega gibanja. Več kot 30-Tiilijonska država ne mori obstajati brez državne oblasti. Državna oblast pa ne more obstajat brez družbenega zaupanja. 797 Sinopsisi 792 UDK: 940.2 (438) : 321.74 (438) 940.2(439.1): 321.74 (439.1) zgodovina (delavskega gibanja), družbeni sistemi Danica FINK: DRUŽBENO-POLITIČNO DOGAJANJE NA MADŽARSKEM IN POLJSKEM 1956 . - Časopis za kritiko znanosti 49/1982 Že krize v socialističnem taboru do leta 1957 so opozorile, daje edini izhod iz začaranega kroga globljih vzrokov teh kriz le v dejanskem opuščanju stalinističnega modela, odnosov ter njemu ustreznih teoretičnih koncepcij. Predpogoj preseganja stalinizma pa je uveljavitev samostojnosti in neodvisnosti sleherne države v iskanju poti lastnega razvoja ter praktično uveljavljanje specifično- sti demokracije v socializmu na osnovi znanstvenega socializma. Madžarski in poljski dogodki 1956 (kot tudi še nekateri podobni, drugod po taboru, kasneje) so bili objektivno zgodovinsko ne- potrebni in boleči davek delavskega razreda in nacionalne suvere- nosti, neodvisnosti ter samostojnosti posameznih držav na poti socialističnega spreminjanja družbene in politične strukture ter odnosov sodobnega sveta. UDK: 940.2 (438): 321.74 (438) 940.2(439.1): 321.74 (439.1) histoire (du mouvement ouvrier), systèmes sociaux Danica FINK: LE PROCESSUS SOCIO POLITIQUE DES EVENEMENTS DE 1956 EN HONGRIE ET EN POLOGNE Časopis za kritiko znanosti 49/1982 Les crises du camp socialiste d'avant 1957 avaient déjà fait voir qu'il ne serait possible d'échapper au cycle infernal et vicieux des causes profondes et des effets de ces crises qua une seule condition, celle du rejet pur et simple du modèle stalinien ainsi que des rapports et conceptions qui s'y rattachent. Or, le dépassement du stalinisme implique que soit garantie à chaque Etat la possibilité de cher — cher en toute autonomie et indépendance sa propre voie de développement de même que la mise en pratique d'une démocratie socialiste specifichile conforme aux principes du socialisme scientifique. Les événements de Hongrie et de Pologne en 1956 (comme ceux de meme nature qui se sont produits encore par la suite ailleurs dans le camp) ont representé une dure note a payer - d'un point de vue objectif on peut, historiquement parlant, trouver le prix trop élevé dont la classe ouvrière a du supporter le règlement ^afin que soit reconnu Je droit à la souveraineté" nationale, a l'autonomie et à l'independance des différents Etats engages dans la voie de la transformation socialiste des structures et rapports sociaux et politiques du monde contemporain. ) UDK: 940.2 (438) : 321.74 (438) 940.2(439.1) : 321.74(439.1) Geschichte (der Arbeiterbewegung), Gesellschaftssysteme Danica FINK: DIE GESELLSCHAFTSPOLITISCHEN EREIGNISSE IN UNGARN UND POLEN 1956 Časopis za kritiko znanosti 49/1982 Bereits die Krisen im sozialistischen Lager vor 1957 haben gezeigt, daß der einzige Ausweg aus dem Teufelskreis der tieferen Ursachen dieser Krisen nur in der wirklichen Aufgabe des stalinistischen Modells, der stalinistischen Beziehungen und der ihnen entsprechenden theoretischen Konzeptionen hegt. Eine Vorbedingung der Überwindung des Stalinismus aber ist die Durchsetzung der Selbständigkeit und Unabhängigkeit jeden Staates bei der Suche seines eigenen Entwicklungsweges sowie die praktische Durchsetzung der spezifischen Demokratie im Sozialismus auf der Grundlage des wissenschaftlichen Sozialismus. Die ungarischen und polnischen Ereignisse 1956 (und auch einige ähnliche später an anderer Stelle des Lagers) waren objektiv historisch nicht notwendig und ein schmerzhafter Tribut der Arbeiterklasse und der nationalen Souveränität, Unabhängigkeit und Selbständigkeit der einzelnen Staaten auf dem Wege der sozialistischen Umgestaltung der gesellschaftlichen und politischen Struktur sowie der Beziehungen in der modernen Welt. UDK: 940.2 (438) : 321.74 (438) 940.2(439.1) : 321.74 (439.1) history (of labour movement), social systems Danica FINK: THE SOCIO POLITICAL EVENTS IN HUNGARY AND POLAND IN 1956 Časopis za kritiko znanosti 49/1982 The crises in the socialistic camp up to the 1956 had already made aware of the fact, that the only exit out of the vicious circle of profound causes of these crises could be in the actual abandoning of stalinstic model, relationships and the correspon- ding theoretical conceptions. The precondition for exceeding of Stalinism however is the assertion of independence of every state to seek for the way of its own development as well as practical assertion of specific democracy in socialism based upon the scientific socialism. The events ifi Hungary and Poland (as well as some similiar, elsewhere in the camp, later on) have been objectively historically unnecesary and a painful taxation of the working-class, and of the national sovereignity as well as of the independent way of individual countries towards the change of social and political structure and the relations of the contemporary world. 193 UDK: 321.74 (438): 323.22 (438) destalínizacija, stalinizem, delavsko samoupravljanje Zmagoslav POLJAK: DESTALINIZACIJA IN BOJ ZA DELAV- SKO SAMOUPRAVLJANJE 1956 NA POLJSKEM Časopis za kritiko znanosti 49/1982 Avtor prikazuje družbene procese, ki so se sprožili na Poljskem po XX. kongresu KPSZ. Temeljnega nosilca socialistične preobrazbe poljske družbe prepoznava v delavskem razredu. Delavske zahteve po uvajanju delavskega samoupravljanja kot radikalne negacije stalinizma so konfrontirane s pojmovanjem samoupravljanja v Poljski združeni delavski partiji. Ta se ni mogla povsem otresti stalinizma in je zagovarjala samoupravljanje samo kot fragment družbenih sprememb, ne pa kot projekt celovite družbene preobrazbe. Samoupravljanje je povezovala s sproščanjem elementov blagovne produkcije in ga podrejala ekonomiki, depoliti- zirala, razumela ga je kot racionalizacijo obstoječih produkcijskih razmerij,.ne pa kot njihovo revolucioniranje. Zato je bil 1956 na Poljskem pokopan samo „kult osebnosti", ne pa tudi stalinizem. UDK: 321.74 (438) : 323.22 (438) Entstalinisierung, Stalinismus, Arbeiterselbstverwaltung Zmagoslav POLJAK: ENTSTALINISIERUNG UND KAMPF UM ARBEITERSELBST VERWALTUNG IN POLEN 1956 Časopis za kritiko znanosti 49/1982 Der Autor zeigt die gesellschaftlichen Prozesse auf, die in Polen durch den XX. Kongreß der KPdSU ausgelöst wurden. Als Hauptträger der sozialistischen Umgestaltung der polnischen Gesellschaft wird die Arbeiterklasse erkannt. Die Arbeiterforderun- gen nach Einführung der Arbeiterselbstverwaltung als radikale Negation des Stalinismus sind mit dem Selbstverwaltungsver- ständnis der Polnischen Vereinigten Arbeiterpartei konfrontiert. Diese konnte sich nicht vollkommen vom Stalinismus freimachen und begriff Selbstverwaltung nur als Fragment gesellschaftlicher Veränderungen, nicht aber als Projekt einer ganzheitlichen Umgestaltung der Gesellschaft. Selbstverwaltung sah sie im Zusammenhang mit der Einführung von Elementen der Waren- produktion und ordnete sie der Ökonomik unter, depolitisierte sie, verstand sie als Rationalisierung bestehender Produktionsverhält- nisse und nicht als ihre Revolutionierung. Darum wurde 1956 nur der „Personenkult" begraben, und nicht auch der Stalinismus. UDK: 321.74 (438) : 323.22 (438) destalinization, Stalinism, workers' self-management Zmagoslav POLJAK: DESTALINIZATION AND THE STRUG- GLE FOR WORKERS' SELF-MANAGEMENT IN POLAND IN 1956 Časopis za kritiko znanosti 49/1982 The author presents social processes which were trigerred in Poland after the 20th Congress of the Communist party of Soviet Union. He recognized the basic subject of the socialistic transformation of polish society in the working-class. The demands of working-class for introduction of self-management as a radical negation of Stalinism are, faced with the comprehension of self-management within Polish united workers' party. The party could not entirely get rid of Stalinism and so it stood for the self-management plainly as a fragment of social changes, yet not as a project of an integral social transformation. It attributed the self-management to the loosening of goods-production elements and subordinated it against the economics, depoliticated it, understood it as the rationalisation of the existent productional relationships and not as their revolutionization. Therefore in 1956 only the „cult of personality" was burried in Poland, but not also the Stalinism. UDK: 321.74 (438): 323.22 (438) destalinisation, stalinisme, autogestion ouvriere Zmagoslav POLJAK: LA DESTALINISATION ET LA LUTTE POUR L'AUTOGESTION OUVRIERE EN 1956 EN POLOGNE Časopis za kritiko znanosti 49/1982 L'auteur montre les processus sociaux qui se sont produits en Pologne après le 20e Congres du Parti Communiste d'Union soviétique. Il voit dans la classe ouvrière l'agent principal de la transformation socialiste de la société polonaise. La revendication ouvrière d'une mise en pratique de l'autogestion ouvriere en tant que négation radicale du stalinisme est confrontée a la façon dont l'autogestion est comprise par le parti ouvrier de Pologne. Celui-ci n'a pas tout a fait réussi a rompre avec le stalinisme et c'est pourquoi il n'a soutenu l'autogestion que comme une partie des transformations sociales, non comme le tout d'un projet de réorganisation sociale globale. Il a rattache l'autogestion a la question de la libération des différents elements de la production de marchandises, l'a subordonnée à l economie, l'a depolitisee, l'a conçue comme une rationalisation des rapports de production existants, non comme leur rêvolutionnarisation. C'est pourquoi ce qui a été enterre en Pologne en ¿956 c'est le „culte de la personnalité",non le stalinisme lui-meme. 79* UDK: 940.2(438) : 321.74(438) realni socializem, družba kot prisilna delavnica ! Lev Kreft: PROLETARSKA SOLIDARNOST IN SLOVANSKA VZAJEMNOST Časopis za kritiko znanosti 49/1982 Na osnovi lastnega prikaza razmerij v poljski družbi pred vojaškim udarom in s poskusom tolmačenja novonastalega položaja po njem avtor dokazuje svoje stališče: 1. da realsocializem ob soočenju z delavskim gibanjem postaja izrazito reakcionaren red, v katerem se birokracija organizira kot razred za sebe; 2. da se na konja povzpne najbolj cinična frakcija te birokracije, ki pod prisilno upravo spravi tudi birokracijo samo, in organizira celotno družbo kot prisilno delavnico; 3. da se ni mogoče izogniti udeleženosti v porazu ali zmagi gibanja za demokratizacijo poljske družbe - edino vprašanje,kije odprto, je način udeleženosti: revolucionarni ali pa restavracijski. Tako se začrtujejo tudi sodobne naloge vseh naprednih sil v socialistični samoupravni družbi skozi proces diferenciacije in boja, s katerim nastaja čvrsta fronta vseh socialističnih sil s samouprav- nim in neuvrščenim programom. Teme diferenciacije pa so: smeri in značaj stabilizacije produkcijskih razmerij, Kosovo in Poljska. UDK: 940.2(438) : 321.74(438) real socialism, society as compulsory-workshop UDK: 940.2(428) : 321.74(438) Realsozialismus, Gesellschaft als Zwangswerkstatt Lev Kreft: PROLETARISCHE SOLIDARITÄT UND SLAWISCHE WECHSELWIRKUNG Časopis za kritiko znanosti 49/1982 Auf Grundlage einer eigenen Darstellung der Verhältnisse in der polnischen Gesellschaft vor dem Militärputsch und durch einen Erklärungsversuch der neuentstandenen Lage danach versucht der Autor zu belegen: 1. daß der Realsozialismus in der Konfrontation mit der Arbeiterbewegung zu einer ausgesprochen reaktionären Ordnung wird, in der sich die Bürokratie als Klasse für sich organisiert; 2. daß sich die zynischste Fraktion dieser Bürokratie, die auch die Bürokratie selbst unter Zwangsverwaltung stellt, aufs Pferd schwingt und die gesamte Gesellschaft als Zwangswerkstatt orga- nisiert ; 3. daß es nicht möglich ist, einer Beteiligung an Niederlage oder Sieg der Bewegung für eine Demokratisierung der polnischen Gesellschaft auszuweichen die einzige Frage, die offen bleibt, ist die Art der Beteiligung: revolutionär oder restaurativ. So zeichnen sich auch die aktuellen Aufgaben aller fortschrit tlichen Kräfte in der sozialistischen Selbstverwaltungsgesellschaft durch Differenzierung- und Kampfprozesse ab, durch die eine kräftige Front aller sozialistischen Kräfte mit blockfreiem und Selbstverwaltungsprogramm entsteht. Themen der Differenzierung sind: Richtung und Charakter der Stabilisierung der Produktions Verhältnisse, Kosovo und Polen. Lev Kreft: THE PROLETARIAN SOLIDARITY AND SLAVIC MUTUALITY Časopis za kritiko znanosti 49/1982 On the basis of own presentation of the relationships in polish society before the military coup d'etat and with an attemt to interprete the newly-formed situation ever after, the author gives evidence to his standpoint: 1) that the real socialism, confronted with the labour movement is becoming an extremely reactionary social order, within which bureaucracy gets organized in a class by itself; 2) that the most cynical fraction of this bureaucracy in the saddle, forcing under the compulsory administration the very bureaucracy itself, and organizes the entire society as a compulsory workshop; 3) that it is not possible to avoid the participation in either the defeat or the victory of movement for the démocratisation of polish society - the only question which remains open is the mode of participation: revolutional or restorative. In this way the modem tasks of all the progressive forces in the socialistic self - managing society are beeing marked through the process of differentiation and struggle, by which a vigorous front arises of all the socialistic forces with a self-managing and non-aligned programme. The themes of differentiation are: tendencies and character of stabilisation of productional relations, Kosovò and Poland. UDK: 940.2(438) : 321.74(438) socialisme reel, société sous le regime du travail force Lev Kreft: SOLIDARITE OUVRIERE ET "MUTUALITE" SLA- VE. Časopis za kritiko znanosti 49/1982 L'analyse par l'auteur lui-meme de la société polonaise avant le coup de force militaire et l'essai d'une interprétation de la situation crée par celui—ci amènent l'auteur aux conclusions suivantes: 1) le socialisme réel affronte au mouvement ouvrier révèle clairement sa nature foncièrement réactionnaire, du fait que la bureaucratie tend a s'y ériger en classe pour soi. 2) installation au poste de commande de la fraction la plus cynique de cçtte bureaucratie laquelle impose son pouvoir discretjonnajre a la bureaucratie elle-meme et inflige à toute la société'un régime de travail forcé. 3) impossibilité de ne pas prendre part a^l'issue, heureuse ou malheureuse, du mouvement pour une démocratisation de la société polonaise, la seule question restant ouverte portant sur la nature de la participation, révolutionnaire ou restauratrice. De la sorte, se dessinent les taches qui se posent a toutes les energies progressistes de la société socialiste autogestionnaire, à travers un processus de différenciation et de lutte donnant naissance a un front unissant fermement toutes les forces socia- listes pourvu qu'elles adhèrent a un programme de non—alignement et d'autogestion. Themes de différenciation: caractère et orientations de la stabilisation des rapports de production, Kosovo et Pologne. 795 UDK: 321.74(438) : 323.22(438) politični pluralizem, intelektualci, oporečniške skupine Franko ADAM: PROTI DOKTRINARNIM RAZLAGAM „POLJ- SKIH DOGODKOV" Časopis za kritiko znanosti 49/1982 Članek skuša na polemičen način pokazati na dejstvo, da so v mnogih (doktrinarnih) analizah družbenih procesov in socialnih bojev na Poljskem na nezadosten in klišej ¿ki način tematizirani zlasti trije momenti: 1. vloga intelektualcev in njihovo sodelovanje s Solidarnostjo 2. politični in idejni pluralizem 3. vloga cerkve in religije. Џ UDK: 321.74(438) : 323.22(438) political pluralism, intellectuals, contradictionalistic groups Franko ADAM: AGAINST THE DOCTRINAIRE EXPLANA- TIONS OF "THE POLISH EVENTS" Časopis za kritiko znanosti 49/1982 In a polemical way, the article tries to point out the fact that in many (doctrinaire) analyses of social processes and social struggles in Poland there are insufficiently and stereotypicaly treated particulary three moments: 1) the role of the intellectuals and their collaboration with the „Solidarity" 2) the pluralism in politics and ideology 3) the roles of church and of religion. UDK: 321.74(438) : 323.22(438) politischer Pluralismus, Intellektuelle, Widerstandsgruppen Franko ADAM ¡GEGENDOKTRINÄRE DARSTELLUNGEN DER „POLNISCHEN EREIGNISSE" Časopis za kritiko znanosti 49/1982 Der Artikel versucht auf polemische Weise auf die Tatsache hinzuweisen, daß in vielen (doktrinären) Analysen der gesellschaft- lichen Prozesse und sozialen Kämpfe in Polen auf ungenügende und klischeehafte Weise vor allem drei Momente thematisiert werden: 1. die Rolle der Intellektuellen und ihre Zusammenarbeit mit der Solidarnosc 2. der politische und ideelle Pluralismus 3. die Rolle der Kirche und der Religion. UDK: 321.74(438) : 323.22(438) pluralisme politique, intellectuels, groupes dissidents Franko ADAM: CONTRE LES EXPLICATIONS TEN- DANCIEUSES ET DOCTRINALES DES „EVENEMENTS DE POLOGNE". Časopis za kritiko znanosti 49-50/1982 L'article signale de fa¿on polémique le fait que maintes analyses doctrinales des processus sociaux et des luttes se de'roulant en Pologne pèchent par un schématisme simplificateur en ce qu'elles privilégient avant tout trois facteurs. 1). legróle des intellectuels ainsi que leur collaboration avec Solidarité 2). le j^uralisme politique et idéologique 3). le role de l'Eglise et de la religion. UDK: 940.2(438) : 321.74(438) realni socializem, družba kot prisilna delavnica 196 UDK: 321.74 (438) : 33 (438) stalinizem, delavski razred, razredni boj, delavsko samoupravljanje, svobodni sindikati, vojska Tomaž MASTNAK: .... Časopis za kritiko znanosti 49/1982 Na temelju historičnega prikaza stalinizma kot demontaže diktature proletariata in proletarskega razrednega boja ter prikaza metod boja delavskega razreda proti stalinizmu so družbeni procesi na Poljskem v zadnjih dveh letih pojmovani kot nova faza v boju za socializem. Vojaški udar je razumljen kot najvišji stadij stalinizma: stalinizem je zgodovinsko mogoč samo še kot vojaška diktatura nad lastnim delavskim razredom in ljudstvom, kot diktatura soldateske nad globalno družbo. UDK: 321.74(438) : 33(438) Stalinismus, Arbeiterklasse, Klassenkampf, Arbeiterselbstverwal- tung, freie Gewerkschaften, Armee Tomaž MASTNAK: . .. Časopis za kritiko znanosti 49/1982 Auf der Basis einer historischen Darstellung des Stalinismus als Demontage der Diktatur des Proletariats und des proletarischen Klassenkampfes sowie einer Darlegung der Kampfmethoden der Arbeiterklasse gegen dem Stalinismus werden die gessellschaftlichen Prozesse in Polen in den vergangenen zwei Jahren als neue Phase im Kampf um den Sozialismus begriffen. Der Armeeputsch wird als höchstes Stadium des Stalinismus verstanden: Stalinismus ist historisch nur noch als Militärdiktatur über die eigene Arbeiter- klasse und das eigene Volk, als Diktatur der Soldateska über die globale Gesellschaft möglich. UDK: 321.74 (438) : 33 (438) stalinism, working—class, class struggle, workers self—management, free trade unions, army Tomaž MASTNAK: . .. On the basis of the historical presentation of Stalinism as the disintegration of the dictatorship of proletariat and the proletarian class-struggle as well as the presentation of the methods of working—class battle against the Stalinism, the social processes in Poland during the last two years have been understood as a new phase in the struggle for socialism. The military coup d'etat is comprehended as the highest stage of Stalinism: the Stalinism is historically possible only as a military dictatorship upon own working-class people, as a dictatorship of soldiers upon the global society. / UDK: 321.74(438) : 33(438) stalinisme, classe ouvriere, lutte de classe, autogestion ouvriere, syndicats libres, armee TomaŽ MASTNAK: ... Časopis za kritiko znanosti 49-50/1982 Partant d'une interprétation historique du stalinisme comme „démontage" de la dictature du prolétariat et de la lutte de classe prolétarienne ainsi que de l'exposé des methodes de lutte de la classe ouvrière contre le stalinisme, on envisage les mouvements sociaux s'étant déroule's en Pologne ces deux dernières années comme une nouvelle phase de la lutte рочиг le socialisme. De ce point de vue, le coup de force militaire est a comprendre comme le stade supreme du stalinisme: ce dernier n'est plus possible historiquement que sous la forme d'une dictature militaire qui s'exerce sur sa propre classe ouvriere, son propre peuple, une dictature exercée par la soldatesque sur l'ensemble de la société. 197 UDK: 321.74(438) : 33(438) Ideologie, bürokratischer Monopol, Sozialismus Bogomil KO VAC: POLITÖKONOMISCHE DIMENSZIONEN DER PLENKRISE Časopis za kritiko znanosti 49/1982 Die sozioökonomischen Besonderheiten der polnischen Krise entspringen in großem Maße aus der allgemeinen historischen Perspektive des Staatssozialismus Osteuropas, die die Dominanz von Politik und Ideologie über die Ökonomie im gesellschaftlichen Reproduktionsprozeß fordert. Das ökonomische System mit seiner Effektivität repräsentiert die ökonomische Legitimität der führenden klassengesellschaftlichen Rolle des Staats — und Parteibürokratie; darum ist eine wirkliche Reform des Wirtschafts- systems die Grundlage für die Überwindung des staatsbürokra- tischen politischen Monopols und der Herstellung einer neuen historischen Alternative - des Aufbaus des Sozialismus. UDK: 321.74(438) : 33(438) ideology, bureaucratic monopol, socialism Bogomil KOVAČ: POLITECONOMICAL DIMENZIENS OF POLAND CRISIS Časopis za kritiko znanosti 49/1982 The socio-economic features of polish crisis to a great extent proceed from the general historical strategy of East Europe state socialism, which emphasizes the domination of politics and ideology over the economy in the process of social reproduction. The economic system with its efficiency represents an economic legitimity of the leading social class role of the state and party bureaucracy; therefore an actual reformation of the economic system should be the basis for exceeding the state-bureaucratic political monopol and to restore the new historical alternative: the building of socialism. UDK: 321.74 (438) : 33 (438) ideologija, birokratski monopol, socializem Bogomil KOVAČ: POLITEKONOMSKE RAZSEŽNOSTI POLJSKE KRIZE Časopis za kritiko znanosti 49/1982 Družbenoekonomske posebnosti poljske krize v veliki meri izhajajo iz splošne zgodovinske strategije državnega socializma vzhodne Evrope, ki poudarja dominantnost politike in ideologije nad ekonomijo v družbeno reprodukcijskem procesu. Ekonomski sistem s svojo učinkovitostjo predstavlja ekonomsko legitimnost vodilne družbene razredne vloge državne in partijske birokracije, zato je dejansko reformiranje ekonomskega sistema osnova za preseganje državno birokratskega političnega monopola in vzpostavljanje nove zgodovinske alternative, izgradnje socializma. » UDK: 321.74(438) : 33(438) ideologie, monopole de la bureaucratie, socialisme Bogomü KOVAČ: DIMENSIONS POLIT - ECONOMIQUE DE LA CRICE POLENAISE Časopis za kritiko znanosti 49/1982 . Les particularités économiques et sociales de la crisejjolonaise sont dues pour une large part a la stratégie historique generale du socialisme d'Etat en Europe orientale, une stratégie qui, dans le procès de la reproduction sociale, privilégie la^politique et l'idéologie au détriment de l'économie. L'efficacité du systeme économique est liée a la légitimité économique du role dirigeant, en tant que force sociale de classe, de la bureaucratie de l'appareil de l'Etat et du parti, c'est pourquoi une réiforme effective du système économique est la condition préalable d'un dépassement du monopole politique de la bureaucratie d'Etat afin que soient crees les conditions requises pour l'autre terme de l'alternative, celui de la constructions socialisme. 798 UDK: 321.74 (438) : 33 (438) Poljska, socializem (realni), proizvodne sile, tehnologija Fran ček DRENO VEC: OB RAZPLETU NEKE SOCIALISTIČNE STRATEGIJE Časopis za kritiko znanosti 49/1982 Tekst proučuje vzroke kriznih poljskih dogodkov leta 1980 in 1981 v strategiji tehnološke modernizacije, ki jo je vodila Poljska od 1930 dalje. Vprašanje je, zakaj se masivni uvoz zahodne tehnologije v tem obdobju na Poljskem ni uspel realizirati v ustrezajočih proizvodnih rezultatih, temveč le v kopičenju dolga in eventuelnem izbruhu političnega konflikta. Ob tem naleti avtor na vprašanja o ideološkem in praktičnem odnosu do tehnologije v deželah realnega socializma, na splošno o razločevanju med „tehnološkim" in „družbenim" v mikro in makro gospodarskih in družbenih razmerjih in podobno. UDK: 321.74(438) : 33(438) Pologne, socialisme reel, forces productives, tecnologin Franček DRENOVEC: PDEBOIES D'UNE STRATEGIE SOCIALISTE Časopis za kritiko znanosti 49/1982 L'article tente d'expliquer les événements critiques des années 1980 et 1981 en les rattachant à la stratégie appliquée par la Pologne à partir des années 70 en ce qui concerne le processus de sa modernisation technoique. Comment se fait-il que l'importation massive de la technologie occidentale a laquelle il a été procède durant cette période se soit traduite dans les faits, non pas par les résultats favorables escomptés sur le plan de la production, mais, au contraire, par une accumulation croissante de l'endettement, et par une détérioration de la situation politique et sociale, de plus en plus conflictuelle et explosive? Ce faisant, l'auteur aborde la question des différents aspects, idéologiques^et pratiques, da la technologie dans les pays dits du „socialisme reel", puis, celle, plus générale, de la distinction qu'il convient de faire entre le „technologique" et le „social" s'agissant de micro- et macro- systèmes des relations économiques et sociales et ainsi de suite. UDK: 321.74(438) : 33(438) Polen, Sozialismus (realer), Produktionskräfte, Technologie Franček DRENOVEC: ZUR AUFLOESUNG EINER SOZIA- LISTSCHEN STRATEGIE Časopis za kritiko znanosti 49/1982 Der Text sucht die Ursachen der Krisenereignisse in Polen 1980 und 1981 in der Strategie der technologischen Modernisierung, die seit 1970 in Polen durchgeführt wurde. Es stellt sich die Frage, warum sich der massive Import westlicher Technologie in dieser Zeit in Polen nicht in entsprechenden Produktionsergebnissen, sondern nur in einer Schuldenhäufung und einem Ausbruch politischer Konflikte niederzuschlagen vermochte. Dabei stoßt der Autor auf das Problem des ideologischen und praktischen Verhält- nisses zur Technologie in den Ländern des realen Sozialismus, der Differenzierung zwischen „Technologischem" und „Gesellschaft- lichem" in den mikro- und makrowirtschaftlichen und -gesell- schaftlichen Verhältnissen u. ä. -k. UDK: 321.74 (438) : 33 (438) Poland, socialism, productive forces, technology Franček DRENOVEC: ON THE WINDING UP OF A SOCIALIST STRATEGY Časopis za kritiko znanosti 49/1982 The text analyses the causes of the Polish 1980 and 1981 crisis in the strategy of technological modernization, which Poland had been pursuing since 1970. The question is, why did the massive import of Western technology in this period not fulfil itself in corresponding producitve achievements, but only in the building up of debt and in the eventual outburst of political conflict. Other questions arise, on the ideological and political status of techno- logy in East socialist countries, on the distinguishing between „technological" and „social" in micro and macro economic and social relations in general, and similar. 199 UDK: 321.74 (438) : 323.22 (438) real socialism, pluralism, workers' movement Mladen Švarc: THE STATE AND THE TRADE-UNION Časopis za kritiko znanosti 49/1982 The movement for social renewal in Poland has slearly shown the state in its role as the employer of the whole work-force. The trade uinon „Solidarnosć" has stood against the state power as an authetic workers' organization. The „real socialism" is formally a democracy, but in reality it is a dictatorship. The intervention of the military in political life is a social process and it does not mean a simple take-over of power; instead of nascent pluralism in politics the whole society is being unified and militarized as a result of the coup d'etat. The independent military burocracy which is a faction of the stare aparatus, gains a position of predominance. But the defeat of the workers' movement is not a historical one, because the questions it has raised remain unresol- ved and the crisis of the system of "real socialism" is a permanent one. ; У UDK: 321.74 (438) : 323.22 (438) realni socializem, pluralizem, delavsko gibanje Mladen ŠVARC: DRŽAVA IN SINDIKAT Časopis za kritiko znanosti 49/1982 Gibanje za družbeno obnovo je na Poljskem izpostavilo vlogo države — delodajalca. Nasproti državni oblasti se je postavil sindikat „Solidarnost" kot avtentična delavska organizacija. ,Деа1т socializem" je formalno demokracija, dejansko pa dikta- tura. Poseg vojaštva v politično dogajanje, ko namesto nastajajoče- ga pluralizma političnih subjektov dobimo model enotne in militarizirane družbe, je družbeni proces in ne vojaški puč. Osamosvojena vojaška birokracija kot frakcija državnega aparata dobi dominantni položaj. Poraz delavskega gibanja pa ni zgodovin- ski, saj so vprašanja, ki jih je sprožilo, še vedno enako aktualna, kriza sistema "realnega socializma" je permanentna. UDK: 321.74 (438) : 323.22 (438) Realsozialismus, Pluralismus, Arbeiterbewegung Mladen ŠVARC: STAAT UND GEWERKSCHAFT Časopis za kritiko znanosti 49/1982 Die gesellschaftliche Erneuerungsbewegung hat in Polen die Rolle des Staates als Arbeitgeber herausgestellt. Dem Staat hat sich die Gewerkschaft „Solidarnošć" als authentische Arbeiterorganisation gegenübergestellt. Der "Realsozialismus" ist formal eine Demo- kratie, in Wirklichkeit jedoch eine Diktatur. >Die Intervention der Armee ins politische Geschehen, aus der anstatt eines entstehenden Pluralismus der politischen Subjekte das Modell einer einheitlichen und militarisierten Gesellschaft entsteht, ist ein gesellschaftlicher Prozeß und kein Militärputsch. Die verselbständigte Militärbüro- kratie als Fraktion des Staatsapparats erhält eine dominante Position. Die Niederlage der Arbeiterbewegung ist jedoch keine historische, denn die Fragen, durch die sie ausgelöst wurde, sind immer noch gleich aktuell; die Krise des Systems des "Realsozialismus" ist permanent. UDK: 321.74 (438) : 323.22 (438) socialisme reel, pluralisme, mouvement ouvrier Mladen ŠVARC: ETAT ET SYNDICAT Časopis za kritiko znanosti 49/1982 Le mouvement de rénovation sociale en Pologne a mis en vedette le role de l'Etat employeur. Organisation authentiquement ouvriere, le syndicat Solidarité a affronté le pouvoir de l'Etat. Le socialisme reel à la forme d'une démocratie, en fait est une dictature. Le coup de force militaire intervenante en pleine effervescence sociale a signifié un coup d'arrêt a une evolution vers le pluralisme politique, à celui-ci qui était en gestation s'est substitué un modele de société totalitaire et militarisée. C'est un processus social, non un putsch militaire. La force autonome de la bureaucratie militaire, en tant que fraction de l'appareil d'Etat, y acquiert une position dominante. La défaite du mouvement ouvrier n'est pas définitive. Les questions qu'il admises à l'ordre du jour continuent toujours a se poser avec la meme acuité, la crise du "socialisme réel" est permanente. 2 00 UDK: 141.821 : 323.2(438) Zgodovina delavskega gibanja, zunanja politika delavskega razreda, poljsko vprašanje Pavel Zgaga: KAJ IMATA MARX IN ENGELS OPRAVITI S POLJSKO? Časopis za kritiko znanosti 49/1982 Prispevek z obseženim dokumentiranjem raziskuje Marxova in Engelsova stališča do poljskega vprašanja v revolucionarnem valu 1848/1849 ter kasneje ob ustanovitvi Mednarodnega delavskega združenja 1864. Osnovna ugotovitev se veže na sooznanie. da je poljsko vprašanje igralo nadvse pomembno katalizatorsko vlogo v takratnem delavskem gibanju razvite Evrope. Prav z njim v zvezi se je izoblikovala „zunanja politika delavskega razreda" (Marx), posebej skozi boje s proudhonisti znotraj Mednarodnega združenja, ki niso uvideli s svojega meščanskega stališča razrednih obeležij poljskega vpiašanja in njegovega pomena za napredek demokracije v Evropi. Zato so proudhonisti tudi pristajali na militarizem bonapartističnega in bismarckovskega kova ter končno na ruski caristični absolutizem. UDK: 141.821 : 323.2(438) Geschichte der Arbeiterbewegung, Außenpolitik der Arbeiter- klasse, polnische Frage Pavel Zgaga: WAS HABEN MARX UND ENGELS MIT POLEN ZU TUN? Časopis za kritiko znanosti 49/1982 Unter ausführlicher Dokumentierung untersucht der Beitrag die Stellung von Marx und Engels zur polnischen Frage während der revolutionären Welle von 1848/49 und bei der Gründung der Internationalen Arbeiterassoziation 1864. Die grundlegende Feststellung des Beitrages bezieht sich auf die Erkenntnis, daß die polnische Frage für die zeitgenössische Arbeiterbewegung im entwickelten Europa eme überaus wichtige Katalysatorrolle gespielt hat. Gerade in diesem Zusammenhang ist es zur Aus- bildung einer „Außenpolitik der Arbeiterklasse" (Marx) gekommen, insbesondere im Laufe der Kämpfe mit den Proudho- nisten innerhalb der IAA. die von ihrem bürgerlichen Standpunkt den Klassencharakter der polnischen Frage und ihre Bedeutung für den Fortschritt der Demokratie in Europa leugneten. Darum akzeptierten die Proudhonisten auch den Militarismus bonapartisti- scher und Bismarckscher Prägung und schließlich auch den russischen zaristischen Absolutismus. UDK: 141.821 : 323.2(438) history of labour movement, foreighn policy of working-class, the Poland question Pavel Zgaga: WHAT DO MARX AND ENGELS HAVE TO DO WITH POLAND? Časopis za kritiko znanosti 48/1982 Using extensive documentation, the paper explores Marx's and Engels' standpoints of the Poland question during the Tevolutional wave in 1848/49 as well as later on when the International labour association was established in 1864. The basic statement is represented through the recognition, that the Poland question has played an extremely important cathalitic role in the developed Europe's labour movement of that tune. In the very connection with it the "foreighn policy of working-class" was formed (Marx), especially through the battles with the proudhonnists within the International Association, which did not realise from their bourgeois standpoint the class-character of the Poland question and its importance for the progress of démocratisation in Europe. Therefore the proudhonnists even consented to the Bonapartistic and Bismarck's type of militarism and finally also to the russian tsaristic absolutism. UDK: 141.821 : 323.2(438) histoire du mouvement ouvrier, politique exterieure de la classe ouvriere, question polonaise Pavel Zgaga: EN QUOI LA POLOGNE CONCERNE-T-ELLE MARX ET ENGELS? Časopis za kritiko znanosti 49/1982 L'article examine de façon amplement documentée les prises de position de Marx et d'Engels vis-à-vis de la question polonaise, tant au moment de la vague révolutionnaire des années 1848 et 1849 que plus tard lors de la fondation de l'Association internationale des travailleurs en 1864. Ce que cette étude met fondamentale- ment en évidence^est le role catalyseur primordial que la question polonaise n'a cesse de jouer dans le mouvement ouvrier de l'Europe evoluée d'alors. C'est en liasson avec le question pe que s'est t constitué ce que Marx a appelé la „politique etrangere de la classe ouvrière" et ce principalement' au cours des luttes menées ai l'intérieur de L'Association contre les proudhoniens qui, en raison de leurs points de vue bourgeois, ne pouvaient voir les caractères de classe de la question polonaise ni son importance pour le progrès de la démocratie en Europe. Et c'est pourquoi les proudhoniens allèrent jusqu à'^admettre le militarisme de type bonapartiste et bismarckien et meme l'absolutisme tsariste. Časopis za kritiko znanosti Številka 49 1982 X. letnik Izdajata ga Univerzitetni konferenci Zveze socialistične mla- dine Slovenije Ljubljana in Maribor. Revijo sofinansirata Kulturna skupnost Slovenije in Razisko- valna skupnost Slovenije. Izdajateljski svet: delegati redakcije in dr. Andrej Kirn, Tomaž Krašovec, Zdravko Kravanja, Franci Pivec (predsednik), Rudi Podgornik, Maijan Pungartnik ter Ivo Soče. Redakcija: Igor Bavčar, Pavle Gantar, Peter Gruden, Srečo Kirn, Bogomir Kovač, Erna Kraševec, Lev Kreft, Bojan Korsika, Luka Marković, Mitja Maruško, Tomaž Mastnak, Rudi Podgornikj Diana Sivec, Leo Šešerko (glav. in odg. urednik), Nada Spolar-Kirn, Peter Wieser, Siniša Z arie, Pavle Zgaga in Janko Zlodre. Naslov redakcije: Trg osvoboditve 1 /II, 61000 Ljubljana, tel. (061) 214-372. Cena enojne številke 40 din, cena dvojne številke 80 din. Celoletna naročnina 200 din. Številka žiro računa: 50100-678-47303, z obveznim pripisom ZA ČASOPIS ZSMS, UK, Predsedstvo, Ljubljana, Trg osvoboditve 1 /II- Po mnenju Sekretariata za informacije, IS Skupščine SR Slovenije je ČASOPIS po sklepu št. 421-1/72 oproščen temeljnega davka od prometa proizvodov. Nenaročenih rokopisov ne vračamo. Tisk: Tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani Priprava: Dnevnik - IBM Cena te številke je 100.- din. Opravičilo: teksti no sanio dolilo lektorirani. TRIBUNA Časopis študentov Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani Izdaja UK ZSMS Ljubljana Trg osvoboditve 1 /II, soba 86; 61000 Ljubljana Tel.: (061) 214372 UREDNIŠTVO: Mitja Maruško - glavni in odgovorni urednik, Milan Balažic in Ivo Gulič - univerza, Milan Balažic - mednarodni odnosi, Dušan Turk - naravoslovje, Marcel Štefančič, junior - kultura, Marjetka Šušteršič - lektoriranje, Mojca Dobnikar - tajnica uredništva, France Baraga - distribucija. STALNI SODELAVCI: Andreja Potokar, Marko Uršič, Andrej Rozman, Sašo Ostan, Miha Javomik, Simona Suhadolnik. IZDAJATELJSKI SVET: Jože Petrovčič - predsednik, Bojan Klenovšek, Primož Hainz, Mile Šetinc, Silvin Lesnik, Samo Hribar, Tomaž Krašovec, Milan Balažic, Dušan Turk, Mitja Maruško. URADNE URE UREDNIŠTVA so vsak dan od 10. do 12. ure. DEŽURSTVA UREDNIŠTEV: TOREK - naravoslovje, med- narodni odnosi, SREDA - Univerza, distribucija, ČETRTEK teorija, kultura, distribucija, PETEK - univerza. CELOLETNA NAROČNINA za dijake in študente 75,00 din, za ostale posameznike 100,00 din, za institucije 150,00 din. Naročnino nakažite na UK ZSMS Ljubljana, Trg osvoboditve 1, žiro račun 50101-678-47303, z obveznim pripisom „za Tribuno", na naslov uredništva pa pošljite svoj polni naslov. TISK: Tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani, priprava: IBM Dnevnik. Oproščeni temeljnega davka na promet po sklepu št. 421-1/70, z dne 22. januarja 1973. LIKOVNA &TEHNICNA OPREMA: Mitja Maruško. Cena te posebne številke je 100.- din. Opravičilo: teksti so samo delno lektorirani. — sodelavci Mladine — sodelavci Radia Študent