ANTON MEDVED
POMLAD OBHAJA DONAVA
r ridihala zopet je nežna pomlad na vetrca mehkih perutih in pesem vstajenja,  oživljenih nad ubira v razblaženih čutih.
Nad Donavo plava   belina meglic, pokojno se zibljejo vali,
prhutajo jate povodnih ptic na levi, na desni obali.
Kralj žarkov sede na nebesni tron,
zasvetijo čarno se gradi, strepeče srebrnih valov milijon:
pozdravljen nam, prerok pomladi!
2.
Mogočna reka Donava, povej, ne spe li v tvoji temni globočini slovanske pesmi, glasi epopej, potlačenega naroda spomini?
Pred duhom bliskoma se mi vrste krvavi boji, divjih ljudstev gonja, in sladko petje drozgov mi grene, in cvet vijolic mi ne  siplje vonja.
Kako pokaži dan, kar vzame noč? Tu pij krasoto, ki se ti odklepa! Na svetu mine vse, umetnost, slava, moč narava le ostane večno lepa.
Čolnič odpenja, pesem popeva ribičev mladi sin.
Daleč njegova pesem odmeva preko tihih dolin, kakor veren spomin.
Kaj mu nemirne prsi nadima, neti v pogledih sijaj? —
Zbegla je dolga, žalostna zima, zemlja pretvarja se v raj, došel je ljubljeni maj.
Onikraj Donave, reke modre
hišica nizka stoji, ondi ravna si zlatnate kodre
deklica iskrih oči,
živozardela kot kri.
Vstajajo zvončki, petje se vzbuja, topel prigreva žar,
Ko zadoni slavospev aleluja, stopita pred oltar, v srečen se združita par.
4.
267
Skrivnosten mrak.
Pihlja cefir lehak. Po Donavi zibljiv me nese čoln. Kam žene duh me, hrepenenja poln?
Poslednji svit
v valovih je razlit, kot bi se trudna zemlja in nebo v poljubu tihem strnila tesno.
In ti molčiš?
Izraza ne dobiš? Ah, nič ne čuti on, kdor čuti to, kar se z besedami pove lehko.
5.
Kakor nevesta, ko sine zor, skliče družic-prijateljic zbor, da ji nadenejo krilo poročno; trava je vzklila, prinikle cvetice, stvarnici zaljšajo radostno lice, godbo posluša ptic milozvočno.
Glavo nad reko naslonim ob dlan. Vse precvita, vse sili na dan v dihu razkošnega mladoletja. Le na obrazu, ki se upodablja v vodi prozorni bled iz korablja, najti sledu ni nobenega cvetja.
Iz daljnih iztočnih, obmorskih mest po Donavi ladij stotero je spelo. Nektero bi slišali temno povest, ko njeno bi dno govoriti umelo.
Na bregu dišalo je cvetje lepo, na ladiji kupčevi balzam in mira, in biseri, grolice, svila, zlato, sijali so žarki smaragda, safira.
Podolje objame mesečna noč, narahlo šumljajo vali zaspani — kar vrisk se razlegne do neba vpijoč, obkolijo ladijo čolni neznani.
Na bregu se cvetje odpira brstno, kraljevo solnce se dvigne na vzhodi, pokojno se smejeta zemlja, nebo, po Donavi prazna ladija blodi.
Razbojniki-vitezi v grobih zdaj spe. Pod zemljo zaklade stražijo vragi. Razsuti zidovi na skalah štrle, čestitajo sivemu času na zmagi. —