Reportaža M K. Jalung Kang 289 prof. Evgen Lovšin 90 let Planinskega vestnika 295 dr. Vladimir Škerlak Planine kot jezikovno vprašanje, IV. del 299 Andreja Č.bron Človekov odnos do gora 303 Vladimir Klemše Gore brez meja 308 Baldomir Bizjak Varnost v gorah in naloge markacistov 310 Mladen Berginc Tara 314 O odnosu ekstremnega plezalca do nevarnosti in smrti 313 Igor Škamperle (Jerebika) Pozna jesen 321 Ana Lakatos Vaza z morsko vodo 324 Peter ščetinin Čudovito doživetje 325 Društvene novice 327 Alpinistične novice 332 Naslovna stran: Miha Debevc — Kočna tredMlkS ©dltoir Lastnik: Planinska zveza Slovenije, Ljubljana — Glavni in odgovorni urednik: Marijan Krišelj. p. p. 44, 61105 Ljublana. ljrednišk; odbor: Tomaž Banovec. Janez Dizjak, Stanko Hribar. Mitia Košir, BoStjan Lajovin, Božidar Lavrii, Evgen Lovšin, dr Miha Potočnik, Nada Praprotnlk. Janez Pretnar, Albert Sušnik. Pavla Segula, Frarc Savenc. Franc Vogelnik, Tone Wraber. l/dajaloljski 3vet pri PZS: Božo Jordan (predsednik), Matjaž Čeme, Vikto- Pergar. Zo-an NapruCnik. Slanko Klirar, MIlan C'lerSek, Marijan Krišelj. Milar Naprudnik Naslov Planinska zveza S oven ■ je S1C01 Ljublana. Dvorakovo 9, p. p. 214 — Tekoči račun ori SDK S0'01-67B-17C1S, tclctor (061) 312 SS3 — Planinski vestnik izha a praviloma vsak mesen Letna naročnina je 15DC dinarjev in jo je treba plačati do 31. marca v tekočem letu; za tujino 30 S. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Spremembe naslova javljajte upravi glas la; navedite vedno ludi stari naslov s tiskanimi črka-ni. Upoštevamo pismene odpoved do 1. decembra za pr hodnje leto. med lelom odpovedi ne sprejemamo. Rokopisov in slik nc vračamo — Tiska in kllšeje izdeluje Tiskarna «Jože Mcškrl«.. v Ljubljani. JALUNG KANG (Jugoslovanska alpinistična odprava '85 — IX. JAHO) (Reportaža M. K.) Ponedeljek 27. maja: Nenavadno vroč dan, kot da je poletje. S stoenko drvimo proti Brnikom, ker smo pozni. Predolgo smo se iskali. Na mengeškem polju nehote pogledujem pod nebo, če ni morda v zraku že tisto letalo, s katerim 3e bo pripeljala naša odprava, toda nebo jc bilo prazno. Na letališču je mrgolelo ljudi. Tujcev, popotnikov in na3. planincev, ki smo želeli sprejeti naše fante s Himalaje. Prebijamo se med petlčnlmi Angleži, ki so so pripeljali z letalom Frankfurt—Ljubljana—Beograd s svojimi zajetnimi kovčki, ki so jih prcpoljavali v nalašč za to namenjenih vozičkih. Nekako stoično so se obnašali, kot se znajo pač Angleži. Dajejo videz, da deželo poznajo, da ni nič novega, v resnici pa se počutijo skrajno nebogljene, takole sami s kovčkom v tuji deželi, ko pa so vajeni, da jim bogastvo, skrito med tem usnjem kar trgajo iz rok ... »This is a climbing expedition, I mean ...« slišim ipostarnega. a še krepkega moža z lovskim suknjičem in velikanskim -garnsportom« za klobukom. Fantje so začeli prihajal ... Pozdravil sem prvega, Franček Knez ... Drugega, Peter Podgornik... Tretjega, Silvo Karo ... In zadnjega Toneta Škarjo. Zadržanost, ki se je čutila kot slutiš okoli sebe to rjavo, tuje letališko poslopje, jo vela iz pozdravov ... Kako, ste dobro potovali... Škarja je bil videti utrujen. Od dolgo poli in od vsega, kar lahko vodja odprave doživi. Vse niti ga zategujejo in zdajle, ko je stopil na prijazna domača tla, mu je prav gotovo topleje pri srcu, Za njim so dolga pota... Kovčki, torbe in ljudje so se začeli počasi pomikati proti gruči, ki je željno čakala prvih besed. Vse je šumelo molče. Ganljivi pozdravi in malo besed. Podrsavanje torb in šepetanje. Fotografiranje in televizija. 289 V3e je bilo lu. Za trenutek se je ta na novo utrta rečica ustavila, se zbrala v tolmun snidenja in vzpodbudnih nasmeškov. Gruče in gručice so potem odkorakale k izhodu. Konec prvega srečanja. Spet drvimo proti Ljubljani. Tokrat se nam ne mudi. Pravzaprav ne govorimo dosti. Kdo bi vedel, zakaj ne? Še istega dne sem poslušal radio. Na kratko, jedrnato je poročal. V ospredju uspeh odprave z glasovi, ki so bili prizadeti, ki so nam sporočali izziv v opravljeni nalogi, In bolečino. Žalostni prizvok je v Škarjevcm poročanju dajal odtenek, ki je značilen, ko prihaja sporočilo iz U3t človeka z dolgega potovanja, ko se zdi, da prihaja kot plaz, ki drvi, se zaustavlja in si spet išče pot za svojo smer naprej... »Na pot na Himalajo sem vedno odhajal z dvema upanjema — da bomo prišli na vrh in da se bomo tudi vsi vrnili. Drugo upanje je bilo močnejše in bolj sem verjel v izpolnitev tega kot pa na izpolnitev prvega. Doslej se je nekako obračalo vedno tako, da smo osvojili vrh in smo so tudi vrnili, tokrat pa se to drugo, ni uresničilo. Da bi bila to tudi prevelika želja, pravijo? To vrednotiti z običajnimi merili je težko, mogoče tudi krivično. To je tako, kot če bi govorili o tveganju v »formuli 1«. V Himalaji je toliko neuspehov, toliko je vsega tega, pa nesreč, in to je očitno ena tistih meja človekovih možnosti, ki jo človek kot bitje, ki išče vedno nove rešitve, včasih prestopi, ne da bi vedel, kdaj je to storil. In ko sc tega zave, je prepozno.« Tomo Česen: »Najprej bi povedal to, da za uspeh nisva zaslužna le midva, ampak vse moštvo. V Himalaji, v teh visokih gorah, so takšni pogoji, da en človek ali pa dva ne moreta brez ostalih opraviti nič. Naključje je pač naneslo, da sva midva prišla tistikrat do zadnjega tabora in da so bili taki pogoji, ko nama je šlo tudi vreme na roko in sva lahko poskušala priti na vrh. V začetku sva ocenila, da bova prišla do vrha mnogo prej kot pa se je to pozneje izkazalo. Predvsem zato, ker sva naletela na zelo zahteven odstavek, na višini okrog 8300m. To naju je za kakšni dve uri zamudilo, potem pa sva še iskala pot na južni strani vrha. No, čeprav je bila ura že kar pozna, sva se sama odločila, da greva do vrha in če v dveh urah vrha ne bi dosegla, bl se vrnila. Dorut vse do takrat ni kazal nobenih znakov utrujenosti, medtem pa, ko sva se vračala, je bil pa, tako se mi zdi, psihično precej izčrpan. Ujela naju je še noč in ko je prišlo do tragičnega trenutka, sem mora! bivakirali tam na višini okrog 8300 m Bila je to zame najstrašnejša noč doslej. In potem sem pač zjutraj, kolikor hitro je bilo mogoče, stopil do nižjega tabora, ko so mi prišli nasproti že prijatelji in potem ni bilo problemov do baze.« , , Tomaž Banovec: »Imeli smo, kako bi dejal precej časa neke vrste srečo, ko so nasi lantje prihajali z gora takorekoč zmeraj živi in zdravi. Uspehi na tem področju so veliki in o tom sploh premalo govorimo, ker je alpinizem dejavnost, ki ni brez nevarnosti in vsak ki v alpinizem gre. ve tudi. kaj se mu lahko zgodi. Vsi pa smo idealisti, ko mislimo' da se nam osebno kaj takega ne more pripetiti. Pa se tudi to dogaja čeprav na srečo zelo redko. Se naprej bomo skrbeli za varnost tovarišev, ki hodijo v daljne gore; že kdaj smo šolanje prilagodili takim zahtevnim situacijam, odprta pa seveda ostanejo subjektivna področja.« , 2e naslednjega dne so bili tudi časopisi polni naslovov o naši odpravi. Različnih, takih, ki želijo »pritegniti bralca« >pa tudi resnih, stvarnih ... , Premagana gora ubila zmagovalca ...Po padcu tovariša najstrasneisa noc... Po uspehu na Jalung Kangu Sarganf padel med sestopom ... Naša himalajska odprava se je vrnila domov... Himalajo sem si predstavljal lepšo... Himalaje i so doma... Dobro počut/c pred naskokom... Tudi ta dogodek — imenitna bera za vse okuse. Tradicionalno in po naše. , Kako blizu dejstev je zapisana resnica: Himalaja je bila in ostane vecm izziv za vrhunske plezalce! In nemočno zazveni prenagljena sodba: »Prevelika zelja po osvojitvi vrha terja tudi žrtve?« »Ne. Fantje so bili pripravljeni v vseh pogledih. H.malaja je Dač nekaj ekstremnega in na Himalajo bomo še šli.« Tako je pribil Tomaž Banovec in tako ie ta laoidarna odločnost postala tudi pika vsemu tako ali drugače povedanemu. Tako javnost' tako tisk, tako radio, tako televizija. Pozornost velja vsemu, kar je od-□rava prinesla s seboj. Pozornost uspehu, vrednostim, ki jih tako dejanje prinaša v domovino'' Pozornost takim dejanjem, tudi če ne bi bilo tragičnega dogodka vmes? Pozornost oceni rezultatu odprave? O tem večkrat be-emo pa bo;j na tujem kot doma. 30. maj v knjižnici Planinske zveze Slovenije: Tone Škarja se pogovarja z urednikom Pltninskega vestnika. . . . Tcne je že tekorekoč na odpravi. Ve, da je vodja odprave Jalung Kang 85 n da bo 290 tako do konca življenja. Z vso odgovornostjo, z vsem, kar naj vodja odprave ve, zmore in more opraviti tudi tedaj, ko so se drugi člani odprave že davno porazgubili po svojih domovih, delovnih mestih, domačijah ... Pogovor je stekel gladko; kako tudi ne, 3aj s Tonetom ni težko navezati pogovora. Zvedav je, iskreno radoveden in ga zanimajo tudi podrobnosti, čisto obrobne reči na videz, v resnici pa pomembne zanj in za celotno odpravo. Konec velikih odprav? Sem izstrelil neki naslov, ki sem ga bil prebral pred kratkim v dnevnem časopisju, ali pa morda celo v kakšni tuji reviji. Ne. ni konec teh odprav, čeprav tako menijo tudi na primer Nemci, kajti samo z večjo odpravo si lahko privoščimo tako moštvo, ki na odpravi preizkuša svoje sposobnosti in potem lahko to delo nadaljuje. S »preverjenimi alpinisti« je lahko v nekaj letih odprav povsem konec. Vsaka večja odprava oblikuje, poišče ljudi, ki zagotavljajo povezanost s preteklostjo in prihodnostjo, kontinuiteto zagotavljajo, to pa je pomembno. Klasične odprave bodo zato živele, kar pa je seveda odvisno od gore, načrtov odprave. Jalung Kang nI bila odprava v alpskem stilu, klasična odprava je bila to. Alpski stil: priti na vrh gore v enem zamahu In sestopiti po ustrezni poti, da, to je alpski stil, tako kot se to dogaja v Alpah. Tu pa smo pot opremljali, postavljali višinske tabore, uporabili dosti vrvi, fiksnih vrvi... Toliko je bilo uvoda, nič več, in kmalu sva se znašla na straneh, ki so zapisale dogajanja odprave. Cilj odprave: Prvi vzpon na Jalung Kang po severni strani. Jasno, povedano na kralko, v resnici pa zahtevna naloga. Tri variante so bile: A varianta je najlepša pa tudi najzahtevnejša možnost: Severni steber! Varianta B je alternativa — Severni steber — Severni greben. C pa predstavlja prvi pristop po en od nedokončanih smeri, ki potekajo proti Kang-čendzengi in potem nazaj proti Jalung Kangu. Katero od teh variant bomo uporabili, to je bilo odvisno predvsem od vremena, kajli na poti je dosti serakov in če bi bili ti že zrušeni in novih že ne bi bilo, potem bi bila možnost Izbire mnogo večja, pomebno pa je bilo tudi to, da b. nam služilo suho vreme, ko ne bi bilo še nevarnosti snežnih plazov. V resnici pa je bilo drugače? Glede serakov je bilo točno narobe kot smo pričakovali, celo bolj nevarno je bilo kot smo lahko ocenili tistikrat, ko smo bili tu na ogledni odpravi. Glede suhega vremena smo imeli pa srežo. Ni bilo snežnih plazov. .. Z goro smo začeli drugi dan po prihodu v bazo, to je 27. marca. Vzpon na Jalung Kang smo začeli po nedokončani Warthovi smeri (pomlad 1983), ki je hkrati najlepša pa tudi najtežja. To smer smo izbrali za vzpon na Jalung Kang, jo opremili z vsem potrebnim (vrvmi, šotori, kis kom itd.), potem pa bi se naveza štirih lotila severnega Stebra in sicer na alpski način, ko bi ga naskočili Iz Tabora 2. Ostale naveze bi se naprej vzpenja e na Jalung Kang in bi hkrati pomenile varen sprejem za plezalce v Stebru, ko bi se morali z vrha vračali po že opravljeni, preplezani smeri. Objektivno nevarnosti med dostopom do stebra niso bile večje, kot je to običaj pri podobnih dostopih h klasičnim alpskim lednim stenam. Pa tudi sicer sam Steber, ki gre prav do vrha Jalung Kanga, ne ponuja objektivnih nevarnosti, razen seveda klasičnih, himalajskih (vremenski preobrati, mraz, višina itd.). Vzpon: Najprej proti Kangčendzengi; na tej smeri smo postavili Tabor 1 in Tabor 2. Warthova smer poteka med taborom 2 in Taborom 3, nad robom skalnatega praga gre potem naša pot proti Jalung Kangu do Tabora 4. Prav iz tega tabora je odšla vršna naveza — Borut Bergant in Tomo Česen in sicer, kot je znano. 22. aprila ob 5.30. Do mesta, kjer je stal Tabor 4, je prvi prišel Pavle Kozjek, potem Franček Knez in Silvo Karo. Slednji je tu prespal, Knez pa se je vrnil. Z Bergantom in Česnom je v Tabor 4 prišel tudi šerpa Pemba Nuru, pa se je tudi on vrnil. Naslednja naveza, ki je bila predvidena za vrh, se je tedaj, ko se je dogodila nesreča, vzpenjala do Tabora 2. Bila sla to Filip Bence in Peter Podgornik, z njima je tedaj b i tudi Janez Jeglič. Bence in Podgornik sta nadaljevala pot, da bi pomagala nekomu, ki je sestopal. Bil je to Tomo Česen, ko so se na višini 7450 m srečali. In od tistega trenutka je potem bilo vse jasno: zgodila se je nesreča. Bilo je točno 10.30. »Razmišljal sem o takih možnostih že poprej, pa nisem mogel priti do nobenega zaključka. Ostal sem v tem razmišljanju brez odločitve, brez odgovora. Ko pa se je zgodilo. sem odločil. Takoj. In taka odločitev se mi je v tistem trenutku zdela najbolj logična. Tako je bilo vse zaključeno. Steber je ostal prazen. In kdo naj bi ga preplezal? Predvideval sem, da bi to bili Si vo Karo, Franček Knez, Pavle Kozjek in Tomo Česen... Vrh ,e bil naš, druga naloga — Steber — je ostala neizpolnjena, čeprav so bili pogoji tu — znana je bila pot z vrha! Sicer pa so se tudi s Slcbrom začele motnje. Silvo Karo je narahlo ozebel tistikrat, ko je prespal v štirici, Česen je bil na vrhu in je bilo vprašanje, kdaj bi bil spet sposoben za alpski podvig, kot ga terja Steber, ostala sta še Pavle Kozjek in pa Frančel« Knez ... Tudi načrt, priti na vrh tretje najvišje gore na svetu, na Kangčendzcngo, je odpadel. Smrt je prekinila dogajanja. S človekom je bil ub t tudi načrt odprave .,. »Gledali smo Česna, pravzaprav gledali smo piko skozi močne daljnoglede. Bila je ena sama, ne, dve sta bili. Da, za trenutek smo videli dve piki. Vse dotlej, dokler se nista približali šotoru. V šotor je stopila le ena pika...« In potem nismo mnogo govorili. Pospravljali smo goro, šli za sledovi, ki naj bi nam pokazali, kje bi bilo možno, da bi se ustavila njegova pot. NIČ Sicer pa, 23. in 24. aprila se je jelo slabšati tudi vreme. Tako tudi naslednja naveza ne bi moglB priti na vrh ... Nov sneg ie zapadel in zalizal goro. Dobesedno jo je zalizal, tako da niti previsv ni bilo videti, ne skal. Vse je bilo belo. Tudi steber se je odmaknil. Ne bi ga bilo mogoče preiti v alpskem stilu ... Edino Kanč je še ostal, kot možnost Iz naših načrtov. Pa, treba je bilo umiriti vsaj našo notranjost. Dolg molk v bazi je to za silo storil. In za razmišljanje je potem bila pot, dolga, dolga... KRATEK ORIS ODPRAVE Osnovni cilj odprave je bil prvi vzpon na Jalung Kang (3505 m) s severa. Najprivlač-neša možnost je bil severni steber, vendar zaradi nevarnega dostopa pod ledenimi odlomi tud; najbolj negotova. Sosednji severni greben bi bil nekoliko lažji, zato pa mnogo dal;ši pa s podobnimi objektivnimi nevarnostmi. Tretja možnost je bila, podaljšat: eno od nedokončanih smeri v ostenju Kangčendzenge, koder so poskušali Američani, Nemci in Švicarji. Za vrh smo zaprosili leta 1981, ogled smo opravili 1983. zadnji dve leti pa so potekale intenzivne priprave, zbiranje denarja in opreme, izbor moštva itd. Moštvo: 14 članov in 1 spremljevalec Filip Bence AO Tržič, Tomo Česen, AO Kranj, Tomaž Jamnik, AO Kranj, Silvo Karo. AO Domžale, Pavle Kozjek, AO Ljubljana Matica. Damjan Meško, zdravnik, Slavko Sve-tičič AO Idrija Borut Bcrgant, AO Tržič, Janko Humar, AO Tolmin, Janez Jeglič, AO Domžale, Franc Knez, AO Impol, Marjan Kregar. AO Kamnik, Peter Podgornik, AO Nova Gorica, Tone Skarja, vodja odprave, Braco Zavrnik, spremljevalec. V Nepalu so se nam pridružili še: 6 višinskih nosačev (šerp), kuhar, dva kuharska pomočnika, kurir, zvezni olicir. Oprema: Odpravo smo s pomočjo pokroviteljev, popustov in poslovnih dogovorov dobro opremili Posebe to velja za spalno opremo, šotore, obutev, dereze, cepine, kline, vrvi, kuhalno opremo, UKV zveze, osebno zaščitno opremo, transportno opremo, vrvno tehniko itd V Nepalu smo dokupili kisik in maske. Kvalitetno lahko hrano smo prinesli s seboj, osnovno in dodatno pa smo kupili v Nepalu. Gorivo: plin za višinske tabore smo pripeljali s seboj, plin, petrolej in drva za bazo smo kupili v Nepalu. 292 Transport: Moštvo: letalo Zagreb—Katmandu—Ljubljana (povratek), avtobus Katmandu—Daran— Hile (in nazaj) ter peš Hile— Pangpema (in nazaj). Tovori- letalo Zagreb—Katmandu (3500 kg), kamion Katmandu—Hile (6500 kg), nosaci Hile_pangpema (7000 kg). Kljub potrjeni rezervaciji je letalski tovorni transport deloval počasi, kar je povzročilo motnje v delu odprave. Potek: 26 2. — 1. 3. 1935 Ljubljena- Katmandu. 6 3 Prispelo pivih 600 kg tovora v Katmandu. . „ . 9 3 Orlhod prve skupine (10 «arov. 4 Nepalcl» In 3000 kg tovora iz Katmanduja. Druga sktpira (5 členov. 7 Napalcev. 3590 kg) je odšla 21. 3. skupina 11.-25. 3. Hile -Doban—Gunza—Pangpema (postav.tev baznega labora - 5050 m,. (Druga sKupma 23. 3.-6. 4.). Vsega 240 nosačov. V oeloti je imela baza 11 šotorov In dva skupna prostora. 26. 3. Ogled terena v smeri severnega stebra in grebena 27. 3. Ogled terera v smeri severne stene Kangcondzongo, dosegli mesto za labor 1 (T,. 57^0 m). Odločitev, da bomo najprej nadaljevali nedokončano Warthovo smer 11383) v kuloar med Jalung Kan-flom in Kangčendzengo tor naprej po pobočju in grebenu ra vrb Jalung Konga (B5C5 m). Pozneje bi naveza 4 ljudi poskusi a (iz T, ali T2) vzpon v alpskem slogu po severnen stebru In se vrnila po takrat že nadelani klasični smr.n in taborih. Postavili bomo 4 tabore kar to za 10 dni skra.šalo potek odprava in poenostavilo logistiko 1. 4. Postavili T, (5730 m, 4 šotori). P —8. 4 Nadelava navpične ledene stopnje od -3000—6300 m z vrvm in lestvijo. 8. 4. Postavi i Tj (6520 m, 2 šetora). 10,—14. 4. NaDerjanje vrvi po strmeri delu slene (6700—7350 m). 15. 4 Postavitev T3 (7350 m. 2 šotora). 16. 4 Bence in Podgornik preplezala najložji del (VI) slene do roba (7100 m) In dosežela snežno vc-sino, ki se razprostira do vršne skalne glave Jalung Karga. 19. 4. Od naslednje skupine coseže Kozjek mesto za T, (8100 m), pusli šolor in se vrne. 20. 4. Karo In Knez postavita T, (3100 m, 1 šotor). Karo prespi v T,, vendar se zjutra. vrne. 21. 4. Bergant, Ceser In Pemba Nuru prinesejo spalno opremo in kisik v T(. Serpa se potem vrno v T3. 22. 4. Bergant in Česen ob 6.30 zapustita T4 — Bergant se odloči za vzpon brez kisika. Iz kuloarja med obema vrhovoma se vzpneta v strm žleb v boku Jalung Kanga, nato na vzhodni greben in po njegovi južni strani (krušljivo skalovje). Ob 14.30 po pogovoru z bazo najdeta dober prehod okrog skalnega raza in ob 15. uri dosežeta lahko snežno pobočje, po katerem ob 16.30 dosežeta vrh Jalung Kanga (8505 m). To je prvi vzpon na to goro s severa. Po fotografiranju slovenske in nepalske zastave ter panorame se ob 17. uri odločita za sestop. To je bila njuna zadnja radijska zveza z bazo. Vreme je bilo ves čas lepo. Med pripravljanjem spusta z vrvjo čez zadnje težko mesto v snežni kuloar, kakih 200 do 250 m višinske razlike nad Tj, ob 21. uri, |e 3ergant brez zunanjega objektivnega vzroka zdrsnil in brez glasu izginil v globino. Ker je nižje spodaj v kuloarju nekaj razpok, se Česen ponoči sam nI upal sestopiti. Zato si je izkopal v sneg in led ozko polico in po njej vso noč hodil sem in tja, da ne bi zaspal in zmrznil. Z Bcrgantom je izginila tudi ročna radijska postaja. 23 4. Česen je ob 7. uri sestopil v Tä. Iz baze smo videli, kot da sestopata dva, vendar je bilo to le posledica želje in vznemirjenosti Pri sestopu je Česen pregledal zgornje razpoke, vendar nI našel nobene sledi za prijateljem. Po počitku v šotoru se je odpravil navzdol In ob 10.30 v skalni stopnji nad T3 srečal Benceta in Podgornika. ki jO potem dejstva sporočil v bazo. Z njima in Jegličem je potem sestopil do T,, naslednji dan pa v bazo. Pozneje mu je zdravnik z infuzijo pomagal iz dchidracije. sicer pa ni imel posledic. Obenem smo se odločili za prekinitev odprave. Odločitev je bila subjektivna in na emocionalni podlagi, v skladu s tradicijo narodne in kulturne sredine, ki ji pripadamo. Ne glede na nesrečo pa je tudi kasnejši razvoj razmer govoril v prid tej odločitvi. Dotlej lepo vreme se že 23. 4. začelo slabšati (močan veter) in se je do 25. 4., ko naj bi vzpon na vrh poskusila Sonce in Podgornik, dokončno podrlo. Najmanj 10 dni potem ne bi bil mogoč noben vzpon na vrh več. Za steber smo potrebovali navezo 4 ljudi s popolno fizično in psihično pripravljenostjo, kakršna je pač potrebna za te vrste plezanja do višine 8505 m. Vendar sta vse potrebne lastnosti do konca obdržala le Knez in Kozjek, medtem ko je Karo pri postavljanju T| dobil rahle omrzline po rokah in s tem možnost dodatnih poškodb. Česen pa je bil na Jalung Kangu, se pri tem fizično zčrpal in gotovo vsaj za nekaj časa izgubil potrebno stimulacijo za nov podvig. Drugih pa steber ni zanimal ali pa niso imeli dovolj razvitih vseh sposobnosti, potrebnih zanj. V Katmanduju smo zaprosili še za Kangčendzengo (8586 m), ki bi bila kot tretji najvišji vrh sveta zanimiv in v primerjavi z Jalung Kangom bistveno lažji cilj, vendar so na zahtevo ameriške odprave, ki se je po angleški smeri (1979) vzpenjala nanjo, že napisano dovoljenje preklicali. — Vse to razmišljanje je sicer po Borutovi smrti le akademske narave, vendar je le treba napisati realne razmere, v katerih bi odprava delovala naprej. 24. 4 Iskanje sledov za Borutom ped steno v višini T2. Vendar je goro zgoraj žamete! sneg, tod se pa led kruši tako pogosto, da vsaka stvar po eni uri žc izgine v njern. 24.—27. 4. čiščenje gore v vse slabšem vremenu Poberemo vso opremo in vse tabore, ra/en T,. Američanom (v T, pol ure pod njihovim Tj) podarimo 4C0 m fiksnih vrvi, neka; kinov in pre sej hrane. Ker inajo loglstlčre težave jim pride to zelo prav 28. 4. V Borutov spomin smo v velik skalni blok na Pangpcmi vklesali križ in napis: -Boru! Bergant Yugoslavia 20. 11. 1957—22. 4. 1985-ter imeli komemoraeijo. 29. 4. Zadnje priprave lovorov (110|. 3D. 4.—12. 5. Povralek Pangpema—Hile, vmes dan postanka v Qunzi. 13.—14. 5. Hile—Katmandu (tovornjak, avtobus). 15.—22. 5. Katmandu — Težave za povratek. ker smo Imeli rezervacije za 15. 6. 22 —27. 5 Kalmandu—Ljubljana V spomin Borutu Naključje je hotelo, da sva bila z Borutom na tej odpravi nenavadno veliko skupaj. Bila sva skupaj že tudi pri Everestu, vendar nas je bilo tem veliko in vloge so bile drugače porazdeljene. Na Jalung Kangu je bil Borut gonilna sila moštva, zaradi njega je odprava potekala hitreje, vrh nam je bil od dne do dne bližji. Ko sta s Tomom šla zadnjič na goro, smo na enki spali v istem štoru. Bila je noč nenavadno odkritih izpovedi o tem, zakaj kdo pleza in se ukvarja s Himalajo. Pri sebi smo odkrivali stvari, ki nam prej niso prišle na misel, ki se jih nismo jasno zavedali, Borut ja naša pripovedi snemal na trak: »Boš videl, to bo za knjigo še prav prišlo.« štiri dni kasneje sem ga slišal zjutraj, ko je trdno povedal, da odhajata proti vrhu, pa potem zgodaj popoldne, ko je obupaval. ker ni bilo videti prehoda, in še dve uri zatem, ko je zmagoslavno in na ves glas sporofial vsem taborom, bazi in svetu, da sta na vrhu in da sta uspešno dokončala našo osnovno nalogo — prvi vzpon na Jalung Kang s severa. Njegova peta himalajska odprava mu je prinesla uresničitev dolgoletnih sanj. Tako srečnega glasu že dolgo nisem slišal. Popoldansko slavje v bazi je z nočjo vse bolj zamiralo, slrah je glodal v zloveščo tišino, jutranja utvara o dveh sestopajočih je trajala le kratek čas in čudež se je sesul, ko je druga naveza sporočila, da Boruta ne bo več nazaj. Smrt, ki zadene druge, se nam zdi naravna in razumljiva. Smrti ki udari nas, pa nočemo in ne moremo razumeti Dneve in dneve smo bili omamljeni od udarca, poslavljali smo se cd spominske plošče kot od prijatelja, ki ne more z nami. Pozabili smo, da bi na gori lahko ostal tudi kdo drug, pozabili, da se je vsak od nas poslavljal od domačih s tiho mislijo, da se morda z njimi vidi zadnjič. Poslavljali smo se od Boruta, vsak dan je bil njegov ledeni grob dlje In vsak dan je bil bližji trenutek, ko se bomo brez njega vrnili domov. Smrt v Himalaji je boleča še na neki drugačen način, kot so boleče navadne, »priznane« oblike smrti. Ne zadeva le družine In prijateljev. To je smrt na tisti črti, na tisti nevidni meji, ki jo človek, že odkar se je ločil od živali, potiska s svojo radovednostjo v neznane svetove, vse dlje v vesolje, v oceane, v led. v gore. pa tudi v globine svoje notranjosti. Včasih to mejo nesrečno prestopi in tisto neznano, v katero ga vodi njegova zvezda vodnica, ga uniči. Zato je taka smrt udarec po prizadevanju človeštva, da si razširi svet, ki ga obvlada. Taka smrt je zä nas Slovence še manj razumljiva, ker smo bili vajeni, da svet razširjajo drugi, mi pa jim pri tem le pomagamo. Ponosni smo sicer, da se kot odkri-valci uveljavljamo tudi mi, kadar pa kdo od nas prestopi mejo obvladljivega, se nam še zbudi nostalgija po varnosti za nekdanjim zidom, s kater m nas je obdala zgodovina. Nočemo dojeti dejstva, da je svoboda po svoje nevarnejša od nesvobode prav zato, ker nam dopušča vse, vendar tudi z vsemi posledicami. Alpinizem je za posameznika pustolovščina, toda na Himalaji teče tista nevidna črta, ki Jo človek še vedno potiska naprej in tako širi prostor, ki ga obvlada, na račun neznanega. Tisti 22. aprii 1985 je Borut nesrečno prestopil na temno stran meje, toda le malo prej tega istega dne je s prijateljem za nas rešil neznanko pristopa na Jalung Kang. Stal je na drugem najvišjem vrhu, kar so jih doslej preplezali naši alpinisti. Glas, s katerim nam je to povedal, je izžareval neomejeno srečo in ponos. Vse to je pojasnilo, opravičilo ali vsaj tolažba za nas druge. Borut pa ni bil le alpinisl, borec na privlačni in nevarni meji znanega in možnega. Bil je človek, sin, mož, oče ... Ljudem, ki jim je to bil, je umrl prav on — Borut, samo njihov Borut. Vse, kar starši vlože v otroka, smrt izniči. Ženi je umrl mož, hčerki sta izgubili očeta in vzorn ka. Tem ljudem, njegovi družini, je umrl Borut — in prav nič ga ne more nadomestiti. Pred njihovo bolečino morem le poklekniti in jim izreči iskreno sožalje vseh nas. ki smo bili z Borutom v Himalaji, In vseh naših svojcev. In prosim vas vse, da spoštujeta njegovo ljubezen do gora, ki ga je osrečevala, dokler je živel. Borut je pogosto citiral spominski napis Mc Intyrcju pod južno steno Anapurne: »Bol/e je cn sam dan živeti kot icv, kakor pa vse življenje biti ovca « K temu je Tomo Česen v svoj dnevnik pripisal: »Prepričan sem, da jc Borut kot lev živel vsak dan.« Tone Škarja V petek, 21. junija, so na ljubljanskih Žalah pokopali prof. TINETA ORLA 30 let glavnega In odgovornega urednika Planinskega vestnika, prejemnika visokih državnih odlikovanj, zlatih častnih znakov Planinske zveze Slovence in Jugoslavije ter nagrade Stanka Bloudka, gorskega reševalca, pedagoga, častnega člana Turistične zveze Slovenije, Planinskega društva Onger in Celje, dolgoletnega 294 ravnatelja celjske gimnazije In pedagoškega svetovalca za učbenike. 90 LET PLANINSKEGA VESTNIKA* prof. EVQEN LOVŠIN PROZA Mnoge znane osebnosti so se po izletih potopile v prijetno spominjanje razmišljanje in pisanje svojega srčnega doživetja. Malo je tistih, ki so med vojno žil na izlete, posebno ne na gora in v gozdove, kjer so se dogajale pretresljive tragedije m junaštva Po vo ni pa so oživele planinske poti s svobodnimi ljudmi. ;n mozično |e pognal cvet partizanske anekdote. O tem bom kaj več pisal v poglavju lil — Potopis. Sem pa spadajo »civilne« črtice, kar pomeni nevojne, na primer Ivan Bučer (Listi iz cepinovcga dnevnika), Stazika Cernič (Jesen v gorah, Svojevrstna alpinistka), dr. Anton Debelja* (En dan na Dolenjsko stran, V plazu). Marjan Keršič (Umirajoče luči. Osamela naveza. Nevihta v maju, Zametene stopinje), Vlado Kopač (Obledele podobe iz Grintavcev) Janez Krušic (Nepozabna doživetja), dr. Janko Lokar (Za ruševcem). dr. Joža Mahnte (Po Gregorčičevih stopinjah). Viktor Pirnat (Zibelka Trdinovih bajk in povesti o Gorjancih) itd O Pirnatovi »Zibelki« pa še nekaj besed: .»Vzel si je v svojem b agoglasno in poučno pisanem članku k srcu pisatelja Janeza Trdino (1830—1905), znanega po svojih potop sih, pripovedni prozi, po folklornih motivih in pesmih.« Tostran se stis< Avčin Franc 14 9 Blažej Janko 6 5 Brifej Arnošt 46 6 Čadež Marjan 5 černič Staža 5 3 De Reggi Marjan 3 Dimnik Maks 3 Finžgar Fran 3 Kemperle Pavel 3 Keršič Marjan 6 3 Kočevar Rado 11 7 ./ Kopač Vlasto 12 2 Krušič Jan 4 Kunaver Pavel 14 2 .■ Lipovšek Marjan 13 11 Lovšin Evgen 4 2 Malovrh Cene 6 Mazi Vilko 6 2 Mlakar Janko 3 1 Orel Tine 4 Peršič Slavko 8 7 Peruzzi Ivo 2 Petkovšek Viktor 4 1 Pirnat Viktor 6 4 Prešern Jakob 6 3 Reya Oskar 6 3 Režek Boris 5 2 Tomažič Jože 3 Tominšek Josip 10 4 Vodeb Dušan 4 2 We3ter Josip 9 5 Zupane Franc 4 3 Žargi Miran 4 Župančič Uroš 16 9 Tu /e kopico dobrih misli planinskih potopiscev: Daleč so sedaj planine, a kako drage so nam, kako topla so čustva, ki se nam vzbujajo ob spominu nanje, kako bogato se nam je izplačal ves trud pri vzpenjanju nanje, kako globoki so bili vtisi, da so se tako silni, tako prečiščeni, tako neizmerno prijetni ohranili do danes, lajšajoč nam življenje... in globoka hvaležnost do gora me vsega prevzame (Kunaver Pavel, Hvala goram). Sprašujete me, kakšen vtis so napravile name Julijske Alpe. Odgovor se zdi zelo težak. Resnica je, da so mi postale — po štir desetih letih čaščenja gorskega sveta — od vseh gora najbolj zaželene. Obiskati jih znova si želim bolj kot kateri predel Alp; bolj kot želim ponovno videti ledeni Kavkaz ali Himalajo, gore Kanade in Aljaske, ali pa nepopisni nežno rumeni soj nizko stoječega sonca nad fantastičnimi vrhovi Arktike. Menim, da gre ta občutek razlagati iz njihove presenetljive skrivnosti... Tom G. 296 Longstalf, President Alpine Club, London, pismo Kug/ju, prevod dr. F. Avčlna. Ko sem včasih stal na vrhovih naših Julijcev in opazova) Centralne Alpe, ki so se dvigale pred mojimi očmi v dolgi verigi kakor ledeni zid, je bila vedno moja velika želja, stopiti kdaj na te vrhove n premagovati njihove stene. Predstavljal sem si, da so te Alpe mnogo lepše, veličastnejše in težavnejše kot naše... Sedaj sem stal v območju Centralnih Alp ... nekoliko razočaran. Kdo pa ne bi bil razočaran, ako pričakuješ lam mnogo več lepote, kot jo imamo pri nas, vidiš pa jo mnogo manj! Ves čas na našem pohodu sem imel v duhu pred seboj mogočno steno Triglava, Špika In Jalovca. Rad bi tudi tam videl neka) tako izoblikovanega, kot so ti naši vrhovi. Toda zaman ... Tista velika želja po tujini se je zdaj v meni nekoliko pomirila... Janez Jerovšek, PV, Raz Rosskuppe. Presadi planiko z julijskih vesin v nižave, daj ji vsega, kar dolina premore, in opazuj: pri najskrbnejši negi bo cvet zgublja! svojo žametno mehkobo, svoj planinski čar. In po nekoliko letih ali še prej, če bo še pri življenju, to ne bo več tisti gorski cvel, ki ti je nekdaj napolnil dušo z milino in ljubeznijo... Evgen Lovšin, Presajene planike. Opis bratov Dežmanov, pismo Vodniku in napis na Triglavu: Sem biu tok korashen, to mismice (pisemce) naj tukaj ostane... Najvezhi moje veselje je na qorah (8 avciu-sta 1809). V območju alpinističnega delovanja se vedno bolj oddvajata pojava, ki ju označujemo z besedama: alpmistika in alpinizem... Nekam v zadregi je tisti, ki je prepričan, da obstaja samo en enovit pojav, to je pojav alpinizma ali še določneje — kulture alpinizma ... Torišče kulture alpinizma ne sme pregaziti plaz golega dokaj grobega športovanja, predstavljajočega se izključno le v fizični spretnosti, plezalnem tehno-kratstvu, rekorderstvu ter podobnih zunanjih svojstvih, pa v megalomanstvu, duhovni preproščini in tem podobnih duševnih svojstvih... Globoko sem prepričan, da moramo tudi v sedanji dobi gojiti še naprej kulturo alpinizma in to ustrezno pogojem, ki jih pridobiva razmah njegove športne plati, to je alpinlstiko. Prepričanja ne izražam le iz osebnih odnosov do dokaj bogate slovenske gorniške tradicije. Vse bolj me pri tem vzpodbuja zavest, da ima oziroma mora imeti tudi alpinistično uveljavljanje sebi lastno razvojno pot... Cene Malovrh, Želim si nemega pogovora z gorami... (K tem besedam pa je napisano šc toliko dobrih misli in tovariških nasvetov, ki so tudi moje prepričanje). Dr. Miha Potočnik spada med slovensko prvake v alpinlstlki in alpinizmu v polopisju in v upravništvu. Bil je predsednik Planinske zveze v času med Koširjem in Banovcem, predsedoval je Gorski reševalni službi. Obogatil je izraznost planinskega jezika in v knjigi »Srečanje z gorami« zabeležil šest potopisov začetnih vzponov, enaintrideset prvenstvenih vzponov, devet zimskih v težkih razmerah, štiriindvajset važnejših vzponov v tujih gorah itd. Te številke veljajo za dobo od 1921 do 1967, koliko pa Je tega še do danes in koliko bo še, saj smo še čili in zdravi, bo kdo od mlajših s primerno In tehtno besedo obudil spomin na našega goram predanega prikupnega Gorenjca. Naj nas razvedri nekaj njegovih pripovedk: »Tudi za slavo nam ni, ker od nje ne postanemo nič boljši in nič koristnejši: slavo pobere čas in kaj še ostane... Nekaj drugega je kar nas vabi v grozeče in zapuščene prepade. Več! Pristna in nepokvarjena narava, mlada in neukrotljiva moč, iskanje korajžnih in drznih doživljajev, ne za parado in za baharijo ampak zase in za tiste, ki mislijo po naše. Žene nas hrepenenje po svobodi v robeh' kjer se moreš po mili volji razživeti na pošten način, po svojih postavah, samosvoj' neodvisen, prost. Zamerijo nam, da ne hodimo po raziskanih potih in stezah temveč iščemo svoje pristope na vrhove, češ, sama predrznost in nespamet jih je. Pe ne premislijo očilarji: če ne bi bilo ljudi, ki so so dvignili z lastno močjo nad plitvo poprečnost in po pameti raziskali in dognali novo pridobitve, bi družba teh modrijanov še danes sekala s kamnito sekiro smrekove hlode za stavbe na koleh .Ko je Miha sedel na Riffelbergu pod čokatim balvanom, pa so mu rojile še druge misli po glavi: »Strmim v Matterhorn. Koplje se v toplem, julijskem soncu in radodarno razkazuje svoja granitna in ledena pleča. Podoba je, da je miroljubne volje, kakor da bi sit zadovoljno po mačje predal In narahlo dremal. Danes mu ni do dramatičnih šal. ki si jih včasih privošči z ljudmi. Kot vsak lepotec jc nepreračunljiv In navihan, velikokrat radodaren in käva-lirskl, sem pa tja tudi hudoben ...« No, Miha se je še večkrat spomnil na Gorensko smer v Triglavski severni steni, na Črni graben, na .nekaj cunj pa nobenih kosti več kot 500 metrov visoko, gladko steno, padlega tovariša Topolovca in s koliko težavami in nevarnostmi po enem na skale privezanem prenočevanju so prišli vsi trije Čop To-minšek in MIha na Kredarico. Na prvenstvenih plezalnih turah v domačih gorah so bili na vrvi z Mihom Potočnikom Jeseničani pa tudi drugi. Prav je, da se jih spomnimo: Hafner, Čop, Pavla Jesih, Tominšek, Tone Potočnik, Bizjak Ravnik Frellh More Korenini, Brojan, Tončka Rajner, Dimnik, Arih, Avčin, Lasič, Künstler; v tujih gorah pä se Kari Jarc, Borica Klavora, Pavol Lukman, dr. Bogdan Brecelj, Gregor Končnik Mnoge plezalne ture spadajo se v časa pred prvo svetovno vojno in v čase predvojne Jugoslavije, vendar se v knjižni obliki ali v drugih periodikah prikazujejo veliko Se o plezalnih turah (v II. obdobju) Komaj so umolknili topovi in brzostrelke, v človeku pa prenehalo notranje vznemirjenje, sta se Joža Čop in Pavla Jesihova namenila v Triglav, njegove stene, čeri in soteske. Po nekaj dneh sla se vrnila. Pri črni kavi smo obujali spomine, Joža in Pavla sta pripovedovala, kako sta v zadnjih junijskih dneh prvenstveno preplezala Triglavski steber. Kar tekmovala sta v besedah in se popravljala v podrobnostih. Roka mi je sama posegla po svinčniku in notesu. Ko sta prebrala moj članek, sta potrdila resničnost zapisovanja in pohvalila moj trud (Planinski Zbornik 1945 velja za 45-letnik Planinskega vestnika stran 157). Znano je, da je Pavla omagala sredi stebra, Joža pa je privezal Pavlo in prešel steber sam, odhitel v Vrata po reševalce in jim kazal pot. Za konec članka sem napisal; »Tu, potrpežljivi čitatelj teh vrstic, snemi klobuk pred neugnano vzdržljivostjo in izredno zmogljivostjo Jožeta čopa, ki je po štirih prečutih nočeh In po vseh zgoraj popisanih težavah še istega dno sestopil in skoraj brez počitka spet vstopil In preplezal že samo na sebi naporno Bambergovo pot. Bil je vse to Pavli dolžan, a vsak na bi bil zmogel tolikih naporov, še posebej ne vsak možak, k; ga ve0 kot pet križev tišči k zemlji. Čopov steber je prišel na dober glas. Med plezalci ni bilo takih, ki si ne bi želeli obiskati ga slej ko prej. Samo sosednja še nedolžna Slinga mu je bila več kot enakovredna. Dr. France Avčln ie bil prvi, kl je potrkal na mogočna vrata Centralnega stebra. Prijetno se je potopiti v Avčinovo planinsko branje: »V družbi prijatelja inž. Dolarja mi je uspelo po Jožetovih stopinjah preplezati eno najdrznejših plezalnih smeri v naših gorah, vsekakor pa najdrznejšo od vseh, kar se jih vzpenja čez Triglavsko severno steno... Namen tega članka je eden in edin: pokazati Jožo v luči, ki naj pravilno razsvetli njegovo delo in njegovo skromnost. Kajti alplnska dejanja, ki jih je Joža izvršil v Centralnem steb'u, so izredna dejanja izrednega človeka... Tudi Centralni steber je srečno za nama. Kot prečudna pravljica se mi zdi, pravljica, ki pa ni nič strašna in me prav nič ne preganja v spanju. Vse je lako bajno in svetlo, če se prestavim nazaj v prevese Jožetovc smeri.« Zraven Čopove smeri v Triglavski severni steni je v Kazalu (poglavje Potopisi) omenjeno še nekaj plezalnih lur, kar kaže na Westrovo mnenje, da spada plezalna tura med Potopis. Menim, da samo naslov članka ne jamči vedno, da gre za čisto plezalno aktivnost. Naj nam alpinistično (plezalno) dejavnost v povojnem času predodita še članka Vlasta Kopača z naslovom Plezalni tečaj Alpinskega odseka ljubljanske podružnico PDS in Ladislava Bučerja z naslovom Plezalni In reševalni tečaj kamniške podružnice PDS (PV Gore in ljudje) leto 1946 (št. 6—12). Kopač nam poroča, da je bil v drugi polovici meseca julija na Jermanovih vratih v Savinjskih Alpah šestdnevni plezalni tečaj, ki so ga vodili plezalci ing. Vinko Modec, Boris Režek, Vlasto Kopač, Tone Bučar, ing. Dušan Lasič, ing. Daro Dolar in delno dr. ing. France Avčin. Tečaja se je udeležilo 17 tovarišev in tovarišic. -Ker je bilo dovolj plezalnih vaditeljev, je bilo mogoče Individualno uriti pozamezne tečajnike. Odločili smo se za načelo, da je bolj potrebna plezalna tura kol pa poučevanje plezalne tehnike na enem mestu. Vaditelji so najprej preskusili tečajnike na srednje težavnih turah in jih razdelili po zmožnostih, naslednji dan pa so z njimi odšli na daljše plezalne ture. Tehniko plezanja, napake in tehnične prijeme so vodniki popravljali sproti med plezanjem, prav tako so se tečajniki vadili ravnati z vrvmi v steni, kjer je bilo to potrebno « Plezalni lečaj kamniške podružnice so vodili Ladislav Bučor, Bine Benkovič in Jože Janežič. Tečajnikov je bilo deset. Zanimiva tako pri ljubljanskem kot pri kamniškem tečaju je bila izbira smeri na terenu. Morda je ta še danes primerna za spored tečaja. Obzor Kar je bilo povedano o tem delu Splošnega kazala v I. obdobju (PV 1985) sir. 58, velja tudi za Obzor II. obdobja. Tudi tu je poskrbljeno za hitro orientacijo. Posamezne vesti so označene z letnico in stranjo Planinskega vestnika oziroma letn ka Gore in ljudje. Obzor tega obdobja vsebuje približno 190 vesti, kar je komaj pelina Obzora prvega obdobja. Seznam slik in risb Zabeleženo je 34 imen; slik pa je okrog 550, kar je dobra tretjina Obzora prvega obdobja. Razdeljene so na naslednja poglavja: Slike kot priloge (osem skupin), Slike med besedilom (14 skupin) in Zemljevidi in obrisi. Tudi vse slike so označene z avlor-298 jem, letnico in stranjo Planinskega vestnika oziroma letnika Gore in ljudje. PLANINE KOT JEZIKOVNO VPRAŠANJE, IV. DEL dr. VLADIMIR ŠKERLAK VI. KAKO SO ALPE POSTALE »PLANINE« A) Delo prirodoslovcev Rastlinstvo Slovenije so preučevali znanstveniki že v 16. stoletju, toda posebno pomembno je postalo to delo šele v 18. stoletju, v dobi razsvetljenstva, ko so se ga lotili dr. Giovanni Antonio Scopoli (1723—1788), Franz Xaver Wulfen (1728—1805), Balthasar Hacquet (1739—1815), baron Sigmund (Žiga) Zois (1747—I8I9) in njegov brat Karl Zois (1756—1799). Opisovali so rastline, živali in kamenine, pa tudi pokrajino. Pri tem so morali ugotavljati dopolnjevati ali tudi ustvarjati imena. Pisali so največ v nemškem ali v latinskem jeziku. Slovenskim krajevnim imenom so dajali latinske in grške oblike, za živali in rastline pa so morali dodajati še dopolnilno ime, kajti takrat je že veljal Linnejev sistem označevanja z dvema imenoma, rodovnim in vrstnim, na primer: lev je felis leo (mačka — lev, ker spada lov v rod mačk) ali canis lupus (pes — volk, ker 3pada volk v rod psov); pri rastlinah dodajajo še kratico osebnega imena tislega prirodoslovca, ki je dal rastlini to ime. Pri živalih in rastlinah se kot dopo'nilna označba pojavlja včasih pridevnik »gorski« ali »alpski«. Ker obstoje slovenska domača imena po veliki večini iz ene same besede, se je pojavilo vprašanje, kako naj so slovensko ime dopolni lam, kjer je nemško znanstveno ime sestavljena z začetno besedo »Berg « ali »Alpen-«, latinsko pa s pri-dnevnikom »alplnus«, v tem jeziku, seveda, na drugem mestu. Pri tem moramo upoštevati to. kar smo že povedali v poglavju o Alpah, da Ima namreč latinska beseda »alpis«, v množini »alpes«, več pomenov, lorej ne samo »gore«, temveč tudi »Alpe«, gorski prelaz« in »planine«. Zato so rešili vprašanje takole: »planina« je »alpis«, »Alb«, »Alben«, »Alpe,« »Alm«; »planinski« je »alpinus«, nato pa so usodno nepravilno sklepali, da velja tudi obratno: »alpinus«, »Berg-«, »Alpen-« jo po slovensko »planinski«. Ni mogoče zadosti naglasiti, kako napačno jc to sklepanje. Slovenska beseda »gora« se namreč po pomenu sploh ne ujema in ne krije z nemško besedo »Alpe«, posebnega zemljepisnega imena »Alpe« za gorovje pa takrat slovensko ljudstvo še sploh ni poznalo. Kot splošno ime pa je nemška beseda »Alpen« pomenila v slovenščini »planine« samo takrat, če so z njo hoteli označevati gorske pašnike, na katere žene poleti planšar živino. Začetna beseda v sestavljenkah »Alnen-« se sme torej prevajati i našim pridevnikom »planinski» izključno le takrat, kadar se misli na nekaj, kar jc v zvozi s planšar stvom. O delu posameznih razsvetljencev moramo povedati naslednje: 1. ItalijEn Giovanni SCOPOLI je prepotoval velik del Notranjskega, Primorskega in slovenskih Alp. Bil je v Bohinju ter na pobočju Triglava, bil je na Grinlovcu, Kalškem grebenu, na Storžiču In na pobočju Kočne. S stališča naše razprave je važno to, da je: a) nekaterim slovenskim krajevnim imenom dajal svojevrstne oblike, deloma zato, ker jih je napačno razumel, deloma pa tudi zato, da jih je — svojevoljno — uskladil s svojim spoštovanjem do klasičnih jezikov, na primer: Lokoplis = škofja Loka (»polis« je po grško »mesto«, »država«), inter Aquis = Medvode (po latinsko: med Vodami), fons benedietus (po latinsko: blagoslovljen studcnec) — to je morda Studenec na Ižanskem (danes »Ig«), Škofljica ali Dobrova; Möns Planina = Hlevniška planina; Ko-balische Almen = Kobalove planine; Alpes Vochine.nses — Bohinjske Alpe. Alpes Tol-minenses — Tolminske Alpe — oboje skupaj tvori po današnjem poimenovanju vzhodne Julijske Alpe, del predgorja in del Krasa; to Scopolijevo razločevanje je slonelo na politični meji med vojvodino Kranjska In goriško grofijo. b) Čeprav je torej uporabil za slovenske gore na zahodu skupinsko ime, to se pravi, ime celotnega pogorja, za Kamniške Alpe ni navedel skupnega imena, čeprav je nesporno hodil po najvišjih predelih tega pogorja. 2. Nemec Franz Xaver WULFEN je leta 1778 napisal knjigo Plantae rarlores Carlnthiae« (Redkejše rastline na Koroškem). V njej piše »prope Lithopolitanis Alpibus (:Steiner Alpen:)«, »in Alpibus Lithopolitanis Carnioliae«, »summis in alpibus Lithopolitanis« itd., to je: »blizu Kamniških Alp«, »v Kamniških Alpah na Kranjskem», »na kamniških vrhovih«. Predvsem je tu jasno, da Wulfen v teh citatih ne uporablja slovenskih besed, to je, niti »gore«, niti »planine«, niti »pogorja«. Gre pri vsem le za to, ali je res, Kar je domneval prof. Seidl, a) da gre za poimenovanje vseh Kamn ških Alp. in b) da je to »eden najstarejših skupinskih nazivov v Alpah sploh«, kateri naziv da »služi že skoro 130 let«. Domneva Ferdinanda Seidla, zapisana pod a) je nebistvena, kajti prav tako latinska, kakor tudi nemška oblika besede Alpes, A pen, lahko pomeni Alpe ali planine. Domneva pod b) pa je izrazito napačna. 2e Rimljani so razlikovali Primorske, Grajske, Peninske In druge Alpe, na Hrusioi je že za časa Rimljanov obstajala Alpis lulia, Karavanke pa so imenovali s tem imenom že predniki Rimljanov. Rimljani so jih preimenovali v Möns Caruanca; Kamniške Alpe so torej bile prav zadnje, ki so dobile svoje ime. Piše pa F. Seidl na strani 11 svoje knjige »Kamniške ali Savinjske Alpe« iz leta 1907 tudi tole: »Gorskim skupinam preprosti narod navadno ne daje priimkov«. Tudi tu nima Seidl prav, kajti »preprosti narod« je poznal že zdavnaj prej skupno ime za osrednji del Kamniških Alp, imenoval ga je »Grintavci«. Sledi pa iz povedanega, da je Nemec Wulfen sicor Imenoval »Steiner Alpen« celotne Kamniške Alpe ali samo njihov del, toda tega ni vzel iz ljudskega govora, slovenske oblike pa sploh nc navaja. Torej Wulfen ni dal prav nobene podlage za slovensko poimenovanje toga pogorja z besedama »Kamniške planine«. 3. Bretonec. izredno napreden, zato na Kranjskem večno preganjan Balthasar HAC-QUET, je v spisu o kranjskih kameninah (Oryctographia Carniolica) iz leta 1778 napisal (v nemščini) tole: »Kakor hitro prekoračiš malo reko Kokro, se začenjajo visoke Alpe, ki so nad polovico gole in se imenujejo: Grintavzi (množina!), Kolschna, Brana, Sedlu in tudi O Striza (ločeno pisano), ali navadno Ta kamelshka Plenina (ednina!), po nemško Steiner Alpen, ker leži nedaleč od tam majhno mesto, ki se imenuje Stein, oziroma po naše Kamnjek ali Kamelk.« Pomen tega stavka so nekdanji »znanstveniki« silno napihovali. Ce si ga pa ogledamo pobliže, in ga logično analiziramo, vidimo: Kočna, Grintovec, Brana, Kamniško sedo in Ojstrica tvorijo večino gora (ob upoštevanju, da so stoli tudi sedla za »gore«), ki spadajo k istemu pogorju. Hacquet piše: Ta kamelshka Planina (z današnjim pravopisom: Kamniška planina). To je ednina, o tem ni dvoma. Hacauetovo »planino« bi torej morali po pomenu enačiti z besedo »pogorje« ali •>gorska skupina«! Nečesa takega pa niti vrli Hacquet, niti njegovi častilci ne trdijo. Toda Hacquet odpravi tudi samega sebe s tem, da govori o Grintovcih (množina!). Kaj pa so »Grintovcl«? To je domače slovensko ime za osrednjo skupino Kamniških Alp! Iz tega sledi nedvomno, da so domačini povedali Hacqueiu ime za osrednje gore (Grlntovce), nato našteli imena nekaterih gora, končno omenili — značilno, po Ojstrici — še Kamnišk« planine (planina Rzenik, Velika, Mala itd.), Hacquet pa jih nI dobro razumel. Slovenski je sicer govoril vsekakor bolje kakor Scopoli, toda jezika ni dobro znal. Vprašanje je tudi, s kom je govoril. Kar gotovo pa je, da je nanj vplivala tudi nemška beseda »Alpen«, oziroma, latinska »Alpes«, morda celo ime »Stelner Alpen«, kajti njegov spis je izšel isto leto kot Wulfenovo delo, v katerem omenja Kamniške Alpe. Hacquet se sklicuje tudi na Florjančiča, torej je možno, da besed »Kamniške planine« sploh ni slišal, temveč jih je kar — napačno — povzel po Florjančičevem zemljevidu. Da bomo pa pokazali, kako manjka logika našim »planinoslovcem«, naj naglasimo, da je slavno Ta kamelshko Planino prevedel Hacquet s »Stelner Alpen«. To pomeni, da se Alpe po slovensko imenujejo »Planina«. Atlase in zemljevide za slovensko rabo bi torej lahko poslovenili s tem, da namesto »Alp« zapišemo kar preko Francije, Švice, Bavarsko, Avstrije in Slovenije ime »Planina«! Ponovno opozarjamo, da je to vprašanje pravilno rešeno na zemljevidu Slovenca Florjančiča, objavljenem takrat, ko je imel Hacquet pet let: Kamniške planine ležijo na predgorju južno od vzhodnega dela osrednje skupine Kamniških Alp, južno od Ojstrice. Na da bi na splošno hoteli podcenjevati delo znamenitega Hacqueta, moramo opozoriti tudi na druge nepravilnosti v njegovem pisanju: str. 27: »Ko smo se vzpenjali vedno višje, smo prišli zvečer k vznožju (gore) Terklou (seveda Triglav), ki se imenuje bella polla ali belli verh, da bi tam prenočevali.« Seveda gre za Velo polje, nikakor pa ne za Beli vrh (zelo verjetno je ime planine zamenjal z imenom Mlšelj vrha, ki se dviga nad njo). Str. 33: »Valvazor pravi, da je meril Kamniška Alpe (Steiner Alpen) in ugotovil v šino 10 274 čevljev: če je njegov podatek pravilen, meri naša zgoraj navedena gora Terklou veliko več, kakor je navedel Florjančič.« To ni res. Valvazor sploh ne uporablja imena »Kamniške Alpe«, temveč piše takole (III. knjiga Slave Vojvodine Kranjske, str. 302: »Prav tako sem z visokega Bistriškega Snežnika, ki leži med Kranjsko in Koroško nad mestom Kamnik, meril In ugotovil 300 višino 10 272 čevljev.« Pri tem je postranska stvar, ali je mera prav zapisana, kakor tudi to, da je Vaivazor mislil na pogorje, ki ga imenujejo Kamniške Alpe; bistveno je to, da Imena »Steiner Alpen« on ni zapisal, Hacquetovo poročilo je torej tudi v tem pogledu netočno. 4. Scopoii je zapisoval tudi slovenska imena za rastline, toda pri tam je zagrešil veliko napak. Te je delno popravil 2iga ZOIS. Toda ta ni objavil svojih zapiskov, pač pa jih je porabil Heinrich FREYER (1802 -1866). V uvodu h knjigi Favna na Kranjskem znanih sesalcev, ptičev, plazilcev in rib (Fauna der in Krain bekannten Säugetiere, Vögel, Reptilien und Fische) iz leta 1842 je zapisal: »Da bi ustregel povpraševanju in številnim željam ter hkrati spodbudil nadaljnjo izpopolnitev, sem ured.l po Cuvierjevem sistemu živalskega sveta kranjska poimenovanja ptičev in rib, ki jih je z veliko prizadevnostjo zbral baron Sigmund Zois... Tistim predmetom, ki še niso imeli Imen. običajnih v tej deželi, ali za katera nismo zvedeli, smo dali ustrezna kranjska imenu in jih kot nova označili s črko F.« (črka »F« je uporabljena očitno zato, ker je začetnica njegovega pri mka.) Iz tega se vidi, da je Freyer prevzel del imen od Tirolca Zoisa, torej ne vseh neposredno od ljudstva, de! pa jih je skoval sam. Tako vidimo v njegovi zbirki naslednje: Alpenmo'ch — triton alpestris — planinski pupik F; Felsensegler — cypselus mella — planinski hudournik F; Steindohle — fregilus graculus — planinska sojka F. Nasprotno pa ima brez »F«, torej pravo domače ime kljub nemškemu imenu »Alpensalamander«, »črni močerad«. 5. Zanimivo mešanico pravilnega ljudskega izražanja In podedovanih napačnih tvorb uporablja Fran ERJAVEC (1834—1887). Med drugimi je napisal zelo brano knjigo, velikokrat ponatisnjeno, pri čemer so skrajševali naslov. Prvotni je: Domače in tuje živali v podobah. Prvi zvezek je Izšel leta 1885. Erjavec sc očitno ni mogel obvarovati vpliva svojih predhodnikov. Tako je kar prevzel od Frcyerja ime »planinski hudournik«; »Alpensegler« je »planinski jereb«; »Apendohle« je »planinska kavka«; »Alpenkrähe« je »planinska vrana«. Nasprotno pa tam, kjer podaja opis, govori pravo slovenščino: planinska senožet, planinske zeli. »Da bi si tudi te kolikor mogoče izkoristili, gonijo PLANINCI na dva ali tri mcsecc govejo živino na te višave in pridelujejo sir in maslo.« »Po planinah pasoča se drobnica nima večjega sovražnika, nago je orel.« »Naš svet je goral. Ob Dravi, Soči, Savi in Savinji se vzdigujejo gorovja ... te gore... mimo gorskih in samotnih selišč.« 6. Prof. Martin CILENšEK navaja v knjigi Naše škodljive rastline v podobi in besedi. 1892, Imena: »Alpenrose« = »planinska roža, dragomastnik«; »Apcn-Stachelbeere« = »planinska kosmulja«; »Alpen-Heckenbirsche« = »planinska psikovina«; »Alpen-Windblume« »planinski kosmatinec«; toda: ßergwindblume« — »gorski kosmatinec«. 7. Dediščina po botanikih iz prejšnjih stoletij je prešla tudi na znanstvenike našega časa. Tako najdemo v knjigi Gorsko cvetje (Tone WRABER, 1957) sicer pravilno izražanje: <4/pe, gorovje, gora, visokogorski pas. visokogorje, toda tudi imena: heiianthemum alpestre = planinsko sončece; linaria alpia = planinska madronščica; aster alpinus = planinska nebina; toda pravilno: cerastrium austroalpinum južno-alpska smiljka; armeria alpina = alpski pečnik; soldanella alplna — navadni alpski zvonček. B) Umetniško In Jezikoslovno delo 1. Stanko VRAZ (1810—1851) je m9d drugim zbiral narodne pesmi. Iz zbirke -Pesni ilirske« iz leta 1839 navajamo dve. Ker je iz prve od teh izvajal sestavljalec slovarja Maks Pleteršnlk predaleč segajoče posledice, jo bomo obširneje komentirali. Prva pesem (Koroška; pomišljaji ločujejo vrstice v izvirniku): »Prošnja. — Ti, moja deklina — Lepo te jez prosim — Za birtok sena, — De bom konjča nafutraw, — De bom konjča napojow, — Mam siwno trudna, — Sem deleč perjezdow — Čez tri pv/anine, — Čir tiči pojö, kukuca pa pcjc; — De vse se cengwa, — Men' spati nedä.« Poskusimo malo analizirati pomen besed v tej pesmi. Če naj pomeni »pwanina« »goro«, in sicer goro brez dreves in rastja, torej skalnate vrhove, recimo, Kočno, Skuto, Rjavino, Cmir, potem moramo takoj ugotov ti, da »jezditi« na konju po takih gorah ni mogoče. Torej moramo žc zato izključiti ta pomen besede. Še bolj pa kaže na pravi pomen »planine« to, da tam »tiči pojö«. med drugimi tudi kukavica — vemo pa, da v visokih gorah ni ne kakih ptičkov ki bi žvrgoleli — ljudski pevec pa očitno ni mislil na gorske kavke! »Vse se cengwa« — vse cinglja, sliši se žuborenje, glasovi — to pa je značilno za planine v pravem pomenu besede Ali kvečjemu za »prostor brez drevja« med gozdovi. »Men' spati ne da« — pa menda res ni poskušal (s konjem vred!) spati na Vrbanovi špici; da pa to lahko steri v kaki planinski staji, je jasno. Iz vsega tega sledi, da za Pleteršnikov poskus, prevesti po teh besedah »planine« z »das Hochgebirge» (gorovje, visoke gore), »Alpen, Bergland« (Alpe, gorat svet, gorska pokrajina) Stanko Vraz ne nudi nikake opore. Prezrl pa jc Pleleršnik v Vrazovi zbirki pesmico »Nesre&ni strelec«: »Vzame pušo in v planine — Divje strclat gre zvirine — Ljubica ga je čakala, — Pod planino sirene prala«. Ob takem pisanju se nam vsiljuje vprašanje: ali so medvedi in druge zverine hodiie na gore zaradi lepega razgleda ali zaradi rekreacije? Ali nam ne da dobrega pojasnila članek o Blegošu v PV 1983/27ß, da so prihajali medvedi in volkovi na planine iz ljubezni do ovac. zato je moral biti pastir stalno prisoten. V Trenti je medved odtrgal čeljust človeku. V PV št. 2/1896 piše Ivan Krulc, da so po Mežakljl tulil nekdaj grozni medvedi. V enakem smislu pise B. Režek, da o medvedu ni čuti, odkar so odgnali živino s planin, H. Turna pa poroča o pristojbini za lov na planini Zapotok. Iz vsega tega se vidi, da je možno tudi pri lej pesmi misliti samo na planine v pravem pomenu besede, to je. na višinske pašnike z živino In planšarji. 2. Fran ERJAVEC kot jezikoslovec. Plcteršnik navaja v Slovensko-nemškem slovarju iz leta 1894 (drugi del 1895) pri geslu »planina« na prvem mestu: »prvotno: gora brez drevja in rodu«. Pri tem se sklicuje na Frana Erjavca. Mimogrede pripominjamo okoliščino, ki morda ni brez pomena, da Erjavec ni bil sin kmečkih staršev, temveč Ljubljančan. V članku »Iz pitne torbe« je pisal na strani 168 Letopisa Matice Slovenske iz leta 1880: »Tudi planina je prvotno gora brez drevja in rodü, a planjava strm ali raven prostor brez drevja sredi gozda. V Laščah « Te Erjavčeve besede so skrajno problematične. Predvsem: že ime kraja, kjer je pobral ta famozni podatek, je nepravilno zapisano. Planine »Lašče« ni, pač pa se imenuje la »Lasca«, leži pa severovzhodno od izvira Tolminke, kota 1289. Drugič: Protislovno je, da bi nekdo na planini v pravem pomenu, sredi pastirskih stanov, trdil, da je ta kraj »gora«. Tretjič: Erjavec take uporabe besede v ednini ne ponazarja z nobenim stavkom. Ne navaja niti enega primera za rabo besede »planina« v pomenu »gora«. Četrtič: Erjavec pravi, da je planina »prvotno« gora brez drevja in rudü. Kaj to pomeni? Očitno to da je tak pomen opuščen torej več ne velja. Ne moremo zanikati domneve, da je na Erjavca vplivala tudi želja, opravičili rabo besede »planinski« v prirodopisu po zgledu razsvetljencev. Erjavec je po Pleteršniku vplival tudi na Jožeta GLONARJA (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 193S). Poleg pravilne razlage o planini, da je to gorski pašnik, pastirsko naselje v gorah — dati živino na planino; po planinah pasejo, po rovtih kosijo — navaja tudi, da je to 1. gora; gorska višina brez rasti; »bom šel na planine, na strme vrhe«. Značilno je, da tudi Glonar nc navaja primera za uporabo beseda »planina« v ednini v pomenu »gora«! Torej besede »planina« tudi Glonar ni niti v govoru, niti v kakem spisu našel v pomenu "gora«. »Bom šel na planine« — množina! Poleg tega je vprašanja, kdaj je ta pesem nastala in kaj je hotel pesnik z njo povedati. Kar gotovo je nastala potem, ko so Slovenci začeli množično zahajati v gore in uporabljati mno-žlnsko obliko ».planine« v smislu »Alpe«. Naravnost pa bode v oči, da niti Erjavec, niti Glonar ng moreta navesti primera za uporabo besede »planina« v prenesenem smislu. »Gore« spisov poznamo, o »planinah« spisov pa nihče ne govoril Vraz, Erjavec in njihovi nasledniki torej ne dajejo rasne podlage za razlago besede »planina« v pomenu »gora«, kolikor pa to poskuša kdo od njih, je zelo neprepričljiv. Erjavčev zapis, napravljen na enem samem mestu, v enem samem primeru — v znanosti pa velja načelo, da en podatek ni podatek — smemo razlagati kvečjemu tako, da pomeni »planina« lud: del gore. ki je brez drevja in rasti. To bi bilo deloma v skladu z razlago A. Melika. Na splošno lahko rečemo, da se v Erjavčevem pisanju odražajo problemi slovenščine v drugi polovici 19. stoletja. Naglasiti pa moramo, da ima tudi današnja slovenščina kupe težav, le da so drugačne Pleleršnik in Glonar pač nista mogla prezreti Erjavčevih izvajanj, lahko pa bi bila nekoliko bolj kritična. Če je že Glonar navedel pesmico »Bom šel na plan ne, na strma vrha«, bi vsekakor moral navesti še tisto »Na planincah luštno biti, tam ja dosti mlaka piti«. Pa naj kdo pove, kdaj je našel dosti mleka na Razorju ali škrlatici! Erjavčeva izvajanja pa so zanimiva glede drugih slovanskih jezikov, čimbolj se namreč pomikamo proti jugovzhodu, toliko bolj se javlja beseda »planina« v pomenu »pogorje«, »gora«, zlasti v posebnih imenih: Sar planina, Selečka planina, Osogovska planina, čeprav so tudi v Makedoniji skupine višav z imenom »gora«: Suva gora. Črna gora. Erjavčeva razlaga: »polonina« — »suh, neploden kraj« utegne bili pravilna za južne predele Jugoslavije. Pripominjamo ša, da Izražajo Črnogorci to, kar imenujejo Slovenci »planino« v pravem 302 pomenu, z albansko besedo »katun«. 3. Drugi pisatelji Kako je ob koncu 19. stoletja skozi pristno ljudsko govorico prodiral tudi vpliv učene gospode, k: se ni mogla otresti misli na latinske, grške in, še bolj, na nemške besede, se vidi iz del raznih pisateljev tiste dobe. Iz Ljubljanskega zvona 1893 povzemamo: str. 6: Nejaz Nemclgren {—Janez Mencinger), Abadon: »soince gre za goro, str. 67: gleda z zelenih gora... str. 134: italijanskih gora... str. 136: pod gorami... str. 213: vrhu silne göre... str. 393: više v gore... med planinskimi velikani... v tej gori... h gorski steni... str. 395: z gorskim mahom . . str. 454: nad drugim gorovjem... prva gora... str. 455: gore in reke, šume (n planine... str. 519: ta gora. ki je trojen zaklad... str. 520: zbirajo vodo v jezero Iz vse gorenje doline in s planin in goličav nad njo« ... itd. Str. 316 (št. 5, 1. maja)... »se je ustanovilo po mnogih zaprekah Slovensko planinsko društvo... namen je spoznavati slovenske gore, planine in kraški svet«... »na goro Sv. Jošta« ... »o Kamniških planinah« . . »krasne planine« ... Str. 162/163: Evgcn Lah. O pomenu naših krajevnih imen ... »kranjsko prebivalstvo je poznalo vse glavne orogralske pojme. Natančno je razločevalo gore in doline, hribe in ravnine;... pojem »gora« se ponavlja po kranjskih krajih na vsakovrsten način... vsa mogoče različne oblike višavja, ne samo gore... greben, slemen in reber, breg in klanec, planina in grič, hrib in holm, rob in stena« ... Str. 493: S. L. Mozirski, Planinsko jezero (pesem): ... »sred planinskih dobrav« ... Iz teh citatov se vidi, da je večina slovenskih pisateljev ob koncu 19. stoletja sicer poznala in uporabljala govor -preprostega naroda«, dopuščala pa je tuj jezikovni vpliv. C. Povzetek Prvi pomembni znanstveniki, ki so preučevali rastline, živali in kamenine na Slovenskem, so bili tujci. Ti so se zelo potrudili, da bi svoje prirodoslovno delo pošteno in temeljito opravili. Pri tem so stremeli za tem, da bi hkrati ugotovili slovenska imena za posamezne rastline, živali in kamenine. Toda pri tem delu se niso mogli oprostiti vpliva tistih jezikov, ki so bili bolj razviti od takratne slovenščine. Dejstvo je tudi, da slovenskega jezika nihče od njih ni popolnoma obvladal, nekateri celo zelo slabo. Obstajala pa je tudi objektivna težava: slovenščina je imela besedo »gora«, ljudska govorica pa ni poznala besede »Alpe«, zato so ti prirodoslovci to vrzel — zelo napačno — poskušali zapolniti z besedo »planina«, »planinski*>. Zaradi teh dveh okoliščin je delo teh znanstvenikov v jezikovnem pogledu ponekod več škodovalo, kakor koristilo. Slovenski znanstveniki, ki so nadaljevaii delo razsvetljenih tujcev, so se tega lotevali z velikim spoštovanjem do svojih prednikov, zlasti pa do njihove terminologije. Zato so s svojim pisanjem — verjetno, ne da bi se lega zavedali — hoteli opravičiti izraze, ki so jih prevzeli, podedovali. Nekaterim jezikoslovcem iz 19. in 20. stoletja moramo zameriti zlasti to, da so obravnavali nekatere besede izolirano od drugih Opaziti bi morali predvsem, da po vsem tistem, kar so o kaki besedi pravilno ugotovili, ni mogoče sprejeti drugačne razlage zanjo. ČLOVEKOV ODNOS DO GORA ANDREJA ČIBRON »Ni je hujše bolezni, kot je pomanjkanje gora.« France Avčin 1. Percepcija in apercepcija prostora a) Razlaga pojmov Percepcija pomeni zaznavanje in dojemanje.' Apercepcija pa je zavestna percepcija. Percepcija je neposredno spoznavanje predmetov, pojavov in procesov. Je subjektivna slika predmetov, po/avov in procesov. Je subjektivna slika predmetov, ki delujejo na naše občutke. Percepcija je zavest o predmetih in njihovih lastnostih. Sveta ne spoznavamo kot neurejeno gmoto nepovezanih čutnih vtisov, ampak kot svet, v katerem so predmeti. 1 Stanko Bunc: Slovar lujk, Založba Obzorja, Maribor 1965, str. 32B. 303 V procesu mišljenja abstrahiramo samo lisle vidike posameznih predmetov, pojavov in procesov, ki so pomembni za našo uspešno prakso. Zato naše videnje stvarnosti preneha biti zgolj elementarna percepcija in postaja apercepcija nekega višjega mentalnega bivanja. Tako nastanejo divergentne mentalne vsebine, ki jih doživljamo kot osnovo apercepcije, torej miselnega nivoja, znotraj katerega interpretiramo preko elementarne percepcije dobljene podatke. To razlago občutimo kot pravilno oziroma vsaj mislimo, da je pravilna. Z ene strani se nam prostor in čas kažeta kot objektivni kategoriji, z druge pa kot nekaj povsem subjektivnega, kar biva le v nas. b) Apercepcija prostora Najbolj vidna značilnost našega sveta je njegov prostor. Kako prihaja do tega, da se različni znaki združijo in nam dajejo »predstavo« prostora? Ali je le-ta postopno naučena v času, ko se prilagajamo okolju ali pa je že prirojena našemu organizmu? Večina znanstvenikov zagovarja sintezo obeh trditev. Ljudje živimo v tridimenzionalnem prostoru in težko si zamišljamo svet brez prostorske značilnosti. Zc biološka izgradnja kaže, da smo »prostorske živali«. Naša ušesa in oči so prilagojene tako, da nam prinašajo sporočila iz oddaljenih delov našega fizičnega okolja, zato jih imenujemo tudi »receptorji za daljavo-'. V veliki meri smo ljudje tudi »gibljiva bitja«, ki so v prostoru povsem svobodno gibljejo. Zdi se, da imajo naši možgani »naravno« nagnjenost h konstruiranju prostora, celo na osnovi dražljajev, ki sami po sebi niso popolnoma »prostorski«. Mnoge oblike vizualnih dražljajev, ki padajo na ravne, dvodimenzionalne mrežnice naših oči, ustvarijo možnost doživljanja tridimenzionalnega prostora, torej še globine. Prostor spoznavamo s štirimi čutili: z vidom, s sluhom, tipom in kinestetičniml občutki.2 Od vseh je najpomembnejši vid. Ta omogoča, da prostor občutimo v vseh treh dimenzijah (dolžina, širina in globina). Naj podprem zgornjo trditev s primeri zaznavanja planinskega sveta. Veliko je planinske literature, v kateri so avtorji popisali, kar so videli v gorah. Priročnik za vzgojo mladih planincev uči, da je »narava kakor napeta privlačna knjiga, v kateri se na vsaki strani prikazuje nova slika. Toda kaj bi nam ta knjiga koristila, če /e ne znamo brati. Zato se med hojo po gorah splača odpreti oči In ušesa in se naučiti opazovat! naravo okrog sebe.«3 Glasovi, ki so jih zaznala čutila za sluh, so često povod za takšne ali drugačne naslove spisov ali knjig. Spomnim naj na delo Franceta Avčlna »Kjer tišina šepeta« in na članek »V tišini uživaj krasote planin«.* O spoznavanju in do• življanju gora s tipanjem, bi mogli veliko povedati alpinisti: »Roka drhteče išče oprt-jeme, redki so, nogi sta prisiljeni v razkoraku, počasi se dvigam kot struna napet, okušam grenak znoj, ki mi sili v usta in mi peče oči — temno se mi dela. Bom vzdržal? Da, to je tisti trenutek! Dobro ga poznam — trpljenje, ki se na vrhu spremeni v višek veselja.«5 Pri hoji v gore se pojavljajo tudi kinestetični občutki. O tem France Zupan: »Planinstvo je knjiga, ki jo beremo z nogami.«6 c) Ekološke orientacije Vsako živo bitje zavzema neki prostor, ki ga Imenujemo »teritorij organizma«. Poleg tega ima vsako živo bitje določene meje svojega gibanja, svoja znana mesta, s katerimi se identificira in razvija občutek pripadnosti, človek je svojo teritorialnost razvil na številnih področjih in do neverjetnih meja. V človekovi percepciji okolja se pojavlja dvojnost, kajti predstavo narekuje okolje samo, a vsaka percepcija je tudi kulturno pogojena. Značilnosti danega okolja ne vplivajo neposredno na človekovo zaznavanje. Odnos do prostora predstavlja namreč družbeno kategorijo. To je predvsem kulturen odnos, povezan s sistemom proizvodnih odnosov. Upoštevali je treba še ideologizacijo prostora, tradicijo in podobno. Ločimo štiri ekološke ali prostorske orientacije: Instrumentalno, teritorialno, sentimentalno in simbolično. Instrumentalna orientacija se uveljavlja v družbah, ko okolje postaja sredstvo za doseganje materialnih ciljev. Prostor je torej le lokacija bogastev, ki jih je možno eksploalirati. Tej orientaciji je lasten nečustven odnos do prostora, saj ji pomeni le gospodarsko kategorijo. Takšen odnos do okolja je povezan s kapitalističnim načinom proizvodnje, kjer prostor postane blago. ' Kinestetični ohčutok jo mišično gihalni občutek o položaju telesa. Kinestezije pomeni zaznavanje mišičnih gibov, čut gibanja. Vir: Ibidem, str. 221. 3 Planinska šola, Planinska založba pri PZS, Ljubljane 1977, str. 52. ' Ivan Kurinčlč: V tišini uživat krasote planin, PV, št. 2, 1981, str. 75, 7B ' Peter Pivko: Po strmih poluli. Koroški lužinar, št. 10—12, 1955, str. 30. ' Alpinistična šola. Planinska založba pri PZS, Ljubljana 7S79, srr. 75. Teritorialna orientacija poudarja nadzor nad prostorom. Boji zaradi ozemelj so znani iz zgodovine. Problem toritorialnosli se v luči sodobnih problemov kaže kot politična vsebina: prvič kot geopolitična ali strateška teritorialna orientacija in drugič kot legitimna, z zakonom določena kontrola ozemlja. Vojaški zemljevidi prikazujejo ozemlje z vidika strateškega pomena. Vprašanje legitimne kontrole je vprašanje suverenosti. Gre namreč za tako imenovano popolno obvladovanje državnega ozemlja, ko naj bi suverena država imela nadzor nad mejami. Sentimentalna orientacija pomeni občutke, ki jih lahko povežemo z identilikacijo skupin oziroma posameznika z okoljem. Prostor postane de! človekove identitete. Triglav z vrha Bavškega Gamsovca Simbolična orientacija govori o kulturnih vrednotah prostora. Ločimo dve podorienlaciji. Moralno-religiozna je povezana s svetostjo prostora. Sveti so religiozni prostori, mesta, reke ... Druga pcdorlentacija govori o prostoru kot o viru estetskega užitka in kot primer navaja gore, parke Itd. ter arhitekturne dosežke kot kulminacijo preoblikovanja prostora. Opozarja, da je to v nekem smislu individualen izbor. Spet navajam primere iz gorskega sveta. Instrumentalna orientacija za odnos do gora in njenih bogastev ni tipična, vendar je vseeno prisotna. Spomnim naj le na vnete nabiralce gorskih zdravilnih zeli, ki so skoraj popolnoma iztrebili nekatere vrste rož In je morala posredovati celo oblast. Tako je na primer izdala deželna vlada za Slovenijo 19. februarja 1921 posebno uredbo o varstvu redkih ali za Slovenijo tipičnih In za znanost pomembnih živali in rastlin in o varstvu špilj. Prestopniku je grozila zaplemba orodja in naropanega blaga, denarna globa ali štirinajstdnevni zapor.'' Teritorialna orientacija je bila na slovenskem ozemlju zelo aktualna v obdobju nacionalnega prebujanja. »Dobro domače ljudstvo je bilo v nacionalnem oziru neprebujeno; tako je bilo lahko, da je vplivna nemška gospoda, ki je imela oporo tudi v vladnih krogih, v slovenskih krajih ustanavljala nemška planinska zavetišča in nastavljala gorske vodnike, ki so bili pod nemškim vplivom. Vse jo kazalo, da bo turistika v naših krajih nosilec germanizacije... Ko pa se je začel turistovski promet bolj razvijali in se je tudi v slovenski inteligenci zbudil smisel za potovanje po gorah, je bilo neizogibno, da 1 Varstvo rastlin in živali, PV, St. 3, 1021. str. 70, 71. 305 se ustanovi domače planinsko društvo... Leta 1893 se je ustanovilo Slovensko Planinsko Društvo s sedežem v Ljubljani, kjer le bilo tedaj središče slovenskega narodnostnega gibanja. Po prvih letih je doseglo društvo lepe uspehe, zbudilo pri domačih smisel za turistiko in le dobilo s tem tudi oporo za delovanje v planinskih krajih, kjer je pridobivalo tla za slovensko turistiko. Nemška planinska društva so njegovo delo pojmovala za konkurenco in so mu začela nasprotovat!.«0 Naj navedem še narodrioobrambni vidik planinstva: »Naša dolžnost je torej, da svojo gorato domovino spoznamo, da jo obvladamo ... S tem pa nočemo planinstvu iztrgati tiste vsebine, zaradi katere hodijo in bodo hodili tisoči in tisoči po planinskih poteh. Zdravje, lepota, mir, prvohitnost, razvedrilo, oddih in ša druge stvari, ki vlečejo človeka, da pogleda in hodi iz leta v leto gledat, kaj je v tem okamenelem zanosu naše domovine, so in bodo ostali za vse rodove isti. A tudi vse to je najožje povezano z narodnoobrambnim namenom, saj krepi in množi delovno sposobnost našega človeka, mu ohranja veselje do življenja, llubezen do stvari na svetu, ga veže na ta, za nas najdragocenejši kos zemlje.«9 Sentimentalno orientacijo zaslutimo v razmišljanjih dr. Josipa Cirila Oblaka. Ziv do-jem za domovino pa je zadeva čustvovanja, srca, prav tako kakor naša velika ideja planinstva, ki se prekriva z ljubeznijo do prirode in domovino. Večkrat sem se vprašal: "Zakaj se mi zdijo naše planine tako lepe?« Na to vprašanje velja en sam odgovor: "Zato, ker so — naše.'« Ne odločajo objektivni momenti, ki dajejo našemu gorskemu svetu svoj posebni čar in tudi gotovo prednost. Tu sc srečamo s pojmom domovine, ki je vsakemu človeku njegova najlepša, zato so nam tudi naše planine najlepše na svetu!«10 Za razlago moraino-rcligiozne podorientacije sem uporabila razmišljanja V. Bohinca Primitivni človek ima vtis. da spadajo gore le deloma k zemlji, njihovi vrhovi pa segajo v nebeške sfero. Na zasneženih grebenih, na modrikasto ali zelenkastobelih ledenikih, nad svetlimi ali temnimi oblaki, ki cbdajajo gorovje, bivajo bogovi. Tam se širijo kristalne palače in čarobni vrtovi dobrih, človeku prijaznih duhov, ki pošiljajo na zemljo blagodejni dež, ali pa so strašna bivališča demonov, ki kaznujejo človeka s strelo, nevihto in potresom. Čim preprostejša je kultura, tem bol/ prevladuje strah pred temnimi silami narave. Naj naštejem nekaj takih gora: Kilimandžaro in Logvek ter Suaheli v Alriki arabska Džebel Regal, gora potresov, kjer menda prebivajo duhovi mrtvih in Lo-mot na otoku Borneu, ki ga malajski Dajaki častijo kot vhod v mesto rajnih. Tudi v stari grški religiji Igrajo svete gore veliko vlogo. Na nedostopno višino Kavkaza so jezni bogovi priklenili Prometeja, ker je Zemljanom prinesel nebeški ogenj, na zahodnm delu Sredozemskega morja pa nosi Atlas, sin Japeta in Klimene, ves nebeški obok, ker je pomagal titanom v boju zoper bogove. Z Olimpa (2985 m), kjer jc dom starogrških bogov, vlada oče Zeus. Tibet, najvišja planota na Zemlji, je v prebivalcih Indijske nižine zbudila misel, da je tem prebivališče vsemogočnih bogov. Menu, kakor Tibet imenujejo staroindijske knjige, se sveti v barvah zlata, srebra, bakra ter železa. Štirje velikanski stražniki stoje tu ob vhodih v indijska nebesa, da varujejo bogove pred napadom zlih duhov. Verni Indijec hrepeni da pride po smrti s cm gor, kjer bo v družbi blaženih romal preko belih poljan. Tam gospoduje Indru, staroindijski bog dežja in sonca, ki sc mu pozneje pridruži v hinduizmu še trojica Šiva, Višnu in Brahma. Menu obdajajo tri gorske vrste. Med himalajskimi vrhovi uživa prav posebno spoštovanje, tako pri Tibetanclh, kakor pri Indijcih, najvišja gora na svetu, Comolungma, »nad vse dobra Mati boginja zemlje«, kakor zveni staro tibetsko ime Mount Everesta. Drugo gorsko vrsto sestavlja »gorovje z zlatimi vrhovi«, v tretji pa sc dviga »najboljša gora« Kailos. Zanimivo je, da sta si dve različni, celo nasprotujoči religiji, hlnduizem in lamaizem, izbrali isto sveto goro Mana Sarovar. Sri pada ali Adamov vrh v Sri Lank! častijo budisti, mohamedanci in hindujcl. Na Fudži-jamo sc vzpenjajo tisoči japonskih romarjev, da bi se prikupili bogovom. V višjih oblikah religije izginja strah pred naravo kot božanstvom. Božanstva primitivnih oblik so vezana na določeno mesto (goro, reko ali jezero), medtem ko si razvile religije zamislijo boga kot vedno pričujočega in ga zato moreš tudi povsod častiti. Svetih gora krščanske religije (Oljska gora in Oolgat) ne moremo primerjati z gorami, ki jih častijo določene kulture kot bogove ali božja svetišča, ker njihovo čaščenje izvira iz drugih motivov. Bohinec to razloži z Ratziovimi besedami in poudarja, da to ccio podvojeno velja za slovenski narod: »Cerkvice in kapele v višinah, križi na visokih vrhovih nc pomenijo le zahvalo za pomoč v celoti, temveč naj izrazijo tudi hrepenenje duše po čisti višini in zahvalo za vse bogastvo, ki se tu pred njo razgrinja. Srca dvigajoči idealizem gorske pokrajine, ki ga občutimo kot poezijo, dobi v njih svoj verski simbol.«" Po- • Tridesetletnica Slov. Plan. Dru&tva - izredni cblni zbor Osrednjega društva, PV. št. 9, 1923, str. 133, MC. ' Planinstvo v novi stvarnosti, PV, št. 3—4, 1MB, str. 67. " Dr. Josip C. Oblak: O priredi in domovini. PV, št. J, 1929 sir. 3. » V Bohinec: O čaščenj gora In ioior, PV. if. 3, 1925. str 49-54 m St. 4, 7S25, str. 73-79. u ibidem, št. 4, str. 70. dobna je zapisala dr. Gizela Tarczay: »Planinstvo je religija. Planinci smo različnih veroizpovedi, a veže nas veličanstvena ideja: skupno nam ie oboževanje narave.«'- Mnogo bolj prakticislično pa na primer zveni podatek, da so v letu 1923 v okviru Slovenskega planinskega društva osnovali »Aljažev klub«. Njegov namen je bil, »na primernih mestih v planinah organizirati službo božjo ob nedeljah in praznikih, vsaj v poletnih mesecih, da lahko vsakdo pohiti na gorske višine, ki bi z oddihom v naravi združil rad tudi izvršitev svoje krščanske dolžnosti.«'1' Klub, čigar član je lahko postal vsak član Slovcnskoga planinskega društva, je bil prepričan, da je vse to ne samo v interesu SPD, temveč šo posebej v duhu našega ljudstva, ki bi v planincih pričenjalo gledati ljudi svoje tradicije, v planinstvu samem pa pojav svojega življenja. Pogled na Stenar z Vrat nad Sovatno Foto Ing. JirSsko Ko so poganski narodi sprejemali krščanstvo, so v mnogih primerih ohranili kar stara svetišča in v njih častili novega boga, prenesli pa so nanj tudi lastnosti svojih starih malikov. Na staro vero nas spominjala pravljici o Zlatorogu, ki kaznuje predrzneia, ker je vdrl v planinsko kraljestvo, pridržano višjim bitjem in o kralju Matjažu, ki čaka v notranjosti gore na svoj veliki dan. Ne vemo, ali se Triglav res imenuje po trlglavem slovanskem bogu ali pa so to predstavo pozneje razširili domoljubni pisatelji.« Danes nam je poleg naravna In kulturne dediščina tudi simbol v mnogokaterem pomenu, ne nazadnje slovenstva in jugoslovanska. Narodnozavednim gornikom je bil simbol odpora, prvič v obdobju avstro-ogrske gcrmanizacije, drugič v času NOB zoper hitlerjanski genocid... Iz Triglava smo naredili demona, skoraj nepisana dolžnost ie, da ga obiščemo vsaj enkrat v življenju. Potrdili smo, da smo planinski narod. Slovenec je vzel Triglav za svojo preizkušnjo; žal mnogi samo to... Želeli bi ga resnično ohranitI kot simbol srčnosti, zanosa in vitalnosti slovenskega naroda. Tak nam jc bil v preteklih časih, z njegovim imenom so se kitila slovenska kulturna društva, čitalnice, razni klubi In še kdo. Z njimi smo simbolizirali pokrivala med NOB — triglavke — in največ, dali smo ga v slovenski grb. Triglav ja postal naš vseslovenski — ne samo planinski — simbol. Z njim smo tudi Slovenci dosegli, kar smo od njega hoteli — prispodobo za največ, kar nam je svetega, največjega ali kakor u Dr. Gizela Tarczay: žene I plenlnarslvo, PV, St. 5, 1926 sir 107 " -Aljažev klub SPD-, PV, it. 6, 1923, str 88. 307 se to vidi, imenuje ali razglaša. Triglav /a postal — lahko rečemo — last slehernega Slovenca... Toda Triglav ni In na sme biti nikdar monopol nikogar. Karkoli je kdo od Aljaževih časov storil zanj, le storil za slovenski narod. Triglav jc povezovalni dejavnik vseh narodnih moči »iz naroda za narod".15 O prostoru kot viru estetskega užitka, ki je druga podoricntacija simbolične ekološke orientacije, naj na kratko spregovori Marjan Keršič-Bclač: »V gore hodimo, ker je lepo. Lepo je v soncu in viharju, lepo je na zelenih tratah in v pretresaločlh strminah snega in ledu, med drobnimi blazinami pisanega cvetja, med skalami In v rušju pod zlatimi jesenskimi macesni."'6 Tudi Janko Mlakar pravi, da je »človeku prirojen čut za lepoto In kje najdeš več lepote kakor v planinah? Skoral za vsakim ovinkom se ti odpira nov svet, nove slike, kakor ti jih nobeden umetnik ne more pričarati na platno.«*7 STROKOVNA LITERATURA: lulnll dr. Stane: Ekološka anlropologiia (zapiski s predavani iz Socialne in politične antropologije). Medica Karmen: Apercepcija prostora I vremenu, Diplomski rad, Ljubljana, april 1934. Ta seätavek le lo ono poglavja iz diplomske naloge Andre e Cibron. k; |o jo napisala za svoj diplomski študij r.a f-SRN in jI dala naslov: Sociološki in politološki vidirti razvoja In vloge planinske dejavnost Ir organizacije v Sloveniji. Probleme s tega pod-očjo. ki so seveda zanimivi za vobče poznavanje p b-rinstva. torej tudi s sociološkega vidika, z vidika narodne zgodovine in razvoja, jo nanizala v več poglavjih. Odlomite, ki najOolj zgovorno razkrivajo ta vprašanja, bomo objavili v eni izmad prihodnjih štavilk Planinskega vestnika. GORE BREZ MEJA (Dvajset lat sodelovanja planincev treh dežel) Beljak 1965 — Forni di Sopra 1984. Dvajset let je minilo od prvega srečanja. Obletnica, ki jc velja proslaviti, obenem pa je to priložnost za nekakšen prvi obračun. Kakšni so bili cilji teh naših srečanj, je znano. Pospeševati izletnlštvo v gorah in tako vplivati na zbliževanje in medsebojno spoznavanje med planinci različnih narodnosti. Prizadevati si za izenačitev pogojev v planinskih kočah, In na področju reševalno službe Usklajevati različne pobude meddežolnega pomena, vzpodbuiati kulturne dejavnosti, izdajati in širiti trojezične vodnike in druge publikacije. In končno, utrjevati prepričanje da nam pomenilo gore, oziroma odnos človek — gora, mimo narodnostnih razlik, skupno vrednoto, razlog za zbliževanje in potrjevan/e skupnih idealov narodov, ki živijo ob vznožju Julijskih Alp. Pobudniki in zavestni graditelji teh srečanj in takega sodelovanja so bili v obdobju, ko je bilo o tem sploh težko govoriti, ali ni bilo zato pravega posluha zaradi hudih ran ki jih je zasekala vojna, navdušeni planinci, resnični ljubitelji goro. Bih so brez strahu in predsodkov, pripravljeni znova potrditi pomen skupnih m splosmh vrednot, tako značilnih za prebivalstvo goratih območij, ki jih poiitčne meje ne morejo zamegliti To so bili Herman Wiegele in Ferdinand Thomasser s Koroške; njima se /e takoj pridružil Kari Kuchar, Slovenec Miha Potočnik In naš Mario Lonzar. Njihova zamisel se je uresničevala iz leta v leto in prav njihovi vztrajnosti In daljnovidnosti se je treba zahvaliti, če danes lahko govorimo o dosežkih, ki nam jih mnogi zavidajo. Ti so dokaz In hkrati tudi simbol, da smo zamisel o gorah brez me/a, končno uresničili. ... , Čeprav smo doslej razpravljali in odločali o številnih zelo stvarnih vprasanuh m so naše odločitve nedvomno prispevale, da vse več ljudi obiskuje naše Julijce, so bile najpomembnejše pobude na področju založniške dejavnosti. Začeli smo leta 1972 ko smo izdali vsestransko zanimiv vodnik Poti prijateljstva, vodnik po tridesetih vrhovih na območju treh dežel, poti, ki naj bi jo planinci prehodili v znamenju pruateljstva in ibrafsfva. Zamisel jc naletela na izjemen odmev v planinskih krogih in tisoči planincev in alpinistov so jo sprejeli z navdušenjem. Prvi skupni pobudi je leta 1977 sledil vodnik o turnih smukih, leta 1980 pa iro/ezični kartonček za prijavo nesreč v gorah. Naslednje leto smo izdali Zaščitena obmopia. do zdaj najbolj zahtevno in obsežno publikacijo. Pričakujemo pa se slovar alpinističnih izrazov in upamo, da bo natisnjen že do prihodnjega srečanja. » Tone Strojin: Triglav — simbol oora in slovenstva, v knllgl Triglav, gora naših gora (več avtorjev), Za-loiba Obzorja, Maribor 1980. str. 5, S. * Aloinistična šola, Planinska zaloiba pri PZS. L ubl ana 1979, str. 10B 308 r %nko Mlekor: Zakal hodimo v gore, v knjigi Planinsko berilo, Mladinske knjiga, L,mana 1959. str. 9. Vrh Matajurja 18. 10. 1981. Srečanje Treh dežel, Čedad 17..1B. 10. 1984 Foto J. Dolnik Poleg dogovarjanja o omenjenih publikacijah, smo razpravljali še o mnogih drugih vprašanjih, ki bi jih vse le s težavo omenili, Dvoje vprašanj pa jc tako pomembnih, da ju na moremo zamolčali. Z našimi srečanji pravzaprav niti ni moglo biti drugače, saj smo bistveno pripomogli k ponovnemu odkrivanju Juliusa Kugyja. Njegova vloga na področju odkrivania Julijskih Alp šc ni bila v celoti ovrednotena, če v Furlaniji Julijski krajini še govorimo o novih prevodih in ponatisih njegovih del. Tudi o prisotnost/ in o sodelovanju mladih na naših srečanjih ter o razvijanju morebitnih vzporednih pobud med mladimi smo večkrat razpravljali, čeprav z različnimi uspehi. Po dvajsetih letih smo spet zbrani, ne samo da opozorimo na jubilej, pač pa, da določimo smernico našega delovanja v prihodnje. V preteklosti smo doživeli težavne trenutke in zastoje; ti so takorekoč neizogibni, ko dejavnost seže tudi na področje mednarodnih odnosov. Medtem, ko prepuščam vsakemu udeležencu možnost, da na podlagi lastnih izkušenj prispeva k uspehu današnjega srečanja, bodisi z vprašanji o morebitnih nejasnostih in dvomih, ki jih je treba razčistiti, bodisi s konkretnimi predlogi, ki bi izboljšali lunk-cionalnost naših zborovanj, bi rad opozoril na nekaj težav, s katerimi se srečujemo na italijanski strani. Glavno oviro na poti uresničevanja skupnih idealov in pobud s strani nekaterih naših sckcij. To na uradni ravni. Na zasebni ravni prav v istih sekcijah ne manjka vzpodbud in tudi ne izrazov priznanja. Čeprav spoštujemo stališča naših prijateljev, ne moremo drugače, kot da izrečemo, kako zelo si želimo premostiti taka stališča in to v imenu skupnih idealov, k! nas, brez razlik, povezujejo z mogočnimi Julijci. Velike težave mamo zaradi naša notranje organiziranosti, zlasti na deželni ravni. Morali bi sestaviti, in to čimprej, nekakšen organizem, odbor ali skupino, ki bi skrbela za stike s prijateljskimi zvezami na Koroškem in v Sloveniji. Tako nekako, kakor imajo že urejeno v teh dveh deželah. Prepričan sem, da bo o drugih zelo pomembnih vprašanjih kot recimo o zanimanju mladih za sodelovanje, o stroških za prirejanje srečanj, ki omejujejo zlasti manjše sckcije, da bi prevzele organizacijo teh srečanj, o perspektivah ter o namenih naših prijateljev s Koroške in Slovenije, še vrsta važnih posegov. Z naše strani, pravzaprav s slrani osebe, ki že vrsto tet pozorno in aktivno spremlja razvoj takega sodelovanja med narodi, ob spoštovanju izročila Maria Lonzarja, izražamo prepričanje, da se bomo še srečavali, ne samo v gorah, ampak tudi ob takih in podobnih priložnostih, ki so sicer bolj uradnega videza, a prav tako potrebna. Razlogi in Ideali zaradi katerih so pred dvajsetimi leti ljudje kot Wiegele, Thomasser, Kuchar, Potočnik in Lonzar stopili na to pot prijateljstva, so tudi danes prav tako aktualni v družbi, ki je v stalnem spreminjanju in ki čuti potrebo po potrjevanju načel o prijateljstvu in bratstvu ter medsebojnem spoštovanju. Prevod: Vladimir Klcmše (Gorica 15. 9. 19B4, L. Med.) Dosedanja sročanja Boliak (VIllach) 1965 — Videm (Udine), 1966 — LJubliara, 1957 — Beljak (Villach), 1963 — Qorlca (Qorizia), way — L/ubliana, 18/(1 — šmoher (Hemagor), 1971 — Pcrdenono, /972 — Postojna 1973 — Beliek (Villach), 1974 — Videm (Udinc), 1075 — Bohinj, 1976 — Kolschach Majthen, 1S77 — Gorica (Qorizia), 19/6 — Kranj, 137S — Trg (Feldklrchen), 1960 — Čedad iCividalo del F.), 1991 — Mojstrana, 1982 — Crosakircholm, 1983 — Forni di Sopra, 1984 — Bovec, 1985. VARNOST V GORAH IN NALOGE MARKACISTOV (S posebnim ozirom na obveščanje obiskovalcev gora) BALDOMIR BIZJAK Pričujoči prispevek predstavlja nekoliko dopolnjene in spremenjene teze za predavanje s podobnim naslovom, ki sem ga imel lani junija na seminarju za markaciste-lnstruk-torje. Izpustil sem tisti del, ki obravnava osebno zaščito in varovanje markacistov pri delu v steni. To vprašanje je že obdelano v posebnem poglavju: Navodila o oskrbi in označevanju planinskih poti. Nov tekst za to .poglavje pa je znatno obsežnejši, saj vsebuje tudi izkušnje s tečajev za markaciste. seminarja za markaciste-instruktorje, zlasti pa vso kritične pripombe inštruktorjev GRS, kr so pri tej obliki pouka sodelovali. Snov, ki jo v tem prispevku obravnavam, ni nova. Že pred mnogo leti sem poskušal uveljaviti take predlogo pa, žal, nisem našel poslušalcev. Najbrž velja tudi v p'a-rinski organizaciji tisti pregovor starih Latinov: »Nemo propheta in patria.« Nisem uspel ne med planinskimi vodniki, ne med markacisti in ne med gorskimi teševaici. Podpora v Komisiji za pota PZS, ki je edina prisluhnila takim stališčem pa je dokaj nepomembna. Nepomembna zato, ker smo v slovenski planinski organizaciji razdrobljeni na društva, društva pa v mnogih primerih štejejo »svoje« območje za svoj «,pa-šaluk«. V »pašaluške zadeve« pa naj se ne meša nc Zveza, še tnanj pa neka njena komisija. Zato sem organizatorjem tega srečanja hvaležen, da lahko vsaj zdaj, ko nisem več ne planinski vodnik, ne reševalec in ne markacist, na tako pomembnem 3rečanju spregovorim o stvareh, ki mi že lep čas leže na duši Gre za vprašanje, kaj lahko prispevajo markacisti s svojim delom za varnost v gorah, poleg že znanega rednega vzdrževanja in označevanja planinskih poti. Poiščimo najprej motiv za tako dejavnost. Začnimo s statističnimi podatki o nesrečah in poizvedovalnih akcijah v zadnjih petih letih: Tabela 1 Leto Število udeležencev i v resrečal In poizvedovalnih akcijah Od tega alpinisti ostali 1979 1980 1981 1982 1983 84 84 81 89 105 15 18 % 24 29 c/a 32 39 «/o 25 29 «/o 21 20 «/o 69 82 % 60 71 % 49 61 % 63 71 % 84 80 o/o Skupaj 443 118 27 0/0 325 73 «/o Viri: PV 4/80, 5/81, 7/82, 5/83, 5/84. V Planinskem vestniku, v statističnih pregledih, je včasih težko razbrati ali gre za nesrečo alpinistov ali drugih planincev. Najbrž bi bili podatki v tej tabeli bolj natančni, če bi jih iskal še pri Komisiji za alpinizem, ali pa iz poročil postaj GRS. Poskusna primerjava za leto 1983 me je prepričala, da ni bistvenih razlik. Sicer pa tu ne gre za natančno statistiko. V vsakem primeru je nesporno dejstvo, da se večina nesreč dogodi zunaj plezalnih smeri; večino poizvedovalnih akcij pa povzroče planinci in ne alpinisti. Tudi ko sem izločil vse nesreče samohodcev, ki hodijo po brezpotju, in druge nesreče po kočah (nenadna obolelost in smrt), je še vedno večina nesreč locirana na označenih in varovanih poteh. Brskanje po vzrokih nesreč in sodelovanje pri analizi nesreč, mi je postreglo vedno z enakim odgovorom: nesreče se ne dogajajo zaradi slabo označene poti ali zaradi neurejenega varovanja. V nobenem primeru nisem zasledil take objektivne krivde, razen seveda, padajočega kamenja. V vseh drugih primerih najdemo med vzroki krivdo med samimi planinci 310 Med nealpinističnimi nesrečami: v istem obdobju, sem naštel 70 smrtnih primerov. Lahka pot Foto Dokumentacija PV Zahtevna pot Foto Dokumentacija PV Tabela 2: Število smrtno ponesrečenih gornikov 1979 1980 1931 1982 1983 Skupaj 16 17 9 • 20 70 Viri: Isti kot pri tabeli 1. Pretresljiv podatek! Prisilil me je k razmišljanju in ponovnem pregledovanju statističnih podatkov. Zaključek je bil vedno isti: vzrokom teh nesreč v gorah botrujejo neznanje, nedisciplina in neobveščenost! Neznanje in nedisciplino bi kazalo šteti skupaj. Menim, da je nediscip.ina hči neznanja In se vedno sprehajata skupaj. Tako v gorah, v tovarniških dvoranah in v cestnem prometu. Zavarovana plezalna pol Foto Dokumentacija PV Na zavarovanih plezalnih poteh je priporočljivo varovanje z dodatno vrvico in vponko! Foto Dokumentacija PV Obrazec: VZROK NESREČE - (NEZNANJE + NEDISCIPLINA) + NEOBVEŠČENOST prenesimo iz analize nesreč na področje preventive. Lahko ga zapišemo tudi takole: VARNOST V GORAH - (ZNANJE + DISCIPLINA) + OBVEŠČENOST Znanja pridobivamo v planinski šoli, na tečajih, seminarjih in drugih oblikah vzgoje in izobraževanja, ki jih je v naši organizaciji kar lopo število. Vse te oblike prispevajo k osvesčanju brez dvoma. Osveščen planinec pa je tudi discipliniran. Vendar ni moja naloga, da govorim o tem. Gre za prispevek o obveščanju. V planinski organizaciji sicer že razpolagamo z dobrimi obvestili. To so planinske karte, vodnik po gorstvih in vodniki po transverzalah In podobnih poteh. Tudi tisk, radio in televizija, prispevajo svoj delež, s podatki o vremenu, zadnje čase pa tudi s podatki o nevarnosti plazov. Kaj torej lahko store markacisti, če ugotavljamo, da svoje delo tudi sicer dobro opravljajo? In, da je lud obveščanje vspostavljeno? Nobena stvar pač ni tako popolna, da ne bi mogla bili še boljša, popolnejša in bolj učinkovita. Gre za dva predloga. Za novo kategorizacijo poti in s lem v zvezi za novo vsebino tabel, oziroma smernih tabel in za vsebinsko dopolnitev vpisnih knjig na naših vrhovih. 2e v tezah za predpis o planinskih poteh, ki so bile objavljene v Obvestilih PZS januarja 1982 jc zapisano: Knjiga na vrhu je varno shranjena v škatli, blazinica pa v polivirtilasti vrečki! Foto Dokumentacija PV Na vrhovih se je treba v knjigo vpisati in navesti smer ture! Foto Dokumentacija PV »4.3. Pota, ki so zaradi težavnosti odsekov varovana, morajo imeti v izhodišču na tabli oznako, da gre za varovano pot. Oznako na tabli mora imeti tudi pot, ki sicer ni varovana, je pa mestoma zahtevna In dalje še: »4.4. PZS s svojim aktom določi, katere poti so zahtevne In način označevanja poti po zahtevnosti.« K tema dvema členoma sem tistikrat nepisal naslednjo obrazložitev: "Ravnanje planinske organizacijo takö kot je predlagano v tezah, bi pomenilo velik 312 prispevek k varnosti v gorah. T Ako preventivno ravnanje je mestoma sicer že prisotno, ni pa urejeno enotno in ne povsod tam, kjer bi bilo potrebno. O kategorizaciji poti v PZS že dalj časa govorimo, ker čutimo potrebo po izboljšanju...« Pobuda v tezah je žal naletela na gluha ušesa. Le markacisti PD Ljubljana-matica so že isto leto omenjali potrebo po posebnem označevanju potov in sicer na srečanju markacistov v Vratih. Lani so pobudo spet sprožili, jo predložili v pisni obliki. In poskusno tudi že namestili nekaj tabel. Predlog je bil sprejet tudi v Komisiji za pota. V prihodnje naj bi bila planinska pota kategorizirana opisno in sicer: LAHKA POT je pot, kjer varovalne naprave niso potrebne Na primer: Pot na Komno, na Kamniško sedlo ipd. Ta pota na tablah in kažipotih ne bi imela opozorila. ZAHTEVNA POT gre čez zahtevnejša mesta, morebitne varovalne naprave so namenjene varnosti, za premagovanje takih mest pa niso nujno potrebne. Na primer: Pot preko Komarče, pot na Storžič, pot na Vel. Babo ipd. Taka pota bi imela na tablah oznako »Zahtevna pot« (glej sliko 1) Opozorilo naj bi bilo na dopoln Ini tabli velikost 34X10 cm, pod tablo z drugimi podatki o smeri in času hoje Pri izdelavi novih tabel pa bi opozorilo vrinili med podatke In puščico. ZAVAROVANA PLEZALNA POT je pot, ki bi bila brez varovalnih naprav za večino planincev neprehodna. Na primer: Tominškova pot, Kremžarjeva pot, pot na Malo Mojstrovko itd. Taka pota bi imela na tablah oznako »Zavarovana plezalna pot« (glej (sliko 2). Opozorilo bi bilo nameščeno enako kot pri »zahtevni poti«. Da pa bi lahko uveljavili to novo kategorizacijo potov in novo obliko označevanja, moramo poprej opraviti še tole: 1. Taka novost ni samo stvar markacistov ali Komisije za pota. Gre za pomembno odločitev, oziroma za spremembo ravnanja. O tem bi moral sklepati vsaj IO PZS, če ne celo GO PZS. Sklep tega organa pa bi moral biti, skupaj z definicijami kategorij poti, objavljen v javnih občilih: v PV, v Obvestilih, RTV in dnevnem tisku. 2. Kategorizacija poti mora biti natančna. Ne more biti prepuščena samo društvom, temveč moramo organizirati delovne skupine, ki bi jih sestavljali: a) društveni markacisti (eden ali več); b) predstavnik komisije za pota; c) predstavnik področne postaje GRS. Ta naloga ne bo lahka. Predvsem pa bo odgovorna. Ni vseeno ali bo pot kategorizirana »približno«. Gre za pomembno informacijo planincem. Naloga pa bo tudi dolgotrajna. Pregledati ije potrebno 1100 kartic registriranih poti in na kartice vnesti podatke o novi kategoriji. Najbrž bo potrebno v opisu tudi povedati od kje do kje velja oznaka zahtevnosti in najbrž res o vsem tem še ni vse povedano. Drugi prispevek oziroma predlog, ki sodi med vprašanja o varnosti v gorah, so vpisne knjige. Za markaciste so to knjige na vrhovih. Za knjige po kočah skrbe drugi. Vseeno pa bi se mimogrede obregnil tudi obnje. Zelo malo prostora je posvečeno smeri poti. Vsi zelo radi posnemamo tuje vzore, zlasti, če so zanič. Dober vzor pa bi bile vpisne knjige v kočah ÖAV in hkrati tudi prostor za knjigo. Pri nas se vpisna knjiga valja po mizah in policah. Vrnimo se 'k vpisnim knjigam na vrhovih. V poizvedovalnih akcijah bi pomenilo veliko, če bi poleg Imena pogrešanega našli še smer poti. Slika 1 Slika 2 Misel, da bi za vrhove tiskali vpisne knjige z rubrikami smo že opustili Majhne dimenzije zvezkov, ki jih uporabljamo na vrhovih, ne bi zadeve izboljšale, večje knjige pa bi zahtevale zamenjavo vseh skrinjic. Pa tudi sicer jo obiskovalcem potrebno pustiti prostor, da zapišejo svoje vtise Pa še cena jo tudi postavka, ki take rešitve ne podpira kdo ve kako. V sedanje knjige, zvezke, natisnemo na platnice kratko besedilo (lahko bi bile to tudi samolepilne etikete) s približno takole vsebino: »Planinka, planinec! V knjigo zabeleži, poleg datuma., imena In priimka, obvezno še smer, po kateri boš sestopil ali nadaljeval pol. Hvala In srečno pot!« »Marksisti in reševalci PZS« Take poskusne napise sem že nalepil v knjige na nekaterih vrhovih. Opozorilo jo zaleglo. Število vpisov o smeri poti se je močno povočalo. Trdim, da bi bilo takih vpisov še več, če bi jih tako opozorilo čakalo prav na vsakem vrhu, v vsaki koči in v dolini na predavanjih o varnosti v gorah. 2elel bi, da naša organizacija oba predloga obravnava in sprejme. Seveda bodo morale teke novosti najti svoj prostor v vseh vzgojno izobraževalnih programih, od pla-n.nske šole do tečajev GRS. Prepričan sem, da bo ves trud, ki bo moral biti vložen v realizacijo obeh predlogov, bogato poplačan. Ce bodo neizkušeni raje ubrali lažjo pot, namesto zahtevne in če najdemo enega samega pogrešanega še živega, zaradi vpisa v knjigi, bo to najlepše plačilo. V Kranju, aprila 1985 Opomba: Predavanja ja avtor prebral na 3. srečanju GORE IN VARNOST, ki ga je 25. maia oraam-ziraia GRS v Poljcah na Gorenjskem, v prostorih RCOU. Podrobno poročilo o tem zanimivem strokovnem srečanju je ob|avl|eno v tej številki na strani 310. TARA MLADEN BERGINC Nekega vročega pozno avgustovskega dne se s spakom pripeljeva na Reko. V pristanišču, med ojeandri. čaka Joco, za njim pa je na široko odprto žrelo ladje, v katerega se po štirih kolesih steka turistična reka. Dolgotrajno potovanje se začne v tesnem ladijskem trebuhu, kjer jc zrak zatohel, nasičen s hlapi bencina in olja. Pod nogami zamolklo rohnijo ladijski motorji Tam daleč pa teče reka Tara. Spoznal sem jo že tedaj, ko sem skupaj z Vojkom in Pavlom odkrival njene čare. Svojo vodo vali mod bregovi in prepadi, pod strmimi pečinami in v objemu temačnih gozdov. Njena pot jc vrezana globoko v slikoviti kanjon. Izdolbla jo je v apnenec črnogorskega višavja v milijon lotih s svojo smaragdno čisto vodo. Neukročena živahnost valov, od drobnih, nedolžno igrivih, poskakujočih pljuskov, do grmečih bukov, jih povezuje v enkratno in neponovljivo vodno predstavo. Od vsakega njenega giba svojevrstno različno, spreminjajočo se iz trenutka v trenutek. Bori. Bori in sivobele pečine. Strmi skoki se iznad globoke in živahne reke pnejo strmo navzgor. Nizko spodaj pas gozda. Grmovje dela družbo tršatim in skrivenčenim borom. Jekleno zeleni odsev na sivem siromaštvu. Kje Imajo oporo, odkod jim hrana? Negibni obeliski, posamično, redko posejani, cd obzorja, do dna kanjona. Nedvomno so impresiven simbol trdoživosti. kljubovalnosli vsemu surovemu in težkemu. Tukaj narava nič ne podari. Mogoče pa to surovost odtehta varnost pred človekom, njegovo sekiro in žago. Narava ustvari, narava pobere. Krog. tako logičen, marsikje že zdavnaj pretrgan, tu še nemoteno opisuje svojo pot. Kako dolgo še? Naslednjega dne naju je množica, k! le drla z ladje, odplaknila na dubrovniško kopno. Obremenjeni spaček z rumeno-zelenim kanu/em na strehi mukoma zmaguje klanec nad mestom. Visoko nad obalo se cesta prevesi proti Bosni, midva pa obrneva proti Črni gori. V mraku se strmo dvigujeva na visoki, odmaknjen! in divji svet durmitorske planota. Jasno nebo brez lunine svetlobe razkriva na levi temačne kulise visokih gora, vse naokrog pa se kot nejasne sonce črtajo razsežne valovite planjave. Nikjer žive duše, le tu in tam je v daljavi mogoče zaslutili brlečo svetlobo. Hiša na samem. Še živali ne srečava v tej samoti. Ubogljivi stroj, tujek v tem nepremičnem, prvobitnem svetu, brljavo otipuje ozko cesto. Utrujenost že nekaj časa neobčutljivo pritiska na 314 ročico za plin. Žabljak ob enaistih zvečer. Brnenje spaka se ustavi. Zradirana sva do kraja. Naslednji dan naju prebudi hladno, rezko jutro. Pozna se. da je Žabljak najvišje ležeče občinsko središče v državi. Nakupiva najnujnejše. Srečava Dano, iskrivo in simpatično Makcdonko: »Vas dvoje na Taru? Pa vi mi opšte ne Učite na kajakeše!«, se odreže. Najini donklhotski postavi ji očitno porajata dvome o najinih kajakaških sposobnostih. »Ali, ako u kanjonu nadicte smrt, biče to ipak avanturislička smrt.« Lepa tolažba, ni kal. Opoldan odrineva čez prostrano planoto proti kanjonu. Tu in lam vidiva nekaj tipičnih črnogorskih domačij, razsejanih na prostranih planinskih pašnikih. Tukaj je konj še vedno glavno transportno sredstvo. Vidiva nekaj skupin teh lepih živali, ki se svobodno pasejo v teh neizmernih širjavah. Ugotoviva pa, da urbanizacija tukaj nima ne repa, ne glave. Ali pa je teh repov in glav — preveč. Raztrosene. pisano našarjene »vi ken-dice« ob glavni cesti, sprte z domačo stavbno tipiko, kričavo kazijo skladnost teh nedotaknjenih širjav. Počitek pri Sušici Izlivanje vode iz kanuja Nenadoma cesta z visokogorske planote pade strmo navzdol, še neka/ ostrih ovinkov in prod nama je Tara. Ko prvič, daleč spodaj v dolini, ugledaš srebrni Irak reke, ki se za hip pokaže med bujnim zelenjem, te spreleti občutek nečesa veličastno skrivnostnega. Kot, da hi se doslej skrivala, zdaj le pa nenadoma postala čarobna resničnost. Je kot skrivnost iz bajke, v katero že zdavnaj ne verjameš, pa je zdaj tu, vedno večja ie in vedno bolj resnična. Razgibano, gibko vijuganje zelenomodre, čiste in globoke reke z bujno poraščenimi bregovi... Bsli prameni penečih se valov, ki med skalami, poraščenimi z mahom, neukročeno kažejo svojo moč in svobodno sproščenost. Na veličastnem mostu, ki se pri Djurdjeviča Tari pne 150 m nad reko, ji končno zreva v obličje. Od mostu navzdol je kanjon, ki Izginja v soparni, koprenasti daljavi, redko obljuden; pristopen jc le na nekaterih mestih in daleč od stalnih naselij in poti. Od lu navzdol bova odvisna sama od sebe. Dva kilometra navzgor ob reki urejava opremo in zbirava najnujnejše za dva dni vožnje. Končni cilj je Foča v Bosni. Stvari nama napolnijo ves kanu. Namestiva še krovnico, ki mora biti brezhibna, da ne bo dodatnih težav, ki že tako niso majhne. Dvigneva kanu pa naju teža skoraj premaga. Kaj hočeva, naju bo pa malo manj premetavalo po valovih. Spaka odpeljem do Djurdjeviča Tare; tam ga. kljub zagotovilom bližnjega soseda: »Nišla ti ne brini!«, pustim le s težkim srcem. Stečem po cesti navzgor ob Tari, do Joca. Le s težavo sva lovila ravnotežje, ko sva lezla v kanu skozi ozki odprtini krovnlca. Kako se bova izvlekla iz tega skopca, če bi se prevrnila. Domačina, ki naju ]e opazoval, poprosiva, da naju je fotograliral. Odrineva. Jok naju hitro zapelje skozi dva, tri blage zavoja. Prilagajava se novemu položaju in ugotavljava, kakšno je gibanje obremenjenega kanuja. Pod mostom na Djurdjeviča Tari se za hip ustaviva. Sedaj ga gledava od spodaj navzgor. Je kot črna linija, pripeta na modro nebo. Komaj razločiva drobne pike, ki se premikajo na njej In čez čas prihajajo do naju nerazumljivi, komaj slišni glasovi, ki jih uduši močno šumenje vode. Nižje doli izbercva smer med velikimi balvani. Prvi večji pljuski preplavijo plovilo in v naslednjem, bolj mirnem tolmunu morava popravljati krovnico. Popustila je pod pritiskom vode Dovolj sva ogreta za pot. Sc zadnji pogled navzgor na most z belimi hrbti valov v ospredju. Zavijeva levo navzdol v dolge brzico z živahnimi valovi. Zapuščava obljudene kraje in plujeva v komaj opaznih zavojih vodno globje v kanjon. Namesto čblastih, z listnatim gozdom pokritih pobočij, naju skoraj neopazno sprejme drugačen svet. Tik ob reki sta bregova še vedno obraščena z gozdom, da segajo krepka drevesa prav do vode; nad gozdom pa se v velikanskih stopnicah, stolpih, pomolih, zajedah in grapah pnejo strmo navzgor sivobele pečine. Trave nI videti, listo nekaj bornega grmičevja komaj da nekaj zelenila temu skalnemu kulisju. Najbolj slikoviti pa so bori, pokončni, vzravnani, ponosni in nedostopni. Ne rastejo na gosto. S svojimi močnimi koreninami so trdno zasidrani v teh golih pečeh. S svojimi tršatimi temnozelonimi grivami so trmasto neuklonjivi; stoje kot nemi stražarji, ki s teli polic varujejo lepotico, ki leče globoko pod stenami. Vsiljivcev je vedno več. Veslači najine baže in vedno številnejši turisti na splavih. Ti reki ne delajo škode, le hvaležni so ji za vse odkrite lepote in za dogodivščine. Tudi domačin ob reki le lepote ne ogroža. Edino ve ne, kakšno bogastvo ima prav na domačem pragu in ga zato ne ume varovati. Plesno in zahrbtno nevaren pa je reki rudnik svinca v Mojkovcu, kjer so pred leti uredili velike bazene, koder se zbirajo odplake. Govore, da so bazeni že do roba polni. Kot giljotina, lahko reki grozi še načrtovana gradnja verige hidrocentral. Pa to so že drugi problemi, ki jim bori nc bodo kos. Ovinki se vrstijo drug za drugim. Med seboj so si podobni, zato se ne znajdeva, kje sva. Pod noč so izmotava iz lega labirinta, ko zapeljeva v najbolj širok del kanjona. Tu je, na levem bregu, zaselek Tcpca. Bolj slutiva, da je, ker ga z reke ni mogoče videti, razen dveh, treh skromnih črnogorskih hiš. Na široki ravnici tik nad reko, poraščeni s kratko, gosto travo, postaviva šotor. Po ostankih ognjišč zaslutiva, da je to ena od vmesnih postaj vedno bolj številnih turističnih splavarjev. Rečna gladina se v večernem mraku vznemirja — lipani večerjajo. Zakuriva velik kres. se najeva, na debelo oblečeva in zlezeva v vreče. Zamolkla tišina iega v kanjon. Tudi midva molčiva. Enakomerno bučanje reke, prasketanje suhih vej in nejasne sence v jedri temi zaposlujejo najine čute. Gledava v neskončno brezzvezdno črnino in ne moreva zaspati. V tolmun ubrana tišine udari nenadoma proseče mukanje, ki prihaja visoko z nasprotnega brega. Spremlja ga oster, rezek človeški glas. Priganja žival. Vse to, kar prihaja do najinih ušes, kaže na stisko živali in človeka. Ugibava, kaj se doga/a. Glasovi grozl/ivo odmevajo v kanjonu in se v ritmu ponavljajo. Mino ura. Nenadoma spel vse potihne. V lepljivi tišini naju reka utrujenosti nezavedno odplavi v trden spancc ... S prvim svitom se skobacava v rosno travo. Zrak je strupeno mrzel. Sivo nebo nad kanjonom ne obeta blagodejnega sonca. Na ostankih nočnega ognja zakuriva, da skromen piamenček nekaj časa daje varljiv občutek toplote. Tacava sem in tja, do reke in nazaj in čakava, kaj bo s soncem. Saj naju vendar ne more kar tako pustiti na cedilu in to sredi kanjona. Vmes na hitro nekaj pojeva. Počasi se sprijazniva, da nama ne bo nihče pomagal iz kanjona, čo se sama no spraviva od tod. Kmalu naju oblijejo prvi večji valovi. Hladna voda takoj sperc z naju leseno otrplost. Nekaj ovinkov ša In za mirnimi vodami globokega in dolgega tolmuna se nenadoma prikažejo bele vode Tepačkega buka'. Presenečeno se pozdraviva z belimi grivami, ki naju zagrnejo z leve in desne, l^se skupaj je bilo kratko, vendar je bilo dovolj, da sva oživela. Oživelo pa je tudi sonce, ki se je prebilo skozi sivo kopreno oblakov. Iz hladnega, turobnega jutra se dviga topel in živahen dan. Kako drugačen je užitek v divji naravi, če te v hrbet greje prijazno, toplo sonce. Zelena voda nI več hladna, je voljna, njene barve pa dobivajo toplejše tone. Neprijazno jutro hitro pozabiva. I/ globoki soteski se menjavajo sence in sonce. Ostre črte rišejo temno stran. kjer hlad še objema bujno zelenje temačnih gozdnih strmin. Na drugi strani pa se v visoki crescendo prelivajo tople barve vse do gornjih obronkov kanjona. Vmes pa se, vsemu temu navkljub, kot da sc to reke ne tiče, preliva živahna, od neslutno globokih tolmunov, do poskočnih, ognjevitih brzic, ozaljšana reka. Kot os sončne tehtnice. Ovinki si sledijo. Enaki so drug drugemu. Vzdolž reke ni življenja, le tu in tam prereže nebo hiter prelet ptice. V globoki, temačni vodi težko uzreš ribo. Pa vendar jih mora 316 biti na pretek. To dokazujejo tudi številni ribiči. Očitno so divji, ker se skrivajo v ob- reinem grmovju. Ko vidijo, da nisva v povezavi z varuhi narodnega parka, se spet prikažejo. Vsi so domačini, verjetno iz zaselkov na obrobju kanjona. Okrog poldneva se bližava izhodu Iz kanjona. Tam so zapeljeva v približno des et kilometrski oasek Brštanovica. Poln je brzic in pasti. Na vsej Tari so največje prav tu in naju že ves dan potihem skrbi, kaj naju čaka. Ko na desnem bregu ugledava opuščeno žico, po kateri so spuščali les v reko in ga po njej splavarili, sva vedela, da se približujeva najtežjemu delu najine poli. Kmalu se znajdeva med velikimi, penečimi valovi. Tesnobe, ki nama je doslej stiskala grlo. ni več. Veslava na vso moč. loviva ravnotžje in izbirava najboljše smeri. Marsikdaj naju čez In čez prekrije voda in se le s težavo prebijava, medtem ko naju sunki vode premetavajo sem in tja. Prav sredi vsega tega hrumenja zaslutiva, da je kanu poln vode. V zadnjem hipu ga še utegneva spravili v miren tolmun. Sva v precej neugodnem položaju. Sredi najhujših brzic sva obtičala z odprtim kanujem. Stari, že precej zdelani kanu je popustil pod pritiski In udarci valov. V sprednjem delu vse do sedeža, kjer sla zlepljeni obe polovici, je zijala grda špranja. Midva pa se ne dava. Kanu najprej temeljito posušiva, nato pa špranjo prekrijeva z plastičnimi vrečami. To so nama rabile, da sva obvarovala najpotrebnejše osebne stvari pred vodo. Vse skupaj sva na debelo prelepila s širokim lepilnim trakom. Po dveh urah lad/edclniških popravil, je bil kanu. ovešen s plastičnimi vrečami in okrašen z lepilnimi trakovi, kaj čudno, predvsem pa nobenega zaupanja vredno plovilo. Pa sva se kljub temu spet spustila v »šamrole«, kot je Joco krstil bele grive največjih valov. Proti TeDcI Bori nad kan|onom Tare p Vse fotografije M Borglnc Sledila je vrsta penečih se in grmečih vodnih brzic, da se je reka nekajkrat prav poigrala z nama. Kljub neusmiljenemu premetavanju in sunkom valov z raznih strani, je pok r peni kanu kar dobro prenašal to vodno igro. Sonce se je že krepko nagnilo na zahod, ko sva čez grebene zadnjih brzic ugledala most; čezenj gre ccsta v kanjon P/Ve. Pri Ščepan Polju se obe reki zlijeta in ustvarita vodnato lepotico — Drino. Njen tok, obrnjen proti Srbiji, je dolg. Ob njenih, nekdaj bistrih vodah, znanih po splavarjenju lesa, sc že vrsto let zapletajo razni hidroenergetski apetiti. Njen zgornji del, do Foče v Bosni in Hercegovini, je še najbolj čist, tu je tudi nekaj zanimivih in lepih predelov. Ni pa več tistih strmih, včasih navpičnih bregov; ti so nama ostali za hrbtom. Pokrajina vzdolž Drine je obljudena, razpotegnjena in zaobljena. Bolj domača je, s svojimi travniki in sadovnjaki, ki segajo ponekod prav do vode Vse to sem Imel v bledem spominu še od tistlkrat, ko sem tu veslal skupaj s Pavlom in Vojkom. Tudi midva sva želela prevoziti teh trideset kilometrov Drine. Kljub utrujenosti in dokaj pozni uri sva zaveslala kar naprej mimo mostu. Takoj za mostom sva zaslišala neko oddaljeno, naraščajoča šumenje. V daljavi vidiva bele grebene valov, ki se valijo v Ta-rine vode z njene leve strani. To je bilo za naju nekaj novega. V mojem spominu ni bilo take podobe zliva Tare in Piva. V normalnih okoliščinah je to prav krotka zadeva, tokrat pa nama to ni obetalo nič prijetnega. Višje zgoraj, v sosedn/em kanjonu Pive, je velikanska HE Mratinje. Ta monstrum navadno spi, včasih pa zgrmijo velike količine vode skozi njene turbine in potem je Drina spremenjena in tuja. Človek ji tako že neka/ lot po svoje odre/a njeno življenje. In prav zdaj so nama morali poslati na pot te odvečne vode! Znajdeva se v povsem drugačnih razmerah, kot sva jih poznaia doslej. Valovi so zelo visoki in imajo dolge hrbte. Voda je hitra in nik/er ni mirnih tolmunov, da bi se za trenutek ustavila, odpočila in si mirno pregledala, kakšna je reka naprej. Rečna gladina sega preko obalnega vrbovla, skoraj do najnižjih drevesnih vej. Obalnega proda ali kamnov ni videti. Kanu jc vedno bolj obremenjen z vodo. V teh valovih se težko dviguje in pljuskoma pada v doline med valovi. Naglo jezdi to čudno konjenico valov. Voda je hladna. Nad reko se začne zbirati nizka megla, ki sega komaj do krošenj bližnjih dreves. Rečnega dna ni videti, še slutiva ga težko. Valeče vodne mase ustvarjajo velike vrtince in vrelce s premerom deset in več metrov. Počutiva se neugodno, sva kot drobna pikapolonica, ki jo otroška roka radovedno spusti po brzicah potočka. Pri vsakem zavoju gledava daleč naprej pred kanu. Težko ga vodiva, da bi se tako še pravočasno izognila morebitnim pastem. Reševanje iz take vode bi bilo zelo tvegano. Krepko naju je že zeblo. Bližajoči mrak vedno bolj zakriva obrise reke, da dobiva še bolj grozečo podobo. Polagoma ugaša volja in tudi poguma ni več. Na izhodu iz blagega rečnega zavoja Joco tipaje, pa vendar dovolj jasno pove, da nima namena, kar tako pustiti svoje premočene kože bogovom. Seme nespametne trme še prepričuie in kliče po nadaljevanju tega vodnega roda, vendar pogled nekaj sto metrov naprej, kjer se je v zoženi strugi prešilo Drinino vodovje, sproži alarmna zvonce. Hitro sem enakega mnenja kot Joco. V ugašajočem dnevu zaveslava na varno obalo, med slastne slive zapuščenega sadovnjaka. S težkim kanujem na ramenih, polnim namočene opreme, sva rinila navzgor do makadamske ceste, ki gre do Foče. O avtostopu dveh premočenih in toplote željnih bitij, nič kaj ugledne zunanjosti, s kanujem In kupom krame, v neznanem, redko obljudenem svetu, ki jima družbo dela le tema, pa raje ne bi govoril. Nepozabna izkušnja je to. O ODNOSU EKSTREMNEGA PLEZALCA DO NEVARNOSTI IN SMRTI Teme se lotevam s pomisleki in negotovostjo. Vsaj zase pa jo občutim kot zelo pomembno, saj se ml zdi, da je treba vprašanje smrti in nevarnosti med plezanjem temeljito premisliti. Smrt sodi k težavnemu plezanju kot modrina na nebu. Pri tem ne mislim na smrt kot dejstvo, kot statistično vrednoto. Glede tega jo lahko vsak alpinist proglasi za nepomembno z ugotovitvijo: »Pri vsem gre le za nekaj nesrečnih posamičnih primerov. To mene samega ne zadeva!« In v resnici se statistika smrtnih primerov pri plezanju giblje v območju neznatnih promilov. Na tej računski ravni bi torej lahko smrt v dokajšnji meri izvzeti iz plezalstva — če bi za to sploh šlo. Pri vsem mi namreč ne gre za smrt kol dejstvo, marveč za smrt kot za spremljajočo in zavestno možnost. Zavest bližine smrti ustvarja eno najpomembnejših psihičnih sestavin ekstremnega plezalstva. Če bi namreč zavest o smrti izločili iz zahtevnega plezanja, bi preostalo le nekaj takega kakor viski brez alkohola. Sami alpinisti nikoli ne govorijo povsem jasno in določno o smrti in umiranju. Vsekakor razpravljajo o nevarnostih, strahu in tveganju. Skratka vso zadevo obravnavajo zelo previdno. Znabiti gre pri tem celo za bojazen, da bi z golim poimenovanjem nesreče zares ne priklicali. Psihološke naivnosti glede smrtne izkušnje se ne ubrani nihče, četudi se je leta dolgo podajal v strmine prav na meji svojih sposobnosti. Vsak zagreti alpinist se je kdaj pa kdaj že znašel v položaju neposredne smrtne grožnje, vendar jo praviloma odpravi z začudeno ugotovitvijo, »da se ic še enkrat vse skupaj dobro končalo«. Pri najbolj zavzetih se takšnih srečanj s smrtjo v letih pogosto nabere na ducate. Bližina smrti je za vsakogar, ki se posveča temu športu, močna osebna danost. Seveda pa je mogoče la del danosti potisniti v ozadje in nanjo pozabljati tudi tako. da o tem niti no govorimo niti ne razmišljamo. 318 • Duk(l): odsek (-i), kjer se reka zo?i, nonudomu puda in tvoti velike volove. Tudi v vsakdanjem življenju se pogosto znajdemo v bližini smrti, tako na primer med vožnjo z avtomobilom. Toda takšni vsakdanji primeri nenadne bližine s smrtjo se bistveno razlikujejo od tovrstnih doživetij na gori. Tu smo namreč le žrtve in zagotovo nismo nikakršni strokovnjaki v obvladovanju smrti, ki bi se ji s svojo umetnostjo in dobro opremljeni, mogli učinkovito upirati. NA MEJI MED D IT I IN NE BITI V težavni steni je bližina smrti docela jasna in mogočna danost: kot prepad, ki jo pod nami, kot sovražno bleščeči led, kot grožnja majavih ledenih serakov in snežnih plazov. Tukaj nastopa smrt odkrita, ne pa zamaskirano in prikrito kot v vsakdanjem življenju. Med težavnim plezanjem se učimo umetnosti, kako napredovati v največji možni bližini meje med biti in ne biti. Vrhunski plezalci so mojstri v ravnotežju na ostrini med življenjem in smrtjo. Jasno občutena bližina smrti bogati njihovo življenje., mu daje celo nov smisel. Večino ljudi pa bližina smrti seveda prevzame z grozo. Zadovoljni so, če vedo, da so v kar največji varni razdalji pred njo. Zato se sprašujem zakaj pomeni preneketsremu strastnemu plezalcu zavest velike bližino s smrtjo domala nepogrešljiv življenjski eliksir? Glede lega marsikdaj zatrjujejo, da nas povezuje s smrtjo nekakšno ljubezensko razmerje. To so naklepanja. Večina med nami zanesljivo rada živi. Mar neprestano ne izpopolnjujemo svojih sposobnosti, da bi lahko obvladali tudi najbolj kritične trenutke. Če pa v gorah kda/ zaidemo v smrtno stisko, se seveda z vsemi silami upremo grozečemu propadu. To so zenesljiva znamenja, da zavračamo smrt. Seveda je na drugi strani veliko ljudi, med njimi tudi dovolj plezalcev, ki zavestno pretiravajo v iskanju skrajnih nevarnosti. To pomeni: življenje se jim zdi nekaj vredno le v pogojih skrajne ogroženosti. Toda, tudi takšni ljudje noče/o umreti oziroma ne iščejo smrti. Njihov cilj nI v lastnem uničenju, ampak v stopnjevanju življenjske zavesti tudi v najtesnejši bližini s smrtjo. Zavestno upoštevanje življenjske ogroženosti ima med alpinisti različne odtenke. Skoraj vedno pa velja: bližine smrti ne iščemo zaradi slasti nad morebitnim koncem, marveč nasprotno, zaradi hrepenenja po občutku skrajnostne življenjskosti. Tveganje z uničenjem je cena, s katero se je treba sprijazniti. Marsikdo je pripravljen plačati visoko ceno, večina pa je glede tega prejkone stiskaška. Kajti smrt sama ni nikoli končni namen našega početja. Vedno gre za nesrečo. Bližina smrti pa je podobna vetru, ki v nas kopiči očarljivo življenjskost in voljo po življenju, vendar lahko veter, če postane premočan, tudi z enim samim mogočnim pišem ugasne luč življenja. O hrepenenju po smrti ali celo smrtnem nagonu med alpinisti torej sploh ni mogoče govoriti. Občutena navzočnost uničenja je za vse nas zgolj sredstvo, da bi prišli na cilj; sredstvo, da bi zaživeli zavestnejše, polnejše in vrednejše življenje. Tudi za tiste med nami, ki so najbolj veselijo nevarnosti, pomeni smrt katastrofo. Sicer pa: kje si je mogoče bolj prepričljivo dokazati, da si gospodar nad mogočnimi in z uničenjem grozečimi silami, kot v izpostavljeni steni, na vrtoglavih grebenih ali v tuljenju viharja? Vse naokrog so očitne uničevalne sile, vendar jih le premoremo obvladati s svojimi zmožnostmi, znanjem in močmi. Tako iščemo strastni plezalci na naših težavnih poteh merjenje moči z domala oprijemljivo smrtjo. Dejansko pa ta zunanja smrt ni naš resnični nasprotnik, najhujši sovražnik je naša slabost. K temu bi bilo mogoče pritakniti še eno misel: če umremo v gorah, potem se to zgodi praviloma naglo. Prav iz tega razlaga se oblikuje našo bolj ali manj zavestno spoznanje: če je že treba umreti, potem najbolje v gorah. Tam je smrt manjše zlo. Zavestna in občutena bližina smrti ima lahko potemtakem najrazličnejše pomene. Vedno pa je pri tem navzoče: po preživetju nevarnosti postane tudi nasprotje smrti — življenje silovito občutena in čudovita vrednota. Ker pač kdaj pa kdaj živimo z zavestjo smrti, je to naše življenje pogosto tudi veliko boli zavestno. Take »bližine smrti« najdemo zapisane v literaturi: Poglejmo nekaj primerov. (Glej tudi knjigo R. Messnerja. Na meji smrti, ZO 1983.) »Druga roka sega kvišku. Prsti so dobesedno spojijo s skalo. Zdaj visi moja celotna teža le na konicah prstov. Noge spodrsavajo, bingljajo v zraku, klin, ki je še pred nekaj sekundami držal mojo telo. popusti in zdrvi po vrvi navzdol. Preostaneta mi le še dve možnosti- Izpustili pomeni zanesljiv padec, mogočen padec do dna. Oba prijatelja bosta šla z menoj... torej navzgor! S stisnjenimi zobmi In zdaj hitro. Vrv noče popustiti, vleče me nazaj. Prsti ne ubogajo več, odpovedujejo ...in končno ... v zadnji sekundi... je previs za menoj.« (Hermann Buhl: Veliki vzponi) »28. marca vstopimo v troje: Peter Habeler, Robert Schauer in jaz v ledeni prelom. Povzpeli se hočemo tako visoko kot le mogoče, da bi našli pol do prvega tabora. Prvi vtis v tem labirintu ledenih stolpov, razpok in serakov je silovit. Nevarneje še nisem nikoli živel. Treba je kar najmanj misliti, kajti nevarnosti so tu na vsakem koraku ne-doumno velike... Dobro je le to, da nekatera vprašanja ne bodo nikoli več zastavljena.« (Reinhold Mcssnor: Everest, stran 66.) 319 »Večina med njimi je preživela skrajne nevarnosti z najhujšimi padci, z mrazom do omrtvičenosti, v brezupnih položajih... Pet ali šest jih je, ki so že izgubili enega ali več tovarišev v navezi. Nekatere med njimi so že nekajkrat odpisali, a so se vendar znova vrnili, tako rekoč proti vsem pričakovanjem.« (Reinliold Messner o svojih tovariših v odpravi na Lotse: Izziv.) »Kdor gre z menoj, mora biti pripravljen umreti.« Geslo Hermana von Bartha. »Smrt je kot dejanska možnost molčeča In vključena v moj načrt." (Relnhold Messner: Samohodec.) DOŽIVETJE SMRTI KOT KREPČILO ŽIVLJENJA »Brž ko grem v nevarnosti in če iz njih srečno izplavam, potem mi bo življenje zdaj in še za dolgo zelo oprijemljiva dobrina(Eugen Guido Lammer: Jungborn.) »Vem samo to, da mi tukaj zgoraj pomeni življenje več kot v dolini in tudi ne poznam nobenega primera, ko bi bil človek med nevarnim vzponom prostovoljno stopil iz življenja.« (Reinhold Messner: Na meji smrti.) »Kar iščemo, je tista nevezana in globoka sreča, ki grozi, da bo raznesla naša srca, ki prežema vsa vlakna našega bitja, če se smemo po dolgem plezanju nad prepadi smrti znova z odprtimi rokami oklepati življenja.« (Lionel Terray: Veliki vzponi.) SMRTNA RAVNODUŠNOST Kurt Diemberger je ob sončnem zahodu spremljal Hermanna Buhla na vrh Nanga Par-bata, potem ko je sam že bil zgoraj: »Zdaj proti vrhu? Mar ni to blaznost? 1100 metrov niže jc zadnji tabor, midva pa se vzpenjava navzgor v noči Toda pred menoj stopa Hermann Buhl, ki je že nekoč preživel noč v višini 8000 metrov. Zakaj ne tudi te? Seveda — takrat jc imel neznansko sročo. Bova tudi midva imela nocoj takšno srečo? In če ne, je mar to še sploh pomembno?« »Že po nekaj metrih sem prcblcdcl: med razpoko in menoj se votli mogočna zareza globoko v skalo, gladka kot notranjost velikanske školjke. Vse naokrog te školjke, kamor koli seže oko, nič drugega kakor previsi, gladke plošče, prazen prostor — mora. Vsakršen umik docela nemogoč. Ne morem niti navzgor niti nazaj! Komaj 12 metrov me ločuje od moje razpoke. Dvanajst metrov...! Neprehoden prepad. Čutim se izgubljenega, telesno In duševno Izčrpan vztrajam najmanj eno uro, ne morem več misliti, priklenjen sem na ta edini klin, ki naju — nahrbtnik in mene — drži v tej strašni samoti. Toda v trenutkih zanesljive smrti se pokaže, da je človeška odpornost močnejša, kot bi bil kdajkoli poprej pripravljen verjeti. Zlagoma se spet obvladam. Rečem s/, s tem se vendar ni mogoče kratkomalo sprijazniti. Na morem nedejavno počakati konca, če sem že pet dni z vso močjo zastavil svoje življenje. Znova se je zanetila v meni iskra upanja. Našel sem nov pogum, de se spoprimem z usodo, ki sem se ji izročil, ko sem šel v to pustolovščino.« (Walter Bonatti: Gore — moje gore.) PRETIRANA PRIPRAVLJENOST NA TVEGANJE IZ OBUPA NAD ŽIVLJENJEM »7587. Vroče poletje se je polastilo Zermatta z dolgimi, sončnimi tedni. Za menoj je bilo enoletno prostovoljno vojaštvo in zdaj je v mojih prsih žarelo vroče hrepenenje po alpinističnem dejanju, nepogasljiva je bila žeja po smrtni nevarnosti. Odločen sem bil za največje tveganje, pripravljen sem bil kadarkoli zavreči življenja kot zlomljeno planinsko palico. Vse to je imelo daleč, daleč globlje vzroke kot tista opojna zasvojenost z nevarnostjo, vendar tega tukaj ne morem razložili v vsej potrebni širini. Rečeno bodi le toliko: da je mojo mlado dušo z vso silovitostjo bremenil grozljivi dvom, iz njega je izviral razkroj vseh človeških vrednot, za katerim so v osemdesetih in devetdesetih letih trpeli vsi globlje čuteči ljudje.« (Eugen Guido Lammer: Jungborn.) »Vsa sramotenja, ki so spremljala naš blazni poskus, me zdaj ne zadevajo več. Že eno leto sem pripravljen Iti vse do skralne mej lastnega obstoja in tudi do skrajnosti tvegati.« (Relnhold Messner: Everest ) STRAH PRED OBIČAJNO (POČASNO) SMRTJO »Ne, ljubši mi je kratkotrajen blisk kot dolgotrajno iskrenje! Raje umreti in čutiti s soncem v srcu, raje preiti v večno spreminjanje, kot bojazljivo In sklonjeno dopolniti svojo življenje v mračni svetlobi nenehnega strahu.« (Paul Hübel: Vzponi brez vodnika.) (Nekoliko skrajšana priredba sesfai^a z istim naslovom, ki ga je napisal Ulrich Aul-muth, objavljen pa je bil v švicarski reviji »Die Alpen«, prvo četrtletje 1985.) 320 M. A. POZNA JESEN* IGOR ŠKAMPERLE (JEREBIKA) Prameni blede lutranje svetlobe so se bo/oče priplazili v mračno temo, jo vsrkavali vase in žalostno jutro sa je levilo neskončno počasi. Nizko, sivo nebo je ležalo nad gorami, ki so kot mrke sence skritih čudes bedele nad dolino. Pozna iesen se /e bila vrinila med poslednje travnate bilke in skalno razpoke. Zdeio sc je kot da jo občuti sleherni kamen, in celo oddaljeno šumenje potoka globoko spodaj ja bilo spremenjeno. Hlad, ki se je zjutraj se okrepil, ju je našel na poti. Hodila sta v breg in hitela, da sta zasopla morala kmalu počivati. V premrateno telo jc končno le prišlo nekaj toplote, tiste prave telesne in življenjske toplote, ki je ne primorejo še tako topla oblačila. Korak se jima je umiril, tudi strmina je popuščala in hoja je postala prijetna. Martina se je spominjala, kako ji je Boris obljubljal, da jo bo popeljal v gore, ker je tam najlepše. »Vendar to ni lepota, ki bi jo požirala z očmi in jo občutila na prvi pogled«, ji je vedno ponavljal, »čeprav jc res«, je nadaljeval, »da te prizori z bliskovito naglico očarajo s svojim sanjaškim hrepenenjem in otožnostjo«. Sama gorskega sveta ni poznala in nasploh je v naravo redko zahajala. Ne da bi ne ljubila pisanega cvctia, čudovito dehteče pomladi in poletnega morja, cela ponosna je bila na svojo neravnodušnost do tako preprostih naravnih lepot. Toda bila je doma v mestu in preveč zaposlena s študijem, da bi ji ostalo kaj čas a za tako, zanjo nekoristno početje, kot je hoja na strme, skalnate gore. Tokrat pa se je z veseljem odzvala Borisovemu povabilu. Zanimale so jo — navsezadnje — fe gore, o katerih je zadnje čase toliko slišala, in pa Boris sam. njegova zapletena duševnost. v katero je le počasi prodirala. Bila sta študijska kolega in doma Iz istega mesta. Njegov živahni značaj io je kmalu pritegnil, ko pa se je pogosteje družila z njim. je doživl/ala številna presenečenja in neredko bridko razočaranje. Motil jo je na trenutke njegov individualizem, da le to egoizem si ni hotela priznati. Spet drugič ni razumela, ko so je včasih spravil na delo z vso zagnanostjo in pozabil na vse, celo na hrano, se zgražal nad družbo in jo skušal spremeniti, z včasih docela anarhičnimi in radikalnimi, njej nerazumljivimi rešitvami. Večkrat se je dogodilo, da ga med sprehodom po mestnem parku ni mogla spraviti k pogovoru, tako zavzeto je buljil v drevesno krošnje, spet drugič pa jo je obvestil, da noče zvečer nikakršnih obiskov, ker bo bral. Ko pa sa je včasih vrnil s kakega bližnjega griča, od koder je opazoval sončni zahod In jI ves prevzet živo pripovedoval o ganlfivem dogodku, je občutila celo rahlo l/ubosumlje. »Ta človek me ne bo nikoli ljubil, kot si želim,« si je dejala. Mimo strme stene Beli peči sta se povzpela na visokogorsko planoto. Bila je kot izumrla. Vsa pokrajina le ležala krepostno umirjena; zadnje sivkasto drevje sta že zdavnaj minila in pred njima se je razprostirala gola skalna puščava. Le pod goro, katero vrh ie bil zakrit v nizko, sivo nebo, je ležalo staro snažlšče. Stala sta in gledala, medtem ko jima je izza hrbta mimo ušes rahlo vel oster veter, z zahoda pa so se nad mračno sivino valili težki oblaki. V takih dneh človek ne ve, kdaj se iutro sprevrže v večer. Boris je pokazal na sedlo, do katerega morata še priti. Onkraj je dolina, kjer žive zanimivi ljudje. »To so poslednji dnevi pred zimo,« je spregovoril, »ko je narava najbolj ganljiva. Če je pomlad lepa, borbena in močna, potem je pozna jesen globoka. V svoji globini pa ' LEP ODMEV NA RAZPIS OS 8C-LETNICI SPD TRST SPD Trst le ob svoji 8C-ie!nicl organiziranega delovanja razpisalo literarni, likovni In lotogrclski pazeča/ na temo MED SKALO IN MORJEM. V razpisu so poudarili, naj bi obravnavali predvsem človekov odnos do naravnega okolja. Razpis io bil namenjen t. l/ubitel/em narava, 2. osnovno šolski mladini. stari med 6 m 11 lel, m 3. dijakom nižjih srednjih So/, starih od 12 do 14 let Fotografski natečaj pa je bil namenjen vsem, ki sc ukvarjaio tako s črno Delo fotografijo, kot tudi z barvno. Na literarni raze is se je priglasilo kar 33 udeleloneov in sicer je bilo 11 tekstov namenjenih za kategorijo 'ljubiteljev narave«, prav tako 11 je bilo besedli, ki jih je prispevala osnovnošolska mladina', 11 pa dijaki nižjih srednjih Sol. Nagrade so prejeli: 3. nagrada v kategoriji »osnovnošolska mladina- — Victor Tomsich. pohvala - Marko Germani in Ana Dlaževii. 2. nagrada v kategoriji »srednješolska mladina•• pripada Ani Lokatos 3. nagrada Tanji vesel, pohvalili pa sv Moreno Savron in Andreja Skamperleta. Med »ljubitelji narave« je 1. nagrado prejel Atilij Kralj, 2. nagrado Aldo Pupci, 3. pa Igor Skumperle. Ve c uspeha je bilo pri likovnem natečaju. Tu se je izku/ala predvsem Aolska mladina. Prejeli so /55 risb v različnih tehnikah, fotegratski izdelki pa so bili razmeroma skromno zastopani. Uredništvo je izbiralo med neketerlmi teksti, ko se jc moralo odločiti za ob/avo Izbralo je besedilo Igorju Skamperleta Pozna jesen in Ana Lokatos sestavek Vaza z mersko vodo. predvsem resnična. Se ti ne zdi, da ni mogoče nikjer bolj globoko dojeti življenja v vsej svoji resnični podobi kot pozno jeseni, pa nc samo v gorah, povsod, tudi v mestu, kjer najmanjše drevo in zrak Izpričujeta eno samo težko doumljivo dejstvo, v katerem se prepletajo mozaiki tisočerih podob.« Martina ni odgovorila, le gledala je in zaznala nekaj, kar ji kljub vsej bistrovidnosti, doslej šc ni uspelo zaznati. V notranjosti ji je vrelo, bilo je podobno občutku zadoščenja in rahli samozadovoljnosti. Vsega pa si ni znala razložiti. »Veš...« je hotela razložiti Borisu pravkar občuteno, pa je umolknila in obstala. Zalotila se je, da še sama ne ve, kaj jo je prevzelo. »Človek se tu, sredi mrtvega sveta, zave samega sebe povsem drugače. Tu med zakoni narave spoznavaš pomembne stvari na povsem preprost način in jih sprejmeš skoraj kot samoumevne. Približevanje bistvu umetnosti, kulturi duha in dojemanju lastnega obstoja, ki vodi v dolinah po zapleteni, večkrat nujno potrebni intelektualni poti, je tu olajšano.« Za trenutek jc premolknil, nato pa ju je mrzel veter s severovzhoda predramil iz zamaknjenosti. »Podvizajva se. Čimprej morava na sedlo, verjetno bo že dane s snežilo.« »Brr, kako zebe,« mu jc pritrdila Marlina in s prekrižanimi rokami na prsih pohitela za njim. Planota, ki ju jc ločila od sedla, bi lahko bila v megli in sneženju nevarna in zahrbtna. Človek tu izgubi občutek za pravo smer, prične tavati, loteva se ga utrujenost, ki je v mrazu in snegu pogubna. Toda Boris /e upal, da bosta prišla na preval dovoli zgodaj. Sestop v dolino ga pa ni skrbel, saj so travnate slrmali enakomerno spuščajo do gozda, od koder ni več daleč do prvih hiš. »Tam lahko sestopiva tudi v slabem vremenu, ali pa si pod kakšno previsno skalo urediva bivak in počakava jutra. Spalno vrečo imava in hrane je tudi se nekai,« je Boris skušal opogumili Martino, ki jo je naraščajoče tuljenje vetra v gluhi samoti spravljalo v slabo voljo in ji je že močno načelo samozavest. Najbolj jo je prestrašila nagla sprememba. Res, da jc bilo že vseskozi sivo in oblačno, toda bilo je mirno in v ta mir je šumel le rahel, čeprav oster veter. Sedaj pa ta veter tuli in se vse bolj silovito zaganja v njiju. Iz dolin se je prikradla megla, ovila rogljasti vrh Žrda in se s pretresljivo naglico bližala zdaj že sivočrnemu nebu. Iz gostih oblakov le pričelo snežiti, sprva drobno, da io veter sproti odnašal posamezne snežinke, nato pa vse močneje in snežni kosmi so hitro pobelili planoto. Nad morečo slutnjo le planila zima z vso silovitostjo. Sneg je prekril pot in Boris je le še po občutku hitel proti sedlu. Le toliko sta postala, da sta oblekla vetrovki, si nadela rokavice in kapo. Martina je vse bolj zaostajala in lotevai se je je obup. V tesnobi je Boris pazil predvsem na pravo smer. Le bežno le pogle-daval po dekletu in ji klical, naj mu sledi. Razbesnel se le pravi vihar; sneg je bičal v obraz, se nabiral na obrvih in močil lica. Začutil je, da je sedlo že lik pred njim. Ozrl se je. Temna postava sredi belega pekla mu je sledila in pognal se je v zadnjo strmino. Sedaj sva rešena, si je mislil, slutil za seboj zasoplo Martino in ne da bi postal, začel hitro gaziti strmo navzdol. Poln prijetnega občutka je hitro izgubljal na višini; brezskrbno je govoril tudi Martini, ko pa se je ozrl, je opazil, da Martine — ni. Prestrašil se je in se naglo vrnil na sedlo. Martine ni bilo nikjer, njegovi klici so se izgubljali v burji. Na sedlu je bučala tako silovito, da nisi mogel hoditi vzravnano. Bil je zmeden in obupan. Za njim le bila še, ko sta sc že spuščala s sedla. Klecnil /e, in klical, klical. Vračal se je tja dol, kjer jo le zadnjič videl, pa so bile sledi žc zabrisane. Potem se je zbral in vse še enkrat skušal trezno premisliti. »Ne, saj ni mogoče, da bi tu zašla, prav gotovo mi je sledila in me morda prehitela,« si je šepetal in nekaj časa sedel ter nemo gledal v ples snežink. Počasi se le dvignil in začel drseti po sveže pobeljenem pobočju. Lotila se ga je utrujenost, zazeblo ga je v prste na nogah in skozi trmasti sneg se je priplazila tema. Z višino je popuščala moč vetra; nenadoma je bil vsega sit, tega snega, vetra, gore. Zaspal bi rad. Vsakih nekaj metrov je teiebnil v sneg; ni mogel kričati, le potiho je ponavljal Marlinino ime. Potem pa ni več slišal vetra, ne čutil mraza. Ugledal je temno silhueto Razveselil se je velike skale, potem pa /e obstal kot vkopan. Tipal je z rokami, razločil zloženo kamenje zid in lesena vrata, ki jih le pravkar nekdo odprl, in ga močno prestrašil. Zdelo se mu /e, da sanja. »Kaj pa ti tu v takem vremenu?« ga le nagovoril glas iz teme, ga potegnil noler in hitro zaprl vrata za njim. Možakar je prižgal svečo. Stopil je k ognjišču, iz katerega se je še toplo kadilo, razpihal žerjavico in pristavil vodo za čaj. »Sleci sc, ves si moker, bom 2e našel zate kal suhega,« je povzel možakar srednjih let, precej suh in preprost ter poiskal za Borisa neka/ suhe obleke. Šele zdaj se je Boris ovedel, kje je. Prva misel mu je bila — Martina. »Ne boj se, če sta bila skupaj še to stran sedla, le gotovo že spodaj, v dolini.« »Ko bi vsaj prišla do gozda«, je zavzdihnil Boris. »Spravi se na pograd in zaspi. Naj te zdaj ne skrbi zanjo. Ko bo mogoče, bova odšla za njo. No. pa še — Gregor sem, vsaj tako mi pravijo;« Boris je nekaj mrmral, dočakal čai, potem pa spet globoko zaspal. Ko sc je prebudil, le Gregor že pripravil nekaj tople hrane. Dan se je priplazil v izbo, 322 polno domačnosti. Preprosto pohištvo, ognjišče, stene iz brun, tla pa so bila prekrita z drobnim peskom in s kožami ovc. srn in gamsov. Prt na mizi in male lične zavesten na oknu pa so tej romantiki dodale še svoje. nn »NIČ ne bo zapadlo ie več kot pol metra snega in se kar nalet sva.« /e Gregor pozdraviBorisa ki se jo zaskrbljen zazrl skozi okno. »Ta poboč,a so gola m so nevarna zarad plazov,« je nadalje v a I Gregor, »pa ne skrbi, mala je prav varnem.« Borisa ie Gregorjeva samozavest pomirila. Po zajtrku ,o Gregor skuhal kavo sedla sta k ognjišču, se grela, Boris pa je postal radoveden. Na vprašam*, zaka,tu živi, je Gregor le obotavljale odgovarjal. Boris je kmalu spoznal, da mma prostega kmečkega moža. pastirja, ki se je le začasno preselil na P'™. P™ P» človeka, ki se je umaknil v samoto. Mož je počasi zlagal besede bilo le, kot da bi s sebo nosile nesluteno giobino. šele sedaj je Boris opazil tud, polico • knjigami in presenečen obstal pred imeni pisateljev: Nietzsche. Hesse, Andrič, Hux- /e zapustil trenutek obstal. »Na stara leta mi zmanjkuio moči da bi luPre™Jna'- ' obup, tolikokrat sem razočaran nad ljudmi in še večkrat nezadovoljen * saoo Vse. ka jc človeškega, sem želel opustiti, mravljišču podoben svet se m, ,e za gab Sareec/ ga je obraščala siva brada in so mu lasje padali do ramen, n, mogel sknt, zameti,vega '»Toda. XWÄ'Ä - v skriva tudi največja večina ljubiti življenje z vsem, kar nam prinaša,« je skorajda prizadeto sp;regno* Bom >"^jvoje največje poslanstvo si štejem vsestranski razvoj svo,e lastne osebnost, ko pogoj za soustvarjanje družbe, in vse njene slabosti, vsa obupna nerazgledan os Hud, me prt mojem delu krepi. Ne morem si dopustiti, da bi odšel, ne da bi ka, ustvartl In pripo- SisLTeTkakšnim namenom ustvarjaš. Iz notranje eksistenčne do sebe, ali pa morda kot poslanec njenega veličanstva - družbe Mar vervl^ v kakovostno spremembo družbe, v humanlzac„o In osvobajanje človeka?«, /e na koncu skorajda neresno vprašal Gregor in nadaljeval: »Ali nima človeštvo že dovol, pestro In krvavo zgodovino za seboj, da bi se moglo iz nie česa naučiti?« »Toda saj smo vendar napredovali, si končno nekoliko bolie uredili ■■ ■« »Nismo napredovali,« ga je prekinil Gregor. »Vsa senzacionalnost o letaote Mji -predku, ki preplavlja svet, je pesek v oči. Nazadovali smo, še posebe, v medsebojnih humanih in produkcijskih odnosih smo nazadovali, saj glede na stopn,o razvo,aki smo jo ali pravzaprav so jo dosegli, živimo slabše kot naši predniki. Svet je zavrt, nima smisla za resničen napredek.« ,. . . .nftu Boris je obstal rahlo zmeden. Gregor pa je nadal,eval: »Živel sem med l^m,. hodil v kino gledališče, pisal pesmi in poslušal glasbo. Moral sem nekaj početi, čeprav me je le malo stvari veselilo. Potoval sem, veliko sem petovaka,t, » človeka veliko nauči. Sprva sem srečeval mnogo ljudi, nekatere sem vzl,ubll in sem bil rad v njihovi bližini, potem pa je bilo teh ljudi vse manj in naposled sem ^o'ovil da vsepovsod sreču em le enega samega — Človeka. Domov sem se vračal slabe volte. S prezirom dosJbesem spo!n!l datega človeka ne morem sprejet, za prijatelja. Postal m, a tuj Zapiral sem se med štiri stena, preživljal obupna maloduš,a m končno z vso patet ko sprejel človeško, egoistično rešitev, rešiti se ljudi in ohraniti sebe, svo/e tivlien/e. Upal sem, da bom samega seba le zmogel prenašati.« Boris je osuplo gledal starcu v obraz. Sicer mu taki občutki mso bili neznan, Ob umirajoči naravi In sončnih zatonih se je srečeval z minljivost,o in takrat ,c začutil, kako smešno beden je človek. »Še nekaj me je mučilo, kar sem hotel spoznati v naravi. Ali sta pohlep in zloba zgolj človeški lastnosti in sprti z vsem naravnim, njen ponesrečeni izrodek, ali produkt tehm-ziranega boja za obstanek visoko razvitih možganov?« Borisu to ni bilo všeč: »V človeku vendar živi potreba po ustvar/an/u. delu. To je vendar tisto, ki krepi nezadovoljstvo, kar ga sili v boj za novo. zahtevnega, boli se, svetlejše. Kdor obupa, je slabič.« »Zato se morajo prav posamezniki naučiti plezati. Vedno so posamezniki reševali družbo« »In jo tudi pogubljali.« je pristavil Gregor. Za kratek čas sta se molče zazrla drug v drugega. Boris je vedel, da sta si z Gregorjem vendarle blizu, stari pa je videl v Borisu moč svoje izgubljene mladosti. »Kako lahko živite tu sami. brez glasbe?«, je nato vprašal. »Na pomanjkanje glasbe sem se še najtežje navadil,« je odgovoril Gregor po dal^em molku s povsem spremenjenim glasom, kot bi ga vprašanje razžalostilo. »Čc bi ljudje razumeli poslanstvo in izročilo glasbe, bi bilo veliko lažje živeti. Sprva sem si prinesel gor vse potrebno«, je potem dejal, »nekega večera pa sem imel težave s svojo malodušnostio, do kraja razočaran in užaljen sem izgubil oblast nad seboj In vso skupal zabrisal po bregu navzdol. Moral sem se rešiti tudi tega.« Boris sc je zamislil. Obup tega starega človeka ga je podkrepil v veri in moči do ziv- J^J //en/a. Ne, ne bo obupal, si je dejal, zdaj vem, da se ne smem ustavili, ne smo bili časa za predah, nobenih pogledov nazaj, nobenega obžalovanja. Zunaj Je medlem prenehalo snežiti in skozi pretrgano sivino je posijalo bledo zimsko sonce. »Jutri te bom pospremil v dolino,« Je dejal Gregor. Zgodaj zjutraj sta dobro oblečena zapustila kolibo in zagazila navzdol. Borisa Je prevzemala misel na Martino, kljub temu pa mu stari Gregor ni šel iz glave. Povabil ga je k sebi v mesto. »Ne, dečko,« mu je dogovoril, »ne drezaj v samoto odmaknjenega človeka, kajti njegova moč je prevelika, da bi prenašal ljudi in jih gledal, kako hodijo po njegovem življenju. Sicer si pa zapomni: Čovek ne bo v naravi nikoli propadel, če jo bo sprejemal, tako kot si zasluži, najmanj sebi enako.« Bolj sta se spuščala, manj je bilo snegu. Nad gozdom sta ugledala skupino ljudi s psi in nahrbtniki. Mahali so z rokami, očitno so ju že ugiedaii. Vitka postava se jo ločila iz skupine. Boris ji je stekel naproti. VAZA Z MORSKO VODO ANA LAKATOS Skrita med gorskimi slemeni leži ma/hna kmečka vas. Le nekaj preprostih, a ljubkih hiš je posejanih ob ccsti in potoku. V senci širokopleče gore se razprostira temen gozd. Nad njimi se dvigajo mogočne pečine s planino, ki mirno cveti v toplem pomladanskem soncu. Na vzhodu se raztezajo dišeče senožeti. V bližini razigrano žubori potoček, ki se umiri v globokem tolmunu. Voda je v njem tako čista, da se cvetoča lipa ob bregu zrcali v nJem. Na vrhu za vasico je cerkvica, v kateri vsak večer zvoni le en zvon. In njegov glas je žalosten, skoraj proseč ... Pred cerkvico je pokopališče. V njem spi tudi moja teta. Z mamo jo obiščeva večkrat v letu. Takrat prižgem v cerkvici svečo, pomolim in nekajkrat potegnem za vrv, da se pesem otožnega zvona sliši daleč naokoli. Zazrem se v tetin grob. Obkroža ga dragocen kraški marmor, kakor bleščeč okvirček s tetino podobo. Živo sc je spominjam. Pogledam daleč čez nagrobnik in čez pokopališčni zid v prostost čez zorane in posejane njive. In zdi se mi, da vidim teto: ukrivljena od trdega dela stoji tam. Sama. Izpod rute ii visi siv pramen las. Zagorel obraz, prepreden s številnimi gubami, zre v zemljo. Kljub trdemu, samotnemu življenju, Je bila skrivnostno mirna. Trpek nasmešek se ji je le redkokdaj razpotegnil v smeh. Toda iskrene oči so vsakomur vzbujale zaupanje. Spomnim so. kako sem pri njej rada preživljala počitnice. Tisti lepi večeri so se mi globoko vtisnili v spomin. Sonce je tonilo v gorečem nebu in dajalo zemlji zadnje trenutke svoje svetlobe. S teto sva sedeli na klopi pred dišečo lipo, ki je bila odeta s cvetočim ogrinjalom. Kramljali Sfa o kmečkih opravilih, o letinah, o naravi. Toliko lepega je vedela povedati o nji, kot more le tisti, ki je del narave. Tedaj mi mama ponudi rdeče nageljne. Položim jih v vazo. Ker se ža večeri, se odpraviva na pot proti domu. Skozi avtomobilsko okno občudujem Soško dolino. Še vedno mislim na telo. Modro valovje ma spomni na dan p/etve: s teto sva se v jasnem lutru odpravi/ali na njivo, posejano s korenjem. Počepnili sva ob brazdo in pričeli brskati po njej. Preden sem ločila korenje od plevela, je teta čepela že daleč pred mano. Za njo se je vil pas sveže prsti z raztresenimi kupčki viličastih listkov. Ko je opazila, da mi delo ne gre od rok, mi je prišla na pomoč. »Kdaj bova opleli to njivo, veliko kot morje?!« rečem malodušno in opazim, da se teta zagleda v konico motike. »Kot morje?« se naglo obrne k meni teta. »Znate plavati, teta?« jo vprašam in kar na smeh mi gre, ko si jo predstavljam v morju, kako čotola. Ne, v kopalkah si je nisem mogla predstavljati. Videla sem jo kar v njenem črnem krilu in rožastem predpasniku. Teta se mi zagleda v oči: »Morja sploh še videla nisem!« Začudim se In osupla ostanem brez besed. •>Pojdiva malicat!« odloči teta. Usedeva so pod tepko. Teta me spet pogleda z rezino kruha v rokah in prosi, naj jI kaj povem o morju. Z navdušenjem sem jI Dovedala najvažnejše. Teta je prikimala z glavo, kot da že vse ve. Obmolknila sem. »Kaj res niste videli morja?« vprašam radovedno. »Ne, Ana! Nikoli nisem imela priložnosti. Veš, z živino je pravi križ. Ne moreš je pustiti same. V moji mladosti nismo poznali turizma. Gore so moj edini svet. A zdaj, na stara leta, bi želela vsaj enkrat videti morje. Ne vem, če mi bo mogoče...« Najin pogovor je pretrga! neznan hribolazec. Spraševal je za najbližjo stezo, ki drži na vrh gore. Tela ga je povabila v bajto in mu ponudila svežega kisiega mleka. Opazovala sem moderno opremljenega planinca, in teto. Planinec se mi je zazdel tako tuj in oddaljen od narave, kot umetna roža v cvetočem vrtu. Nenadoma se zavem, da sva se z mamo že pripeljali v domače okolje. Pogled na morje mc presune, ker ga teta ni nikol! videla. Dolgo ga gledam, kot da mu zamerim, ker ga teta ni videla. Teta ni mogla uresničiti v svojem življenju te skrivnostne želje. Boli me, ker ji nisem pomagala, A zdaj je prepozno ... Prvega novembra sem zopet obiskala tetin grob. Poleg rož sem ji prinesla v vazi morske vode. Dan prej sem jo zajela v sesljanskem zalivu, da bi ji izhlapela na grobu. ČUDOVITO DOŽIVETJE PETER ŠČETININ V dolini Trente, po kateri teče ena najlepših gorskih rek v Julijskih Alpah, reka Soča, krčim grmovje okrog hišice in se obenem nastavljam sončnim žarkom, ki se kakor slap gosto vsipajo iz kristalno čistega neba. Zopet enkrat lep dan. Ravno končujem delo, ko pride k meni sosed in me vpraša, če sem slišal za nesrečo helikopterja, ki je dopoldne zašel v megli in treščil v gozdnato predgorje nekje v bližini Bleda. »Ne, nisem slišal,« pravim. »Vsi potniki s pilotom vred so se ubili. Naš znani alpinist In himalajec Aleš Kunaver in znani nemški alpinist in publicist Toni Hiebeler z ženo. Menda so hoteli posneti Julijce iz zraka,« še doda sosed. Stisnilo me je pri srcu. Vse sem dobro poznal. Bili so ml prijatelji in znanci. Z Alešem sva se samo nekaj dni poprej pogovarjala o nam tako potrebni alpinistični opremi. Spomnil sem se prvega srečanja s Tonijem leta 1976. Oba sva bila siccr alpinista, pa sva vendar kmalu prešla s pogovora o gorah na pogovor o letenju z zmaji, s čimer se je Toni tudi ukvarjal. Navdušeno mi je pripovedoval, kako enkratno je gledati gore Iz ptičje perspektive. In prav ta želja mu je tako nepričakovano in kruto pretrgala nit življenja. Zazrl sem se v goro Kuk nad dolino Trente, kjer sem prvič doživljal nepop.sno srečo ob pogledu na gorsko pokrajino s ptičje perspektive. Tisti dan je bil tak, kot si ga lahko predstavljaš samo v sanjah. Nebo jo bilo čisto kot ribje oko. Zjutraj, ko se jo začelo svitati, je bilo prijetno hladno in na ozki stezi proti vrhu Kuka, ko sem sc šibi! pod težkim, tri metre dolgim bremenom, mi pot še ni zalival oči. Soncc jo osvetljevalo šele vrhove gorä. S tastom, Izkušenim gornikom, sva hodila tiho, zatopljena vsak v svoje misli. Moje so bile tisti dan osredotočene le na en dogodek. Prvič v svojem življenju sem hotel izpolniti siroja vročo željo, da bi kot ptič poletel z vrha gore v dolino. Ni me bilo strah, saj sem imel za sabo že veliko ur letenja, nikoli pa seveda s takšne višine in v takšnem okolju. Rahlo tesno pa mi je le bilo pri srcu, čeprav sem vse dobro premislil in načrtoval «e, kar je potrebno za takšno dejanje. Steza, po kateri sva hodila že dobri dve uri, je končno zavila iz gozda na teren, poraščen s cretjem, ki ga je že obsi/alo soncc, in rahla sapica mi je sušila prepoteni obraz. Po treh urah hoje je bila dolina Trento že globoko pod nama in še vedno zavita v senco mogočnih gora, ki so jo obdajale z vseh strani. Kakšen blažen mir je bil na teh skalnatih pobočjih! Skalil ga je le tu in tam krik ptice ali pa pada/oče kamenje, ki ga je nekje odkrušil trop gamsov. Še kakšno uro hoje je bilo do cilja, do vrlia Kuka. Po počitku sva morala kmalu zapustiti slezo in po napornem pehanju čez skrotjo in melišča, sem tik pod vrhom našel kolikor toliko primerno mesto za start. Bilo je to zelo strmo, poraščeno melišče, ki se jc zajedalo med navpične pečine in se po nekaj metrih končalo z več 100 metrov globokim prepadom. Medtem ko sem zaradi velike strmine počasi in s težavo sestavljal zmaja, sem se spominja! prvih napotkov, ki mi jih jo dal Toni, ko sva se srečala v švici. »Pazi, kako startaš in nikdar ne pristajaj z vetrom v hrbet!« mi jo pravil. Prvi koraki, skoki in poleti, so bili že za mano tisti dan, ko sem poskusil s prvim gorskim poletom. 325 Bilo je okrog poldne, ko sem stopil za krmilo, se pripel in se skušal zbrati. Pihal je rahel bočni veler. Tast me je nekaj metrov stran s tesnobo v očeh gledal, kako bom startal. Se nikoli ni videl zmajaria. zato sem razumel njegov strah. Prevzel me je občutek, da moram narediti nekaj odločilnega v svojem življenju. Čutil sem vročo željo, poleteti, se odlepiti od tal in ne narediti napake pri startu. Dvignil sem zmaja, ki ie zaradi veliko strmine kar sam silil v globino, in sem ga komaj zadrževal. Tik pred startom sem videl med seboj samo tistih nekaj življenjsko pomembnih metrov razdrapanega terena. Nagnil sem se naprej In se z vso močjo pognal v globino. Toda že po treh, štirih korakih sem zalebdel pod pisanimi krili In glasen vrisk je sprostil napetost, ki je bila v meni. Pod menoj jc zazevala praznina. Globoko spodaj je bila zelena gozdna preproga, med katero se le neslišno vila bela sled hudourniškega potoka. Mimo mene so polzelo prepadno stene in grebeni. Ozračje je bilo mirno, tako da sem brez slehernega truda skoraj neslišno drsel skozi praznino in z velikim očmi gledal in gledal... Skale, prepadi, stene, gozd, potok. Nepopisno lepi so bili pogledi na gorsko pokrajino iz ptičje perspektive. Bil sem presrečen. Od časa do časa sem zatulil in zavrlskal, da bi si dal duška. Počasi sem krožil nad dolino in skušal razbrali točke, ki sem jih poznal, pa so bile z višine 1500 metrov nad tlemi težko razpoznavne. Opazoval sem krilo, kako drsi skozi neviden zrak, prisluškoval rahlemu šumu zraka ob krilu in si želel, da bi lahko ure in ure jadral visoko nad dolino. Kot sem pri plezanju užival pri vsakem gibu, s katerim sem se povzpel više v steni, sem takrat užival sleherni trenutek v lelu prek prepadov, grap in gozdov. Po dobre pol ure letenja sem žal Izgubil že toliko na višini, da sem so približal pristanku v dolini, kjer so me čakali prijatelji. V ostrem zavoju sem preletel skupino koscev in zavriskal, da so se začeli ozirati na vse strani, le kvišku ni nihče pogledal. Pristal sem nedaleč stran. Vsi so si prišli ogledat za te kraje čudno letalno napravo. Bil sem zopet na zemlji med ljudmi. V spominu pa mi jc ostalo čudovito doživetje ptičjega leta, o katerem sem sanjal žc kot otrok. Bil sem srečen in ponosen, da sem zmogel toliko volje in poguma, in uresničil svoje sanje. Ob takšnih trenutkih se človek šele prav zave, kako čudovito jo živeti. OPOMBA: Prvi pelel s Kuka. 2B. 7. 1377. PROF. VILKO MAZI BO 4. JULIJA LETOS ZAČEL SVOJE OSEMINDEVETDESETO LETO Prof. Vilko Mazi bo 4. julija začel 98. leto svojega življenja. Starosti šmarnogorskih gornikov in častnemu članu Planinskega društva šmarna gora iskreno čestitajo in sc z njim veselijo njegovega častitljivega jubileja, kl ni samo njegov, pač pa skupen za vse šmar-nogorske planince. Belokra-ijca, kmalu stoletnega Cmomalj-ca, je življenje vodilo mimo številnih postaj, dokler se ni ustavil pod Šmarno goro, pod šmarriogorsko Grmado. Zagledal se je bil v gorski svet. se zaljubil v Kraljestvo Zlatoroga in z Razgledom s Triglava ustvaril pomembno delo. Kugy-jeva najlepša in hkrati tudi najbolj globoka hvalnica gora — Iz življenja gornika — mu je za brevir, Jakob Aljaž, mu pomeni simbol gorniške trdoživosti in upornosti proti tujcem, prvak naših pesnikov dr. France Prešeren pa neusahljivi vir slovenske srčnosti in miline. Ti možje uokvirjajo Mazljevo planinsko filozofijo In kažejo njegovo globoko kulturno razumevanje našega človeka In njegovega intim-326 nega doživljanja gora. V imenu PD Šmarna gora: Miha Marenče Kje je la vrh In kdo so lile planinci? Tako se sprašuje Lev Pipan iz Ljubljane, ki Je fotografijo prinesel na Planinsko zvezo Slovenl|e, da bi Jo s lom vprašanjem objavili v Planinskem veslnlku. Znano je le, da prvt levo sedi Emil Mor6, sodavičar iz LJubljane, s šmartinske ceste, umrl med vojno 1942, star 57 let. ostali pa niso znani. Fotograli|a je nastala okoli leta 19CS ali 1910, vrh pa jo na|bri v okolici Jesenic, kaj menite? IVAN ZABEL 1904—1985 Lep pomladanski dan je bil 25. aprila, ko smo na ljubljanskih Žalah spremljali na zadnji poti Ivana Zabla, velikega ljubitelja gora in zaslužnega planinskega delavca. Bil je tak dan, kot jih je imel Ivan rad; pomladi se je zadnja leta vedno bolj veselil. Ko zaradi bolezni ni več mogel na planinska pota, jih je doživljal od daleč; s spomini se je sprehajal po slovenskih gorah, poromal na gorstva drugih republik in pokrajin in ludi preko meja naše domovine jo šel. Ivan Zabel je bil rojen v Otiškem vrhu pri Dravogradu, blizu lam, kjer se Mislinja združi z Mežo. Pohorje in Uršlja gora, ki se dvigujeta nad dolino, sta mu postala prijatelja že v otroških lelih. Gimnazijska leta v Mariboru med prvo svetovno vojno in nekaj let po njej, so ga oblikovala v zavednega Slovenca. Ko je odslužil vojaščino, je bil sprejet v poštno službo na pošti Jesenice. Tu je leta 1928 postal član jeseniške podružnice SPD. V času do druge svetovne vojne je aktivno sodeloval z mnogimi znanimi planinci, mladimi alpinisti in Skalaši na Jesenicah; v tem času je prehodil in spoznal Julijce, Karavanke in Kamniške Alpe. Z Jesenic je bil premeščen na glavno pošto v Ljubljani; tu je med narodnoosvobodilnim bojem opravljal pomembne naloge za Osvobodilno fronto in s tem dokazal svojo ljubezen do domovine in naših gora. Po osvoboditvi se je njegovo planinsko delo zelo razmahnilo. Bil je deloven član aktiva planincev PTT pri PD Ljubljana-Matica in pozneje PD Vladnih ustanov. Kot predsednik Republiškega odbora sin- Ena zadnjih fotografij Ivana Zabla. Nastala je ob srečanju pred koncem lela 1980 na Planinski Zvezi Siovenlfe, ko se pogovarja s Tonetom Bučarjem in Jožefom Dobnlkom. dikata delavcev ptt prometa Slovenije se je v petdesetih letih zavzemal za ustanovitev planinskih društev PTT. Po osvoboditvi so je planinstvo med ptt delavci močno razširilo. Bil je soustanovitelj PD PTT Ljubljana. Na ustanovnem občnem zboru 29. septembra 1953 je bil izvoljen za prvega predsednika društva; to dolžnost je opravljal pet let. Hkrati z ustanovitvijo društva je bila zgrajena tudi Po-štarska koča na Vršiču, v katero so vgrajeni ludi njegovi žulji. Po vsej Sloveniji je pri takratnih okrajnih poštah organiziral planinske skupine; dve med njimi sta postali samostojni društvi, večina drugih deluje še sedaj. V PD PTT Ljubljana je pozneje opravljal še več pomembnih nalog: dve leti je bil načelnik odseka za varstvo narave, eno leto je vodil gospodarski odsek, tri leta je bil predsednik nadzornega odbora, osem let pa njegov član. V letih 1974—1977 je veliko pomagal pri razširitvi in posodobitvi Poštarskega doma na Vršiču. Bil je med pobudniki za sodelovanje ptt planincev Jugoslavije in za prirejanje vsakoletnih zborov in partizanskih maršev planincev PTT Jugoslavije, na katerih je tudi večkrat sodeloval. Dvakrat je prehodil Slovensko planinsko pot. S kleno besedo je v jubilejnih zbornikih ohranil rast društva v prvih letih obstoja in gradnjo Poštarske koče na Vršiču. Po upokojitvi se je obseg njegovega planinskega dela še povečal. Na PZS je prevzel delo gospodarskega referenta, ki ga je požrtvovalno opravljal od 24. februarja 1966 do 31. julija 1975 (po pogodbi o delu je bil »uradno« zaposlen 4 ure dnevno, dejansko pa je delal ves dan, večkrat tudi ob sobotah in nedeljah). Z bogatimi planinskimi, delovnimi in življenjskimi izkušnjami je obogatil delo gospodarske komisije. Vsako leto je obiskoval planinske postojanke in društva, svetoval, vzgajal in pomagal. Dobro je vedel, da planinski delavci v društvih potrebujejo pomoč, ki je lahko učinkovita le z živimi stiki. Zato se Foto Dokumentacija PV ga marsikje še danes s hvaležnostjo spominjajo. Deio Ivana Zabla bo za vedno zapisano v zgodovini slovenske planinske organizacije. Mnoga planinska odličja In priznanja, med njimi zlata častna znaka PZS in PZJ, plaketa PZS in častno članstvo PD PTT Ljubljana, so le skromna moralna zahvala človeku, ki se je ves razdajal planinstvu. Ivanu Zablu veliko dolgujemo. Bil je skromen in plemenitega značaja. Uspešno opraviti zaupano dolo je bil njegov vsakodnevni cilj. Ljubil je gore, ki so bile njegov velik prl|atelj. pa tudi tolažnik ob težkih trenutkih. Svo|o ljubezen jim je izkazoval ludi s svojim predanim planinskim delom. Ob grobu sta Ivanu Zablu spregovorila predsednik PD PTT Ljubljana Stanko Dolenc In predsednik Izvršnega odbora PZS Marjan Oblak, ki sta z občutenimi besedami obudila njegovo življenjsko In planinsko pot ter se mu zahvalila za velik prispevek planinskemu društvu PTT Ljubljana in slovenski planinski organizaciji, Jože Dobnik K 3. POSVETU GORE IN VARNOST V soboto. 25. maja 1985 je Komisija za GRS pri PZS organizirala 3. posvet na temo Gore In varnost. Udeležba Je bila letos boljša kot lani. Vsega skupaj se na3 je zbralo v veliki predavalnici Republiškega centra za obrambno usposabljanje v Poljčah kar 58, od teh je bilo 13 predavateljev. Nekoliko bojše volje postanem kot opazovalec dogajanja, če pogledam seznam planinskih društev, ki so poslala svoje zastopnike — vodnike. Slednji so namreč zastopali kar 24 društev, in eno združenje. Za nameček so prišli tudi zastopniki nekaterih postaj GRS, zastopan je bil GO PZS. KVIZ, Komisija za pota, MK ter seveda Komisija za GRS, razen teh pa še RSNZ SRS, Fa- kulteta za telesno kulturo in dvoje zasebnikov. Upajmo, da bo v prihodnje obiskovalcev še več in da bodo poučno snov posredovali kar najširšemu krogu planincev. Glede prireditve je včasih slišati mnenje, da precej stane in da ni potrebna, je treba ugotoviti tole: če bi upoštevali samo najbolj nepodjetna in brezbrižna društva, ki se otepajo vzgojnega dela, preventive in katerih člani bi najraje samo breskrbno križarili po svetu med severnim in ,južnim polom — če bi jim kdo podaril denar, potom naše posvetovanje res ni potrebno. Kdor bi se oziral po svetu pa bi se spet čudil številnim velikim in majhnim združenjem planincev, ki vsako leto prlrede kakovostna strokovna srečanja. Udeležujejo se jih najboljši poznavalci, o njih izdajajo zanimive zbornike n teh srečanj se tu in tam udeleži tudi kdo iz naših vrst. Te ugotovitve dopuščajo zaključek: Če delamo, če razmišljamo, če analiziramo dogajanja in zlasti nesreče, je o tem treba kaj reči. Seveda zato, da bi odkrili slabosti in svetovali, kako jc treba delati, da bo v prihodnje manj nesreč in žrtev. Gre za dvoje stvari: treba je našim ljudem posredovati vsaj najvažnejše od tistega, kar odkrivajo planinci po svetu, treba pa je prispevati tudi svoja odkritja in predloge, seveda na podlagi analize lastnih razmer in dogajanj. Nikakor ne bi smela prevladati filozofija, ki jo je bilo slišati na enem letošnjih zasedanj 10 PZS, ko je neki član ob Dnevu varstva pred snežnimi plazovi menil, da je to nepotrebna potrata časa in denarja, da so pač plazovi vedno iäti. V tem slilu bi lahko tudi rekli, da nam danes ni treba jesti, saj smo to počeli že včeraj in predvčerajšnjim. Pa pustimo to in raje poglejmo, kaj je bilo slišati na srečanju v Poljčah: 1. Poškodbe zaradi strele (A. Robič), 2. Analiza nesreč 1984 (M. Salberger), 3. Otroci v gorah (P. Markič), 4. Otroci v gorah (F. Malešič), 5. Organiziranje iskalnih akcij za pogrešanimi osebami v gorah (A. Žist), 6. Nesreče v gorah in odgovornost (dr. M. Potočnik), 7. Hoja v gore z vidika ortopeda (dr. F Srakar), 8. Nesreča — filmski zapis (J. Brojan), 9. Vpliv mraza na srce in ožile (dr. M. Horvat), 10. Varnost v gorah In naloge markaci-stov (B. Bizjak), 11. Poškodbe glave (dr. J Četlna), 12. Do večje varnosti v gorah s strokovnimi kadri (D. škerbinek), 13. Tehnični vidiki strele v gorah (P Še-gula). Predsednik PD Tesnila — Trebnje je ob tej priložnosti pokazal smučarsko palico, ki jo je mogoče razstaviti in sestaviti v podaljšano, pomožno lavinsko sondo ali opornico za zlomljeno roko. Predstavljeni relerati bodo izšli še do jeseni v zborniku, z ljubeznjivim sodelovanjem uredniškega odbora PV, pa — vsaj večina — tudi v Planinskem vestnlku, seveda ne vsi hkrati. Tako se bo s to poučno snovjo lahko seznanila tudi širša javnost. Ob zaključku srečanja smo se domenili, da bomo pobude in tudi predavatelje v prihodnje črpali iz najširšega planinskega zaledja. Na jesenski razpis v Obvestilih PZS naj bi planinska društva predlagala možne in zanimive teme, ne nazadnje tudi sodelavce. Predloge bo preučil ožji odbor v sodelovanju s KVIZ In oblikoval končni program. Še besedo o terminu posveta: Številna društva negodujejo nad majem češ, da je to čas izletov ne pa posedanja. Morda imajo prav, lahko pa tudi, da se ne znajo organizirati. Lahko bi na posvet poslali katerega svojih vodnikov ali inštruktorjev, na izlet pa bi šli drugI. No, morda pa bi bilo res boljše, da se posvetujemo pozimi, poleti pa raje planina-rimo. Zapis bi ne bil popoln, če ne bi pripisali še tega, da je urednik PV, tovariš Marijan Krišelj, posvet izčrpno predstavil radijski publiki. Že med potekom prireditve je po-slučalce seznanil z najvažnejšimi podatki, večina predavateljev pa mu je posredovala poglavitne misli še za posebno oddajo, ki smo jo poslušali v sredo, 29. maja. Lep zgled pravilno zastavljene preventivne miselnosti in ukrepov ... P. šegula POSTAJA GRS — BOVEC: SE OBOGATITI PREVENTIVNO DELOVANJE Letošnjega tradicionalnega spominskega turnega smuka, vsako leto ga organizira Soški alpinistični odsek v spomin na svoja, v gorah preminula člana Damjana Mlekuža in Igorja Marko, so se udeležili tudi gorski reševalci postaje GRS Iz Bovca. Tako so tudi reševalci obudili spomin na nekdanja člana — pripravnika. Turna smuka jim je v skorajda idealnih spo-mladnih razmerah rabila tudi za preverjanje slišnosti radijskih povezav z dolino s kaninskih vršacev, krnic, dolin in planot, kar je nadvse pomembno v reševalnih akcijah na tem področju. Reševalci in drugi udeleženci so šli izpod Prestrelje-nika, pod Dolgimi prodi v Zadnji Dol pod Visokim Kaninom, pa naprej pod Laško Planjo, Vrhom Žlebi in Veliko Babo na južne obronke kaninskih vrhov; spustili so se v dolino Učeje in naprej do vasi 2aga. Spominski turn: smuk, ki naj bi poslej postal vsakoletna obveza tudi za bovške gorske reševalce, je le svojevrsten uvod v redni letni občni zbor, ki je sledil takoj 329 po turi. Reševalci so pregledali in ocenili svoje delo v minulem letu. Ena glavnih nalog GRS je vzgojno in preventivno delo v planinski organizaciji, pa tudi med vsemi drugimi obiskovalci gora. število nesreč v domačih gorah v letu 1984 pa nam kaže, da bo treba prav tako delovanje GRS še poglobiti, ga obogatiti na vseh ravneh. Reševalci bovške postaje GRS so lani posredovali v 14 gorskih nezgodah. Bili so najbolj obremenjena postaja GRS v Sloveniji. Tudi številne reševalne akcijc niso mogle preprečiti utečenega izobraževanja in izpopolnjevanja v okviru postaje, ter preventivnega dela med planinci in drugimi ljubitelji gora. Posebej velja omeniti, da je postaja dobila pet reše-valcev-letalcev, izšolanih za helikoptersko reševanje v gorah. Odkar deluje v Bavšici mladinski plan näki vzgojno-iz-obraževalni center, člani postaje GRS Bovec redno sodelujejo pri vzgoji bodočih mladinskih planinsk.h vodnikov, mentorjev in inštruktorjev. Tudi lani je bilo lako. Foleg tega velja omeniti šc sodelovanje v planinskih šolah, pa na organiziranih množičnih planinskih pohodih in podobno. Sem sodi tudi stalna dežurna služba na kaninskih smučiščih ob koncu tedna ter v smučarskih konicah v zimski turistični sezoni; tu so reševalci lani oskrbeli in nudili prvo pomoč vsem poškodovanim smučarjem. Na zboru so se reševalci dogovorili tudi o tekočem delu, *o so glavno skrb namenili izobraževanju in izpopolnjevanju v reševalni tehniki ter nudenju prve pomoči, preventivnem in vzgojnem delu ter dopolnjevanju in obnavljanju reševalne opreme. Svoje vrste pa bi radi pomladili z mladimi reševalci-pripravniki. Boris Mlekuž OBČNI ZBOR PD BLED V petek, 12. aprila so ga imeli v OS na Bledu. Poročilom je sledilo več ko sto prijateljev gora. V minulem obdobju so uspešno gospodarili s kočo v Lipanci. Čeprav je dostopna tudi s traktorjem, so večino hrano znosili v nahrbtnikih, tako da je bila koča normalno oskrbovana pa tudi finančni rezultat ni izostal. Letos načrtujejo gradnjo novega vodnega zajetja, obnovo dovozne poti, okrog kose pa bodo posuli pesek. PD upravlja tudi gostišče Rikli v središču Bleda. Ker najemniku, Špeceriji, Bled, kmalu poteče najemna pogodba, bo treba poskrbeti, da bo novi najemnik skrbneje gospodaril in da ga bo vezala dobra najemna pogodba. V najem dajejo tudi kočo na Straž;. Markirali so okrog 40 km poti, letos pa nameravajo obnoviti dotrajane varovalne vrvi In napeljati nove med Malim Draškim 330 vrhom in Mrežcaml. Popravili bodo pot iz Krme na Debelo peč. Tudi napisne table In kažipote bodo obnovili tako kot to predpisujejo predpisi o Triglavskem narodnem parku. Delaven je mladinski odsek PD Bled. Lani je imel 8 izletov, veliko truda pa so vložili tudi v vzgojo in izobraževanje mladih planincev. Letos je zaključilo planinsko šolo 7 učencev OŠ, večina drugih članov planinskega krožka pa je to šolo že opravila. Orientacija je vedno bolj priljubljen način hoje v naravi In kaže, da so se blejski mladinci z vztrajnim delom prebili v prve vrste orientacistov v sicer ostri republiški konkurenci. Na spomladanskem orientacijskem tekmovanju PZS gorenjske, primorske in ljubljanske regije so mladinke zasedle 1. mesto, pionirke 1. in 2. mesto. Na tekmovanju za Remškarjev memorial, ki je bilo hkrati republiško planinsko orientacijsko prvenstvo, so mladinke dosegle 1., pionirke pa 1. in 3. mesto. Na odprtem prvenstvu Gorenjske v Stra-žišču pri Kranju so bile pionirke posamezno na 1., 2. in 3. mestu. Na jesenskem orient tekmovanju PZS pa so pionirke ekipno tudi zasedle odlično 1. mesto. Teh uspehov nc bi bilo brez vztrajnega dela obeh mentorjev, učiteljev na osnovni šoli. Za delo na področju planinstva so na občnem zboru podelili še društvena in republiška priznanja. Občni zbor je zaključil Viki Grošelj z zanimivim predavanjem od naših domačih gora do Himalaje. |gQr Smo,ej PD GORNJA RADGONA: TRDNE VEZI Z ORGANIZACIJAMI IN MNOŽIČNOST Na nedavni m), saj se namerava nanj povzpeli kar 11 skupin. Sledijo Nanga Parbat (8125 m) — 10 skupin, Gašerbrum I (80GS m) — 7, Broad Peak (8047 m) — 6 in K2 (8611 m) — 5. Docela iz mode je prišel Hindukuš: na Tirič Mir se nameravata povzpeti le dve odpravi. Sicer pa postajajo odprave vse manjše: 12 jih šteje manj kot 5 udeležencev, 32 pa manj kot 10. V letu 1981 se je mudilo v pakistanskih gorah 33 odprav, v lelu 1982 se je povečalo njihovo število na 43. v letu 1934 pa jih jo bilo že 49. Uradniki pakistanskega ministrstva za kulturo in turizem napovedujejo, da bodo v prihodnje skušali privabiti še več tujih gornikov. jn (prev. M A.) ŽIVAHNO NA HIMALAJSKIH VRHOVIH Kot je sporočilo nepalsko ministrstvo za turizem, je ekspedicijski val v pomladi 1985 v Nepalu nekoliko popustil. Več skupin se je v zadnjem trenutku odpovedalo svojim načrtom, kar je bilo očitno povezano z nedavno podražitvijo pristojbin. V nasprotju s tem pa sc je v Pakistanu število za leto 1985 načrtovanih odprav znatno povečalo. Bolj živahno ja bilo tudi v indijskem delu Himalaje. Tam je dobilo za leto 1985 dovoljenja za vzpone na različne vrhove 87 tujih odprav, medtem ko je bilo takih dovoljenj leto prej le 60. Na področju Jamnuja in Kašmira — obiskalo ju bo 35 odprav — je največje zanimanje za pogorje Nun-Kun. Himahal-Pradeš bo letos obiskalo 9 skupin, kar 43 pa se jih je odločilo za Utar-Pradeš. Največ odprav bo iz Japonske, in sicer 18, sledita pa Zahodna Nemčija 14 in Fran-era 11. Posebno poglavje so domače indijske odprave, ki so že med sezono 1984 presegle število sto. Po sk'ajno neprijetnih nesrečah v letu 1S84 so sklenili, da bodo dobile indijske odprave dovoljenja za vzpone le tedaj, če bo v moštvih najmanj 80 "la takih plezalcev, ki so opravili ono izmed uradnih šol za visokogorsko pla- PD PREVALJE — POHOD PO POTEH AKTIVISTOV OF V PD Prevalje in ZB občine Ravne že potekajo organizacijske priprava na letne pohode po poteh aktivistov OF dravograjskega okrožja. Prvega bodo izvedli že jeseni. Smer enodnevnega pohoda se bo vsako drugo leto ponovila. Letošnja jc takale: Prevalje—Tratnik—Krajnik—Jušel —Pečnik—Ravnjak—tehnnika Netopir— Obretan—Naravske ledine—Uršlja gora. Naslednje leto pa: Rimski vrelcc—Junček —Kozarnica—Uršlja gora. Za dva »delna« pohoda bodo udeleženci prejeli bronasto 336 značko, za tri srebrno, za pet pa zlato. Organizatorji pripravljajo ludi vodniček z najosnovnejšimi informacijami o točkah, mimo katerih poteka pohod. Upajo, da se ga bodo udeleževali ljudje iz vse Mežiške doline- Andreja Čibron SREBRNI ZNAKI OB DNEVU OF Ob letošnjem Dnevu OF so srebrni znak OF v občini Žalec prejeli tudi trije planinci — Jerica Čretnik, kot najbolj aktivna članica planinske skupine KIL, L boje, Miro Petrovec In Karel Podveržan-Zivko, člana Planinskega društva Zabukovica, ki letos praznuje 35-letnico obstoja. PLANINSKA ZALOŽBA SLOVENIJE 61000 LJUBLJANA, DVORŽAKOVA 9 Zemljevide. 1. Julijske Alpe - Bohinj - i: 20 000 P Julijski: Alpe Triglav 1 20000 J. Julijske Aloe - vzhodni del ^ : 50000 4 Julijski: Alpe - zaliodn del 1 £0000 5. Tralavski narodni oar< t SOOOC 6 Karavanke 1 50000 7 Karavanke 1 SO OflO 8. Kamniške i Savinjske Alpe 1:50 000 9 Kamniško n Savinjski: Alpe .- Obiljem in Peco 1 .50000 1 □ Polhograjsko mbovie ■: 50 000 11. Skofjelo3«o hr tjovje I -40000 12. Ukclica L.utljaie ' :jUUOU 13. F6 rcrmijnvirl 1-.10000 14. Panoramska karta Gorenjske 15 7r-nljnvi(i PCHORJE 1 :5000C (19851 vzh. del iu. Zemljevio POHORJE - zehoani cel i SOOOC. imps) 17. Pregledna karta občine 'pia.mnska adaja) - Občine: Nova Gorica. Vmr.ika. Novo mesto, Lendava. Celje. Šmarje pri Jelšah. Brožkm Lnškn, Scvnicn. Zayo'/e. Lilija Planinske 1. Julijske Alpe 1000,-vodntke: 2 Karavarka (19831 500,3. Vodnik po Zasavskem nrtbovju (1978) 4C0. 4 Po gorah severovzhodne Slovenije (1980) 400.5. Kamniške in Savinjske Alpe (1982) 4Cf> 6 Bil sem na Tiiglavu (1983) 1507. Blegoi 11980) 160.8. Lubn.k (\977i 1509 Refovec (1978, 150.10. Šmarna gora (1981) 50-U . Solčava (198?) 200.12. DražgoSe 200.- Vodnike i. Vodnik po slovenski plaiinsk poti, 5. izdale (1984) 450-in dnevnike Dnevnik po slovenski planirr.ki poti 1C0 -po veznih 2. Oglarjev» pot od Drave do Jadrana - 06 VU. S izdaja (1984) 200 -poteh: 3 Vodnik pa trnnsvnryrm kurirjnv in verstev NOB Slovenije (1880) 150-Unewik 254 Notranjska pkurirvrka put (1977) 40 -Li. Leska planinska pol (1983; BO -6 Ljubljanska mladinska oot. 2 izdata (19B4) 1507. Bohinjska pianfnska por 40 - 8. Jtuerska plarwska pot 119801 80 9. Vodnik po Badjvrovi krožni poti (1974) 40-Onemrk 20 10 Vodnik po poti snnrnmov NOB občine Donüale. 3. izdaja ,'r983) 10011. Vodič po goren/Ski planinski partizanski poh (1974) 40 -Dnevmk 0012. Vodnih Saieške ptamnske potr (1974) 60 Dnevnik 2013. Ham/ska planinska pot (I960) 2014 Bratska planinska pol Ljubljana-Zagreb (1983., 5015. Pomurske poti 20 -1fi Dnevnik Iransver^aie PDŽ Jugoslavije (1980) 7017. Kranjski vrhovi (1931) 100 - 18. Koroška rnlaLM'tSka pot 65 19, krnjsko-Cfridjanska planinska pot 15020 Htalska /tUmm/Ja pot Ljubi/Ana-ftijeka {1993) 150 21. HaioSka planinska pot (1983) 120.-r>? Dnnvrvk pr: poti NOB HrastnJt 50 -23. Čez Kozjak 4024. Štajerska Zagorska planinska pot 100 25. Vrnnitka kurirska ptarmska pot 100.26. Snežnik - tinjeimk 50 27. Pot 3f1|aiel|stva treh rlnjrt 12528. Planine Jjgosiavi/e 100 -29 Kamniške plnnmsknpoti (1983) 15030. Vodmk po planinski poh XIV. dvizije (1984) 150.- Dnnvmk 30.31, P anine I Irvatske vodič 700 - 32. Vodnik po geo oški poti 200 - 33. Vodnk Irdnovapot 25034 Dnevnik Trifinovn poti 60- Alpinističn» 1. Naš alpirizem 11982) 590-In drugo 2. Logarska dolina, Malkciv kol, Puä (1883) 300 -vodnlke: 3. TutiosmLiarski vodnik Iren deže 11979) - tijezi£en 2004 Mangitskn dnlma, plczalski vodnifiek (1984) 180 -5. Sella, plezalski vodr cek (1984) 200-fi. Aip. vud. Višič 200 -7. Krnska skupina 220 -8 ?ndnja T-nnL-i 350 -9. Julijske Alpe 15010 Rrriulia, Pcua in UiSlja gota 30011. Lučka, Dela. nobanev ko; '10012. Mo2nica in Korilnica 50014 Storfič 300,15. K'ek 350 250.250300300400120 300100300-v tisku 20020030040400400- Vodnike 1. Oe S owenische Berg - Tiansverzak; (1979) 300.-v tujih 2. Triglav nin kurzer FObrer ?Ofl /etlkih: 3. How To Clirro Triglav (1973) 200-4. Haveiska Kočna - Kkikrrlfjlircr (1978) 3005. ZaSčItera območja - Nalu-sehutgeSiete-Zone Protette 303,- Vzgcjno 1 Alpinistična Sola v lijiku literaturo: 2 Plarinska šola (19K3) 230,3. Ifi'e - taborniški priročnik 150,4 Oris zgodov ne planinstva (1973) 100 -5. I urni sir jki. 2. popravljena in licijKiln^nn izdaja 12U0.-6 Nevernosti v go'an (*97S) 200 -7. Pretirana v goran [1878; 100,8 Vrrmnnnslnvje za planince 11975) 1O0 9. Dnevnik cic-bar-planinec 1198i) ŠOTO Dnevnik piuciif-plarimnc 1198-3) 60.11. P aninski dnevnik (s častnim kodeksom) 100.1?. 7nSftitona obmo5|a (19811 300. 13. Navodila za oskrbo n označevanje planinskih puli (1982) 70,14. H >ja In plnznnjn [10B4) 5C0.-15. Marala v corskem svetj Jisaz) 2C0-1 B. Ctoentac.ja - Izburuški priročnik (If)H3) 250.17 Planinski voenik (1993) 3Co!-1B. Topografski priročnik 11983/ 33;,- 19. 7nvnrovane rasvme (1981, 120 20. Durm tor i Kanjon Tare - vodit 1000 - 21. Pc.vm. 4flfl naših 30C 22. Pesmi. Tam ob ognju našem 1 % - in druge 1. Ruzglnd .s Tnglava (1978) SO, edicije: 2. Hazglednice s Trglava (1878) 20.3. Trije Tumiriški plnr nra (1081) 100,4. CČrska 'eševair.a služba prt PZS (1SIZ-19B2) 200'-5. Slovenska gotv 11982} 1900,-S. Brošura Triglavski na'Odm park (ISä'Jl 180 -7. Kamna: ske kuče i domu vi u BiH 120,8. Polnnkrvnost 2Sf, 9. Pozor plaz 4C _ Znake. 1. Planinska zveza Slovenije 90 let SPD 5C - naiftke: 2. Ya ung Kane - 1SS5 5C- 3. Everest 79 BC,- 4. Lhotse 20 - 5. Uan planincev 1984 40 _ 6 Oan planlrcev 1383 50 1. Ooesek za kliuče - Lnolse 50.- Značke: 1 Plan nfikn /wn\ Slcvenije 20. 2 Planinska zveza Jugoslavije 20 - 3 Triyluv nna ir sorijp troti 30 _ 4 PZS 9C let SPD 50 -5. Everest 79 606 GOS - 70 et 50 -7, LHOTSE 20.-fl Dan planincev 1964 40. ter drugo 1 Zoslava Plnninske zveze Sloven e — velika S50 blago: 2 Zaslav ca Planinske zvazci Sinvenlje - mulo 200.3 Vpisna knjiga za planinske postojanke 1500.4 članske izkaznice 305 Izkaznice GS 33 . ti Članska kartoteka 3_ 7. Ohrnzec »-Priznan« PD- si ti Ob-azec 'Cen* za planinske postojanke« 25.9. Praviln < Gospodarske kom si,e o upravljanju planinska ppsto.ank 15 10. Blok ■ Nakaznice za preno; šče- ' 40- Popust ob nakupu: - pri planinskih edicijah, ki jih je izdala Planinska založba, ali odkupila po lastni ceni: 15% ob nakupu od 5-99 frvocov ene cdicje (oziroma značk), 20% pri nakupu od 100-299 izvodov ene edicije (oziroma značk). 30 % pri nakupu 300 ali več izvodov. - pri blagu, ki smo ga nabavili (odkupili) od društev nud mo 10% popust ob nakupu petih izvodov ene edicije (oziroma značk). Označene so v ležečem tisku. Naročila sprejemamo pismeno z naročilnico za pošiljke po povzetju (priračunamo PTT stroške) pa po telefonu (061)312 553. Vse navedeno lahko kupite v ekonomatu PZS, Ljub jana, Dvoržakova 9 ob ponedeljkih med 14 in 18 uro, ob torkih, sredah, četrtkih in petkih pa med 9. in 14. uro