( / I DVORSKI OKiIaJ V* ■ iriitvo XA DVORAK' 1 ) s^> V Reformacija in socialni boji slovenskih kmetov. Napisal ABDITUS. Ljubljana 1908. Založil L. Schwentner. I. Kmetski upori in kmetske vojne niso bile nič nenavadnega v zadnjih stoletjih srednjega veka. Zgodovina nam pripoveduje o nemških, francoskih, čeških, ogrskih, še prej o angleških in italijanskih kmetskih vojnah. Tudi slovenski in slovensko-hrvatski kmetski upori so važen dokument v kulturni in go¬ spodarski zgodovini našega naroda in njegovega soci¬ alnega življenja. Neznosne družabne in socialne razmere, temelječe na najžalostnejši dedščini srednjega veka, na popolni brez¬ pravnosti priprostega ljudstva, so nudile veliko množino razstrelilnih snovi, ki so se vžgale in gorele v velikem plamenu socialne nezadovoljnosti, kakor hitro se je užgala ena sama iskrica. Čuditi se torej ni, če je bil mnogokrat povod najsrditejšim kmetskim uporom sam na sebi malenkosten in krajevno lokalen. Uvod v žalostno zgodovino tedanjih socialnih bojev kmetov tvori denarno gospodarstvo, ki je počasi izpodrinilo staro komodno naturalno gospodarstvo. — Kmet ni obdeloval le zemlje svojega fevdnega gospo¬ darja, temveč je moral v vojnih časih — posebno pri nas! — tudi sam braniti zemljo svojih gospodarjev in naposled tudi nositi vsa težka bremena dolgoletnih 6 vojen! Razvoj mest in trgov, ki so pospeševali novo denarno gospodarstvo, je pa tudi v kmetskem ljudstvu obudil željo po osvoboditvi iz odvisnosti fevdne go¬ spode. Mesto in trg sta ustvarila trg, kjer so se raz¬ pečavali ne le izdelki industrije in umetnosti, temveč tudi pridelki poljedelstva. Trgovci in rokodelci po mestih in trgih so bili primorani bolj in bolj, kupovati razne življenjske po¬ trebščine in sirovine za svoje izdelke od kmetov, od¬ nosno zemljiške, fevdne gospode. Kmetje in poljedelci so dobili denar, ki je moral roditi hrepenenje, iz- premeniti kolikor največ mogoče naturalne dohodke v denarne dohodke. Čim več denarja je kmet prejel, -i tem boljše se mu je godilo, tem večje je bilo njegovo upanje, da postane kdaj svoboden človek. Ko kmet še ni poznal denarja in njegovih poseb¬ nosti ter še ni prodajal svojih pridelkov, ni bilo ravno preveč težko in mučno dajati graščaku njegov delež. Kar se je pridelalo, to se je tudi doma porabilo. Graščak je imel navadno toliko naturalnih dohodkov, da ni vedel kam z njimi. Zaraditega je živel razkošno in razsipno, svojim prijateljem in znancem je prirejal velike gostije, o kakršnih se dandanes ne sliši več. Vsega je bilo v obilici, a ničesar se ni moglo spraviti v denar, ki je bil skoraj še nepoznan. Kakor hitro pa so ustvarila mesta trg, kjer so se pridelki lahko spravili v denar, ki je imel trajno vrednost in se ni mogel pokvariti kakor blago, je stremil ne le kmet, temveč še bolj graščak, da. ga dobi. Pomnoževal je torej bremena svojih podložnih. Čim več bremen, tem več dohodkov in denarja. Denarja pa ni nikoli preveč, neizmerna je želja po 7 njem. Sedaj se je stanje nesvobodnega, podložnega kmeta naglo poslabševalo, zakaj čim več je moral dajati svojemu zemljiškemu gospodarju, tem', večja je bila izguba. Ne več izguba na pridelkih, temveč na — denarju. In kmet je občutil sedaj svoje breme huje kakor pa nekdaj in njegova nezadovoljnost je bila zaradi tega vedno večja. Napetost med zemljiškim gospodom in podložnim kmetom je neprestano naraščala. Kljub temu, da se je kmetovo stanje kakor gospodovo izboljševalo in ne¬ primerno povzdignilo.*) V teh bojih med gospodarjem in podložnikom pa je pripadla velika uloga narašča¬ jočim mestom. Ona so bila v prvih časih pribeža¬ lišča trpinčenih podložnikov. Marsikak kmet je utekel z zemlje svojega gospoda pod varni mestni zid. Toda čim pogosteje so poizkušali podložni kmetje se od¬ tegnili bremenom in dolžnostim, ki jih je nalagal zem¬ ljiški gospodar neprestano in brez usmiljenja, tem odločneje so stremeli tudi ti, privezati kmeta nase. In pogostokrat tudi z dobrim in milejšim ravnanjem. Fevdna gospoda, razvijajoči se gospodujoči razred, je vedela, da večje število podložnikov daje tudi večjo tlako; tem več se lahko proda in izkupi. Ker so poljedelski pridelki vsled razvijajočega se meščanstva in živahne trgovine povečali svojo vrednost, je dobila tudi zemlja neko višjo vrednost. Med tem, ko je bila zemlja za časa naturalnega gospodarstva skoraj brez vrednosti, je postala sedaj, ko se je ne¬ primerno pomnožilo po mestih in trgih prebivalstvo, *) Vse to lepo in obširno razklada med drugimi zgodovi¬ narji tudi K. Kautsky v prvem zvezku: Die Geschichte des So- zialismus. drag privileg, ki je bil še mnogo večji, kakor pa je danes in zaradi katerega so se kmalu vneli veliki socialni boji, ki se zrcalijo jako izrazovito tudi v obupnih kmetskih uporih. Z gospodarskim razvojem so rastla tudi nasprotstva med zemljiškim gospodarjem in pod¬ ložnim kmetom, ker se je zemljiška gospoda polastila prej skupne zemlje ter jo milostno prepustila kmetom le v uporabo. Prišlo je do spopadov, ki so bili začet¬ koma neznatni in povsem lokalnega značaja, ki so se pa kmalu razširili čez dežele in države. Seveda ta razvoj ni bil povsod enak in istočasen. Kakor že rečeno, so nudila mesta kmetom pomoč v bojih proti graščakom. Pa bil je še drugi vzrok, namreč ta, da so bili fevdni gospodje časih v denarnih zadregah. Plemstvo je imelo več potreb kakor pa do malega nekulturni kmet. Ono je hrepenelo in zahtevalo višjo kulturo, ki pa se je v tedanji Evropi dobivala le za drag denar. Tudi kultura je bila še neprimerno dražji privileg kakor pa je dandanes. To je rodilo vedno večjo željo po denarju, ki ga je bilo vedno pre¬ malo. Malo plemstvo je začelo propadati, ker se ni moglo kosati z velikimi baroni. Ni se več mnogo lo¬ čilo od ostale kmetske mase. Mali plemenitnik, z malim številom podložnikov, je bil boljši kmet; nič več. V hipnih denarnih zadregah je bil rad pripravljen vzeti od kmeta odkupnino za njegove dolžnosti in druga bremena. Nastale so mnoge svobodne kmetije, ognjišča revolucionarnega duha in kmetske uporne trme. II. 1 v ~ I■. * ^ Velika zemljiška gospoda je skušala spraviti ko¬ likor največ mogoče zemlje nase. Prvi, ki so se morali ponižno stisniti, so bili mali plemenitniki, ki so kmalu morali iskati prikladnih služb pri večjih posestnikih in na dvorih ter v vojaškem stanu. Akumulacija kapi¬ tala je napredovala nevzdržema, kakor pozneje v ma¬ nufakturi iti dandanes v kapitalističnem veleobratu. Za malimi plemenitniki so' prišli na vrsto kmetje. Zaraditega se je pripetilo, da je bilo tudi na deželi vedno več revščine, da so imeli kmetski domovi preveč ljudi, ki jih niso mogli rediti. Nastal je kmetski proletariat. Ta je bil indirektni pospeševatelj dol¬ goletnih vojen, ki jih ima srednji vek. Ne le malo, propadlo plemstvo, temveč tudi kmetski sinovi so odslej služili v vojnih četah. Ti vojaki so služili vsakomur in kdor jih je boljše in točneje plačeval, jih je dobil. Vojna in klanje, ropanje in moritev, je postalo družabna potreba, ki jo je rodila nenasitna aku¬ mulacija zemlje v rokah velike plemenite gospode. Ti kmetski sinovi so se, ko so si po vojnah in napadih naplenili nekoliko premoženja, zopet vračali domov in začeli zopet kmetovati. S seboj so prinesli iz tujine vajo v rabi orožja in vojnega, razuzdanega duha. V 10 vojnah, kjer so služili proti plači kot pešci, ki so pri¬ hajali tako zopet do militaristične veljave, so se na¬ vadili ugodnejše in boljše ter svobodnejše živeti, nego pa so živeli doma kot brezpravni podložniki. Seveda so se kmetske vojne in kmetski upori za¬ čeli pojavljati šele potem, ko se je kmetovo stanje zopet izdatno poslabšalo. Dva činitelja v tedanji struk¬ turi družbe sta mogočno vplivala na to: Trgovski kapital in absolutni vladar. Trgovski kapital se je ojačil vsled pomnožene produkcije blaga in trgovine. Ta kapital pa je, čim bolj se je pomnoževal, ustvarjal tudi močno, ugledno in blestečo državno oblast združeno v roki domačega kneza in vladarja. V ta namen je bilo treba pokoriti oblastno in mogočno plemstvo. Kapital ni mogel in ne more upoštevati ničesar drugega, nego samega sebe. On je potreboval te močne in ugledne državne oblasti, da je varovala notranji, domači trg, in da je mogel z njeno pomočjo, s pomočjo državnega aparata, se uveljaviti na svetovnem trgu. Na svetovnem trgu je potreboval kapital te moči, da ga je branila pred tujo konkurenco. Ta smer je v svoji upravi zahtevala predvsem dvoje: birokracijo in plačano vojsko. Oba ta dva činitelja sta jako pospeševala absolutno vladarstvo, obsolutnega deželnega kneza. Močni in absolutni knez je mogel krotiti ošabno plemstvo, ki je začelo vedno pogosteje iskati lahkih in častnih dvornih služeb. Na¬ ravno in jasno pa je, da je boj med podložnim kmetom in fevdnim gospodom le podpiral trgovski kapital v njegovem stremljenju, ker je oba slabil in ju napravljal vedno manj nevarna. Jako dobro se to izpozna ravno pri uporu slovenskih kmetov, ki so poklicali na pomoč 11 cesarja Maksa in ki je pri tej priliki dal mnogo po¬ vodov za pritožbe proti cesarskim uradnikom.*) V tej dobi se je položaj odvisnih kmetov silno poslabševal. Še vedno so se vsa državna in deželna bremena nalagala veleposestnikom in le v manjši meri mestom vsled neurejenega davčnega sistema. Veliki posestnik pa je zvalil redno vsa bremena na kmetska ramena. Toda če so v prejšnjih časih — posebno v štirinajstem stoletju — mesta pomagala kmetom, je sedaj to nehalo. Prvič se je pomnožil trgovski kapital, vsled česar je oslabelo kmetom prijazno malo me¬ ščanstvo in drugič so se naselili v mestih in si tam zidali hiše in palače veliki plemenitniki. Prej kolikor-; toliko svobodna mesta so postala odvisna od milosti vladarja. Čim odvisnejše pa je postajalo malo me¬ ščanstvo, živeče še v starih kmetskih tradicijah, tem bolj je ginila v mestih — večjih namreč — stara demokratična smer na škodo kmetskemu ljudstvu. *) Plemstvo se je močno pritoževalo nad „Umreiterji“, ki jih je cesar poslal med kmete, da poizvedo njihove pritožbe. Ti cesarjevi odposlanci so baje ščuvali kmete, naj se pritožijo proti svojim gospodarjem. In če se kmetje niso hoteli pritožiti, so jim celo grozili, da so spravili iz njih, kar so hoteli. Takole so se pritoževali stanovi nad cesarskimi poslanci : Sie sprachen iUmreiter) zu ihnen (kmetom ): Klagt tiber Eueren Herrn, wir sind darum, Euch zu Gutem hergekommen! und wenn sie nun nicht klagen wollten, so sagten sie: Wollt Ilir nicht klagen, so \verden andere hernach kommen, die werden Euch recht aus- warten oder die Saiten recht anziehcn; und wenn auch dies nichts fruchtete, so fuhren sie die Bauern zornig an: Geh hin zum Teufel! So Du dantj nicht klagen willst, oder zu klagen hast, was thust Du dann da? (August Dimitz, Geschichte Krains, IV. Buch, stran 20 ffj. Kaka bojazen je skrita v teh besedah! 12 Naravna pomnožitev prebivalstva, opuščanje sprem¬ stev — ki je bilo za časa naturalnega gospodarstva v vsaki plemiški hiši jako mnogobrojno — pomnožitev državnih in deželnih davkov, oderuške obresti in na¬ posled okolnost, da so se mesta zaprla kmetom — vse to je silno množilo vrste kmetskega in najnižjega proletariata. Nastala je splošna revščina. Toda tudi v teh težkih časih so imeli kmetje svoje zaveznike. Deloma so bili to malomeščani,*) deloma pa rudarji kot predstavitelji industrialnega pro¬ letariata. Industrialni proletariat je že tedaj sklenil nekako zvezo z nezadovoljnim kmetstvom. Za slovenske kmetske upore ta zveza sicer ni imela, večjega prak¬ tičnega pomena iz enostavnega vzroka, ker je pri¬ manjkovalo razvitega industrialnega proletariata. Dru¬ gače je bilo seve v Nemčiji, kjer je strastni sovražnik Lutra, Miinzer organizoval s pomočjo industrialnega proletariata kmetsko vojno, ali na Češkem, kjer se je v husitskem zmagovalnem ognju utrdil Tabor. Revo¬ luciji tedanjega časa je stal na čelu — prav posebno pri nas — kmet. Ta revolucija naj bi strla fevdni jarem, uničila s tem temelj, na katerem je bila orga- nizovana cela kulturno tedaj znana družba. V socialnem in politiškem smislu so bili ustanki slovenskih kmetov veliko dalekosežnejšega pomena kakor pa verska re- *) Pri uporu slovenskih kmetov 1. 1514,—1516. je bil upornim gorenjskim kmetom poleg kmeta Klandra voditelj tudi neki krojač iz Radovljice, in na Dolenjskem je pomagal upornim kmetom celo plemenitaž Franc Glanhofer iz Dragomlja. Ta je dal kmetom na razpolago mal top (Karrenbuchse), s katerim so pozneje oble¬ gali grad Andreja Lamberga pri Novem mestu. (Dimitz, Geschichte Krains.) 13 formacija, za katero se je iz egoističnih nagibov ogreval tudi gospodujoči razred, — proti kateremu je bilo na¬ perjeno kmetsko gibanje — fevdni gospodje. Dve mogočni gibanji tiste dobe sta pretresali temelje tedanje družbe — verska reformacija in kmetske vojne. Obe ste temeljili v bistvu na istih vzrokih. Ten¬ dence so si bile nasprotne in nezdružljive. Od cerkvene reformacije ni pričakovalo ljudstvo ničesar. Saj zanj ni pomenila ta reformaeija drugega, nego ojačenje njegovih gospodarjev. Zato kmet ni veroval v dnu svoje duše v njo. Turjaški grofje na primer so bili jako naklonjeni luteranstvu (pravim luteranstvu, ne pa protestantizmu sploh), in so bili obenem najbrezobzir- nejši izkoriščevalci svojih podložnih kmetov. Veliko plemstvo se je oprijemalo luteranstva in reformacije v nadi, da z njeno pomočjo obogati še bolj, namreč s cerkvenim premoženjem. Zgodilo se je to v Nemčiji, kjer je Luter izjavil, naj pripade cerkveno premoženje posvetnim knezom. Luter je srdit proklel uporne kmete in njihove misli. Zaradi tega so bili kmetje v svojih bojih in ciljih povsem neodvisni od verskocerkvene reformacije, navezani le nase in svoje najožje prijatelje. Jarma pa so se mogli otresti le z oboroženo silo. Zaradi tega so socialni boji slovenskih kmetov v zgodovini našega naroda velik kres, ki je svetil daleč v bodočnosti temino. L'^ L-ivči IiCLf. L f III. Razlika med revnimi in bogatimi v časih kmetskih uporov ni bila večja, kakor je dandanes. Kapital še ni bil zbran v posameznih rokah v tolikih množinah kakor v sedanji dobi veleobratov in razvite industrije. Pa če ta razlika ni bila večja, je pa bila očitneja. Bila je tedaj doba, ko je bilo življenje vsakega posa¬ meznika javnosti odprta knjiga. Prav tako kakor tam, kjer stanuje v mali izbi mnogo ljudi. Politično in upravno življenje se je odigravalo pred očmi vseh, na sejmih in v cerkvah. Na malem prostoru so se naselili drug pri drugem reveži in bogatini. Za vsakega po¬ sebej se je vedelo, kakšno je njegovo življenje, kako veliko je njegovo premoženje. Rokodelec je delal javno pred očmi vseh, trgovec javno kupoval in kmet javno prodajal. Bogataši niso skrivali svojega premoženja, kakor dandanes pred tatovi in financo. Izpremeniti ga na primer v vrednostne papirje niso mogli. Razkošnost je tedaj cvetela; bogati plemenitaši so ljubili lepe obleke, dragoceno orožje, kupičili so po svojih domeh drage, redke kovine in umetnine. Javno so se ponašali s svojim blagostanjem; to ni bila samo prazna navada, temveč potreba družabnega ugleda. Tiste čase jo vzcve- 16 tela umetnost, kakor preje in pozneje nikdar. Drago¬ cene rezbarije, slike, razni kovinski izdelki izredne umetniške vrednosti še dandanes pričajo o tem. Kar je danes samo dolgočasna obrt, je bila tedaj resnična, živa umetnost.*) Dandanes je drugače. Bogastvo se ne vtika več v razposajeno umetnost, temveč v podjetja in špeku¬ lacije. Blesk ni več potreben za ugled in posameznikov se ne ceni po oblačilu. Ne le bogastvo, tudi beda in revščina je bila očitnejša; dandanes se revščina strahopetno prikriva in le s težavo, s pomočjo najraznovrstnejše statistike si skušamo napraviti nekak pojem o resničnosti. Tedaj pa revščina ni bila hudodelska sramota. Bila je, če ne že ljudem, pa vsaj Bogu dopadljiva. Imeli so reveži pravico sklicevati se na Kristusa, ker so resnično tudi vanj verovali. Ker pa so imeli pravico se sklicevati na Boga, je bilo to dovelj, da je v bednih masah živelo duševno življenje res črpano iz naukov krščanstva in svetega pisma. Razlika med revščino in bogastvom ni le budila nezadovoljnosti med revnimi, temveč je ga¬ nila mnogokrat tudi višje in globlje čuteče narave iz gospodujočega razreda. Predstavimo si le srednjeveški sejm ali velike cerkvene svečanosti, kjer se je šopirilo razposajeno bogastvo in je kričala obupna, najnižja, *) Še danes so umetnine iz. tistih časov jako dragocene. Prav posebno mnogo umetnin iz srednjega veka je še danes najti v različnih cerkvah. Sv. Štefana cerkev na Dunaju ni n. pr. sloveča samo zaradi svojega zvonika, temveč tudi zaradi dragocenih rez¬ barij, ki se nahajajo v njeni notranjosti. Tedanji čas se umetnikom ni nikamor mudilo z delom. Čas ni imei nobenega vpliva na iz¬ vršitev takega dela, kakor danes, ko je čas jako dragocen. 1 ? najgnusnejša beda. Tu se je najlažje presodilo to na- sprotstvo, ki se je kazalo javno v kričečih barvah. Sicer so se posamezni stanovi med seboj strogo ločili. Iz tistih časov so ohranjene postave, ki so na primer prepovedovale neplemenitnikom nositi opravo plemenitašev. Meščan ali pa svobodni kmet, čeprav je bil premožen, se na zunaj ni smel kazati enakega go¬ spodi. Po obleki se je poznalo človeka, h kateremu stanu pripada, h kateremu razredu spada in kakšno je njegovo družabno in materialno stanje. Stara rimska kultura je imela odločilen vpliv na gospodujoči razred. Bogati sloji, plemstvo in veliki trgovci, so hrepeneli po antiški književnosti in zna¬ nosti, tam so našli samega sebe: naprej stremečega, vodilnega, samozavestnega človeka. Veliko meščanstvo, plemstvo, se je oprijelo poganskega rimskega prava, ki je varovalo njihovo lastnino in premoženje, ki je bilo kakor nalašč napisano zanje. Stara poganska lite¬ ratura, brez vsakih sledov kakega odrekanja in krščan¬ skega samozatajevanja, polna brezobzirnega življenja in nasladov, je ugajala željam in potrebi tega gospo¬ dujočega sloja, ki ni hotelo bogastva samo množiti, temveč ga tudi polno uživati. Toda če je bogati sloj, plemstvo in veliki meščani, rešil iz strahovitega propada stare rimske družbe njen najboljši plod, rimsko pravo, znanost in po nasladnem življenju hrepenečo literaturo, je našel podjarmljeni sloj, kmetje, rokodelci, propalo nižje plemstvo in pro¬ letariat tiste dobe, svoje dragoceno koprnenje v evan¬ geliju, ravno tistem evangeliju, ki je gnal z veliko vehemenco nasprotje revščine in bogastva v zadnjih dnevih gnjile rimske družbe v višino. Evangelij je 18 prinesel tem revnim in neomikanim slojem veselo poročilo o enakosti, komunizmu med prvimi kristjani. Ni bilo treba nobenih komunističnih teorij, ker ni šlo za to, ali je družba ekonomsko in duševno sploh zrela za komunizem ali ne, temveč šlo je za to, da se izvrši to, kar je zapisano v evangeliju in se tako odstrani beda. Ta komunizem bi bil površen; obstajal bi iz¬ ključno le iz delitve. Tudi to ni moglo biti merodajno ; odločilno je moglo biti le to, da bi vsaka delitev koristila revežem in škodovala bogatinom. Čisto na¬ ravno je, da je morala ta ideja, porojena iz evangelija in zgodovine apostolov, trčiti ob najbogatejšega med bogatini — ob cerkev. Ona je imela tedaj največ pravic in navadno največ zemlje. Ona je bila ravno tako velik fevdni gospod, kakor baroni in grofje. Ideja je rodila verske boje, ki jih je srednji vek poln. Cerkev je bila politiška gospodarica države, bila je en sam, velikanski in imponujoč upravni aparat. Oba sloja tedanje družbe, gospodujoči in podjarmljeni, sta se ljuto pehala, da bi si osvojila cerkev; samo z njeno pomočjo je bilo mogoče enemu sloju vladati nad drugim. Sploh vladati! Plemstvu, trgovcem in velikim meščanom, je bila odprta pot tudi do druge, nekrščanske kulture -. do poganske. Bogati sloj je lahko razširil svoje duševno obzorje preko mej krščanstva. Odprta jim je bila pot do nevere, kateri so se v srcu pripogibali, in zato so tudi umeli izrabljati cerkev za svoje policijske službe. Bila jim je cerkev kakor nekak nočni čuvaj. Poskrbelo se je, da nižjim slojem ni ušel duševni pogled preko mej evangelija, preko ozko začrtanih mej krščanskega svetovnega nazora. Ostali so torej ti sloji na tleh 19 brezpogojnega krščanstva. Zidali so nanj in verovali vanj. Kakor so si gospodujoči sloji prilastili rimsko pravo, v tako so si tlačani prisvojili evangelij. Zato vidimo, da se vsi tedanji uporniki in nezadovoljneži, kmetje, razne rebelične in tudi strogo verske komuni¬ stične sekte sklicujejo zgolj na religijske dokaze. Z odprto knjigo evangelija je hodil kmet okolo in iskal pomoči. Zato je bil pristopen protestantizmu, ki mu ni branil, da si je razlagal sveto pismo po svoje. Ev.ani- ge 1 ij je postal bojno orožje. Kakor so luteranizmu bili literarni izdelki starega krščanstva prepričevalni dokazi, ki so dokazovali v boju proti rimski cerkvi in papežu, da so Jezus in njegovi apostoli živeli revno, prav tako je služila ta literatura načinu mišljenja revnih tedanje dobe. Pa tudi plemstvo se je hotelo na temelju evangelija pola¬ stiti neizmernega posvetnega premoženja cerkve. In v evangeliju je izpoznalo nižje ljudstvo svojega propo- vednika. Tam je bila zapisana „stara pravda" sloven¬ skega kmetstva. Povrnitev k staremu krščanstvu, k evangeliju, k ..resnični besedi božji", je postala tedaj parola vseh papeštvu nasprotnih stanov in strank. Vsak pa je razlagal to „božjo besedo" tako, kakor je najbolj pri¬ jalo njegovim interesom. Toliko časa, dokler je ostalo to ..krivoverstvo" nasprotno samo papežu, ni bilo nevarno plemstvu in gospodujočemu razredu; nasprotno pospeševalo je celo njegove gmotne koristi. Našega Primoža Trubarja so na priliko jako goreče podpirali plemenitniki; bili so njegovi trmasti zagovorniki. Večina njih pa se ni navduševala za slovensko sveto pismo, temveč za vseobčni cilj: obogateti in si s tem povečati 2 * 20 svojo moč. Čist tega madeža je bil najbrže samo Trubar in njegovi ožji prijatelji. Zdaj ko so nižji sloji obrnili isto orožje proti gospodujočemu sloju sploh, ko so se po takozvanih „prekrščencih“ in drugih verskih sektah začele širiti komunistične ideje, se je situacija brž izpremenila. Dva sloja sta si nakrat stala nasproti: bogati in revni. - Tako umevamo osamelost slovensko-hrvaških kmetov v njihovem stremljenju po državnem socializmu. Na duševnem nebesnem svodu upornih kmetov, temelječih z obema nogama na rodni zemlji, se je moral po¬ javiti „kralj Matjaž 11 ali pa „cesar“ Gubec. v I IV. Nevednost ljudskih mas je rodila bedo mase. Srednjeveškemu proletarcu, kmetu in rokodelcu, je bila pot do izobrazbe zaprta. V literaturi se narodov jezik še ni vpošteval. Z latinščino in grščino pa ti sloji niso razpolagali. Literatura, pisana v narodovem jeziku je morala najti krepek odmev ne le med plemstvom, temveč še bolj med kmetskim ljudstvom in rokodelci. Toda vsa svetopisemska narodna literatura ni mogla in ni znala razložiti ljudstvu vedno večje komplicira¬ nosti družbenega sestava, ni mogla odstraniti nara¬ ščajoče duševne in gmotne revščine. S samim evan¬ gelijem se v vsakdanjem življenju ni moglo pro¬ dirati, kakor je prodiralo visoko plemstvo in bogastvo z rimskim pravom, ki je bil najlepši duševni produkt razumnih in praktičnih Rimljanov. Pa ne le, da nižji sloji tedanje družbe niso imeli pristopa do višje znanosti, oni tudi niso po njej na¬ ravnost hrepeneli. Čemu znanost? Da izpoznajo resnico? Resnice ti sloji niso potrebovali, ker so jo morali pretrdo čutiti. Vemo: človek, ki izpozna svoj propad, se boji resnice. On se skuša odtujiti svetu in življenju. V svoji notranjosti išče dokaza, s katerim se tolaži in goljufa. Samo tisti, ki ve, da mu more bodočnost dati 22 več, nego mu je dala preteklost, ima interes na tem, da dobi vpogled v nejasno bodočnost, da izpozna svoj resnični položaj, da pospeši napredek z znanostjo. Tedaj bodočnost ni pripadala revnim, kmetu in rokodelcu, temveč bogatemu, vladajočemu sloju; le ta sloj je imel resničen interes na znanosti in napredku/ * 1 ') Tlačeni, zgolj ob evangeliju živeči sloji so slutili svoj družabni poraz. Čim bolj so premišljevali o svoji bo¬ dočnosti, tem večji je bik obup, tem mrkejša bodoč¬ nost. Rodila se je vera v čudeže, v kralja Matjaža, ki pride nenadoma in jih osvobodi suženjstva. Kadar bo kraljevič Marko kraljeval, onda bo kmetič dobro kmetoval. Tisočletno kraljestvo prvih kristjanov, hiliazem, se je povrnil z vso krasoto v uborna stanovališča roko¬ delcev in v koče podložnih kmetov. Koprneli so po čudežih lepo opisanih v evangeliju in verovali so vanje, Sli so v svojo notranjost, iskali in grebli po njej. Nič drugega se ni moglo roditi iz tega, nego sovraštvo proti višji poganski kulturi, proti znanosti bogatih. Ker je primanjkovalo kulture in znanja, je nastopila mi¬ stika. Ne smemo se torej čuditi, da se je nekaterim voditeljem upornih kmetov -časih kaj „prikazalo“, da so se „zamaknili“ in potem blagoslavljali križe in svete podobe, ki so jih nosili nezadovoljneži s seboj na dolgih drogovih. Pri ekstremnih naturah se je na¬ posled fantazija bednega in izkoriščanega človeka raz¬ grela ob goreči molitvi in rodila se je povišana askeza, izražujoča se v prostovoljnem stradanju, *) K. Kautsky: Thomas Morus und seine Utopie. Stuttgart 1 . 1888 . 23 beraštvu in popolnem odrekanju. Veselo, razposajeno življenje, meseni in nasladni občutki visokih, vladajočih stanov, so rodili na tej strani strasten črt do življenja. Velika je bila stvar, za katero so se borili; ni šlo za nič manj, nego za „resnično besedo božjo", in zato so šli nezadovoljni kmetje brez strahu v smrt na „kole“ in v najgroznejše muke. Askeza, ki se je udomačila prav posebno pri skrajni levici tedanjih nezadovoljnežev, pri raznih komunističnih sektah, pa ni našla odziva pri kmetskem in rokodel¬ skem ljudstvu. Kmet je trdo delal in zato je potreboval življenja in veselja. On je bil že po svojem poklicu marljiv in čeden človek. Če hočemo izpoznati krščansko askezo, jo moramo premotriti tam, kjer je najbolj raz¬ vita, pri takozvanih „puščavnikih“ in drugih enakih ljudeh tedanje dobe. Ti ljudje so črtili življenje; za- raditega so se mu odrekali. Šli so tako daleč, da se niso niti umivali, niti si kuhali jedi, niti si popravljali obleko — da, niti las in nohtov strigli, vse to zato, da služijo Bogu, tistemu mističnemu Bogu, ki so si ga sami ustvarili v svoji bedi in duševni onemoglosti. Odrekli so se posvetnemu uživanju in slehernemu veselju. To mišljenje in čustvovanje pa je temeljilo v bistvu — seveda ne brez izjeme — v lenobi, trmi in nečednosti. Delavni, produktivni sloji se niso mogli vnemati za tako življenje kljub svoji neznosni bedi. Posebno kmetu ni v ničemer ustrezala ta lenoba in zavedna umazanost. Četudi se je rodila askeza v brezmejni revščini, se vendar ni mogla razviti med ljudmi, ki so živeli od dela svojih rok. Ideje tedanjega naj¬ nižjega proletariata so se izražale v sanjah. 24 Kmet in rokodelec sta šla samo do pol pota. Dalje nista mogla; zakaj čutila sta pod svojima nogama še tla, zemljo. Imela sta še neki materialen objekt, ki sta se ga oklepala. * * Komunistične sekte tedanjega časa se med Slo¬ venci niso uveljavile. Tupatam so se pokazali mali početki, ki pa so se kmalu zatrli. Tudi jako razširjena sekta prekrščen cev, ki so se odlikovali kljub svojim komunističnim idejam po izredni marljivosti, vestnosti, čednosti in miroljubnosti, in ki so imeli svoje glavno taborišče na Moravskem, se ni razširila pri nas znatneje. Pojavljali so se tupatam, a ker jih je posvetna in cerkvena gosposka zelo preganjala, se niso mogli ukoreniniti. Zato tudi mednarodni duh, te sekte ni vplival mogočneje na slovenske nezadovoljneže. Posebno kmetje so bili še duševno preomejeni, da bi bili pristopni drznejšim družabnim ciljem. Lokalna ali pa pokrajinska omejenost je bila po¬ sebnost kmetske in rokodelske produkcije. Poljedelska produkcija (v ožjem smislu) napravlja iz ljudi stalna bitja. Košček domače zemlje ali mala hišica v mestu zahteva od človeka vse gmotne in duševne sile. Le domača dedščina je predmet opazovanja. Ona omejuje duševni pogled, ustvarja lokalni patriotizem, navdu¬ šenje in sovraštvo se giblje v teh ozkih mejah. Zato je bil osvobojevalni boj v teh razmerah jako težak in samo tam, kjer so komunistični proletarci srednjega veka se polastili upornega kmetskega gibanja, je na¬ stopilo to družabno gibanje zmagovalno, kakor n. pr. v Italiji, na Angleškem in med taboriti na Češkem. 25 Pri nas so bile duševne smeri tedanjega komunizma , prešibke, da bi mogle premagati lokalno obzorje kmeta in rokodelca. Lahko se reče: neuspehi kmetskih vojen pri nas so posledica raztresene in neznatne revolucio¬ narne misli. z ■ ■ ' Ko so se uprli nemški kmetje, je zaščitnik prote¬ stantizma, Luter, ta upor preklel. Zakaj njegov glavni dokaz je bil ta, da je odločilen novi testament. Novi testament je nastal v dobi, ko se je rodilo znamenito rimsko pravo. Kljub svojemu očitnemu materializmu se je absolutno vladarstvo oprijemalo novega testamenta in poizkušalo ubiti starega, kmetu prijaznega Mozesa. Toda masa nezadovoljnega elementa, kmetje in rokodelci, ni bila prav nič podobna staremu rimskemu’ ljudstvu, ki je bilo plašno, hinavsko in strahopetno. Ni prijala tej masi ponižnost, ki jo je učil novi testa¬ ment. Posedujoči kmet (četudi pogojno posedujoči), je vedel, da ne živi od milosti družbe, temveč od trdega dela. Prepričan je bil, da živi grajska in plemenita gospoda od njega. Trdo delo in pa način mišljenja, utrjenega v borbi z zemljo, je pospeševalo uporni duh in kmetsko trmo. Zato kmet ni pojmoval ponižnosti, kakor tudi askeze ne, temveč je pograbil v novem testamentu nekaj drugega: sovraštvo zatiranju! Še dandanes lahko opazujemo, da je med revnim kmet¬ skim ljudstvom v živem spominu oni del novega te¬ stamenta (apokalipsa), ki z nekako rebelično zadovolj¬ nostjo pripoveduje o bodočem poginu obstoječe krivične brezsrčne družbe. Najlepše berilo za revne kmetske ljudi pa je stari testament, poln spominov na kmetsko demokracijo, ki uči brezobzirno vojno mogočni, ošabni tiraniji. 26 Ta rebelični duh je vodil slovenske kmete srednjega veka v boj. Cilj je bil velik: osvojiti si državo in z njeno ter „resnično besedo božjo" zavladati nad takoimenovanim neproduktivnim slojem. Posedujoči kmet in rokodelec se nista mogla navdušiti za komunizem v smislu neposedujočega proletariata, temveč sta se hotela iznebiti bremen, ki so ga ju ovirale v svobodnem kretanju; ustvariti sta hotela nekaj večno stalnega, enakost in ljubezen, kmetsko primitivno demokracijo, ljudovlado kmetstva in rokodelstva. Toda čas za to še ni prišel. Pot napredka je vodila drugam, in ideja je že pri svojem rojstvu imela smrtno kal v sebi. K socialnim nasprotjem tiste dobe se je pridružilo še drugo nasprotje: narodno. Narodno nasprotje sc je tedanji čas, posebno na Angleškem in na Češkem, spojilo z verskim nasprotjem. Pri nas je bilo deloma drugače. Gospodarsko so slovenske pokrajine že tedaj močno zaostale za Nemci in Čehi. Industrija, trgovina, znanost in umetnost so bile nerazvite. Kar je bilo tega, je imelo nemško in ponemčeno plemstvo in druga tuja visoka gospoda. Domačemu rodu se v tem oziru nič bolje ni godilo, nego pod turško oblastjo zdihu¬ jočim balkanskim narodom. Plemstvo je bilo nemško. Nemški briksenski in brizinski škofje so protežirali nemške naseljence, nemške rokodelce, trgovce, umet¬ nike. Z njihovo pomočjo so se naseljevali med slo¬ venskim ljudstvom celo nemški kmetje. Se dandanes naletiš med trdimi slovenskimi kmeti na izrazito nemška imena, tako n. pr. po bohinjskih in škofjeloških hribih. Po mestih in gradovih so gospodovali tujci. Na boljših 27 župnijah so sedeli Nemci ali Lahi in Slovenc je dobil kvečjemu malo faro. Le malo Slovencev je imelo vplivnejša in boljša mesta. Tudi bogati samostani, ki jih ni bilo malo, so bili povečini v oblasti tujcev. Istotako so bili večjidel tudi škofje Nemci in tujci. - Po cerkvah se je — v kolikor se je sploh to vršilo — pridigovalo v nemščini; pisma so se pisala istotako v nemščini in latinščini. Nemščina je bila v uradu in v cerkvi absolutna. Tako je masa, kmetje, mali meščani, kateri so se večinoma ukvarjali tudi še s poljedelstvom, videla v tujcu svojega nasprotnika. Tujec in izkoriščevalec sta postala nerazdružljiv pojem. S tem čuvstvovanjenr je simpatizirala časih tudi nižja duhovščina in nižje plemstvo. Boj proti tiraniji se je izražal vsled tega v nasprotovanju napram cerkvi in bogatemu plemstvu, Želja po bogastvu je morala roditi nezadovoljnost s cerkvijo, ki je bila največji zemljiški posestnik. Tla za versko reformacijo so bila torej tudi med nižjim ljud¬ stvom ugodna. Narodni čut pa se ni mogel pri teh razmerah razviti v drugega nego v slojno so¬ vraštvo. Nihče drugi med Slovenci torej ni mogel biti za¬ ščitnik verske in še bolj cerkvene reformacije nego kmetski sin Primož Trubar in gibna sila socialnih stremljenj Slovencev, v katerih so bili več ali manj zavedno skriti tudi narodni in politiški cilji, ni mogel biti nihče drugi, nego kmet Klander ali pa Matija Gubec. Še preden pa sta se mogli te dve gibanji utrditi in ukoreniniti, ju je že zadušila socialna krivica — sila! H P*r*r«sa U Cerkvena in verska reformacija, ki se je začela v Nemčiji, je našla tudi v slovenskih deželah močen odmev. Verska reformacija je tudi rodila narodno lite¬ raturo. Verska reformacija je vzklila iz tedanjih močvir¬ natih tal cerkvene uprave. Ne le Rim, sedež papežev, sc je tedaj topil v korupciji in razuzdanosti, temveč malone vsa cerkvena uprava. To je treba povedati ne morda iz nasprotstva do rimsko - katoliške cerkve ali duhov¬ ščine, temveč zgolj zaradi tega, da se tedanji pojavi in tedanje zmešnjave morejo pojmovati in umevati. Mnogokje duhovniki niso le prodajali odpustkov in s tem kompromitovali cerkev, temveč so lahko tudi ku¬ povali in prodajali boljše fare. Iz tega nezdravega vzdušja je Izvirala okolnost, da so bili duhovniki neuki, laiki, neotesani ljudje, ki so se tupatam tudi ženili; dobili so se duhovniki, ki so trgovali, bili go¬ stilničarji in imeli svoje nezakonske ali pa zakonske otroke kar javno — pred očmi vseh — pri sebi v župniščih. Neizmerno so popivali in neredno čitali svete maše. Zgodilo se je, da je stal pred altarjem pijan duhovnik. Brigali so se za vse mogoče stvari, samo za duševno blagostanje svojih župljanov ne. Tudi 30 se je pripetilo, da mnoge fare po več let niso imele nobenega duhovnika. Višji cerkveni dostojanstveniki so se polakomnili dohodkov večjih in boljših župnij in jih vsled tega niso zasedli. Tisti je bil nameščen, ki je faro boljše plačal, prav tako kakor se še dandanes dogaja s posvetnimi službami. Tako je moralo priti, da se v kakšnem kraju novorojenčkov ni krščevalo, se ni delilo zakramenta svete birme in seveda tudi zad¬ njega tolažila ne. Kdo se čudi, da je ob takih zane¬ marjenih razmerah postalo omahljivo plemstvo in še bolj globoko religiozno čuteče kmetsko ljudstvo. Iz¬ ginilo je zaupanje v duhovščino — naposled tudi v cerkev. Zato se je tudi priprosto ljudstvo rado oklepalo luteranskih predikantov, ki so z vnemo, gorečnostjo in fanatizmom učili po svojem lastnem prepričanju vero v Kristusa naravnost iz evangelija, ki so smešili rimsko¬ katoliške verske obrede, ki so napravljali edino le v evangeliju zapisano besedo za odločilno in pravično. Neki štajerski kaplan je dejal ljudem: „Kadar zvoni k maši, zamašite si ušesa!" Ljudje so videli in opažali, da, se mnogi duhovniki ne postijo, da mnogi ne znajo niti čitati in da se nahaja v marsikakem župnišču kar po več priležnic. Tudi po samostanih ni bilo bolje. Nune so se mnogokrat pomožile, ali pa so imele nezakonske otroke. Redovniki so se dobili, ki so imeli priležnice kar pri sebi v samostanu, kakor tudi otroke, ki so se rodili iz teh razmer. Cerkvena uprava je bila zanemarjena. Zanemarjena vsled tega, ker so se je polastili ljudje, ki so imeli neizmerno lakoto po denarju. Ti se niso menili ne za svoj in cerkven ugled, ne za verska določila in načela, 31 ne za religijo samo, temveč zgolj samo za denar, ki so z njim bogateli in sijajno, razkošno in razuzdano z njim živeli. Od tod gniloba in korupcija. ;|: ) Plemstvo in za njim priprosto ljudstvo se je že vsled omenjenih razmer zlahka pridobilo za protestan¬ tizem. Pa tudi druge, revolucionarnejše verske sekte, ki jih je rodil srednji vek, so se začele širiti med ljudstvom. Tako na priliko že večkrat omenjeni „pre- krščenci", znatna in ugledna verska komunistična sekta, ki je imela svoj glavni stan na Moravskem. To sekto pa so takoj spočetka jako zatirali ne le katoličani, temveč tudi protestantizmu vdano plemstvo. Vlada je izdala stroge naredbe proti razširjevanju „prekrščencev“, ki jih je bilo mnogo pomorjenih. Tudi druge verske, komunistične sekte, časih temelječe na pol blaznih idejah, so se širile med priprostim, delavnim ljudstvom. Večjega odmeva niso našle. Zato pa se je širil pro¬ testantizem, utemeljen po Lutru, prav močno in na¬ posled je bil primoran tudi strogo rimsko-katoliško misleči, pod vplivom jezuitov in Rima stoječi deželni knez, nadvojvoda Karol II., priznati avgsburškemu vero- izpovedanju večje svoboščine. Kako je tedaj to novo veroizpovedanje izpodrivalo rimsko-katoliško cerkev ne le med zemljiško gospodo, temveč tudi med jako pri¬ prostim ljudstvom, dokazuje tožba ljubljanskega korarja, Pavla Kočarja, ki je dejal: „Naše cerkve so od dne bo dne bolj prazne mašnikov in še bolj poslušalcev; *) Lepo popisuje tedanje cerkvene razmere in tedanjo cer¬ kveno upravo: Dr. Joh. Loserth, Reformation und Gegenreforrnation in den innerOsterreichisch Landern im XVI. Jahrhundert. Stutt¬ gart 1898. 32 kam smo prišli? Bog pomagaj!"*) Tudi po deželi so zamenjali župnike s protestantovskimi pastorji. Lahko se reče: Nadvojvoda Karel II. je bil, ki je v naših deželah rešil rimsko-katoliško cerkev. Protire¬ formacija je namreč kmalu zadušila novo versko svo¬ bodo. Deželni knez, Karel II., je dobil namreč ženo s pobožnega bavarskega dvora in kmalu je stal pod bavarskim vplivom. Bavarski dvor, Karel II. in jezuiti so se domenili z Rimom, kako je sistematično delati proti razširjajočemu se luteranstvu in tako pomoči stari veri zopet do nekdanje veljave. Kljub obljubam, ki jih je dal deželni knez, prisiljen po protestantovskem plemstvu, se je deloma s silo, deloma pa z delom in pridigovanjem najprej kmetstvo in meščanstvo odtrgalo protestantovskemu vplivu. S strogimi kaznimi se je prepovedalo protestantovskim predikantom propovedati tem slojem prebivalstva. Iz dežele so se iztirali pastorji in župniki so zopet zasedli svoja mesta. Kmetje in meščani, ki niso hoteli zopet vstopiti v katoliško cerkev, so se izgnali iz dežele. Šli so iz domovine mnogi za vselej. Tako na priliko je zelo znan prepir, ki je nastal vsled izgnanih protestantovskih kmetov na Bledu, Loki in drugih krajih Kranjske.**) Protestantovsko plemstvo je bilo sicer zelo vzne¬ mirjeno vsled teh strogih naredb in se je močno in večkrat pritoževalo nad njimi pri deželnem knezu. Toda vpliv jezuitov je bil močnejši in zato niso ničesar dosegli. Še več. Tudi plemstvo je naposled zadela enaka usoda. Imelo je sicer dovolj moči, da bi bilo za *) O tem piše tudi ..Zgodnja Danica" leta 1849. **) O tem obširneje poroča: Dr. Joh. Loserth, Reformation und Gegenreformation. 33 vedno dejansko uveljavilo svoje svobodno versko pre¬ pričanje, toda nedostajalo je volje za odločilna dejanja. Duševno je pri nas veliko plemstvo že tedaj začelo propadati, ker ni moglo navesti za svoje zahteve in prošnje nobenega drugega dokaza nego to, da je bilo in da ostane zvesto vladarski hiši. Deželni knez je bil tedaj že močan' in neupogljiv absoluten vladar, ki ni bil več odvisen od plemstva. Trgovski kapital in vladar sta bila tedaj absolutna ; rodila ju je' gospodarska potreba. Treba je bilo vse to navesti. Zakaj? V tistem času je bilo naravno, da je cerkveni prekuciji morala slediti politična odnosno družabna revolucija. Kmetski upor leta 1515. ni bil sicer še v nobeni zvezi s cerkveno in versko reformacijo in njenim gi¬ banjem. To leto so se začeli gibati kmetje na Kranj¬ skem, in se je gibanje razširilo na Štajerskem skoraj do Gradca in na Koroškem do Beljaka. Motivi niso bili verskega ali pa cerkvenega značaja.*) Krivica in bremena teže kmeta, so tožili meseca maja 1515 v Konjicah na Štajerskem zborujoči kmetje. Zemljiška gospoda je kriva. Neznosno tlačijo davki in zato so kmetje prepričanja, da se vseh deželnemu knezu ne odračunava. Tlaka se je tako pomnožila, da se kmetje dostikrat niti ne utegnejo nasititi. Četudi so to leto kmetje tupatam oplenili kak samostan, na¬ silno delali z nunami, vendar se ne more reči, da so bili temu uporu vzrok verski motivi. O veri kmetje še sedaj ne razpravljajo. Njihovo geslo je „stara pravda 11 . S tem so mislili na odpravo novih davkov in bremen. *) Dr. Joh Loserth, Reformation und Gegenreformation. 3 34 Med kmeti je bil tedaj pregovor: „Krnet, ki sliši peti grajskega petelina, je najslabši“. S tem so hoteli reči: čim bližje gradu imaš dom, tem več tlačaniš; vsak trenutek moraš iti na tlako, ker si bolj pri rokah gospodu. Toda že deset let pozneje, leta 1525., uporni kmetje ne kličejo več po „stari pravdi", temveč si žele že „božjo pravdo". Gotovo, tudi sedaj se kmetje pri¬ tožujejo nad neusmiljeno zemljiško gospodo, nad bridkimi razmerami poljedelskega stanu, ampak kmetje sedaj sploh nočejo ničesar vedeti o dolžnostih in tlakah, ki niso zapisane v „božjih besedah", to je v evangeliju. In res. V evangeliju ni bilo ničesar pisanega o tlaki, o obrestih, o davkih: porodilo se je novo naziranje o življenju, ki naj preobrne vse staro, dosedaj veljavno. To je bila v resnici revolucijska misel. Ta ideja, pri- prosta in tako zelo enostavna, je dala kmetom vero in upanje na novi, boljši čas. Zgrabili so po orožju; saj se hoče vsaka nova revolucijska misel takoj tudi de¬ jansko uveljaviti. Evangelijska svoboda je bilo geslo, ki ni veljalo več samo za verske, temveč tudi politične in družbne razmere. Kmetski upor je stanove mnogo veljal; še več seveda premagane in pobite kmete. Toda protestan- tovsko plemstvo je vzprejelo eno izmed kmetskih zahtev v svoj program, namreč zahtevo, naj se dovoli neovirano propovedovati evangelij. Dokazovalo se je: kmetje so razburjeni, ker se jim zabranjuje slišati božjo besedo. Oprezno pa so pristavili: preprečiti pa se mora, da nerodni propovedniki ne podpihujejo upornih misli. Tedaj se je zdelo, kakor da bi stalo plemstvo in njegovi podložniki v eni bojni vrsti protikatoliško 35 mislečemu deželnemu knezu. Napačno. Cilj kmetov je šel mnogo dalje in višje. Plemstvu se pač ni šlo toliko za evangelij, kolikor za to, da bi s pomočjo zmago¬ valnega protestantizma, pravzaprav luteranstva, zasedlo lepa cerkvena posestva. Zato izgovorjena beseda ni bila — odkritosrčna. Pa tudi priprosto ljudstvo, kmetje, je bilo odločno dovolj, da si z „božjo besedo 11 izvojuje boljše, lepše, evangelijsko življenje. 3 * Na Slovenskem so bili kmetski upori (leta 1503., 1513., 1514.—1516., 1573. itd.) v zvezi z velikim gibanjem podložnega kmetstva v tedanji srednji. Evropi. Razte¬ zalo se je to gibanje po sosednji Nemčiji in je gnalo svoje visoke valove, doli do hrvaške granice. Pritisk na podložnika je bil v naših krajih še mnogo hujši kakor pa gori na severu. Temu se je pri nas pridru¬ ževala še neprestana in neznosna nevarnost turškega razbojništva, ki je imelo svoje glavno taborišče v bližnji Bosni, in pa kulturna zaostalost. Mesta v južnih avstrijskih provincijah so bila v neznatnem razvoju, in zaradi tega je zelo pomanjkljivi in neurejeni davčni sistem z vso silo pritiskal na kmetski stan. Zakaj predvsem je plačevalo davke skoraj izključno veleposestvo in pa samostani. Skoraj edino bogastvo veleposestnikov in prelatov pa so bili pod¬ ložni kmetje. Ti so bili takorekoč temelj tedanje dru¬ žabne organizacije. Na tem temelju je v bistvu slonelo vse; vse je raslo iz njega. Pokorno je moral nositi kmet bremena, ki jih je bilo vedno več. Zakaj vsako novo državno in deželno breme se je prevalilo na kmeta. In tudi graščak ali pa samostan je zahteval vedno več: strast po bogastvu je bila vedno srditejša, 38 Godilo se je, kakor se godi dandanes n. pr. z direktnimi davki. Podjetnik, veliki trgovec itd. plača direktni davek pri davčnem uradu. Faktično pa plača ta davek delavec, uslužbenec, konsument itd. Približno tako, samo bolj priprosto in surovejše, je bilo tedanje posredovanje med kmetom in državo, odnosno deželo. Posredovalec je bil zemljiški gospodar, ki je združeval v sebi s to lastnostjo tudi moč eksekutorja. Naravno je, da je ta pritisek rodil odpor, s prva samo ponižno željo po osvoboditvi in neodvisnosti. Tako se je zgodilo, da je bil tedanje dobe najrevolucionarnejši element — kmet. Bil je v tem oziru kot družabni reformator predhodnik meščana (velika francoska revolucija). Nepotrebno bi bilo dokazovanje, da je bila zavednost tega srednje¬ veškega proletariata zelo skromna. Njegovo duševno obzorje se je večinoma končavalo pri meji graščinskega posestva. Dobro se to kaže v onih malih uporih, ki so ostali omejeni le na domači grad in domačega go¬ spodarja. Treba je bilo desetletij, da se je v teh malih uporih razvilo duševno obzorje nezadovoljnih in da se je končno izpoznal sistem, ki je zakrivil socialno bedo in siromaštvo. Kmetski upori, ki so ostali le lokalnega pomena, so se pričeli pri nas že zgodaj. Tako nam razklada zgodovina, da je že leta 1476. začelo opasno vreti med podložnimi kmeti na Koroškem. Naglo se je širilo gibanje. Kot glavni vzrok se navaja, da gospoda kar nič ni storila za kmetovo obrambo ob turških napadih. Ona se je zaprla v svoje utrjene gradove in prepustila svoje podložnike usodi.*) Ko so deželni stanovi naložili *) J. Parapat: O kmečkih puntih Letopis Slovenske Matice )il 1. 1868. 39 občni davek, so se najprej uprli Ziljčanje. Že dve leti pozneje zagrabijo kmetje za orožje. Niso bili agresivni, le braniti so se hoteli. Tako so zatrjevali. Starih časov so si zaželeli in so zato zahtevali, da bodo sami razsojali prepire med družbeniki, zakaj gospoda je krivična. Tudi župnike so hoteli sami nastavljati in odstavljati. V tej zadnji zahtevi se že kaže vpliv verske reformacije. v .. ■ ■ ': j Kakor že povedano, je zavladala tedaj v cerkveni upravi velika, brezprimerna korupcija. Zvečine se je morala vsaka boljša fara drago kupiti. Zgodilo se je tedaj, da marsikak župnik svoje župnije nikdar videl ni, temveč je vlekel samo njene dohodke. Za duševno in religijsko življenje svojih župljanov se seveda tak odsotni župnik ni brigal; saj dostikrat ni umel niti narodovega jezika. Med slovenskim ljudstvom so mno¬ gokrat bivali nemški in laški duhovniki, ki jih kmet ni maral. Zaraditega so kmetje zahtevali, da se njim prepusti in izroči oblast nad župnijami, da jih podele onemu, ki jih je vreden in je ugleden duhovnik. Tudi so kmetje zahtevali, da duhovniki priporočajo njihovo kmetsko zvezo z leče. Razmere so bile torej bistveno drugačne, kakor so danes. Pri Beljaku so imeli kmetje svoj prvi in zelo burni zbor. Zanimivo in za njihovo nezavednost značilno pa je bilo dejstvo, da so vabili k pristopu v svojo uporno zvezo tudi — plemstvo, torej stan, proti kateremu je bilo njihovo gibanje na¬ merjeno v prvi vrsti. Večjih posledic to gibanje seve ni imelo. Končalo je, ko se je nenadno izvršil hud turški napad. Ali je imelo sploh to uporno gibanje, ki je ne brez vzroka razburjalo plemstvo, kake direktne 40 zveze s tedaj' nastopajočo cerkveno in versko refor¬ macijo, je težko dognati. Da je bila i pri nas in po¬ sebno še v Nemčiji idejna zveza med reformacijskim in kmetskim gibanjem, je umljivo. V Nemčiji so se začele kmetske vojne že potem, ko je bila cerkvena reformacija že v polnem teku (1. 1524.). Pri nas pa so se začeli prvi veliki boji še preden je nastopila cer- kveno-reformacijska doba (1. 1515.) in tudi potem že, ko je zagospodovala zopet katoliška protireformacija. Gotovo je, da so bile te vojne povsem logična po¬ sledica socialnih razmer dobe, v kateri so se rodile. Bili so časi občne socialne nezadovoljnosti. Umevno in logično je torej, da je tedanji družabni red zelo trpel zaradi tega. Pri nas je bilo na Dolenjskem*) največ nezado¬ voljnih podložnikov. Bila je ta stran naše dežele nekako pripoznana domovinska občina nezadovoljnih, varanih kmetov. Leta 1503. se je torej pojavil upor, toda končal je zelo naglo, kajti Valvasor pravi: „es ward ihnen (kmetom) der Kopf geschwind wiederum zurecht ge- setzt.“**) Godilo se je, kakor se godi danes: kmetskih tožba ni nihče poslušal; srca so ostala neusmiljena, kakršna so vedno bila. Nihče ni govoril o tem, ali je naraščajoča kmetska nezadovoljnost opravičena ali ne. Nikdar se ni tako očitno, kakor tedaj kazala brutalna fizična sila kot socialna pravica in resnica. Od dneva do dneva je bilo slabše. Prišle so nove vojne z Benečani, ki so zadele posebno trdo naše kraje; zopet so brezprimerno narasla gmotna bremena. In kadar se *) Glej: Dimitz, Geschichte Krains, I. zvezek. **) Valvasor, Die Ehre des Herzogtums Krains. 41 je k butari še kaj priložilo, je videl kmet krivico; nič drugega. Izpoznaval je, da je temu kriva njegova po¬ polna brezpravnost, ki se ni nikjer ujemala z njegovim naivnim, skoro še otroškim krščanstvom. Kmet ni bil nikdar mehak in sentimentalen. Zato je videl v kr¬ ščanstvu ne le božje razodetje, temveč tudi nekak ne¬ jasen gospodarski ali bolje administrativen sistem,, povsem nasproten onemu, ki ga je napravljal za sužnja. Svetila se je iz krščanstva enakopravnost, ali vsaj neka ljubezen, ki bi jo moral imeti gospodar do hlapca. Zato je bilo kmetsko geslo tedaj: Resnica in pravica! Zelo mistično si je razlagal kmet to geslo. Zasledoval pa je z njim le svoj interes, razvijal s tem geslom svoj individualistiški nagon, porojen v stoletni borbi z zemljo. Kmet je bil tiste čase tupatam zadovoljen s pro¬ testantizmom. Videl je v tej struji nekaj novega in morda po krivici nekaj čisto krščanskega. Kakor je posegala reformacija nazaj v davne in pozabljene čase, tako je tudi kmet posegal nazaj v stare čase in zahteval svojo „staro pravdo", čase, ki so bili... Naj so bili upori potlačeni še tako kruto, ognja nezadovoljnosti ni bilo mogoče več ugasiti. S silo ne. Če so pogasili ogenj na enem kraju, je izbruhnil kmalu na drugem. Leto 1513. je bilo zopet leto kmetske bune. Zopet krvavo zadušena nezadovoljnost pa je izbruhnila že naslednje leto znova, z večjo in neodoljivejšo močjo. Tako so goreli posamezni plameni in plamenčki, uga¬ šali in se vedno zopet porajali; kakor da tli pod po¬ vršjem silna žerjavica, ki ji manjka zraka, da ne zagori povsod nakrat. Ti mali večalimanj zgolj lokalni upori so pripravljali temelj za poznejše in obširnejše poskuse. 42 Značilno je, da sta ravno v tej dobi delovali mde nemškimi kmeti organizaciji „Armer Konrad 11 in „Bundschuh“, ki sta pripravljali pot nemški kmetski vojni.*) Dolgo niso izpoznali podlož¬ niki, da imajo vsi skupne interese in zaradi tega tudi skupen cilj. Le dolgoletne izkušnje, ki so postale sča¬ soma tradicionalne, so ustvarile prepričanje, da se mora zmagati na celi črti, ker hipne lokalno omejene v'2ma'ge ne morejo imeti večjih posledic in ne morejo biti trajne. V tem izpoznanju se je utrjeval revolucio¬ narni, uporni duh srednjeveškega podložnika. Duševno obzorje ni bilo več omejeno na domačo vas in domači grad. In do uspeha ni bilo daleč; kmet je bil družabno povsem ločen od gospodujočih. Uporni in nezadovoljni kmet se je lahko posvetoval in delal naklepe, tre da bi se mu bilo treba bati, da izve za to grajska gospoda. Današnje policije tedanji časi niso poznali. Občevanje med kmetskimi voditelji je bilo vedno živahneje. Pošta upornikov je delovala mnogokrat bolj naglo in toč¬ neje , kakor pa oficialna. Saj pošta v tisti dobi še ni bila nobena važna državna naprava. Nasprotno pa so imeli kmetje izborno urejene zveze, pri čemer so jih zlasti podpirali potujoči rokodelski pomočniki in mali trgovci. Lahko se je torej organiziral upor, ob čigar svitu so zažareli gradovi in samostani v mašče¬ valnem ognju. *) Zimmermann, Geschichte des grossen Batiernkrieges. Stutt¬ gart 1816. 1515. je bilo znamenito uporno leto. Kmetje, ki so imeli že itak mnogo pritožb in so bili zelo neza¬ dovoljni, so mrmrali najbolj nad uvedbo novega sploš¬ nega deželnega davka (Landsteuer). Naložil ga je cesar. Leta 1512. so se pritoževali poslanci Kranjske na skupnem deželnem zboru Štajerske, Koroške in Kranjske v Gradcu nad novimi bremeni, poudarjajoč, da se boje kmetskega upora. Odklanjali so pobiranje tega davka, prepuščajoč to cesarju samemu. Naj sam kot deželni knez ukroti nemirneže, ki niso voljni plačevati ta novi davek. Gospoda se je bala za svoje glave in se je zato skrivala za široki cesarjev hrbet. Mnogo hinavščine je bilo v tem vedenju nemške gospode. — Kmetje so se tisti čas posebno pritoževali nad nekim gospodom Ju¬ rijem pl. Thurnom, ki je pri izterjavanju tega davka nastopal zelo brezobzirno in nasilno. V Bohinju so se pripravljali na oboroženi upor. Voditelj jim je bil predvsem neki kmet, Klander po imenu, iz radovljiške okolice in pa neki „krofasti krojač 11 iz Radovljice imenovani človek. Dogovarjanje med kmeti in agitacija je trajalo precej dolgo. Dokaz, da so se hoteli kmetje dobro pripraviti in si potem kar na mah izboljšati svoj položaj. Tudi posamezni 44 duhovniki so se sempatje pečali z upornimi kmeti, vendar so ostali v ozadju, ko je prišlo do resnejših konfliktov z gospodo. Najprej so se pričeli nemiri v Kočevju. Ker so odgovorili uradniki na zahtevo kmetov po starih pra¬ vicah, po „stari pravdi 11 s tem, da so zaprli in usmrtili nekaj kmetskih voditeljev, so se vzdignili Kočevci ter umorili že prej omenjenega Thurna in enega njegovih pomagačev. Po celi deželi je šel sedaj glas o „stari pravdi 11 ; zavrelo je med podložniki. »Slovenska zveza 11 (Bin- discher Bund jo je imenovala gospoda) je imela kmalu privržencev dovolj ne le na Kranjskem, temveč tudi onstran Karavank in po Štajerskem. Na shodih so se sedaj posvetovali podložniki o zahtevah, ki jih hočejo staviti. Obenem so se hiteli oboroževati. Na Dolenjskem je bil kmet najbolj zatiran. Tam je tudi najbolj vrelo in bilo največ nezadovoljnosti. 20.000 kmetov je bilo takoj v buni. Briksenskemu škofu kot gospodarju graščine Bled so prinesli bohinjski kmetje prošnjo, v kateri so na¬ vajali svoje pritožbe. Upirali so se.v prvi vrsti novim bremenom. Če se ti odpravijo, hočejo ostati zvesti. Tudi nad radovljiškimi meščani so se bridko pritože¬ vali. Ti so namreč razglasili, da ne sme nihče ničesar kupiti ali pa prodati zunaj mesta. Ves promet so hoteli na ta način spraviti v Radovljico. To pa je bilo za kmete zelo mučno. Stvar, ki bi jo bil lahko kupil kje v bližini svojega doma, je moral iti iskat v več ur oddaljeno „mesto“ Radovljico. Poleg tega so udarili radovljiški »meščani 11 z orožjem na deželo in oropali razne rokodelce zunaj mesta. Na ta način so se hoteli iznebiti svojih konkurentov. Mesta se seveda kmetskemu uporu niso hotela pridružiti. Tam so že odločevali bogatejši trgovci, ki so bili nasprotniki kmetskih zahtev, kar se kaže po¬ sebno v navedenem radovljiškem slučaju. Demokracija je ginila, zakaj mestnega proletariata ni bilo v obilici; preveč nerazvita so še bila mesta na Kranjskem. Pač pa so se kmetom pridružili prebivalci ško¬ fovega trga Železnikov, ki so .poglavitno živeli od ru¬ darstva in so predstavljali torej nekako predhodnike mezdnega proletariata. Nagibali so se torej na stran kmetskih podložnikov. Za ta svoj čin so izgubili Že¬ leznikarji za nekaj časa svoje posebne svobodščjne, ki so jih doslej uživali. Toda boj se ni pričel tako naglo. Kmetje so še čakali, da se konča zima in so se med tem hoteli dodobra pripraviti. Plemstvo je prigovarjalo kmetom, naj se pomire. Bilo je — kakor je videti — brez večje moči. Kmetje so sicer izjavili, da hočejo ostati pokorni cesarju, da pa hočejo imeti le one pravice in dolžnosti, ki so jih imeli za časov cesarja Friderika. Torej »staro pravdo". Zato so v imenu krščanstva pozvali mesta in duhovnike, naj se pridružijo uporu. Zaman. Tako daleč krščanska ljubezen ni segala. Stanovi so nasprotno skušali pomiriti podložnike le s praznimi obljubami. Hoteli so dobiti časa, da se i oni pripravijo in s silo uduše kmetsko nevoljo. Na Dunaju so se posvetovali, kako premotiti kmete in obenem tudi, kako bi se upor z oboroženo silo za¬ dušil. Najrajši bi bili podložnike opeharili. Zaradi 46 ljubega miru, seveda. V ta namen so se poslužili krškega kardinala Matthausa. Ta naj bi dokazal kmetom, da je njihova organizacija (kmetska, slovenska zveza) nepostavna, ker niti družabno višje stoječe plemstvo nima pravice brez cesarjevega dovoljenja si osnovati podobno zvezo. Plemstvo se je torej balo predvsem podložnikove organizacije, brez katere si organiziranega upora ni možno misliti. Ta organizacija je pričala o širšem duševnem obzorju podložnika. Kmetom se je dovolila splošna amnestija (pomiloščenje), če odlože orožje. Izključeni pa so bili voditelji. VIII. Če niso kmetje več verovali obljubam in po¬ veljem svojih zemljiških gospodov, so pa verovali svojemu cesarju. Vanj so stavili ves svoj naivni up, zakaj cesar Maks je bil med našim narodom jako po¬ pularen mož. Za to svoje zaupanje in vdanost so imeli kmetje vzrokov več kot dovolj. Toda kmetje niso poznali diplomacije, ki dosega svoje cilje največ z zvijačo in lažjo. In diplomacija izrablja tudi vladarja in njegove besede. Zgodovina mnogo priča o tem; še več pa zakriva. Že leta 1381. je n. pr. angleški kralj nalagal kmete svoje dežele. Priborili so si zmago in izsilili od vladarja listine, ki so jim jamčile svobodo. Komaj pa so se kmetje razšli, je kralj vse preklical, kar je poprej podpisal; na ostuden način je prelomil svojo kraljevsko besedo in se strašno maščeval nad voditelji upora. Dobrosrčni slovenski kmetje niso poznali zgo¬ dovine in tudi diplomacije gospode ne. Cesar Maks je bil dober in razumen mož. Prijazno je sprejel de- putacijo slovenskih kmetov, ki je prosila za „stare pravice". Potrpežljivo je poslušal njihove pritožbe ter jim dejal: Lepo domov se vrnite, povejte svojim, naj odlože orožje in se razidejo. — On bo že ukazal go- 48 sposki, naj ljudstvu ne nalagajo novih bremen. Ostane naj, kakor je bilo. Sloveči zgodovinar nemških kmetskih uporov, Zimmermann, poroča, da so se kmetje dali zapeljati; razšli so se v dobrem mnenju, da se njihov položaj izboljša. Toda le prekmalu so morali izpoznati, da so bili prelahkoverni. Že v aprilu 1515 je butnil krvav in strahovit upor na dan. Dolge tri mesece je trajala borba užaljenega človeštva. S silo se je poizkušal suženj osvoboditi. Kmetje so oblegali gradove kar po vrsti. V gradove se je zaprla neusmiljena gospoda. Nekateri pravijo, da je bilo po Slovenskem tisti čas 80.000. drugi zopet, da je bilo 40.000 ljudi v buni. Natanč¬ nega števila se ne da dognati. Padli so gradovi: Turn, Raka, Mokronog, Polhovgradec, Čušperk, Mehovo itd. pred naskakujočimi uporniki. In sedaj niso prizanašali; tudi samostanom ne, ki jih je stavil kmet tisti čas v eno vrsto z gradovi. Vendar tako krvoločni kmetje niso bili, kakor jih opisuje večina zgodovinarjev.*) Največ plemstva je padlo v boju; cilj kmeta je bil le pokončati grad, izvor njih gorja. Ropali in kradli pa kmetje niso; kvečjemu so pokončali in razbili, kar so dobili. Da pri tako ob sežnem uporu v tistem času ni šlo brez prelivanja krvi, je umevno. To pa nikakor ne opravičuje podti¬ kati kmetom krvoločnosti. Klasičen je slučaj Mehovske graščine.**) Po osvojitvi gradu, kjer so se zbrani ple- *) Valvazor na priliko se jako ostro izraža o upornih kmetih. Pozabiti pa se ne sme, da je bil Valvazor sam plemenitaš in da se je štel med gospodujočo gospodo, četudi je nazadnje umrl obubožan. **) Glej tudi: A. Dimitz, Geschichte Krains. 49 menitniki vrlo dobro branili in kjer jih je tudi nekaj padlo — kmetom se 'šteje v zlo, da so pometali trupla plemenitnikov čez grajski zid — so prisilili zmagovalni podložniki mater grajskega gospoda in njeni dve hčeri, da so se nemudoma preoblekle v kmetiško obleko, in jih odvedli na polje: naj same poskusijo, kako težko je delo podložnika. kuj*-»