ese;
Bogdan Lešnik
ZAGOVORNISTVO
Pričujoči esej je deloma recenzija tematske
številke Socialnega dela Zagovorništvo (SD
32; 3-4), ki jo je uredila in velik del tudi spisala
Tanja Lamovec, deloma pa sem iz navedene
izdaje vzel iztočnice za nadaljno konceptuali-
zacijo naslovnega predmeta. Rad pa bi že uvo-
doma poudaril, da smo z navedeno izdajo
dobili prvo celostno obravnavo zagovorništva
(advocacy) in prvi poskus formulacije zagovor-
niške prakse pri nas.
1
Kontekst, v katerem je nastal projekt zago-
vorništvo, so zamisli o "vmesnih strukturah'"
za psihiatrične paciente; konkretizirane v for-
macije jih lahko razdelimo na:
- formacije med psihiatrično bolnico (hos-
pitalizacijo) in vsakdanjim življenjem, kakršne
so dnevni centri, krizne in svetovalne službe,
stanovanjske skupnosti, pomoč na domu itn.,
in
- emancipacijske formacije: kulturna gi-
banja, interesne skupine, samoorganiziranje za
različne cilje itn.
V prvem primeru gre za to, čemur pravimo
psihosocialne službe,^ ki omogočajo bolj difer-
enciran pristop k individualnim težavam in
potrebam pacientov, v drugem pa za oblike
javnega oz. političnega delovanja, ki omogoča
izražanje in zastopanje interesov pacientov
(kot deprivilegirane skupine ljudi) na podlagi
načela enakopravnosti v pravicah in temeljnih
svoboščinah.
Po tej delitvi sodi projekt zagovorništva
med emancipacijske formacije, ali natančneje,
izhaja iz njih, je njihova zamisel; pri nas si ga
nikakor ne moremo predstavljati brez Odbora
za družbeno zaščito norosti. Razvili so zamisel
o posebni dejavnosti, ki ji bom rekel zagovor-
niška praksa,^ hkrati pa naj bi bilo zagovor-
ništvo splošno načelo ravnanja v odnosih s
strankami in s tem merilo za vse službe. Tudi
znotraj vmesnih formacij ima torej poseben,
vmesni položaj,
Zagovorniška praksa na področju psihia-
trije obsega (1) varstvo konkretnih pravic psi-
hiatričnega pacienta, tu pa je dosti dela ne le
zato, ker je na področju varstva pravic tako ali
tako dosti dela, ampak tudi zato (če povza-
mem načelo ravnanja v odnosih s strankami),
ker je treba (2) skozi to optiko izostriti teorijo
"dela z ljudmi" nasploh. Prav vmesni položaj
zagovornika, ločen od drugih nalog varstva,
skrbstva ali pomoči, omogoča tudi (3) oceno
ali presojo (s stališča varstva pravic) najraz-
ličnejših služb.
2
Kaj sestavlja zagovorniško prakso? - Nava-
jam nekatere vidnejše omembe relevantnih
dejavnosti (navedki niso lektorirani; kurziva je
moja).
' Lamovec, Flaker, Ali v Sloveniji potrebujemo zagovorništvo? (31-38). Navedba se, kakor tudi vse naslednje, nanaša na
uvodoma omenjeno izdajo.
^ Lingvistično ne preveč posrečeno, ker sta v zloženko sestavljeni grška in latinska beseda, podobno kakor "homoseksual-
nost" in "socioterapija".
' Poklicni profil zagovornika se zdi manj pomemben kakor določen posebni status, kakršnega ima npr. v Veliki Britaniji
approved social worker, "potrjeni" socialni delavec. (Ob psihiatru in skrbniku mora tudi ASW soglašati s prisilno hospitali-
zacijo, drugače se je ne sme izpeljati.) Za tako "potrditev" ali imenovanje bi moral zadovoljiti kriterije, ki so usklajeni z
zahtevami strank, tj., njihovih predstavnikov oz. organizacij. Po drugi strani pa bi moral biti vključen v pravni red - imenovan
od sodišča, omenjen v Zakonu o nepravdnem postopku itn. - in tam črpati svoje kompetence.
51
BOGDAN LEŠNIK
"Vidimo torej, da je obseg delovanja zagovor-
ništva širok. Zajema od splošnih in abstraktnih
tem človekovih pravic, preko kritike institucij,
do nesporazumov v dnevnih stikih in gospodin-
skih stisk." V nasprotju z interakcionizmom "se
zagovorništvo sprašuje, kaj naredili in kako
omogočiti, da ne bodo nekateri (tisti, ki jih za-
govarjamo) potegnili 'ta kratko'." Avtor dodaja
nekaj napotil za ravnanje v "situacijah, ki so
izključevalne, poniževalne in diskredilirajoČe".
Med njimi sta učenje ("Zagovornik lahko svoje-
mu varovancu razloži, kakšne so definicije po-
sameznih srečanj, logika posameznih dogodkov
in priložnosti, kakšne konvencije vladajo v do-
ločenih situacijah"), lahko tudi na provokativen
način, in praktična pomoČ varovancu, npr. pri
sklepanju pogodb. Poudarjeno je, da že fizična
navzočnost zagovornika prispeva k temu, da se
človeka drugače obravnava.*
Lamovec in Cufer omenjata štiri vrste zago-
vorništva. (1) ''''Laični zagovornik naj bi bila
'ugledna oseba', ki za svoje delo ni |)lačana in
ni odvisna od institucije. Njena naloga je, da
vzpostavi stik z osebo, ki je v nevarnosti, da jo
družba potisne na rob oziroma izključi", "pos-
kuša to osebo razumeli, se odzivali na njene in-
terese ter jih zastopati, kot bi bili njeni lastni."
To je "zrel, kompetenten državljaii-prostovo-
Ijec". (2) "Samozagovorništvo vključuje tako
bivše uporabnike kakor pridružene člane" in je
"proces, v katerem posameznik ali skupina
ljudi govori ali deluje v korist laslnih potreb ali
interesov." "Prizadeva si za spremembe v psi-
hiatričnem sistemu ter za spreminjanje razvred-
notenega statusa uporabnikov v družbi." (3)
Kolektivno zagovorništvo: "Skupina uporabnikov
se lahko združi, da bi dosegla določene spre-
membe." "Nekatere skupine sodelujejo z izva-
jalci pri načrtovanju programov duševnega
zdravja, druge pa same poskušajo razvijati alter-
nativne oblike uslug, npr. stanovanjske sku-
pine, krizne centre, dnevne centre, itd." (4)
Profesionalno zagovorništvo "navadno opravlja
tim, sestavljen iz pravnikov, psihologov in so-
cialnih delavcev", ki so "plačani in delujejo v
prostorih bolnišnice, vendar so od nje povsem
neodvisni." "Njihova naloga je, da nadzirajo
postopek prisilne hospitalizacije, se pogovarjajo
z uporabniki in jih obiskujejo na zaprtih oddel-
kih ter sprejemajo njihove pritožbe", ki jih "po-
drobno obravnavajo in posredujejo pri ustrezni
osebi." "Zagovorniki imajo vpogled v vso doku-
mentacijo in dostop na vse oddelke, sicer pa
nimajo drugih pooblastil kot to, da skrbijo za
spoštovanje pravic, ki so zapisane v zakonu."^
Naprej beremo: "Zagovornik je oseba, po-
gosto edina, ki je vsestransko na uporabnikovi
strani in posreduje njegove potrebe in želje
osebju, ter poskuša doseči vsaj to, kar upo-
rabniku legitimno pripada." "Za vse tiste od-
ločitve, ki jih /uporabnik/ trenutno ni zmožen,
pa si lahko izbere zagovornika, kateremu lahko
zaupa, da bo ravnal v njegovem ali njenem
imenu. Zagovornik nima pravice odločati o
nobeni pomembni stvari, ki zadeva uporabnika,
temveč mu le svetuje in pomaga do odločitve."
Dejavnost že poteka. "Kar se tiČe oblik zagovor-
ništva, kot jih poznajo v tujini, smo se pri nas
odločili za kombinacijo vseh." - "Tako npr. v
skupini predstavimo značilnosti uporabnika, ki
potrebuje pomoč, potem pa se javi tisti, ki bi
želel z njim ali njo delati. Na sestankih izvaja-
mo tudi skupinsko supervizijo." Med cilji in
nalogami projekta je tudi psihofamiakološka
pomoč.^
"Cilj zagovorništva je v končni fazi opolno-
moČenje uporabnikov (empowerment), njihova
emancipacija," piše naprej. "Zagovornik je v
bistvu edukator." "Točka intervencije zago-
vornika je nekje vmes med situacijo, v kateri se
ljudje znajdejo in njihovo zaznavo sebe v tej si-
tuaciji. Način intervencije je akcija in ne morda
prepričevanje ali razlaga. Ne gre za načela,
temveč za interese konkretnega uporabnika,
zato se ne sme zgoditi, da bi se spustili v bitko z
institucijo, kjer bi bili bojno polje uporabniki."
"Zagovornik se mora izogibati dvema skrajnost
kjer bi bili bojno polje uporabniki." "Zagovor-
nik se mora izogibati dvema skrajnostima. Prva
je opuščanje odgovornosti za vodenje, druga pa
je težnja po pretiranem zaščilništvu." "Zaradi
indoktrinacije v vlogo pasivnega objekta, ki jo
je uporabnik ponotranjil, zares ne zmore mno-
gih stvari, za katere bi lahko 'objektivno' pred-
postavljali, da jih zmore. V začetku morda
potrebuje vodstvo in nasvet za vsako, še tako
' Flaker, Advocatus diaboli? (5-10).
' Oblike in razvoj zagovorništva v svetu (27-30).
* Ali v Sloveniji potrebujemo zagovorništvo?    ,
52
ZAGOVORNIŠTVO
neznatno avtonomno dejanje ali odločitev."^
Tu se povezuje ali združuje veliko dejav-
nosti: delo z osebami, ki so odpuščene iz azila,
v katerem so se udomačile, z osebami, ki bodi-
si zaradi reakcij okolice, bodisi zaradi same
narave svojih težav, bodisi zaradi posledic nji-
hovega odpravljanja (stranskih učinkov zdravl-
jenja, hospitalizma ipd.), največkrat pa zaradi
kombinacije vsega tega ostajajo brez pomemb-
nih odnosov, ali pa so jim pomembni samo še
odnosi z institucijo;^ navsezadnje tudi delo s
prisilno hospitaliziranimi, namenjeno temu, da
se oseba čimprej rehabilitira; delo z osebami,
ki potrebujejo varstvo, kakor tudi z osebami,
ki potrebujejo zgolj pomoč; v vsakem primeru
tudi delo samih teh oseb; in tako naprej. Od
vseh teh dejavnosti pa lahko razlikujemo skrb,
da so izpolnjeni pogoji, ki jih zahteva spošto-
vanje in uveljavljanje človekovih pravic in
temeljnih svoboščin; temu rečemo na kratko
varstvo pravic (ki vključuje odpravljanje
krivic).
To razlikovanje - kljub morebitnemu ugo-
voru, da je varstvo pravic le posamezno de-
janje znotraj celostne skrbi ali pomoči ali
emancipacijske ali "opolnomočenjske" akcije -
se zdi potrebno zlasti zaradi tega, ker se vse te
podrejajo načelu potreb, varstvo pravic pa
načelu pravičnosti.'^ Ti dve načeli sta si na neki
določeni ravni v nasprotju in se celo izključuje-
ta. Vzemimo za zgled odnos do konca prisilne
hospitalizacije: pacientov zagovornik si bo
seveda prizadeval, da bi čimprej minila, dela-
vec v ustrezni službi pa mora zagotoviti, da bo
trajala tako dolgo, dokler so razlogi zanjo. Če
načeli pomešamo, lahko postavimo psihiatra
(ključno osebo prisilne hospitalizacije) v si-
tuacijo, kjer bo moral bodisi zastopati pacienta
proti stroki in s tem tvegati, da napravi škodo,
ali vsaj, da dela strokovno oporečno, bodisi
zastopati stroko proti pacientu (npr., če meni,
da je prisilna hospitalizacija potrebna), to pa
bi bilo v nasprotju s namenom zagovorništva in
dovolj pogosto tudi s tem, kar sam pacient pre-
poznava kot svojo potrebo in svoj interes.
Pacient se bo tako kljub našim najboljšim
namenom znašel sredi konflikta interesov,^° za
delavca pa bo to lep double bind, ki ga bo
morda razrešil v vsemogočnih (omnipotentnih)
fantazijah, saj se je izhodiščni vmesni položaj
spotoma spremenil v vseobsegajočega.^^
Varstvo pravic se seveda ne neha pri prisil-
ni hospitalizaciji. Psihiatrična obravnava ima
poleg prisilne hospitalizacije tudi manj opazne
razsežnosti prisile; to zahteva pri varovanju
pravic še dodatno pozornost, prav kakor jo
zahtevajo vse vrste neformalnih, nejasno for-
malnih in formalno anomičnih situacij, v
kakršne človek zabrede, kadar ima težave.
Kakor pokaže Zagovorništvo, je v vsakdanjem
življenju dovolj priložnosti, da je psihiatrični
pacient žrtev diskriminacije, in tu lahko začrta-
mo razliko še drugače. Eno je zastopanje
pacientovih interesov, tudi posredno, z dvigan-
jem samozavesti, podporo, spodbujanjem,
učenjem itn., drugo pa zagovarjanje pacienta
pri uveljavljanju zakonitih pravic (npr. pri is-
kanju stanovanja, pri varstvu pred zapostavl-
janjem in izkoriščanjem, pri druženju in
združevanju, pri obravnavi v bolnici itn.), ki na
splošno omejujejo interese. Prvo je docela od-
visno od tega, ali so v okolici ustrezne službe
ali prostovoljci; varstvo zakonitih pravic pa je,
kakor pove ime, obvezno po zakonu. Prvo se
lahko ponesreči (in praktiki vedo, da se prav
rado ponesreči); drugo se ne sme ponesrečiti,
ali pa mora to, da se, imeti pravne posledice.
Tako bo, tudi če jo omejimo "zgolj" na varstvo
pravic, zagovorniška praksa še vedno zajela
' lamovec, Flaker, Zagovorništvo v akciji - proces emancipacije (39-51).
* Problem je tako to, da "mnogo uporabnikov odklanja tako 'pomoč'" (Zagovorništvo v akciji - proces emancipacije), kakor
to, da jo velikanske množice ravno zahtevajo in jih možnost, da se ji ne bi pasivno prepustili, navdaja s hudo tesnobo. Pri
spreminjanju tega - tj., pri razklcpanju te vrste odvisnosti - imajo najpomembnejšo vlogo ravno vmesne formacije.
' "Načelo potreb" pomeni, da se službe organizirajo za potrebe svojih strank, "načelo pravičnosti" pa to, da je vsaka praksa
podvržena vrednostni presoji s stališča varstva pravic.
Ta konflikt je težko rešljiv, ker je, strogo vzeto, enako mogoče, da je to, kar ima človek sam za svoj interes, posledica slabe
presoje, kakor da je to, čemur bi rekli njegov "objektivni" interes, zgolj maska, za katero se skrivajo interesi tistih, ki ga
definirajo.
" Hkrati paje resnica, da sta načeli pomešani po pravilu, zato v takih službah nazadnje najbrž vedno prevlada neka določe-
na zmes tehnik in osebnih investicij (npr. simpatij in antipatij) in so omnipotentne fantazije vsakdanjost.
53
BOGDAN LEŠNIK
veliko različnih situacij, hkrati s tem pa raz-
lične kvalifikacije, različne kompetence in tudi
različne oblike in morda stopnje dedikacije
ljudi, ki se bodo z njo ukvarjali.
3
Rekli smo, da varstvo pravic ni omejeno na
prisilno hospitalizacijo; dodajam pa, da ima v
njej posebno mesto. Tako je razumljivo, zakaj
problematika nasploh, še zlasti pa pravni
razdelek Zagovorništva gravitira prav k njej, se
pravi, k temu, kar se pri nas uradno imenuje
"postopek o pridržanju oseb v psihiatričnih
zdravstvenih organizacijah".^" To je privilegira-
ni predmet razprave o zagovorništvu, ker je
nekakšna pravna posebnost: represiven post-
opek, ki ga sicer določa zakon, izvaja pa ga
psihiatrija. Ne gre samo za vpliv medicinske
stroke na represivne postopke, ki jih izvaja
oblast (tak vpliv ima npr. s svojimi ekspertiza-
mi), niti, narobe, za zgolj izvajalsko funkcijo,
ki jo ima zdravstvo v primeru sodnega ukrepa
obveznega zdravljenja, marveč je lu postopek
scela (od same odločitve zanj naprej) v pristoj-
nosti psihiatrične stroke in so funkcije pravo-
sodja le nadzorne. Torej obstaja področje, na
katerem pravno varstvo ni docela kompetent-
no in ga je treba vzpostaviti že zato, ker je
nevzdržno - oziroma, če ostanemo na pravnem
področju, ni v skladu z ustavo -, da bi človek in
državljan v kakršnikoli situaciji ostal brez
varstva pravic.'^
Avtorji upravičeno vztrajajo, da zagovornik
ne more biti kar avtomatično skrbnik, ki ima
lahko (ali drugače, utemeljeno lahko pričaku-
jemo, da bo imel) v razmerju z varovancem
svoje interese.^'' Toda po drugi strani si v vsak-
danjih okoliščinah kar težko predstavljamo,
kako    bi    bil    kdorkoli   vsestransko    na
uporabnikovi strani - pravzaprav, kako biti
vsestransko na katerikoli strani. S tako totalno
zahtevo rinemo v tesno ožino med Scilo že
omenjenih vsemogočnih fantazij in Karibdo
prevelikih pričakovanj od dejanskih, v vsak-
danjih okoliščinah precej omejenih človeških
potencialov. Ali ni že vpričo tega načelo, naj
zagovornik zastopa interese svoje stranke,
kakor da so njegovi lastni,'^ videti nekonsis-
tentno? Najbrž bi morali prej reči, da mora
zagovornik zastopati interese svoje stranke ne
glede na to, kakšni so njegovi lastni interesi. -
Pač pa Zagovorništvo na drugem mestu, kakor
bomo videli, zagovornikovo pristranskost us-
trezno, čeprav bolj implicitno, primerja z
odvetnikovo.
Skupina za zagovorništvo je najprej posku-
sila sestaviti minimalen seznam pravic "upo-
rabnikov in uporabnic psihiatričnih ustanov".^*
Če bi se lahko izognili nerodnim formulaci-
jam,^^ bi lahko že z opozarjanjem na zakonite
pravice onemogočili veliko zapostavljanja in
izrabljanja. A težave niso samo s psihiatrijo;
kmalu zvemo, da tudi v skrbništvu "praksa /.../
v številnih primerih ne dosega ravni pravnega
varovanja, /.../ zanesljivo pa je pod ravnijo va-
rovanja pravic in temeljnih svoboščin, ki jo do-
loča Ustava".^* In bržčas je še marsikje tako.
To je videti precej tipična težava te vrste
prakse in je zato dober argument v prid
splošnemu tipu zagovorništva.
Seznamu sledi Modicov članek,'^ ki najprej
pregleda zakonodajo na to temo, potem pa
odgovarja na vprašanje: "Kaj lahko stori zago-
vornik?" Pokaže, da je že tega, kar lahko stori
po veljavni zakonodaji, kar nekaj, čeprav so
med predvidenimi zagovornikovimi akcijami
tudi take, ki jih normalno izvaja odvetnik,
druge pa morda ombudsman (splošen varuh
Modic, O prisilni hospitalizaciji (141-146).
" Tu bi lahko argumentacijo precej raz.širili, saj je dobro znano, da v vsakdanjem življenju tako "človek" kakor "državljan"
kar naprej ostajata ne le brez varstva pravic, ampak tudi brez prave pravne varnosti. To je situacija, ki smo se ji navadili reči
"realnost". Toda prav ona je najmočnej.ši motiv za spremembo.
Prim. Dobovičnik, Pravna in poslovna sposobnost, skrbni.štvo ter varovanje človekovih pravic (137-140).
Gl. zgoraj.
" Pravice uporabnic in uporabnikov (135-136).
Npr. "Nihče nima pravice... prisiliti vas..." {loc. cit.). Iz tega izhaja, da ni prepovedano ííV/íí; prepovedano je zgolj, da bi se
siljenje posrečilo. To pa gotovo ni namen te formulacije.
Dobovičnik, loc. cit.
" Loc. cit.
54
ZAGOVORNIŠTVO
pravic), tako da bi bilo treba razmejiti tudi
med njima.
Slabše je pripravljen predlog za spremembo
zakona:^"
Predlog spremembe 71. č., na primer, zahteva
"utemeljene dokaze o izkazani resni nevarnos-
ti", ki da jo predstavlja pacient. To pa je težko;
slej ko prej se bo treba zanesli na kvalificirano
strokovno mnenje, in to mora biti utemeljeno.
Precej nenavadno se sliši predlog (77. Č.),
da pritožba zoper sklep o pridržanju "zadrži
izvršitev sklepa". Lahko si predstavljamo moža
v akutnem alkoholnem deliriju, ki bi rad pobil
vso družino, a se žena, ki morda sama ne ve, kaj
se dogaja, priloži - in ga dobi domov.^*
V predlogu za spremembo 80. č. naj bi z
zagovornikom nadomestili zakonitega zastopni-
ka. Ne bi raje, namesto da izključuje odvetnika,
tudi zagovornik postal (v omejenem ali polnem
smislu) zakonit zastopnik?^^
Ne do konca premišljen je morda tudi pre-
dlog 83. člena: "Z denarno kaznijo najmanj
50,000 tolarjev se kaznuje za prekršek zdravst-
veni zavod: /.../ če brez soglasja pridržane osebe
oziroma njenega zagovornika na njej izvede
kakreen koli medicinski poseg in ni pridržane
osebe oziroma njenega zagovornika predhodno
obvestil o vseh možniii metodali diagnosticira-
nja in zdravljena ter njihovih posledicah in
učinkih..." Treba bi bilo specificirali, za katere
(ali katere vrste) posege naj to velja, ker bodo
morali sicer prositi za soglasje tudi pred
rea ni maci j o."
Razmerje med prisilno hospitalizacijo in
zdravljenjem -
"V prvem odstavku 71. člena je treba izpustiti
besedo zdravljenje, ker
(1) 70. člen omenja samo prisilno pridržanje
brez zdravljenja
(2) zdravljenje se ne sme začeti izvajati,
dokler se pridržana oseba ni posvetovala z zago-
vornikom, ki ima enako vlogo kot zagovornik
osebe, ki ji je odvzeta prostost v kazenskem
postopku"
- bi terjalo daljšo diskusijo, toda na tem
mestu se omejujem zgolj na nekaj tez.
Prisilna hospitalizacija (tj., pridržanje oseb
v zdravstvenih organizacijah) je ukrep na te-
melju medicinskih indikacij za določeno zdrav-
stveno obravnavo."'' Brez takih indikacij ne
more biti nobenega pridržanja v zdravstvenih
organizacijah. Le taka obravnava je lahko raz-
log za hospitalizacijo. Prisilna hospitalizacija
brez namena zdravstvene obravnave je neute-
meljena in bi jo lahko morda primerjali kar s
protipravnim odvzemom prostosti.^
Če imajo te teze kakšno veljavo - nikakor
ne trdim, da so kakorkoli dokončne, vendar
imajo določeno težo -, potem ne bo zadostova-
lo izpustiti besedo zdravljenje, ampak bo treba
premisliti in natančneje definirati cilje hospi-
talizacije, kako jih doseči, kakšna ali katera
sredstva so dopustna itn.
Mislim pa, da ta vprašanja, čeprav so brez
dvoma pomembna in nalagajo še dosti raz-
mišljanja in drugega dela, ne morejo zadržati
ali celo onemogočiti varstva pravic v kate-
remkoli konkretnem primeru. Če razmerje
^° Bauer, Predlog za spremembo postopka o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah (147-151).
S tem ne zagovarjamo "medicinskega modela", ampak opozarjamo na tveganje precej vsakdanjega tipa, pri katerem psi-
hiatrija, kakor tudi avtorji Zagovornišna dobro vedo, maši luknje v obstoječem pravnem modelu.
Ta predlog skupaj z drugo točko predloga za spremembo 71. člena (gl. spodaj) nakazuje, da naj bi bila v postopku
pridržanju v zdravstvenih ustanovah zagovornikova funkcija analogna odvetnikovi v kazenskem postopku. "Zagovornik" je
ena izmed znanih odvctnikovih funkcij. Ime zato asociira postopek, v katerem je nekdo obtožen ali okrivljen. In v postopku
prisilne hospitalizacije res naletimo na hudo obtožbo: o ogrožanju življenja.
" Nobena skrivnost ni, da gre tu za zavračanje nekaterih psihiatričnih metod, med njimi zlasti EKT, ki preveč spominja na
mučilno pripravo, da pacient - če ima sploh kakšno besedo pri svoji obravnavi - ne bi imel pravice zahtevati, da se na njem
ne uporablja. EKT ima pri tem nekako simbolen in dvoumen položaj, drugače kakor nevroleptiki, ki v marsikaterem pri-
meru sploh niso manjše zlo.
Morda tudi izjaz zdravstvena obravnava ni najboljši, toda včasih ne gre za zdravljenje, ampak za preprečevanje razvoja
bolezni, kar ni zdravljenje v vsakdanjem pomenu besede.
" Pazljiv bralec je najbrž opazil preskok od "indikacij" k "namenu". Morda pa bi lahko dopustili "indikacije" brez "name-
na", vsaj neposrednega? Morda bi lahko rekli tako: za prisilno hospitalizacijo zadostujejo že prve, medicinski poseg pa se
sme izvršiti šele s privolitvijo prizadete osebe (ali njenega zagovornika). Toda če oseba (ali zagovornik) ne privoli, potem
tudi indikacije ne zadostujejo. Če se namreč obravnava, ki je sicer indicirana, ne izvaja, kaj potem dela oseba v bolnici?
55
BOGDAN LEŠNIK
med hospitalizacijo in zdravljenjem v zakonu
ni jasno, to ne more biti razlog za suspendi-
ranje zakonitih pravic - lahko je kvečjemu raz-
log za ponoven razmislek o zakonu.
4
Radikalni zagovorniki morda porečejo, da
tu ne problematiziramo (ali vsaj ne dovolj) ob-
stoječih "struktur"; da vidimo rešitev zgolj v še
neuresničenem varstvu pravic, namesto v kon-
kretni akciji, kakršno zahteva Zagovorništvo.
Vendar prav gotovo varstvo pravic, če ga vza-
memo restio, že samo po sebi problematizira te
"strukture", saj postavlja prednje posebno, a
univerzalno zahtevo: spoštovanje in uveljav-
ljanje zakonitih pravic njihovih subjektov.
Zdaj moramo nekoliko natančneje opre-
deliti "zakonite pravice". Kaže, da moramo
sem uvrstiti tudi tiste, ki so zakonit nasledek
veljavnih vrednosti, saj je treba v konkretnih
primerih pravice šele izpeljati, in le z argumen-
tom, da zakotiito izhajajo iz veljavnih vrednos-
ti, lahko omejijo pragmatično pravico močnej-
šega. - Namreč, če pride do razprave o tem, ali
določene pravice so "zakonit nasledek veljav-
nih vrednosti" ali ne, in še prej, katere "vred-
nosti" so "veljavne". Razprava bo torej v
glavnem ideološka in verjetno konfliktna, tu
pa argumentacija zložno prehaja v politično
akcijo za pravice, ki jih predpiše in opredeli
zakon. Tako tudi pričujoči projekt, zagovor-
ništvo, izhaja iz tistega, kar je v razpravi že
doseženo, tj., da imamo v danih okoliščinah
opraviti že z ustavno določenimi vrednostmi,
hkrati pa postavlja še nove cilje. Vsekakor je
zamisel o zagovorništvu dobra iztočnica za raz-
pravo o etični problematiki v službah za zdrav-
stveno, psihološko in/ali socialno pomoč in
varstvo. Ta razprava nikakor ne bo relativizira-
la medicinske etike, ampak jo bo zaostrila.
5
Musek'^ nakaže paradoks, da je isti družbe-
ni sistem (t. i. zahodna demokracija), ki naj bi,
če sodimo po tem, kar v njem velja za splošne
vrednosti, uveljavljal človekove pravice in svo-
boščine, sam pravzaprav najmočnejši instru-
ment njihovega kršenja. Vendar se to zdi
nekako nujno. Nasilje je videti zares edina me-
toda, ki obvaruje pred nasiljem, potem ko
druge metode odpovedo.
Če pa je tako, je ta paradoks prej notranja
lastnost takega družbenega sistema kakor nje-
gova deviacija. Ne gre za to, da država izvaja
nasilje, ker ne bi znala ali hotela uveljavljati
pravic (čeprav je seveda lahko tako), ampak za
to, da je delovanje države v temelju represiv-
no, in tako tudi s tem, da pravice uveljavlja,
nujno izvaja nasilje.^'
Ta paradoks je znan, vendar še ni izčrpan.
Hkrati, namreč, ko je nasilje neizbrisno vpisa-
no v uveljavljanje človekovih pravic in svo-
boščin, je edina obramba pred nasiljem - ki je
hkrati obramba pred padcem v vladavino
močnejšega - prav temeljito, dosledno in stro-
go uveljavljanje pravic in svoboščin.
Paradoks - ki bi mu morali zdaj morda
vzdeti drugo ime, saj gre zgolj za vzajemno
konstituirano nasprotje - lahko sklenemo z
ugotovitvijo, da je vsako uveljavljanje pravic in
svoboščin prav kot obramba pred vladavino
močnejšega stalno zapleteno v neki določeni
boj, v katerem si prizadeva prevladati.
Iz povedanega - in posredno iz Muskovega
članka - izhaja, da obstaja samo en dober raz-
log za uveljavljanje zagovorništva. Ta razlog pa
ni v tem, da je treba pomagati ubogim, zatira-
nim norcem;"* zares, naš razmislek o gornjem
paradoksu vključuje, da je treba norost v ne-
katerih oblikah, npr. kompulzivno nasilno rav-
nanje, nujno zatirati, sicer bodo ogrožene ne-
katere nedvomno relativne, a težko pogrešljive
vrednosti, ki se navezujejo na razum in razum-
nost (ogrožene bodo na primer pravice razum-
nih, a nemočnih). Niti ni v tem, da duševna
bolezen "obstaja" ali "ne obstaja";-^ dovolj je,
da obstaja problem. In tudi v tem ni, da je
medicinski model "logično neutemeljen",^" ker
ni nobene alternative, ki bi ne bila najmanj
enako vprašljiva.
človekove pravice in duševno zdravje (11-13).
Brez dvoma ga izvaja nad kršiteljem, s fenomenološkega stališča paje nasilje tudi že grožnja z represivnimi ukrepi.
Gl. Zagovorništvo v akciji - proces emancipacije.
Lamovec, Flaker, Kaj je duševna bolezen? (87-92).
Gl. Ali v Sloveniji potrebujemo zagovorništvo?
56
ZAGOVORNIŠTVO
Dovolj dober je samo splošen, načelen raz-
log: spoštovanje in zagotavljanje človekovih
pravic in temeljnih svoboščin je treba zagotovi-
ti v vsaki situaciji, še zlasti pa v taki, ki je po
svoji naravi njihova omejitev, kakršna je prisil-
na hospitalizacija. Ta razlog izhaja zgolj iz
načela pravičnosti in ne iz kakšnih argumentov
o praksi ali teoriji norosti - v teh sicer lahko
dobi določeno oporo, toda med praktičnimi
argumenti lahko vedno prevlada tak, ki mu bo
naš razlog le v breme, v teoretskem spopadu
pa tak, ki bo ugotavljal njegovo sumljivo ideo-
loško provenienco. Mi pa potrebujemo zago-
tovilo, da tudi to, na primer, če bi hotel kdo
zavrniti Zagovorništvo zaradi kakšnih trditev, s
katerimi se ne strinja, ne bi v ničemer omajalo
utemeljenosti zahteve po doslednem spošto-
vanju in zagotavljanju pravic psihiatričnih
pacientov.
6
Nadaljeval bi z nečim, kar niso le termino-
loški problemi: s splošnimi pripombami k ne-
katerim rabljenim pojmom. Predaleč bi me
odneslo, če bi hotel podrobno analizirati nji-
hovo rabo, zato jo tu zgolj nakazujem.
Najbolj kontrovcrzen pojem je "uporab-
nik". Če ta pojem navežemo na postopke
odvzema prostosti in prisilnega zdravljenja v
psihiatričnih organizacijah, postane naravnost
ciničen. Potem bi lahko govorili tudi o "upo-
rabnikih zaporov", "uporabnikih vojaških op-
eracij" ipd. Gre slej ko prej za pacienta, in tega
ne le ne gre zanikati, ampak bi morali, da bi
prišli do pravih sklepov, za povrhu z vso stro-
gostjo vztrajati pri izvornem pomenu tega
pojma: trpeči/mučeni. Najprej zato, ker se iz-
vora ne da kar odmisliti,^' potem pa tudi zato,
ker se lahko sicer zabrišejo pomembne razlike.
Še vedno imamo, recimo, tudi "duševnega
bolnika".^^ Ta pojem je oblikovan po analogiji
s "telesnim" bolnikom^^ in pomeni več kakor
zgolj to, da je predmet določene institucional-
ne obravnave: pomeni, da je zaradi domnevno
poškodovanega ali drugače prizadetega "du-
ševnega organa" nesposoben ali nezmožen za
(določeno) delo.^ Ali je res tako ali ne, in
kako ali koliko je res, je prav gotovo v vsakem
primeru drugače; za to vrsto "neproduktivnos-
ti" ni trdnega, zanesljivega kriterija.^^ Toda že
v tem, da ga definira neko notranje stanje ali
notranji proces (na primer "porušeno ravno-
težje", ki ga omenja definicija WHO), se "bol-
nik" tako zelo razlikuje od "pacienta", da dru-
gega izraza ni pravilno prevajati s prvim, kakor
je v navadi. Oboje je status, ki ga dobi posa-
meznik na poti skozi institucije, toda samo
"pacient" je med njima nedvoumen: to je krat-
ko malo predmet zdravstvene obravnave.^^
Podobno nedvoumen je pojem "stranka",
ki se uporablja v marsikateri službi, od tržnice
in banke naprej: "stranka" je v poslovnem od-
nosu s "strokovnjakom". Avtorji Zagovorništva
so upravičeno skeptični tako do poslovnega
odnosa, ki implicira vladavino "tržišča", kakor
do imperializma strokovnosti. Čeprav s pri-
držki, pa bi lahko rekli, da je vsaj v nekaterih
okoliščinah to še najbolj transparentno oz. naj-
manj zamaskirano razmerje med človekom, ki
potrebuje pomoč, in človekom, ki jo ponuja.
Poleg tega si drugače težko predstavljamo
"profesionalno zagovorništvo".
V besedilih je zagovornikova stranka po-
gosto imenovana "varovanec", toda to je pre-
cej pasiven položaj, bolj, kakor bi v okviru
emancipacijske akcije pričakovali.
Kakorkoli, vsi ti izrazi so v rabi in vsak ima
svoje reference. Najbrž ne bi imeli veliko od
tega, če bi se v skladu s kakšnim novorekom
odločali za pravega - še zlasti ne, če bi bilo vse.
Kakor smo zvedeli pri Foucaultu, "pacient" ni od vedno medicinski pojem; v srednjem veku je bil to človek, ki so ga v
sodni proceduri podvrgli mučenju.
Zadrego z tem imenom dobro ponazarja npr. vztrajno prizadevanje Angležev, da bi ga preimenovali.
" Serija bi se lahko nadaljevala z "duhovnim", "socialnim", "moralnim" bolnikom itn. - če bi imeli ustrezne bolnice. Sliši se
ironično, toda take težnje res obstajajo. Gl. spíxiaj odstavek o "duševnem zdravju".
Prim. Kaj je duševna bolezen.
" Razen če smo skrajno površni, se na področju "duševne bolezni" ni lahko odločiti za enostavno alternativo sposoben-ne-
sposoben, odgovoren-neodgovoren ali prištcvcn-neprišteven. Tega se še najbolj zavedajo sodni izvedenci, kadar morajo po-
dati enoznačno mnenje o problemu, ki je vse prej ko enoznačen.
" Prim. Ali v Sloveniji potrebujemo zagovorništvo? in passim.
57
BOGDAN LEŠNIK
kar bi s tem dosegli, samo projekcija želje. O
"uporabniku" bi zato lahko govorili šele po-
tem, ko bi dosegli, da psihiatrična obravnava
ni (ne pomeni) nič drugega kakor zgolj storitev
neke službe - tiste, ki jo pacient uporablja po
svojih potrebah.^' Toda ob grožnji prisilne
hospitalizacije bi morali pri "uporabniku"
predpostaviti nadpovprečno (in seveda zelo
nevsakdanjo) samokritičnost, da bi lahko
domnevali, da bo prepoznal, kako mu je
(kadar mu je) pravzaprav v korist.
7
To, čemur v vsakdanjem jeziku rečemo
"norost", pripada vsakdanji, netehnični go-
vorici;^* ne prekriva se s psihiatričnimi dia-
gnozami in tudi ne s pojmi duševna bolezen,
prizadetost, motnja, težava in stiska, ki defili-
rajo po področju, s katerim se ukvarja zago-
vorništvo; to navsezadnje vedo že študentje
prvega letnika psihologije.^^ Kaže pa, da hoče
skupina za zagovorništvo celo izključno delo-
vati na področju psihiatrije.
Ko govorimo o norosti, pogosto ni prav
jasno, kaj to je; za ta izraz je značilno, da si
prilagaja pomen. Zato bomo težko našli kak-
šen enostaven kriterij, s katerim bi opredelili
vse tisto, kar se združuje vanj. Kakor vidimo,
ni zadosti reči, da so "v vsakdanjem življenju
/.../ razločujoči znak norosti blodnje".''" Zares,
še najmanj je tako v vsakdanjem življenju.
Blodnje so znamenje, na podlagi katerega bo
diagnostik precej zanesljivo posumil, da gre za
psihozo (torej "duševno bolezen"), toda v
vsakdanjem življenju je lahko dejstvo, da so
blodnje, nespoznano ali nepriznano, in kdaj
celo postanejo državna načela. Prav tako vidi-
mo, da ne zadostuje sklicevanje na eksplicitna
ali implicitna interakcijska pravila oz. njihove
kršitve.'*^ Nedvomno lahko že enostavno odsto-
panje od lokalnih norm velja za norost, vendar
danes rečemo temu različni kulturni vzorci,
norosti pa zato ni manj.
Ali je treba potemtakem iskati bolj zaple-
tene ali sestavljene kriterije? Morda, toda to,
kar je v vsakdanjem družbenem kontekstu
videti bistveno za pojem "norost", je bolj dis-
kurzivni kakor psihološki ali socialni problem.
Če navežemo na tezo, "da je norost vsa tista
deviantnost, ki je ni moč drugače označiti, ki
ne pripada določenemu razredu deliktov oz.
difuznim deliktom vsakdanjega življenja","^ niti
ni več tako pomembno vprašanje, kaj norost
je, kakor je pomembno opaziti, da se ta pojem
izmika konceptualizaciji; da ga vsakokrat do-
loča neka težava ali nemožnost fiksiranja
pomena ali kakšnega drugega jamstva, da je
družbeni univerzum strukturiran; skratka, da
gre za nekaj, kar je v družbenem, ali ožje, v
diskurzivnem sistemu neobvladano.
Psihiatrija je v marsičem služba za obvlado-
vanje. Še pred tem lahko opazimo mogočno
institucijo javnega zdravstva. Že pojem "zdrav-
je" je močno vpleten v diskurzivne strategije
obvladovanja. Naj se ob tem malce zadržim. O
duševnem zdravju se danes ne govori kot o
navadnem nasprotju duševni bolezni; ne drži,
da ste, če niste duševno bolni, že kar duševno
zdravi. Duševno zdravje (podobno kakor zdra-
vje nasploh) je dobilo mitološko vrednost, po-
stalo je cilj, za katerega morate tako rekoč
nenehno delati. Med bolezen in zdravje se je
vrinila cela vrsta stvari, ki sicer ne dobijo diag-
noze (vsaj ne uradne), pa kljub temu veljajo za
nezdrave; govori se o nezdravem načinu živ-
ljenja, nezdravih (ali kar bolnih) odnosih ipd.
Obvladovanju strežejo tudi same veljavne
vrednosti, kajti v navedenem primeru ima
zdravje "vrednost", ki je brez dvoma "veljav-
na" in se ji je težko upirati. Če nočemo utoniti
v tem močvirju, se moramo omejiti na načelo
pravičnosti, ki ima razveseljivo malo opraviti z
zdravjem ali boleznijo - celo samih pacientov.
Ali je istovetenje "norca" in "psihiatričnega
" Ne smemo pa izgubiti pozornosti za to. da se psihološki in socialni učinki vsakršne (ne le psihiatrične in celo ne le insti-
tucionalne) obravnave zlivajo v neko realnost, kjer "biti uporabnik" zlahka pomeni "biti izrabljen" - kjer je lahko "biti iz-
rabljen" ali vsaj "biti uporaben" celo pogoj, da si "uporabnik".
Ib. Gl. rezultate raziskave.
*° Flaker,/oc. di.
Ib. Avtor povzema Goff mana.
*^ Ib. Avtor povzema Scheffa.
58
ZAGOVORNISTVO
pacienta" oz. "duševnega bolnika" še relevant-
no? Ali ni ta identifikacija, kolikor jo vsakda-
nji jezik sploh opravičuje,"^ precej marginalna
spričo norosti, ki jo lahko opazimo v vsakda-
njem življenju - individualne ali kolektivne
norosti, ki je popolnoma nedostopna za psihia-
trične metode? V nasprotju s temi so namreč
tako "psihiatrični pacienti" kakor "duševni
bolniki" večinoma že prav dobro obvladani.
8
Toda v nasprotju z romantičnimi predsta-
vami o naravnem človeku, ki ga v instituciji
zatrejo in ga je treba zato pred njo obvarovati,
v resnici najbrž ni drugih poti socializacije,
kakor so tiste, ki prečkajo družbeni sistem z
njegovo mrežo institucij vred.*" Očitno pa tu
prestavljam poudarek z "duševnega zdravja"
na "socializacijo" - če je ta pojem, skupaj s
pojmom "psihološka rehabilitacija", upravičen.
Vključuje usposabljanje za samostojno živ-
ljenje, oziroma to, kakor je rečeno v enem
izmed besedil, da človek "razvije in uporabi
svoje zmožnosti"."^ Eno in drugo v naši kulturi
implicira vse mogoče odgovornosti, ki so tudi
pomembno sredstvo obvladovanja.
Pojem "obvladovanje" upravičeno zbuja
ambivalentne občutke. Zdi se, da je na splošno
kar dobro ime za poglavitno funkcijo (insti-
tucij) družbenega sistema. Toda obsega hkrati
vzgojo in prevzgojo, mehke in trde oblike pri-
sile, surovost, pred katero se zgrozimo, in
navezanost, brez katere si ne moremo pred-
stavljati veselja. Navezuje se tako na vrhunske
civilizacijske vrednosti kakor tudi na prisilo.
manipulacijo in izkoriščanje."* Ali pa so v re-
snici tudi prisila, manipulacija in izkoriščanje
civilizacijske vrednosti? Vsekakor so videti ne-
uničljive, nekako latentne, vedno pod civiliza-
cijskimi vrednostmi, katerekoli že izberemo,
pogosto imajo tudi določeno vrednost, in ne le
iz praktičnih razlogov.
Načini obvladovanja lahko segajo od re-
presivnih do permisivnih skrajnosti (če tako
razvrstimo, denimo, obvladovanje s pomočjo
mrežnice, nevroleptikov, psihoterapije), in v
tej smeri smo na dobri poti v civilizacijski na-
predek, kjer nastajajo, s foucaultovskim sar-
kazmom rečeno, zgolj vedno bolj humani
načini mučenja. Kajti težko je verjeti, da bi
kakršnakoli vrsta obravnave kdaj obvladala
ljudi na splošno zadovoljiv način, naj se še tako
distancira od tistih, ki so po njenem mnenju
nezadovoljive."^ Izkustvo nam nenehno doka-
zuje, da se take zadovoljivosti ne da doseči z
nobeno posebno metodo, ki da bo zamenjala
vse druge, ampak le z nekimi določenimi pogo-
ji, ki jih mora zadovoljiti vsaka metoda, ne
glede na to, za kateri posebni problem je razvi-
ta. To je videti raison d'être ideje o zagovor-
ništvu kot "načelu ravnanja v odnosih s
strankami". Varstvo pravic psihiatričnih pa-
cientov je potrebno v vsakem okolju, pri vsaki
metodi in tehniki intervencije, in pred tem ne
odreši nobena reforma institucije. Resda lahko
rečemo, da je takrat, ko ni izraženega interesa
za kakšno reformo, potrebno še bolj. Toda po
njej - navsezadnje je eden izmed njenih ciljev
ravno njegova implementacija - ne bo po-
trebno nič manj.
v slovenščini je bil pred pojmom duševna bolezen 7a duševne motnje v splošni rabi izraz blaznost, ne norost, ki se pogos-
to pojavlja v ekspresivni rabi in redko v tehnični. Podoben par sta v nemščini Watinsinn in Narrlieit in v angleščini mad in
craz)'. Izrazi, ki izhajajo iz pojma norost, so to ekspresivno potezo ohranili, nekdanji tehnični termini blazen, blaznica itn. pa
so postali celo ekstremno ekspresivni.
** Te imajo pomembno funkcijo: s svojimi sistemi prehodov {"rites de passage") jamčijo in hkrati izvajajo vladavino veljavnih
vrednosti. Če jih razumemo kot formacije, ki regulirajo formalne prehode (od vpisa v matično knjigo do pogreba) in s tem
določajo ter spreminjajo posamezniku status, so po definiciji "totalne": njihovi postopki sicer prav lahko imajo omejene
cilje, toda to so cilji iz konteksta celostnega obvladovanja. Nespretnost ali neiznajdljivost v instituciji in konkretne polomije
pri prehodih imajo lahko težke posledice za posameznika, ne glede na to, seveda, ali je psihiatrični pacient ali ne. To lahko
primerjamo s tistim, kar nakazuje Flaker, loc. cit., o kršenju interakcijskih pravil.
Zagovorništvo v akciji - proces emancipacije.
Namesto da bi govorili o izlcoriščanjii, danes raje govorijo o zlorabali ljudi. V tem diskurzu imajo ljudje vedno že neko
uporabno vrednost inje izkoriščanje predpostavljeno, kajti "zloraba" je zgolj nedopusten način "uporabe". Prim, tudi op. 37.
Tuje morda simptomatično distanciranje od psihoterapije v Lamovec, Flaker: 2^govorni.štvo v akciji - proces emancipa-
cije. Kot nekoliko koristne so omenjene le neznane "oblike vedenjske modifikacije". Vendar pa uredniška prak.sa ni sledila
tej avtorski teoriji, saj je med zbranimi članki najti tudi takega iz psihoterapevtskega miselnega kroga (Kren: "Rešitelj", ki
ne preganja svoje "žrtve"; 52-55).
59