ese; Bogdan Lešnik ZAGOVORNISTVO Pričujoči esej je deloma recenzija tematske številke Socialnega dela Zagovorništvo (SD 32; 3-4), ki jo je uredila in velik del tudi spisala Tanja Lamovec, deloma pa sem iz navedene izdaje vzel iztočnice za nadaljno konceptuali- zacijo naslovnega predmeta. Rad pa bi že uvo- doma poudaril, da smo z navedeno izdajo dobili prvo celostno obravnavo zagovorništva (advocacy) in prvi poskus formulacije zagovor- niške prakse pri nas. 1 Kontekst, v katerem je nastal projekt zago- vorništvo, so zamisli o "vmesnih strukturah'" za psihiatrične paciente; konkretizirane v for- macije jih lahko razdelimo na: - formacije med psihiatrično bolnico (hos- pitalizacijo) in vsakdanjim življenjem, kakršne so dnevni centri, krizne in svetovalne službe, stanovanjske skupnosti, pomoč na domu itn., in - emancipacijske formacije: kulturna gi- banja, interesne skupine, samoorganiziranje za različne cilje itn. V prvem primeru gre za to, čemur pravimo psihosocialne službe,^ ki omogočajo bolj difer- enciran pristop k individualnim težavam in potrebam pacientov, v drugem pa za oblike javnega oz. političnega delovanja, ki omogoča izražanje in zastopanje interesov pacientov (kot deprivilegirane skupine ljudi) na podlagi načela enakopravnosti v pravicah in temeljnih svoboščinah. Po tej delitvi sodi projekt zagovorništva med emancipacijske formacije, ali natančneje, izhaja iz njih, je njihova zamisel; pri nas si ga nikakor ne moremo predstavljati brez Odbora za družbeno zaščito norosti. Razvili so zamisel o posebni dejavnosti, ki ji bom rekel zagovor- niška praksa,^ hkrati pa naj bi bilo zagovor- ništvo splošno načelo ravnanja v odnosih s strankami in s tem merilo za vse službe. Tudi znotraj vmesnih formacij ima torej poseben, vmesni položaj, Zagovorniška praksa na področju psihia- trije obsega (1) varstvo konkretnih pravic psi- hiatričnega pacienta, tu pa je dosti dela ne le zato, ker je na področju varstva pravic tako ali tako dosti dela, ampak tudi zato (če povza- mem načelo ravnanja v odnosih s strankami), ker je treba (2) skozi to optiko izostriti teorijo "dela z ljudmi" nasploh. Prav vmesni položaj zagovornika, ločen od drugih nalog varstva, skrbstva ali pomoči, omogoča tudi (3) oceno ali presojo (s stališča varstva pravic) najraz- ličnejših služb. 2 Kaj sestavlja zagovorniško prakso? - Nava- jam nekatere vidnejše omembe relevantnih dejavnosti (navedki niso lektorirani; kurziva je moja). ' Lamovec, Flaker, Ali v Sloveniji potrebujemo zagovorništvo? (31-38). Navedba se, kakor tudi vse naslednje, nanaša na uvodoma omenjeno izdajo. ^ Lingvistično ne preveč posrečeno, ker sta v zloženko sestavljeni grška in latinska beseda, podobno kakor "homoseksual- nost" in "socioterapija". ' Poklicni profil zagovornika se zdi manj pomemben kakor določen posebni status, kakršnega ima npr. v Veliki Britaniji approved social worker, "potrjeni" socialni delavec. (Ob psihiatru in skrbniku mora tudi ASW soglašati s prisilno hospitali- zacijo, drugače se je ne sme izpeljati.) Za tako "potrditev" ali imenovanje bi moral zadovoljiti kriterije, ki so usklajeni z zahtevami strank, tj., njihovih predstavnikov oz. organizacij. Po drugi strani pa bi moral biti vključen v pravni red - imenovan od sodišča, omenjen v Zakonu o nepravdnem postopku itn. - in tam črpati svoje kompetence. 51 BOGDAN LEŠNIK "Vidimo torej, da je obseg delovanja zagovor- ništva širok. Zajema od splošnih in abstraktnih tem človekovih pravic, preko kritike institucij, do nesporazumov v dnevnih stikih in gospodin- skih stisk." V nasprotju z interakcionizmom "se zagovorništvo sprašuje, kaj naredili in kako omogočiti, da ne bodo nekateri (tisti, ki jih za- govarjamo) potegnili 'ta kratko'." Avtor dodaja nekaj napotil za ravnanje v "situacijah, ki so izključevalne, poniževalne in diskredilirajoČe". Med njimi sta učenje ("Zagovornik lahko svoje- mu varovancu razloži, kakšne so definicije po- sameznih srečanj, logika posameznih dogodkov in priložnosti, kakšne konvencije vladajo v do- ločenih situacijah"), lahko tudi na provokativen način, in praktična pomoČ varovancu, npr. pri sklepanju pogodb. Poudarjeno je, da že fizična navzočnost zagovornika prispeva k temu, da se človeka drugače obravnava.* Lamovec in Cufer omenjata štiri vrste zago- vorništva. (1) ''''Laični zagovornik naj bi bila 'ugledna oseba', ki za svoje delo ni |)lačana in ni odvisna od institucije. Njena naloga je, da vzpostavi stik z osebo, ki je v nevarnosti, da jo družba potisne na rob oziroma izključi", "pos- kuša to osebo razumeli, se odzivali na njene in- terese ter jih zastopati, kot bi bili njeni lastni." To je "zrel, kompetenten državljaii-prostovo- Ijec". (2) "Samozagovorništvo vključuje tako bivše uporabnike kakor pridružene člane" in je "proces, v katerem posameznik ali skupina ljudi govori ali deluje v korist laslnih potreb ali interesov." "Prizadeva si za spremembe v psi- hiatričnem sistemu ter za spreminjanje razvred- notenega statusa uporabnikov v družbi." (3) Kolektivno zagovorništvo: "Skupina uporabnikov se lahko združi, da bi dosegla določene spre- membe." "Nekatere skupine sodelujejo z izva- jalci pri načrtovanju programov duševnega zdravja, druge pa same poskušajo razvijati alter- nativne oblike uslug, npr. stanovanjske sku- pine, krizne centre, dnevne centre, itd." (4) Profesionalno zagovorništvo "navadno opravlja tim, sestavljen iz pravnikov, psihologov in so- cialnih delavcev", ki so "plačani in delujejo v prostorih bolnišnice, vendar so od nje povsem neodvisni." "Njihova naloga je, da nadzirajo postopek prisilne hospitalizacije, se pogovarjajo z uporabniki in jih obiskujejo na zaprtih oddel- kih ter sprejemajo njihove pritožbe", ki jih "po- drobno obravnavajo in posredujejo pri ustrezni osebi." "Zagovorniki imajo vpogled v vso doku- mentacijo in dostop na vse oddelke, sicer pa nimajo drugih pooblastil kot to, da skrbijo za spoštovanje pravic, ki so zapisane v zakonu."^ Naprej beremo: "Zagovornik je oseba, po- gosto edina, ki je vsestransko na uporabnikovi strani in posreduje njegove potrebe in želje osebju, ter poskuša doseči vsaj to, kar upo- rabniku legitimno pripada." "Za vse tiste od- ločitve, ki jih /uporabnik/ trenutno ni zmožen, pa si lahko izbere zagovornika, kateremu lahko zaupa, da bo ravnal v njegovem ali njenem imenu. Zagovornik nima pravice odločati o nobeni pomembni stvari, ki zadeva uporabnika, temveč mu le svetuje in pomaga do odločitve." Dejavnost že poteka. "Kar se tiČe oblik zagovor- ništva, kot jih poznajo v tujini, smo se pri nas odločili za kombinacijo vseh." - "Tako npr. v skupini predstavimo značilnosti uporabnika, ki potrebuje pomoč, potem pa se javi tisti, ki bi želel z njim ali njo delati. Na sestankih izvaja- mo tudi skupinsko supervizijo." Med cilji in nalogami projekta je tudi psihofamiakološka pomoč.^ "Cilj zagovorništva je v končni fazi opolno- moČenje uporabnikov (empowerment), njihova emancipacija," piše naprej. "Zagovornik je v bistvu edukator." "Točka intervencije zago- vornika je nekje vmes med situacijo, v kateri se ljudje znajdejo in njihovo zaznavo sebe v tej si- tuaciji. Način intervencije je akcija in ne morda prepričevanje ali razlaga. Ne gre za načela, temveč za interese konkretnega uporabnika, zato se ne sme zgoditi, da bi se spustili v bitko z institucijo, kjer bi bili bojno polje uporabniki." "Zagovornik se mora izogibati dvema skrajnost kjer bi bili bojno polje uporabniki." "Zagovor- nik se mora izogibati dvema skrajnostima. Prva je opuščanje odgovornosti za vodenje, druga pa je težnja po pretiranem zaščilništvu." "Zaradi indoktrinacije v vlogo pasivnega objekta, ki jo je uporabnik ponotranjil, zares ne zmore mno- gih stvari, za katere bi lahko 'objektivno' pred- postavljali, da jih zmore. V začetku morda potrebuje vodstvo in nasvet za vsako, še tako ' Flaker, Advocatus diaboli? (5-10). ' Oblike in razvoj zagovorništva v svetu (27-30). * Ali v Sloveniji potrebujemo zagovorništvo? , 52 ZAGOVORNIŠTVO neznatno avtonomno dejanje ali odločitev."^ Tu se povezuje ali združuje veliko dejav- nosti: delo z osebami, ki so odpuščene iz azila, v katerem so se udomačile, z osebami, ki bodi- si zaradi reakcij okolice, bodisi zaradi same narave svojih težav, bodisi zaradi posledic nji- hovega odpravljanja (stranskih učinkov zdravl- jenja, hospitalizma ipd.), največkrat pa zaradi kombinacije vsega tega ostajajo brez pomemb- nih odnosov, ali pa so jim pomembni samo še odnosi z institucijo;^ navsezadnje tudi delo s prisilno hospitaliziranimi, namenjeno temu, da se oseba čimprej rehabilitira; delo z osebami, ki potrebujejo varstvo, kakor tudi z osebami, ki potrebujejo zgolj pomoč; v vsakem primeru tudi delo samih teh oseb; in tako naprej. Od vseh teh dejavnosti pa lahko razlikujemo skrb, da so izpolnjeni pogoji, ki jih zahteva spošto- vanje in uveljavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin; temu rečemo na kratko varstvo pravic (ki vključuje odpravljanje krivic). To razlikovanje - kljub morebitnemu ugo- voru, da je varstvo pravic le posamezno de- janje znotraj celostne skrbi ali pomoči ali emancipacijske ali "opolnomočenjske" akcije - se zdi potrebno zlasti zaradi tega, ker se vse te podrejajo načelu potreb, varstvo pravic pa načelu pravičnosti.'^ Ti dve načeli sta si na neki določeni ravni v nasprotju in se celo izključuje- ta. Vzemimo za zgled odnos do konca prisilne hospitalizacije: pacientov zagovornik si bo seveda prizadeval, da bi čimprej minila, dela- vec v ustrezni službi pa mora zagotoviti, da bo trajala tako dolgo, dokler so razlogi zanjo. Če načeli pomešamo, lahko postavimo psihiatra (ključno osebo prisilne hospitalizacije) v si- tuacijo, kjer bo moral bodisi zastopati pacienta proti stroki in s tem tvegati, da napravi škodo, ali vsaj, da dela strokovno oporečno, bodisi zastopati stroko proti pacientu (npr., če meni, da je prisilna hospitalizacija potrebna), to pa bi bilo v nasprotju s namenom zagovorništva in dovolj pogosto tudi s tem, kar sam pacient pre- poznava kot svojo potrebo in svoj interes. Pacient se bo tako kljub našim najboljšim namenom znašel sredi konflikta interesov,^° za delavca pa bo to lep double bind, ki ga bo morda razrešil v vsemogočnih (omnipotentnih) fantazijah, saj se je izhodiščni vmesni položaj spotoma spremenil v vseobsegajočega.^^ Varstvo pravic se seveda ne neha pri prisil- ni hospitalizaciji. Psihiatrična obravnava ima poleg prisilne hospitalizacije tudi manj opazne razsežnosti prisile; to zahteva pri varovanju pravic še dodatno pozornost, prav kakor jo zahtevajo vse vrste neformalnih, nejasno for- malnih in formalno anomičnih situacij, v kakršne človek zabrede, kadar ima težave. Kakor pokaže Zagovorništvo, je v vsakdanjem življenju dovolj priložnosti, da je psihiatrični pacient žrtev diskriminacije, in tu lahko začrta- mo razliko še drugače. Eno je zastopanje pacientovih interesov, tudi posredno, z dvigan- jem samozavesti, podporo, spodbujanjem, učenjem itn., drugo pa zagovarjanje pacienta pri uveljavljanju zakonitih pravic (npr. pri is- kanju stanovanja, pri varstvu pred zapostavl- janjem in izkoriščanjem, pri druženju in združevanju, pri obravnavi v bolnici itn.), ki na splošno omejujejo interese. Prvo je docela od- visno od tega, ali so v okolici ustrezne službe ali prostovoljci; varstvo zakonitih pravic pa je, kakor pove ime, obvezno po zakonu. Prvo se lahko ponesreči (in praktiki vedo, da se prav rado ponesreči); drugo se ne sme ponesrečiti, ali pa mora to, da se, imeti pravne posledice. Tako bo, tudi če jo omejimo "zgolj" na varstvo pravic, zagovorniška praksa še vedno zajela ' lamovec, Flaker, Zagovorništvo v akciji - proces emancipacije (39-51). * Problem je tako to, da "mnogo uporabnikov odklanja tako 'pomoč'" (Zagovorništvo v akciji - proces emancipacije), kakor to, da jo velikanske množice ravno zahtevajo in jih možnost, da se ji ne bi pasivno prepustili, navdaja s hudo tesnobo. Pri spreminjanju tega - tj., pri razklcpanju te vrste odvisnosti - imajo najpomembnejšo vlogo ravno vmesne formacije. ' "Načelo potreb" pomeni, da se službe organizirajo za potrebe svojih strank, "načelo pravičnosti" pa to, da je vsaka praksa podvržena vrednostni presoji s stališča varstva pravic. Ta konflikt je težko rešljiv, ker je, strogo vzeto, enako mogoče, da je to, kar ima človek sam za svoj interes, posledica slabe presoje, kakor da je to, čemur bi rekli njegov "objektivni" interes, zgolj maska, za katero se skrivajo interesi tistih, ki ga definirajo. " Hkrati paje resnica, da sta načeli pomešani po pravilu, zato v takih službah nazadnje najbrž vedno prevlada neka določe- na zmes tehnik in osebnih investicij (npr. simpatij in antipatij) in so omnipotentne fantazije vsakdanjost. 53 BOGDAN LEŠNIK veliko različnih situacij, hkrati s tem pa raz- lične kvalifikacije, različne kompetence in tudi različne oblike in morda stopnje dedikacije ljudi, ki se bodo z njo ukvarjali. 3 Rekli smo, da varstvo pravic ni omejeno na prisilno hospitalizacijo; dodajam pa, da ima v njej posebno mesto. Tako je razumljivo, zakaj problematika nasploh, še zlasti pa pravni razdelek Zagovorništva gravitira prav k njej, se pravi, k temu, kar se pri nas uradno imenuje "postopek o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah".^" To je privilegira- ni predmet razprave o zagovorništvu, ker je nekakšna pravna posebnost: represiven post- opek, ki ga sicer določa zakon, izvaja pa ga psihiatrija. Ne gre samo za vpliv medicinske stroke na represivne postopke, ki jih izvaja oblast (tak vpliv ima npr. s svojimi ekspertiza- mi), niti, narobe, za zgolj izvajalsko funkcijo, ki jo ima zdravstvo v primeru sodnega ukrepa obveznega zdravljenja, marveč je lu postopek scela (od same odločitve zanj naprej) v pristoj- nosti psihiatrične stroke in so funkcije pravo- sodja le nadzorne. Torej obstaja področje, na katerem pravno varstvo ni docela kompetent- no in ga je treba vzpostaviti že zato, ker je nevzdržno - oziroma, če ostanemo na pravnem področju, ni v skladu z ustavo -, da bi človek in državljan v kakršnikoli situaciji ostal brez varstva pravic.'^ Avtorji upravičeno vztrajajo, da zagovornik ne more biti kar avtomatično skrbnik, ki ima lahko (ali drugače, utemeljeno lahko pričaku- jemo, da bo imel) v razmerju z varovancem svoje interese.^'' Toda po drugi strani si v vsak- danjih okoliščinah kar težko predstavljamo, kako bi bil kdorkoli vsestransko na uporabnikovi strani - pravzaprav, kako biti vsestransko na katerikoli strani. S tako totalno zahtevo rinemo v tesno ožino med Scilo že omenjenih vsemogočnih fantazij in Karibdo prevelikih pričakovanj od dejanskih, v vsak- danjih okoliščinah precej omejenih človeških potencialov. Ali ni že vpričo tega načelo, naj zagovornik zastopa interese svoje stranke, kakor da so njegovi lastni,'^ videti nekonsis- tentno? Najbrž bi morali prej reči, da mora zagovornik zastopati interese svoje stranke ne glede na to, kakšni so njegovi lastni interesi. - Pač pa Zagovorništvo na drugem mestu, kakor bomo videli, zagovornikovo pristranskost us- trezno, čeprav bolj implicitno, primerja z odvetnikovo. Skupina za zagovorništvo je najprej posku- sila sestaviti minimalen seznam pravic "upo- rabnikov in uporabnic psihiatričnih ustanov".^* Če bi se lahko izognili nerodnim formulaci- jam,^^ bi lahko že z opozarjanjem na zakonite pravice onemogočili veliko zapostavljanja in izrabljanja. A težave niso samo s psihiatrijo; kmalu zvemo, da tudi v skrbništvu "praksa /.../ v številnih primerih ne dosega ravni pravnega varovanja, /.../ zanesljivo pa je pod ravnijo va- rovanja pravic in temeljnih svoboščin, ki jo do- loča Ustava".^* In bržčas je še marsikje tako. To je videti precej tipična težava te vrste prakse in je zato dober argument v prid splošnemu tipu zagovorništva. Seznamu sledi Modicov članek,'^ ki najprej pregleda zakonodajo na to temo, potem pa odgovarja na vprašanje: "Kaj lahko stori zago- vornik?" Pokaže, da je že tega, kar lahko stori po veljavni zakonodaji, kar nekaj, čeprav so med predvidenimi zagovornikovimi akcijami tudi take, ki jih normalno izvaja odvetnik, druge pa morda ombudsman (splošen varuh Modic, O prisilni hospitalizaciji (141-146). " Tu bi lahko argumentacijo precej raz.širili, saj je dobro znano, da v vsakdanjem življenju tako "človek" kakor "državljan" kar naprej ostajata ne le brez varstva pravic, ampak tudi brez prave pravne varnosti. To je situacija, ki smo se ji navadili reči "realnost". Toda prav ona je najmočnej.ši motiv za spremembo. Prim. Dobovičnik, Pravna in poslovna sposobnost, skrbni.štvo ter varovanje človekovih pravic (137-140). Gl. zgoraj. " Pravice uporabnic in uporabnikov (135-136). Npr. "Nihče nima pravice... prisiliti vas..." {loc. cit.). Iz tega izhaja, da ni prepovedano ííV/íí; prepovedano je zgolj, da bi se siljenje posrečilo. To pa gotovo ni namen te formulacije. Dobovičnik, loc. cit. " Loc. cit. 54 ZAGOVORNIŠTVO pravic), tako da bi bilo treba razmejiti tudi med njima. Slabše je pripravljen predlog za spremembo zakona:^" Predlog spremembe 71. č., na primer, zahteva "utemeljene dokaze o izkazani resni nevarnos- ti", ki da jo predstavlja pacient. To pa je težko; slej ko prej se bo treba zanesli na kvalificirano strokovno mnenje, in to mora biti utemeljeno. Precej nenavadno se sliši predlog (77. Č.), da pritožba zoper sklep o pridržanju "zadrži izvršitev sklepa". Lahko si predstavljamo moža v akutnem alkoholnem deliriju, ki bi rad pobil vso družino, a se žena, ki morda sama ne ve, kaj se dogaja, priloži - in ga dobi domov.^* V predlogu za spremembo 80. č. naj bi z zagovornikom nadomestili zakonitega zastopni- ka. Ne bi raje, namesto da izključuje odvetnika, tudi zagovornik postal (v omejenem ali polnem smislu) zakonit zastopnik?^^ Ne do konca premišljen je morda tudi pre- dlog 83. člena: "Z denarno kaznijo najmanj 50,000 tolarjev se kaznuje za prekršek zdravst- veni zavod: /.../ če brez soglasja pridržane osebe oziroma njenega zagovornika na njej izvede kakreen koli medicinski poseg in ni pridržane osebe oziroma njenega zagovornika predhodno obvestil o vseh možniii metodali diagnosticira- nja in zdravljena ter njihovih posledicah in učinkih..." Treba bi bilo specificirali, za katere (ali katere vrste) posege naj to velja, ker bodo morali sicer prositi za soglasje tudi pred rea ni maci j o." Razmerje med prisilno hospitalizacijo in zdravljenjem - "V prvem odstavku 71. člena je treba izpustiti besedo zdravljenje, ker (1) 70. člen omenja samo prisilno pridržanje brez zdravljenja (2) zdravljenje se ne sme začeti izvajati, dokler se pridržana oseba ni posvetovala z zago- vornikom, ki ima enako vlogo kot zagovornik osebe, ki ji je odvzeta prostost v kazenskem postopku" - bi terjalo daljšo diskusijo, toda na tem mestu se omejujem zgolj na nekaj tez. Prisilna hospitalizacija (tj., pridržanje oseb v zdravstvenih organizacijah) je ukrep na te- melju medicinskih indikacij za določeno zdrav- stveno obravnavo."'' Brez takih indikacij ne more biti nobenega pridržanja v zdravstvenih organizacijah. Le taka obravnava je lahko raz- log za hospitalizacijo. Prisilna hospitalizacija brez namena zdravstvene obravnave je neute- meljena in bi jo lahko morda primerjali kar s protipravnim odvzemom prostosti.^ Če imajo te teze kakšno veljavo - nikakor ne trdim, da so kakorkoli dokončne, vendar imajo določeno težo -, potem ne bo zadostova- lo izpustiti besedo zdravljenje, ampak bo treba premisliti in natančneje definirati cilje hospi- talizacije, kako jih doseči, kakšna ali katera sredstva so dopustna itn. Mislim pa, da ta vprašanja, čeprav so brez dvoma pomembna in nalagajo še dosti raz- mišljanja in drugega dela, ne morejo zadržati ali celo onemogočiti varstva pravic v kate- remkoli konkretnem primeru. Če razmerje ^° Bauer, Predlog za spremembo postopka o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah (147-151). S tem ne zagovarjamo "medicinskega modela", ampak opozarjamo na tveganje precej vsakdanjega tipa, pri katerem psi- hiatrija, kakor tudi avtorji Zagovornišna dobro vedo, maši luknje v obstoječem pravnem modelu. Ta predlog skupaj z drugo točko predloga za spremembo 71. člena (gl. spodaj) nakazuje, da naj bi bila v postopku pridržanju v zdravstvenih ustanovah zagovornikova funkcija analogna odvetnikovi v kazenskem postopku. "Zagovornik" je ena izmed znanih odvctnikovih funkcij. Ime zato asociira postopek, v katerem je nekdo obtožen ali okrivljen. In v postopku prisilne hospitalizacije res naletimo na hudo obtožbo: o ogrožanju življenja. " Nobena skrivnost ni, da gre tu za zavračanje nekaterih psihiatričnih metod, med njimi zlasti EKT, ki preveč spominja na mučilno pripravo, da pacient - če ima sploh kakšno besedo pri svoji obravnavi - ne bi imel pravice zahtevati, da se na njem ne uporablja. EKT ima pri tem nekako simbolen in dvoumen položaj, drugače kakor nevroleptiki, ki v marsikaterem pri- meru sploh niso manjše zlo. Morda tudi izjaz zdravstvena obravnava ni najboljši, toda včasih ne gre za zdravljenje, ampak za preprečevanje razvoja bolezni, kar ni zdravljenje v vsakdanjem pomenu besede. " Pazljiv bralec je najbrž opazil preskok od "indikacij" k "namenu". Morda pa bi lahko dopustili "indikacije" brez "name- na", vsaj neposrednega? Morda bi lahko rekli tako: za prisilno hospitalizacijo zadostujejo že prve, medicinski poseg pa se sme izvršiti šele s privolitvijo prizadete osebe (ali njenega zagovornika). Toda če oseba (ali zagovornik) ne privoli, potem tudi indikacije ne zadostujejo. Če se namreč obravnava, ki je sicer indicirana, ne izvaja, kaj potem dela oseba v bolnici? 55 BOGDAN LEŠNIK med hospitalizacijo in zdravljenjem v zakonu ni jasno, to ne more biti razlog za suspendi- ranje zakonitih pravic - lahko je kvečjemu raz- log za ponoven razmislek o zakonu. 4 Radikalni zagovorniki morda porečejo, da tu ne problematiziramo (ali vsaj ne dovolj) ob- stoječih "struktur"; da vidimo rešitev zgolj v še neuresničenem varstvu pravic, namesto v kon- kretni akciji, kakršno zahteva Zagovorništvo. Vendar prav gotovo varstvo pravic, če ga vza- memo restio, že samo po sebi problematizira te "strukture", saj postavlja prednje posebno, a univerzalno zahtevo: spoštovanje in uveljav- ljanje zakonitih pravic njihovih subjektov. Zdaj moramo nekoliko natančneje opre- deliti "zakonite pravice". Kaže, da moramo sem uvrstiti tudi tiste, ki so zakonit nasledek veljavnih vrednosti, saj je treba v konkretnih primerih pravice šele izpeljati, in le z argumen- tom, da zakotiito izhajajo iz veljavnih vrednos- ti, lahko omejijo pragmatično pravico močnej- šega. - Namreč, če pride do razprave o tem, ali določene pravice so "zakonit nasledek veljav- nih vrednosti" ali ne, in še prej, katere "vred- nosti" so "veljavne". Razprava bo torej v glavnem ideološka in verjetno konfliktna, tu pa argumentacija zložno prehaja v politično akcijo za pravice, ki jih predpiše in opredeli zakon. Tako tudi pričujoči projekt, zagovor- ništvo, izhaja iz tistega, kar je v razpravi že doseženo, tj., da imamo v danih okoliščinah opraviti že z ustavno določenimi vrednostmi, hkrati pa postavlja še nove cilje. Vsekakor je zamisel o zagovorništvu dobra iztočnica za raz- pravo o etični problematiki v službah za zdrav- stveno, psihološko in/ali socialno pomoč in varstvo. Ta razprava nikakor ne bo relativizira- la medicinske etike, ampak jo bo zaostrila. 5 Musek'^ nakaže paradoks, da je isti družbe- ni sistem (t. i. zahodna demokracija), ki naj bi, če sodimo po tem, kar v njem velja za splošne vrednosti, uveljavljal človekove pravice in svo- boščine, sam pravzaprav najmočnejši instru- ment njihovega kršenja. Vendar se to zdi nekako nujno. Nasilje je videti zares edina me- toda, ki obvaruje pred nasiljem, potem ko druge metode odpovedo. Če pa je tako, je ta paradoks prej notranja lastnost takega družbenega sistema kakor nje- gova deviacija. Ne gre za to, da država izvaja nasilje, ker ne bi znala ali hotela uveljavljati pravic (čeprav je seveda lahko tako), ampak za to, da je delovanje države v temelju represiv- no, in tako tudi s tem, da pravice uveljavlja, nujno izvaja nasilje.^' Ta paradoks je znan, vendar še ni izčrpan. Hkrati, namreč, ko je nasilje neizbrisno vpisa- no v uveljavljanje človekovih pravic in svo- boščin, je edina obramba pred nasiljem - ki je hkrati obramba pred padcem v vladavino močnejšega - prav temeljito, dosledno in stro- go uveljavljanje pravic in svoboščin. Paradoks - ki bi mu morali zdaj morda vzdeti drugo ime, saj gre zgolj za vzajemno konstituirano nasprotje - lahko sklenemo z ugotovitvijo, da je vsako uveljavljanje pravic in svoboščin prav kot obramba pred vladavino močnejšega stalno zapleteno v neki določeni boj, v katerem si prizadeva prevladati. Iz povedanega - in posredno iz Muskovega članka - izhaja, da obstaja samo en dober raz- log za uveljavljanje zagovorništva. Ta razlog pa ni v tem, da je treba pomagati ubogim, zatira- nim norcem;"* zares, naš razmislek o gornjem paradoksu vključuje, da je treba norost v ne- katerih oblikah, npr. kompulzivno nasilno rav- nanje, nujno zatirati, sicer bodo ogrožene ne- katere nedvomno relativne, a težko pogrešljive vrednosti, ki se navezujejo na razum in razum- nost (ogrožene bodo na primer pravice razum- nih, a nemočnih). Niti ni v tem, da duševna bolezen "obstaja" ali "ne obstaja";-^ dovolj je, da obstaja problem. In tudi v tem ni, da je medicinski model "logično neutemeljen",^" ker ni nobene alternative, ki bi ne bila najmanj enako vprašljiva. človekove pravice in duševno zdravje (11-13). Brez dvoma ga izvaja nad kršiteljem, s fenomenološkega stališča paje nasilje tudi že grožnja z represivnimi ukrepi. Gl. Zagovorništvo v akciji - proces emancipacije. Lamovec, Flaker, Kaj je duševna bolezen? (87-92). Gl. Ali v Sloveniji potrebujemo zagovorništvo? 56 ZAGOVORNIŠTVO Dovolj dober je samo splošen, načelen raz- log: spoštovanje in zagotavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin je treba zagotovi- ti v vsaki situaciji, še zlasti pa v taki, ki je po svoji naravi njihova omejitev, kakršna je prisil- na hospitalizacija. Ta razlog izhaja zgolj iz načela pravičnosti in ne iz kakšnih argumentov o praksi ali teoriji norosti - v teh sicer lahko dobi določeno oporo, toda med praktičnimi argumenti lahko vedno prevlada tak, ki mu bo naš razlog le v breme, v teoretskem spopadu pa tak, ki bo ugotavljal njegovo sumljivo ideo- loško provenienco. Mi pa potrebujemo zago- tovilo, da tudi to, na primer, če bi hotel kdo zavrniti Zagovorništvo zaradi kakšnih trditev, s katerimi se ne strinja, ne bi v ničemer omajalo utemeljenosti zahteve po doslednem spošto- vanju in zagotavljanju pravic psihiatričnih pacientov. 6 Nadaljeval bi z nečim, kar niso le termino- loški problemi: s splošnimi pripombami k ne- katerim rabljenim pojmom. Predaleč bi me odneslo, če bi hotel podrobno analizirati nji- hovo rabo, zato jo tu zgolj nakazujem. Najbolj kontrovcrzen pojem je "uporab- nik". Če ta pojem navežemo na postopke odvzema prostosti in prisilnega zdravljenja v psihiatričnih organizacijah, postane naravnost ciničen. Potem bi lahko govorili tudi o "upo- rabnikih zaporov", "uporabnikih vojaških op- eracij" ipd. Gre slej ko prej za pacienta, in tega ne le ne gre zanikati, ampak bi morali, da bi prišli do pravih sklepov, za povrhu z vso stro- gostjo vztrajati pri izvornem pomenu tega pojma: trpeči/mučeni. Najprej zato, ker se iz- vora ne da kar odmisliti,^' potem pa tudi zato, ker se lahko sicer zabrišejo pomembne razlike. Še vedno imamo, recimo, tudi "duševnega bolnika".^^ Ta pojem je oblikovan po analogiji s "telesnim" bolnikom^^ in pomeni več kakor zgolj to, da je predmet določene institucional- ne obravnave: pomeni, da je zaradi domnevno poškodovanega ali drugače prizadetega "du- ševnega organa" nesposoben ali nezmožen za (določeno) delo.^ Ali je res tako ali ne, in kako ali koliko je res, je prav gotovo v vsakem primeru drugače; za to vrsto "neproduktivnos- ti" ni trdnega, zanesljivega kriterija.^^ Toda že v tem, da ga definira neko notranje stanje ali notranji proces (na primer "porušeno ravno- težje", ki ga omenja definicija WHO), se "bol- nik" tako zelo razlikuje od "pacienta", da dru- gega izraza ni pravilno prevajati s prvim, kakor je v navadi. Oboje je status, ki ga dobi posa- meznik na poti skozi institucije, toda samo "pacient" je med njima nedvoumen: to je krat- ko malo predmet zdravstvene obravnave.^^ Podobno nedvoumen je pojem "stranka", ki se uporablja v marsikateri službi, od tržnice in banke naprej: "stranka" je v poslovnem od- nosu s "strokovnjakom". Avtorji Zagovorništva so upravičeno skeptični tako do poslovnega odnosa, ki implicira vladavino "tržišča", kakor do imperializma strokovnosti. Čeprav s pri- držki, pa bi lahko rekli, da je vsaj v nekaterih okoliščinah to še najbolj transparentno oz. naj- manj zamaskirano razmerje med človekom, ki potrebuje pomoč, in človekom, ki jo ponuja. Poleg tega si drugače težko predstavljamo "profesionalno zagovorništvo". V besedilih je zagovornikova stranka po- gosto imenovana "varovanec", toda to je pre- cej pasiven položaj, bolj, kakor bi v okviru emancipacijske akcije pričakovali. Kakorkoli, vsi ti izrazi so v rabi in vsak ima svoje reference. Najbrž ne bi imeli veliko od tega, če bi se v skladu s kakšnim novorekom odločali za pravega - še zlasti ne, če bi bilo vse. Kakor smo zvedeli pri Foucaultu, "pacient" ni od vedno medicinski pojem; v srednjem veku je bil to človek, ki so ga v sodni proceduri podvrgli mučenju. Zadrego z tem imenom dobro ponazarja npr. vztrajno prizadevanje Angležev, da bi ga preimenovali. " Serija bi se lahko nadaljevala z "duhovnim", "socialnim", "moralnim" bolnikom itn. - če bi imeli ustrezne bolnice. Sliši se ironično, toda take težnje res obstajajo. Gl. spíxiaj odstavek o "duševnem zdravju". Prim. Kaj je duševna bolezen. " Razen če smo skrajno površni, se na področju "duševne bolezni" ni lahko odločiti za enostavno alternativo sposoben-ne- sposoben, odgovoren-neodgovoren ali prištcvcn-neprišteven. Tega se še najbolj zavedajo sodni izvedenci, kadar morajo po- dati enoznačno mnenje o problemu, ki je vse prej ko enoznačen. " Prim. Ali v Sloveniji potrebujemo zagovorništvo? in passim. 57 BOGDAN LEŠNIK kar bi s tem dosegli, samo projekcija želje. O "uporabniku" bi zato lahko govorili šele po- tem, ko bi dosegli, da psihiatrična obravnava ni (ne pomeni) nič drugega kakor zgolj storitev neke službe - tiste, ki jo pacient uporablja po svojih potrebah.^' Toda ob grožnji prisilne hospitalizacije bi morali pri "uporabniku" predpostaviti nadpovprečno (in seveda zelo nevsakdanjo) samokritičnost, da bi lahko domnevali, da bo prepoznal, kako mu je (kadar mu je) pravzaprav v korist. 7 To, čemur v vsakdanjem jeziku rečemo "norost", pripada vsakdanji, netehnični go- vorici;^* ne prekriva se s psihiatričnimi dia- gnozami in tudi ne s pojmi duševna bolezen, prizadetost, motnja, težava in stiska, ki defili- rajo po področju, s katerim se ukvarja zago- vorništvo; to navsezadnje vedo že študentje prvega letnika psihologije.^^ Kaže pa, da hoče skupina za zagovorništvo celo izključno delo- vati na področju psihiatrije. Ko govorimo o norosti, pogosto ni prav jasno, kaj to je; za ta izraz je značilno, da si prilagaja pomen. Zato bomo težko našli kak- šen enostaven kriterij, s katerim bi opredelili vse tisto, kar se združuje vanj. Kakor vidimo, ni zadosti reči, da so "v vsakdanjem življenju /.../ razločujoči znak norosti blodnje".''" Zares, še najmanj je tako v vsakdanjem življenju. Blodnje so znamenje, na podlagi katerega bo diagnostik precej zanesljivo posumil, da gre za psihozo (torej "duševno bolezen"), toda v vsakdanjem življenju je lahko dejstvo, da so blodnje, nespoznano ali nepriznano, in kdaj celo postanejo državna načela. Prav tako vidi- mo, da ne zadostuje sklicevanje na eksplicitna ali implicitna interakcijska pravila oz. njihove kršitve.'*^ Nedvomno lahko že enostavno odsto- panje od lokalnih norm velja za norost, vendar danes rečemo temu različni kulturni vzorci, norosti pa zato ni manj. Ali je treba potemtakem iskati bolj zaple- tene ali sestavljene kriterije? Morda, toda to, kar je v vsakdanjem družbenem kontekstu videti bistveno za pojem "norost", je bolj dis- kurzivni kakor psihološki ali socialni problem. Če navežemo na tezo, "da je norost vsa tista deviantnost, ki je ni moč drugače označiti, ki ne pripada določenemu razredu deliktov oz. difuznim deliktom vsakdanjega življenja","^ niti ni več tako pomembno vprašanje, kaj norost je, kakor je pomembno opaziti, da se ta pojem izmika konceptualizaciji; da ga vsakokrat do- loča neka težava ali nemožnost fiksiranja pomena ali kakšnega drugega jamstva, da je družbeni univerzum strukturiran; skratka, da gre za nekaj, kar je v družbenem, ali ožje, v diskurzivnem sistemu neobvladano. Psihiatrija je v marsičem služba za obvlado- vanje. Še pred tem lahko opazimo mogočno institucijo javnega zdravstva. Že pojem "zdrav- je" je močno vpleten v diskurzivne strategije obvladovanja. Naj se ob tem malce zadržim. O duševnem zdravju se danes ne govori kot o navadnem nasprotju duševni bolezni; ne drži, da ste, če niste duševno bolni, že kar duševno zdravi. Duševno zdravje (podobno kakor zdra- vje nasploh) je dobilo mitološko vrednost, po- stalo je cilj, za katerega morate tako rekoč nenehno delati. Med bolezen in zdravje se je vrinila cela vrsta stvari, ki sicer ne dobijo diag- noze (vsaj ne uradne), pa kljub temu veljajo za nezdrave; govori se o nezdravem načinu živ- ljenja, nezdravih (ali kar bolnih) odnosih ipd. Obvladovanju strežejo tudi same veljavne vrednosti, kajti v navedenem primeru ima zdravje "vrednost", ki je brez dvoma "veljav- na" in se ji je težko upirati. Če nočemo utoniti v tem močvirju, se moramo omejiti na načelo pravičnosti, ki ima razveseljivo malo opraviti z zdravjem ali boleznijo - celo samih pacientov. Ali je istovetenje "norca" in "psihiatričnega " Ne smemo pa izgubiti pozornosti za to. da se psihološki in socialni učinki vsakršne (ne le psihiatrične in celo ne le insti- tucionalne) obravnave zlivajo v neko realnost, kjer "biti uporabnik" zlahka pomeni "biti izrabljen" - kjer je lahko "biti iz- rabljen" ali vsaj "biti uporaben" celo pogoj, da si "uporabnik". Ib. Gl. rezultate raziskave. *° Flaker,/oc. di. Ib. Avtor povzema Goff mana. *^ Ib. Avtor povzema Scheffa. 58 ZAGOVORNISTVO pacienta" oz. "duševnega bolnika" še relevant- no? Ali ni ta identifikacija, kolikor jo vsakda- nji jezik sploh opravičuje,"^ precej marginalna spričo norosti, ki jo lahko opazimo v vsakda- njem življenju - individualne ali kolektivne norosti, ki je popolnoma nedostopna za psihia- trične metode? V nasprotju s temi so namreč tako "psihiatrični pacienti" kakor "duševni bolniki" večinoma že prav dobro obvladani. 8 Toda v nasprotju z romantičnimi predsta- vami o naravnem človeku, ki ga v instituciji zatrejo in ga je treba zato pred njo obvarovati, v resnici najbrž ni drugih poti socializacije, kakor so tiste, ki prečkajo družbeni sistem z njegovo mrežo institucij vred.*" Očitno pa tu prestavljam poudarek z "duševnega zdravja" na "socializacijo" - če je ta pojem, skupaj s pojmom "psihološka rehabilitacija", upravičen. Vključuje usposabljanje za samostojno živ- ljenje, oziroma to, kakor je rečeno v enem izmed besedil, da človek "razvije in uporabi svoje zmožnosti"."^ Eno in drugo v naši kulturi implicira vse mogoče odgovornosti, ki so tudi pomembno sredstvo obvladovanja. Pojem "obvladovanje" upravičeno zbuja ambivalentne občutke. Zdi se, da je na splošno kar dobro ime za poglavitno funkcijo (insti- tucij) družbenega sistema. Toda obsega hkrati vzgojo in prevzgojo, mehke in trde oblike pri- sile, surovost, pred katero se zgrozimo, in navezanost, brez katere si ne moremo pred- stavljati veselja. Navezuje se tako na vrhunske civilizacijske vrednosti kakor tudi na prisilo. manipulacijo in izkoriščanje."* Ali pa so v re- snici tudi prisila, manipulacija in izkoriščanje civilizacijske vrednosti? Vsekakor so videti ne- uničljive, nekako latentne, vedno pod civiliza- cijskimi vrednostmi, katerekoli že izberemo, pogosto imajo tudi določeno vrednost, in ne le iz praktičnih razlogov. Načini obvladovanja lahko segajo od re- presivnih do permisivnih skrajnosti (če tako razvrstimo, denimo, obvladovanje s pomočjo mrežnice, nevroleptikov, psihoterapije), in v tej smeri smo na dobri poti v civilizacijski na- predek, kjer nastajajo, s foucaultovskim sar- kazmom rečeno, zgolj vedno bolj humani načini mučenja. Kajti težko je verjeti, da bi kakršnakoli vrsta obravnave kdaj obvladala ljudi na splošno zadovoljiv način, naj se še tako distancira od tistih, ki so po njenem mnenju nezadovoljive."^ Izkustvo nam nenehno doka- zuje, da se take zadovoljivosti ne da doseči z nobeno posebno metodo, ki da bo zamenjala vse druge, ampak le z nekimi določenimi pogo- ji, ki jih mora zadovoljiti vsaka metoda, ne glede na to, za kateri posebni problem je razvi- ta. To je videti raison d'être ideje o zagovor- ništvu kot "načelu ravnanja v odnosih s strankami". Varstvo pravic psihiatričnih pa- cientov je potrebno v vsakem okolju, pri vsaki metodi in tehniki intervencije, in pred tem ne odreši nobena reforma institucije. Resda lahko rečemo, da je takrat, ko ni izraženega interesa za kakšno reformo, potrebno še bolj. Toda po njej - navsezadnje je eden izmed njenih ciljev ravno njegova implementacija - ne bo po- trebno nič manj. v slovenščini je bil pred pojmom duševna bolezen 7a duševne motnje v splošni rabi izraz blaznost, ne norost, ki se pogos- to pojavlja v ekspresivni rabi in redko v tehnični. Podoben par sta v nemščini Watinsinn in Narrlieit in v angleščini mad in craz)'. Izrazi, ki izhajajo iz pojma norost, so to ekspresivno potezo ohranili, nekdanji tehnični termini blazen, blaznica itn. pa so postali celo ekstremno ekspresivni. ** Te imajo pomembno funkcijo: s svojimi sistemi prehodov {"rites de passage") jamčijo in hkrati izvajajo vladavino veljavnih vrednosti. Če jih razumemo kot formacije, ki regulirajo formalne prehode (od vpisa v matično knjigo do pogreba) in s tem določajo ter spreminjajo posamezniku status, so po definiciji "totalne": njihovi postopki sicer prav lahko imajo omejene cilje, toda to so cilji iz konteksta celostnega obvladovanja. Nespretnost ali neiznajdljivost v instituciji in konkretne polomije pri prehodih imajo lahko težke posledice za posameznika, ne glede na to, seveda, ali je psihiatrični pacient ali ne. To lahko primerjamo s tistim, kar nakazuje Flaker, loc. cit., o kršenju interakcijskih pravil. Zagovorništvo v akciji - proces emancipacije. Namesto da bi govorili o izlcoriščanjii, danes raje govorijo o zlorabali ljudi. V tem diskurzu imajo ljudje vedno že neko uporabno vrednost inje izkoriščanje predpostavljeno, kajti "zloraba" je zgolj nedopusten način "uporabe". Prim, tudi op. 37. Tuje morda simptomatično distanciranje od psihoterapije v Lamovec, Flaker: 2^govorni.štvo v akciji - proces emancipa- cije. Kot nekoliko koristne so omenjene le neznane "oblike vedenjske modifikacije". Vendar pa uredniška prak.sa ni sledila tej avtorski teoriji, saj je med zbranimi članki najti tudi takega iz psihoterapevtskega miselnega kroga (Kren: "Rešitelj", ki ne preganja svoje "žrtve"; 52-55). 59