Leto 11. — Štev. 6.	Poštnina	plačana	v	gotovini.	Ljubljana,	dne	27.	aprila	1923.
Izhaja štirinajstdnevno. — Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, Turjaški trg 2/11. — Naročnina znaša mesečno 4 Din Za Italijo
mesečno L 1'50. Posamezna številka stane Diri 2 —
Delavski mladini Slovenije!
Mladi delavci in delavke, uvrstite še 1. maja v skupno bojevno fronto celokupnega deilavskegai razreda in strnite vse svoje sile, da si priborite najnujnejše!
Še nikdar se ni nahajal proletarijat na ta bojevni dan v tako težkem položaju, kot je danes. Najhujša gospodarska kriza — posledica svetovniei imperialistične vojne — tlači delavski razred.
Kapitalisti, nesposobni, da vzpostavijo razrušeno gospodarstvo, skušajo rešiti krizo z zniževanjem plač, zvišanjem osemurnega delavnika, vedno brezobzirno jši m izkoriščanjem mladih delavcev in vajencev, s pripravljanjem nove vojne, z organizirajem svojih oboroženih band, ki nosijo pri nas ime »Orjunaši«, z zapiranjem in razpuščanjem delavskih mladinskih političnih in strokovnih organizacij, s preganjanjem, streljanjtem in obešanjem revolucionarnih proletarskih borcev.
Social-patrioti vneto podpirajo ofenzivo kapitala.
Internacionalni proletariat je že pričel zbirati svoje sile v enotno internacionalno fronto proletariata proti kapitalizmu. Frankfurtska konferenca je prvi veliki korak na tem, polju.
Delavska mladina Slovenije, skleni tudi ti svoje vrste v tej internacionalni enotni proletarski fronti! 1. maj 1923 naj postane za tebe začetek odločnega
boja v enotni fronti proletariata proti kapitalizmu. Celo Ivoje življenje mora postati prvi majnik! Na ta bojevni dan internacionalnega proletariata skleni, da boš prva — v boju in na delu!
Jugoslovanska buržuazija ti ne dovoli nobene legalne organizacije! Samo z odločnim bojem v vrstah celokupnega proletariata si boš priborila legalno eksistenco.
Mladi delavci in delavke!
1. majnik naj bo dan bujenja in pripravljanja na odločen boj
proti ofenzivi kapitala! proti politični in socialni reakciji! proti militarizmu in novi vojni! proti »Orjunašem«!
za izpolnitev naših gospodarskih zahtev!; za svobodo združevanja in govora delavske mladine!
za izpustitev zaprtih sodrugov!
za osvobojenje celokupnega delavskega razreda!
za socialistično reorganizacijo mladinskega dela!
Delavski razred se mora nasproti šovinističnemu, po umazanem profitu stremečemu patriotizmu buriuazije in njenim licemernim „mirovnim‘‘ komedijam boriti za ci/j: internacionalna enotnost delavcev in vsega ljudstva v internacionalni svetovni republiki.
1. majnik.
Prvi majnik bo ostal vedno veliki pomladanski dan človeštva. Kot vsak praznik pomenja tudi prvomajski praznik predvsiem praznovanje, osvoboditev od vsakega dela.
Za buržuazijo obstoja praznik v tem, da ona na ta dan še bolj žre profite, ki jih je iztisnila iz delavskega razreda. Na praznik zapove ameriški milijarder svojemu črnemu sužnju, da pripravi njegovemu ljubljenemu psu parfumirano kopelj, in s celim štabom pasjih slug odpotuje na svoj dvorec, kjer ga čaka uživanje in zabava, ki stane ogromne vsote denarja. Lakaji, kokote, luksuriozne toalete, vina, katrte, igre, tekme — za vse to izdaja milijarder milijone, ki jih je iztisnil iz krvi in potu delavcev v rudnikih, tovarnah, gozdovih in močvirjh. — Malomeščan zavistno gleda na praznik uživanje bur-žuazije in jo skuša kot dobra opica najvneteje posnemati. Katoličan gre na 1. majnik v cerkev, poklonit se »kraljici« nebes in zemlje.
Ni pa tak praznik proletariata. Delavski razred ima svoje navadne praznike, ko se enostavno odpočije od dnevnega dela. Ali ni pa tak praznik 1. maija. Še nikdar, odkar so sklenili delavci, da praznujejo ta dan, ni bil 1. majnik dan miru. Nasprotno 1. majnik je bil vedno dan upornosti, pripravljanja na upor. Na ta dan se pozabi vse malenkostno, delav-
stvo je stopilo v boj, se borilo, odneslo žrtve tam, kjer je bilo revolucionarno in kjer je v resniici izvršilo zapovedi 1. maja. Te žrtve niso majhne. Koliko ruskih proletarcev, ki so praznovali dan internacionalnega vstajenja k socializmu, jte ječalo potem po ječah in sibirskih močvirjih, koliko je bilo pomorjenih po kozakih in žandarjih! Še lansko leto se je v republikanski Franciji streljalo delavce, ki so praznovali 1. majnik. Vsakdo se š*e spominja 1. maja 1916, ko je Karl Liebknecht na berlinskih ulicah pozval nemški proletariat na boj. Povsod, po vseh velikih mOstih so puškini in revolverski streli ovekovečili 1. majnik.
Buržuaziija je često poskušala, da napravi bo-jevni praznik proletarcev v navaden dela prost dan pri vinu, harmoniki in sprehodu. To se ji je ponekod tudi posrečilo s pomočjo social-patriotov. Ali tako prazovanje je izdajstvo nad proletariatom.
Bistvo 1. maja obstoja v tem, da proletariat na ta dan zbira svoje bojevne sile in demonstrira proti kapitalu. V tem leži živa duša pomladanskega praznika.
Na letošnji 1. majnik še zlasti demonstrira internacionalni proletariat proti politični i socialni reakciji, proti novi. vojni in fašizmu.
Živel ta naš dan! Živela naša zmaga!
1. majnik ni dan počitka in miru, ampak je dan hoja internacionalnega proletariata.
Podlistek:
h.	jerry Pi|ger.
(Povest.)
Ko je prvi reflektor razsvetlil s svojimi žarki skrite revolucionarje, je tekal Jerry od enega do drugega, jih podžigal s šalami in ostrimi grožnjami. Potem je počepnit za drevo in čakal na vihar. Megla se je umaknila, zahajajoči mesec je zatonil za griči. Jerry ni čutil nobenega strahu in nobene želje — naj se zgodi, kar hoče; ali vedel je, da vsakih pridobljenih petnajst minut postavlja eno miljo med rablje in one sodruge, za katerih varnost so se žrtvovali tu on in njegovi tovariši. Počasi so prodirale čete, plazeč se po trebuhu. Tri minute — tri stoletja. Potem so utihnile strojne puške, zabrlizgal je žvižg. Klici! Kriki! Jerry je čutil v roki žarečo puško. Vedel je, da je vse propadlo, nekdo je stopil nanj, se spotaknil in obležal poleg njega nepremično. Mrtev? Mogoče. ,lerry je ležal popolnoma tiho. Čete so udrle v temni gozd. Samo vojak poleg njega se ni ganil. Ko se je Jerry malo potem plazil iz gozda, so ga ujeli. Trije prezirljivo se krohotajoči vojaki so ga premagali. Peljali so ga pred poročnika, ki ga je dal vkleniti in mu smejč se obljubil, da ga bo seznanil s stotnikom Morrison. Potem so čete odšle. Vzele so s seboj svoje ranjence in prisilile Jerrya, da je pomagal nositi nosilnice. Bil je lačen in zeblo ga je; majhen po rasti je moral nositi več kot en del teže. Ko je pričel peti revolucionarno pesem, ga je sunil narednik s pu-
škinim kopitom v hrbet, in mu dejal, da ga bo še pred jutranjo	zoro	seznanil tudi z nasprotnim puškinim	koncem, če	ne
bo	držal	svojega prokletega jezika za zobmi.
Končno so dospeli v vas. Jerryja so spravili v malo rdeče klubovo poslopje. Stotnik Morrison je sedel za mizo, pokrito s papirji in jedilnimi ostanki. Njegov lep, dečji obraz je izražal nevoljo in jezo. Narednik je stopil k mizi in salutiral: »En ujetnik, gospod stotnik. Zasačili smo ga, ko smo prepeljavali ranjence skozi gozd. Mislil sem, da ga boste vi sami hoteli zaslišati.«
Dva	poročnika sta se zibala v naslonjačih	ob	kaminu	in
' kot	sovi	ogledovala z blatom oškropljenega Jerry	Pilgera,	ki
je stopil med dvema visokima vojakoma pred stotnika.
»No, moj mladi, kaj imate povedati?«
»Zdi se mi, da sploh nič nimam povedati,« je odgovoril premišljeno Jerry.
»Hm. Kako pridete do tega, da se borite proti četam Nj. Veličanstva.
»Jaz nimam osebno ničesar proti kralju, je sicer.. ali...«
»Molčite, vaši nazori me ne interesirajo. Povejte mi, koliko mož je bilo z vami.«
Molk.
»Slišite, saj vendar veste, kaj vas čaka? c
»Gotovo. Ali kaj ima to s tem opraviti?«
Stotnik Morrison je izpremenil svojo pozo in se nagnil naprej: »Vi veste, kako se postopa z uporniki. Jaz nimam nobenega posebnega veselja, da vas dam ustreliti, rajši bi se temu izognil. Razumete?«
Prvi majnik v caristični Rusiji.
(Odlomki iz Gorkega Mati«.)
Dnevi so bliskovito potekali drug za drugim in mati ni utegnila niti razmišljali o prvem maju. Le ponoči, ko je utrujena od šumnega, nemirnega dnevnega dela ležala v postelji, jo je srce bolelo.
Ob jutranjem svitu je tulila tovarniška sirena, sin in Andrej sta v naglici pila čaj, jedla in odhajala, puščajoč materi-celo kopo naročil.   Kuhala
je kosilo, modro barvilo in klej za proglase; potem so prihajali ljudje s pismi na Pavla in izginjali. — —
Vsako noč .so na lepijali po plotovih proglase, ki so pozivali delavstvo na praznovanje prvega maja, celo vratom policijskega urada niso prizanašali in po tovarni so jih raztrosili. Zjutraj je hodila policija 'azljutena po predmestju, trgala in praskala listke s plotov, a opoldne so zopet novi letaki frčali ljudem pod noge. Iz mesta so prišli tajni agentje, postajali po vogalih in merili z očmi delavce, ki so veselo in živahno odhajali iz tovarne na kosilo in nazaj. Vsi so radi videli nemoč policije in celo starejši so se smeje pomenkovali:
— Ti pa znajo, kaj? —
Povsod so se zbirale gruče ljudi in živahno razpravljal o o ognjevitih oklicih. Življenje je kipelo.
»Gotovo; vi hočete, da izdam tovariše.«
>Kakor izvolite! Katero smer so ubrali vaši ljudje pri umiku?«
>Bila je meglena noč, kaj ue,< se je glasil hripav odgovor izza šklepetajočih zob.
Stotnik Morrison je videl, da je ujetnik izčrpan in izstradan. Ponudil mu je čašico žganja. Jerry jo je izpraznil, kot bi pil na stotnikovo zdravje. Stotnik je iznova napolnil čašo.
, Kako se zovete, ujetnik?«
.»James Pilger, imenovan Jerry.«
»Pilger, ako mi v desetih minutah ne poveste, kar hočem vedeti, potem ste nastopili svojo poslednjo romarsko pot. Sedite, bodite komodni in izpijte še eno čašo.«
»Ne, hvala, zadostuje, čeprav je žganje dobro.«
■ Hudiča, saj se ne šalim.«
»Mi je žal, da ne morem izkazati usluge gospodu, ki mi je dal tako dobro žganje.«
»Odvedite ga, narednik! Točno ob peti uri mora biti ustreljen. Ob petih	boni še enkrat	govoril z njim. .)erryja so
odvedli v neki	skedenj. Tu je sedel na kupu slame,	poslušal
od zunaj monotone korake straže. Zaman je poskušat zaspati. Rumena luč svetilke v hlevu je metala redke sence v skedenj. Moralo je biti	med	drugo in tretjo	uro. Le še nekaj	ur. Ali,
pri bogu, dolg	čas	je bil. Jerry je	pričel peti. »Drži	gobec!«
je zadonel surov glas skozi okno in straža je obstala.
»Oprostite, tovariš, nisem vam hotel delati nobene neprijetnosti. Je že dobro.*:
Straža se je mrmrajoč oddaljila in Jerry je sedel minuto za minuto v težkem, mučnem molku. Zakaj ga niso takoj ustre-
vsem je bila ta pomlad zanimivejša, vsem je dona-šala kaj novega, enim — vzrok za razburjenje in zlobno zmerjanje puntarjev, drugim — nejasen netiv, r in upanje, a tretjim — manjšini — veselo zavest, da tvorijo silo, ki vzdrami vse.
Pavel in Andrej ponoči skoro nista zatisnila očesa in sta prihajala domov lik pred klicem tovarniške trombe, vsa utrujena, hripava in bleda. Mati je vedela, da hodita na sestanke v gozd poleg močvirja in vedela je, da se pode ponoči naokrog policijske patrulje na konjih, da se pl&zijo vohuni, da love in preiskujejo posamezne delavce, da razganjajo skup ime in od časa do časa koga zapro.
^ /
— — — In končno je napočil dan — prvi maj.
Tromba je zatulila Icot viedno ukazovalno in
oblastno. — — Po nebu bledomodrem je hitro plavala bela in rožnata jata lahkih oblakov; kot ptice so leteli, preplašeni od glasnega tuljenja piščali. —
Za vogalom, v tesni ulici se je nabrala gruča do sto ljudi in med njimi se je razlegal glas Vjesov-ščikova. Okorno je govoril.
— Fant se trudi! — je dejal Malorus. — Pojdem mu pomagat!------------
Zapel je njegov zvoneč glas.
— Sodrugi! Pravijo, da žive na svetu razni narodi — židje in Nemci, Angleži in Tatari. Jaz tega ne verujem! Le dva naroda sta, dve nespravljivi plemeni — bogatini in siromaki! Ljudje se različno
lili, če ni hotel izdati drugih? Naj mi odtrgajo ušesa, ne bom ničesar povedal. Hudič jih vzemi. Ne vrnem se več v London. Kmalu se bom izpremeuil v mrhovino kot oni v gozdu. Smešna stvar: smrt. Ali ne bom mnogo čutil. Stresel se je. Hudiča, res je mrzlo. E, nič, .ničesar se ne bojim. Tak proklet mlad stotnik me ne bo ugnal. Da nisem izpil še druge čaše! Trab, irab, trab. Revna svinja zunaj tudi zmrzuje. Smešno, da en človek straži drugega, in pri lem sta'oba uboga siromaka. Ali ima ta zunaj rad stotnika? Menda ne. Jerry še ni poznal nobenega vojaka, ki bi ljubil svoje oficirje, razen če ni bil 'proklet ritolizec. Prmejduš, da nisem izpil še druge čaše. Jerr.v je tipal po žepu za cigaretami; našel je, ali ni imel nobenih vžigalic. Ko je prišla straža mimo okna, je vstal Jerry, pritisnil obraz k oknu: »11 e, tovariš, dajte mi vžigalico!«
»Drži gobec!« Ko je zopet prišla straža ua isto mesto, je Jerry iztegnil roko, v kateri je imel cigarete. Trikrat je korakala straža mimo njega, četrtič — je položil vojak škatljo vžigalic v iztegnjeno roko. Jerry je prižgal cigareto in bil ves srečen. Ko je cigareto napol pokadil, je obstala straža pred Oknom: »Ali diši,« je prišlo'pritajeno vprašanje. »Gotovo, je odgovoril ujetnik. »Saj te bodo ustrelili?«, je s skrbnim tonom vprašal vojak. »Izgleda, se je glasil lakonični odgovor. »Ali ti ni nič za to?« »Ne mnogo, saj tudi nič ne koristi, če bi mi kaj bilo na tem.« Straža je korakala dalje brez besede in se vrnila čez nekaj minul. »Na, bonbon, je rekla in vrgla Jerryu v papir zavit bonbon. Jerry ga je zadovoljno pojedel in prižgal drugo cigareto.
še preden je prisijalo jutro, je prišel narednik. Med dvema vojakoma je nastopil .Jerry svoj križev pol proti vasi. Stotnik
oblačijo ih različno govore, ampak poglejte, kako občujejo bogati Franco/je, Nemci, Angleži z delovnim ljudstvom; takoj spoznate, da so za delavce vsi — bašibuzuki. Da bi se jim ribja kost ustavila v grlu!
V množici je nastal smeh.
— A poglejmo stvar z druge strani, pa spoznamo, da živi francoski, tatarski in turški delavec prav tako pasje življenje kakor mi rusko delovno ljudstvo!
— Za mejo so delavci že spoznali to preprosto lesnico in danes, na praznik prvega maja — — —
— Policija! — je zakričal nekdo.
S cesta o prijezdili v ulico naravnost proti ljudem štirje policaji na konjih in vihteč biče kričali:
— Narazen!
— Kakšen shod je tu?
— Kdo govori ?
Ljudem so se zmračili obrazi in neradi so se umikali konjem. Nekateri so splezali na plotove.
Ljudje so dospeli na trg pred cerkvijo. Okrog uje. na ograji je drug ob drugem stalo in sedelo ljudstvo — zbranih je bilo do petsto glav veselo mladine, skrbnih žena in otrok.
— Sodrugi! — je zadonel zvonki in močni Pavlov glas. Vsi so se obrnili k Pavlu, obkrožujoč ga kakor žlelezni opilki kos magneta.
— Bratje! Čas • je, da aa odrečemo temu življenju, polnemu zlobe, pohlepja in teme, življenju, ki nima prostora za nas, ki nas ne pripoznava za ljudi.
— Sodrugi! Sklenili smo, da daines odkrito povemo, kdo smo; danes dvignemo svoj prapor razuma, resnice in svobode-!
Dolg bel drcg se je posvetil v zraku, se nagnil, razdelil množico in se skril v njej; čez minuto je zaplapolalo nad množico kot rdeča ptica široko platno delavske zastave —------------
Pavel je dvignil roko — drog se je zamajal in deset rok jle pograbilo za gladki les, med njimi je bila tudi roka njegove matere.
— Slava delavstvu! — je zaklical. /
N,a stotine glasov se je odzvalo z zamolklim glasom. .
— Slava delavstvu vsega sveta! — je zaklical Pavel. In odgovarjal mu je vedno krepkejši in ra-dostnejši tisočeroglasni odmev, ki jip pretresal duš:, s svojim zvokom.
Mati je prijela Nikolajevo in še neko drugo roko, zaihtela je'vsa solzna, a jokala ni; s tresočimi ustmi je dejala:
— Bratje — — — to je resnica —
— Sodrugi! — je zapel Malorus in s svojim mehkim glasom je prevpil šum množice.
— Se:'aj smo nastopili križev pot v imenu novega boga, boga svetlobe in re-nice, boga razuma in dobrote! Križev pot smo nastopili, sodrugi, dolgo težavno pot za človeka. Daleč pred nami je naš cilj, trnjevi venci so nam blizu! Kdor ne veruje v moč resnice, kdor nima poguma', da bi so do smrti boril zanjo, kdor ne zaupa siebi in se boji trpljenja — naj
Morrison si je baš prepasal	svojo	sabljo.	Zaslišanje	je bilo
kratko in	brezuspešno; po	pol	ducatu	vprašanj je	sledila
smrtna obsodba. Urez razburjenja, popolnoma mirno je dal stotnik ujetnika odvesti in ustreliti. Potem se je ulege^ na zofo ob peči in se zavil v odejo. Mrzlikavi poročnik je govoril o duhovniku; .lerry ga je odklonil: »Ne potrebujem nobenega nebeškega pilota, še nikdar nisem nobenega potreboval. Naj se hitro napravi stvar.
Odšli so. Na vzhodu je zlato zažarelo nebo. ftete so napolnile vaško ulico. .Ierryjev prijazni stražar ga je proslavil v celi vojski,	radovedni in usmiljeni	pogledi	so se upirali vanj,
ko je tako	korakal v smrt;	jutranja luč	je pozlatila	njegov
dolgi, beli nos in lepo brado. .Ierryja ni popolnoma nič ganila bližajoča se katastrofa. Danes se mu je zdela smrt še prijaznejša kot prejšnji dan v ognju strojnih pušk. Veselo je vdihaval jutranji /.tak, začutil je vonj kave. Ta ga je spomnil na London. Nič več ne ,bo prišel v London. London leži lam spodaj ob cesti, ali predolga je zanj ta cesta. Vseeno, nihče ne bo po njem vprašal, nihče ga ne bo pogrešal. To je dobro, čeprav... Dospeli so na tlakovano šolsko dvorišče. .Ierry je imel vedno rad otroke; dobro, da jih še ni tu.
»Stoji«...
Hitra povelja mladega poročnika. Vojaki so se postavili v vrsto. Narednik je hotel Jerryju zavezati oči. Jerry se mu je zasmejal v obraz in stopil k zidu; en, dva, tri,, štiri, — štel je korake. Hoja je enaka padanju, ali vendar ne pade. Šest, sedem — vseeno — še eno minuto — osem, devet... Stal je pred sklenjeno črto vojakov, eno roko je položil na zid. Da,
zid ga bo podpiral; čudno, 011 bo padel, umaknil roko z zidu. Tudi nekateri neudeleženi vojaki so prisostvovali. Oni ne morejo verjeti, da nima strahu. Bodo že videli. Poročnik je dvignil svojo palico in izrekel »Ogenj!
Disciplina vojakov je odpovedala. Noben strel ni odgovoril povelju. Poročnik je tekel k ujetniku.
Revolucija! Ona bo objela vse vas mladi! Hura, živela revolucija! , je zaklical .lerry. Oficir ni vedel izhoda. Pred svojimi ljudmi se ne sme osmešiti, mora nekaj napravili. Kaj naj napravi? Postavil se je malo v stran in drugič zapovedal: •Ogenj!
Dva vojaka sta opustila puške. Upor. Poročniku je postalo črno pred očmi. še vedno je nepremično ležal ujetnik. Nekaj se mora zgoditi. Dolžnost. Bila je njegova dolžnost, da usmrti tega blazneža. Poročnik je potegnil svoj revolver in ustrelil dvakrat. Ob .lerrvjevi glavi se je pokazala kri. Tiho. Potem strel. Mladi oficir se je nagnil naprej, padel nad ujetnikom, mrtev. Vojaki so strmeli na tovariša, ki je gledal sam kot zbesnel na oficirja. Tuljenje, kričanje, vpitje, streljanje je donelo po vaški ulici. Ko so se prebudili prestrašeni vaščani, je že bila vas v rokah upornih vojakov, ki so se pridružili revoluciji. Rdeč, zastor, ki so ga strgali z okna komandnega poslopja, se je vil s cerkvenega stolpa kot prapor. Drug rdeči prapor je ogrnil ,Terry Pilgerja, ko so ga pokopali.
Kapitalizem je palriotičen iz dobičkaželjnosti.
odide iz naših vrsti S seboj pa vabimo tiste, ki verujejo v naše zmago; tisti, ki ne vidijo našega cilja,
, ■ sredo z nami; čaka jih samo gorje. V vrste sodrugi!'Slava prazniku svobodnih ljudi!
Množice so se strnile. Pavel je zamahnil z zastavo;-razprostrla -e je v araku in plavala naprej od solnca razžarjena -— — —
— Od rekamo s s staremu svetu —
— Otresemo si njegov prah z naših nog!---------------
*
Kot ogromna tromba je pelo v zraku in dramilo ljudi — v nekaterih je vzbujalo bojevitost, v drugih nejasno veselje, slutnje nečesa novega, žgočo radovednost. Tam je vzbujalo trepet nejasnega upanja, tu je odpiralo pot jedkemu potoku nakopičene zlobe. Vsi so gledali naprej, kjer je v zraku vihrala in plapolala rdeča zastava.
Krivoverci! — je z zagatnim glasom zakričal nekdo zokna in zagrozil s pestjo.
— Zoper earjiai, zoper njegovo veličanstvo našega carja se puntate?
Mimo matere so švigali uporni obrazi, moški in ženske so se prerivali, kot temna lava se je valilo ljudstvo. Zroč na rdečo zastavo v daljavi, se ji je prikazal — ne da bi ga videla —r sinov obraz, njegovo čelo in oči razžarjene od jarke vere.
Naenkrat je bila na koncu množice, sredi ljudi, ki so pečala korakali in ravnodušno gledali predse, s hladno radovednostjo gledalcev, ki jim je konec igre znan že vnaprej
■— Ena stotnija stoji pri šoli, a druga pri tovarni.
— Sodrugi! -— je zadonel Pavlov glas. — Tudi vojaki so ljudje kakor mi. Ne bodo nas bili. Zakaj naj bi nas bili. Zato, ker prinašamo resnico, ki je vsem potrebna? Naša resnica je tudi njim potrebna. Sedaj oni tega še ne razumejo, a bliža se čas, ko pojdejo z nami ramo ob rami, ko pojdejo pod našim praporom svobode in bratstva. In zato, da čim prej spoznajo našo resnico, moramo naprej. Naprej, so-drugi! Zmerom — naprej!
Zapeli so bojno- proletarsko pesem. A skozi ubrano melodijo so že udarjale tihe besede:
— Ze ukazuje —1 — —
— Puško — gor! —	,
• Kot val so s® zamajali bajoneti, se nagnili in iztegnili proti rdeči zastavi.
Mati je nepremično strmela. Sivi val vojakov se je pomikal po vsej širini ulice. Enakomerno in hladno noseč pred seboj redek glavnik z blestečimi jeklenimi zobmi.
Vse bolj so se bližali ljudje z rdečo zastavo gosti verigi sivih ljudi, razločen je bil obraz vojakov — širok, čez vso ulico raztegnjen, popačen obraz — vanj so bile neenakomerno posejane raznobarvne oči, a pred njim so se kruto lesketale tanke ostrine
bajonetov. Namerjeni na prsi ljudi, so rezali in trgali drugega za drugim od množice in jo razkropili, še preden so se jlih dotaknili.
— Vrzi zastavo stran, Pavel! — Daj jo sem, da jo spravim! —	,
— Pusti! — je zakričal Pavel.
Pod zastavo je stalo dvajset ljudi, nič več, am-rrk trdno so stali in vabili k sebi mater z bojaznijo in z nejasno željo, da jim nekaj pove...
— Gospod poročnik, vzemite to! —
K Pavlu je skočil droben oficirček, zgrabil z roko za drog in zakričal:
— Izpusti!
— Roke proč! — je odgovoril Pavel.
Rdeči prapor je trepetal v zraku, nagibal se na levo in na desno in se zopet vzravnal. Oficirček je odskočil in se vsedel na zemljo.
Nekoliko vojakov je skočilo naprej. Eden je zamahnil s kopitom — zastava se je zamajala, se nagnila in zginila v sivi kopici.
In mati je zatulila z zverinskim glasom. V odgovor ji je zadonel iz vojaške lolpe jasen Pavlov glas:
— Na svidenje, mama! Na svidenje...
V prsi so suvali mater. Skozi meglo v očeh je videla pit ed seboj oficirčka, njegov obraz je bil rdeč, napet; zadrl se je na nj!o:
— Proč, starka!
Ona je opazila pod njegovimi nogami drog zastave, prelomljen na dva konca — na enem je visel kos rdečega platna. Pobrala ga je.   — —
Sredi vojakov je razplamenela pesem ujetih sodrugov:
Na noge, delavec! Na plan — — —
— Zamašite jim gobce! — — —-
Mati je šla naprej, opirajbč se na drog. Za vogalom je uzrla veliko, gosto množico ljudi.
— Glej jo s praporom! V roki inia — prapor!
Mati je široko razprostrla roke — — —
— Poslušajte — — — zavoljo Kristusa! Vsi
vi — otroci moji--------------presrčni---------------poglejte
brez -bojazni — brez strahu------------------------kaj	se	je
zgodilo? Otroci gredo po svetu — — — Naši otroci gredo, naša kri, za resnico gredo — — — Pošteno iščejo pot do nove, ravne in široke ceste — za vse. Zu vse vas, za vaše otroke so nastopili križev pot —-
iščejo novo solnce — svetlih dni — — — Po
drugem življenju streme ... dobro hočejo vsem. —-
Srce se ji je trgalo, v prsih ji je bilo tesno, v grlu suho in žgoče. Globoko v njeni notranjosti so se porajale besede — velike, vse obsegajoče ljubezni, ji palile jezik in ga gibale vse silneje, svobodneje.
Resnico govori. —
Odšla je domov.
Ljudje so ostali in se razgovarjali.
1. maj v sovjetski Rusiji.
1.	maj je dan boja delavskega razreda protii bur-žuaziji, proti ustroju, ki sloni na izkoriščanju in zatiranju delavcev. To je historični smisel prvega maj-nika. Na 1. maj dviga proletariat celega sveta rdeče praporje kot znamenje nepomirljivega boja proti kapitalističnemu izkoriščanju. 1. maj je v vseh kapitalističnih deželah dan proletarskih demonstracij.
AH drugačen je prvi majnik ruskega proletariata. V Rusiji, kjer se je proletariat dvignil in premagal kapitalizem in carizem, je 1. maj dan zmagoslavja. Na 1. majnik praznuje ruski proletariat zmago nad vsemi generali ententinega imperializma, praznuje, zmago nad gladom in stopa s povečanim navdušenjem na delo, za gospodarsko vzpostavo zveze socialističnih sovjetskih republik. Na 1. majnik praznuje ruski proletariat zmago nad vsemi* notranjimi sovražniki — cerkvijo, menjseviki i;n eseri. 1. maj je za ruskega kmeta dan praznovanja solidarnosti in kolektivnega dela z delavcem. Na 1. maj pregleduje delovno ljudstvo sovjetske Rusije svojo zmagoslavno rdečo armado, svoje sile, kii so premagale vse tež-koče državljanske vojne in delajo danes mirno na vzpostavi narodnega gospodarstva.
Proletariat kapitalističnih dežel se bori na letošnji prvi majnik proti ofenzivil kapitala in reakcije, ruski proletariat pa proslavlja osvobojenje dela.
Ruski proletariat prisega svečano na letošnji prvi majnik, da se po toliko bojih iin žrtvah, po toliko oboroženih intervencijah buržuazije, po toliko težko-čah in strašnem gladu v Povolžju — ne straši bodočnosti, se ne boji nevarnosti, ki jih nosi v sebi nova gospodarska politika.
Živel ruski proletariat!
Živelo delo!
Živel 1. maj!
Kurt Kliiber-.Iegor:
Krog rdečih peči.
Krog rdečih peči vsi stojimo in kujemo,
krog stružnic sršečih stojimo in stružimo.
Mi delamo že, ko jutranje zore še rde,
mi delamo še,
ko zvezde vzplamte —
vedno!
Vendar hitimo — sleherni tlačan, hitimo, da vzide svobode nam dan.
In sleherni besni udar ihti in zveni: kdaj vzideš žar svobode?
Ko naša moč bogatinom bogastvo odpove, — naš dan, ko delo bo delo si vzelo za se
naš dan, ko delo le kruh bo imelo.
Stojimo in kujemo udar na udar,
stojimo in čakamo: vnami se, žar!
In vendar smo moč.
A moč se v kladivih nam vsem razgubi, vendar zaželjdnega jutra še ni.
Zato pa peči te žareče pustimo, odkrivat — nov dan pohitimo — mi vsi!
Socialistična reorganizacija mladinskega dela.
Delavska mladina je imela doslej en internacionalni program gospodarskih zahtev, ki ga je postavil prvi kongres mladinske internacionale 1. 1907. v Stuttgartu. Čeprav še danes veljajo njegove temeljne zahteve, vendar ne morejo biti več podlaga gospodarskega boja PM1; kajti treba ga je razširiti in izpopolniti predvsem v naših zahtevah, kii gredo preko kapitalističnega gospodarskega sistema. Kajti mi se ne moremo zadovoljiti s tem, da se odpravi samo najhujše strani izkoriščanja delavske mladine, ampak temeljni cilj našega gospodarskega hoja je popolna socialistična reorganizacija mladinskega dela.
Zato j© PMI na zadnjem svojem svetovnem kongresu izdelala nov program gospodarskih žalitev delavske mladine.
Temelj in cidj novega programa je socialistična reorganizacija mladinskega dela. To se pravi: odprava mezdnega dela za vse mlade delavce do 18. leta in njihova socialistična družabna oskrba s stališča vzgoje. Delne zahteve novega programa so pa v glavnem iste, kot smo jih priobčili* v zadnji številki. PMI zahteva s temi zahtevami od kapitalističnega sistema v ogromno preobrazbo današnijega mezdnega sistema mladinskega dela.
Pri tem se PMI ne ozira na profitarske interese kapitalističnega gospodarstva. Ampak za nas je merodajna tu samo meja bede, ki je proletariat ne more več prenašati, za nas so merodajne edino-le potrebe proletariata, ne potrebe kapitalizma. Tu je torej usmerjeno naše oko na naš končni cilj — socialisti-
čno družbo, kajti popolna reorganizacija mladinskega dela je mogoča šele s socializmom.
Sedaj se bo vsakdo vprašal: kakšno vlogo igrajo, v kakem razmerju stoje naše delne gospodarske zahteve (priobčene v zadnji številki) napram našemu celokupnemu boju, napram našemu končnemu cilju? — Naše delne zahteve so neločljiv del našega celokupnega boja. Naše delne zahteve so zahteve, za katere se mora boriti delavski razred, da ohrani življenje in zdravje svoje mladine, da jo okrepi telesno in duševno za razredni hoj. da jo napravi odpornejšo. Naše delne zahteve so torej vzvod akcije.
Z bojem za naše delne zahteve bomo namreč mladino najlažje razredno vzgojili, kajti razredni boj sam je najboljša šola za delavsko mladino.
Čim resneje bodo nastopali mladi delavci za svoje zahteve, na tem resnejši odpor bodo naleteli pri kapitalistih. S tem bo v ,njih bojevna volja vedno jasnejša in močnejša. In boji za te delne zahteve sie bodo tako vedno bolj razširili, poglobili in sistematizirali.
In podlaga vsemu temu boju pa mora biti naš končni cilj.
Socialistična reorganizacija mladinskega dela, t. j. popolna zaščita življenja in zdravja, najskrbnejša vzgoja duševnih, telesnih in nravnih sil mladine.
Okupacija Porurja je povečala fašistovsko nevarnost, ki grozi celokupnemu delavskemu razredu.
Fašizem ni nevaren samo zato, ker vede v vojno, ki bi bila še mnogo večja in barbarska od zadnje, ampak tudii vsled tega, ker razdvaja proletariat.
Če se hočemo uspešno boriti proti fašistovski nevarnosti, moramo natančno poznati značaj tega pojava. Nekateri sodrugi mislijo, da je fašizem izraz
* l>elega terorja, izraz bojne sile meščanstva. Kljub nekaterim površnim skupnostim med belim terorjem in fašizmom, moramo reči, da predstavlja TTortijev beli teror na Madžarskem nekaj drugega kot fašizem. Beli teror na Madžarskem je bila posledica mogočnega in ne neslavnega poskusa madžarskega proletariata, da bi strmoglavil buržuazijo in upostavil sovjetsko republiko. Po porazu te republike je osvojila deželo skupina junkerjev in militaristov in upo-stavila belo diktaturo nad deželo, ki je po večini agrarnega značaja. Drugačen je fašizem v modemih industrijskih deželah, kjer ga ne sestavljajo samo mase malomeščanstva in malih kmetov, ampak tudi lumpenproletariat in še nezavedni del delavskega razreda.
Fašizem je izraz gospodarskega položaja kapitalizma in propadanja meščanskega reda.
Kako je zmagal v Ttaliji fašizem nad delavskim
razredom? Pod fašistovskim praporjem se ni zbralo le malomeščanstvo, ampak tudi mnogo onih, ki so imeli poprej nekaj zaupanja v socializem vsled upanja na zboljšanje strašnega položaja potom demokratičnih reform. To upanje reformističnih proletarcev je izginilo, ker j'e tudi same reforme v kapitalistični družbi mogoče doseči te potom revolucionarnega razrednega boja. Poleg teh so se pridružili fa-širzmu še ljudje brez poklica, zlasti oficirji. Tako so se razvite fašistovske organizacije kot politično pribežališče ljudi brez strehe. Temu odgovarja tudi njihov politični program. Mussolini je ustanovil svoje prve organizacije v marcu 1919, ki so dajale velike obljube veliki in mali buržuaziji, delavcem in agrar-cem. Fašisti so se postavili na republikanski program. Do danes je ostala od njihovega programa in njihovih obljub samo ena točka — najneizprosnejše pobijanje in preganjanje delavskih organizacij.
Giolitti bi tedaj lahko udušil to gibanje, a ga je pustil na razpolago meščanstvu. Danes je v fašistovski stranki močno nasprotstvo med agrarnim kapitalom, ki hoče nazaj k starim lastninskim razmeram, In industrijalnim, ki hoče postaviti močno industrijsko državo. Fašizem se je razvil le vsled gospodarske krize od maja 1920, ko je imel v svojem središču — Milanu le 4000 glasov do danes, ko šteje 300 tisoč pristašev. Vsled lakote in pomanjkanja, ki tišči delavce k tlom, ter vsled brezposelnosti so moglo priti fašistovske organizacije do pol milijona članov, ki pa niso vsi' prepričani fašisti. Poleg tega je skušal Mussolini korumpirati delavske strokovne organizacije, ponujajoč jiiin sodelovanje pri vladi. Tn ta predlog ni propadel, mogoče vsled zoperstavljanja strokovnih tajnikov, ampak vsled upiranja industrijskih in agrarnih mogotcev proti temu.
Socialistična stranka pa, mesto da bi. organizirala močne oborožene obrambne proletarske čete proti fašistom, je na eni strani gojila nado, da bo vlada nastopila proti fašistom in na drugi strani je mislila, da zadostuje za poraz fašizma propaganda z lepimi moralnimi nauki.
Italijanski fašizem se je pričel širiti v Nemčijo (Haken-Kreuzler, nacionalni socialisti), Poljsko, Jugoslavijo in druge dežele. Fašizem ne operira povsod z istimi parolami. Na Bavarskem je njihova parola: Dol z Židi, pri nas močna monarhistična država iitd.
Internacionalna proletarska konferenca v Frankfurtu ie sklenila v glavnem sledeča sredstva za boj proti fašizmu:
Proti fašizmu je treba voditi mogočen in odločen boj takoj od njegovega postanka v kaki deželi.
V vsaki deželi se morajo organizirati proletarski odbori, sestavljeni iz vseh struj v s vrh o sistematičnega boja proti fašizmu.
Treba upostaviti proletarsko samobrambo.
V obratih se morajo organizirati stotnije s strani kontrolnih odborov, ki naj preprečijo vsak prevoz čet in orožja.
Protifašistovski boj v posameznih deželah bo vodil mednarodni akcijski odbor.
»Orjunaši« — zaščitniki delavstva!
Že v par številkah prepričuje Orjuna slovenski proletariat, da je ona odločna zaščitnica njegovih interesov in skuša s tem zapeljati delavce in v prvi vrsti mlade delavce v svojo organizaciijo. V zadnji številki piše celo, da se v obrambi interesov slovenskega delavstva ne bodo Orjunčki ustrašili uiti najizrazitejšega terorja . Končno poživlja:	Na	delo,
tovaricši-delavci, za naše interese gre, za narodne in gospodarske interese!
Pod rubriko Naš pokret prinaša 'Orjuna poleg vesti o izključitvi Andreja Gričarja iz ljubljanske Orjune izključitev g. Florenini Oskar, ker je v Trbovljah z besedami nastopil protii delavstvu. — Pa da ne bi potem človek verjel, da so Orjunčki edini zaščitniki delavskih interesov!
Kaj je namen takega pisarjenja in agitacije med delavstvom? Do danes tvorijo Orjuno le študenti, učiteljčki in podobna jara rodoljubna gospoda. Ta družba je sicer zelo orjunaška, nacionalistična in jugoslovanska v gostilni pri polni mizi vima, ali njeno orjunaštvo se neha, ko 'je treba za Nacijo tvegati glavo. Cilj Orjune pa je, da s terorjem in nasiljem utrdi' gospodstvo jugoslovanske buržuazije po Mussolinijevem vzgledu. In. gospodje so dejalii: Mi moramo dobiti bojevnike iz delavskih vrst samih — ti imajo žuljave pesti in trde glave. Obenem bomo oslabili odporno silo delavstva, kil bo !melo v svojih vrstah izdajalce. Seveda si tega niso vzmislili slovenski Orjunčki sami, ampak tega so se naučili od italijanskih fašistov, ki so v to svrho ustanavljali fa-šistovske strokovne organizacije. Seveda so bili oni italijanski proletarci, ki so šli v fašistovske vrste najbridkejše razočaranji ob Mussolinijevi zmagi, ki jim je prinesla popolno brezpravnost v vsakem-pogledu.
Ali Orjunčki, vi lepo opustite vsako tako misel, ker proletariat j|e trdno prepričan, da ste teroristična organizacija jugoslovanske monarhistične buržuazije, ki hoče z bombami iil revolverji uničiti še /one pridobitve delavskega razfreda Jugoslavije, kii jih še ni uničil Zakon o zaščiti države in beli režim Pašiča ter vašega Mussolinija — Priibičeviča. — Zato bo delavski razred Jugoslavije nastopil kompaktno proti vam.
Na drugi strani pa pravijo junčki, da oni ščitijo interese slovenskega oziroma jugoslovanskega proletariata, da bi s tem zanetili mržnjo med proletarki-. tom slovenske narodnosti in proletariatom druge narodnosti.
Proletariat ne pozna nobenih narodnostnih razlik. Njemu je nemški, madžarski,, italijanski, japonski delavec — brat, in slovenski, jugoslovanski, nemški i. dr. kapitalist — izkoriščevalec in sovražnik. Njemu je vseeno, katerii jezik govori njiegov sotrpin, njegov sodelavec, njegov sodrug. Kajti proletariat vseh narodnostii, vseh ras, plemen in dežel ima en skupen cilj, en skupen interes — osvoboditev izpod kapitalističnega jarma.
Delavcu pa je istotako vseeno, ali ga iizžema slovenski ali nemški kapitalist. Njemu je vseeno, alii ga zmerja in se pritožuje nad njim slovenska rodoljubna narodna dama v jugoslovanskem Jutru - ali pa "gna-dige Frau . Delavec pa ve tudi, da je kapitalistu oni delavec ljubši, kdor dela ceneje. On ve, da je rodoljubni g. Jaki!, ki je Jugoslovan kot nobeden Orju-naš vrgel v Gorici stavkujoče slovensko delavstvo na ulico in sprejel italijansko. Delavec ve tudi to, da francoski imperialisti — za katerih interese se junčki borijo — rešujejo svojo domovino s črnci in Cu-lukafri, in ve tudi to, da je jugoslovanski kapitalizem pripravljen reševati sebe protii jugoslovanskem 11 proletariatu z madžarsko in italijansko vojsko.
Na svetu obstojata le dva razreda — kapitalistični in proletarski. Narodnost igra postransko vlogo v velikem boju teh dveh razredov.
Zavedajoč se tega, ne bo šel noben proletarec v Orjuno, ampak se bo nasprotno proti njej boriil.
Dol z »Orjuno«!
Živela enotna proletarska internacionalna fronta!
Dol s fašisti — dol z »Or junci«!
1’red nekaj dnevi smo izvedeli, da so mladi delavci v Zagorju ob Savi vložili praviila Zveze delavske mladine , ki jih je vlada odbila, češ. da so podpisali pravila ljudje, ki ne dajejo vladi dovolj garancije, a bi društvo ne izkoriščali za komunistično propagando.
Ne poznamo sicer ciljev Zveze delavske mladino , brezdvomno jfe bil to poskus, ustanoviti eno organizacijo delavske mladine. Zato moramo proti takemu postopanju vlade najenergičneje protestirati. Kaj takega je mogoče le prii nas, da se ne dovoli delovanja eni delavski mladinski organizaciji ž izgovorom, da podpisani ne jamčijo dovolj za to, da bi se v organizacije ne propagiralo komunizma, ko je ven-
tiar jasno, da se lahko po Zakonu o zaščiti države takoj razpusti organizacijo, ki služi za širjenje prevratne, komunistične ideje.
To je škandalozno zlorabljanje tega zakona, da se eno društvo kar v naprej prepove, da se pri nas ne dovoljuje nobene proletarske mladinske organizacije. lstotako neosnovano se je razpustilo Iskro .
Kaj tiči za vsem tem?
Jugoslovanska buržuazija ne dovoli nikakega organiziranja delavske mladine, da bi jo ona lahko še nadalje brezmejno izkoriščala in si iiz njene mlade krvi, iz njene sveže sile kopičila bogastvo. Danes je delavska mladina tista, ki s svojim delom kopiči največ bogastva buržuaziiji, danes se izrablja delavsko mladino za to, da se meče odrasle delavce na ulico, da se jim znižuje plače, da se uporablja v njihovih štrajkih mlade delavce kot — štrajkbreherje.
Če bi bila delavska mladina organizirana, bi ji bilo s tem omogočeno, da se organirzirano in sistematično bori proti ofenzivi kapitala, ki zadeva njo najobčutnejiei.
Pa še ena stvar je.
Mi imamo ^Sokola« in »Or-junce!« Če bi se dovolilo proletarski mladini' svobodo organizacije, kaj bi počeli potem naši orjunčki! Zaključek jugoslovanske buržuazije je jasen — mi ne smemo dovoliti nobene delavske mladinske organizacije, ker one bi tvorile protiutež orjunčkom organizirani mladi proletarci bi utegnili preljube orjunčke nalomastiti! In na drugi strani bomo pa mogoče še dobili nekaj or-junčkov iz vrst proletarske mladine same. Kajti če
ona ni organizirana, kmalu podleže vplivu Orjune in stopi v njene bojne vrste.
Vidite, tako je! Orjunčkom se dovoli, da se svo-bodno organizirajo, da se oborožujejo z revolverji, bombami itd., da vršijo banditske napade, da ubijajo delavstvo — banditski, oboroženi orjunci nudijo dovolj garancije vladi, da ne bodo motili javnega reda in miru, da ne bodo požigali in morili po naši ljubljeni domovini! — Skromno izobraževalno društvo iskra pa je ogrožala obstoj naše države! — Kajti orjunci so postavljeni za to, da z ognjem in mečem zadušijo vsak odpor lačnih in sestradanih, da z ognjem in mečem, z bombami in revolverji podaljšajo življenje vladajoči jugoslovanski buržuaziji. Orjunci so poslani za to, da uvedejo goli, beli teror nad delovnim ljudstvom Jugoslavije. — Zato oni ne ogrožajo javnega reda in miru.
Vidite, to je buržuazna razredna justica! — Buržuazija je 'prisiljena, da uporabi vsa našitima sredstva, da si podaljša svoje življenje.
Zato ne dovoljuje delavski mladini nobene svobode organiziranja in združevanja.
Mladi proletarci! Mladi rudarjii! Novo nasilje buržuazije nad vami naj vam mei zmanjša niti malo bojevne volje, ampak naj vas še bolj podžge na boj proti ofenzivi kapitala proti Ol ju našem
za svobodo združevanja delavske mladine za osvobojenje celokupnega proletariata!
Vaša bojna parola na letošnji 1. majniik mora
biti:
I
Razpustitev teroristične »Orjune«!
Okupacija Porurja.
Na francoski barjeri. — V carstvu tsmnokožcev. — Vandotveldov »versajski mir.« Mesto kruha svinec, mesto stanovanj kasarne. — »Genie de Rhin.« — Vojni pohod na Nemčijo in
Evropo.
srečanje s francosko okupacijo mi je dalo jasno slutnjo, kako izgleda malo dalje na severu, v Essenu, Gelse.ikirchnu in Bueru, kjer vsak dan padajo mrtve glave rudarjev. Na barijeri so kot vsakega potnika pretresli črnci tudi mene itn beležke in na splošno presenečenje našli tudi dopisniško legitimacijo Borbe (hrvatskega bratskega lista, po katerem posnemamo ta članek. Op. ur.), ker Francozi imajo poseben strah pred žurnalisti itn ostalimi pričami njihovih renskih herojskih činov. Ali potem ko so se prepričali, da sem iz Jugoslavije, torej v gotovi meri zaveznik Afrikancev, so me pustile straže v carstvo temnokožcev — v zasedeno Nemčijo.
Na veliki prašni cesti sem dobil prve močnejše vtise le barbarske okupacije — ogromni vojni vozovi, polni Črncev z bajoneti, kit režijo v potnike.
Pol ure od Frankfurta ob Majni se pričenja raa-rokansko-franeoska civilizacija bajonetov, nasilja in inkvizicij. Na cesti, ki pelje v Mainz, pri Griesheimu, se nahaja prava francoska barjera, pobarvana z barvo francoske trobojnice. Črnci čuvajo stražo. Nekoliko francoskih podoficirjev gleda z gesto nekdanjih avstrijskih feldveblov civilno druhal , ki hodi skozi barjem
Eno nedeljo se napotim na izlet v Griesbeim, seveda peš, ker v celi' tej železniški mreži traja že četrti mesec železničarski štrajk. Proga, po kateri so nekdaj drveli ekspresni vlaki v vse kraje Evrope, leži pusta in na njej raste mlada pomladanska trava. Signali, čuvajnice, kolodvori so podobni grobovju. V zraku leži težina vojne atmosfere.
Moral sem preiti francosko barjero in to prvo
Človek se čuti kot za časa vojne recimo v zasedeni Srbiji. (S to razliko, da je bila tedaj vojna sila proti siii, a danes je versajski >miir«, ki ga je podpisal tudi Vanderverlde, vodja 11. internacionale.) Na vsakem koraku vas lahko iz usmiljenja ustreli kak mili Poincarejev Afrikančič. Navaden radoveden pogled bi Črnec razumel kot žalitev de la grand arme« (velike armade), v kateri bi naravno črnec igral slavo francoske civilizacije in demokracije' — vlogo lovca, a vi krokodila.
Neki potnik me opozori, da ne grem dalje. Tam dalje se nahajajo črni in rumeni kolonijalni sužnji v francoskih uniformah in ti iisti črni in rumeni so ustrelili pred nekaj dnevi enega delavca. (V Essenu 14, v Muhlheimu 35, op. ur.) Torej vse v znamenju črnorumene zgodovine!
V Griesheimu se nahaja ena največjih kemičnih tovaren Evrope. Naravno, da sedijo v tovarnii zopet črni in rumeni, ker se nahaja ta tovarna pod kontrolo reparacijslte komisije.
Bila je nedelja in Griesheim, tovarne in stroji so počivali. Samo na obali Majne so brodovi izkrce-vali blago. Ulice, niz meglenih tovarniških poslopij iz opeke, redki vrtovi in v zraku težki vzduh plina in dima — pravo tovarniško mesto, milje Zolajevih proletarskih romanov.
V gostilnah sede delavci in njihov razgovor se v glavnem suče okrog črnih in rumenih Francozov, ki so pri vhodu v tovarno, takoj pri železniškem mostu preko Majne postavili drugo svojo barjero. Zopet plavo-rdeča čuvajnica, Črnec, bajoneti, zastraženi1 potniki. Na mostu francoski napisi: »V imenu okupacijske vojske odrejam« ... itd. — vse v štilu avstro-ogr-ske Kreiskomande .
Bližala se je noč, povečana in poslabšana po tej zamorski temi. l’o osmih zvečer je prepovedan vsak promet in ta bogatil industrijski kraj se izpreminja v popolni afrikanski pragozd. Vrnil sem se, potem ko sem prebil dve uri med Črnci.
Čmcii ob Renu — to ni roman za dva groša, to vam je versajski mirovni kongres, ki mu je predsedoval osvobojevalec VVilson, največjii Črnec v zgodovini svetovne diplomacije, ki je v službi svetovnega kapitala odigral svojo zamorsko vlogo — in od-
*
Drugo moje potovanje v pokrajino versajskega škandala je Taunus, gozdnati, gorski predel kraj Frankfurta. Dočim ko se mora iti v Griesheim peš, se more semkaj potovati z malo lokalno železnico. In to samo mali del. Dalije treba zopet peš (naravno, da verižniki potujejo z avtomobili) skozi desetore francoske barikade, ki so popolnoma vojno opremljene.
In ko tako zrete skozi vagonsko okno na divno gorsko iditlo, prihajajo v vlak francoski vojaki, Beli.
Kontrola, pregledovanje voz. Čeprav so vsi potniki nedeljski izletniki, morate imeti potni list, kajti oni, ki ga nima, mora prenočiti v francoskem zaporu in plačati 10.001) mark globe.
Ali ko se prekorači to improvizirano francosko-nemško »mejo , dobivate res prepričanje, da tu ne gre za navadno šikaniranje, ker je to v resnici prava meja. Vhod v Poincarejevo Francijo. Konigstein, nekdaj liho počivališče pljučnih bolnikov je izpreme-njen v francosko vojno taborišče.
Največja, najmodernejša zdravilišča so izpreme-njena v kasarne, na katerih se oholo vijejo francoske trobojnice. Vse ostale privatne hiše so konfiscirane, numerirane in rezervirane za francoske oficirje. Napisi na ulicah francoski, francoske knjigarne, francoski časopisi. Francoski) genij, Genie de Rhin, renski genij, to je tenorska pesem tega tiska, ona velika misija, ki je pripeljala afrikanske Črnce v Nemčijo.
Pierrepont 11. Noyes, bivšit predstavnik Amerike v renski komisiji, torej osebnost, ki je najbolje poučena v tajne francoske načrte, je pred nekaj dnevi iznesel porazna odkritja o francoski okupaciji. .Jaz sem prorokoval, da bo francoska armada vkorakala v Porurje, ker je najevidentnejša strategična prehodna točka vojne ekspedicije proti Nemčiji in Evropi — to so dobesedno njegove besede. A kaj po-menja vojna ekspedicija proti Evropi drugega kot vojno ekspedicijo proti sovjetski Rusiji?
Naenkrat prekine moj tihi gorski miir, na tej porušeni razvalini fevdalnega suženjstva, zvok vojaške trobente.
Nekje doli v mestu — marširajo Črnci.
Napoleonski marš Poincarejevih Črncev na Nemčijo in Evropo, stvoriitev velikega kapitalističnega premogo-železnega koncerna od Alzaške do Porurja, zmaga združene kontrarevolucije nad rusko revolucijo — to je reparacijski v tem znamenju boš zmagal predsednika francoske republike Raymonda Poincare.
Taunus, sredi aprila 1923.
Slavko Cihlar.
R. Dehmel—Jegor:
Pesem rudarjev.
Mi nosimo vsi prav islo luč po nočni samoti, pod zemljo.
mi. kopljemo, sdnjamo vsi o neizmerni krasoti, nad zemljo.
Mi vsi smo graditelji dela, da ni ga bilo še dozdaj, srečno.
mi vsi se potimo vse dni, da svet postane nam raj. Srečno.
Nekoč vse življenje je z neba zdrsnilo nad zemljo, rudarji kot krti smo vsi se zariili v gomilo pod zemljo,
da bruhamo venkaj na dan vam mrtvi kamen,
— srečno — da zopet čez zemljo razliije se solnčni pramen. Srečno!
Vse izpreminja, preraja se večno na sveti, pod zemljo, še groblja vzplamti ter greje in sveti nad zemljo.
Mi bomo kresali, da vsaka bo brozga vzplamtela. Srečno!
Počivali bomo tedaj, ko konec bo našega dela. Srečno!
Stari red.
Najstarejši sin proletarca je nenadoma vprašal svojega očeta:	Oče, zakaj se imenuje časopis, ki ga
čitaš Novi red ?
Odgovor je biil:	Da	bi;	se	razlikoval	od	»starega
reda .
Mladi pa se ni zadovoljil im je dalje vprašal svojega očeta:	Ali	izhaja tudi Stari red«?
On pa je odgovoril:	Sinko,	stari	red	se	piše,
tiska, prodaja, trpi, prenaša, proklinja najmanj tisočkrat vsak dan v vsaki deželi.
Sin je obstal odprtih ust pred očetom. Oče mu je pojasnil stvar s celo vrsto primerov.
Stari ali buržuazni red obstoja v sledečem:
1. Trgovec, ki nam prodaja slamo mesto volne, papir za usnje, kamen za premog, gips za kruh, žvepleno kislino za konserve, pobarvano vodo za mleko, kavo ali vino itd. itd. in ki gre potem s krvavo prihranjenimi krajcarji tvoje matere v kazino in v eni noči toliko zaigra, da bi se moglo s tem denarjem nasititi celo mesto.
2. Tovarnar, ki radi borzne špekulacije vrže sredi zime sto družinskih očetov na cesto in vrhu tega napravi še to, da pridejo v ječo oni, kit so brez mleka, brez kruha, brez obleke, brez ognja.
3. Ameriška buržuazija, ki kuri sedaj parne kotle mesto s premogom s koruzo in ržjo; ki naenkrat zlije v morje 250.000 litrov mleka; ki uporablja usnje za gnojilo na svojih poljih, mesto da bii prodala blago za znižano ceno trpečim množicam.
Meščanski red je razven tega:
a) Kdor ne dela, ima dvanajst srajc, in kdor tlela, nima često niti ene cele.
b) Sluga, ki je črni kruh — in gospod, kit hrani svoje pse s potico in svoje mačke s čokolado.
c) Zidar, ki s svojo družino devetih ljudi stanuje v revni luknji in postopač, ki ima za svojo edino ljubljenko stanovanje >samo devetih sob, ki so poleti lepo prezračene in pozimi zakurjene.
d) Šivilja, ki se onečašča, da se pokrije z eno krpo — in elegantna dama, ki se sveti samo v eni sezoni v dveh ducatih kostumov.
e) Vojakova vdova, ki nima denarja, da kupi za svoje bolne otroke mleka in okrepčilnih sredstev — in žena vojnega dobičkarja, ki je bil oproščen vojaškega službovanja, ki meče na mzo tisočake, ki sta jih zaslužila v vojni.
f) Žena iz naroda, ki, noseča in trudna, dela ves dan na krompirjevem polju — in meščanska »fraj-lica% ki se v iskanju pustolovščin vozi v očetovem avtomobilu.
g) Sedemdesetletni kmet, ki se znoji pod vročim julijskim solncem — in dvajsetletni, »plemeniti gospodič, ki se mu zdeha v mehkem naslonjaču zdravilišča.
h) Vlak, ki vozi v 3. razredu kot sardine natlačene, izstradane tisoče delavcev in v živinskih vagonih vojake (40 mož, 6 konj), kit gredo na fronto za domovino — vi. razredu pa štiri do pet rejenih gospodov — velekapitalistov, veleposestnikov, škofov itd., ki v devetdeset slučajih od sto niti sami ne plačajo svoje vozne karte.
i) Malii tat, ki roma v zapore — in veliki valutni špekulant, ki zmanjšuje denarno vrednost s svojo špekulacijo, se svobodno sprehaja, čaščen in spoštovan od »človeške« družbe.
j) Pošten nastavljenec, ki zastavi svojo suknjo, da se naje — in bogat »gavner-"-, ki kupi svoji ženi kožuh za 100.000 K in svoji metresi briljante za 200.000 K.
k) Poljedelka, kii redi svojega otroka z ovseno hrano in bogatinovega otroka s svojim mlekom.
I) Proletarec, ki dobi nekaj let ječe, ker je hotel zboljšati svoj obupni položaj — in »Orjuniaš . ki dobi pet dni (brez zabeležke v kazenski register), ker je hladnokrvno ubil mirnega državljana, ki) ga je on smatrali za delavca.
m) Milijoni in milijoni brezposelnih, ki nočejo nič drugega kot dela — in zaprti obrati, ker gospodom ne »štiona«, da bi delali.
n) Meščanska manjšina, ki vlada — in proletarska večina, ki se pokorava.
o) Star delavec, ki od lakote pogine — in mlad podjetnik, ki krepne vsled preobile hrane.
p) Inteligenten proletarec, ki si ne more kupiti nobene knjige — in meščanski bedak, ki trideset let obiskuje srednje in visoke šole in je vedno bolj neumen.
r) Bogatin, ki užiiva raj na zemlji — in revež, ki ga pričakuje onstran sveta.
s) Revež na eni strani — in na drugi strani rejen masten duhovnik z rdečim, okroglim obrazom, ki prisega vse to je volja božja .
t) In krona tega reda pa je: »Pred zakonom so vsi enaki!
Nove aretacije.
Ljubljanska policija je zaprla sodruge Klopčič Fr., Klinc SL, Habe in Vehar. Po kakšnem paragrafu »Zakona o zaščiti države so jih zaprli, nam ni znano. Gotovo se bo odkrilla nova »zarota«, kakršna se je odkrila pri prvi aretaciji s. Klopčiča, če ne hujša!
Na tak način upajo gospodje, da bodo zatrli in udušili gibanje proletarske mladine. Na tak način hočejo »iztrebiti« gibanje delavske mladine, ki vodi vedno odločnejši boj za uresničenje človeške pravice, za osvobojenje izpod kapitalističnega jarma, za vstajenje k svobodi in človečanstvu. Samo trebite ga! Samo zapirajte nas!
Izmišljajte si še nadalje zarote«, »tajne organizacije , hujskače . Vi grabite s tem po praznem zraku, delate kot otrok, ki vidi za zrcalom svojo sliko.
Vi hočete poloviti zarotnike % »agitatorje , hu jskačem in s tem iiztrebiti proletarsko mladinsko gibanje!
Zaprite vse tovarnarje, ki se bogatijo z neplačanim delom svojih mezdnih sužnjev! Zaprite vsak nov stroj, ki revolucionira industrijo in poljedelstvo, ki povečava produkcijo in uničujte producente! Zaprite vse veleposestnice, ki izkoriščajo delovno silo dninarjev ini dodeljujejo svojemu bogastvu njive siromašnih kmetov! Zaprite vse železnice, telegrafe, telefone, elektriko, paro, zaprite sami sebe, sodnike in advokate, zaprite vse in vsakega, kajti vse nosi pečat revolucionarne dobe in vsakdo nosi revolucionarni duh s seboj — če ne v krvi in mesu, pa v obleki!
Odpravite kapital, ki poraja svojega grobarja — proletariat in mlado proletarsko generacijo, ki ji je usojeno, da glleda uresničene proletarske ideale — šele potem boste iztrebili »hujskače« in »agitatorjes, ki se vam zde toliko nevarni za javnii red in mir!
Delavska redakcija.
(Epizoda iz junaškega boja italijanskega proletariata.)
... Fašisti so zaprli vse urednike lista. Sledeči dan so bili aretirani vsi strankini mladinski funkci-jonarji, ki so nadomestili zaprte urednike.
Ali bodo fašisti res zatrli list, ali ne bo več jutri
izšel?
Pa priide mlad sedemnajstletni delavec:
Sodrugi, ali lahko pišem za časopis?
Ti? Ali misliš, da je pisati časopis isto, kot svoji zaročnici pošiiljati ljubavna pisma?«
Užaljen je bil mladi sodrug, ali dva njegova sodruga sta mu ponudila, da pišejo vsi trije skupaj.
Za njimi so prišli še trije omladiinci in žena. — Pozneje so prišli še drugi delavci. Mladi in stari delavci so se usedli in pričeli pisati.
Prve dni se od mladih delavcev ni moglo skoro nič dati tiskati, ker so pisali večinoma o najabsurd-nejših vprašanjih. V večini njihovih člankov je odsevala prazna revolucionarna propaganda. Ali hitro so sie naučili baviti se z resnimi vsakdanjimi vprašanji. Omladinci so zlasti radi polemizirali z oderuhi, buržujskimi žunalisti in hišnimi posestniki. V polemiki so bogato uporabljali izraze kot svinja, pes, zajec itd.
Naklada lista je rastla. Dobrovoljni dohodki so se večali. Borbenost lista je vznemirila fašistovske oblasti in te so list ustavile. Ali časopis je izšel pod drugim imenom in še izhaja.
Buržuazija zahteva od tlačenega razreda ljubezen do domovine, ki je sama ne občuti. Domoljubje bur-žuazije je dobičkažel/nost in licemerstvo.
Fond za žrtve reakcije.
S. Gorenc nabral 514 K. S. Manfredu se je darovalo nadaljnih 1(X) Din.
Sodrugi! Komaj je nekaj sodrugov zapustilo zapore, so že stopili drugi na njihova mesta. Spominjajte se jih na L maja in zbirajte po shodih in prireditvah prispevke /a nje! Dvignite njihovo razpoloženje v ječi, dokažite, da se zavedate njihovega žrtvovanja za splošne interese! Pišite po nabiralne pole na upravo »Prol. mladine«, Turjaški trg 2/11., Ljubljana. Vršite dejanje proletarske solidarnosti!
Poravnajte zaostalo naročnino!
Pridobivajte nove naročnike!
Širite »Proletarsko mladino«!
Na I. maj naj pridobi vsak dosedanji naročnik najmanj enega novega!
Tisk je eno najmogočnejših orožij proletariata!
Zbirajte za tiskovni sklad na I. maj!
Na delo, sodrugi!
Vera je strup za narod. Proletariat popolnoma zavrača to reakcionarno ideologijo.
Lastnik, izdajatelj in odgovorni uiednik Matija Kosi.
— Tiska tiskarna Makso Hrovatin v Ljubljani.