Leto V. 1915 1, l/EDA dvomesečnik ZA ZMAriOST IM KULTURO sß@v. USTANOVILI: IVAN PRIJATELJ BOGUMIL VOŠNJAK ALBERT KRAMER IVAN PRIJATELJ (slovstvo, jezikoslovje, umetnost, kulturna zgodovina) UREJAJO: BOGUMIL VOŠNJAK (pravna in državna znanost, politika) KAREL OZVALD (filozofija, psihologija, pedagogika,) osrednje uredništvo BORIS ZARNIK (prirodoslovje) Leto V. Lastnina založbe „Vede“. Gorica, Gosposka ulica 7. Vsebina prve številke: I. Članki In razprave. Str. 1. DR. FRAN ČADEŽ : Naravoslovje, tehnika in vojna.............. 1 2. VIKTOR BEŽEK: Resnicoljubnost, možatost, delavnost — v domači vzgoji........................... K 3. BOGUMIL VOŠNJAK : Knjiga o ogrskem narodnem vprašanju . . 11 4. KAREL OZVALD: „Praktični psiholog“ — nov poklic. ... 19 5. DR. DRAGOTIN LONČAR : Iz življenjske filozofije Carlylove .... 27 6. BORIS ZARNIK: In memoriam A. Weismann.................... 31 II. Pregledi In referati. Kulturna zgodovina, slovstvo, jezikoslovje. — Dr. Ivan Prijatelj : V zatišju. Dr. Ivan Mohorič: Še nekaj k Prešernovi kitici „Luna sije . Ivan Koštial: Začetna poglavja iz slovenske srednješolske slovnice. Filozofija, psihologija, p e d a gog i ka. — A. Ivančič: Problem sreče v Cankarjevem delu „Potepuh Marko in kralj Matjaž.“ Karel Ozvald : f Theodor Lipps. Karel Ozvald : Veda onečem, česar ni vredno vedeti. Karel Ozvald : „Šolska občina — v ljudski šoli. Naro do znanstvo. — Ivan Koštial: „Zeitschrift für österreichische Volkskunde“inslovansko narodoznanstvo. Bogumil Vošnjak: Otomanska Azija in armensko vprašanje. — Iz uredništva. Jos. Stritar : Za poštenje. Naročnina znaša: Za Avstro - Ogrsko letno 8 K, polletno 4 K. Za dijake samo celoletno 5 K. Za inozemstvo letno 10 K, polletno 5 K. Gorica, dne 15. februarja 1915. DR. FRAN ČADEŽ: Naravoslovje, tehnika in vojna. V sedanji svetovni in največji vojski vseh časov bosta zopet odločevala železo in smodnik usodo držav in narodov. Železo in smodnik sta v širšem pomenu besede še dandanes edino orožje, s katerim se borijo milijonske armade. Kljub velikanskemu napredku v spoznavanju naravnih sil in kljub dovršeni tehniki se do danes še ni posrečilo, izumiti takega orožja ali takih sil. ki bi v kratkem času zlomile odporno silo nasprotnika. Vendar pa je bilo mogoče, v zadnjih desetletjih ustvariti s pomočjo naravoslovnih ved razne vrste silnega orožja in r a z-strelnih s 11 o v i, ki v svojem učinkovanju daleč prekašajo vse, kar se je uporabljalo v prejšnjih vojskah. Omenim le 42 cen-timeterske možnarje, ki so se izdelali v Kruppovih tovarnah, dalje strahovite učinke modernih šrapnelov, granat, bomb, torpedov 1. dr. Tu je bilo treba silnega duševnega dela na vseh popriščih naravoslovnih ved. da so se dosegli zaželjeni uspehi. V prvi vrsti se tukaj odlikuje kemija, ki je v različnih spojinah -našla najmočnejša razstrelna sredstva. Sem spadajo n. pr. brezdimni smodnik, nitroglicerin, dinamit, trinitrotoluol, pokalno živo srebro, pikrinova kislina i. dr. Pa tudi tehnika o r o ž j a je mogla doseči svojo veliko stopinjo popolnosti le na podlagi popolnega poznanja vseh lastnosti najrazličnejših kovin in njihovih zlitin. Kakor znano, so se v prejšnjih časih izdelovali topovi iz brona; sedaj pa služi za materijal edinole železo najboljše kakovosti. Topovske krogle so izpremenile svojo obliko, težo in vsebino, a silno je narastel njihov učinek. Bojne ladje, podmorski čolni, torpedovke, vodilni zrakoplov in zračna letala rabijo v vseh svojih neštetih delih le prvovrstni in vsem zahtevam odgovarjajoči materijal. Čim bolj zasledujemo napredek na različnih poljih moderne tehnike, tem bolj se moramo čuditi, kako težke in navidezno ne- 1 Veda V. 1. 1 mogoče probleme so rešile moderne naravoslovne vede. Tako je nastala v vojnem znanstvu nova s a m o s t o j n a disciplin a, ki proučuje edinole kemične sestavine pa lastnosti kovin in zlitin, ki služijo vojaškim svrham. V javnost seveda mnoge pridobitve s tega poprišča niso prišle, ker vsaka država v svojem lastnem interesu čuva taka izkustva kct dragoceno skrivnost. Ce pa tudi nimamo natančnega pogleda v vsako najmanjšo podrobnost, vendar si lahko vobče ustvarimo primerno sliko o velikanskem aparatu sodobnega orožja in \ seli eksplozivnih snovi, ki se uporabljajo v sedanji velikanski vojni. Ker bi utegnilo marsikoga zanimati, kako je znal človek v svojo obrambo uporabljati naravne sile in v zemeljskih plasteh ležečo mrtvo snov, hočem v naslednjem podati kolikor mogoče jasno sliko o velikem napredku vojne tehnike. Predvsem se hočem baviti z v o j a š k i m i eksplozivu i-m i in razstrelnimi snov m i. Tu se nam naenkrat odpre cel svet najrazličnejših snovi, ki čuvajo v svoji notranjosti neizmerne množine kemične energije. To latentno energijo lahko, ako znaš, poljubno vzbudiš k življenju. Tukaj se še le pokaže, kako strahovite učinke povzročajo nebrzdane naravne sile, učinke, katerim se ne more ustavljati nobena stvar. Ko je vladal še trden mir, trudila sta se znanstvo in tehnika, izboljšati smodnik iri ustvariti snovi, ki bi ga nadomeščale ali pa celo prekašale. Tu je bilo treba velikega kapitala, duševnega dela in mnogovrstnega orodja. Kemiki so poskušali že skoraj sto let, sestaviti iz malo prvotnih snovi ali elementov nova, komplicirana telesa. Do danes se jim je posrečilo sestaviti že nad 150.000 kemičnih snovi. Vsako novo telo se preizkuša potem v vseh njegovih lastnostih. Tako so dobili v zadnjih desetletjih mnogo teles, ki takoj ob udaru, sunku ali pa segrevanju razpadejo v svoje prvotne sestavine. Tako je dobil že 1. 1N46 Schönbein, ki je namočil bombaž v salpetrovi kislini, sila močno ekpslozivno snov, ki jo je imenoval strelni bombaž. Italijan Sobrero je odkril še močnejše ekplozivno telo, takozvani nitrogliceri n, katerega je 1. 1863 začel tovarniško izdelovati po svojih plemenitih ustanovah znani Nobel. V zadnjih desetletjih je pa zagledala luč sveta še cela vrsta novih eksplozivnih teles, izmed katerih se posebno odlikujejo ta-kozvane aromatične n i t r o v e sestavine. Vsa ta telesa so popolnoma izpodrinila stari, črni smodnik. Sedaj pa preidimo k učinkovanju teli teles! Če segrejemo kako telo te vrste do te in te temperature, se na telesu ne pokaže niti najmanjša izprememba. Ko pa doseže toplina svoj maksimum, takrat nastopi eksplozija. Celo telo se naenkrat svitlo zabliska, sliši se močan pok in zrak se daleč naokoli močno strese. Poleg tega se pokažejo še različni mehanični učinki. Če je eksplozivna snov v nabasani puški, tedaj vrže kroglo iz cevi z največjo naglico; če je neprodušno zaprta v granati, tedaj jo namah raztrga in razprši. V kameniti zemlji se pa javlja eksplozivna moč v razdrobitvi močnih in velikih skal. Vsi ti pojavi nastanejo vsled trenutnega razpada eksplozivnih teles, ki smo ga povzročili s pomočjo segrevanja ali užiganja. Pri eksplodiranju se takoj silno dvigne temperatura, obenem pa se razvijejo velike množine plina, ki na mah odrine obdajajoči zrak ter povzroči vsled tega pok in potresek zraka. Med tem, ko se je vsled eksplozije dvignila temperatura, narastel je hkratu pritisk, ki tvori vir energije za nastale eksplozivne sile. Pritisk razvijajočih se plinov je silno velik in znaša samo na 1 cnr do 10.000 kg. Znano je. da se kemični procesi vrše tem hitreje, čim večja je temperatura razpadajočega telesa. Ta moment je pa ravno pri eksploziji največjega pomena, kajti v trenutku, ko začne razpadati eksplozivna snov, nastajajo velike množine toplote, katere zopet pospešujejo nadaljni proces razpadanja. Čim pa telo dalje razpada, razvija se zopet nova toplota, ki vsled tega povzroči v najkrajšem času popolen razpad eksplozivnega telesa. Drug važen faktor, ki pride pri eksploziji v poštev, je množina nastalih plinov, kajti od nje zavisi tudi učinek eksplozije. Množina plinov je pri različnih ekplozivnih telesih zelo različna, prostornina Pa je vselej mnogo tisočkrat večja od prostora, ki ga zavzema lelo samo. Čim večja je pa množina nastalih plinov, tem večji je tudi pritisk. Da se pa ta pritisk popolnoma izrabi, zato ie treba imeti eksplozivno snov dobro zaprto. Pri puškah in topovih je shranjena v zadnjem delu cevi. pri granatah pa v notranjosti močnega jeklenega plašča. Pri puškah in topovih vržejo razvijajoči se plini kroglo iz cevi. pri granatah pa razdrobe in razstrele vse železno ogrodje. Važno je dalje dejstvo, da ne razpadajo vse eksplozivne snovi enako hitro. Spričo različnih snovi je čas razpadanja zelo različen. Nekatere eksplodirajo tako hitro, da ni mogoče niti določiti časa, ki ga rabijo za svoj razkroj. Druge zopet razpadajo bolj po- l* lagoma, vendar pa ne traja ves razpad nikdar črez desetinko sekunde. Tako je nastal nov pojem: b r i z a n c a. Trenutkoma razpadajoča telesa se imenujejo brizantna ali razstreljeval n a, ostala pa malo ali pa nič brizantna. Razloček med obema vrstama je zelo velik. Če položiš brizantno telo v skalovje, se pri vžigu takoj izpremeni v prah, nebrizantna telesa pa ga raz-drobe v večje ali manjše drobce. Za vojne svrhe je to razlikovanje največjega pomena. Jasno je, da se smejo za puške in topove rabiti le nebrizantna telesa, kajti brizantne snovi bi razdrobile takoj vse orožje. Nasprotno pa nudijo granatam in pa raztreljevalni tehniki naravnost idealno snov. Kakor sem že omenil, razpadajo ali detonirajo razstrelne snovi hipno, vsled tega tudi velikanski njihov učinek. Vse, kar je v njihovi bližini, se namah izpremeni v prah. Zato so kakor ustvarjene za bombe in granate. Zanimivo je vedeti, kako naglo se širi razkroj v razstrelnem telesu samem. Ako si mislimo brizantno telo dolgo 8000 m, tedaj razpade celo telo v 1 sekundi, če ga prižgeš le na enem koncu. (Dalje pride.) VIKTOR BEZEK: Resnicoljubnost, možatost, delavnost — v domači vzgoji. 1. Vzgojitev resnicoljubnosti. Deca je sama po sebi resnicoljubna, ker je iz prva naravski prepričana, da je govoru pač edini namen, da z njim razodeva svoja čustva, svoje misli in želje. Otroci s svojimi odkritosrčnimi odgovori spravljajo dorastlece često v mučno zadrego.1 L a g a t i se navadijo — čudno, pa je res — od svojih vzgojiteljev. Današnji družabni ustroj namreč sloni ne le na dopustnosti, ampak celo na potrebi in neizogibnosti k o n v e n c i j o n a 1 n e2 laži, t. j. ’ Take otroke imenujejo Francozi „enfants terribles“ (t. j. grozne otroke). 2 Pravzaprav: dogovorne, domenjene, t. j. po dogovoru dopustne laži. one rahle laži, ki jo rabimo v vsakdanjem življenju, ki jo smatramo celo za prepotreben nameček dobre vzgoje, za »bon ton« in jo lahko tudi nazivljemo u d v o r I j i v o s t n o laž. Nje bistvo je v te:n, da ne povemo bližnji k il istine v obraz ali vsaj ne cele istine, nego vsaj nekoliko ublaženo in prikrito, ne hoteč ga užaliti ali osramotiti. Dokler se drži konvencionalna laž teh mej, se ji ravno ne more očitati nemoralnost, saj često izvira celo iz sočustvovanja — prim. laži zdravnikove napram bolniku! — in iz obzirnosti, ne pa iz d o b i č k a ž e 1 j n o s t i. ki je glavni znak prave laži. Seveda jo izobražen dozorel človek smatra za to, kar je: za »bakreni drobiž v vsakdanjem občevanju«, kakor jo je imenoval filozof Kant. Toda slabo za onega naivneža, ki bi ta drobiž smatral in sprejemal za pristno zlato. Otroci seveda globljega pomena konvencijonalnih laži ne umejo in šele, ko so priče laskavosti, ki jih rabijo njih roditelji napram posetnikom in ki se tako malo ujemajo z mnenjem, ki je sicer o njih izražajo, se strmeč zavedo, da je možno tudi drugače govoriti nego misliti. In sedaj začno tudi oni sami lagati in vsi vemo, kako v tem poslu brzo napredujejo in lažejo, da se kar kadi, ne poznajoč mej med konvencijonalno in pravo lažjo. Kako je tu vzgojitelju postarati? Ker ni na to misliti, da bi konvencijonalna laž kdaj izginila iz družbe, tedaj treba otroku kolikor moči zgodaj pojasniti veliki razloček med ono in navadno lažjo, ki ne izvira iz sočustvovanja ali vsaj iz obzirnosti in udvorljivosti, ampak zgolj iz sebičnosti, ko si hoče lažnik ali neopravičen dobiček rakloniti ali pa se upravičeni kazni izogniti. Navdahni otroka s prepričanjem, da nam resnicoljubnost veleva pred vsem seveda osma božja zapoved, a da je resnica tudi neizogibna podlaga družabnega ustroja, ki bi brez nje razpadel, in da je resnicoljubnost najlepša socialna lastnost in se baš zategadelj tako visoko ceni, dočim se laž iz istega vzroka zaničuje kot največja podlost. Celo najhujši lažnik je sam ogorčen, ako ga kdo drug nalaže. Otroci, ki so že lažnjivi, naj se v slučajih, kadar ^e zasačijo na laži, brezobzirno o s r a m o t e ter naj pridejo takisto do zavesti. da hipni mali dobiček, ki si ga pridobe z lažjo, ni v nobeni primeri z veliko sramoto, ki zadene razkrinkanega lažtijivca, niti s škodo, ki jo ima le-ta od tod, da ne uživa več zaupanja; kajti -kdor se je enkrat zlagal, temu ne verjamemo več» in smo celo prepričani, da, »kdor laže,' tudi krade«. In na konkretnih slučajih iz navadnega življenja naj vzgojitelj ponazoruje resnico, da »ima laž kratke noge«. Veliko nemoralnejše nego udvorljivostne pa so »laži v sili«, s katerimi si cesto roditelji sami pomagajo napram otrokom v kaki hipni zadregi. To so slabi zgledi, a zgledi so. bodi si v dobrem, bodi si v hudem, najvplivnejša vzgojna sredstva; takisto se povzroči lahko veliko zlo, ki se morda ne da nikoli več popraviti. Kajti lažnjivosti se otroci brzo privadijo in to razvado je potem silno težko odpraviti, tem težje, ako gojenec vzgojitelju lahko zabrusi v obraz očitek, da se je ta tudi sam že kdaj zlagal. Najboljše sredstvo za izpreobrnitev lažnjivca je. da se mu odtegne vsaka prilika, da bi se sploh mogel zlagati, n. pr. s skrbnim nadzorstvom. Pretirana nezaupljivost napram lažnjivcu pa ni umestna, ker mu otežuje izpokornost, češ. ako mi že tako in tako ne verjamejo, čemu pa bi potem še resnico govoril! * * Upoštevajoč dušeslovni nauk o nenatančnosti zlasti otroških zaznatkov in predstav, drage volje pritegnemo onim vzgojeslov-cem, ki trdijo, da so tudi laži, zlasti otroške, ki niso laži in ki jih zategadelj Angleži, dobri vzgojitelji, imenujejo »pravljice«, veleč otroku ne: »lažeš!«, nego »pripoveduješ pravljice«.’ Dušeslovni poizkusi so dognali, kako nenatančne so izpovedbe prič, celo od-rastlili, kaj šele otroških, in moderna sodna praksa upravičeno računa z nezanesljivostjo zlasti detcčjega pričevanja, povzročeno ne le po netočnosti in površnosti zaznavanja, nego posebno tudi po bojazljivosti mnogih otrok, tako da lahko uprav govorimo o b o j a z 1 j iv o s t n i laži. Vzgojitelj mora seveda pobijati tudi to »laž iz strah u«, kakor veli moralka, kajti sicer se razvije v »laž iz navad e«. Z lažnjivostjo pa niti ni zamenjati bahavost i. ki je zlasti doraščajočemu zarodu, rekel bi. naravski potrebna, ker čuti svojo malovažnost in nezmožnost, da bi se kako uveljavila napram od-rastlecem; in zategadelj je mladini toli priljubljeno bombastno pretiravanje svojih činov in zaslug ter napihovanje dogodkov, katerim je bila priča, in pa prepogostna raba prekrepkih, često robatih izrazov in kletvic. Znana povest o Matičku, ki je videl na tujem psa, ki je bil veliko večji nego največji vol, je pravi psiho- s V angleščini. „You tell stories“. £ loški biser in istotako je vrlo dobro zdravilo, ki ga je ondod porabil Matičkov oče proti sinovemu »b ramarbaziranj u«. V obče se priporoča kot sredstvo proti mladinskemu velikačenju, da se poišče primerna prilika, kjer širokoustnež obsedi. V tem po-giedu naj bi bili vzgojiteljem vzor Špartanci, ki so zahtevali in dosegli od svoje mladine skromno vzdržljivost in molčečnost. Kot geslo pa naj bi priporočali mladini uvaževanje pregovora, da »srebrn je golk, a zlat je molk« in pa« »kdor veliko govori, ali veliko ve ali pa veliko — laže«, ter naj bi ji vcepili prepričanje in zavest, da sta prava ponižnost in samozatajevanje najboljši temelj prave m o ž a t o s t i, o kateri izpregovorimo še posebe v nastopnem poglavju. 2. Vzgojitev možatosti. M o ž a t o s t ves svet visoko ceni, razumevajoč pod tem imenom približno isto, kar je učenim vzgojeslovcem »nravni značaj«, ki ga vzpostavljajo uprav kot vrhovni smoter vzgoje. Koliko velja in kaj doseže narod z moško resnostjo, vidimo na Špartancih in pa na Atencih in Rimljanih v najboljši dobi njih zgodovine ter še na drugih narodih. Zgodovina nas uči, da je vsem tem narodom pomagala do moči in slave zmernost, vzdržljivost, vztrajnost, n e u s t r a š 1 j i v o s t in podobne kreposti, a upropastile so jih tem nasprotne nevrline in grehote: r a z k o š 11 o st, m e h k u ž n o s t. m alodušnost, o m a h- 1 j i v o s t, nezvestoba. Pesniki in misleci vseh časov in narodov so proslavljali moško značajnost, ki »ne klone, če se tudi pogreza svet«,4 in ki ne krene s poti poštenosti kakor solnce ne s svoje drage, kakor je dejal kralj Pir o poštenjaku Fabriciju. Blagor narodu, katerega sinove in hčere navdaja duh takega poštenja! Našemu pretežno kmetskemu narodu treba priznati, da je v veliki večini nravno zdrav, v svojem jedru nepokvarjen, skromen, zmeren, resnoben in možat. Deloma se te lepe lastnosti v novejšem času gube, zlasti.^"dod . kjer delujejo na naše ljudi velikomestni vplivi. Svetovni promet, ki prehaja tudi skozi naše pokrajine, in pa bližina velikih mest sta že precej izpremenila pr- 4 „Si fractus illabatur orbis, impavidum ferient ruinae“, pravi latinski pesnik Horacij o takem možu. volni krepostni značaj našega naroda. Temu zločestemu vplivu se morajo zavedni vzgojitelji na vso moč upirati ter ga odvračati od svojega zaroda. Najimenitnejše sredstvo za tako značajnostno vzgojo je pač zgled vzgojitelja samega. Ce je le-ta sam nestalen, vetrnast, iz-premenljiv, sedaj dobrikav in popustljiv napram otroku, potem pa zopet oduren, trd in jezljiv, v obče nedosleden v dovoljevanju in prepovedovanju ter nezmožen, da bi krotil sam svoje strasti, ledaj pač ni drugače možno, nego da so uspehi take vzgoje slabi. Vzgojitev možatosti podpira tudi smotrno, dosledno telesno in duševno utrjevanje. Le tega ni treba toliko priporočati našim kmetskim in delavskim siojem, ki v obče mehkužnosti in razvajenosti ne poznajo in katerih naraščaj že zgodaj okuša življenja grenkobo in resnobo, kolikor imovitejšim našim meščanskim krogom; le-ti prečesto otrokom spričo krive ljubezni, ki se pozneje na teh samih bridko maščuje, vse vprek dovoljujejo, nimajo srca, da bi jim kaj odrekli, ter jih razvajajo v jedi, pijači in v obleki in jim takisto privzgajajo nevzdržljivost in gizdavost, najhujši sovražnici ljudske blaginje, katerih strup izkuša že tudi naš narod. Tudi je treba žal priznati, da se celo naših gora hčere in sinovi, pri-šedši v mesto, čudno hitro navzamejo mestnih razpašnosti. Sicer pa je res, da je vzgoja možatosti tudi mnogo zavisna od prirojene n r a v i in čudi gojenčeve. Od narave mehkobnemu, nežnemu detetu je gotovo težko vdihniti možato odločnost. Vzgoji moške neustrašljivosti izvestno tudi nasprotuje nespametna v e r a v str a h o v c, ki je tudi med našim narodom še deloma razširjena ter prehaja od roda do roda. Višji krogi, ki se radi pobahajo s svojo večjo izobrazbo, češ, da so se otresli babje-vernih kmetskih predsodkov, pa se vdajajo špiritistnim in telepatskim vražam, ki niso za las boljše od vere v strahove ter razodevajo nižino njih dušeslovnega znanja. Pameten vzgojitelj se upiraj in pobijaj oboje kot ničvredno vražo. Z vzgojo možatosti se doseže naposled »p r i s o t n o s t d u h a«, ki se javlja v nagli zavednosti in okretnosti v vsakem položaju in ki v vsaki situ v aciji porabi najprimernejše sredstvo, bodi si prikladno besedo, ki »drži«, ali pa tudi. če je treba, krepko dejanje. Stari Špartanci s svojim rezkim »lakonizmom« so nam tudi v tem pogledu vzorniki. 3. Vzgoja k delavnosti. Poleg privzgojitve možate značajnosti je pač najvažnejša vzgoja k delavnosti. Plodonosno delo, ročno in duševno, je človeštvu največja blaginja; zatira nezdrave, nizkotne nagone, utesnjuje odvisne moči v pravo strujo ter ustvarja vrednote, ki dohajajo v prid še prihodnjim rodovom. V znamenju dela se razločki med raznimi stanovi najbolj zabrišejo in razpori med njimi najlažje umilijo. Uspešna vzgoja k delavnosti najbolje rešuje socialne probleme. Res je, da je prva otroška doba zlasti čas igre, ki spričo svoje neprisiljenosti in čarobne mnogoličnosti še veliko bolj ustreza najraznovrstnejšim vršilnirn potrebam nego li resno, enakomerno stanovsko delo in baš radi igranja blagrujemo in proslavljamo leta zorne mladosti ter zdihujemo po njih. In vendar mora vzgojitelj že v tej dobi misliti, kako bi gojenca rahlo, skoro neopaženo izprevedel od igre do dela; dalje ko se ta prehod odlaša. težji je in slabo uslugo bi storil gojencu samemu vzgojitelj, ki bi ta važni trenotek odložil do vstopa v šolo. In vendar se omenjena vzgojiteljska umetalnost brez posebne težave posreči pod kmetskim krovom in v obrtniških hišah, iz preprostega razloga, ker tu deluje najimenitnejše vzgojno sredstvo — zgled. Kmetska in obrtniška deca iz prva zgolj igraje posnema marljive svoje roditelje in druge odrastle rodbinske člane v njih navadnih domačih opravkih in strokovnih poslih ter se jim takisto igraje privadi. Njih na ta način pridobljene spretnosti pa potem odrastled iz potrebe kmalu uporabljajo ter se okoriščajo z njih delom. Kolikega pomena pa je ponosna zavest, ki navda otrcka, ko vidi, da na njegovo pomoč računajo že odra-stleci, in iz te zavesti izvirajoča privada k delavnosti z'1 vse poznejše življenje, ni treba dokazovati. Seveda naj bi se poraba dece pri delu vršila v dopustnih mejah in se mladina nikakor ne izkoriščala ter takisto zamorjevala. Žal, da se to prečesto godi zlasti v nižjih velikomestnih slojih in da mora skrbstvena oblast telo zakonodajskim potem nastopati proti izkoriščanju nedorastle mladine po tovarnah, kamor jih roditelji sami priganjajo. Veliko ra slabšem ra je glede vzgoje k delavnosti d e 1 a v -s k a rodbina, katere gospodar opravlja svoje vsakdanje rosle iz- ven liiše. tako da se njegova delavnost odteguje očem njegovih otrok. Trudoljubivost skrbne matere, ki nikoli ne miruje, nego si daje ves dan opraviti, bodi si po sobah, bodi si v kuhinji, vsaj deloma nadomešča nedostatek gospodarjevega zgleda, zlasti na-pram hčeram, ki se posnemaje in igraje privadijo vsem njim pozneje pritikajočim opravilom. Toda hudo je, a ko mora celo mati, ker ne zadostuje možev zaslužek, zapuščati dom ter kakor delavka hoditi za zaslužkom, zadovoljna, ako je deca med tem časom vsaj telesno obvarovana. Tu pač nastopa zlasti v velikih delavskih središčih potreba primernih zavodov, ki naj bi poleg telesnega negovanja in varovanja izročene jim dece iz navedenih vzgojnih razlogov skrbeli tudi za primerno nje zaposlen o s t, prav kakor domača hiša, ter jo polagoma privadili delu. Še na slabšem pa je ona gosp o s k a deca, katere oče uradnik ali trgovec — je tudi ves dan iz hiše, kamor se vrača le za malo časa, utrujen in malo voljan, da bi skopo odmerjeni prosti čas posvetil otrokom; a materi, morda modni dami, se tudi ne ljubi, da bi se ukvarjala z negovanjem in vzgajanjem otrok, nego raje ubija čas s toaleto in pa s poseti, a deco prepušča v otroški sobi in pa v kuhinji poslom, katerim je naposled vse bolj udana, nego roditeljem. Tako so izpodbita tla vsake prave vzgoje: neposredni stik med roditelji in otroki, a na nje mestu se ščeperi — p o s e 1 s k a v z g o j a z vsemi usodnimi posledicami. Sicer je res, da se tudi med družino najdejo zlate duše, Ki sc z iskreno ljubeznijo oklenejo poverjene jim dece ter ji nadomeščajo mater tudi kot vzor delavnosti, a pri današnjih poselskih razmerah so to vendar le izjeme; kajti kako je pričakovati, da bi plačana krščenica in pestunja bolje vršila vzgojiteljski posel, nego pa rodna mati? Svarilen zgled poselske vzgoje pa naj nam bodo Rimljani, katerih končni propad je gotovo dobršen del pripisovati prepuščanju otroške vzgoje učenim — sužnjem. — A še dandanes je baš v najvišjih in najimovitejših slojih narodov, ki korakajo na čelu novodobne kulture, razširjena navada poselske vzgoje, če so tudi ti »posli« strokovno izobraženi vzgojitelji in vzgojiteljice: »bone« in »guvernante«, »hofmajstri« ali kakor kol; sc že imenujejo, l ej navadi ali bolje razvadi so pač vzrok posebne socialne razmere omenjenih slojev — da li tem slojem in njih naraščaju v korist, je veliko vprašanje. Boguini! Vošnjak: Knjiga o ogrskem narodnostnem vprašanju. BOOUMIL VOŠNJAK: Knjiga o ogrskem narodnostnem vprašanju. Ena najusodepolnejših napak slovenskega javnega življenja je bila od nekdaj ta, da nam je naš dozdevno malenkostni milje, da so nam vsakdanje politične borbe jemale smisel za svet. ki nas obdaja. Da smo bili tako nevešči in tuji velikim vprašanjem zunanje politike, to ni nič specifično slovenskega, saj nam je to skupno z vsemi avstrijskimi narodi. Ves ustavni ustroj monarhije je tak, da ne vzgaja niti javnega mnenja, niti odločilnih politikov in pisateljev za umevanje problemov zunanje politike. Preveč se /di zahtevano, da bi imela inteligenca avstrijskih narodov pravega pogleda v zunanjo politiko. Da, onstran Litve počenja že povsem nov svet, tuj in nerazumljiv. Slovenci so živeli v prvih stoletjih svojega bivanja v naši domovini v najožjih stikih z Madžari. Rila bi naloga temeljitega proučevanja naše pravne, gospodarske in kulturnozgodovinske prošlosti, točno dokazati, da so temelji madžarskega ustavnega in tudi kulturnega življenja slovenski. Jezikoslovje je že mnogo storilo v tem oziru, kje so ostale sc mnogo važnejše stroke? Slovenci se v dobi po preporodu skoraj niso zavedali, da imajo poleg Nemcev in Italijanov še tretjega nič manj nevarnega sovražnika, Madžara, katerega bi se ravno-tako moralo upoštevati v slovenski narodni politiki. Slovenci so mirno 1. 1867 glasovali za avstrijsko - ogrsko nagodbo; deklamirali so morebiti, da je nagodba grob Slovencem, njih politikom se pa niti ni zdelo vredno, niti potrebno, se temeljito pečati z javnim pravom ogrske krone, s socialnimi prilikami ter narodnim vprašanjem Ogrske. Pa ne bodimo prestrogi s Slovenci! Hrvatje so v tem oziru še mnogo bolj grešili. Dasi je njih ustavno življenje tako tesno spojeno z ogrskim in dasi jih je gospodarstvo tako silno priklenilo na Ogrsko, se niso Hrvatje nikdar posvečali prončavanju ogrskih razmer. Nočemo preiskovati, ali jim ni bilo to bolj v škodo nego v korist. Vendar pa se mora reči, da je v po- Jas/.i Oszkär: A nemzeti nllamok kialakulasa es a nemzetise-gi Kezdes. (Ustvarjanje narodnih držav in narodnostno vprašanje.) Budapest 1912. Obseg : 044. str. litiki vedno oni v ugodnem položaju, ki je vseskozi informiran in temeljito pozna nasprotnika. Posebno sodobna politika sloni povsem na poznavanju konkretnih dejstev. Jäszijeva knjiga o narodnostnem vprašanju imenitno uvaja v bistvo ogrskega problema. Bil je pogumen čin mladega madžarskega sociologa, prikazati Ogrsko, kakoršna je. Samo demokrat, ki vidi v vladi ogrskega plemstva veliko nesrečo za Ogrsko, je mogel to storiti. V dva tabora je razdeljena sedanja Ogrska, v konzervativce in demokrate. Prvi imajo vso oblast v svojih rokah in njih geslo je, izpremeniti Ogrsko v narodno enotno državo, kjer bo ogrski »nemzet« govoril samo eden jezik. Drugi, demokrati, so danes še maloštevilni sredi te »Herrennation«, to so krogi inteligence, ki smatrajo vladajoči režim ne samo naperjen proti narodnostim, ampak tudi proti delavskim slojem lastnega naroda. Njih mnenje je isto, kot Jaszijevo: nasilnim potom ni mogoče izpremeniti mnogojezične države v enojezično. Nas zanimajo v prvi vrsti Jaszijeva izvajanja o postanku ogrske narodne države in pa o ogrskem narodnostnem vprašanju. Poglavja, ki se tičejo narodne države vobče in narodnostnega vprašanja v raznih državah, niso za nas posebnega pomena. Simpatična črta Jäszija je. da zavrača šovinistične nazore nekaterih ogrskih zgodovinarjev o postanku ogrske države. Dvajset do petindvajsettisoč bojevnikov, to je bila ona etnografska skupina, ki je zavzela zemljo (honfoglalas). Tako maloštevilni so bili ti Madžari turškega pokolenja, ki so prišli v svojo novo, doslej od Slovencev in drugih plemen naseljeno domovino. Madžari so bili od nekdaj narod bojevnikov, kasneje pastirjev in poljedelcev, življenje v mestih je bilo za njih tuje in neznosno. Od nekdaj so imela mesta na Ogrskem nemadžarsko prebivalstvo. Bil je to pravi kaleidoskop narodov in plemen. Najstarejša mesta nosijo slovenska imena: Debrecen, Csongrad, Szolnok, Kalocsa. Ka tiizsa, Pecs. Skoraj po vseh mestih je v poznejših stoletjih naj-pestrejša krvna mešanica: v Ostrogonu so Nemci, Italijani, Armenci. v Pečnim Nemci in Srbi, v Pešti Bulgari, Nemci, Francozi, Italija’ii. Turki, Cigari, v Budimu Saksonci, Italijani in Židi. Itd. Madžarski živelj ni ustvarjen za mesta. Se le kasno v novodobni ustavni dobi so se ogrska mesta pomadžarila v toliko, da se je vladajoči emitski meščanski element brezpogojno podvrgel ogrski državni ideji. ij Ne enoličnost v narodnostnem oziru, ampak največja raznolikost je vladala v stari Ogrski. Že sv. Štefan je rekel svojemu sinu, da naj dobro ravna s pripadniki drugih narodov: »Propterea jubeo te, fili mi, ut bona voluntate illos nutrias et honeste teneas, ut tecum libentius degant quam alibi habitent.« Povsem napačno je, pravi Jaszi, presojati strogo Ogrsko po sodobni časnikarski terminologiji, kakor da je ona bila narodna država. Ob času Arpadovem je bilo pač čustvo plemenske pripadnosti neznano, še manj pa pojem naroda v našem pomenu besede. »Problem madžarizacije istotako ni v onem času eksistiral, kakor ne pojem socializma ob času reformacije.« (Str. 253). Ogrska fevdalna država ni bila narodna država. Vladajoči krogi so imeli druge skrbi, nego da bi skušali napraviti iz Ogrske enotno narodno državo. Razredni interesi so zmagali nad slehernim plemenskim partikularizmom. To dejstvo ugotavlja Jaszi v ogrski srednjeveški zgodovini. Socialni in verski moment je silen in ne dopušča, da bi prišel narodni do veljave. Razredni interesi fevdalizma in kasneje interesi plemstva uničujejo vsak pojem narodne solidarnosti. Otročje bi bilo, presojati ono dobo s stališča na-rodne ideje. Ob času renesanse ni bil nikjer tako silno razširjen latinski jezik, kot na Ogrskem. Italijan Oaleotti pravi: »Nemci, Čehi m Poljaki pišejo tudi v materinem jeziku, več pa v latinskem; v celem krščanstvu je pa samo Ogrska, ki piše izključno le latinski.« (Citirano v: Vämberg, A magyarsag Keletkesese es gyarapodasa, str. 342). Jäszi pravi: »Brez kulture ni misliti narodne misli in kje je bila v onem času madžarska kultura?« Vlada Habsburžanov gotovo ni pospeševala vznika madžarske narodne misli, saj je bil njih glavni smoter, ukoreniniti na Ogrskem tujo birokracijo in s tujim vojaštvom zadušiti stremljenje po neodvisnosti. Pa niti borba ogrske iredente proti Avstriji ni imela narodnega značaja, temveč staleški in verski. Da, kralji so bili zagovorniki socialne pravičnosti v borbi med plemstvom in zatiranimi kmeti, so branili kmetski stan pred okrutnostmi neusmiljene ogrske žlahte. Sele v drugi polovici XVIII. veka se oglaša na požunskem saboru vedno bolj madžarska narodna samozavest in malo plemstvo postaja vedno bolj navdušen nosilec madžarske narodne misli. Glavna mesta so pa bila v onih letih pred francosko revolucijo skoraj povsem nemška. Vodstvo v borbi za nacionaliziranje Ogrske v madžarskem smislu je pripadlo malemu plemstvu, dočim je bilo veliko plemstvo s presilnimi vezmi prikovano na dunajski dvor. O narodni madžarski državi pred 1. 1848 ni govora. Narodna država, pravi .iäszi. je država velikih mest; a takih ni bilo na Ogrskem; tista, ki so bila, so bila nemadžarska. V tedanji patriarhalni Ogrski od 01 županij okrog 20 vobče ni imelo cest, še le Ba-hov režim je v tem oziru napravil red. Pismo je potrebovalo iz županije Ugocsa 23 dni v Pešto L. J 7 tudi plemensko-biologični oziri so dali povod, da se marsikdo ne pomišlja več, vprašati zdravnika za svet glede možnosti zakona«. Največ in to silno važnega posla pa se bo praktičnemu psihologu kedaj odkazalo v vzgoji in vodstvu o d r a s t 1 i h. Tudi spričo te trditve bi utegnil kak neverni Tomaž zmajati z glavo. »Marsikdo misli, da vzgojevanje vzgoji odrastlega človeka ni mogoče, in marsikdo, da ni več potrebno. Toda koliko neki 'je odrastlih ljudi, ki bi sami, brez posvetovanja z drugimi, vedeli, kako jim je ravnati v tem ali onem položaju življenja, od najenostavnejšega družabnega zapletka do težkih nravnih konfliktov?« Tak svetovalec je odrastlemu verniku do danes dušni pastir, iz-povednik. »Duhovnik je tip praktičnega psihologa, kajpada ne znanstveno izšolan in se ne omejuje na zgolj psihologične stvari, temveč se podreja etičnim in verskim smotrom.« Zlasti pa bi praktični psiholog bil pravi svetovalec vsem tistim, ki jim pravimo »čudaki« ali ki se sami imajo za »nerazumljene«, »nervozne« ter so se do sedaj v svojih revah in težavah obračali do zdravnika (psihopatologa,8 psihoanalitika,10 živčnega 9 Psihopatologija je tista panoga vede o človešlch boleznih ^patologija), ki opisuje in razlaga duševne znake telesnih bolezni ter stoji v službi diagnoze in zdravljenja. '° P s i h o a na 1 i z a se imenuje poskus (psihiatra S. Freuda in njegove šole), iskati vzroke boleznim duše ne v možganih, temveč v duševnem življenju in sicer v prejšnjih, osobito mučnih dožitkih, željah, spominih, ki jih je kdo iz tega ali onega razloga v svoji duševnosti „potisnil nazaj“ in ki si potem v nenormalnih pojavih iščejo izraza ; smotreno prikrojeni razgovor bolnika z duševnim svetovalcem (psihoanalitikom) o takem odrinjenem „kompleksu“ (dožitku, želji...) da lahko izbruh nenormalnega pojava ublaži, ker mu da duška. — Vedno bolj se oglašajoči nasprotniki tega naziranja (Dubois, Foerster, Stern...) trde, da psihoanaliza nima za se dosedanjih izsledkov znanstvene psihologije. zdravnika). Res, da le most telesnosti vodi do poprišea duše. Toda vendar je treba vpoštevati mnenje, kakor ga zastopa F., ceš: »Mislim, da si je marsikdo križe in težave, spričo katerih se obrača do zdravnika za svet, nakopal vsled tega, ker napake značaja, napačna vzgoja, pomanjkanje obzirnosti in strpljivosti otežujejo sožitje ter imajo za posledico konflikte, depresije in te-lesnoduševno ozlovoljenost.« In ker ima mnogo »živčnih« bolezni svoj vzrok »v pomanjkanju življenja vrednih, velikih ciljev, vzgoje in samostrahovanja, sposobnosti za strogost proti samemu sebi in za odpoved«, zato zdravila zanje najbrž niso pravi lek. »Takim ljudem gre in koristi, kakor mnogo zdravnikov ve, ne medicinsko zdravljenje, temveč psihologično-etično izprašanje vesti in na tt> stroga vzgoja, ki kar se da popravi zamude iz mladosti.« Tako F., ki pa ne trdi, da bi s tem bile izčrpane vse možnosti, »kjer bi strokovni nasveti psihologije mogli oblikovati našo kulturo.« Da pa njegova izvajanja niso prav nič utopija, nego vseskozi življenja zmožni miselni zarodki, o tem priča važno kulturno poprišče, ki ga F. ni omenil in kjer je pred kratkim praktični psiholog pretrl led za svojo kulturonosno pot. Človeku se pač zazdi, kakor bi poslušal leoo pravljico, ko v 6. zv. (str, 339—374) zgoraj omenjenega zbornika »Napredki psihologije in njenih porab« (1913) bere, da je v velikem procesu, ki se je odigral pred sodiščem v Freiburgu radi ogromne železniške nesreče, igral glavno vlogo — izvedenec psiholog, prof. Marbe. In podobno poroča isti zbornik v isti št. (str. 375—396), da je predlanskim v »nravstvenem procesu« v Wiirzburgu, v katerem so učenke obteževalno izpovedale o svojem učitelju, imel vrednost otroškega pričevanja presoditi — p s i h o I o g v e š č a k. Psilohog (in n e zdravnik ali psihiater), omenjeni prof. Marbe, je razblinil »dokazano krivdo« učitelja z dokazom, da so te otroške izpovedbe bile produkt otroške fantazije in sugestibelnosti, »prijateljske« zlobnosti in pa tega, kar imenujemo »besede«, ter tako rešil šolnika, ki bi sicer brez dvoma postal — žrtev razmer. DR. DRAGOTIN LONČAR: Iz življenjske filozofije Carlylove.1 Tomaž Carlyle (1795—1881) — angleški zgodovinar in modroslovec Fichtejeve smeri, mož globoke vernosti in nravnosti, skozi in skozi idealen značaj. Carlyle je bil zastopnik t. zv. individualističnega naziranja v zgodovini in je imel velik vpliv na mišljenje sodobnikov — Goethe je spoštoval v njem »moralno silo«. Njegovo pojmovanje sveta in življenja se zlasti jatsno kaže v spisu o junakih in junaštvu. Tu je ves in cel Carlyle. — Verstvo je po Carlylu vsekako najvažnejši faktor v življenju posameznika iz človeške družbe. Ne gre pri tem za cerkveno vero, marveč v prvi vrsti za to, kar človek dejansko veruje v svoji notranjosti, kar določuje in vodi njegova dejanja. Nekateri razlagajo postanek verstva, kakor bi bilo samo sleparstvo, sama izmišljotina duhovnikov. To je napačno. Sicer se nahaja mnogo sleparskega zlasti v propadajočih verstvih, toda samo sleparstvo ne zadošča za življenje in smrt. Neistinit človek ne more ustvariti ničesar stalnega, priroda zahteva resničnost in človek se ji mora pokoravati, drugače razpade njegovo delo. Nekoliko več resnice je v teoriji, da je verstvo simbol, alegorija; toda tu se zamenjava vzrok s posledico. Človek ne potrebuje simbolov, marveč hoče najprej vedeti, kaj je svet in on v njem, kako naj živi, kaj naj dela in česa se naj varuje. Človeško mišljenje, čustvovanje in hrepenenje je notranje jedro, ki je le odeto v zunanjo lupino, v simbole in alegorije, brez katerih ni nobeno verstvo in, ko se izpreminja človeško mišljenje o vsemirju, se ž njim izpreminja tudi simbolizacija. .ledno je vzrok in drugo je posledica. Podlaga simbolom so gotova dejstva, čeprav izpremenljiva —- za golo alegorijo človek ne tvega življenja. Prirodni, prvotni človek je bil podoben možu, ki o njem pripoveduje Plato, da je vzrastel v nesolnčnem kraju in je še le v svoji moški dobi prvikrat prišel na svetlo in videl vzhajajoče solnce. Kako začudenje! Prav tako je stal tudi prirodni človek nasproti pojavom obdajajoče ga prirode. Vse mu je bilo novo, ne- °) Ta informativni članek — ne dokumentarna razprava — je posnet Po predavanju, ki sem ga imel dne 6. oktobra 1914. v idrijski podružnici »Prosvete“. izrečno, nadnaravno. Občudoval je neznano mu vsemirje s čudovitimi prikaznimi, klanjal se je vsemogočni prirodi — to je bilo o b o ž a v a n j e. Kaj delamo mi? Kljub vsemu znanstvenemu napredku moramo reči, da je vsemirje nekaj neizrečnega, božjega. Svet naj bi bil kakor stroj? Poslednji vzrok v človeškem življenju naj bi bilo samo uživanje v tej ali oni obliki? To je zmota. Fichte pravi, da je vse, kar vidimo, zlasti mi sami, samo čutni pojav; prava podlaga vsem pojavom, njih bistvo in resničnost je »božja ideja sveta«. Vsi veliki misleci vseh časov so spoznali, da je ta svet samo fenomen ali pojav, nikakšna resničnost, da je ta gmotni svet samo vidni in čutni izraz božje moči in prisotnosti. »Iz iste snovi smo, ki se iz nje porajajo, sanje!« Verstvo je življenjski princip, duša vsega praktičnega dejstvovanja; zakaj človek živi od vere, a ne od argumentiranja in debatiranja — skepsa je duševna ohromelost, ki onemogoča ustvarjanje. Mi sicer ne obožavamo tako, kakor prirodni človek; toda v bistvu je to isto, tudi nam se razodeva Bog v vsaki zvezdi, v vsaki bilki, ako imamo le odprto oko in srce. Ako so vse vidne stvari podoba božja, potem je človek največji simbol božanstva. Sv. Krizostom je dejal o skrinji zaveze Hebrejcev: »Prava skrinja zaveze je človek!« Kakor je prirodni človek obožaval vse stvarstvo, tako še posebno človeka, velikega človeka, junaka. Na tem čustvu temelji vsako verstvo. Prvotni človek je stal nem pred vsemirjem, pred tierazložno uganko, dokler se ni pojavil mož, ki je skušal podati sebi in svoji okolici primerno razlago vsemirja. To je bila prva iti i s e 1, to je bil prvi misleči človek, učitelj in vodnik drugih, ki so ga občudovali brez meje in mere. To je bil prvi junak, za primitivnega človeka na najnižji stopinji omike nadnaravno bitje, ki mu je odkrilo skrivnost, kaj je svet in kakšno nalogo ima človek v tem svetu, to je bilo zanj učlovečeno božanstvo, ki mu je pripisoval vsa mogoča in nemogoča dejanja. Kakor hitro se je pa zasvetila prva iskra spoznanja, prikrojena za dotične čase in ljudi, potem ni bilo več težko zidati na dani podlagi dalje in tako je nastala ta ali ona mitologija. Za nas, ki živimo v naprednejši dobi, je seveda že premagan primitivni svetovni nazor primitivnega človeka; toda zanj je bila takrat to resničnost, dejstvenost, ki je vanjo veroval, po njej živel in v nji umiral. Naše današnje svetovno naziranje se bolj približuje resnici, ker smo že globlje prodrli v prirodne tajnosti, ki jih je prvotni človek samo slutil — toda tudi naše pojmovanje je enostransko, nepopolno; nikdar ne pridemo vsemirju do dna, ker je predmet neizčrpen, neizrekljiv, nepojmljiv, presegajoč človeške moči... Na primitivni stopinji je verstvo v prvi vrsti poosebljanje pri-rodnih pojavov, ki jih prirodni človek spoznava kot nekaj čudežnega, veličastnega, božjega. Daljnji verski razvoj dovaja človeka do spoznanja nravnosti, da je zanj glavno vprašanje razloček med dobrim in slabim. To spoznanje se nahaja sicer tudi v poganstvu, vendar kot bistvo je lastno višjim verskim sistemom. Najstarejša oblika, v kateri je častil človek svojega sočloveka, je — junak kot božanstvo. To je bilo in se ne povrne nikdar več. Velik človek se nam odslej javlja v drugih oblikah: kot prerok, pesnik, duhovnik, kralj. Različna imena za isti pojem. Po delokrogu, ki ga je imel ta ali oni veliki človek, po načinu, ki se je izražala v njem sila velikega človeka, po časovnih in krajevnih razmerah delimo junake v proroke, pesnike, kralje. Velik človek bi bil lahko vse to, a vzgoja in življenjske prilike odločujejo, v katero smer se razvije njegova velikost. Kdo je junak? Kaj je junaštvo? Velik človek ima prirodno zmožnost, da spozna bistvo stvari in soglasje v njih; zakaj brez notranjega soglasja ne more obstojati nobena reč. Poprečen človek vidi zunanjo lupino, zunanje pojave, to, kar je podvrženo časovni in krajevni izpremembi, vsakdanjosti. Junak prodira pojavom do njih bistva ali jedra in kaže z besedami ali dejanji to, kar je v njih resničnega, večnega, božjega. Temeljna lastnost vsakega zares velikega človeka je odkritost. Junak se niti ne zaveda te lastnosti, a po svoji naturi ne more drugače, nego biti odkrit, t. j. iskati povsod dejstvenosti nasproti dozdevnosti. Njegov poklic je, da odgrinja zaveso videza. ki zakriva resnično jedro. Vse šege in navade, vse oblike, vsa tradicija mora obsegati nekaj, kar ji daje pomen in upravičenost — če ne, je vse prazna pena, puhlica, mamilo in slepilo, malik. In velik človek kaže človeštvu večno resnico in lepoto brez našemljenosti, zajemajoč iz globin, iz osrčja prirode, ki je Pristna in resnična. Junak prinaša razodetje, razklepa misel, razvnema čustvo, odpira okno v večnost. Velik človek ali junak je bil M o h a m e d, prorok. Ni se mogel zadovoljevati z dosedanjim malikovalstvom svojih rojakov, ki mu ni dajalo odgovora na vprašanje: kaj je vsemirje? Kaj je življenje in smrt? Topo arabsko malikovalstvo, gola navada in oblika... Tu mu je prišlo razodetje: maliki niso resnični, samo en Bog je, ki je vse ustvaril, udajmo se v njegovo voljo. Allah! Mohamed je dovedel Arabce do spoznanja dolžnosti, ki je riaj-večje duševno dejstvo, do spoznanja, da sega človeško življenje lahko visoko do neba ali pa se pogreza globoko do dna pekla. Začel se je arabski preporod, ki je iz revnega pastirskega plemena ustvaril mogočen narod, čigar kultura se je razprostirala od Granade v Španiji do Delki v Indiji. Junak je bil D a n t e ali Shakespeare, pesnik. Dočim dojema junak-prorok svetovno skrivnost bolj z moralne strani kot zapoved in prepoved, nam kaže junak-pesnik njeno estetično jedro, lepoto. Sicer se oboje prepleta in je nerazdružno. Eden nam razodeva to, kar moramo storiti, drugi to, kar moramo ljubiti; toda tudi prorok pozna lepoto, ker bi drugače ne vedel, kaj naj storimo. Lepota je resničnost in resničnost je lepota. Pesnik je mislec, ki misli muzikalno. Poezija je muzikalno mišljenje. Vse, kar prihaja človeku iz globočine srca, je petje, glasba. Že vsak govor ima nekaj ritmičnega na sebi, zlasti pa postane muzikalen vsak strastni govor. Zdi se, kakor bi bila petje in glasba bistveno lastna nam in ostali prirodi. Grki so govorili o sferni harmoniji. Dante nam je podal s spevom »Divina Commedia« simbol svoje vere o vsemirju. »Peklo, vice in nebesa« — to so zanj življenjska dejstva; dobro in zlo — nasprotujoča si tečaja, okrog katerih se suče vse, absolutno, t. j. večno ločena tečaja. Ali — ali! Večna pravica, ublažena s pokoro in večnim usmiljenjem — to je srednjeveško krščanstvo, čigar glasnik je Dante. Vse miselno delo srednjega veka, polnih deset stoletij, najde v njem svojo muzikalno obliko. Kamen in bron preideta, Dante ostane za vse čase in vse kraje, ker njegove besede prihajajo iz globočine človeškega srca, ki je isto včeraj, danes in vekomaj. Dante je utelesil srednjeveško verstvo, notranje življenje tedanje Evrope — Shakespeare je razgrnil pred nami sliko o zunanjem življenju tedanje Evrope, njeno viteštvo, njene družabne šege in navade. Njegova umetnost raste iz prirodnih tal, nezavedno kot del prirode, zato pristna in resnična. Marlborough je dejal, da ne ve o angleški zgodovini drugega nego to, česar se je bil naučil od Shakespearja. Junak je bil Luter, duhovnik, reformator. Kako je prišlo do tega. da je Dantejevemu katoličanstvu moral slediti Lutrov protestantizem? Proroki stare zaveze so bili neizprosni nasprotniki malikovalstvu, češčenju mrtvih malikov. Zakaj? Reči moramo, da so bili tudi ti maliki prav za prav v prvi vrsti le simboli, prispodobe božanstva, kakor je končno vse bogoslužje simbolično. Malikovalec, ki obožava malika, stoji nad živaljo, ki sploh ničesar ne obožava. Lahko pomilujemo malikovalca, toda ne moremo ga zato sovražiti. ako iskreno veruje v svojega malika, ki ga moli. In tu smo pri pravi besedi: iskreno veruje. Proroki so spoznali, da malikovalstvo že ni bilo več odkrito bogoslužje, marveč razjedeno od dvoma v pristnost malika. Telo se je še oklepalo nečesa, ko je duša že dvomila in čutila prevaro. In proti tej hinavščini so vstajali proroki s svojim svarečim in pretečim glasom. Tudi Luter je bil nasprotnik in uničevalec malikov. Lastnost vsakega velikega človeka je, da se vrača k pristnosti, da mu gre za stvar in ne za videz, čeprav se odeva ta videz v še tako pravilne, okusne oblike. Protestantizem se je uprl tedanji duhovni vladi. Očita se mu rado, da je s tem uničil vsako avtoriteto, dasi človeštvo ne more izhajati brez nje. Ako bi bilo to res, potem bi bilo treba obupati; zakaj posledica bi bila popolna anarhija. Protestantizem je začetek nove zgodovinske dobe v razvoju evropskega človeštva, s tem, da se je uprl napačni vladi in pripravil pot za pravo vlado, duhovno in posvetno, ker prva je podlaga drugi. Svoboda lastnega preudarka je bila vedno bistveni temelj resničnosti. Nobena zunanja sila ne more pripraviti človeka, da bi veroval ali ne veroval. Kdor resnično veruje, veruje iz prepričanja, s polno razsodnostjo — nepristna je pa vera onega, ki dela zato, ker delajo drugi tako, na slepo besedo, ki vsebuje tudi preračunano prevaro, ali kjer zunanja oblika izpodriva notranje jedro. Srce in duša ostaneta prazna. Ni potreba, da bi si vsak človek moral sam odkriti resnico, ki naj vanjo veruje. Saj to je nemogoče. Ne gre za novost, marveč za iskrenost, za globokost, ki ž njo sprejemamo, kar nam nudijo drugi. V tem je izvirnost, sa-morastlost, kako sprejmemo vase resnico, ki so jo odkrili drugi Pred nami. In le iskreni ljudje se morejo družiti med seboj, ker imajo simpatijo za stvar, ki verujejo vanjo z vsem svojim bitjem in žitjem. Ako pa poudarjamo pomen protestantizma, nečemo biti krivični nasproti katoličanstvu, ki je bilo pred njim. Dokler omogoči katoličanstvo ljudem pobožno življenje, dotlej ostane. Zakaj vsaka resnična misel, ki se naseli v človeško srce, obsega košček večne resnice, ki je nikdar ne dojmemo popolnoma. Kako žalostna, neumna in neverjetna je na drugi strani misel, da so vsi ljudje pred nami, ljudje vseh krajev in časov, živeli v pogubni zmoti, le mi sami smo dospeli do pravega in končnega spoznanja! Vsi iskreni ljudje so bili in so vojaki iste armade, ki ima skupnega sovražnika: kraljestvo teme in krivice. Ali se hočemo ločiti zaradi različne uniforme? Vse, kar je pristno in resnično, je neminljiva last vseh. Junak je bil Cromwell ali Napoleon, kralj. Kakor je po Dantejevem katoličanstvu moralo nastopiti Lutrovo prote-stanstvo, tako sledita Shakespearjevemu fevdalizmu angleška in francoska revolucija. Najboljša posvetna vlada bi bila ona, ki bi ji načeloval n a j-7. m o ž n e j š i, t. j. najpravičnejši, najplemenitejši mož. Odveč bi bila potem vsaka ustava, vse volitve, vsi parlamenti. Taka idealna vlada je v življenju nemožna; toda ideaiom se je treba približevati in gorje nam, ako jih ne upoštevamo. Matematično je nemogoče, da bi zidar postavil zid popolnoma navpično; zadošča mu, ako stoji zid navpično, kolikor se pač da. Če bi se pa zidar preveč oddaljil od navpične smeri in metal kamen na kamen, kakor se mu ravno nameri, brez ozira na težnost, potem je gotovo, da se mu vse podere. V tej primeri je obsežena zgodovina vseh revolucij. Vlado so imeli nesposobni možje, videz zmožnosti, kar je proti prirodi, ki se ne da varati. Ako kdo trdi, da vsakega poljubnega moža, ki mu položimo krono na glavo in žezlo v roko, takoj prevzame božja moč, ki mu da zmožnost in pravico, da trajno vlada nad drugimi ljudmi, potem moramo reči, da spada taka trditev v zaprašene knjižnice. Res pa je. da vodi vse človeške razmere ali božja pravica ali satanska krivica. Gorje mu, kdor zahteva pokorščino, ako mu ne gre; gorje mu, kdor odklanja pokorščino, komur jo je dolžan! Oblike, forme so potrebne. Ves svet je oblikovan, ker mora biti. sicer bi ne mogli prebivati na njem. Oblike so kakor pota, ki vodijo do določenega cilja. Vsi hodimo po istem potu, da postane zelo izhojen, široka cesta, ki jo radi uporabljamo, dokler nas vodi do kake resnične točke. Ako pa po tej poti ne dosežemo več svo- jega namena, ako izgine tista točka, potem zapustimo dosedanjo pot, ker hi bila brezuspešna, napačna, poiskati si moramo novo. Tako tudi resnična oblika raste iz vsebine in ji je primerna; toda neresnična postane oblika v tem trenotku, ko nima svoje vsebine in je samo zato tu, da pokriva nedostatek vsebine. Že v navadnem družabnem življenju ne ljubimo uljudnosti, ako so prazne oblike brez notranje resničnosti in pristnosti. Angleški puritanizem s Cromwellom na čelu je bil odpor proti nepristnim oblikam. Luter se je bojeval za resničnost v cerkvi, Cromwell za resničnost v cerkvi in državi. Angleški puritanizem je stal na stališču: rajši ničesar, nego neresnične oblike! Kar je pristnega, si že samo najde potrebno zunanjo obliko. Uprl se je zahtevi: »Ne veruj, kar si spoznal sam za pravo, marveč veruj to. kar imam jaz za pravo ali se vsaj delam, kakor bi imel za pravo!« Odgovor na to zahtevo se je glasil: »Ne! Vzemite mi moje imetje — moje vesti mi ne morete vzeti!« Angleški puritanizem se je boril za uveljavljenje božjega zakona na zemlji, t. j. za uveljavljenje pravice in resnice tudi v vsem javnem, državnem življenju. Vsi ljudje, tudi kralji in ministri se morajo ravnati po tem zakonu. In ako ne? Ako so kralji samo po imenu, oprti na pergament in tradicijo, ki drugače mislijo in drugače govorč, ki ljudstvo slepe? Videz se mora umakniti dejstve-nosti, prazna oblika resnični vsebini brez krone in žezla — Cromwell, Napoleon! Ali pa ni bila francoska revolucija vendar le nekaj groznega? Da, bila je grozna, peklenska, ker ni mogla biti nebeška. Pravo, čeprav strašno, razodetje za vsakogar, da se resničnost ne da trajno nadomeščati z videzom, da mora zmagati iskrenost, naj se zgodi, kar hoče. Toliko napačnih avtoritet je spoznalo ljudstvo, da je moralo izgubiti smisel za avtoriteto sploh. In vendar je bila francoska revolucija prehod od laži k resnici. Vsak pravi človek ljubi red. saj je vse človeško delo na zemlji urejanje, oblikovanje. Rojeni nasprotniki nereda smo in žalostno je. da moramo v revolucijah podirati, da moremo zidati dalje. Vsa svetovna zgodovina je zgodovina velikih mož, ki so stvaritelji, voditelji in uzorniki človeštva. V časih zmedenosti, pobitosti, negotovosti, ko ne vemo, kaj in kako, ko hitimo v pogubo, nastopi velik človek, ki poda pravec in prevzame vodstvo, da hodimo po tem pravcu in se tako rešimo. Razruvani časi, brez orientacije in smi'sla za dejstvenost, so podobni nekemu gorivu, ki čaka bliska izpod neba, da ga vžge. Tak blisk je junak. Ali moremo reči, da je gorivo ustvarilo ogenj? Nobena skepsa, nobena neresnica ne more trajno omajati vere v velike može •— tudi njih iastne napake ne. Kaj so vse človeške nepopolnosti proti onemu večnemu boju med dobrim in slabim, ki ga bije v svoji notranjosti vsak resni, iskreni človek! V tem boju padamo, a zopet vstajamo in za to gre tu: ne za napake, marveč za vstajenje, za odkrito iskanje boljšega in resničnejšega življenja. To je ista misel, ki jo izraža naš Župančič v navidezno neznatni, a v resnici globoki pesmici »To je tako«: .Pojdi, moj sinko, na pot, na življenja pot, čuvaj, moj sinko, se zmot, življenja zmot!" Glej, in sedaj sem nazaj, ali, majka, znaj : sinko tvoj cesto je pal, ali vselej je vstal! BORIS ZARNIK: In memoriam A. Weismann. V novembru1 preteklega leta je preminil eden izmed zadnjih veteranov darwinizma, eden najodličnejših DARWINOVIH sobojevnikov, AVGUST WEISMANN Kakor na Angleškem HUXLEY, LUBBOCK in ROMANES, tako sta se na Nemškem HAECKEL in WEISMANN v dobi preporoda biologičnih znanosti, katerega je povzročil nastop DARWINOV, s posebno vnemo oprijela novega nauka ter ga s svojimi raziskavami in svojim razmišljanjem dalje poglabljala. Ako imenujem HAECKELA in WEISMANNA v isti sapi, s tem ni rečeno, da je bil njiju delokrog enak; ravno naopak stremljenja teh dveh mož kažejo velike razlike, deloma celo na-sprotstva. Dočim je glavna zasluga HAECKELOVA, da je descen- ' Pričujoči sestavek je razširjeno besedilo mojega predavanja v prirodoslovnem društvu v Würzburgu, dne 19 novembra 1914. Namenil sem ga bil za decembrovo številko .,Vede% toda ker je bilo tedaj na Nemškem zabranjeno, dopisovati v nenemških jezikih, mi ni bilo mogoče poslati rokopisa. denčni nauk, ki ga je DARWIN očrtal, natančneje izvajal za posamezne živalske skupine, da je pokazal, kake posledice ima dejstvo naravnega razvoja na polju morfologije in pred vsem embriologije, je posvetil WEISMANN svojo pozornost načelu naravnega izbora, ki ga je DARWIN uvedel kot razlago za filogenetski razvoj živih bitij, ter je izkušal to načelo nadalje utemeljiti in poglobiti. Te težnje so privedle WEISMANNA do razmišljanja o pojavih podedovanja pa njih odnošajih z razvojem in ustrojem spolnih stanic. V tem oziru tvori WEISMANN vez med preteklostjo in prihodnostjo bi-ologične vede. Dasi je njegovo mesto v zgodovini biologije v dobi DARWINOVI, v dobi preporoda, so vendar njegove teorije v ozki zvezi z moderno citologično in eksperimentalno strujo v biologiji. WEISMANN je nekak predhodnik moderne biologije, pred vsem modernega nauka o dednosti. Vsi delavci na tem polju so stali pod blagodejnim vplivom WEISMANNOVIH naukov. Dasi WE1S-MANNOVE hipoteze o dednosti dandanes nimajo več polne veljave je vendar njih jedro temelj modernim naziranjem o ploditvi, o kro-matinu in njega pomenu za dednost. AVGUST WEISMANN se je rodil 17. januarja 1. 1834, torej istega leta kakor njegov vrstnik HAECKEL, v Frankobrodu ob Menu. Šolal se je najprvo v rodnem mestu ter je nato šel na bližnje vseučilišče v Göttingen, kjer se je posvetil zdravilstvu. Tedaj je posebno vplival nanj njegov frankobrodski rojak, slavni kemik WÖHLER, ki je bil profesor v Göttingenu ; tudi WEISMANN se je počel podrobneje baviti 3 kemijo. Disertacija, s katero je bil promoviran 1. 1857 doktorjem zdravilstva, se bavi z vprašanjem fiziologične kemije, ki je zanj tedaj razpisal Wöhler nagrado, ter ima naslov: „O postanku hipurne kisline v scalini z rastlinami se hranečih živali“. Po končanih izpitih je postal asistent na kliniki v Rostocku, kjer se je še nadalje bavil s kemijskimi raziskavami, kakor izpričuje njegova razprava „Über den Salzgehalt der Ostsee“ (1858). Iz Rostocka je odšel za nekaj mesecev v Beč, da se na tej takrat toli slavni medicinski stolici izvežba v praktični stroki, ter se nato nastanil v Frankobrodu kot zdravnik. Toda le za pol leta L. 1859 je izbruhnila vojna med Avstrijo pa združenimi Lahi in Francozi. Pričakovali so, da se udeleže vojne na strani Avstrije tudi južnonemške države; zato je vstopil WEISMANN kot vojaški nadzdravnik v badensko armado. Dasi ni prišlo do zveze med Avstrijo in južnonemškimi državami, je vendar šel WEISMANN po končani vojni na Laško, da deluje kot zdravnik v avstrijskih vo- jaških bolnicah. Pot ga je nato zanesla tudi v Genovo, kjer se je seznanil z rodbino veletržca GRUBERJA. Zveze s to rodbino so ostale trajne; dve leti pozneje se je poročil s hčerjo genoveškcga trgovca. Iz Genove se je namenil WE1SMANN v Pariz, kjer se prvič pokaže njegovo zanimanje za zoologijo; v Jardinu des plantes je več mesecev proučeval živalstvo. Vrnivši se v domovino, je v Giessenu na tamošnjem zoologičnem zavodu pod vodstvom LEUCKARTOV1M še bolj poglobil svojo zoologično izobrazbo. L. 1861 in 1862 je bival na gradu Schaumburg ob Lani kot telesni zdravnik nadvojvode STEFANA- Opravila je imel malo, tako da je mogel skoro ves svoj čas posvetiti zoologičnim raziskavam. Tu je dovršil svoje prvo delo o preobrazbi žuželk. L. 1863 se je habilitiral kot privatni docent za zoologijo na vseučilišču v Fri-burgu na Badenskem in temu mestu je ostal zvest. L. 18G6 je bil že izredni profesor, in ko so 1. 1871 ustanovili na friburškem vseučilišču redovito stolico za zoologijo, so jo podelili WEISMANNU, ki jo je kmalu dvignil do svetovnega slovesa. Do I. 1912 je deloval WEISMANN kot učitelj in mojster; še le zadnja tri leta ga je bolehnost prisilila, da je stopil v pokoj. Kakor stm omenil početkoma, se WEISMANN in HAECKEL zelo razlikujeta glede snovi, ki sta jo obdelovala, čeprav sta oba kot sobojevnika DARWINOVA gojila in širila novi nauk; razlika pa je tudi v njiju metodi. FiAECKEL je takoj, ko se je seznanil z DARWINOVIMI nazori, spoznal njih daleko segajoči pomen; že I. 1868 je nastopil s svojim temeljnim delom, v katerem je očrtan program vsega njegovega poznejšega delovanja. HAECKEL je postopal torej v svojem življenjskem delu deduktivno: najprvo občni program z najvažnejšimi občnimi pojmi in podmenami potem podrobno delo. WEISMANN je pa počel s podrobnimi raziskavami, s študijem prirodnih dejstev, in prav polagoma so se razvili pod vplivom odkritih činjenic njegovi teoretski nazori; šele v osemdesetih letih je nastopil kot teoretik na polju evolucijskega nauka. Ako sledimo v kronologičnem redu WE1SMANNOV1M delom, ob enem tudi spoznamo, kako so polagoma zoreli v njegovem duhu nauki o prirodnem razvoju. Prvo večje znanstveno delo, ki je stopil z njim WEISMANN v javnost, so študije o embrionalnem razvoju in preobrazbi žuželk in sicer dvokrilcev in muh.2 Že MALPIGHI in SPALANZANI sta Die Entwicklung der Dipteren. Ein Beitrag zur Entwicklungsgeschichte der Insekten. i63 str. Zeitschrift für wiss. Zoologie, zv. XIII. in XIV., 1864. Die Metamorphose der Corethra plumicornis. Ibid. zv. XVI. 1866. 36 vedela, da se dogajajo med preobražanjem žuželk jako čudni pojavi, da buba v svoji notranjosti rekel bi razpade in da se iz razpadlih snovi na novo sesnuje odrastla žuželka, enako Fenisu, ki vznikne iz ruševin. Toda kako se ti čudoviti pojavi v podrobnem odigravajo, to je bilo še precej nejasno. WEISMANN je pokazal, da so osnove za odrastlo žuželko že v ličinki; pod staničevinami v organih ličink so nameščeni mali izrastki, sestoječi iz nerazvitih stanic. Tako najdemo n. pr. na hrbtu ličinkinega oprsja na vsaki strani po en mešiček, čegar dno tvori osnovo za poznejše krilo. Imaginalne pločice imenujemo te tvorbe. Ko se ličinka zabubi, res razpade velika množina njenih organov, ne pa imaginalne pločice, ki rasto in rasto, hraneč s; od snovi razkrojenih organov, tako da kmalu izpolnijo vso bubo. Vsa mtišja glava se razvije na ta način. Kakor je pokazal WEISMANN, mušje ličinke še nimajo prave glave, temveč še le v bubi se razvije debela mušja glavica iz malih imaginalnih pločic. Pa tudi prvotni embrionalni razvoj žuželk je WEISMANN natančneje proučeval in prav tu je odkril dejstvo, ki je bilo velikega pomena za njegove poznejše teorije. Že takoj pri prvih delitvah jajca neke mušice je opazil, da se pojavita na zadnjem koncu plodu dve večji stanici, ki se po vsem svojem ustroju razlikujeta na prvi pogled od drugih stanic, ki so na tej stopnji še vse enake med seboj. Iz teh posebnih stanic se razvije osnova za spolne organe, zato jim pravimo spolne prastanice. Torej že takoj po prvih delitvah jajca se pokaže, da igrajo spolni organi zelo samostojno vlogo, da so stanice, iz katerih se pozneje razvijejo jajca oziroma sem;nska telesca, že takoj v početku razvoja za to določene in opremljene s posebnimi znaki. L. ]868, v svojem nastopnem predavanju kot izredni profesor3, se izreče WEISMANN prvič za DARWINOVO teorijo ter se zavzame z vso odločnostjo za nauk o prirodnem izboru kot glavnem činitelju filogenetskega razvoja. Od tedaj najdemo v vsaki njegovi podrobni razpravi tudi poglavje, ki se bavi s teoretskimi razmišljanji o filogenetskem postanku tam popisanih živalskih oblik. Naslednja leta se bavi WEISMANN z dvema vrstama daljših raziskavanj; toda šele v drugi polovici sedemdesetih let je obelodanil plod tega*opazovanja. Življenje in ustroj povodnih račičev pa 3 Über die Berechtigung der Darwinschen Theorie. Ein akadeni-Vortrag. Leipzig 1868. ;9 str. barva gosenic je v tej dobi predmet njegovega zanimanja. Pri proučevanju slednjih so mu merodajni že zgolj filogenetski vidiki. Ko se je nekega poletja mudil na Bodenskem jezeru, so vzbudili njegovo pozornost račiči, ki žive v velikih množinah v vrhnjih plasteh jezera. Radi njih oblike, ki spominja malo na bolho, in radi njih skakajočega gibanja, imenujemo te živalice povodne bolhe. Te neznatne živalice so silno zanimive zavoljo svojega čudnega življenjskega cikla Povodne bolhe, kakor jih navadno najdemo, so namreč vse samice. Jajca, ki jih ležejo v posebno telesno duplino, se razvijajo tu, ne da bi bila oplojena, torej pa r t e no g en e t s k i, zopet v nove samice in tako si sledi generacija za generacijo, vse brez samcev, vse samo partenogenetski — torej pravi triumf ženske emancipacije! Sele jeseni se pokažejo samice, proizvajajoče jajca, ki se iz njih razvijejo samci. Poleg tega se pa jeseni pojavijo še druge vrste jajca, mnogo večja od navadnih. Ta, večja jajca se pa le tedaj začno razvijati, ako so jih samci oplodili s semenom Toda razvijajo se šele prihodnjo pomlad. Ta, zimska jajca, kakor jih zo-vemo, dobe namreč posebno, trajno lupino, tako da morejo prezimiti in pretrpeti tudi najhujši mraz. Kmalu potem, ko so zležena zimska jajca, izumre vsa generacija. Spomladi, ko se otaja led, se pa razvijejo iz zimskih jajc zopet le samice, ki se plode do jeseni samo partenogenetski. Tak je tok življenja pri najnavadnejših vrstah povodnih bolh. So pa nekatere vrste, ki imajo dvojni ciklus: generacije samic nastopajo le spomladi in jeseni; poleti in pozimi se pa ohranijo samo oplojena jajca. Take vrste povodne bolhe najdemo v lužah in jezerih, ki se poleti posuše. So pa tudi vrste, ki imajo po več ciklov na leto ; te žive v lužah, ki se večkrat na leto posuše. Kadar se bliža suša, se pokažejo večja jajca in nastopijo samci, tako da je obstanek vrste vedno zasiguran. Kaj neki povzroča, da kar nakrat nastopijo samci in se pojavijo večja jajca? Pred \v/EISMANNOM so že SPENCER, KURZ in ŠMANKEV1Č skušali razložiti vzroke teh pojavov. SPENCER je mislil, da je vzrok nastopu zimskih jajc pomanjkanje hrane, KURZ je navedel kot vzrok sušo, kemično izpremembo vode in prenizko ali previsoko temperaturo, SMANKEVIČ zopet množino soli v vodi (pri račičih, ki žive v salinah). Mislili so torej, da navedeni vplivi delujejo kot dražljaj, ki nanj reagirajo račiči s proizvajanjem zimskih jajc in samcev. Na prvi pogled stvar res izgleda tako, kajti brž ko nastopijo neugodni pogoji, se takoj pokažejo kot deus ex machina samci in zimska jajca. Pa je vendar drugače! WEISMANN4 je to dokazal z raznimi poizkusi. Da temperatura ne more igrati domnevane vloge, to izpričuje že dejstvo, da je spomladi voda večkrat mrzlejša nego jeseni, kadar se pokažejo prvi samci; in vendar pri oblikah z enoletnim ciklom ne nastopijo spomladi nikdar samci. WEISMANN je del poleti v vodo s povodnimi bolhami ledu ; ali kljub temu so se plodile samo parte-nogenetski. Tudi pomanjkanje hrane in prememba vode v drugem času, kot nastopita v naravi, nista vplivala na račiče. Iz vsega tega je sklepal WEISMANN, da je menjavanje partenogenetskih in spolnih generacij popolnoma neodvisno od vnanjih činiteljev, da so vzroki marveč notranji, utemeljeni v organizaciji teh račičev. Da se krijejo periodične menjave partenogenetskih in spolnih generacij s tekom letnih časov, ta pojav razlaga WEISMANN s pomočjo prirodnega izbora. (Konec prih ) 4 T?oitr;ige zur Naturgeschichte der Daphniden, I — VII. 48G str. Zeitschrift für wissensch. Zoologie, zv. XXVII — XXXIII, 187(5 — 79. Pregledi in referati. Kulturna zgodovina, slovstvo, jezikoslovje. V zatišju. Polemični pomenki kulturnega zgodovinarja. I. Velik, strašen in usodepoln čas se je dopolnil: zgodovina se sama dela pred našimi očmi. Sama se dela in obenem tudi sama piše z bajoneti v živa telesa narodov. Zgodovinar je umolknil, stopil v ozadje in s široko odprtimi očmi pobesil pero. Vsi čutimo, da je minil neki čas, o katerem se je dalo tako mirno govoriti, razpravljati, ki se je dal lagodno obravnavati. kritizirati, hvaliti in grajati. In vsi slutimo, da prihaja nekaj velikega, novega, brezprimer- no važnejšega, nego vse dosedanje. Jaz mislim, da ta čas ni u-stvarjen za malenkostno prepiranje. za drobno iztikanje po tem in onem pezdirju, ampak za veliko zbiranje v duhu. Obenem z našo širšo domovino Avstrijo gre tudi naš mali slovenski narod novim, večjim časom naproti. In za ta napovedujoči se trenotek nam je treba širših potez duha in jasnejših računov o naši preteklosti, kakor kdaj poprej. Zakaj povzemam besedo v tem vprašanju ravno jaz? Sedemnajsto leto teče, odkar živim oddaljen od domovine. Ločitev veča hrepenenje. Telesno ločeni hoče biti duševno združen. V takem razpoloženju je vzkliknil naš Stritar: »Na tujem je domoljubje doma!« Po končanih visokošolskih študijah sem na dveletnih popotovanjih študiral Evropo in njeno kulturo. V Petrogradu sem proučeval rusko literaturo in iz ust sivolasega Pypina sprejemal navodila in naravnost program, kako naj na dunajski stolici razlagam vedoželjnemu avstrijskemu svetu tudi one ruske pisatelje, ki zaradi svoje težko dostopne, a zato tembolj zanimive ruske posebnosti in samorastlosti še niso prodrli v inozemstvo. Živeč v Varšavi sem izkušal pronikniti v skrivnosti poljskega duha pod vodstvom tajinstveno lepega tro-zvezdja Mickiewicza - Slowacke-ga - Krasinskega, ki je v zadnjih letih dobilo okrog sebe kar celo rimsko cesto poljske »moderne«, najbujnejše in najbogatejše med vsemi slovanskimi. Z Dunaja sem že prej zasledoval češko literaturo in po osebnih zvezah vedno tudi južnoslovanske. V Nemčiji sem študiral metodiko in teorijo literarne zgodovine, ono bližino do virov, ki ne trdi nikdar ničesar brez dokazov. A nič manj hvaležen nisem Parizu za nekaj, kar naše lesene epigone nemške točne filologije morebiti res bode v oči: ob francoskem espritu se je vzbudil moj temperament. V nekdanjih dneh, ko. sem se še na Dunaju brezupešno bavil s klasično filologijo, ste mi ga docela odrekali, Cankar, Župančič in Kraigher? ... Po teh letih romanja in učenja so pričakovali moji profersorji, da se prislonim k univerzi. Mene pa je žejalo po domovini. Kadarkoli sem se na svojih potih komu predstavil, vselej in vsakemu sem moral predstaviti obenem tudi svojo domovino: kje leži, kaj hoče, kaj dela in na kakšna dejanja svojih sinov opira svojo zahtevo po majhnem prostorčku na solncu? lil v tistih časih sem pisal skice naše domovine; napisal sem jih za Madžare, za Nemce, za Srbe in Ruse, pripovedoval jih od ust do ust celo daljnim Fincem. Vsakdo je zahteval samo »sliko« brez razglabljanj, brez postajanj, brez preiskovanj. A jaz sem ob vsaki besedi, ki sem jo zapisal, čutil vedno bolj praznoto in gluhoto vsega tega, kar sem od svojih učiteljev in iz naših knjig vedel o naši preteklosti. Strastno se mi je zahotelo, stopiti v intimnejšo zvezo, v podrobnejši, neposrednejši dotik ž njimi, ki so snovali tenko nitko slovenskega kulturnega življenja iz dobe v dobo. In vzel sem v roko knjigo za knjigo, od Trubarjevega katekizma do tega, kar je včeraj izšlo. Proučil sem protestantizem, da bi v njem našel prvi zasnutek one nitke, ki se imenuje ideja slovenskega naroda. Zasledoval sem, kako se je trgala ta v katoliški reakciji, se krepčala v prosvetljenosti Zoisovega kroga, se ovijala v francoskem interegnu že okrog administracije, akade-mično se napela v Čopovem krogu, liki zlata struna zazvenela v geniju naroda, v Prešernu, in se potem nadrobno razpletla najprej v politične, potem tudi kulturne, literarne in sploh socialne svrhe. In sedaj mi je to ostalo. Za to nitko: idejo slovenskega naroda hodim kakor platoničen zaljubljenec. In za drugo rabo nisem. Svoje profesorje tolažim, da se habilitiram za rusko in poljsko literaturo. ki ju seveda še vedno spremljam — drugo leto, a vedno bolj se mi zdi, da ne bo nič iz tega. .laz bom sedel pri svoji zaljubi jenki, za katero ni vseučiliške stolice na svetu. In uspeh? Dosedaj imam samo enega: So tako-Ie jesenski in zimski večeri, ob katerih se zbere tu bivajoča dijaška mladina naša v kakšni zatohli odborovi ali gostilniški sobici, da malo popajdaši, pomožuje in popeva. In tu smem tudi jaz včasih reči katero. In bratje, ako temu ali onemu mladcu v teh pogovorih zaiskri oko pri skupnem dotiku z globokim in davnim nervom naše domovine, ki mu ga nikoli ni odkril srednješolski naš profesor, jaz sem bogato poplačan. Verjemite mi! S tem je stvar razložena, zakaj mislim, da imam pravico govoriti o naši davni preteklosti in da nisem tujec v nji. A rekel sem gori. da gre v sedanjih velikih in usodepolnih časih tudi sedanjost ali recimo polpreteklost naša h koncu. Še enkrat pravim, da prihaja čas, ko bomo morali nastopiti pred svetom kot narod in bo čisto vse eno, ali sem jaz prijatelj, ti lenart in on to ali ono. Odložiti bo treba nekatero malenkostno lastnost, ki se je bila razbohotala v času pred svetovno vojno. Sicer pa: saj se iim bomo itak kmalu smejali tistim našim običajem izpred vojne. In ne bilo bi slabo, ako bi jih že sedaj vzeli pod lupo in postavili na ogled in v svarilo vsem onim, ki bodo dočakali nove dobe. Tudi do tega opravila menim, da imam jaz troho nravice. Dokončal sem namreč lani 900 strani obsežno knjigo, ki se peča sicer z vsakovrstnimi stvarmi, a v prvi vrsti in v glavnem vendarle z našo polpreteklostjo in z večino tistih faktorjev, ki so nam dali našo sedanjost. V takih pomenkih — pod mojim peresom vedno zelo osebnih1) ’ Dosedaj največji slovenski polemik, obenem najtemperamentnejši, ker najnačelnejši in najpreverjenejši, dr. Anton Mahnič pravi: „Povoljeno je v mnogih slučajih javno osvečati nepoštenost i podlost škodljivega neprijatelja. smešiti njegovo nrav, sramotiti njegovo ime i priimek. Da, in posluževati se smemo k temu i proze i stihov, i resnobe i šale, karikature i vseh umeteljnosti in sredstev. Paziti pa moramo, da ne vpotrebimo nikdar laži v obrambo resnici.“ Rimski katolik, I. str. 482. — govorim jaz zmerom od sebe in pogosto tudi o sebi. S tem jim dajem lehak znak lirične relativnosti in jemljem drugim odgovornost zanje. Vendar eno bi rad poudaril: ako se bom na naslednjih straneh malo pobavil z mojo zadnjo knjigo.se ne bo godilo to samo iz liričnih čustev duševnega očetovstva, ki se samovšečno ogleduje v zrcalu svojega dela, ampak tudi iz tihe želje, ki jo izrekam že tu: da bi mogel iz okol-nosti moje osebne zadeve in iz norčij naše pretekle javnosti izluščiti kako dobro zrnce za duševno lačni celokupni narod, ki se je dolgo trapil, a ki se mu bliža čas v teh težkih dneh ... Cernu ta čustveno indiskretni izliv, ki se mi je za uvod razlil pod peresom? Prišel je iz srca in njegovega veselja, ko se je prvič vzdignil proti meni oni kamen iz pristno slovenske ropotarnice naše zapečkariie, da sem »očividno že izgubil stik z našim živim ljudstvom«. Dolgo sem čakal na to odlikovanje. Sedaj vem. da se smem kot tovariš z vama baviti, Levstik in Stritar! II. Ker sem se odločil, da vzamem za podlago tehle pomenkov svojo poslednjo knjigo2) in nje kritike, se mi zdi potrebno, da sedai, ko so drugi govorili, povem tudi jaz kaj o njej. Toda ker sem imel vedno navado, da sem nreko posebnosti vsikdar iskal splošnosti, naj tudi sedaj ostane pri tem. Splošna resnica je, da kritika naše avtorje vse preveč vznemirja. Morebiti pride to od tega, ker je institucija kritike sploh pri nas še premlada, a objektivna kritika vebče še nenorojena. Bleiweis je v svoji dolgi dobi odganjal kritiko od praga kakor hudega vraga, ...Tanko Kersnik, njega delo in doba-1. V Ljubljani. 1. Sclnventner. l!)14 * češ, da je naša kultura zanjo šc prešibka. Kolikor sta njegovi dobi vdahnila kritičnega duha Levstik in Stritar, sta ga morala spravljati s silo takorekoč skozi špranje zaplankane domovine.8) — Za BleiWeisom so prišli in zavladali na Slovenskem Mladoslovenci brez Levstika in z izpreme-njenim Stritarjem. Etablirali so »mir in spravo«, ali kakor jima pravim jaz: »kaos«. Tla naše kulture so postala bohoten zeljnik. Mnogo lepega je zrastlo v njem, a tudi mnogo manjvrednega. »Ljubljanski Zvon« je poplcl kvečjemu kakšen osat, a v podrobnejšo označbo ostale setve se ni spuščal. — Za mladoslovensko je prišla doba tihega in naposled odkritega strankarstva. In od takrat do danes imamo Slovenci najslabšo kritiko, namreč strankarsko. Kar je zrastlo na gnoju naše stranke, to je lepo, je sijajno in je div-no. Duševnemu produktu neso-mišljenika ne priznamo niti ce-pera dobrega. En sam človek je morebiti na Slovenskem, ki pravi nad vse plemenito: ako neprija-telja ne morem grajati, ga tudi ne hvalim. Vsi drugi pravijo: samo grajaj! Spravi se na kolena, raztegni roke in grabi, brskaj, drgni vsak še tako malenkostni prašek, dokler ga ni celo prgišče. Potem pa všk! v oči premilim čitateljem. Žalibog, da so pri nas ti premili čitatelji nerazsodna čreda brez 3 Oitaj o tem jako instinktivno in s plemenitim temperamentom napisano razpravo drja. Žigona: „Donesek o razmerju med Janežičem in Levstikom“. Časopis za zgod. in narodoslovje, 1907. Zraven prosim, da si zapomniš za poznejša moja izvajanja zlatavredni konec, ki vanj izzveni ta Zigonova razprava : „Združbe treba... glasila, ki mu bodi geslo — brezobzirna poštenost! Kakor se je pa zasnovalo vse, kar se je doslej kulturnega pri nas obneslo, izven domovine ali vsaj ob nje periferiji, tako t>i se in se bo moralo začeti ter zasnovati tudi to sedaj“. lastne sodbe. A naravno: saj jili nikdar nihče ni učil, da bi gledali s svojimi očmi, poslušali s svojimi ušesi. Premilim čitateljem torej ni zameriti, da si dajo servirati strankarsko kritiko in si puste od najslabše iz vseh kritik sploh kaj natvezovati — saj naši avtorji sami niso veliko boljši! Francozi so imeli pisatelje in pesnike, ki svojih umotvorov niti izdajati niso hoteli. Ustvarjanje, oblikovanje samo jih je povsem uza-dovoljevalo. Pri nas pazi avtor na zadnjega posetnika na galeriji, aii bo plosknil ali siknil. Razlagati se da to s tem, ker gledamo drug drugemu takorekoč v skledo. Najbolj pa zadržuje naše pisatelje, da ne pljunejo na strankarsko kritiko, — psihologija mase. V spomin pride nedelja, deseta maša in mo-zevanje pred cerkvijo. Župnik stopi iz župnišča, se mi približa in mi s priznanjem stisne roko (včeraj je dobil katoliški mesečnik!). In mi prihaja naslednji slučaj: Eden izmed naših od vsake stranke svobodnih pisateljev se mi je nekoč pobahal, da ga je pohvali! »Dom in Svet«. Jaz sem ga začudeno pogledal. On nato v odgovor: Ti veš, da sem doma v lepem Žentflorjanu v tolminskih hribih in da greni včasih domov. In vsi možakarji moje žlahte se ponosno ozro po ostalih kmetih, ki, sami ponosni na takega rojaka, priznavalno pokimujejo. Ko je izšel moj roman »Križ nad prepadom« in ga je »Dom in Svet« raztrgal, nisem šel pred cerkev stat. samo skozi vas sem šel. Pa me je že vjel štacunar, ki je naročen na »Dom in Svet«. Z mežikajočimi očmi mi je stiskal roko in venomer hitel govoriti nekaj drugega, nepotrebnega, češ: ne boj se, saj ne bom omenil, kako so te »dali«, raztrgali in razcefedrali. A iz oči se mu je smejala škodoželjnost, ki me je dražila tembolj, ker mu nisem mogel začeti razlagati, da sem vzvišen nad tisto kritiko. In ko sem hodil okrog, povsod sami znanci, povsod sama škodoželjnost, a človek mora molčati in se konfuziti. Razumel sem moža in mu rekel: uboge pare, vi slovenski pisatelji tam doli! Vseh teh muk jaz ne poznam. Jaz imam lehko idealne pojme o domovini. V spominu imam njeno krasno lego, njeno pametno, ukaželjno preprosto ljudstvo; živo se spominjam razgovorov, ki sem jih kot dijak na počitnicah vodil z znanjaželj-nimi kmeti. Nisem več doma, a najboljše, kar ima domovina: njena nada, njena bodočnost, njena mladina prihaja sama k meni, se druži ob meni, mi sporoča vse, kar opazuje doma edino njeno pozorno oko. Ko ugiblje o bodočnosti, ji prihajam jaz na pomoč z nauki preteklosti, ki jo proučujem, popisujem pravzaprav samo za to mladino. In tako je nastala tudi moja zadnja knjiga. III. Bilo je v spomladi 1. 1903., ko mi je pokojni dr. Vladimir Levec pisal v Petrograd iz. švicarskega Freiburga, kamor je bil imenovan za izrednega vseučiliš-kega profesorja, ali bi hotel po njem prevzeti redakcijo Kersnikovih zbranih spisov. Jaz sem se izpočetka branil. Jzdaja, ki je bila započeta popularno in ne kritično, me ni mikala. Drugič je imelo odločno težje poslednje delo pripasti meni: zbiranje pesmi, podlistkov, drobiža, zraven komentiranje in oprema zadnjega zvezka z biografskoestetičnim esejem, ki naj bi obsegal kake štiri tiskovne pole. In vse to za isti honorar (10 K za polo), za katerega je v prvih štirih zvezkih urednik pravopisno prirejal in prosto iz »Zvona« ponatiskoval večje Kersnikove stvari. Ali končno sem se vendar vdal. Pridobil pa me je Vladimir Levec z obljubo, da mi bo zagotovil pomoč svojega očeta dvor. svet. Franca Levca v tem zmislu, da se lehko obračam nanj za vsa-kojake informacije, ki bi mi mogle služiti pri mojem delu. Takrat mi je prvič švignila.v glavo misel, da se bodo dale pri kulantnem založniku štiri pole biografije morebiti razširiti v cel sešitek. Začel sem pisati življenjepis Kersnikov po načinu velikega svojega vzornika Tainea, upoštevaje rodovni, pokrajinski, socialni in kulturni milije, ki se je v njem oblikoval Kersnikov duh. Takrat sem res še mislil napisati samo biografijo. Pomanjkljivost naše kulturnozgodovinske literature o neposredno pretekli dobi me je prvič vrgla iz programa. O šestdesetih letih smo imeli takrat samo dr. Vošnjakove v podrobnostih zanimive, a v poobčevanju in ocenjevanju dobe in oseb zelo ne-dostatne »Spomine«. (Lončarjev »Bleiweis« je bi! še v tiskarni.) Pretrgal sem tekočo pripoved o Kersniku in na okroglo 60 straneh očrtal »Šestdeseta leta v slovenski javnosti«. (Kersnik, I. str. 56—116.) Pozneje sem izprevidel, da tako skozi cela poglavja vendar ne morem puščati svojega opi-sovanca na strani; zato sem politično. literarno in kulturno zgodovino prvih sedemdesetih let začel vpletati med biografijo. To se mi ie zdelo tem naravnejše, ker se je v teh letih Kersnik že sam udeleževal javnega življenja. Na tak način je že prvi del biografije narastel na 16 pol in tako štirikratno prekoračil obseg, ki ga je bil določil moj prednik s založnikom celemu eseju. Z bojaznijo sem mislil na drugi del. Na koncu prvega sem sicer zapisal, da mi bo v drugem v prvi vrsti pred očmi Kersnikovo delovanje, »doba njegova pa v toliko, v koli- kor je sam sodeloval na njenem značaju«. A kmalu sem začutil, da te obljube ne bom mogel držati. Sklicevati bi se bil moral glede osemdesetih in devetdesetih let na nekaj, česar naša generacija ni poznala in poznati ni mogla zato, ker ni eksistiralo: na napisano podrobno kulturno in politično zgodovino te dobe. Mudeč se ob priliki v Gorici, sem govoril o tej stvari s pokojnim drjem. Dermotom. V pogovorih ž njim sem spoznal, da so v krogih mlajše inteligence vzbudile v prveni delu Kersnika baš one kulturnopolitične digresije največ zanimanja. Dr. Dermota me je naravnost prosil, naj jih v drugem delu ne opustim, ampak celo razširim zlasti na socialno polje. Rekel je. da bi sam rad pisal knjigo »Ideja slovenskega naroda«, ko bi imel substrat, to je inventar naših prizadevanj iz prvih virov. Jaz sem se nahajal glede prvih virov v redkem položaju. V dvorni knjižnici sem imel pri roki vse naše časopisje, ta dinlomatarij vseh naših borb. zmag in porazov. Poželjivo so se sprejemali nekdaj ti časopisi od posameznikov, kot makulatura so se zametavali po izpolnitvi svojega posla, danes so za zgodovinarja naše pretekle javnosti skrajno redko zrcalo in edina diplomatska knjiga. Jaz sem previsel dneve. tedne, mesece in leta nad njimi. Rečem vam. to je bilo mukotrpno delo! Pred tabo leži folijant, a ti sediš' pred njim. klečiš, sloniš in preobračaš list za listom, list za listom ... Skozi puščavo peska mrtvih Ixsed brodiš ure in ure. Naenkrat zadeneš ob svežo bilj-ko, ob idejo, ki je zdavnaj vzniknila in je še danes živa, potem zopet ob krepko drevo, dva, tri. celo oazo modro formiranih pogojev. ki so vzrastli z narodom in bodo padli ž njim. Pogorišči je časoris. pepel in mrtvo oglje. Brskaš po njem. brskaš. Kar se ti zasveti, včasih celo globoko doli med anonsno žlindro — iskrica, ki še danes tli. Razkrivaš dalje in zažari žrjavica. Samo pihnil bi današnji človek, pa bi zopet gorel zubelj, v katerem bi plamtela z našimi srca naših očetov in dedov ... Naposled mi je dala sreča v roke še druge vrste prve vire: korespondenco Kersnika s sodobniki. Dr. Levec ni mislil na njeno uporabo. Obrnil se je bil sicer na notarja Rahneta s prošnjo glede literarne zapuščine. A ta mu je odgovoril, da Kersnik ni zapustil literarne ostaline. Jaz sem se zatekel k pisateljevemu sinu, drju. Janku Kersniku. In njegovi prijaznosti in umevanju literarnozgodovinskih zadač se imam zahvaliti za prebogati materijal, ki sem ga mogel prinesti v javno zakladnico naše kulturne zgodovine. Privatna pisma! Koliko ovir, očitkov in psovk sem prestal zaradi njih! Vedel sem že vnaprej, česa bom deležen, a to me niti malo ni zadrževalo pri priobčeva-nju privatne korespondence. Zakaj? Kakor hitro sem se odločil, da posnamem časopise, torej eno diplomatsko knjigo naše preteklosti. in objavim niene še zdaj važne in aktualne dokumente kot inventar naših kulturnih prizadevanj, takoj sem čutil, da se mora poleg ta javni diplomatarij uvrstiti tudi drugi, privatni, intimni. To, kar se godi v javnosti in o čemer poročajo časopisi, to so samo rezultati, efekti. Njih geneza in razvitek leži za kulisami: v privatnih memoarjih ali sodobni korespondenci. Memoarna literatura naša ie oskodna. zato so privatne prepiske takorekoč edini in po mojem mnenju neobhodno potrebni komentar ali tudi korektiv naše zgodovine, kakor je zasledujemo po javnem tisku. Ta komentar se bliža definitivnosti. ako so zgodovinarju na razpolago korespon- dence vseii važnejših predstavite-ljev javnosti. V tem slučaju se jemljejo iz pisem samo značilna mesta. Jaz sem imel na razpolago samo Kersnikovo korespondenco. In ker je bil ta zvezek zaključni zvezek »Kersnikovih zbranih spisov« in sem pisal vendarle tudi Kersnikovo biografijo, sem objavil pisma skoraj in extenso — kot zgodovinski materijal, kot doneske za arhiv slovenske kulturne zgodovine polpretekle dobe. Naši ljudje tega niso razumeli. Menili so, da so vsa ta mnenja, ki jih sporočajo dopisniki Kersniku o raznih nekaterih še zdaj živečih sodobnikih, tudi moja, zgodovinarjeva končna mnenja in označbe. To je materijal. En sam primer: v prvih osemdesetih letih govorita Kersnik in Levec pogosto v pismih o sebičnosti drja. Tavčarja. Pozneje to preneha, ker sta pač spoznala to, kar pri nas pozna vsakdo, ki je prišel z omenjenim možem kedaj v dotiko: neomejeno radodarnost in požrtvovalnost njegovo. A zakaj nisem izpustil dotičnih mest iz korespondence? Zato ker se v njih skriva eden iz ključev do vzrokov ostrosti in kakovosti tedanjih bojev. Jaz sem torej objavil iz pisem vse, kar razlaga osebe in dogodke. Za objavo tega materijala mi bo slednji zgodovinar tem hvaležnejši, ker bi sicer Kersnikovi dediči ne bili pustili objaviti te stvari v kaki drugi publikaciji. Kje bi se bilo to sicer tudi objavilo? Pri nas mora marsikaj iti v knjigo, kadar je prilika. Zato so naše knjige baš slovenske knjige, ne nemške. Iz mojega Kersnika bi bil napravil Nemec najmanj pet knjig. Glede pisem pripominjam samo še, da sem brisal iz njih direktne psovke, a puščal sem’ pogosto jako in-vektivne karakteristike. Katerega pametnega človeka bo to ženira- lo, četudi se tiče njega. Za sedaj itak vse to ne velja več. Dogodki so preteklost in z dogodki tudi iž njih izvirajoče sodobne sodbe. Zgodovinar si bo delal druge, svoje zaključke. Kjer sem našel dovolj raznovrstnega gradiva na razpolago, sem delal take zaključke že jaz, kjer veriga dokazov še ni sklenjena, tam sem izkušal prispevati z materijalom. Na tak način sem torej pisal knjigo in jo dovršil v šestih letih in dveh mesecih. Knjiga je kot knjiga seveda slaba. Napisana je brez načrta, ni ne biografija, ne politična, ne literarna zgodovina. Nekatera poglavja so dolga, druga so kratka, nobene sorazmernosti ni v nji. To sploh ni knjiga, kakor bi morala biti. ampak je čisto navaden koncept. Kot življenjepis pripoveduje sicer marsikaj o Kersniku, a vse to je razmetano; v drugem delu je biografija takorekoč nameček. Obsega sicer mnogo podrobnosti, a malo onih intimnih črt, ki osebo ožive. Čuti se nedostatek, da avtor Kersnika ni nikoli osebno poznal in ž njim občeval. V kulturnozgodovinskem delu so gospodarski pogoji slovenskega naroda še vedno premalo upoštevani. V politiki bi se moralo organiziranje tako važne stranke kakor je bila klerikalna v začetku devetdesetih let, opisati obširneje; Krek, Šušteršič, Žitnik. V literaturi se važni pisatelji niti ne imenujejo. Mnogi se sicer omenjajo, a njih ocene zastonj iščeš. Namesto slovenske literature osemde-stih letih je kar komodno po pismih popisano, kako je Levec urejeval »Ljub. Zvon«. Povedano pa ni, ali je Gregorčič res »goriški slavček« ali ne, ali je Josip Stare dober ali slab pisatelj, ali so bili za kaj verzi Freuensfelda, Resmana, Gestrina, Medveda in 0-peke. Moj Kersnik je sploh nekaj drugega. To je doživljaj človeka, ki je »bogve dosti zmišloval« nad tujo in domačo kulturo, doživljaj njegov, ko je šel skozi gozd naše prošlosti in imel oči odprte na levo in desno, naprej in nazaj. U-metnosti sploh ni v tej knjigi, ker je kot vsak doživljaj organična, živa in nepreračunana. Po mojem mnenju obstoji pozitivna važnost njena v tem, da postane lehko učna knjiga vseh strank in struj slovenskih. Ta namen sem imel tudi pred očmi. Razodel sem ga dijaštvu dne 25. febr. 1910, ko sem predaval iž nje prvo partijo in dejal: »Jaz nisem proti nikaki stranki. Vse stranke tvorijo skupaj zanimivo in pestro življenje naroda; čim bolj je živahno politično življenje, tem bolje znamenje je to, da je narodova kultura diferencirana.«4) S tega stališča mi imponi-ra vsako odkrito, konsekventno in odločno prepričanje. Njegova dela tudi simpatično spremljam v knjigi. Zraven kažem polomijo hinavščine in cincavosti. Odločnost in odkritost prepričanja stavi narod na trdne granitne temelje, hinavsko podrejeva-nje, kakor barbarsko nasiljevanje, pa ga vlači v močarine propada. Druga zasluga moje knjige je zgodovina literarnih in političnih ter sploh duševnih struj na Slovenskem, prikazana sedaj enkrat po dokumentih. Estetično določam, katera dela in katere osebe so tvorile napredek v razumevanju lepega pri Slovencih; kulturno- zgodovinsko pribijam, s katerimi dejanji smo se razvijali v diferenciran organizem, kateri poizkusi so nas metali v kaos. Na vsaki strani pa kažem, da samo resnica in odkritost prepričanja ža-njeta trajne vspehe. Spomina vredne so tudi karakteristike posameznih mož, ki bodo več ali manj obveljale: Bleiweisa, Levstika, Stritarja. (katerega sem jaz prvi pokazal v vseh njegovih fazah), Gre- 4 Omladina. 1909/10. str. 184. gorčiča, Šukijeta, Levca, Mahniča in končno Kersnika. Ogledalo sem hotel podati narodu, da se samega sebe spozna in po tem uravna svoje prihodnje korake. Ali se bo narod kedaj gledal v njem, ne vem. Zaenkrat so stopili predenj samo naši kritiki. Toda o tem prihodnjič. O naukih, ki bodo iz vsega skupaj sledili, pa nazadnje. Dr. Ivan Prijatelj. Še nekaj k Prešernovi kitici: »Luna sije ...« Z živim zanimanjem in zadoščenjem gledamo, kako vsestranski in podrobno je več mlajših slovstvenikov začelo raziskovati našo književnost, zlasti dela naših najboljših literatov, v prvi vrsti nesmrtne pesnitve Prešernove. S posebno vnemo se_ je v Prešerna poglobil dr. A. Žigon ter napisal že lepo vrsto razprav in študij, čestokrat naravnost presenetljivih. Za enkrat naj opozorim samo na Žigonovo »študijo«1 o kitici, v kateri je Prešeren spesnil toli ljubeznivo pesem: Pod o k n o m (»Luna sije ...«). V tej razpravi dožene Ž. troje dejstev: 1. da je to kitico rabila že pred 1. 1195 Heralda plem. Lan-sperška, v svoji zbirki himen »Hortus deliciarum;« 2. da je kitico že pred Prešernom rabil tudi Miha Kastelec, priobčivši v drugih bukvicah Kranjske Cbelice (1831) prevod Fellingerjeve napitnice: Natočite, bratje, pite čisto kapljo io zlato ! Natočite, izpraznite, drage, kupico polno!; 3. da je to kitico zlasti še rabil A. W. Schlegel v pesmi »Lob 1 Št ud i i a. Dom in Svot, 1914, št. 8. •der Thränen« in sicer kot zloženko dvojnico v štirih popolnih takih dvojnicah. Kakor so ta dejstva nepo-bitna, prav tako so me iznenadili Zigonovi zaključki iz njih: da bi namreč bil Prešeren ravno pod vplivom Schleglove pesmi ne samo prišel do kitice »Luna sije ...«, temveč da bi celo število Schleglovili dvojnic biio vplivalo na število Prešernovih enojnic. Da bi potemtakem vsebina in dolgost Schleglove pesmi imela neposredni vpliv na obseg Prešernove pesmi. — Žigonovo proučevanje je nadaljeval dr. V. Z u p a n v razpravi »L u n a s i j e i n d r u g o«.2 Z. izpričuje, da se enaka kitica poleg Žigonovih navedeb nahaja tudi pri jezuitu Frideriku plem. Spec v njegovi »Trutznachtigall« (1649); potem v Herderjevi zbirki »Volkslieder« (V., št. 34) in sicer v ponemčeni francoski pesmi »Lied der Morgenröthe«, ki se pripisuje Henriku IV.; in razen tega pri By-ronu (»Lines to Mr. Hodgson«). Končno še opozarja Z. na Murkovo primerjanje Brentanove pesmi »An eine Kranke« s Prešernovo »Luna sije«, na neko Plattenovo ter na nektere bolj ali manj podobne kitice Vodnikovih, narodnih in drugih pesmi. Najzanimivejše pa je Zupanovo poročilo, da se nahaja ta kitica že v starih latinskih himna h, pred vsem v himnah Tomaža Akvinca (1227— 1274). Potemtakem bi se dalo domnevati, da je tudi opatinja He-ralda plem. Lansperška (še pred 1- 1195) posnela svojo kitico po cerkvenih latinskih himnah. — Čitajoč te razprave, sem se spomnil na poročilo, ki ga je pred leti prinesel neki časnik, menda »Slov. Narod«, da so v neki laški 2 . Slovan“, 1914, št. 9. cerkvi3 po Hajdrihovem napevu podoknice »Luna sija« z velikim uspehom peli — blagoslov-n o pesem: Tantum ergo sacramentum veneremur cernui et antiquum documentum novo ced it ritni: praestet fides supplementum sensuum dofectui. Ta domislek mi je iznenada pojasnil Prešernovo kitico »Luna sije«. Dr. Žigon je pač le po ugodnem naključju prišel do pesmi hohenburške opatinje. In ob vsej književni učenosti našega čopa i Prešerna bi bilo, rekel bi, pravo čudo, da bi tudi onadva bila kaj izvedela o tej opatinji pa njenih pesmih in kiticah. Na prvi pogled utegne biti menda jasno, da Prešernu ni bilo treba prav nič vedeti o opatinji-nih in tudi ne o vseh drugih pesmih te vrste, ki jih navajata Žigon in Zupan, da pride do omenjene kitice. -Saj je vendar izza mladih dni malone vsako nedeljo lahko slišal to kitico in sc je navzel v cerkvi — v b I a g o s 1 o v n i himni: »Tantum ergo...« In po isti poti kakor najbrž Prešeren, jc mogel pač tudi Schlegel dospeti do svoje kitice — po cerkveni himni »Tantum ergo«. Kitici »Tantum ergo...» in »Genitori genitoque ...« ste pa — del himne Tomaža Akvinca: Pange lingua gloriosj corporis mysterium, ktero dr. Zupan navaja samo v teh vrsticah prve kitice ter se tako nehote približa rešitvi vprašanja, ne da bi stvar dalje zasledoval. n Xemara med beneškimi Slovenci (po vplivu pesnika Trink a?). Pomislimo, kako dolga, kako učena in kako težavna je pot do opatinje hohenburške pa do vseh drugih, kar jili navajata Žigon in Zupan, a kako blizu in pri roki je malone vsakdanja cerkvena kitica »Tantum ergo ...«! (lomu iskati na tujem, kar nuja sr samo doma ! In še nekaj pri tej priliki! Vneti raziskovalci naše književnosti naj uvažujejo rek: Nc quid ni-mis! Ne predaleč! Menim, da bi to imelo veljati tudi za to ali ono izvajanje Žigonovo. Ce dr. Ž. opozarja, da ima Schleglova pesem 4 dvokitice, Prešernova pa 3 pare enojnih kitic in mesto tretje dvokitice samo enojno, zaide pač ma- lo predaleč. Da bi bil Prešeren prej v to svrho preštel Schleglove kitice in po njihovem številu potem, nekako s šestilom v roki, u-ravnal svojo pesem, svoje kitice in njih število, to je pač za tako samostojnega in samoniklega pesnika — nemogoče! Število kitic zavisi zgolj od »gradiva«, ki ga ima pesnik za svojo pesem na razpolago. Jaz domnevam, da se je Prešernu za njegovo podoknico vrinila kitica sama od sebe; nevede in nehote, morda celo z napevom kitice jo je lahko P. spesnil naravnost po kakem priljubljenem napevu. Zato pa je je tudi sama glasba, zato je vdihnila skladateljem toliko hvaležnih napevov ter je z napevi vred ponarodnela. Za kitico »Luna sije ...« torej ni bilo treba nič iskanja po dolgih, učenih in težavnih ovinkih, ki bi vodili tje do raznih pesnikov, katerim je istotako služila ta kitica. Kakor vsi drugi, jo je pač tudi Prešeren dobil v cerkvi ter jo porabil zato, ker je tako prikladna in priljubljena in ker i e hotel peti v vseh primernih svetovnih kiticah in s t i-h i h.4 Dr. Fran Mohorič. Začetna poglavja iz slovenske sr^dnješolsKe slovnice. Spisal prof. dr. A. Breznik (v „IX. izvestju knezoškof. privatne gimnazije v Št. Vidu nad Ljubljano o šolskem letu 1913/14. Založiio vodstvo zavoda sv. Stanislava“, str. 3-32). Dr. Anton Breznik, zdaj profesor na priv. gimnaziji v Št. Vidu, je objavil v desetletju od I. 1904 do 1914 nekaj dobrih razprav o slovenščini: 1904 Pogreški pri nekaterih priponah (Dom in svet). Slovarski navrž-ki (Dom in svet). 1905 O stavi do-povednega glagola (Dom in svet). 1906 O tujkah in izposojenkah (Dom in svet). 1907 Kako je v naši pisavi s tujkami? (Dom in svet). 1908 Besedni red v govoru (Dom in svet). 1908/9 Kako se besede jemljejo (Mentor I.). 1909 Slovanske besede v slovenščini (Cas; tudi posebej). 1910 11 Zanimivosti iz našega štetja (Mentor III.). 1911 Naglas v šoli (Izv. gimn. v Št. Vidu). 1911 Die Betonungstypen des slavischen Verbums (Archiv für slav. Philologie XXXII.) 1911/12 Besedni homunku-lus (Mentor IV.). 1912 Izreka v poeziji (Izv.gimn. v Št. Vidu). 1913 15 Razvoj novejše pisave pa Levcev pravopis (Dom in svet). Kakor je razvidno iz naslovov, se tičejo njegovi spisi naglašanja, ortoepije, deblotvorstva, pravopisa, besednega zaklada in besedosledja. 4 Xa poprišču genijevega ustvarjanja je težko govoriti o ..dokazih“. Dokaz temu, v kolikor tukaj pač zaleže dokazovanje, so konfesije izvoljenih umetnikov o inspiraciji ali o tem, kar se imenuje furor poeticus. Zanimiva je v tem oziru Levstikova pesnitev .Umetelnik . Moderna psihologija uči, da se je prav to, kar nam genij podaja najlepšega, najvišjega, najboljšega, v njegovi duši rodilo — .podzavestno- ! Op. ur. Letos je pa priobčil v izvestju knej zoškof. gimnazije prva poglavja svoje slovenske slovnice za srednje šole, ki jo je spisal na željo „Društva slovenskih profesorjev“. Kar je dal natisniti za poskušnjo, je le del glasoslovja (manjka še nauk o izpremenibah glasov, o naglašanju, razzlogovanju itd.). VI. poglavju „Glasovi in črkopis“ je podal popis proizvajanja glasov (fonetiko) s kratko opombo o črkopisu. Drugo poglavje obravnava rabo vokalov v pisavi in izreki v temle redu : i, e, polglasnik, a, o, u, tretje pa dvoglasnike, ki jih dosedanja slovnica taji. V 4. poglavju razpravlja dr. Breznik o izreki in pisavi soglasnikov j, v, n, 1 in zlogotvor-nih soglasnikov r, 1, lj, m, n, nj. Naposled je še odstavek „Pravo-pisje in pravorečje“, ki govori o raznih primerih etimologične (uefo-netične) pisave. Ce bo vsa slovnica taka, kakršna so prva poglavja, bo z lahkoto izpodrinila sedaj uvedeno Janežič-Sketovo, ker jo v mnogih ozirih prekaša. — V glasoslovju se drži avtor principa, ki ga je bil zapisal Gregor Francke ieta 1628. na koncu neke razprave : „In necessariis uni-tas, in dubiis libertas, [in omnibus carilas]!“ Zvest temu načelu, zahteva n. pr. pisavo poln in zametuje polen (kar še straši po naših listih), dopušča pa pri nekaterih besedah dvojno (tudi trojno) pisavo, ker se da ena kakor druga motivirati in zagovarjati. Da je dr. Breznik zelo koncilijanten, priča stavek na str. 27.: „Trdi 1 (1) se govori v knjižni izreki ali kot dvoust-nični v, oziroma soglasni u (i), ali pa, kakor je prišlo poslednja leta v navado, kot srednji 1.“ V naslednjih vrsticah hočem omeniti nekatere reči, ki se mi v Breznikovi slovnici ne zdijo pravilne, in upam, da gospod avtor vsaj večino teh opazk prizna za upravičene. Str. 3 : Izraz g r g a v e c za krhelj ali jabolko (Kehlkopf) ne bo umljiv nikomur, če ne kakemu Rezijanu. — Str. 4: Pridevnika odzadnji in odsprednji nista priporočljiva, ker sta brez o d- dovolj dobra in splošno umljiva. — Str. 6.: »Plavni« glasovi za lat. liquidae ni nič prida. — Str. 7 : Stavek »... da se v času... ni ozira-1 o na vse glasove« ne bi smel biti natisnjen v slovenski slovnici, ker je to pogrešek zoper pravilo, da se povraten glagol (n. pr. čuditi se, smejati se, ozirati se ...) ne sme rabiti v medijalneni položaju; n. pr. »man wunderte sich« se ne sme prevesti »čudilo se je«, marveč »čudili so se«. — Trditev: »Latinska abeceda je rabila že našim prvim pisateljem« ne odgovarja povsem dejstvom — saj sta se natisnili prvi dve slov. knjigi s frakturo (kakor Trubar pravi, »z nemškimi puhstabi«). — Pogrešen je tudi stavek: »Po njem se ta črkopis imenuje gajica, katero so sprejeli... Slovenci«; dr. Breznik je hotel reči: »Ta črkopis, ki se po njem imenuje g., so spr. S1.« — Str. 8: V besedi malce ni i izpuščen, ker ga že prvotno ni bilo; malice je zmanjšano iz »malo« z obrazilom — '>ce kakor okence, soln-ce, sr(d)-ce itd. — Ni res, da stoji i na nepravem mestu v besedah narečij, poglavij, marsikaj, marsikdo ..., ampak v prvih dveh je na pravem mestu, v drugih dveh tudi, samo pred s je izpuščen še eden i (mari + si + kaj). — Poleg »sinoči« dovoljuje B. tudi »snoči«; to3a hrv. si-noč in ruski se-noči kaže, da je pisava snoči enakega kalibra kakor »v naš hiš«, »strit« (= storiti) i. dr. — Narobe pa bi ce moralo v istem odstavku svariti pred pisavo si-naha, ki je kontaminacija iz snaha (= r. snohä, hrv. snaha, bblg. sm>ha, sanskrtski snuša, stgn. snura) in iz gorenjskega sinovlja, t. j. sinova žena. Taka zmes je tudi staroruski synoha. — Str. 9 : Kdo bi podpisal trditev, da so besede kakor modri, pravični, tuji... »samostalniki, ki so bili prvotno pridevniki«? — Popisujoč tisti ozki ali zaprti e, kakršen se govori v besedah vežem, vzeti, deset..trdi Breznik, da se začenja »ponekod skoraj s s 1 a-b i m i,« o tistem zaprtem e pa, ki ga govorimo n. pr. v besedah jesti, leto, lepa i. dr., pravi, da se zvršuje »ponekod skoraj s slabim i«. V resnici pa ni tisti i, s katerim se glas e začenja, oziroma zvršuje, preveč slab — n. pr. pri Dolenjcih je prav krepak — in beseda »skoraj« je odveč. Pri znamenjih pod e je nekaj tiskovnih pomot (pika stoji namesto ključice pri zapeti — zapnem, žeti — žanjem ...). — Na tej strani piše avtor ženjica in žnjiea = Schnitterin; na str. 12. pa: ženjica, ženica in žnica — torej dopušča četverno pisavo? Prevelika prostost meji z anarhijo. — Na str. 9, 13 in 15 piše pisatelj »junska, podjunska dolina« — ta novotarija je tako kriva, kot če bi pisali: julijske Alpe, tržaški zaliv, kanarski otoki itd. ! — Na str. 10 beri v 2. vrstici od spodaj: »V mnogih besedah« (ne pa: v mnogo besedah); v 6. vrsti od zgoraj beri: »Namesto prvotnega e pišemo i...« Črkostavec je napravil zmešnjavo s tem, da je neštetokrat del na e in o akcent " (ki označuje dolgi potisnjeni naglas) namesto ' (ki znači široko ali odprto izreko); zl. na str. 10 in 14 Na str. 10 piše avtor, da se mora pisati »z m e r a j. - e r o m«; gotovo ni pomislil, da sta ta dva prislova hlapčevska prevoda srednjegorenjenemškega adverba s t a e t e s. ki jc genitivska tvorba iz s t a e t e — stalen, miren, torej treba pisati zmiraj, — om. — Na str. 11 stoji »meteln [ročaji«, na str. 23 zopet tako in še zraven zcmeljn, kvatrn, stebrn...; vsi ti pridevniki pa imajo v moškem spolu samö določno obliko, nedoločne pa ne. — Kdo neki piše dandanašnji »molit e v s k a knjiga«? — Na str. 11, v. 10 od sp. manjkajo primeri za obr.-n j e, gotovo po pomoti. — Na str. 12 beri : usehlo, usahnem (nam. vs—) in popravi stavek v 17. od sp. takole: »Pri glagolih je prešel a iz se-danjiškega debla v nedoločni š k o deblo.« Na isti str. čitamo sedanjik tekem (prvi e je polglasnik) od tkati; to je že osmi prezens tega glagola, ker jih našteva Pleteršnik (Slov. — n. slovar, II, 671) sedem: 1. tkam na Kor. in Staj., 2. t k ä m na vzhodu, 3. ti>kam — v Vel. Laščah in na Kor., 4. t č e m — Plužna na Goriškem, 5. t č o m na Ogrskem, 6. tičfem okrog Preddvora na Gorenjskem, 7. tkem (na Dol.). Pleteršnik hoče v k n j i ž n e m jeziku tkam, tčem, v oklepih pa še dopušča ti.čeni in tkem, konsta-tira pa, da je zadnja oblika najna-vadnejša (izpodrinila je vse druge, kakor je žgemo, žgeš ... zmagalo nad žžemo, žžeš ...) — Dr. Breznik je tako generozen, da dovoljuje pisave lahek, leliek, lahak in lehäk. Levec pa dopušča samo lahek in legäk. - Dobro bi bilo o-meniti, da je treba govoriti in pisati snaha (ne pa sneha). Ne vem, zakaj priporoča Pleteršnik pisavo sneha, ko vendar govore Dolenjci. Notranjci, Kraševci i. dr. snaha. Morda meni, da je stvar pri Slovencih taka kot pri Čehih, ki so si v 19. stoletju izposodili hrvaško besedo in jo zdaj rabijo v obliki snacha? Kdor piše sneha (po panonskem narečju), bi moral zavoljo doslednosti pisati tudi meša, den, ves (= vas), pesji itd. Na str. 13 čitaj v vrstici 13 : »Namesto polglasnika se piše o, u, i: lobanja, bučela nam. bečela, dihur.« Da stoji v besedi blagor o za polglasnik in v besedah kogar, česar a namesto — to trditev je težko podpisati. — Str. 15 : Da ni pisava dihur zgolj ostanek stare pisave po dolenjski izreki (kakor gospud, Bug, uni, nus), vidimo iz dejstva, da se govori na Krasu in na Notranjskem dshyr, dthür. _ O tistem ozkem o, ki se govori v besedah moka, mož, goba ..., pravi dr. Breznik, da »se začenja ponekod skoraj s slabim u«; ta u po Dol. in Notr. ni tako slab, saj se sliši gtioba, muož... Tudi popis onega o, kakršen je v besedah kokoš, pokora, kost..., mi ne ugaja; pisatelj namreč piše, da »se zvršuje ponekod skoraj z u,« a v dolenjskih in notr. ustih je ta glas kar naravnost u: kokuš, pokura, kust..., kakor se je tudi pisalo nad 250 let. — Breznik trdi, da piše Pleteršnik besedo goss ključico spodaj; v resnici jo pa piše (z izpeljankami vred) s piko zdolaj, ker se govori v dol. in notr. narečjih g^s. — Avtor trdi, da sta slov. mož in nemški Menge sorodni besedi. To je zelo negotovo, ker ni verjetno, da bi bila beseda Menge (gotski managei) izpeljana iz Mann (gotski manna); prim. Kluge, Etym. Wörterbuch d. deutschen Spr., 7. izd. p. 301, in Walde, Latein, etvm. Wb., 2. izd., str. 368 in 454. — Bolj gotovo pa je, da je prastaro sorodstvo med slov. mož in n. Mann in pa med sl. mnog (stsl. minogt) in n. manch (gotski ma-nags), Menge. Na isti strani navaja pisatelj med besedami, ki se izgovarjajo s Pleteršnikovim o s piko spodaj, (= dolenjskim u), tudi sirota in dobrota. Našli se bodo dijaki, ki bi radi vedeli, zakaj se govori le v nekaterih besedah na -o t a tisti ozki (zaprti) o z dolgim potisnjenim (= padajočim) naglasom, v drugih pa, ki jih je dosti več, se sliši široki ali odprti o z dolgim potegnjenim (= rastočim) akcentom — torej n. pr. zakaj dobruta (Dol., Notr., Kras) poleg lepota? Podoben po- jav je tudi v hrvaščini in ruščini; sanskrtskemu obrazilu -t ä, ki tvori abstraktne samostalnike, kakor n. pr. nagnä- tä = nagota, P urna-ta = polnota, grškemu T 7‘5 (“TP5' Tr.?)> ki je pretvorjen iz — trj (Brugmann, Grundriss d. vgl. Gr. d. indogerm. Spr., II. 1, p. 225. s.), latinskemu — ta (senec — ta), gotskemu — t h a (niuji — tha = novota), staro-gorenjenemškemu — da (fulli — da = polnota), ngn. — de (Freude) in litvanskemu — t ä (sveika- — tä) odgovarja namreč v ruščini [kakor v praslovanščini, čakav-ščini in bolgarščini — t ä] — t ä (lepota i. dr.), v srbohrvaščini t a (Ijepota i. dr.) in v slovenščini t a (lepota i. dr. s širokim, potegnjeno naglašenim o, nekakim oa); toda manjše število takih izpeljank ima drugačen naglas: ruski — ota (pehota, zlota, mokrota = Schleim i. dr.), srbohrvaški ” ota (Dobrota, Ljepota i. dr. kot lastna imena), čakavski — öta in ’ ota (dobröta ; sramota ...) in slovenski —'Sta z ozkim, potisnjeno poudarjenim^ o (dobrota, sirita, gork ta, rab~ta, ponekod tudi topi —, mokr —, mehk —, lehk'Sta ; v Ziljski dol. tožilnik siroto, nasproti nominativu sirota, ki ima široki o). Povoljno razlago nam je dal za slovenščino Škrabec v »Cvetju«, III.. 1882. št. 11; in XIII., 1894, št. 11; sprejel jo je Valjavec (Rad Jugosl. akad., 132 zv., str. 177 in 202). — Na str. 16 piše avtor : »V mnogih primerih se piše u namesto polglasnika (n. pr zaduhel, poleg zatohel...)« ter pristavlja pod črto: »za... zadehel«. — V resnici pa nimata zadehel (zaduhel) in zatyhel nič skupnega (razen skoraj enakega pomena),1) 1 Pravi in prvotni pomen glagola za-di.li—npti je suffocari. zadušiti se; (za—)t9li— n^ti pa = humore vitiari. situm redolere, dišati po gnilobi, plesneti. kakor nam pričajo vsi sorodni jeziki: v shrv. se razlikujeta zadah-nuti in tuh-ljiv, ruski zädhlyi in tühlyj, češki zadchly in stuch-ly, poljski zate h n ač (etimološko zad-chnač) in st$chly, h - l'b, druga pa zl tyii-l'i>-Breznikov »poleg« bi gotovo vzbudil pri dijakih domnevo, da so zatohel, zadehel in zaduhel le različne pisave za eno besedo. — Na str. 18 in 20 trdi Breznik, da se izgovarja v v množini grmovje (die Büsche) kakor pravi ustnično - zobni v, a v skupnem imenu grmovje (das Gebüsch) da se govori bilabijalni w, torej o\v, ou. Omenjeni plural pa ne eksistira v knjižnem jeziku. — Ne verujem, da je nastala oblika možgani (iz možjani, to pa iz mozg -jani) ravno tako kakor na vzhodu gečmen, getra, gezditi; vplivala je gotovo beseda mozg s svojim g — torej je analogijska tvorba, kar se ne more trditi o prej navedenih vzhodnih oblikah. — V odstavku o soglasniku j ne bi smela manjkati svarilna opomba, da se ne sme pisati ojster, gojzd, ujzda, plajšč ..., a tudi narobe: da ne smemo niti govoriti niti pisati graščak. graščina, ker se glasi pridevnik samo grajski (grad: grajski — Bled: blejski = Brda: briški, Bric = Gropada: gropaj-ski — mlad: mlajši); ako pritaknemo besedi grajski obrazili — ina, - jak, ne moremo dobiti druze-ga nego grajščina, grajščak. — Na str. 20 čitamo pridevnik »trezav« (kot primer dvoglasnika a!L); toda prava pisava je menda le trezev. — Na isti strani pravi avtor, da se mora predlog v s sledečim v združiti (v izreki) v dvojnat ali podaljšan v, n. pr. »v vas« naj se govori kakor was. Ali naj bo s tem obsojena jako navadna izreka »u vas«? — Na str. 22 piše dr. Breznik : german (z malim g) in Bernad (brez r); ali sta to zgolj tiskovni napaki? — »Brhko dekle« (to pisavo dopušča B.) se mi zdi enako hudo gorenjsko kakor n. pr. svah-ko vino, hkati (= tkati), hkalec, oh tebe, ohtrgati itd. Mislim, da bi bilo prav edino le brdek ali br-dak, brdka, brdko. Absurdna je misel ’ nekega klasičnega filologa, ki je napravil iz tega adjektiva dva: brdek in brhek, prvi naj bi bil izposojenka iz srednjegorenje -nemškega baerdec — primeren, prikladen, drugi pa iz srgn. berht = jasen, svetel, bleščeč! (Archiv f. sl. Philol., XXXIV., 1912, p. 32—33). Take etimologije pričajo, da se njih avtorju niti ne sanja o elementih slovanske fonetike. — Na str. 23 je velika zmešnjava v tistem odstavku, ki uči, kedaj se piše pri !, lj, m. n, nj polglasni e in kdaj ne; n. pr. v vrstici 14 od spodaj se čita : »Če stoje za zlogotvornimi soglasniki, se piše polglasni e« — sledijo pa primeri z nezlogotvornim r in 1! — Na str. 24 čitaj v 2. vrstici : »Slovenščina ima trojen n« (namesto: trojni). — Breznik pravi: »Nedosledno pišemo: sled- il ji... toda dosleden;... naslednji, pa naslednik...; srednji, toda neposreden...;« To razlikovanje je pa prav dosledno; kakor razločujejo Čehi med posledni in düsledny, Hrvati med posljednji in nasljednik, prednji in napredan i. dr., tako diferenciramo tudi mi v zgoraj navedenih in podobnih primerihj opozarjam na jasno razliko med »prednja noga« in »napredna misel«, »poslednja volja« in »dosledna ortografija« itd. -— Na str. 25. piše B. sužnjost (poleg sužnost); ker je pa gotovo, da se je priteknilo obrazilo —■ ost pridevniku sužen, — žna, —• žno, ne pa samostalniku suženj (saj se sploh ne pritika samostalnikom), moramo pisati sužnost. — Množino samostalnika panj piše dr. B. panjje (z dvema j: panj + skloni- lo — je); toda v knjižnem ježiku se glasi plural samö panji in pa-njovi. — Besede škatula (kakor piše avtor na str. 26) spioli ni v knjižni slovenščini! — Na str. 27 se čita o »soglasnem u«; jaz bi dejal »soglasn iški u«, ker rabimo ».soglasen« le v pomenu einstimmig. — Na str. 28 navaja B. besedi prelec in prebivalec med tistimi, v katerih se piše 1 (ne v) zato, ker so »imena oseb, ki so kaj storile ali trpele« (umrlec, prišlec, Pogorelec i. dr.); toda prebivalec še zdaj prebiva in . prelec š e zdaj prede! — Trditev, da je velnica iz vejalnica in selnica iz sejalnica, je kriva; saj imamo poleg vejati tudi veti . (v istem pomenu) in veter (kar gotovo ni iz Vejater!), besede seme, setev, gostosevci i. dr. pa pričajo, da smo imeli poleg sejati tudi seti, kakor je staroslov. seti. trpni deležnik sent in sett, opisovalni del. seR itd. — Na str. 29 piše B.: «Pravilen je 1 pri izvedenkah iz dovršnih glagolov, n. pr. dopolnilen, za-dostilen ... Vendar pišemo zveličaven, redko zveličalen... Nasprotno pišemo ubogati namesto lbogati, kar je iz nemškega folgen.« Kje je tukaj kakšno pra- vopisno »nasprotje«? Ni ga — in vrhu tega prav za prav ne pišemo ubogati n a m e s t o lbogati, ker je postalo iz nemškega folgen najprej bolgati, potlej bo-ugati, (bugati,) in še le tale u je stopil izza b pred b. Krivo je vulgarno mnenje, da je ubogati do-vršnik, napravljen s predponko u — iz nedovršnika bogati kakor u-smiliti se iz smiliti se. Da je to mnenje krivo, je razvidno iz dejstva, da se rabita bogati in ubogati brez razločka v dovršnem kakor tudi v nedovršnem pomenu, kar je deloma ugotovil že Pleteršnik. — Na strani 3! se čita, da je pravilno pisati »lesti, toda hribolaztvo«; zadnje je odločno napačno,. tako s, fonetičnega, kakor z etimološkega stališča (prim. francoski!) — Nekoliko niže trdi avtor, da se mora-j o besede kakor vzšlo, brezžičen, obrazček ... izgovarjati wššlo, brezžičen, obrašček... Ali ni ta predpis nekoliko pretiran? — Izmed mnogih tiskovnih pogreškov naj omenim še enega iz zadnje vrstice zadnje strani: namesto vžagati čitaj vžgati! Ivan Koštial. Filozofija, psihologija, pedagogika. Problem sreče v Cankarjevem delu »Potepuh Marko in kralj Matjaž.«1 Občečloveško hrepenenje po sreči nastaja navadno iz nezadovoljnosti z razmerami, v katerih živimo. Toda če je hrepenenje le brezdelno, še ne pomeni sreče, skušati ga moramo udejstviti. A tudi tu moramo vpoštevati važen faktor: sreča mora biti stalna, ne- i) Na literarnem večeru g'ori-ške podružnice „Društva slov. profesorjev“ predaval A. Ivandič. minljiva! In te nam ne more nuditi le zunanjost, ki je spremenljiva, nestalna. Sreča ni še v hrepenenju, ker to je nemirno in nestalno, tudi ni v zaželjenem predmetu samem na sebi, ampak v našem notranjem razmerju do njega, v ljubezni do njega.. Srečni smo tedaj, ko se vse naše notranje življenje in hrepenenje zlije v harmonično celoto z doseženim idealom. Ta problem sreče rešuje Cankar v svoji pravljici, a ne enostransko, z ozirom le na eno ose- bo, ampak tudi na narod, čigar reprezentant je tu ravno Marko s svojo okolico. Marko je sinteza narodovih lastnosti in misli. Bogat, mlad, lep, globokočuteč, močan v hrepenenju in iskanju pooseblja vse moči, ki ležijo v narodu raztresene. Je največji veseljak, naj-brezskrbnejši zapravljivec, nesta-novitnež — a je tudi najbolj obdarovan s silo duha in spoznanja. Ravno vsled te obilice telesnih in duševnih darov ne more ostati v navadni sredi, ampak sili navzgor k sreči, k najvišjemu, najlepšemu. On je apoteoza silne narodne moči in Cankar je tu poveličevatelj iste. Pesnik rešuje tu problem posameznikove in narodove sreče. In v tem tiči ravno veliki kulturni pomen Cankarjeve pravljice. Marko ima vse podlage za srečno in zadovoljno življenje, a vendar hrepeni po nečem boljšem. Zaenkrat išče tega v brezskrbnem uživanju. Toda to je nestalno, ker odvisno od zunanjosti. Marko gre po svetu, tu se mu začnejo odpirati oči. Kmetje, ki se zbirajo pri njegovi botri, pač hrepenijo po sreči, a to hrepenenje samo skeli in boli, ker je nemo, brezdelno. Ne skuša se udejstviti. Zato so nezadovoljni sužnji svojega dela. Marko spozna to in tu postane njegov problem iskanja sreče pereč, življenjsko spoznanje ga krsti k na-daljnemu razvoju. Toda je li sreča le v udejstvovanju hrepenenja, v doseženju zaželjenega predmeta in naj je pot do njega kakršnakoli? Ali - paševi sužnji se dvignejo zoper svojega tlačitelja, s kruto silo si hočejo prisvojiti srečo. Res se jim to trenutno posreči, a kmalu se pokaže, da ni sreče v sami zunanjosti, da ni uspeha pri delu, ki izvira iz sovraštva. Biriči jih povežejo in jih ženejo v sužnost nazaj. — Toda tudi tu Markova misel še ni izkristalizirana. Otrok je1 tega naroda, gonijo ga iste tendence. Po svoji silni moči in spo- znanju čuti: sicer, da niso prave, a jasnega, cilja vendar še nima pred očmi. Le toliko je spoznal, da hrepenenje samo, pa naj se tudi skuša udejstviti, še ni prava sreča. Imamo tu drugo, višjo stopinjo reševanja problema sreče, obenem problema, ki sega v našo zgodovino in jo nam osvetljuje. Kaj je bila posledica takšnih kmetskih puntov? Popolna resignacija, smrt! Marko pride v mrtvo vas, k dobri teti Agati, kjer leži nad vso pokrajino mrtvaški prt, poganja po stenah mah in diši po plesnobi. Še bolj ostro je naglašeno tu, da je ni sreče v materijalnem uživanju. Problem se nahaja na vrhuncu svojega razvoja, sam ob sebi se mora razrešiti. Dvoje perspektiv se nam odpira tu. Ali naj pustimo hrepenenje po sreči in gremo doli v mrtvo vas, ali naj iščemo še tiste zadnje zmeti, ki nam odpre v kraljestvo sreče? Saj sreča mora biti nekje, odkod sicer ono močno hrepenenje po nji. Marko napravi zadnji korak, k temu ga tira silna sreča starca, ki ljubi svojo zemljo in delo na nji. V nje naročju je preživel svojo mladost, v nje naročju umre. Tu spozna Marko globoko resnico. Sreča je v ljubezni! Kakor preludij h globokemu, krasnemu, življenja polnemu razvitku problema vpliva nanj dogodek s starcem, ki ljubi delo in umrje srečen v ljubezni do njega. Tedaj zaspi Marko in najde v sanjah kralja Matjaža. Le v sanjah! In še tu je Matjaž, simbol komodne. nezaslužene, od drugod prinesene sreče, mrtev! Odpovedati se moramo tainim. a silnim željam po sreči v lahkem uživanju. A obenem začutimo in spoznamo z Markom do konca zdravo, življenja polno resnico: sreča je le v popolni ljubezni do predmeta, ki si ga izbere človeško srce! Simbolično razreši Cankar ta problem. Marko najde svojo srečo v ljubezni do lepe ciganke, ki ga prevzema popolnoma in vsega in je potreba njegove notranjosti. Cankar je torej problem sreče v svoji pravljici razrešil pozitivno in's tem pokazal, da globoko in resno pojmuje naše življenje - in če že ne z drugimi, si je s tem delom zaslužil ime narodovega učitelja. t Theodor Lipps. Dne 17. oktobra 1914 je umrl eden izmed vodilnih duhov nemške filozofije in psihologije, T h e o-d o r Lipps, bivši profesor teh predmetov na münchenskem vseučilišču, v 63. letu svoje dobe. Njegov nadarjeni učenec A. Fischer je učitelja lepo naslikal z besedami: »Prenehalo je življenje, ki je bilo, če se tudi le zdaleka ozreš nanj, nekaj redkega po svoji usodi, svojih učinkih in uspehih, umrl je mož, čigar ogromno izsle-dovalno in učiteljsko delo bo v zgodovini filozofije dalje živelo in učinkovalo brez prestanka, celotna, trdna in neodvisna osebnost, ki je ranogobrojnim prijateljem, učencem in občudovalcem bila več nego pa zgolj filozofski izsledova-telj.« L. se je z velikim uspehom udejstvoval zlasti na torišču psihologije, etike in estetike ter spisal celo vrsto knjig, ki razpravljajo te vrste vprašanja. Ena izmed najznamenitejših je ona z naslovom »Vom Fühlen, Wollen und Denken« (1902). L. je vzgoiil veliko filozofskega naraščaja, dasi ni ustvaril svoje »šole«. Tudi on bi namreč lahko vzkliknil z našim Župančičem: Kdor iščeš lastnih cest. ti meni, jaz tebi ostanem zvest! »Kajti L. ni maral učencev v pomenu slepo vernih ponavljalcev in oznanjevalcev izročenih resnic; njegovi učenci bi se marveč naj pred vsem s strogim metodičnim urjenjem usposobili, kar se da samostojno in temeljito proučevati filozofske probleme, vsak po svoji nadarjenosti, sposobnosti in moči.« (A. Pfände r). Veda o nečem, česar ni vredno vedeti. »Ta knjiga je nastala iz skrbi za stari vek. ki ga v srednji šoli pačijo kot pedagogičen dodatek in ki smo na visoki šoli bili obsojeni, v njem gledati predmet brezupnega analitičnega dela, ki propada samo od sebe in ki se mu vsepovsod! zapira pot do življenja pa do učinka.“ S temi besedami je znani prof. Ostwald lepo označil vsebino knjige „Veda o nečem česar ni vredno vedeti“,' k; je lani izšla že v drugem natisku. Bilo bi torej odveč, se spuščati v vsebinski del knjige. Rad bi marveč samo onemu čitatelju, ki je imel kedaj opravka s tistim zakrknjenim tipom filologov - dlakocepcev, nekaj pošepetal v uho: da bo imel, beroč, par uric pristnega užitka ob šegavem načinu, kako je dal duška svoji sveti jezi nad ugrabljeno mladostjo L. Fiatova n y, ta martyr Musarum, ki se je bil zakopal v filološke knjige, da bi najprej dosegel naslov in dostojanstvo dr. phil. — »dalje študent filozofske fakultete ne sme misliti« — in pozneje, da bi postal vseučiliščni docent. Samo dvoje mest naj navedem iz pisateljevih zapiskov, za pokušnjo! a) L predavanje. 14. okt. 1906. »W o e p k e začne z razlago pesnitve, v kateri Katul opisuje igračkanje svoje prijateljice s svojim najljubšim vrabcem. Profesor 1 Die Wissenschaft desnicht Wissenswerten. Ein Kollegienheft von Ludwig Hatvany. Zweite vermehrte und veränderte Auflage. München 1914. — Obseg: 114 str. Cena: 1 M. govori zlasti o tem, da vrabec pri Rimljanih ni bil tako zaničevan ptič, kakor pri nas. To trditev podpre s 5. vrsto iz IV. prizora v 5. dejanju Plautovih Captivi.. Prečita nam tudi 64. stran iz Husch-kejevih Annal. Liter., kjer avtor skuša ob različnih mestih dokazati, da je izraz passer — vrabec pri rimskili zaljubljencih bil čestokrat rabljeno ljubkovalno ime.« Sledijo izvajanja o »važnih« stvareh: relativno rabljeni zaimek v drugi vrsti (»gl. o tem v Kiihnerje- vi slovnici str. 399, v Neuejevi slovnici vol. II. str. 231«), zanesljivost teksta, možnost različnih besedil ... »Ne zapisujem dalje, saj ne morem paziti. Kako neki! Zakaj, moti me Katul na predavanju o Katulu!« (Str. 4). b) V f i 1 o 1 o k i č n e m seminarju. »Ura se bliža koncu. Na prošnjo profesorjevo čita tovariš pismo svoje z nekim docentom novoporočene sestre, ki sta na ženitovanjskem potovanju. Dama obljublja, da mu pošlje odtiske lepih, novih iiiskripcij. Sporoča mu tudi pretresljivo vest, da so pri izkopavanju našli posodo, ki bi jo njen soprog najrajši smatral za uuzTjjp, za hladilnico vina. Ta posoda drži po priliki toliko kot tista, ki se omenja v Simposiju, 20 ko-tulov, 8 litrov, s čimer je pač pobito napačno mnenje, da je Aga-honov Auz-ojp bij kdo ve kako velik!... In vse to meseca maja ... pod grškim solncem ... na ženitovanjskem potovanju z mladim docentom, ki ima postati drugi Woep-ke... To so ljudje!« (Str. 59). — Mislim, dragi bralec, da se ti je oglasil tek. Torej vzami in beri in ne boš se hudoval name! »Šolska občina« — v ljudski šoli. Dični naš »Popotnik« naznanja v 1. št. tega leta, da »bo od sedaj naprej, dokler ne nastopijo zopet normalne razmere, izhajal 1 e vsak drugi mesec, toda v pomnoženem obsegu.« Veselim se pomnoženega obsega, a žal mi je raztegnjenih presledkov! In to tem bolj, ker je naš pedagoško - znanstveni list z januarjevo številko na zelo prikupljiv način debutiral za 1. 1915, oznanjajoč pred vsem — evangelij dela! Le poglejte si njegove članke, novi oddelek »Iz šolskega dela« in pa bogati »Razgled«! Zlasti pa je vzbudil mojo pozornost F 1 e r e t o v članek: Naša »Šolska občina«. »Šolska občina« (school-city, Schulgemeinde) je ameriška rastlina, ki nas je na kontinentu z nje idejnimi sokovi seznanil globokoumni pedagog Fr. W. Foerster. Jedro vzgojeslovnega amerikaniz-ma, ki je dobil ime »šolska občina« in ki je — »a new system of moral and civic training« (nov način nravne in državljanske vzgoje), sc da na kratko označiti z besedo: vzgajanje k o d g o o r n o-s t i. Foerster ima pač prav, trdeč, da je čustvo odgovornosti »najvažnejši nositelj družabne in državne kulture«. Zato pa bi se naj mladina že zgodaj vadila »izpolnjevati odgovorna zaupna mesta, vadila točno se pokoriti zaupnikom, ki jih je sama izvolila, in pa samodejno sodelovati pri izvrševanju urejenih razmer.« Koliko priložnosti za tako vajo. za »samovlado (self-government) u-čencev« nudi vzdrževanje v šoli potrebnega redu, k čemur bi se z največjim uspehom dale pritegniti samotvorne sile, ki tie v mladinskih dušah! Učiteljev ugled pa pri tem ne riskira prav ničesar. »Dostojanstvo avtoritete se le poveča, ako vodilni osebi ni treba igrati vloge detektiva ?a vse malenkosti in vsakdanjosti pri vzdrževanju redu.« Ameriške šole so s samovlado učencev dosegle naravnost imenitnih uspehov. In »Mr. Gill, započetnik tega sistema, ni vedel drugega sredstva zoper politično korupcijo in politično nebrižnost, nego da se mladina že zgodaj začne v najožjem krogu vaditi državljanske odgovornosti in dostojnega sodelovanja pri javnem redu.« Nisem za to, da bi kar na slepo proslavljali in proizvajali vsak izveličavno se glaseči recept iz Amerike. Miselno nit »šolske občine« pa bi morda vendar bilo vredno podrobneje preizkusiti tudi po naših šolah. In to tem bolj, ker so se prvi poizkusi osobito v Švici in na Nemškem, pa tudi pri nas v Avstriji bojda obnesli, in zlasti še zato, ker se zdi, da ima stvar za se i psihologični pravo-rek.1 In zanimivo je pač slišati, oziroma čitati vi. št. letošnjega »Popotnika«, da je tudi v eni izmed slovenskih ljudskih šol že drugo leto vpeljana »šolska občina«: agilni šolnik, nadučitelj P. Flere tamkaj poroča, da je v svojem razredu organiziral »samoupravo učencev«, kakor pravi — »sebi in otrokom v veselje in v občo korist.« In Flere ob enoletnem izkustvu izrecno trdi, da je z uspehi zadovoljen! K. O. 1 Natančneje te o tem lahk> pouči n. pr.: Foerster. Staatsbürgerliche Erziehung. Grundfragen politischer Ethik und politischer Pädagogik“, /.lasti poglavje : Vzgojevanje k odgovornosti“ (str. 105, 2. izd.'). Narodoznanstvo. »Zeitschrift für österreichische Volkskunde« in slovansko narodoznanstvo. (Ob dvajsetletnici). Meseca decembra leta 1894 se je ustanovilo na Dunaju društvo »V e r e i n f ü r ö s t e r r. Volks-k u n d e«, ki je kmalu začelo izdajati svoje znanstveno glasilo »Zeitschrift für ö s t e r r. Volkskund e«,1 ustvarilo na-rodoznanski muzej na Dunaju ter priredilo nekoliko javnih predavanj. V muzeju kakor tudi v časopisu je stalo društvo na mednarodnem stališču.2 Da je v ome- ’ Urejuje ga od začetka do danes dr. M. H a beri a n d t, prof. etnografije na dunajski univerzi. 2 To nam kažejo tudi imena društvenih funkc onarjev : Ceh baron H eifert je bd prelscinik do I. 19)8. dr. J agio je l. p id;ire.is.; m ‘d odborniki njenem strokovnem organu več spisov o Nemcih kot pa o Slovanih (Lahi in Furlani niso zastopani),3 ima svoj naravni vzrok v dejstvu, da so si ustvarili nekateri slovanski narodi svoja posebna narodoznanska glasila: Cehi svoj »Cesky lid« (v Pragi, u-rednik dr. C. Zibrt), Poljaki „Wislo“ (v Varšavi, ur. dr. J. Karlowicz) in »Zbiör wiadomo-sci« (v Krakovem, izd. akadem. so : dr. K ešetar na JDunaju, dr. F r a n-k o v Levovem, prof. Suchevyö istotain, ravnatelj R. Z a w i 1 i n s k i v Tamovem dr L. Niederle v Pragi, r.nn. Fr. Bulic v r-pletu. ravn. Ivan Šubic v Ljubljani — torej strokovnjaki iz vseli slovanskih narodov. — Skoda, da je razmeroma tako malo Slovaaov med naročniki društvenega organa! Vse hvale pa je vredno, da sa pošilja „Zeitschrift f. ost. Volksk.“ miogini srednjim šolam brezplačno. 3 Vendar pa R im mi. znanosti), R u s-i n i svoj »Ftno-gratični zbirnik« (v Levovem, izd. Ševčenkova družba, ur. dr. M. Hruševskij) in »2ytije i slovo« (istotamj ur. dr. I. Franko), S r -b o h r v a t i »Zbornik za narodni život i običaje južnih Slavena« (izdaja Jugoslav, akademija znanosti i umjetnosti v Zagrebu) in »Srpski etnografski zbornik« (izd. Srbska akad. v Belgradu) in B o 1-g ari »Zbornik za nar. umotvore-nija, nauka i knjižnina« (izd. na-ueno ministrstvo v Sofiji.)* Ker je praznovalo Društvo za avstr, narodoznanstvo mes. decembra 1914 dvajsetletnico svojega plodonosnega delovanja in je tudi XX. letnik društvenega organa že končan, se mi zdi umestno, da podam kratek pregled tistih spisov v »Zeitschrift für österr. Volkskunde«, ki se tičejo slovanskih narodov. (Letnike sem označil z rimskimi številkami v oklepajih). A. O Slovencih: Vraže in pregovore je objavil Viljem Urbas, tedaj prof. v Gradcu (III. in IV. letnik), Simon Rutar je pisal o koncu sveta (po nazoru slov. ljudstva) in o Sreči v sveče-niški obleki (IV.), Jos. Šuman 0 kolinah in pogrebnih običajih v Slovenskih Goricah (II.), dr. L. M o s e r (v Trstu) je podal v nemškem prevodu spis I. Navrati- 1 a »Kres ali Ivanje« v Letop. Slov. Mat. za I. 1887 (XI.), dr. K. T o 1 d t je popisal božjo pot na * Pri tem treba omeniti, da objavljajo omenjena znanstvena glasila v Sofiji, Varšavi in Belgradu narodoznanske spise tudi o Bolgarih, Poljakih in Srbo-hrvatih, ki prebivajo v naši monarhiji, kakor jo izšel pred kratkim tudi v ..Zeit-schr. f. österr. Volkskunde“ spis o v e 1 iko r u s ki vasi v novgorodskem ujezdu. — Slovenci nimamo podobnega časopisa, a lepo število narodoznaiiskih prispevkov so prinesli razni listi, kakor Izvestja Muz. društva, Carniola, Časopis za zgodovino in narodopis in pa beletri-stični mesečniki. Zaplazu pri Vel. Loki (IX.), Franc Kraus (na Dunaju) je priobčil pripovedke o kranjskih jamah ali votlinah (II.), dr. K. M o s e r popisuje Slovence okrog Proseka in Kontovelja (XV.), Ivan K o š t i a 1 je priobčil kakih 140 narodnih primerjav z nemškim prevodom (XII.) in sedem »zagovorov« (za razne bolezni) z Goriškega (XVII.), dr. O. .1 a u k e r piše o narodoznaiiskih zbirkah na Kranjskem: v Stari Loki. Kamniku in Ljubljani (X.), Fr. F r a n z i s z i pa o t. zv. roglju pri Ziljanih [to je povabilo k pojedini terilj in te-račev] (III.), R. Waizer o »Bcrhtribabi« in o praznovanju dni sv. Jurija in sv. Marjete pri koroških Slovencih (II.) in dr. Štefan B r a s s 1 o f f, (prof. pravne zgodovine starega veka na dunajski univerzi) o antičnem ženi-tovanjskem običaju pri koroških Slovencih (XX.) — List je prinesel tudi referate o knjigah in spisih, ki se tičejo slovenskega na-rodoznanstva: o Soških pripovedkah, ki sta jih objavila J. Kenda in A. Gabršček (referira dr. Jiff Polivka, I. in II. letnik), o Štrekljevi zbirki nar. pesmi, Ple-teršnikovem slovarju. Baudouino-vih Rezijanskih tekstih in o slov. časopisih (ref. dr. M. Murko. III. 1.), o Haruzinovih monografijah, tikajočih se gorenjske kmetske hiše (ref. dr. 1. Mrhar, prof. v Trstu; X.). o Goldmannovi knjigi »Einführung der deutschen Herzogsgeschlechter Kärntens in den slovenischen Stammesverband« (ref. dr. Jauker imenuje to delo »ein ganz unhaltbares Hypothesengebäude«, IX. letnik), o Šmi-dovem spisku »Krainische Volkskunst auf der Wiener Ausstellung« in o Westrovih in Šmidovih spiskih, ki sc nanašajo na slikane končnice kranjskih panjev (ref. dr. Jauker, XII.: referatu je prideja-nih 13 ilustracij, ki predočujejo pisanice ali piruhe, rezljane žlice i. dr.) in pa o spisku J. Leciejew-skega »Pierwiastki starožytne v piešniach ludowych slowien-skich« (ref. E. Blümml, VII.)‘ Deseti letnik pa je prinesel iz peresa našega premarljivega bibliografa drja. J. -Šlebingerja »Bi bljographie der sloven. Volkskunde von 1898—1904.« B. 0 Srbohrvati h. Dr. O. Hovorka (okr. zdravnik v Janjini) piše o dalmat. porogljivih pripovedkah (I., II.), vzdevkih (= Spitznamen, V.), kako zagovarjajo »poganico«, t. j. vsako bolezen. katere vzroki so ljudstvu nedouinni (VI.), kako je nastala > guba«, t. j. gobavost, na otoku Mljetu (lil.), in o vražah glede na kače, strahove in duhove na polotoku Pelješcu (111.). Vid V u 1 e-tič - Vukasovič (v Dubrovniku) je priobčil zapiske o šakalu in volku po naziranju ljudstva na Korčuli (III.), o viteški igri »moreški« istotam (VIII.) in o lastovici pri •južnih Slovanih (III.) Znamenita je razprava, ki jo je spisal Em. L i I e k, prof. v Sarajevem: »Rodbinsko in narodno življenje v Bosni in Hercegovini« (VI.). Dr. M. U d z i e 1 a (bivši okrajni zd avnik v Kotorvarošu) je poslal prispevek k narodnemu živino-zdravništvu v Bosni (Vlil ), L. Fischer popisuje nošo Čičev oko- li Motovuna (s 34 podobami; II. letn.), dr. Ciro T r u h e 1 k a. kustos bos. dež. muzeja, piše obširno o »frigijskih« kapah, ki se nosijo okrog Srebrenice v Bosni (z 10 ilustr.,. II. L), dr. I. Mrhar obravnava hrv. pripovedko o gradbi »Artskega mostu« (IX.) in o postanku Cepiškega jezera (VIII.), Lj. Pečo (v Travniku) piše o »krsni slavi« pri Srbih (XIX.), dr. L. M o s e r o Hrvatih v Istri in na Kvarnerskih otokih 6 V I. letniku je proučil dr. Hurko bibliografijo slov. narodoznanstva za leto 18! *4-. (XV.), E. Blümml o t. zv. »Bienenzauber« v Slavoniji in Bosni (V.), dr. J. Polivka navaja sr-bohrvatske verzije znane grške pripovedke o kralju Midi (III. in IV.) in H. Schürer razpravlja o nekem pecivu pri Srbohrvatih in drugih narodih (XX.) Poročila nas informirajo: o Kraussovi knjigi »Zeugung bei den Südslaven« (V.), Hangijevi »Die Moslims in Bosnien - Here.« (refer, dr. Habeiiandt, XIII.), o dr. Daneševi »Bevölkerungsdichtigkeit der Hercegovina« (ref. dr. Jauker, IX.), s dr. Meringerjevi »Die Stellung des bosnischen Hauses« (ref. urednik, VIII.), o knjigi Natalije Bruckove »Dalmatien und seine Volkskunst« (ref. urednik. XVII., s krasnimi podobami, ki predstavljajo piruhe, skrinje, nagrobne križe, vezenine, noše i. dr.). o velikem delu Hrv. inžen. društva »Hrv. gradjevni oblici« (ref. A. Dachler, višji inženir na Dunaju; X. in XVIII.), o listu Wissensch. Mitteilungen aus Bosnien und Hercegovina« (s podobami mošej ali džamij in tetoviranih Bošnjakov), o knjigah Milene Mrazovičeve »Bosn. Volksmärchen« in »Bosn. Skizzenbuch« (o vseh teh poroča urednik v VI., X. in XI. letniku), o »Zborniku za narodni život i običaje južnih Slavena. II.« (ref. dr. Polivka, III. 1.) lako poučen je referat dria. M. Murka o raznih hrv., srbskih in bolg. muzejih (XVI.) C. O Malorusih (Rusi-n i h, Ukrajincih); dr. J. J a-v o r s k i j v Levovem je objavil notice o hovancih ali hišnih genijih (III. letnik), o »tolstem korenu« ali mandragori (II. in III.), o mal-tuzijanskem čaranju z menstrualno krvjo (IV.) in o maloruskih vzporednicah ali varijantah priooved-ke o doktorju Vseznalu (IV.). Prof. avstr, zgodovine na vseučilišču v Črnovcih dr. R. K a i n d I. ki je že spisal mnogo o Rusinih, je priobčil v »Zeitschr.« doneske k narodoznanstvu prebivalcev vzhodnih Karpatov (VI.) in »opazke k novejši literaturi o Huculih« (Vlil.). Posebno zanimivi pa so spisi drja. Ivana Franka v Levovem, rnnogostranskega rusin-skega učenjaka; tu piše o najstarejši maloruski narodni pesmi, ki poje o vojvodi Štefanu (XIII.), in o etnološki ekspediciji v deželo Eojkov, ki žive med Sanom in Lomnico (XI., z mnogimi interesantnimi podobami). A. K o -c h a n o \v s k i na Dunaju popisuje rusinske piruhe, zlasti hu-culske(V., z večjim številom slik), dr. 1. P o 1 e k, knjižničar v Crnov-cih, avtor obširnega dela o Lipo-vanih, piše o tej ruski sekti jako zanimivo v II. letniku (govore sicer velikoriiski, a ker žive poleg Rusinov v Bukovini, pač smem omeniti spis o njih v tej zvezi); Gr. K u p č a n k o (na Dunaju) razlaga, kako si predstavljajo Ma-lorusi postanek sveUt (VII.), K. Romstorf er v Crnovcih nam je popisal »rožno slavnost« ob Prutu (IV.). R. Eder nekatere rus. šege okrog Tarnopola (XVIII.). Vladimir B u g i e 1 maloruske vraže (I.) in L. Sch innerer narodno rusinsko tekstilno umetnost (I., s 4 podobami). Zelo informativna so poročila o knjigah in spisih, tikajočih se rusinskega narodoznanstva, in sicer: o »Etnografičnem zbirniku« [zl. o pravljicah, ondi objavljenih] in o Rozdolskega »Galiških nar. novelah« in »Gal. pravljicah« (re-ferira dr. Polivka, VII. in Vlil.), o delu VI. Hnatjuka in Tarasevske-ga »Geschlechtsleben des ukrain. Volkes«, o Frankovih študijah glede na maloruske nar. pesmi, o Voznjakovih razpravah, ki se tičejo maloruskih božičnih pesmi i. dr., o Korševih metričnih študijah, o dr. Svjencickega spisu, ki se tiče nabožnih pesni itd. (ref. dr. Z. Kuziela, asistent vseuč. bibl. v Crnovcih, XVI.), o časopisu »Žy-tije i- slovo«, ki ga urejuje dr. Franko (ref. VI. Bugiel v Parizu; II. letnik), o Kaindlovi knjigi »Ansiedlungswesen in der Bukovina« (ref. dr. Jauker, Vlil. 1.), o Ku-zielovih etnolog, spisih (ret. K., XVI.) in o Šuchevyčevi krasni knjigi »Huculščyna« (velezanimiv referat drja. Franka v VIII. 1., okrašen z mnogimi podobami, ki nam predočujejo huculske noše, orodje, posode, pipe, hiše, izbe, plese i. dr.). V I., Hl.. IV. in VIII. 1. je objavil dr. Polek bibliogr. pregled bukovinskega (tudi malo-ruskega) narodoznanstva od 1. 1894. do 1900. C. O Poljakih čitamo v »Zeitschr.« toliko kot nič, ker se objavlja skoro vse v »Wisli« in »Zbiöru«. Tu pa tam je priobčil prof. L M ly n ek (v Buczaczu) kako drobtinico: o raznih ljudskih veselicah (IV., VI., VI!., VIII.), o kultu živali {XI.) in kako rezljajo sol rudarji v Wieliczki (IX.), Se-' verin Udziela (okr. šolski nadz. v Podgörzu) popisuje »krakovske pasove« (VI.; pridejanih je 12 podob) in Jenny Goldsternova piše o Twardowskem, poljskem pen-dantii nemškega Fausta (XVIII.) Tudi literarnih poročil je zelo malo; dr. Polivka je ocenil Cerchove „Basni ludowe«, to so pravljice (III.). Malinowskega „PowicAci ludu polskiego na Siasku“ (V.), Gonetove pripovesti iz Andrycho-vega (VII.) in „Materyaiy antro-pol. — areheologiezne i etnogra-fiezne« (III. in V.), L. Mtynek neko knjigo o nar. nošah (»Ubio-ry«, XI.), urednik sam publikacije »Družbe za upor. poljsko umetnost« (X.) in inž. A. Dachler Pu-szetove študije o poljskih lesenih stavbah (X.). Bibliogr. pregled poljskega narodoznanstva v Galiciji za 1894 je sestavil dr. Jan Goldberg (1.). za 1895—96 pa R. Zawilinski (V.). D. O Čehih in Slovakih: Prof. Edvard Domluvil (v Valaškem Mezinci) nam je vsestransko popisal življenje »valaš-kih« ovčarjev na Moravskem; njih praznoverstvo (XIII.), planšarsko orodje (XVI.), sklepce (nože; XVI.), treske in skodle (XVI.), rovaše in zareze (X.), pipe in »obušky«, t. j. palice s sekirami (VII.), priprave za predenje in obdelovanje lanü (XVI.). Ravnatelj Jos. Zahradnik (v Uh. Hradi-šti) opisuje piruhe, kakršni se slikajo v Novi vasi pri Ogrskem Gradišču (VII.), dr. W. H e i n (znan semitist. tajnik Antropol. družbe na Dunaju) znamenja [»Marterln«] na Moravskem (III.), nadučitelj Jos. Blau (v Šumavi) narodno nošo Chodov pri Doma-žlicah (s podobami, XII.) in pletenje čipek v Šumavi (X.) in František K r e t z (urednik »Slo-väckych Novin« v Uh. Hradišti) mrežasto pletenje Slovakinj na Mor., Ogrskem in Nižjem Avstrijskem (VII.). Mat. Vaclav ek v Všetinu piše o moravskih »Vala-, hih«, njihovem kraju, narečju, noši, umetnosti, hrani itd. (z ilustracijami; II.), dr. Prikryl (župnik v Sobechlebech) o moravskem Zähori“ in tamošnjem prebivalstvu (I.), Jos. Tvrdy, prof. drž. Kimn. v Vyškovem, o »toufarjih« ali mor. majolikarjih, ki so bili tako imenovani po prekrščevalcih, (XVIII.) in o početku t. zv. häban-ske keramike (od haban = lonec) (XVIII.), Benj. K r o b o t h (nadučitelj, Chorvatskä Nova ves, N,-Avstr.) o prebivalcih Poštorne in Hrv. Nove vasi na Nižjem Avstr. (III. in VII., s podobami), o piru-hih (VII.), o pesmi za sv. tri kralje istotam (VI.) in o narodoznanskih predmetih iz omenjenih vasi (IV.) in Mat. Bena (na Dunaju) o slovaškem Černoknažmku (»črnem e kraju med Bečvo in Bystrico na s.-vzh. Moravskem. popu«; XVII.) Dr. W. H ein poroča o Češkem narodopisnem muzeju v Pragi (II.), urednik o narodop. razstavi v Pragi (I.)_ in Tvrdyo keramični izložbi v Brnu (XX.) Referati: Dr. Polivka o-cenjuje Vaclavkove pripovedke in pravljice (IV.) Tillejevo izdajo pravljic Božene Nemčeve (X.), Elplovo zbirko pripovedek in pravljic iz Lišne pri Brnu (XI.) Char-vatovo »Z českeho jihu« (IV.) in Bufkove Moravske prip. & pravljice (IV.), J. Blau m nogo narodoznanskih spisov drja. Č. Zibrta XVI., XVII.. XVIII.), delo M. Smolkove in R. Bibove o čipkar-stvu (XVI.) in katalog keramične razstave v Vyškovem (XVIII.). Dr. I. baron Helfert je referiral o knjigah skriptorja F. Menčika »Vanoč-ni hry« in »Velikonočni hry« (L), o Zibrtovi »Jak se kdy v Čechach tancovalo« (L), »Narodop. sbor-niku okresu Horickeho (II.) in obširno o Prikrylovi »Zähorski kroniki« (V.), dr. Hein o Nieder-lovem »Kažipotu po Češkem narodop. muzeju« (II.), E. Bliimml o Slämovi analizi legende o bi. Neži (VII.), dr. Haberlandt o Jurkovičevi knjigi »Prače lidu našeho« [o slovaških stavbah, stanovanjih in ročnih delih] (XI.), — a — o Fr. Kretza knjigi »Moravskoslovaške avbe« (VIII.) in dr. Jos. Karäsek o raznih popisih češkega ženito-vanja (I.). Naposled mi je še omeniti J. Blaua bibliogr. pregled etnoloških spisov, ki sta jih priobčila »Českv lid« 1900—1908 (X.; XVI.) in »Časopis vlast. spolku muzejmho v Olomouci« 1884—1904, in drja. J. Polivke pregled enakih spisov in knjig, objavljenih leta 1894 — 1896 (letnik I.—III.) E. O Rusih: Razen že omenjene razprave o Lipovanih čita-mo v »Zeitschr.« samo še interesantno študijo drja. E. Schnee-weisa (realčnega prof. v Svi- tavi) »o ruski vasi v staronovgo-rodskem ujezdu« (s 24 podobami, XIX) in tri recenzije: urednik ocenjuje A. Bobrinskega delo o ruskih narodnih lesenih izdelkih (XX.), A. Sperberjeva Löwisovo razpravo »Der Held im deutschen und im russischen Märchen« (XIX.) in A. Dachler Rhammovo knjigo »Germ. Altertümer aus der slav.-finn. Urheimat« (XVI.; razpravlja o ruskih hišah, izbah i. dr.) F. Spisi, ki razpravljajo o več kot enem slovanske m n a r o d u: dr. J. P o 1 1' v-k a navaja slovanske vzporednice stare pripovedke o doktorju Vse-znalu (I.) in slov. paralele raznih ljudskih povestic in anekdot (XI.); isti piše o etimologiji besede »vampir« (VII.); Viktor L e b z e 1-t e r (na Dunaju) je zbral rezultate znanstvenih preiskav o fizični kakovosti slovanskih in drugih avstrijskih narodov (XX.); ta razprava je velike vrednosti za vsa-cega, ki ne utegne preštudirati obširnih antropoloških del Weisba-chovih, Toldtovih, Zuckerkandlo-vih, Matiejkovih, Kopernickega, Czekanowskega i. dr. — Dr. L. M o s e r popisuje istrske Hrvate, Slovence in poslovanjene Rumu-ne, ki jih je bilo videti v znanem slavnostnem izprevodu 1. 1908. na Dunaju (XV.), Ivan Koštial piše o evfemijskih kletvicah raznih slovanskih (in drugih) narodov (XIII.) in o izrazih za tresirepko, netopirja, žlico, gnoj in otavo v slovanskih [in nekaterih neslov.] jezikih (XVIII.); Jos. Stradner obravnava Srbohrvate, Slovence, Rumune in Lahe v Istri (III., z dobrimi podobami). Leta 1909 je izšla (kot suplement XV. letu.) D a c h 1 e r j e v a karta »Karte der österr. Bauernhausformen«, iz. katere je razvidno, da so kmetske hiše na Slovenskem7 večji d el posnete po frankovskih, a na Ko- 7 Kakor tudi češke in slovaške hiše. roškem in deloma na Gorenjskem po bajuvarskih oblikah (tipih), belokranjske in primorske hiše pa da so »Rauchstubenhäuser« kakor rusinske, poljske in srbohrvatske hiše. Dr. R. Meringer misli drugače; bolje nas informira o »dualizmu« slovenskih hiš dr. M ur k o v svoji koreniti razpravi »Zur Geschichte des volkstümlichen Hauses bei den Südslaven« v »Mitteilungen der Antropolog. Gesellsch. in Wien. I5d. XXXVI., p. 13 ss. Omeniti moram še Dachlerjev članek o etnografskih muzejih v Zagrebu, Sarajevem, Belgradu, Levovem, Črnovcih in Budimpešti (XV.) Letos je izšla lepa knjiga drja. J. Pip rek a (slavista iz pruske Slezije) »Slavische Brautwer-bungs- und Hochzeitsgebräuche« kot suplement k XX. letniku; ocenjena je v 4. štev. lanske »Vede«. Ivan Koštial. Otomanska Azija in armensko vprašanje. L. 1910 je imel Viktor Berard na pariški Politični šoli predavanje o »Otomanski Aziji«. Danes, t. j. ob času, ko je razglašena sveta vojna Muhamedancev, so ta izvajanja dobila svojo aktualnost. Otomansko cesarstvo je sestavljeno pravzaprav iz treh držav, \z evropske z glavnima mestoma Štam-bul in Jedren, iz anatolske s stolicami Brusa, Smirna in Konia ter arabske s stolicami Damask, Bagdad in Meka. Anatolija šteje 12,000.000 prebivalcev; kar se tiče Arabije, je pa otomansko ljudsko štetje nekoliko nezanesljivo — računa se 3 do 6 milijonov duš. Oto-mani so pristaši petih ali šestih ver, pripadajo kakim dvajset rasam ter dvajset do trideset narodnostim. Ves državni organizem ima v armadi svojo glavno opo- ro. Uradniki so podnajemniki vladarjevi in vladar je najemnik božji. Turki so ostali stari nomadski narod, kakor da živijo še danes pod šotori. Gospodarsko in občansko življenje ni za njih, rojeni so vladarji. V tem so povsem sorodni svojim krvnim rojakom Madžarom. Stara uprava je bila skozi in skozi fevdalna; zemlja in posestvo daia uradno oblast. Novejša uradniška uprava je nosila znak občne demoralizaeije. Uradniki niso dobivali iz Carigrada plače, živeti so morali od korupcije. Del Anatolije, Mesopotamija, je ena najplodovi-tejših pokrajin na svetu. Sedaj ne bivajo tam niti trije milijoni prebivalcev, a ta dežela bi mogla hraniti petdeset milijonov ljudi. Turčija ni bila sposobna, da bi kultivirala to najstarejšo kulturno zemljo, poskusiti morajo to pač drugi. Mala Azija je pusta v svoji sredi-niv na zapadli, jugu in severu so pa žive in plodovite doline. V mestih s svojimi antičnimi tradicijami se steka grški in armenski živelj kot predstavitelj trgovine in meščanstva. V zapadni Mali Aziii prevladujejo Grki, v iztočni pa Armenci. V obeh življili ima nomadski, leni, telesni užitkom udani, v gospodarskem oziru nepodjetni in topi Turek nevarnega konkurenta. Anatolija in Arabija sta skoraj štirikrat tako veliki, kakor Francija. Od pamtiveka sta dve cesti bili glavni prometni žili teh dveh pokrajin: velika Kalifova in velika Sultanova cesta. Na Kalifo- vi cesti so potovali romarji v Meko. Dandanašnji bi naj bila to že-leznična proga, ki veže stolico cesarstva z Meko. Sultanova cesta je pa vojaška cesta, ki pelje do Dagdada in perzijskega zaliva preko Angore, Diarbekira in Mosula. Po tej progi bo šla bagdadska železnica, katero zidajo Nemci. V severno - iztočnem delu, kakor tudi v centru Anatolije, živijo Armenci, katerih usoda nas mora živo zanimati. O Armencih poroča Adolf Grabowski 'v 4. zvezku letošnje »Zeitschrift für Politik«. Kompaktno živijo v vilajetih Erzerum, Van in Biti is, nadalje pa še v Harputu, Diarbekiru in Sivasu. Njih število znaša okrog 2 milijona, v Rusiji jih je pa še 1 milijon. Vsakdo, ki čita časnike, je slišal o pokoljih Armencev. Turki ščuvajo Kurde, da bi Armence povsem iztrebili. Rusija se je pa zavzela za Armence. Iz sebičnih strategičnih ozirov je znala Rusija preprečiti zidanje železnic na armenskem ozemlju, kajti železnice bi mogle koristiti ob času vojne turški armadi. V Armeniji besni dandanes rusko -turška vojska. Armenci govorijo obično mnogo jezikov, jako sposobni so za trgovino in obrt, v velikih turških mestih igrajo važno vlogo, v Carigradu jih ni nič manj, ko 160.000. Velevlasti so se že dolgo bavile z avtonomijo Armencev. Akutno je postalo to vprašanje, ko je 1. 1909 mladoturško vojaštvo insceniralo pogrom, kateremu je padlo kot žrtev 20.000 Armencev. Glede armenskih reform je sklenila Turčija z Rusijo 8. februarja 1914 pogodbo'in Turčija je-izdala 14. julija irado, s katero sta bila imenovana dva generalna inšpektorja za armenske vilajete. in sicer je eden Holandec, drugi Šved. Po rusko - turški pogodbi se deli Armenija v dva distrikta z evropskima generalnima inšpektorjema, ki imata pravico, nadzorovati u-pravo, pravosodje in policijo. Pravico imata, podrejene uradnike imenovati in odstavljati ter predlagati sultanu višje uradnike, oziroma predlagati, da se odstavijo. V vsaki sekciji se izdajajo zakoni v deželnem jeziku, razsodbe sodišč pa v turškem jeziku s presta.-vo v deželnem jeziku. Pripadniki raznih konfesij smejo snovati šole brez zaprek; 1. 1903 je bilo v Turčiji 818 armenskih šol z 82.000 učenci in učenkami. Vsak vilajet ima svoj generalni svet-. V viiajetih Van in Bitiis imajo Muhamedanci polovico in kristjani drugo polovico zastopnikov. Generalni sveti se imajo baviti v prvi vrsti z bud-žetom provincije. Grabowsky misli, da ta »reforma« ne bo imela ni-kakega uspeha, radi tega, ker ostane stara vilajetska uprava nedotaknjena. Treba je ustvariti enotno armensko ozemlje. To izvesti bi bila naloga Nemčije, ki je dosegla, da se ji je poverila bagdadska železnica. Armenci bi morali dobiti nekako avtonomijo po moravskem uzorcu. Izid svetovne vojne bo odločilen tudi za armenski narod, tega velikega trpina, ki pa je najnaprednejši živelj turškega cesarstva. B. V. Iz uredništva. Za poštenje. V »Vedi« 1. 1914, V. in VI. št., str. 458 se govori o meni, češ, da sem nekdaj proti svojemu prepričanju, po osebnem nagibu, da bi se maščeval nad svojimi nasprotniki, »ščitil« neko novo literarno združbo. — Na to odgovarjam: Jaz sem svoje žive dni v vsem svojem literarnem, političnem in zasebnem življenju ravnal zgolj in edino po svojem poštenem prepričanju. To naj bi se mi vendar pustilo! V Aspangu, dne 1. febr. 1915. J o s. Stritar. Južno-štajerska hranilnica v Celju ustanovljena lota 1889 sprejema hranilne Vloge in jih obrestuje po 41|2°|0 od dneva po vložitvi do dneva dviga ter pripisuje obresti polletno h kapitalu. Rentni davek plačuje hranilnica sama ter ga ne odteguje vlagateljem. Za varnost hranilnih vlog Jamiljo sodnijski okraji Gornjigrad, Sevnica, Šmarje, Šoštanj in Vransko. ^ | — u j p j hranilnih ulog 4,295.213 K jD lu 31 j tl | splošnega rezerunega zaklada 340.702 K. NBa Sprejema istotako hranilne knjižice drugih, Judi neslovenskih denarnih zavodov in jih obrestuje, ne da bi se pretrgalo obrestovanje. Uraduje vsak delavnik od 8. do 12. ure v NARODNEM DOMU v CELJU. IP£r Vse |gg. naročnike, ki niso poravnali naročnine, prosimo, da nemudoma storč svojo dolžnost.