252 toliko da ni bil usoden za Jamnika in to v glavnem zaradi odurno težkega nahrbtnika. Dno stebra se vse bolj bliža. Strmina ne odjenja, naše misli pa so že spodaj, kjer nas čaka zadnja preizkušnja. Skalnemu delu stebra smo se izognili v severno steno, zato nas čaka spodaj prečenje polovice stene, s katere kar naprej padajo sneg, led in skale. Nekako na sr!!di teh plazov in nagrmadenih ledenih kep smo že bili, ko se Mateju odpne vez. Kot da bi nekdo še nekoliko privil živce ... A angelčki so tudi tokrat z nami in kmalu se, varni na ledeniku, sproščeno oziramo tja, kjer smo pravkar pustili svoje sledi .. . Toda, kljub vsemu smo smuči odpeli šele, ko je že krepko škripalo pod njimi ... Opomba: Kronološki pregled smučarskih vzponov: 27. 7. 1983, Pik Cetverjoh, 6399 m, Karničar, Kranjc, prvenstveni smuk; 2. 8. 1983, Pik Komunizma, 7495 m, Karničar, Kranjc, prvenstveni smuk; 2. 8. 1983, Pik Dušanbe, 6900 m, Jamnik, Kranjc, Karničar, prvenstveni smuk; 3. 8. 1983, steber Borodkina, ocena 5 A, višina 2000 m (4300--6300 m), Jamnik, Kranjc, Karničar, prvenstveni smuk. BEZZUBKINOV STEBER PIK KOMUNIZMA IZTOK TOMAZIN 24. 7. 1983 - Malodušno postopam po taboru in opazujem alpiniste, ki se odpravljajo v gore. Zanimivo, napeto vzdušje pred dolgimi, zahtevnimi vzponi se me, tokrat le ko, opazovalca, boleče dotika. Plezanje v balvanih, ki so posejani okrog tabora, je edino, kar pole;; capljajoče hoje še lahko počnem v sandalih in s poškodovanimi prsti na nogah. V hudo skromno, kratkotrajno ufeho mi je, da sem zjutraj v prvem poskusu, kljub sandalom, preplezal težak previs, ki so ga sovjetski mojstri športa zaman poskušali v galoškah. Zatem sem se upehan zazrl v bele gore ,in zagrnilo me je malodušje. Nič mi ne pomeni presenečenje, pa čestitke sovjetskih alpinistov. Gore, zaradi katerih sem prišel tako daleč, se vendar zdijo nedosegljive. Strah pred obetom razočaranja raste. Mnogo hujši je od bojazni pred kakršnokoli nevarnostjo v steni. Sem res skoraj zaman prišel v Pamir? Bodo zaman vsa odrekanja, težave in ,negotovost pred odhodom? Bodo ostale neizpolnjene nekatere izmed naj­ večjih letošnjih želja, ki so se rojevale med dolgimi razmišljanji o gorah? 25. 7. - Počasnih gibov, napet kol pri težkem plezanju, se pomikam čez ledeno ploskev. Konice prstov iščejo opore v razbrazdanem ledu, noge zdrsevajo. Previdno preskakujem živahne potočke, ki se izgubljajo v temnih globinah ledenika, vzpenjam in spuščam se preko ledenih grebenov in stolpov, odlomov in žlebov. Vroče sonce pamirskega poletja neusmiljeno pripeka, ledenik se oglaša z zamolklim mrmranjem, le včasih povzdigne glas in izzveni v prodoru seraka ali plazu. Trmoglavim naprej, kljub sandalom in črnim nohtom, izza katerih počasi polzita kri in gnoj. Vem samo, da se hočem in moram povzpeti čim višje, dokler bo šlo. Mislim na tovariše, ki se bolj ali manj zd ravi vzpenjajo na lepo belo piramido Pik Cetirih, drugega aklima­ tizacijskega vrha. Dviga se visoko nad taborom in mi je nedosegljiv. V nemočnem razočaranju brskam po svežih, bolečih spominih s prvega aklimatizacijskega vzpona na Pik Vorobjova (5691 m). Poleg lepega doživetja sem z njega prinesel potrgane nohte na palcih obeh nog, ki so se zatem še grdo zagnojili - posledica novih plastičnih višinskih čevljev. Spominjam se včerajšnjih besed obeh zdravnikov v taboru. Napovedala sta mi, da bom nesposoben za hojo v čevljih najmanj štirinajst dni. Ko sem omenil plezanje, sta samo odkimala. To je pomenilo, da sem praktično - odpisan. Veselim se vsakega metra težko pridobljene višine. Ta dan pridem skoraj pet tisoč metrov visoko, vrh najvišjega jezika melišča pod južno steno Pika Korženevske. Višje je svet snega in ledu, kjer v sandalih nimam kaj iskati. Opravil sem vsaj zasilni akli­ matizacijski vzpon in prilil olja na ogenj norega upanja, da se bom v nekaj dneh vendarle nekako pozdravil in odhitel v višine. Trezno razmišljanje o poškodbi je le ovira, ki se kaj lahko sprevrže v vdanost v usodo. Namesto tega se z vso silo oklenem na videz neutemeljenega upanja, da se bodo prsti v nekaj dneh že kako zacelili in bom lahko obul čevlje. To je upanje, ki skoraj nima osnove, vendar se mora izpolniti. Mora, ker bo prehudo prenašali razočaranje. Zato se s tako zagnanostjo lotevam »opankarske aklimatizacije«. Biti moram kar naj­ bolje pripravljen, če se bo upanje izpolnilo. Pravzaprav o drugi, mnogo verjetnejši možnosti, sploh nočem razmišljati. 30. 7. - Razdvojen kot le malokdaj, prebijem večino dneva v razmišljanju. Prvenstvena smer? To mi je trenutno največja želja v Pamiru. Zagledal sem se vanjo že prvi dan, z močnim daljnogledom sem pregledal steno, sprijaznil sem se z velikim tveganjem zaradi seraka, ki se podre in pomete smer vsakih nekaj dni. Sprijaznil sem se s padajočim kamenjem, ki se noč in dan kruši in bobni po steni. Nazadnje sem se sprijaznil tudi s tem, da se bom moral s steno spoprijeti sam. Bezzubkinov steber? Najtežja smer v severni steni, ki se konča na samem vrhu gore Pik Komunizma. Zelo spoštovana med sovjetskimi alpinisti, saj je še brez njihove ponovitve, kljub številnim poskusom. Tudi letos imajo v taboru ekipo, ki bo znova poskušala. Doslej so steber ponovili le Čehi in Poljaki. če se odločam zanjo, bom v navezi z Andrejem in Srečom, kar bo varneje kot biti sam v dvatisočmetrskih ledenih vesinah s serakom in opastmi nad glavo ves čas vzpona. Tudi onadva si želita, da bi se tako zahtevne smeri lotili v troje. Z veliko težavo sem se zvečer odločil za Bezzubkinov steber. Tehtnico na stran odlo­ čitve je dokončno prevesila novica, da je vodstvo sovjetskih alpinističnih taborov pre­ povedalo priti v Pamir češkemu alpinistu, ki je v minulih letih tu opravil več zahtevnih solo vzponov. Z vodstvom našega tabora pa se od lično razumemo. Ne bi se jim rad zameril ali povzročal težav, pa tudi v Pamir bi se rad še vrnil. Ostaja pa mi še vedno največja skrb - prsti. Gangrena nohtov je še napredovala, zdravnica samo zmajuje z glavo in mi jih vsak dan previja. Z zadnjo helikoptersko pošiljko je dobila novo mazilo, ki zoprno smrdi, toda za malenkost okrepi upanje. Pred zaključkom študija sem in znanje medicine mi sedaj hodi kar malo narobe, saj dobro vem, da prsti čez nekaj dni ,ne bodo nič boljši, raje slabši. Brez tega bi se vsaj lahko vdajal lažnemu upanju. Vse dni prisilnega počitka v taboru se in­ tenzivno pripravljam na težave in bole­ čine. Trdno sem od ločen uresničiti željo po vzponu za vsako, vsaj malo razumno ceno. V pretesne vložke plastičnih čevljev tlačim najrazličnejše konzerve, da bi jih ;., _ ' f. vsaj malo raztegnil. Na prstih porežem izo- t, . . • lacijo, s tem pridobim nekaj prostora, ven- ~- " _ \,~ M~•. dar tvegam omrzline. Zadnje ure pred ~ , odhodom sem miren ob zavesti, da sem ,._ ' ~ \ ... f' z izjemo poškodbe pripravljen. . _. 1 31. 7. - Dobre želje mnogih v taboru nas zadnje julijsko popoldne pospremijo na dolgo pot. Prvo oviro sem premagal pred nekaj minutami, uspelo mi je obuti toli­ kokrat preklete čevlje. Sprašujem se, koliko časa bom zdržal. Ledenik je prvič v tem poletju zares oži­ vel. Sredi najtoplejšega dne tega meseca od vsepovsod razposajeno žuborijo uma­ zani potočki, zlivajo se v deroče potoke in hrupno valijo kamenje po mnogih stru­ gah, preden pa se dodobra razživijo, izgi• nejo v zevajočih razpokah. Sneg se s po­ hlevnih pobočij starega znanca Pika Vo­ robjova zliva v velike rjave slapove in tudi te pogoltne ledenik. Kmalu zapustimo uho­ jeno stezico z mnogimi možici, ki preči ledenik in se izgublja v vstopnih vesinah Borodkinovega stebra. Gledam jo z mislijo na vrnitev čez nekaj dolgih dni. Bezzubklnov steber Pik Komunizma Po razoranem hrbtu morene prihajamo pod Foto Iztok Tomazin osrčje dvatisočmetrske severne stene Pika Komunizma, proti zatrepu, kjer se rojeva ledenik Walter. Bezzubkinov steber vse bolj izstopa, rumeno se blešči v zahajajočem soncu in nepremagljivo priteguje poglede, stena pa počasi tone v temo. Oddaljeni zvoki komaj dajo slutiti divjanje padajočega kamenja, ki se tudi ponoči ne bo umirilo. Levo in desno ob stebru se ob zadnjih sončnih žarkih trgajo plazovi. Daleč so in majhni na pogled, spremlja pa jih srhljivo, glasno bobnenje. Seraki začuda mirujejo, kot bi čakali. Sence se plazijo po stebru navzgor, mogočna izbočena gmota se počasi staplja s temo 253 in hladom stene. Slednjič se podre del snežnega raza sredi stebra in velik plaz pomete navpično zajedo, prek katere poteka smer. Zanimivi obeti. Bivakiramo na robu morene nasproti stebra, dovolj daleč od stene, da smo varni pred plazovi. Le podor največjega seraka bi nas lahko ogrozil, saj je tako blizu, da polede­ neli zid zakriva vse južno obzorje. Kosti se hitro "Prilagodijo« ostrim robovom kamenja, postelja je trda, a vsaj prostora je dovolj. V steni bomo o takem udobju lahko le sanjali. še preden se stemni, postanemo trije negibni puhasti zavoji. Noč pred vzponom je ena najlepših, z množico zvezd in luninim sijem, ki nežno tipa po prepadih ene najmogoč­ nejših sten. Pesem tišine visokih gora le včasih zmoti plaz ali padajoča skala. Kako rad bi buden užival do jutra, toda s precejšnjo mero samopremagovanja si dovolim le nekaj kratkih minut hlastanja za nepozabnimi vtisi in občutki, obenem preštevam živahno množico utrinkov. 2al je vsak trenutek spanja dragocen, na turi zadnjič spimo tako udobno. Počitku nerad dam prednost pred uživanjem. 1. avgust - Pod plaščem teme se tiho bližamo steni, hodimo v vpadnici velikih serakov. Kljub zaspanosti in skoraj brezmiselnemu razpoloženju, tako značilnem za trenutke zgodnjih juter pred težkimi vzponi, si nehote predstavljam prizor pred dvema dnevoma, ko sem se namenil pod steno na oglede: V sandalih sem počasi capljal po moreni 1 in pazil na vsak kamenček, ki bi lahko povečal bolečino v razbolelih prstih. V nahrbtniku sem imel le daljnogled, v glavi pa le željo po prvenstveni smeri. Prav to popoldne je dosegla vrhunec. Udobno ležeč na velikem balvanu natančno pregledujem vsak meter zamišljene smeri, roke drhtijo od razburjenja, mnogo raje bi trdno oklepal ratišče cepina in kladiva, kot počasi drsel z daljnogledom po steni gor in dol. Pesem stene se razlega skoraj brez prestanka, padajoče kamenje zamolklo bobni in trdno udarja ob ledena pobočja. Z vsakim podorom padajo udarci samozavesti. In plazovi bobnijo kot v posmeh navdušenju. Ogled stene ni prinesel odločitve, v tabor se odprav­ ljam še bolj razdvojen. Nenadoma se razleže močan pok in preide v oddaljeno hru­ menje. Sunkovito se obrnem ,in ostrmim. Podrl se je velikanski serak tik ob izstopu Bezzubkinove smeri. Stotine ton ledu se v hipu spremenijo v grozljiv oblak, ki se blisko­ vito napihuje, plane v ozebnik in se širi iz njega. Uničujoči beli prsti se s fantastično hitrostjo stegujejo v globino, objamejo in zagrnejo vso spodnjo polovico stebra in glasno sikajoč planejo na ledenik. Dolgo, dolgo traja, da se srhljivi ples zdrobljenega ledu poleže ·in se nadaljuje n ekoliko mirnejša pesem manjših plazov In podorov kamenja. Kjerkoli v bližini vstopa smeri ali v spodnjem delu stebra bi tedaj bili - odpihnilo in pokopalo bi nas kot drobne smeti. Podoba je živa, kot bi jo gledal ure ,in ure. Kratki trenutki divjanja so v spominu postali večnost. Spremljajo me vso dolgo pot pod steno. Tema skriva prežeče razpoke, ki podnevi tako požrešno zevajo, skriva tisoče ton visečega ledu dva kilometra nad nami. Vzpenjamo se daleč narazen, jutranji svit nas lovi in prva, boječa svetloba razkriva raz­ dejanje v vznožju stebra. Velike grmade zbitega snega, kamenja in ledu, zglajene plaz­ nice, pesek in skale - ostanki nenehnega divjanja plazov. Plezanje čez trhle robove krajne poči in pogled v temo razpok pod nogami lajša primerjavo s hojo do vstopa. Bila je eno samo pričakovanje, kdaj bo zagrmelo in sprožilo nori tek za življenje, najbrž brez upa v zmago. Nismo še varni, toda precej bolj sproščeni smo in hitro plezamo tik ob prvih skalah stebra. Brez besed, vendar enakih misli, se vzpenjamo po robu ozebnika namesto po skalah, kjer so plezali prvi plezalci. Na tihem upamo, da bomo s tveganim vzponom po ledu ozebnika prihranili nekaj časa. Komaj pa smo za raztežaj visoko, se razleže predirljivo brnenje padajočega kamenja. Na konicah derez planemo do najbližjih skal, ki nudijo borno zavetje; 1esno se stiskamo obnje in čakamo. Prvo jutranjo pošiljko kamenja, ki bi prav lahko bila usodna, srečno prestanemo, seveda se takoj umaknemo v steber, kjer teče prava smer. Tu nam stena postreže z drugačno preizkušnjo: trd led, majave luske, med njimi pesek in prah, gladke granitne plošče. Vzpenjamo se nenavezani • in pošteno moram paziti, da s kamenjem ne poškodujem tovarišev pod seboj. Previdno, toda hitro napredujemo v levem boku stebra, večinoma po strmih, ozkih ledenih žlebovih med sivimi platmi. Prva skalna pregrada je vse bližje. Po kratkem razmišljanju jo sklenemo preplezati po ozkem, mestoma skoraj navpič­ nem žlebu, v katerem se kovinsko sveti vodni led. Andrej ,in Srečo počakata, sam pričnem počasno, naporno igro ravnotežja na konicah derez, cepina in kladiva. 21eb bi bil v čast vsaki zahtevni ledni smeri v Alpah. Led je zoprno krhek in kmalu se zbudi dobro znana bolečina v mečih. Tik pod vrhom žleba se mi zlomi cepin, samo s kladivom in skrajno pazljivimi gibi dosežem rešilne skale. Vroče ml je od napora in še bolj mi postane, ko pomislim, kaj bi se zgodilo, če bi se cepin zlomil nekaj metrov nižje. Tudi okel na kladivu je krepko razmajan, ključ za pritrditev pa sem pozabil v taboru. Strmo snežišče obeta hiter In enostaven prehod pod navpično stometrsko zajedo, kjer 254 se pričenjajo največje težave. Toda kakšno neprijetno presenečenje! Sneg je mehak kot puh, udira se do pasu, strmina pa je blizu šestdesetih stopinj. Nekaj nadvse mučnih ur porabimo za kratko snež'išče. še vedno smo ,nenavezani, varovanje v takem svetu bi ne imelo smisla. Zdrs posameznika bi pomenil padec naveze. K• ot krti kopljemo prek snežišča. Teža telesa in nahrbtnikov vleče v praznino • in ne najde nobene opore. Ni nam jasno, kako se lahko rahel sneg drži v taki strmini • in še celo prenaša težo treh težko otovorjenih teles. Zoprno, tvegano gibanje brez zanesljive opore, pričakovanje zdrsa , in včasih ponevedoma pogled navzdol, kjer sedemsto metrov nižje zeva krajna poč . Nasled­ nji stik s skalo v vznožju velike zajede je olajšan,je, občutek varnosti se ,nekoliko okrepi, čeprav smo pod najtežjim delom smeri. Rjave, zaobljene granitne plošče ,in trebušasti, z ledom 1 in snegom okrašeni previsi se bočijo v nebo, katerega modrina postaja svetlejša ob vzhajajočem soncu. Tudi nam nakloni nekaj žarkov, a kmalu se potopimo v senco in v mraz globoke zajede. Premrli prsti se zbližajo s krušljivimi, zasneženimi oprimki, kovina škrta v krhkem ledu in skali. Tanka poledenela vrv visi •čez previse, ostala je po enem 1 izmed mnogih poskusov. Nič ji ne zaupamo, vseeno pa si moram prvo stojišče v zajedi urediti na tej vrvi, ker v prhko skalo ne morem zabiti dobrega klina. Andrej mojstrsko napreduje po skrajno težavnem poledenelem kaminu • in prek previsnega ledenega pragu. Na majhnem stojišču se s težavo zamenjava, z derezo mu strgam hlače. Medtem ko se Srečo s prižemami vzpenja do Andreja, plezam naprej čez majave luske zračnega pomola in prečnice do zoprnega žleba, kjer vodni led prehaja v pesek. Razveselim se slabega stojišča na ,izpostavljenem razu, kopljem se v soncu in hlastam za redkim zrakom, už'i-vam ob misli, da smo zmogli prvo težko mesto v smeri. Ostri sneženi razi nad zajedo, za katere smo upali, da bodo med lažjtmi odseki stene, ki jih bomo hitro zmogli, so nas grenko razočarali. Plezanje po njih je mučno garanje. Prvi v navezi se mora dobesedno prekopati