LR 65 / Danilo Bevk je pustil neizbrisne sledi na Gimnaziji Škofja Loka 319 Mojca Mravlja, Danilo Bevk Danilo Bevk je pustil neizbrisne sledi na Gimnaziji Škofja Loka Docent dr. Danilo Bevk je doma iz Sovodnja v Poljanski dolini. Že kot otrok je gojil čmrlje; navdušil ga je oče, ko mu je pripovedoval, kako so včasih otroci »ogrebali» v naravi čmr- lja gnezda in jih nato gojili v majhnih panjih. V času, ko je obiskoval Osnovno šolo Ivana Tavčarja v Gorenji vasi, se je potrdilo, da ga privlačijo naravoslovne znanosti in že takrat je vedel, da bo biolog. V šolskem letu 1998/1999 se je vpisal na Gimnazijo Škofja Loka, v naravoslovni oddelek. Učitelji in sošolci smo cenili njegovo skromnost, umirjenost, bistrost in vedoželjnost. Bil je navdušen biolog, zanimali pa so ga predvsem ptice, žuželke, ekologija in varstvo narave. Učnim uram je pozorno sledil, zastavljal dodatna vprašanja, sam poglabljal učno snov, iskal nova znanja tudi tako, da so se skupaj z njim učili še njegovi sošolci. S svojim znanjem, sposobnostjo in ustvarjalnostjo se je izkazal na različnih področjih. Z raziskoval- no nalogo Primerjava biološke raznovrstnosti reguliranega in nereguliranega dela potokov Podosojnica in Jezernica je skupaj s sošolcem Simonom Poljanškom dosegel 1. mesto na državnem tekmovanju mladih raziskovalcev. Spoznal je, da je raziskovalno delo zanimivo, zahteva sicer veliko časa, vendar je hkrati polno novih odkritij in poučnih vsebin, ki širijo obzorja. Naučil se je, da ima na videz Dr. Danilo Bevk. (foto: Jernej Polajnar) Danilo Bevk je pustil neizbrisne sledi na Gimnaziji Škofja Loka / LR 65 320 majhen poseg v naravi lahko velik negativen učinek na biotsko raznovrstnost. Leta 2002 je dosegel 2. mesto na državnem tekmovanju v znanju biologije. Druženje z Danilom v pripravah na tekmovanje mi je bilo v posebno zadovoljstvo in tudi motivacija za lastno nadgradnjo znanja. Je prvi dijak Gimnazije Škofja Loka, ki se je udeležil mednarodne biološke olimpijade, leta 2002 v Latviji. Prepričana sem, da mu bo olimpijada za vedno ostala v spominu, pa ne zgolj zara- di doseženega uspeha, pomembno je bilo tudi sklepanje novih prijateljstev in spoznavanje države gostiteljice. Študij je nadaljeval na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je leta 2007 diplomiral z nalogo Upadanje populacije divjega pete- lina v Škofjeloškem, Cerkljanskem in Polhograjskem hribovju. Tudi nad divjim petelinom se je navdušil že v otroštvu ob pripovedovanjih lovcev, kako pogost je bil pred desetletji tudi v bližini njegovega doma. Dotaknila se ga je ogroženost te živali, zavedal se je, da človek neodgovorno posega v njegov življenjski prostor. Zato se je že v gimnaziji odločil, da bo v svoji diplomski nalogi proučil življenje divjega petelina in tako opozoril na hitro slabšanje habitatskih razmer te, sicer popolnoma zaščitene, ptice. Po diplomi se je vpisal na podiplomski študij bioloških in biotehniških zna- nosti. Kot mladi raziskovalec se je leta 2008 zaposlil na Nacionalnem inštitutu za biologijo (NIB), in sicer na Oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov. Že v času študija se je srečal s čebelarstvom. Na fakulteti je pomagal čebelariti pri- znanemu etologu prof. dr Janku Božiču, zato ni naključje, da ga je študijska pot po diplomi vodila k znanstveno-raziskovalnemu preučevanju čebel. Leta 2008 in 2009 je bil v okviru raziskovalnega dela na doktorskem usposabljanju na Čebelarskem inštitutu Univerze v Frankfurtu (Institut für Bienenkunde, Goethe- Universität Frankfurt am Main), kjer je opravil del raziskovalnega dela v okviru svojega doktorskega študija in sodeloval pri raziskavah, na podlagi katerih je EU kasneje omejila uporabo pesticidov neonikotinoidov v kmetijstvu. Leta 2012 je zagovarjal doktorsko disertacijo Vpliv akaricida kumafosa na pašno dejavnost, socialno vedenje in učenje medonosne čebele Apis mellifera L in si pridobil naziv dr. biologije. V svoji disertaciji je raziskal vpliv sintetičnega akaracida kumafosa na vedenje čebel. Raziskava je pokazala, da kumafos zmanjša pašno dejavnost čebel, prenos hrane med delavkami pa negativno vpliva na učenje čebel. Raziskovalno delo na Nacionalnem inštitutu za biologijo je bilo najprej usmerjeno v proučevanje vpliva pesticidov na vedenje čebel. V zadnjem času je glavno področje njegovega raziskovalnega dela povezano s proučevanjem pome- na in ogroženosti divjih opraševalcev, zlasti čmrljev in drugih divjih čebel, tako imenovanih samotark. Kot vodilni slovenski in mednarodno priznani strokovnjak je na temo divjih opraševalcev organiziral dva strokovna posveta: Čmrlji in čebele samotarke – prezrti opraševalci (2015) in Pestrost opraševalcev za zanesljivo pridelavo hrane (2018). LR 65 / Danilo Bevk je pustil neizbrisne sledi na Gimnaziji Škofja Loka 321 Dr. Danilo Bevk je predsednik Komisije za alternativne opraševalce, ki deluje v okviru Čebelarske zveze Slovenije, član Sveta za čebelarstvo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, slovenski predstavnik povezave SUPER-B (SUstainable Pollination in Europe: joint Research on Bees and other pollina- tors), ki povezuje raziskovalce opraševalcev, član povezave COLOSS (Prevention of honey bee COlony LOSSes), ki združuje raziskovalce, ki se ukvarjajo z izgubami čebel, član Slovenskega entomološkega društva Štefana Michielija, Slovenskega akademskega čebelarskega društva, Čebelarskega društva Sovodenj, Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) in Društva Slovenija - Rusija. Danilovo raziskovalno delo se potrdi tudi v njegovi bogati bibliografiji, ki obsega več kot 260 enot (2001–2018). S številnimi poljudnimi in strokovnimi članki v dnevnem časopisju, revijah, z intervjuji, televizijskimi in radijskimi odda- jami ter poučnimi predavanji je veliko prispeval k popularizaciji znanosti in nara- voslovja. Strokovno in laično javnost opozarja na pomen in veliko ogroženost opraševalcev, ekosistemske storitve in naravovarstvene probleme. Je soavtor prve monografije o čmrljih v slovenščini in soavtor osnovnošolskega učbenika. Prirodoslovno društvo Slovenije mu je leta 2008 podelilo nagrado za najboljši poljudni članek, objavljen v reviji Proteus, Čebelarska zveza Slovenije pa leto kasneje priznanje za zasluge pri razvoju čebelarstva. Danila so čmrlji vznemirjali že kot otroka, čebelariti pa je začel v študentskih letih. Danes v rodnem Sovodnju oskrbuje čebelje družine in tako povezuje svoj Zemeljski čmrlj. (foto: Danilo Bevk) Danilo Bevk je pustil neizbrisne sledi na Gimnaziji Škofja Loka / LR 65 322 prosti čas in raziskovalno delo. Živi v Škofji Loki, prosti čas pa rad preživlja v naravi, na plavanju in ob spoznavanju Rusije in njene kulture. Danilo Bevk je pustil neizbrisne sledi na Gimnaziji Škofja Loka s svojim nav- dušenjem nad biologijo, z željo soustvarjati novo znanje, predanostjo ustvarjalno- sti in ozaveščenostjo, da je mogoče naravo ohraniti le v sožitju človeka in narave. Čeprav je priznan slovenski in mednarodni strokovnjak, ostaja skromen in prija- zen, tak, kot je družina, iz katere je izšel. Povzetek Docent dr. Danilo Bevk je bil v letih 1998–2002 dijak Gimazije Škofja Loka. S sodelovanjem na mednarodni biološki olimpijadi in doseženim 1. mestom na državnem tekmovanju mladih raziskovalcev se je potrdilo, da je bil eden od dija- kov z najboljšim znanjem biologije v Sloveniji. Biologijo je študiral na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, v diplomski nalogi je proučeval upadanje populacije divjega petelina v Škofjeloškem, Cerkljanskem in Polhograjskem hribovju. Pod diplomi se je na isti fakulteti vpisal na podiplomski študij in uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo, v kateri je preučil vpliv pesti- cidov na pašno dejavnost, socialno vedenje in učenje medonosne čebele. Danes dr. Danilo Bevk, biolog, čebelar in raziskovalec, dela kot strokovno raziskovalni sodelavec na Nacionalnem inštitutu za biologijo. Raziskuje predvsem divje opra- ševalce, zlasti čmrlje in čebele samotarke, kar mu je v velik izziv in veselje. Mojca Mravlja, prof. biologije Raziskave divjega petelina na Škofjeloškem in v okolici V okviru svoje diplomske naloge sem tri leta raziskoval divjega petelina v Škofjeloškem, Cerkljanskem in Polhograjskem hribovju. Ta največja koconoga kura je bila še stoletje nazaj zelo razširjenja in tudi priljubljena lovska divjad za gospodo. Tavčar in Finžgar sta navdih za svoji deli, povest V Zali in črtico Na petelina, dobila prav pri lovu na petelina v naših gozdovih. Zadnja desetletja število divjih petelinov nezadržno upada, zato sem želel ugotoviti, kateri so glavni dejavniki, ki vplivajo na njegovo prisotnost. Obravnaval sem 40 rastišč, kot imenujemo stalna mesta, kjer se konec zime in pomladi zbira- jo samci in samice. Na podlagi lastnih opazovanj in opazovanj lovcev sem ugoto- vil, ali je divji petelin na njih v času parjenja še prisoten. Znotraj polmera 1000 m okoli središč sem tudi izmeril in ocenil različne okoljske parametre, ki bi bili lahko pomembni za to ptico. Divji petelin je bil v obdobju 2005–2007 opažen samo na enajstih rastiščih, od tega na desetih v Škofjeloškem in na enem v Cerkljanskem hribovju. V Polhograjskem hribovju divji petelin v času razmnoževanja ni bil opažen na nobe- LR 65 / Danilo Bevk je pustil neizbrisne sledi na Gimnaziji Škofja Loka 323 nem znanem rastišču. Število dejavnih rastišč je tako v samo dveh desetletjih upadlo kar za tri četrtine, kar je zelo zaskrbljujoče. Rastišča so bila bolje ohranje- na na višjih nadmorskih višinah, na območjih, ki niso povsem porasla z gozdom, a imajo vseeno kratek gozdni rob, z večjim deležem iglastega gozda in nižjo sto- pnjo nemira. Tako kot številne druge je tudi ta raziskava potrdila velik negativen vpliv nemira. V času razmnoževanja ga povzročajo predvsem gozdarske dejavnosti in različne oblike rekreacije, na območjih z borovnico intenzivno nabiralništvo. Posebej izstopajoča in problematična sta množična pohoda na Porezen (konec marca) in Blegoš (začetek maja). Slednji poteka na višku parjenja divjega petelina, preko več rastišč, udeleži se ga nekaj tisoč ljudi. Zelo očiten negativen poseg v življenjski prostor divjega petelina je bila tudi gradnja smučišč. Na Blegošu se redno pojavljajo tako imenovani nori divji petelini, ki se ne bojijo ljudi. Ljudje večinoma zmotno mislijo, da so to običajni samci v času parje- na in so prava atrakcija. V resnici gre za zelo žalosten pojav, saj so to bolni osebki, ki imajo v krvi preveč moškega spolnega hormona testosterona. Ta žalosten pojav še vedno ni dobro pojasnjen, je pa pogostejši tam, kjer je več nemira in je divjih petelinov še zelo malo. Divji petelin, posneto leta 2006. (foto: Danilo Bevk) Danilo Bevk je pustil neizbrisne sledi na Gimnaziji Škofja Loka / LR 65 324 Usoda divjega petelina je zelo negotova. Bosta Tavčarjev »gozdne perutnine vladar« in Finžgarjeva »kraljeva ptica naših gora« morala naše gozdove dokonč- no zapustiti ali pa bomo vendarle vsaj z enim ušesom prisluhnili njegovim potre- bam in v skladu z njimi prilagodili naše dejavnosti? Danilo Bevk