Leop. Podlogar
Žužemberk
Sredi gorenjega toka dolenjske reke Krke, kjer se globoko zajeda v kraško skalovje, stoji na kamnitni višini grad Turjaških knezov, imeno-van Žužemberk. Grad je izročen po-časnemu razpadanju. Pred gradom in okoli njega se je razvil enako imeno-van trg Žužemberk. K občini spada poleg trga še 18 vasi. Župnijo upravlja dekan z dvema duhovnima pomočniko-tna. šola v trgu je osemrazredna.
Valvasor izvaja ime trga iz »zu Eisenberg — v železni gori« (XI. 519), ker se nahaja povsod okoli trga že-lezna ruda. Nemško ime so Slovenci popačili in potvorili tako, da imamo sedaj naš slovenski Žužemberk. Trg se razprostira na obeh bregovii. reke Krke, levo ob gradu, desno ob strmem bregu. Grad eepi na visoki in strmi pečini. Spodaj šumi preko skalnatih pragov in jezov Krka, katero že stari grški pisatelj Strabo omenja z ime-nom Korkoras. Janez Faitan iz Regije ga opeva v kratki latinski epopeji »Seisenbergensis tumultus« 1. 1560:
Illum Gurgha fluens liquidis interluit undis,
quae inter saxa fremeno urbi dat umnimure nomen
horrisono, et muros et propugnae nea lambit.
V prostilt slovenskih šestomerih se glasi Faitanov popis gradu in trga:
V sredi Ilirije dviga se kraj nad globoko ožino
tik na visoki skalini, obdan krog s strmim obzidjem,
močna trdnjava, nudeča odpor za vsako orožje,
kraj, ki kroti ga Turjačanov rod že leta in leta,
rod, ki je svoje ime v prenmogih že bojih proslavil,
staro ime povzeto od tura ali diivjega zobra.
Skozi ta kraj se bistrih valov reka Krka poganja,
ki med skalovjem bučeč, daje z groznim šumenjem in hruščem
kraju in gradu ime ter liže trdnjavsko ozidje.
Zaradi močnega šumenja Krke imenuje Faitan ta kraj šumni breg — Sausenberg, Valvasor pa železni breg — zu Eisenberg — Seisenberg. (Iz-vestja M. Dr. 1918. 97). Grad so postavili na to pečino kot trdnjavo v tej dolini Krke mejni grofje ali oglejski očaki, katerim je pripadla Dolenjska kot dar nemškega cesarja že leta 1070. Prvič se omenja 13. majnika 1295. Takrat je prišel grad v last gofiškega grofa Alberta II. (1263—1304). V imenu Goriškib. grofov so upravljali graščino razni podložni plemiči, ki so se imenovali gospodje Žužemberški. Stiški rokopis omenja 1. 1311. dva, »Kuna in Valdemarja«.
Ko so izumrli Goriški grofje (1374) je prešla graščina v last Habs-buržanov. Že pod vlado Goriških grofov nahajamo v Žužemberku Turja-
čane. Herbart III. Turjaški (1277—1341) je bil v vojni službi goriškega grofa Henrika (1304—1323). Po njegovi smrti je vladala nekaj časa vdova Beatrika. Njeno dvorno damo Ano pl. Roltau je poročil Herbart III. 1. 1324. Ko se je goriški grof Henrik Ivan zapletel v vojsko z nekim oglejskim očakom, mu je stal na strani Herbart Turjaški. V teb. bojih. je prišel ob vso konjeaiico. Že Ana pl. Roltau mu je prinesla kot doto nekatere dohodke žužemberške graščine, za odškodnino vojne izgube mu je dal Henrik Ivan Goriški v zajem Žužemberk.
Tudi Habsburžani so dali Žužemberk Turjačanom v zajem. Ko je padel 1. 1386. 9. julija v bitki avstrijski vojvoda Leopold III., je zapustil štiri sinove: Viljema, Leopolda, Ernesta in Friderika. Leopoldova vdova voj,-vodinja Virida je vzela na dvor kot dvorno damo Elizabeto Turjaško roj. Reufenburg. Leta 1383. se je poročila z Viljemom Turjaškim, pa je kmalii vdovela in prišla na vojvodski dvor v Gradec. Za osirotele vojvodiče je prav materinsko skrbela. Ko so prišli do vlade, so ji bili zelo naklonjeni. Turjaškim so poklonili graščine Turjak, Čušperk, Žužemberk in Šumberk. Hči Elizabete Turjaške, tudi Elizabeta, je prišla na dvor Ernesta Železnega (1411—1424) kot dvorna dama PJrnestove soproge Cimburge. Tudi ona je uživala naklonjenost dvora. Poročila se je s Herbartom Turjaškim, stranske veje. Ta je nekoliko zaradi svoje dobrotljivosti, nekoliko zaradi lahko-mišljenosti spravil vso turjaško posest v velike dolgove.
Leta 1440. sta prevzela vse graščine v oskrbo Engelhart Turjaški in njegova soproga Sholastika. Poplačala je za Herbartom vse dolgove in ga preskrbela z vsem potrebnim.
Engelhart je imel več otrok. Da se je starejši sin Volkart odpovedal Turjaku, je dobil Žužemberk in Šumberk. \ olkartova sinova sta po očetovi smrti delila: Viljem je dobil Šumberk, Jurij pa Žužemberk (1469). Jurijev sin Ivan, deželni glavar (1499—1522), je imel dva sina, Volka in Jurija. Ta dya sta kupila 13. januarja 1. 1538. od cesarja Ferdinanda Žužemberk v last. Že prej sta posodila v vojne namene 10 tisoč goldinarjev, sedaj sta do-plačala še 2800 gld.
Volk je ostal doma v Žužeraberku, Jurij pa je živel v tujini v vojni službi. V Švici se rau je rodil nezakonski sin Gregor. Bil je hraber vojak, odlikoval se je v španskih in angleških vojskah. Ko je zvedel, da je umrl v .Žužemberku njegov stric Volk (f 1557), se ga je lotila zavist nasproti svojim polbratom. Sklenil je, da se polasti gradu. Na sveonico 1. 1559 je napadel z angleškimi in neapolitanskimi vojaki žužemberški grad. Grajski poveljnik se mu je postavil v bran. Ko je pa uvidel, da jim ne bo kos, se spusti skozi skrivna vrata preko grajskega obzidja na prosto in skliče v grajske podložnike. O iiapadu je bil obveščen tudi Herbart, general hrvaške granice, ki se je takrat mudil v Črnomlju. Napadel je grad in Gregorjevo četo premagal. Turjaških. je padlo v tem boju 17 mož, Gregorjevih pa z njim vred 19. Padle sovražnike so prepeljali čez Krko, jih zavlekli v ta-mošnje šume, kjer so jib. požrle divje zverine. Ta dogodek je opisal pesnik Faitan v že omenjeni pesmi in jo posvetil stiškemu opatu Volbenkn (1550—1566). Iz dmgih virov vemo, da je bil Faitan zdravnik in mogoče v službi stiškega opata.
Šestnajst let pozneje (1575) se je pripetila v gradu druga nesreča. Sredi meseca decembra je napadel na dvorišču Ano, soprogo Ivana Turjaškega. medved, ki so jih imeli v gradu več za zabavo. Na njeno vpitje so priskočili na pomoč vitezi, ki so se mudili v gradu, pa je bilo že prepozno. Ko je pl. Pelzhofer, ki je bil lastnik gradiča na Železnici pri Škocijanu, medveda končal, so potegnili izpod njega grajsko gospo že mrtvo. Njeno truplo so pokopali v takratni frančiškanski cerkvi v Ljubljani 16.  decembra  1575.
76
Izmed vseh Turjačanov, ki so živeli v Žužemberku, je bil najslavnejši Ivan Vajkart. Rojen je bil v Žužemberku 11. marca 1615. Zaradi izredne nadar-jenosti je postal vzgojitelj Ferdinanda IV. Pod cesarjem Leopoldom je postal prvi minister. Dasi je imel dva sina, je zaželel še kardinalski klobuk, da bi postal enak Richelieju in Mazarimu. To ga je pogubilo. Spustil seje bil v tajne zveze z zvitim francoskim kraljem Ludovikom XIV. Ta je želel, da se Španska razdeli med Burbone in Habsburžane. Francoski poslanik mu je v imenu kralja obetal, da postane kardinal, ako bo podpiral kraljev naklep. To je tudi storil. Papež sam je z dvema kardinaloma odkril ce-sarju Turjačanove nakane. Cesar ga je 1. 1669. nenadoma odpustil iz službe in pregnal na graščino Wels. Pozneje se je smel vrniti v domovino. Zadnja leta je preživel v I jubljani in Žužemberku. Pečal se je z lovom in ribištvom, z bogoslovnimi in modroslovnimi nauki, ker je še vedno upal, da mu kar-dinalski klobuk ne odide. Pozabljen in zapuščen je umrl v Žužemberku 13. novembra 1. 1677. Pokopan je bil v frančiškanski cerkvi v Ljubljani.
Grad je s trgom vred pogorel na velikonočni ponedeljek 1. 1591. Sedaj je izročen razpadanju. Pozna se mu, da že davno ni prebivala gospoda v njem. Do leta 1891. so bili v njem. c. kr. uradi, sedaj so si tudi ti poiskali druge strehe.
Že v predrimski dobi je cvetelo v žužemberški okolici železarstvo. Velike rimske naselbine so bile v Šmihelu, v Šmartnu pri Valični vasi in pri vasi Korita, zahodno od Dobrniča. Na obeh. bregovih so imeli prebi-valci že v rimski dobi ceste. Desni breg je potreboval stike z levim. Prvi je bil bogat rude, maiijkalo mu je pa žita in vina, ki so ga na levi strani pridelovali v obilni meni. Zvezali so oba bregova s prevozom na Bregu. Gradu nasproti je bilo rimsko ladjišče. Rimskega denarja so našli v okolici veliko. Samo ribniški graščak Jožef Rudež je imel nad 400 novcev iz tega kraja. Poslal je vso zbirko Valentinu Vodniku, da bi ta določil starost denarja. Po njegovi nenadni smrti so se ti uovci med drugimi rečmi raz-prodali. (Letopis M. Slov. 1890. in 1889.)
Železarstvo je bilo tudi v poznejšib. vekih tod okoli razvito; premaknilo se je s hribovja k vodi. Živahno trgovanje in občevanje med prebivalci obojestranskega brega se je začelo šele potem, ko se je zgradil v bližini prevoza močno utrjen grad, ki je dajal tržno varstvo. Ob gradu se je začel razvijati trg, ki je dobil po gradu svoje ime. V trgu je bila razvita železna obrt in trgovina. Kovali so v trgu in po vaseh. Okoličani so imeli veliko zaslužka pri tem, da so dovažali v fužine rudo in les. Taka fužina je bila v Zagradcn. Grad se omenja že leta 1216. Fužine ob Krki proti trgu se omenjajo 1. 1568. Bile so last nekega Luke Varla; pozneje se omenja 1617. Fanzoi, 1618. Karel Turjaški, 1754. Ivan Jurij Toman, 1794. Steiss, 1800. Toman, 1802—1854. baroni Lazariniji. Ti so stanovali navadno na Čušperku. Prodali so Čušperk in Zagradec dunajskemu bankirju Eliasu. Škoda, da je prišel v te roke tudi grajski arhiv, o katerem ni sedaj nobenega sledu. Od njega sta kupila vse fužine dva poljska grofa Larisch in Monich. Fužino sta opustila zaradi pomanjkanja lesa. Vse fužinske naprave sta razdrla in rabljivo robo prepeljala v Ponikve, v dobrepoljski župniji, kjer sta zgra-dila 1. 1856—57 nove fužine, ki so danes v razsulu.
Pod Zagradcem proti trgu je še danes več mlinov. Ti niso toliko zna-meniti kakor nekdanja papirnica pod trgom, last pl. Kleinmayerja, ki se omenja od 1. 1799 do 1848. Papir so oclvažali v Celovec in Ljubljano, kjer je imela ta rodovina svojo tiskarno. Papir so zamenjavali tudi v Karlovcu in   Zagrebu.
Zanimivo je, da so imeli v trgu tudi zvonarja; 1. 1663. se omenja zvonar Andrej Strah.
77
Več zaslužka kakor v fužinah okoli Zagradca so imeli okoličani na Dvoru pri Žužemberku. Leita 1796 dne 17. aprila je odprl Viljem Turjaški tukaj svoje fužine. Prej so gospodarili v okolici medvedje in volkovi. Pozneje je dobilo dela v fužinah na stotine delavcev. Leta 1840. so gradili v^liko tovarno, kjer so izdelovali železne mostove, cevi, parostroje, parne kotle, kuhinjske kotle in drugo. Leta 1869. je del tovarne pogorel. Leta 1896. se je podjetje opustilo. Zanimivo je, da je Horst, ravnatelj tukajšnjih fužin, leta 1840. zasledil človeško ribico, ko so kopali temelj za strojno poslopje.
Turki so utrjeni Žužemberk napadli 1. 1473., 1491. in 1528.
Požar je gospodaril s trgom in gradom prav hudo 1. 1591. in 1670.
Iz francoskih časov je spomina vredno, da so se leta 1809. udeležili Žužemberčani napada na francoske rojake v Novem mestu. Zvedeli so ljudje v okolici, da je odšel general Zuchi krotit uporne Poljance in Ko-stelce. Že 16. oktobra se je nateplo v bližini mesta do 400 kmetov iz Žužem-berka, Soteske in Trebnja. Namesto da bi bili udarili na neznatno posadko, so šli nad okrožnega komisarja in ga silili, da gre z njimi nad Francoze. Drugi so udrli v kapitelj in stikali za vojaško blagajno. Ko je pocil v mestu prvi strel, so se kmetje poskrili ali bežali. Oni, ki so iskali v kapiteljskem poslopju blagajno, so se zaprli. Francozi so kmalu vrata razstrelili in kmete postrelili. 'Koliko je bilo med njimi Žužemberčanov, ni znano.
Žužemberška župnija je nastala iz Doberniške župnije. To je prastara župnija, ki sega menda nazaj v dobo pokristjanjenja Slovencev. Kdaj se je ločil Žužemberk od Dobrniča, tudi ni natanko znano. Izpričano je le toliko, da je stiški samostan prepustil 1. 1421. nadvojvodu Ernestu (1406 do 1424) trg Tržič in tržiško župnijo in prejel v zameno župnijo Dobrnič in Žužemberk. (Gruden, Cerkv. razmere v XV. stoletju, str. 105). Leta 1463. se omenja žužemberški župnik Vincencij Klobušič, obnem dobrniški, ki je bil naddijakon v slov. krajini. Žužemberk je spadal pod stiški samo-stan do njega zatrtja 25. oktobra 1. 1784. Takrat je župnikoval v trgu Volbenk Engelbert Ignacij Kajetan, grof Lichtenberg, stiški menih, ki se je leta 1794. preselil v Trebnje, potem pa na Dunaj, kjer je umrl 1. 1809.
Kdaj so zidali cerkev sv. Mohorja in Fortunata, se ne da določiti. Gotovo je stala cerkev prej, preden se je razvil spodaj ob gradu trg. Cerkev ne spada v misijonsko dobo. Češčenje sv. Mohorja, prvega oglej-skega škofa (t 67), se je začelo širiti šele v drugem tisočletju, zlasti potem, ko je očak Rajmund della Turre (1273—1298) zapovedal na oglejski sinodi, da se mora praznik sv. Mohorja v vsej očakovini slovesno obhajati. Ker je bilo za potrebo ljudstva, ki je bilo takrat redko naseljeno, župnijskih cerkva že dovolj in je za nove župnije primanjkovalo tudi duhovnikov, so začeli ljudje v iej dobi zidati sv. Mohorju na čast le podružnice. Zato imamo sicer Slovenci Mohorjevih cerkva 32, med njimi pa le 7 župnijskih.
Podružnice žužemberške župnije so zidane vse pred 1. 1526, le cerkeT sv. Roka so zidali ob času kuge 1. 1645 ali 1646. Tu so pokapavali za časa kuge s trga, druge pa na njivah, zahodno od fare, na kraju, ki se imenuje še danes Kužni dol. Kolera je morila Ijudi 1. 1855. Iz žužemberške župnije se je ločil Šmiliel z obema podružnicama 1. 1790.
L. 1892. je ustanovil ljubljanski knezoškof, poznejši goriški metropolit in kardinal dr. Jakob Missia, v Žužemberku dekanijo, kateri je pridružil župnije Ajdovec, Dobrnič, Hinje, Krko, Sela pri Šumberku, Šinihel pri Žu-žemberku in Zagradec. (O Žužemberku: Argo II. 141—145, Hoff. Gemahlde vom H. Krain II. 120. Costa, Reiseerinnetrangen aus Krain 1848).
Opomba: S tem zaključujemn vrsto zgodovinskih sestavkov o znamenitih krajih pri nas. (Glej prejšnje letnike BVrtca"!)
78