LOVEC
GLASILO LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE XLIII. letnik	št. 7	oktober 1960
Foto H. Robi
ZELENA ALI RDEČA PIKA
Peter Rihter
Splošno ocenjevanje trofej, ki ga že nekaj let vrše za to postavljene komisije pri lovskih zvezah, kaže vse vidnejše pozitivne rezultate naše parkljaste divjadi, predvsem srnjadi.
Skoraj na vsakodnevnih službenih obhodih imam priložnost, da opazujem divjad. Pri tem sem prišel na nekatere misli, ki jih hočem navesti. Ne komisije pri ocenjevanju, pač pa lovci radi pozabljamo pri odstrelu, na gojitveni odstrel in vršimo ponajveč kar »navaden« odstrel, brez prave izbire. Sicer je vsestranska prizadevnost članov v komisijah pri ocenjevanju lovce že znatno privedla do pravilnega gojitvenega odstrela in da se pri tem zavedajo, kaj je prav in kaj ni prav, preden skrive prst.
Za komisijo je pri. ocenjevanju važno le rogovje in priložena čeljust. Potem odloča samo eno, zelena ali rdeča pika. Če je bil srnjak zrel za odstrel iz enega ali drugega razloga, trofeja dobi zeleno piko, ki uplenitelju in njegovi družini pomeni priznanje. Če pa je odstrel nepravilen, dobi trofeja rdečo piko, ki pomeni za uplenitelja opomin oziroma grajo. Seveda imajo mnogi prizadeti vse polno izgovorov in opravičil in končno, da tudi komisija ne ve vsega. Ker pa gre za ugled in lovsko čast, se mnogih lovcev le nekaj prime, da vedno skrbneje ocenjujejo divjad. Večkrat pa se zgodi, da se lovec ob najboljši volji pri oceni zmoti in seveda kljub temu pade rdeča pika. Lovec se počuti nekam osramočenega in celo užaljenega. Toda, če je pravičen lovec in ima čisto vest, da tega ni storil iz površnosti, lahko pogleda komisiji in tovarišem v oči, kajti motiti se je človeško. In kje je to laže, kakor pri ocenjevanju divjadi, če dovolj ne pozna krajevnih razmer in tipa divjadi. Seveda to nikakor ni opravičilo za površnost pri ocenjevanju. Po tem uvodu hočem nekaj omeniti glede dosedanje gojitve srnjadi z odstrelom, kakor sem opazoval. Kaj smo gojili z odstrelom? Gojili smo, če se pravilno izrazim, trofeje, to je stremeli smo za tem, da imajo srnjaki čim boljše rogovje. Lahko trdim, da smo tudi precej dosegli.
Ta napredek v gojitvi je vsekakor razveseljiv. Je pa nekaj kar močno zmanjšuje vrednost dosedanje gojitve. Ko lovec kakorkoli dobi srnjaka pred puško, pretežno oceni le rogovje. Če je to po njegovem mnenju pod povprečjem, ukrivi prst, če je pa rogovje vsaj povprečno, strel ostane v cevi. Vprašajmo se, ali je to pravilno z gojitvenega in z lovsko pravičnega stališča. Nikakor ni. Hkrati s trofejo je treba oceniti tudi telesno moč srnjaka. Zato ocenitev zgolj po rogovju ni zadostna, ni popolna ter bolj formalna, ki ne more biti v korist kakovosti tiste divjadi. Zato je iz leta v leto več takšnih formalnih ocenitev —
zaradi strahu pred »rdečo piko«. Kaj koristi v lovišču srnjak s povprečnim ali celo dobrim rogovjem — ki se morda šele razvije — če je pa srnjak, čeprav morda zdrav, telesno šibek in ne dosega niti povprečne telesne teže, ki jo lahko dajejo življenjski pogoji tistega okolja. Da telesno šibka žival ne more zarediti telesno močnega potomstva, ki bi dosegalo vsaj povprečje določenega okolja, vemo iz primerov domače živinoreje. Da pa ne pridemo navzkriž z naka-■ zanimi načeli ocenjevanja, moram omeniti, da ne moremo in ne smemo med seboj primerjati srnjadi iz nižinskih, hribskih in gorskih lovišč. Zaradi višinskih razlik so življenjski pogoji zelo različni in kar je v zvezi z rodovitnostjo tal, bistveno vpliva na telesno moč in moč rogovja pri parkljasti divjadi. Za pravilno gojitev s puško bi morala torej vsaka lovska družina za svoje lovišče ugotoviti povprečno telesno težo divjadi. Do te meje od spodaj navzgor bi se gibal gojitveni odstrel. Na ta način bi bil gojitveni odstrel laže in pravilneje izvedljiv in bi ocena rogovja prišla do veljave šele za telesno oceno. To pa pomeni, da bi komisija pri prisojanju zelenih in rdečih pik morala imeti tudi zanesljive podatke o teži živali. To je pa poglavje zase. Kako bi se odražala večja povprečna teža srnjadi v gospodarstvu družine, naj služi majhen primer. Ce bi s smotrno gojitvijo, povprečno težo iztreb-ljive srnjadi dvignili za 3 kg, bi to pomenilo — po odkupni ceni, objavljeni na platnicah 5. (avgustove) številke Lovca 1960 — za vsak kos po 900 din več. Mnoge družine pa imajo odstrel po 30 in tudi dvakrat in trikrat toliko.
Sedaj je stalež srnjadi tako velik (tudi že prevelik, da peša telesna moč), da bi lahko prešli na naznačeni način gojitvenega odstrela. Prepričan sem, da bi s telesno močjo pridobila tudi moč rogovja, ker bo le krepka glava nosila sorazmerno s telesom zares močno trofejo. Mislim, da se bomo šele po tej poti približali cilju, ki si ga želimo.
K sedanjemu načinu ocenjevanja nekaj primerov: Odstrelil sem enoletnega srnjaka, ki sem ga že nekaj časa opazoval. Rogovje samo je kazalo slabega povprečnega Šilarja, telesno pa je bil zelo šibek. Po večkratnem opazovanju in oceni, sem ga odstrelil. Dobil sem, oziroma trofeja, rdečo piko. Komisija je pri ocenitvi upoštevala le rogovje, ne pa drugih dejstev. Drug lovec v naši družini je odstrelil enakega srnjaka, a je imel slučajno »več sreče«. Prav tedaj je namreč prišel mimo član ocenjevalne komisije pri lovski zvezi, ki je srnjaka sam videl. Izjavil je, da rogovje samo zasluži rdečo piko, toda srnjak je bil tako šibek, da je pravilna le zelena pika. Koliko je takih in podobnih primerov, da
uplenitelj nima konkretnih dokazov, da bi komisiji lahko dokazal resničnost svoje trditve o šibkosti živali. Vendar mislim, da bi se v pretežnih primerih tudi to dalo zadovoljivo izvesti. Saj lovska zadruga zaradi odkupa mora natanko stehtati vsak kos. Mimo tega bi to veljalo predvsem za sporne trofeje, za katere bi imel uplenitelj interes, da dobi verodostojno potrdilo o
teži, kar bi lahko organizirala družina — v interesu gojitve. Kako, je stvar premisleka in dobre volje. Naj nihče ne misli, da lomim kopje za odpravo rdeče pike. Nasprotno, naj se ocenjuje strogo z upoštevanjem vseh objektivnih faktorjev, ki odločajo o barvi pike.
Želim pa, da bi mojo zamisel ocenili ali izpopolnili strokovno bolj podkovani.
Drobec lovske pravičnosti
Viktor Čeh
Človek obrača — usoda obme, je star pregovor, katerega resničnost se pogosto poigra tudi z lovcem. S tem bi naj računal vsak lovec, preden se poda v lovišče z namenom, da upleni divjad. Prav posebno velja to pri lovu na veliko divjad.
Ni dovolj, da se opremi s še tako zanesljivimi pripomočki. Tudi nadpovprečnemu lovcu ne zadene vselej krogla tja, kamor jo poleg ostalega vodi pravičen lovski namen. In posledica?... Zastreljena divjad se umakne v težko dostopne, neprehodne ali zelo oddaljene terene. Res nam tu lahko pomaga dober pes barvar. Pa če ga ni v bližini? Gremo ponj. Če ga imamo sami, še nekako gre. V nasprotnem primeru stopimo pač k lovskemu tovarišu. In če tega ni doma, pes nas pa ne uboga... In če je divjad streljana pod večer, zjutraj nas pa čaka služba ali kako drugo neodložljivo opravilo ... Prav ti zadnji momenti so pogosto vzrok velikim mukam in zgubi divjadi.
Moj članek ni plod fantazije, temveč odmev lastnega doživetja in dogodkov, o katerih tu in tam slišimo. Zato menim, da naša lovska vest ne sme in ne more biti mirna že ob dejstvu, da smo opremljeni z zanesljivimi pripomočki. Računati moramo na vse. Poleg brezhibne opreme, se moramo »oborožiti« tudi s časom. In ravno na to prepogosto pozabljamo.
Zamislimo si, da streljamo pod večer. Obstreljena divjad ne obleži v ognju. Očitno nakazan zadetek in krvni sledovi so jamstvo, da je divjad zadeta. A sled vodi naravnost v obširen mračen gozd! Dobro vemo, da ne smemo z iskanjem začeti takoj po strelu. Nas pa preganja čas.^ Dan se nagiba! V mračnem gozdu bodo naša čutila kaj malo pomagala. Da gremo po psa barvarja? — Ali se bomo sploh vrnili pred nočjo? Zjutraj moramo v službo. Tudi naši lovski tovariši ponavadi niso povsem brez posla. Med tem naj
pridejo dež ali kaki drugi zadržki. Čigav bo srnjak, ki je še včeraj krasil od večernih žarkov obsijano jaso? Mar naš? Dvomim!
In ko tako v duhu pohitimo k dogodkom prejšnjega dne, si predočimo muke, ki smo jih prizadejali živali, pomudimo se pri lisičji pojedini s srnino obloženi mizi ... Ali nam je nudil korak v naravo kake idealne ali materialne koristi? Dvomim. Naša lovska vest ne sme in ne more biti mirna in čista. Zakaj ne? Preprost odgovor: K receptu lovske pravičnosti smo dodali premalo prepotrebnega časa.
Naštetim neprijetnostim se v veliki meri izognemo, če izbiramo lovsko pravično tudi čas za odstrel. Skopo odmerjeni čas ob delavnikih izkoriščajmo predvsem za opazovanje in ocenjevanje divjadi. Za odstrel se odločimo ob sobotnih večerih ali v nedeljskih jutrih. Takrat smo tudi mnogo bolj mirni, ker nas ne preganja čas, kar tudi pozitivno vpliva na naš uspeh.
Kakor sem že omenil, je to pravzaprav opis lastnega doživetja, le z razliko, da ob mojem srnjaku niso uživale lisice. Za strel pod dokaj negotovimi pogoji sem se odločil zaradi zelo zanimive trofeje, česar sem se pozneje bridko kesal. No, po dve in polurnem iskanju sem ga tik pred nočjo (lovil sem na klic) le našel, čeravno na nastrelu ni bilo nobenega sledu.
Za dobršen del užitka na lepi trofeji sem dolžan ing. Pavlu Ažberju, piscu članka »Razmišljanje na visoki preži« v 4. številki Lovca, katerega vsebina mi je vlivala pri brezupnem iskanju dokaj optimizma. Prav gotovo se je vsaj ob mojem srnjaku izpolnila pisceva želja in tako njegove besede niso padle na nerodovitna tla.
Čašo pelina, ki sem jo izpil ob prenaglem strelu, vam priznam, lovski tovariši, z željo, da pokažem pot mimo opisanih nevšečnosti tistim, ki bodo upoštevali nje vsebino.
Skalni golob -columba livia
Peter Dobrila
Lovski muzej Bistra Foto M. Mehora
V zeleni bratovščini Slovenije je organiziranih nad deset tisoč članov, med njimi pa je velik odstotek takih, ki ne poznajo skalnega ali tudi jamskega goloba kot lovne perjadi. Temu se niti ne moremo čuditi, če pomislimo, da je ta lepa, previdna in urna ptica pri nas že skoraj izumrla, z njo pa seveda tudi običaji v zvezi z lovom nanjo.
Da bi — zlasti mlajše lovce — seznanil z lovom na skalnega goloba in z golobom samim, bom skušal zapisati, kar vem o njem in kar sem sam doživljal, ne da bi se pri tem spuščal v znanstveno razpravljanje.
Skalni golob je vitka ptica, svetlosive barve, le po vratu pokrit s temnejšim sivozelenkastim, sijajno se lesketajočim perjem. Po velikosti je približno enak domačim golobom, ima pa — kot vsi hitri letalci — kratke noge, še do krakov poraščene s puhastim perjem, od kolena do krempeljcev pa pokrite z raskavo kožico, rožnate barve. Trije sprednji in četrti zadnji prst so v enaki višini. Peruti skalnega goloba so izredno dolge, najdaljše letalno pero sega do konca repa. Rep je pahljačast, proti koncu vedno temneje barvan in se konča s široko črno progo. Svetlo-sivi perutnici imata počez po dve črni pasi. Na hrbtni strani pa nosi čopek popolnoma belih peres. Podolgovati kljun skalnega goloba meri dobre tri centimetre in je proti koncu gornjega dela grbast, na koncu pa zakrivljen. Perje skalnega goloba je trdo in ostro. Leta nenavadno hitro in zmore sedemdeset in več kilometrov v eni uri.
Skalni golob gnezdi dvakrat letno, živi pa v jatah, ki so včasih štele tudi po dva tisoč ptic. Ugaja mu trda zrnata hrana, zato rad obiskuje žitna polja. Njegova prava domovina je sredozemska obala. Že v davnini je tega goloba udo-
mačil človek; Udomačeni skalni golob pa se je tako razmnožil, da pomeni ponekod že pravo nadlogo. V krajih, kjer ljudje z muko obdelujejo krpico zemlje, na Krasu in drugod, ne vidijo radi niti skalnega niti domačega goloba. Meso skalnega goloba je okusno, zato ga povsod love ljudje in roparice.
Skalni golob živi in gnezdi najraje v globokih kraških breznih, v katerih se zadržuje večinoma le ponoči. Ob sončnem vzhodu zapušča svoje prenočišče in odleta na pašo, od koder se navadno vrača šele proti večeru. Medtem, ko večina golobov išče hrano, ostajajo doma v breznih le golobice, ki gnezdijo, negodni mladiči in »dežurni«. Golobice in »dežurni« sicer tudi po nekajkrat na dan smuknejo po hrano, a se kmalu vrnejo.
Na paši se skalni golobi družijo v velike jate iz več brezen. Njim se mnogokrat pridružijo domači golobi, ki prilete na pašo iz mest in vasi. Kot vse ptice, ki se družijo v jate, poskrbe tudi golobi za svojo varnost s stražarji. Zato ni lahko zalezovati te ptice na paši. Prav tako jih je težko zalesti, ko siti, okrog poldne, zlasti ob hudi sončni pripeki, navidezno leni, počivajo po skalovju. Neradi sedajo na drevje.
Skalnega goloba je bilo najlažje upleniti iz zasede na počivališču, kamor smo jih včasih nagnali s polja. Zgodilo pa se je, da je lovec v zasedi v takem primeru z dvema streloma v jato, sklatil na zemljo tudi trideset golobov. Večkrat je med skalnimi golobi v zadrgavki obvisel ali romal v lovsko torbo tudi domači golob; vendar to ni tiste vrste lov, ki ga nameravam opisati.
Lov na skalnega goloba iz zasede na prostem in odprtem polju, je bil zanimiv le za tiste lovce, ki so radi streljali v gosto jato golobov in tako prišli z lahkoto do obilnega plena. Lovci pa, ki
so gojili ta lov res športno, so preskušali svojo strelsko sposobnost na posameznega goloba pri izletu iz brezna ali povratku vanj. Ta način lova na skalne golobe je bil sicer neprimerno težji od onega v zasedi, je pa zato nudil mnogo več pravega lovskega užitka.
Kadar se je skupini tržaških lovcev-zakup-nikov ali posameznikom zahotelo lovskega užitka z odstrelom golobov nad breznom, je moj oče, ki je opravljal službo nadlovca v lovišču v Kozini na Krasu, organiziral »zaporo golobjih brezen« — kot smo temu rekli. V ta namen je sklical deset do petnajstletne fantiče iz vasi in jih razporedil: k breznom z ozkim grlom po enega, k onim z širokim grlom pa po dva, da sta vratarila. Ker so s sončnim vzhodom golobi že zleteli iz brezna, jih je bilo treba prehiteti in brezno »zapreti« še preden je sonce vzšlo.
Vratarji, oboroženi s kupčkom kamenja, smo tiho čepeli nad odprtino brezna in poslušali golobje gruljenje in spreletavanje. Kadar se nam je zazdelo, da nameravajo golobi zleteti, smo vrgli v brezno kamen, ki se je odbijal od skale na skalo in s svojim truščem prisilil golobe, da so odlet na pašo odložili.
Ta služba je bila nam vratarjem zelo všeč, zato smo jo tudi vestno opravljali. Če nam je pa kljub temu kak golob ušel, tega seveda nismo povedali.
Tako smo brezna zapirali, dokler se niso zbrali lovci, se skrili v zaklonišče in tam mirno čakali, da so se golobi pomirili in se pričeli gruleč spreletavati vedno više proti izhodu. Popolna tišina nad breznom je krilate prebivalce opogumila, vendar so le-ti poslali na piano najprej najurnejše izvidnike. Prav tega so lovci čakali in že so zagrmeli streli. Toda izvidniki so bili tako hitri, da je le malokateri lovec pogodil. Streli pa so opozorili golobe v breznu na nevarnost, da so utihnili in čakali, da se ozračje zunaj pomiri.
To se je ponavljalo navadno vse dopoldne. Toda lačni golobi so postajali vedno bolj drzni in v vse krajših presledkih vzletavali iz jam. Zato so tudi puške pokale vse pogosteje. Nekaj krilatcev je obviselo na zadrgavkah, večina je srečno odletela na pašo, da si napolni prazne golše. Način tega lova je lovca držal v neprestani
napetosti in terjal od njega veliko strelsko spretnost.
Ob vsakokratni napovedi lova na golobe nad breznom, smo morali brezna zapreti še pred sončnim vzhodom, vendar samo tista, h katerim so se postavili lovci. Iz ostalih smo golobe spustili na prosto. Grlo smo pa vseeno naknadno zastražili zato, da smo golobom preprečili vrnitev.
Z dnevne paše so se golobi vračali navadno pozno popoldne. Ker pa so bili vsi vhodi v brezna zastraženi, so golobi zbegano preletavali od brezna k breznu in tako tudi k tistim, ki so jih stražili strelci.
Čim bolj se je sonce nagibalo k zatonu, tem drznejši so postajali golobi. Prileteli so visoko nad breznom, nekajkrat zakrožili, nato pa se navpik spustili urno kot pšica v brezno. Ali pa so prileteli tik nad zemljo in smuknili v globino. Tako je bil odstrel golobov, ki so se vračali na prenočišče, še mnogo težji in manj uspešen od onega v dopoldanskih urah. Če je bil vračajoči se golob zadet nad breznom, je navadno padel v globino in bil za lovca zgubljen.
Golobe sta pogosto zasledovala tako sokol kakor kragulj. Prav zanimivo je bilo gledati, kako je ujeda švignila za golobom v brezno in se od tamkaj vrnila praznih krempljev; sedla je na vejo grma ali na skalo ob ustju brezna in čakala na svojo žrtev. Ob takih priložnostih je tudi marsikatera ujeda sama postala plen vztrajnega in potrpežljivega lovca.
Kraška brezna, v katerih je včasih grulilo na stotine golobov, so danes prazna in nema. Tu in tam zleti iz njih kak netopir, skalne golobe pa lahko preštejemo na prste.
Če se vprašamo, kaj je pravi vzrok, da so skalni golobi na krasu izumrli, bi verjetno našli odgovor v znani ljubezni laških okupatorjev do omake iz ptičev vseh vrst, ki so jih tudi na naši zemlji »gojili« četrt stoletja. Zato so tem večje pohvale vredne tiste lovske družine v Slovenskem Primorju, ki se na vse načine trudijo, da dvignejo stalež pernate in dlakaste divjadi in ki so v ta namen prostovoljno prevzele tudi obveznost popolne zaščite skalnega goloba — te vitke, urne in prav zato vabljive lovne ptice.
Šibrenica, njena zgradba in streljanje
Za praktičnega lovca zadostuje v splošnem kal. 16. Pri-tem je učinkovita razdalja le za kake 4 metre manjša kakor pri kal. 12. Vsekakor je kal. 12 za naše razmere nepraktičen, kakor kal. 16 pri trocevki.
Šibrenica kal. 16 naj tehta okoli 3kg, nikakor ne dosti manj, Lažje puške bolj suvajo,
večkrat slabše streljajo, dajejo manj sigurno na-perjanje (ciljanje) in so slabše za spremljavo. Močni čoki (zadrge) imajo manjši razsip, na krajše razdalje manjšo verjetnost zadetka ter večkrat bolj škodujejo kakor koristijo. Za desno cev naj bo blaga zadrga s 50—60% zadetkov na 35 m, za levo sred j a s 60—70 % zadetki in raz-
tros enakomeren po vsej tarči. Sibika naj bo v višini zgornjega roba cevi ali nekoliko više, ne pa niže. Muha naj bo cela vidna nad zgornjim robom cevi. Za kontrolo pravilnega ciljanja (na-perjanja) je koristna pomožna muha. To namestimo 30—40 cm od ustja na šibiki tako, da je pri pravilnem ciljanju 2—3 mm nižja od prave muhe. Vmesna muha posebno dobro služi pri vajah ciljanja, da ugotovimo, če pri tem vidimo preveč ali premalo šibike ali če merimo levo ali
_ -a'
desno od cilja. Pri tem je središče dejanskega zadetka za dlan nad središčem tarče, kar je pravilno. Če ne želimo stalne pomožne muhe (ki pri strelu nič ne moti) jo naredimo iz trikotnega do 2 cm dolgega koščka lesa s 3—4 mm dolgima krakoma in ga prilepimo na šibiko.
Sprožila morajo biti prilagojena občutljivosti prstov, ne premehka in ne pretrda, povprečno za 1,50 kg pritiska. Desni (sprednji) sprožilec naj bo nekoliko mehkejši kakor levi (zadnji). Med sprožilcema naj bo presledek okoli 23 mm. Jeziček prvega sprožilca naj bo nekoliko v levo upognjen, jeziček drugega pa nekoliko v desno. S tem se olajša premik sprožilnega prsta od prvega sprožilca na drugega. Sprožilci naj bodo tudi nekoliko razkavi in sprednja sprožilna ploskev jezička nekoliko v desno zavita, da se bolje priležeta prstu. Sprožilci ne smejo imeti praznega potega in se morajo sprožiti z mesta. Vse to puškar z lahkoto uredi.
Kopito mora biti tako zgrajeno, da strelec tudi pri najhitrejšem streljanju ujame s puško pri licu, pravilno merilno črto. To je odvisno od dolžine useda in zavitosti kopita. Dolžina kopita se meri od prvega sprožilca do sredine kape (ramenjače) — slika 1 a — in znaša od 35 do 38 cm. 'Ravna se po dolžini roke. Ustrezno dolžino pomerimo približno tako, da ukrivimo roko v komolcu pravokotno, puško dvignemo navpično, poveznemo kapo kopita v zgib, prislonimo podlakt ob kopito in položimo stegnjen kazalec na prvi sprožilec, ki ga mora kazalec s sredino prvega členka z lahkoto doseči. Mnogi lovci imajo prekratka kopita. S takimi je naper-janje puške (prislon ob lice) neenakomerno in streli radi prenizki (prekratki). S poskusi ciljanja (naperjanja) in s podlaganjem lepenke pod ploščico na kapi, popravimo prekratko kopito, ki ga potem uredi puškar. Kapa kopita se mora rami dobro prilegati, to je, da se pri naperitvi
puške zgoraj in spodaj enakomerno osloni in tako nudi na vsej površini enak odpor. Če je zgornji rob kape preveč nazaj zategnjen (razdalja od b do c, sl. 1 prevelika), se kopito pri dvigu v ramo zatakne, spodnji rob pa nima oslona, kar ovira hiter in siguren strel. Zato mora biti spodnja konica kape nekoliko bolj nazaj zategnjena, da se pravilno ujame v ramo. Ob pravilnem kotu kape, mora puška, postavljena navpično na mizo, kazati nekoliko nagnjenja za padec vznak, na stran muhe. Pri naperjeni puški mora biti zgornji rob kape v višini spodnjega roba rame.
Nos kopita je pri mnogih puškah preveč spredaj. Oddaljenost od prvega sprožilca je torej premajhna, slika 1 d. Nos mora biti tako nazaj pomaknjen, da se mečica palca prileže, ne sme pa tiščati. Roka, ki objema vrat kopita, mora biti toliko zadaj, da kazalec ravno še zlahka doseže prvo sprožilo. To omogoča, da prst zdrsne na zadnji sprožilec, ne da bi roka morala menjati lego na kopitu. Tudi ročaj kopita je, kakor nos, pri mnogih puškah preveč spredaj. To moti pri hitri sprožitvi drugega sprožilca, in prvi jeziček z zadnjo stranjo rad udari na kazalec, sredinec pa zadene ob zadnjo stran branika. Ročaj mora torej biti zadosti zadaj in potekati poševno nazaj, ne pa strmo navzdol.
Used kopita pretežno odloča pri legi zadetka. Pri hitri naperitvi dvignemo navadno puško tako visoko, da se hrbet kopita nalahko nasloni pod ličnico. Če je used prevelik, to je razdalja od kape do podaljšane črte šibike, sl. 1 c, prevelika, gleda strelec preplosko po šibiki, oziroma vidi premalo muhe, je strel prekratek, (zadetek prenizek). Preravno kopito daje previsoke strele. Pravilen used kopita daje za dobro dlan previsok strel. V praksi so povečini streli prekratki, zlasti na letečino. Pri tem si pomagamo, da na kopito nataknemo usnjato ali gumasto kapo. S tem smo podaljšali kopito in lego zadetkov dvignili. Napačno je, če mislimo, da si previsoke ali prenizke zadetke popravimo z vajo. Pri hitrem streljanju nas bo ta vaja dosledno pustila na cedilu. Pri kratkih strelih pritrdimo na hrbet kopita ustrezno zaplato usnja, tako da seže 2/s na stran lica, Va pa na drugo stran. Pri previsokih zadetkih znižamo hrbet kopita.
Zavitost kopita je v tem, da os kopita ne poteka v merilni črti, temveč je kopito zavito nekoliko v desno. Zavitost je odvisna od širine obraza in ramen. Zavitost povečamo, če kopita na strani lica nekoliko odvzamemo ali zmanjšamo, če ga naplatimo. Pri odvzemu lesa pa moramo obdržati vzboklino kopita, sl. 2, 3. Sredina mesta na kopitu, kjer se naslanja lice, je nekako 15 cm pred kapo. Kopita brez lica imajo širše hrbte. Koristno je tudi, če je hrbet kopita blago usločen (prašičji hrbet). S tem se lice bolje prilagodi in s pomikom glave nekoliko naprej ali nazaj, reguliramo višino očesa, kar je
potrebno če smo bolj ali manj oblečeni. Sl. 2, 2 kaže napačno (ravno) posneto kopito.
Pri kopitih z licem je večkrat napaka v preozkem hrbtu sl. 3 A, ali je črta od roba hrbta do roba lica preravna sl. 3 B—C, da rada na licu strelca spolzne. Zato je važno, da je zgoraj pod hrbtom, sl. 3 B—BI lahno zbočena. Spodnji rob lica tudi ne sme preveč izstopati, to je, razdalja C—D, sl. 3, ne sme biti prevelika. V takem primeru bi spodnja čeljust nudila preveč odpora licu kopita in bi se zgornji del premalo trdno prilegel, da bi strelec gledal enkrat desno drugič levo od sredine šibike. Lice se mora na kopitovo lice nasloniti na široki ploskvi, kar da enakomerno in sigurno ciljanje. Na spodnji polovici kopitovega lica pa je oslon blažji kakor na zgornji polovici.
B a 1 a n s a, rekli bi, težišče puške, mora ležati med rokama tako, da ni čutiti preteže ne na spred in ne na zad. Pri šibrenicah je to navadno med 50 in 70 mm pred odbojnim dnom celina (baskila). Za dobro balanso moramo poskušati s ciljanjem, da dobimo občutek za pravilno lego težišča. Zlasti je to potrebno pri puškah, ki imajo zaklepe in celine iz lahke kovine. Pri dobro zbalansirani puški se kopito in cevi enakomerno dvigajo, ne pa morda cevi hitreje kakor kopito ali narobe.
N a p e r j a n j e , to je dviganje puške k licu in ciljanje moramo stalno vaditi, zlasti pred lovno sezono, pa tudi po nji. Pozimi ne smemo biti v ramah premočno oblečeni, ker to ovira hitre gibe in dobre zadetke. Poleti, ko imamo na sebi le tanko srajco, podaljšamo kopito z naveznjeno kapo.
Ko stojimo pripravljeni na strel, držimo puško približno vodoravno v smeri od koder pričakujemo divjad. Na ta način dobi puška pri dvigu primeren koleb, da lahko divjad pri strelu brez zamude in napora spremljamo s primernim prehitom (preddržo).
Puškin jermen ne sme biti ovira pri streljanju. Zato ga z levo roko, potegnjenega skozi prste in napetega držimo na kopiščku (bolje kakor na dlani pod kopiščkom), z desno pa nategnjenega s prsti za branikom. Mnogi ga z desnico ne drže, da je prosto povešen pod puško. Jermen pa ne sme nikakor biti predolg, kar je pri večini pušk. S predolgim jermenom ne moremo nositi puške z navpično cevjo.
Puško dviga in premika v glavnem desna roka, leva jo samo opira. Levo in desno obračamo puško z ramo, in s tem, da se okre-nemo v bokih, ne z rokama. Puško držimo prožno, mehko, ne trdo, da smo z njo okretni. Na stojišču, kadar pričakujemo divjad, stojimo nekoliko razkrečeno, z desno nogo malo zadaj, lahno nagnjeni naprej, s težiščem bolj na levi nogi. Pri dvigu puške (naperitvi) nagnemo glavo nalahko naprej in nekoliko v desno, tako da pridemo puški nekako nasproti. Podobno storimo z desno ramo, ki jo okrenemo malo naprej.
Pri vajah moramo pritiskati prav tako na sprožilce kakor pri streljanju. Da varčujemo s sprožilnim mehanizmom (vzmeti, vžigalne igle) pritiskamo na sprožene sprožilce. Načelno se pa moramo navaditi sebi ustreznega tempa streljanja. To je, čas od dviga puške do strela mora biti vedno enak, če hočemo imeti redne uspehe. Strel mora biti seveda čim hitrejši. Toda, ne smemo se prehitevati. Ostati moramo
A
S
v mejah zmogljivosti naše telesne spretnosti in duševne koncentracije. Ciljanje je treba vaditi v vseh položajih in smereh streljanja. Za vajo na premikajoče se cilje nam služijo tekoče in leteče živali, v streljanju pa vadimo na glinaste golobe in premikajoče se tarče, na kotaleče se plošče, v zrak vržene predmete i. p. Nikakor nam ne smejo biti za vajo v streljanju, živali (divjad).
Pri premikajočih se ciljih, moramo dati strelu ustrezen prehit, v skladu s hitrostjo. To je, cilj moramo spremljati z merjenjem spred in sprožiti, ne da bi zaustavili spremljavo puške. Za razne hitrosti in daljave so teoretično izračunani prehiti. To je pa zgolj napotek, ker ima vsak strelec bolj ali manj svojstveno tehniko streljanja in različno hitrost reakcije. Za uspeh je pač potrebno veliko vaje in prakse na lovu in bi navajanje praktičnih primerov vodilo predaleč.
Velika in pogostna napaka je tudi, da mnogi lovci streljajo predaleč in s predebelimi šibrami. Meja lovsko pravičnega strela je pri 40 metrih in lovsko pravična debelina šiber od 2 do 3‘A mm (št. 14-8), izjemno 4 mm (št. 6). Z debelejšimi šibrami in na večjo razdaljo se zgolj mnogo več divjadi zastreli, kar je prostaško mrharstvo.
Po M. von Wendel-u — Wild und Hund 1960-10
Priredil M. Š.
Foto Grana
Objavljamo članek pisca, ki se je kot ljubitelj narave, začel pred 54 leti zanimati za lov in že pred pol stoletja vzgajal ptičarja, deloma po metodah tedanjih vodilnih nemških kinologov (Oberlander, Hegen-dorf, »Hegewald«), deloma po svojih. Predvsem ni »dresiral« z bičem, ker je v psu cenil svojega lovskega tovariša in prijatelja, ne pa robota. Namesto biča je za kaznovanje uporabljal plazenje. Tedaj še ni bilo kinološke literature v slovenščini in naš LOVEC se je 1910. komaj rodil. Prva slovenska lovska organizacija je nastala 1907. s Slovenskim lovskim klubom v Ljubljani, ki ga je ustanovil dr. Ivan Lovrenčič, kakor tudi prvo domačo Psarno »Podgora« za istrske goniče. V teh spominih pisec, ki je danes v častitljivi starosti 86 let, opisuje tedanji način šolanja psa in s tem nudi primerjavo z današnjimi vzgojnimi metodami. Pisec je n. pr. med drugim vzgojil poenterico, ki je kot naj mlajša na mladinski tekmi ptičarjev 1926. v Ljubljani, dosegla Id oceno in posebno priznanje za njen brezhiben apel. Dalje naj govori sam.	y
I.
18. avgusta 1909 ob 9. uri sem bil pred stanovanjem dr. Vončine v Krškem. Prijatelj je že prihajal po stopnicah. Po pozdravu pogleda mojega psa z besedami: »Kar čedna živalca«. Nato mi pove, da greva v Drnovski kot, da je tam mnogo jerebic pa tudi kak zajec. Za psa začetnika, da se mu zdi to kar primerno torišče. Streljala pa danes ne bova, ker to na prvem lovu za psa začetnika ni priporočljivo. Namen današnjega izleta je, da seznaniva psa predvsem z njemu neznano dolenjsko divjadjo, da ugotoviva njegovo zasnovo in da ga hkrati skušava navajati na pravilno obnašanje pred divjadjo.
Temu sem mogel pristaviti le to, da je najbolje, če začetnik v prvem letu lovi sam, brez kakega drugega psa, in sicer na njivah, ki imajo nizke kulture, na primer krompirišča, ajde, repišča in podobno, ker le tam lahko vsak čas vidiš, kaj pes počenja, saj ga je treba imeti vedno pred očmi.
Ko sva našla posevek mlade ajde, sem psu na ovratnik navezal 40 m dolgo laneno vrvico ter ga napotil v ajdo z besedami: Išči! Pes se je takoj v skokih pognal v pokazano smer, pa je čez nekaj minut prešel v nagel dir, očitno, ker ga je po tleh vlečena vrvica pri skokih znatno ovirala. Vseeno pa je kar dobro iskal in pri tem upo-
števal moj žvižg in mig z roko. Spoznal sem, da pes tudi v dolenjskih loviščih ni pozabil na nauke sobnega šolanja, vsaj dokler se nismo srečali z divjadjo. Tako smo prebrodil prvo ajdovo njivo, našli pa nismo ničesar. Zato sva iskala njivo s krompiriščem, ki naj bi imela tudi še ugoden veter. Tam sem spustil psa ob dolgi vrvici s pozivom: Išči!, nakar se je pes takoj pognal na njivo. Med njegovim iskanjem smo že prehodili nekako dve tretjini njive, ko naenkrat opazim, da je psu ves život kar nekam otrdel in da pes nepremično zre nekam predse. Preden sem se zavedel, kaj vse to pomeni — do tedaj nisem bil še na nobenem lovu na jerebice, zajce, fazane itd. — se je pes že pognal v skokih naprej ter dvignil na 15—20 korakov jato jerebic. Dr. V. se zasmeje, češ saj je bilo pričakovati, da bo pes, ki še nikoli ni videl ne jerebice ne zajca, ob prvem srečanju z njimi, te prepodil. Da rešim, kar se rešiti da, skočim hitro na prosti konec vrvice in ga zgrabim. Medtem se je vrvica že napenjala in psa, ki je v skokih begal za jerebicami, tako zadrgnila, da ga je kar vrglo ob tla. Pes se je hitro pobral ter se preplašeno oziral zdaj proti meni, zdaj v smer, kamor so jerebice odletele. Zaprosil sem prijatelja, naj, če more, poišče mesto, kjer so jerebice ležale, oziroma se prepelile, ker sem imel sam še opravka s psom.
Dr. V. res najde tisto mesto, sam pa pokličem psa k sebi, ga navežem na 1,5 m dolg jermen, ga peljem do jerebičjega prepelišča in mu tam velim: Down! Pustim ga, da tisto mesto trikrat s plazenjem obkroži. Po tem opravku pustim psa v strogi down-legi, korak pred jerebičjim ležiščem in v dobrem vetru, ležati četrt ure.
Prijatelj, ki je ves ta postopek molče opazoval, pripomni, da imam v sebi znanstvenikom do sedaj še neznan ultraživčni fluidum, ki mi pokori živali.
Ves moj čudodelni fluidum obstoji zgolj v upoštevanju določenih okolnosti, ki so v glavnem naslednje:
Predvsem moraš biti prijatelj živali, posebej pa da imaš svojo žival rad. Kdor živali nima rad, naj se z njimi ne ukvarja. Seveda pa si moraš sam znati izbrati žival, ki ustreza i po barvi i po postavi tvojemu okusu, tako da jo imaš lahko rad. Toda žival mora biti tudi vredna, da jo imaš rad. S tako živaljo boš najbolj gotovo lepo ravnal, kar je pri šolanju velike važnosti.
Nadalje se moraš zevedati, da je pes nič manj kot konj — izredno dovzeten za pohvalo, prijazno besedo, božanje in trepljanje. Pravilno deliti hvalo, združeno s prijaznimi besedami in božanjem, za vsako dobro delo ali za kazen odrekati hvalo in prijazno ogovarjanje, pomeni izredno vzgojno sredstvo.
Izrednega pomena je nadalje okolnost, da žival nadkriljuješ. Fizično se ti to pri psu še nekako posreči, pri temperamentnem konju — in samo takega more človek imeti rad, kajti rezultat bo vedno isti, ali nepopravljivo svojeglaven konj ali pa jezdec na tleh. Zlasti pa žival ne sme poznati tvojih slabih strani, predvsem ne strahopetnosti in neodločnosti. Jahalni konj natanko ve, v kakšnem duševnem razpoloženju se nahaja mož v sedlu ter temu primerno tudi z njim ravna. Pri šolanju psa lahko opazimo isto.
Končno se moraš zavedati, da žival nima namena, da bi se ti upirala, marveč ima hotenje, da ti ustreže, ti pa moraš to dobro voljo znati izkoristiti. To pa dosežeš samo z lepim ravnanjem, nikoli ne s pretepanjem. Z nasilnimi sredstvi si ustvariš samo mrkega sužnja, ne pa vdanega in zvestega prijatelja. In prav zato, ker so ptičarji po večini vzgajani z bičem, je v splošnem med njimi prav malo takih, ki bi svojega gospodarja srdito branili.
Med tem je poteklo omenjenih četrt ure, stopil sem do psa, ga posadil predse ter mu v resnem tonu dopovedoval, da so to bile jerebice in da mora priden pes ob jerebicah obstati, ne pa jih poditi, sicer je neizogibno plazenje in mogoče tudi ovratnik z bodicami.
Po tem pouku smo se, ne da bi izpustil psa, napotili po jerebičjem ležišču, in nato odšli v smer, kamor so jerebice odletele. Prijatelj je izrazil bojazen, da bi pes v bodoče utegnil jerebice utajiti, ker se mu je moj postopek zdel
precej trd. Odgovoril sem, da po mojem mnenju ne, ker se je pes med sobnim šolanjem moral mnogo plaziti po trebuhu.
Kjer bi morale biti jerebice, so bila koruzna polja, ki niso primerno vežbališče za začetnike. Morali smo drugam. Našli smo njivo s krom-piriščem; na eni strani je mejila na njivo z ovsom, na drugi pa na njivo v prahi. Ker je bil položaj ugoden, sem psu odvezal jermen, mu na ovratnik pritrdil 40 m dolgo vrvico ter ga napotil v krompirišče s pozivom: Išči! Pes še ni pretekel njive trikrat od leve na desno in narobe, ko znova opazim na njem, zdaj že znano otrdelost. Trenutno sem se zavedal, da utegne pes imeti zopet jerebice pred seboj in da me sedaj ne sme prehiteti. Zato mu zakličem: Down in pograbim prosti konec vrvice. Ker se je pes na povelje pravilno ulegel, sem obstal, pustil psa, da leži 10 minut. Po preteku omenjenih 10 minut se brez vsake naglice približam psu in mu ponovno ukažem: Down, (držeč vrvico v roki). Ko pridem do njega, ga pohvalim, obenem pa zaprosim prijatelja, da naj on spodi jerebice, ali karkoli je že bilo. Dr. V. res dvigne na kakih 15 korakov jato jerebic. Dobro, da so to bile jerebice, ker se je s tem prejšnja lekcija kar nekako nadaljevala. Pazil sem, da pes med vzletom jerebic ni dvignil niti glave. Zato sem psa posebno hvalil ter mu kot zaslugo odrezal kos klobase.
Med vso to hojo je tudi sonce obšlo svojo pot ter kazalo že nekaj stopinj preko navpičnice. Zato sva s prijateljem napravila kratek odmor, da se malo okrepčava in tudi psu postreževa s kosilom, zlasti pa z vodo.
Nato smo začeli zopet s stikanjem. Prišli smo do treh njiv z repiščem in zeljem. Pes je tekal sem in tja z repišča v krompir, od tam v zelnik in narobe. Vrvica se mu je močno zatikala, zlasti v zelniku, tako da sem jo moral večkrat odmotati. Ko sem jo v zelniku zopet odmotaval, nenadoma plane kakih 30 korakov pred menoj zajec in jo ubere proti koncu njive. Pes, ki je zajca takoj opazil, je prvi trenutek obmiroval, strmeč v neznano žival, nato pa se je — še preden sem utegnil zaklicati: Down ali se domisliti kake druge rešitve — spustil z glasnim jif-jaf za zajcem. Pa ne za dolgo, kajti vrvica, ki sem jo držal v rokah, ga je vrgla vznak. Medtem je prijatelj poiskal zajčev lož.
Poklical sem psa k sebi, mu snel dolgo vrvico, ga privezal na jermen in mu naredil dolgo »pridigo«, kako grd je zajec ter ponovim plazenje kakor prvič. Za tem ga pustim v vetru pred ložem v strogem down 30 minut, s prijateljem sva se pa oddaljila na pomenek. Ko sva se vrnila k psu, je še vedno ležal v »down«, kakor sem ga bil naučil s sobnim šolanjem, oziroma v pisarni v Kranjski gori; prijel sem ga za jermen in poklical k sebi. Nisem ga pa ne hvalil, ne prijazno ogovoril.
Irski seter Rassegna cinofilo 1959
Pri nadaljevanju lova sva izbirala njive v smeri proti domu. Pri tem sva zadela še enkrat na jerebice. Pri vsakem novem primeru je pes kazal, da začenja razumevati, kaj od njega zahtevam. Oba sva bila vesela, da je pes v enem dnevu toliko napredoval. Med potjo domov sem prijatelju pojasnil, zakaj toliko uporabljam down-lego in plazenje. Predvsem je pes v down-legi najmanj izpostavljen skušnjavi, da bi planil za odletelo ali odbeglo divjadjo, drugo kar je še varneje, da smatram down-lego za edino zanesljivo sredstvo, kako napraviš psa za brezpogojno poslušnega, brez kakih surovosti, zlasti pa brez pretepanja. Moj pes se bo moral namreč, ko bo imel za seboj tudi še šolo v lovišču, vleči v down-lego v naslednjih primerih:
Na povelje na vsako slušno razdaljo, na dvig desne roke, na vsako vidno razdaljo, pred posodo, iz katere dobiva jesti, na odmet predmeta, ki ga ima prinesti, pri delu na polju, pred jerebicami in pred zajcem, na odlet pernate divjadi, na odskok zajca iz loža, na dvig puške k licu, na strel, pozneje samo na moj strel, na pritisk z roko na njegovo glavo.
O psu, ki vse to zna, lahko rečemo, da je brezpogojno poslušen in samo tak ptičar je po-raben za lov. S tako šolanim psom je lov resničen užitek in zabava. V tem sva se s prijateljem prisrčno poslovila in si želela skorajšnje svidenje.
II.
Že prvi teden po mojem prihodu v Krško sem se seznanil z videmskimi lovci in s starim Kužnikom, ki je bil tedaj predsednik Videmske lovske družine. Dovolil mi je, da smem svojega ptičarja na primerno dolgi vrvici voditi na razno divjad v njihovem lovišču.
Takoj prvi dan po 18. avgustu 1909 sva šla z Rufom v določeni del lovišča. Navezal sem psu 40 m dolgo vrvico na ovratnik ter ga spustil s pozivom: Išči! Pes se je takoj spustil na prvo njivo in brzel, kolikor ga ni ovirala vrvica, po razoru v smeri proti drugemu koncu njive. Takoj sem preizkusil, koliko je zalegla moja sobna dresura v razmerah videmskega lovišča. Ruf se je na žvižg res obrnil in pritekel k meni. Za to ubogljivost sem ga seveda pohvalil in ga čez nekaj trenutkov zopet pustil prosto — seveda z vrvico na ovratniku — iskati. Ko je nekaj časa iskal in se mi je približal na kakih 60 korakov, zapiskam kratko, čisto narahlo. Pes se ozre proti meni, nakar mu z vodoravnim zamahom desne roke pokažem smer na desno. Tudi to povelje je pes v lovišču prav tako doumel, kakor v sobi oziroma na dvorišču. Uvidel sem, da lovišče ne moti psa v njegovi ubogljivosti.
Ostalo je torej samo vprašanje, kako se bo pes obnašal pred divjadjo. Drugi dan sva prišla dvakrat na jerebice. Takoj se je pokazalo, da dogodki 18. avgusta niso ostali brez posledic. Že pri prvih jerebicah je pes obmiroval ter se na dvig roke tudi ulegel. Pustil sem ga kaki dve minuti ležati, nato šel k njemu, ga pohvalil, spodil jerebice ob klicu »down« ter ga po odletu jerebic pustil še nekaj časa ležati. Ker se je ves prizor odvil v redu, sem psa izredno izdatno hvalil. Isto se je ponovilo pri drugi jati jerebic.
Po 19. avgustu sem potem vsak dan, kadar sem utegnil in je bilo vreme ugodno, zahajal v videmsko lovišče in vodil psa na jerebice. Po kakih 14 dneh je bil pes že tako daleč, da se je pred jerebicami sam ulegel.
Prve dni septembra pa mi dr. V. sporoči, da greva na dan Male maše (8. septembra) zopet skupaj na lov. Sla sva v Štajersko vrbino. To je ves svet od Krškega do Brežic med Savo in ob-savsko potjo. »Štajerska vrbina« pa je za cerkljanske lovce samo tisti svet, ki je kot del katastrske občine Drnovo po regulacij Save, ostal na severnem, štajerskem bregu Save.
S prijateljem se najprej usmeriva proti travnikom z namenom, da bova tudi streljala. Rufa sem spustil, seveda brez vrvice. Da ste ga sedaj videli, kako se je gibal! To je bilo čisto nekaj drugega, kakor iskanje s 40 m dolgo vrvico na ovratniku. Ker na travnikih ni bilo divjadi, sva šla na njive z nizkimi kulturami, da sem mogel psa ves čas nadzorovati. Pri prvem krompirišču se ustaviva in psu pokažem smer, kjer naj išče, s poveljem: Išči! Pes se požene naprej ter začne po mojih navodilih z roko, prečkati njivo od desne na levo in narobe. Komaj pa je opravil to prečkanje tretjič, na mah obstoji ter se na dvig desne roke uleže. Ko določiva, da strelja moj prijatelj, ta spodi na 15 do 20 korakov jato jerebic, strelja in zadene. Ta dogodek je psa tako razburil, da je z »down« lege dvignil glavo. To pa je bilo proti načelom šolanja. Zato psu naj-
prej odločno zapovem »down«, nato ga pa poučim, da ne sme dvigniti glave.
Zaprosim prijatelja, da pobere jerebico, nakar sem jo jaz v ugodnem vetru položil korak pred nosom psa na tla in pustil psa tako kakih 5 minut ležati. Za tem sem vrgel jerebico kakih 20 do 30 korakov daleč, prijatelja pa prosil, da je medtem ustrelil v zrak, kakor da je jerebica padla. Budno sem pazil, da se pes ni ganil ali vsaj ne dvignil glave. Po tem praznem strelu sem pustil psa zopet 5 minut v strogi »down« legi, nakar mu ukažem: Nosi!
Pes pa ni mogel najti takoj jerebice, ker se njen dah ni takoj razširil do njegovega nosu. Kmalu pa jo je zavohal in mi jo pravilno prinesel. Sedaj sem psa izdatno pohvalil.
Pripominjam, da se mi je navedeni premor trikrat pet minut zdel potreben, da se pes navadi prepotrebne vzdržljivosti in samoobvladanja, kajti ptičar, ki teh lastnosti nima, ni poraben.
Po tem uspehu kreneva proti Savi, da bi se malo odpočila in okrepčala. Morala sva skozi gosto vrbinje. Se preden sva prispela do vrbinja, je pes, ki sem ga pustil prosto tekati, že stal ob njivi z ajdo. Ker se je pripravljal, da se uleže, sem domneval, da nakazuje jerebice. Ko se je kita jerebic dvignila, sem oddal le en strel slepo v zrak. Prijatelj, ki je medtem nadzoroval psa, je psa pohvalil, da se je pravilno zadržal. Ko sva se vračala skozi vrbino, je puhnil iz grma zajec ter jo ubral le nekaj korakov mimo psa. Se preden sem utegnil zaklicati »down« ali ukreniti kaj drugega, je Ruf že gonil zajca. Pes se je vrnil, kakor običajno z glasnim jif-jaf in veselo mahal z repom. Najbrž se je spomnil dogodkov od 18. avgusta. Brez lepega sprejema in brez besede ga najprej privežem na kratek jermen, ga nato pošteno oštejem, potem ga pa peljem do grma, kjer je zajec skočil, mu tam velim »down« in ga primoram, da se je plazil trikrat okoli grma. Po tej proceduri ga pustim pred zajčevim ložem četrt ure ležati v strogi »down« legi.
Po tej četrti ure smo zapustili vrbino, jaz pa sem imel psa še vedno na jermenu, ne da bi mu privoščil le eno prijazno besedico. V bližini Vrbinske vasi, kakih 500 korakov od hiš sva zapazila v detelji mačko, ki se je potuhnila. Sedaj se je nudila priložnost, da Ruf pokaže, kako se zna pomeniti z mačko na prostem. Odvežem psa in mu pokažem mačko. Komaj pes opazi mačko, se že spusti v divjih skokih proti njej. Mačka se mu je postavila v bran, vendar ni vzdržala. Po krajšem ravsanju zapazim, da pes mačko držeč čez hrbet ves besen stresa in opleta z njo sem in tja.
Tega junaškega Rufovega dejanja sem bil tako vesel, da bi bil psa najraje objel. Vsekakor pa hvaljenja in trepljanja psa kar ni hotelo biti konca ne kraja, zlasti, ker pes tudi ni izšel iz borbe brez krvavih prask. Pri tem je Ruf zagrešil napako, da zadavljene mačke ni prinesel.
Ko se je zadeva z mačko polegla, pokličem psa k sebi, mu pokažem z roko na mačko ob povelju: Nosi! Pes se res loči od mene, pa ne v skokih, kakor običajno, marveč tako, kakor bi imel revmo v nogah, vendar pa mi mačko prinese.
Da je pes prinesel mačko šele na povelje, ni bilo lovsko pravilno. Zato sem prinešeno mačko vrgel kakih 20 do 30 korakov daleč v deteljo. Na odmet mačke se je pes ulegel in čakal na-daljnih povelj. Ko se mi je zdelo, da pes dosti časa leži, mu ukažem: Nosi! Pes je sedaj v skokih skočil po mačko in mi jo pravilno prinesel.
Seveda je temu drugemu aktu z mačko sledila izdatna pohvala. Proti koncu lova sem obstrelil jerebico, da je z zdrobljeno levo perutjo sfrfotala na tla in seveda takoj stekla po krom-pirišču. Tudi pri tem delu se je Ruf, čeprav komaj začetnik, dobro obnesel in ko sem ga spustil z jermena, mi je jerebico ujel in prinesel. S tem sem dobil potrdilo, da je bilo šolanje pravilno in da ima pes po svojem poreklu najboljše lovske zasnove.
O nekaterih nalogah vodje lova
Matija Božič
Dr. Steinfelserjev članek »Poškodbe in nesreče na lovih-«, objavljen v Lovcu št. 11, me je navedel, da skušam obdelati naslovno temo.
Znano je iz prakse posameznih lovskih družin, da se na vlogo in odgovornost vodje lova gleda dokaj različno. So družine, ki imajo stalne vodje lova. Največje število lovskih organizacij pa tovariše s to odgovornostjo, določa za vsako lovno sezono posebej. Nekje to store pred samim začetkom lova — kar pa ni najbolje. So tudi družine, sicer redke, v katerih je vodja lovov,
gospodar družine, starešina ali pa čuvaj. Stvar se pač rešuje tako, da to najbolje ustreza posamezni lovski druščini. V konkretnem primeru sicer ni važno, kdaj, kako in koga se določi za skupne love, brakade, oziroma pogone. Nadvse važno pa je, da se ta odgovorna naloga poveri vsestransko sposobnim lovskim tovarišem. Vodja lova mora dobro poznati meje družinskega lovišča, njegovo geografsko lego, komfiguracijo, glavne prehode (predvsem za veliko divjad), način gibanja, premika divjadi, kadar čuti, da ji je lovec za pe-
tami, mesta v katerih se žival najraje zadržuje, pota, steze itd. Skratka, poznati mora vse, kar lahko vpliva na uspeh ali neuspeh skupnega lova. Da temeljito pozna te in druge stvari, je važno predvsem za lov v gorskih revirjih, nekaj manj v nižinskih loviščih — na polju. Poleg tega je važno, da vodja lova pozna: zakon o lovu, pravilnike lovskih organizacij — najbolj pa družinskega, najvažnejša določila o čuvanju naših gozdov, določila, veljavna za njegovo družino in sosednje družine, da pozna določila o pravicah nošenja orožja, tehnično stran orožja ipd. To so seveda samo nekateri od pogojev, da določeni član uspešno vodi lov ter da uživa zaupanje in spoštovanje kolektiva. Na te stvari se v praksi ne gleda tako strogo. Za te vrste funkcije se navadno določajo po stažu starejši lovci. To je pravilno. Pravilno je tudi, da se glavnemu vodji določijo še potrebni pomočniki. To je nujno vsekakor tedaj, kadar gre za večje, skupne lovne akcije, gledano po prostoru, času, številu lovcev in brakirjev. Tovariši, določeni za pomoč vodji lova, ali pomožni vodje, kakor jim navadno pravimo, so lahko mlajši, tudi manj izkušeni, kajti to je za njih najboljši praktičen pouk.
To so samo nekatere v glavnem znane stvari, ki se skušajo uveljaviti tudi v praktičnem delu. Vendar star ljudski pregovor pravi: »Kdor dela, ta tudi greši.« To velja tudi v tem primeru. Zdi se mi namreč, da na naloge vodij lova ne gledamo dovolj resno in vsestransko. Vso zadevo gledamo bolj ali manj skozi prizmo uspeha v lovu, pozabljamo pa na druga dokaj važna vprašanja, kakor na odnos ostalih tovarišev do vodje lova, na odgovornost vodje, za varnost sodelujočih na skupnih lovih ter na izvajanje vsega, kar omogoča tudi uspeh skupne akcije.
Nisem zato, da se delo vodij določa šablonsko po nekem za vedno veljavnem receptu; vendar sem prepričan, da se tudi te funkcije dajo vsaj približno vnaprej določiti.
Vodja lovov najprej z gospodarjem, čuvaji, lahko pa tudi s člani upravnega odbora temeljito prouči lovni koledar za izvršitev določenih lovnih akcij. To mu mora dati popolnoma jasno sliko o tem, kdaj, kje, kako in s kakšnim ciljem naj se vrše skupni lovi.
Po temeljitem pregledu lovnega koledarja se odloči, kako bo najbolje izvedel lovne akcije, da bi bile uspešne. To bi bil nekak lovni plan, za čigar izvedbo mora ugotoviti razpoložljive moči.
Ko končno odloči o načinu izvršitve določene akcije, kar je važno predvsem za skupne gorske love, mora vedeti tudi za skupno število družinskih članov, po možnosti za število gostov in kakovost njihovega orožja (koliko je risanic in šibrenic). To je nujno, da že vnaprej določi stojišča za tiste, ki imajo risanice in tiste, ki imajo šibrenice. Temu ustrezno mora določiti tudi bra-kirje-goniče, njihov razpored in njihove naloge. To bi bil vnaprej pripravljen razpored.
Na dan lova izvede po potrebi žrebanje stojišč za tiste, ki imajo risanice, lahko pa tudi za ostale. Po končanem lovu pregleda lovino in posluša poročila udeležencev. Koristno je, da potem vodja kratko analizira potek dela, uspehe ali neuspehe, da bi se na ta način obogatile skušnje za bodoče love. Dobro je, če more vodja lova nekaj dni pred lovom pregledati predel, kjer bo lov, če gre za lov v gozdu.
To kar je rečeno do sedaj, je bolj akcijskega značaja. Med ostalimi nalogami je predvsem važna skrb za varnost udeležencev lova. To je v neposredni zvezi s člankom dr. Steinfelserja. Treba je namreč, da vodja lova da sodelujočim potrebne napotke za sam lov, za varnost in podobno. Ni napačno, če od časa do časa pregleda orožje navzočih pred odhodom v lovišče in tako ugotovi, če le to ustreza svojemu namenu ali pa je morebiti nevarno za ostale. Ravno tako je priporočljivo, da se včasih izvrši kontrola orožja na vmesnih zbirališčih, če so puške prazne. To bi na svoj način razvijalo čut odgovornosti vseh članov družine, da z orožjem ravnajo v skladu z varnostnimi predpisi. Osamljeni so primeri, da vodja lova zaradi grobe nediscipline, zlasti če gre za ogrožanje življenja drugih, izloči kršitelja od nadaljnjega lova. To je kazen bolj moralnega značaja ali dovolj stroga za pravega ljubitelja lova, če je nujna za vzgojo lovskega naraščaja. Vodja lahko poda tudi pismeno prijavo disciplinskemu razsodišču, lahko pa tudi odboru, za posameznike, ki kršijo njegove napotke ali pa splošno veljavna pravila za izvajanje lova. V primeru nesreče s strelnim orožjem mora vodja lova imenovati po dogovoru s člani upravnega odbora komisijo, ki takoj na mestu razišče in ugotovi vzroke nesreče, naredi ustrezen zapisnik. V praksi se navadno tako ne dela, čeravno je nujno zaradi odgovornosti za varnost udeležencev, če ni storil vsega, kar je bil dolžan.
Ne gre zgolj za formalno stran teh vprašanj, pač pa zato, da so skupni lovi vzorni, disciplinirani, mimo tega pa tudi uspešni in za lovske tovariše varni. Omenil sem, da praksa kaže, da se na funkcije te vrste ne gleda dovolj resno. So primeri, da posamezniki oporekajo opominom in navodilom vodje češ »kaj se delaš važnega«, pred določenim časom zapuščajo stojišča, se samovoljno prestavljajo, ne prihajajo ob času na določena zbirališča, ne drže črte pri poljskem lovu, ne prijavijo odstrela in strelov ipd. Vse to otežuje odgovornemu tovarišu vodenje lova, še bolj pa ogroža varnost ostalih.
Menim, da bi ravno zaradi varnosti morali delu tovarišev, odgovornih za skupne love posvečati mnogo več pozornosti. Dati jim je treba čim širša pooblastila, člane lovskih organizacij pa navajati na disciplino, na pripravljenost da vodji pomagajo in ga spoštujejo. Ne gre za »vojaško disciplino«, pač pa za pameten napredek tudi na tem polju zelene bratovščine.
Karel Hajek - Weidmannsheil
Spomini z lova na divje prašiče
Avguštin Tomc
Mnogo lepih, srečnih trenutkov doživi lovec na lovu na divje prašiče, a nič manj razočaranj.
Naj opišem nekaj doživljajev, ki sem jih imel na lovu za divjimi prašiči s svojim zvestim spremljevalcem brakom-jazbečarjem, Abijem. To je bil izredno visok, močan pes, temne barve s še temnejšim gobcem in hrbtom. Bil je pravi strah klatečih se mačk, dober jamar, posebno pa se je odlikoval pri lovu na divje prašiče. Več let je že, odkar ga je nepremišljena roka poslala v večna lovišča. Toda spomin nanj mi je vedno svež, kakor ob izgubi zvestega prijatelja. Zato sem se namenil, da nekaj teh spominov napišem za bralce našega glasila.
1.
Tedaj je bil Abi še mlad, komaj leto dni mu je kazal datum vpisa v rodovnik. Nadzoroval sem pogozdovanje večje sečnje v golo. Bilo je že
sredi novembra. Abi je bil seveda z menoj kakor vedno, tako da so ljudje, ko so ga videli, vedno vedeli, da sem v bližini tudi sam. Ko sem si neki dan zopet ogledoval in kontroliral pogozdovanje, mi je padel v oko svež sled divjih prašičev. Ker je v nasprotnem pobočju več hektarov velika goščava in so prašiči tam stalni, sem sklenil, da to goščavo nekoliko obhodim in kontroliram. Sredi popoldneva sem najprej šel pogledat v velike blatne mlakuže, kjer se prašiči redno kaluži j o, če so morda tam. Mlakuže so bile sveže razrite, in se blatna gošča še ni usedla. Po sledovih na blatnih tleh, sem ugotovil, da je bilo preteklo noč v mlakužah več prašičev različnih velikosti. Da so sledovi sveži, mi je potrjeval tudi Abi, ki je z zanimanjem ovohaval sledove in razritine, čeprav na njegovo pozornost nisem dosti polagal, kajti dosedaj s čmuhi še ni imel opravka. Ko sem vse dodobra ogledal, sem
krenil proti večjemu kostanjevemu sestoju.'Razrita tla in privzdignjeno listje je pričalo o črnih gostih. Izpodkopan, napol strohnel velik hrastov panj mi je izdajal v družini močnejšo žival, gotovo merjasca, ker je bil čas bukanja. Abi je čedalje bolj pozorno ovohaval sledove in obenem ogledoval okolico, kakor bi pričakoval, da se bo povzročitelj razritin zdaj pa zdaj pojavil pred njim.
Prepričan, da so prašiči v že omenjeni goščavi, sem se ji približeval z vso pozornostjo. Psa sem imel oprčenega in ko sva šla po zarasli poti skozi goščavo, je neprestano vsrkaval mehko sapico, ki je vela iz grape, kjer je bila goščava največja. Previdno sem hodil, oči uprte v goščavo, da bi prodrl pod sleherno grmičje. Vtem ko se je goščava nekoliko razredčila, zagledam na nekaj 10 metrov komaj se premikajočo črno gmoto. Psa, Tči je še vedno vohljal v grapo, sem pritegnil k sebi, stopil na povodec in se pripravil na strel. Ker nisem živali dobro videl, niti vedel, kaj je, nisem streljal. Spomnil sem se, da v to 15-20-letno mladje hodi človek s črnim suknjičem ob-sekovat brez j e. Zato sem povesil puško, kar je bilo zame usodno. Prav tedaj sem pogledal na Abi j a, kako se obnaša, a ko sem pogled zopet obrnil na tisto gmoto, je ravno zginil v goščavi pravi divji prašič in z njim tista nedoločena gmota. Strel ni bil več mogoč. Pes, ki je poleg daha, začutil tudi šum, je postal nestrpen. Ko nekaj časa še tako stojim, pripravljen za strel, kajti če bi bil v goščavi človek, bi ne bilo prašičev, sem sprčil psa, ki me je ves nestrpen pogledoval, kakor bi me tega prosil. Pes se je pognal v smer, kjer je zginil prašič in že se je začel lajež. Prepričan, da bo moral s pod vitim repom priti k meni po pomoč in varstvo, sem se pripravil za strel. Toda Abi se je izkazal junaka in se ni umikal proti meni, pač pa je napadel prašiče z obkrožanjem in se tudi ob protinapadih v krogu umikal. Tedaj se pokažejo na nasprotni strani globeli na redkejšem terenu trije močni prašiči, s katerimi pes ni imel opravka, ker je lajal čisto na drugem mestu in od mene oddaljen dobrih 100 metrov. Pomerim na najviše stoječega in najbolj vidnega na kakih 100 metrov. Po strelu se je prašič sunkoma prevrgel, močno zarjul ter se vijugasto premetajoč pognal v strm gozdni jarek, kjer teče potoček. Med naglim menjanjem naboja, sem opazoval ostala dva prašiča, ki sta presenečena gledala, kaj je tretjemu, da tako rjove in nori. Preden sem pa mogel streljati, sta zginila v goščavi. Misli so se mi sukale okoli streljanega, če je obležal, ali jo pobrisal. Tedaj pa že zaslišim tik pod seboj močan pasji lajež. Izglodalo je, da je pes po strelu napadel ostreje, prašiči pa seveda z ostrim protinapadom. Na močnejši šum pod seboj se povzpnem na robiček in vidim psa, ki laja obrnjen v dolino. Pes nato skoči v dolino in lajež utihne. Kaj sedaj? Ali je morda pri streljanemu,
mrtvemu? Znova zašumi in zopet zagledam psa, ki voha po gostem resju ter takoj zgine v jarek, a brez glasu. Misli mi begajo za njim. Zopet lajež v jarku. Že se hočem premakniti v smer laježa, ko se na moji skrajni levi, skoraj za hrbtom nekaj premakne. Ker sem bil obrnjen v drugo smer, sem okrenil le glavo. Od presenečenja mi je zastal dih. Trideset korakov od mene stoji ogromen merjasec in gleda vame. Tu je torej vsa družina, ker se pričenja buk, pa bi jo stari rad popihal brez komplikacij. Toda kako naj okrenem puško, da ne bo odskočil, počasi ali naglo? Misli so se mi sunkovito menjavale. Odločil sem se za nagel okret, toda prav tako hitro se je okrenil tudi merjasec in se pognal navzdol. Vrženi strel je seveda zgrešil, kar sem ugotovil na nastrelu. Kaj sedaj ? Abi še vedno v jarku laja. Treba bo pogledati v jarek. Po nekaj korakih zagledam na nasprotnem bregu zopet tri prašiče, ki so kakih 100 metrov od mene stali kakor okameneli. Pomerim na naj lepše stoječega, ki se je po strelu vzpel in z močnim ropotom zavalil v jarek. V tem trenutku je zaživelo tudi v jarku. Od psa nadlegovani trop se je jel umikati. Abi pa lajajoč za njimi. Na mali jasi, približno 100 metrov od mene, so se zopet ustavili, toda moja trocevka je molčala, ker mi je zmanjkalo nabojev, za idealko pa je bilo mnogo predaleč Voščil sem jim srečno pot in šel v jarek, da vidim, kaj je s plenom. Kmalu sem našel enega. Ko ga ogledujem, pride tudi Abi. Veselo pomaha z repom, naježi dlako in se vrže prašiču za vrat. Toda, kje je prvi, ki je strel nakazal. Grem s psom na nastrel in takoj sem našel kri. Šla sva po močnem krvnem sledu do večjega gorskega potočka, ob katerem je pot. Od tu dalje tudi pes ni našel več sledu. Ker se je jelo mračiti, sem z zasledovanjem prenehal z namenom, da nadaljujem drugi dan. Poklical sem delavce, ki so pogozdovali, da so mi pomagali spraviti plen domov.
Drugi dan sem šel zarana iskat ranjenega prašiča. Z menoj je šel še en lovec, toda kljub temu, da sva iskala vse dopoldne, nisva našla ne plena ne sledu od gozdne poti dalje. Kasneje sem zvedel, da je tisti čas nekdo peljal iz gozda steljo in tako lahko še nekoliko priložil. Če je, dober mu tek!
2.
Konec januarja je bilo. Na sončnih rebrih je bilo kopno, v odsojnih legah pa še debelo snega.
Lovec iz gornjega predela našega lovišča je sporočil, da so prišli divji prašiči v predel Bele. Ker je bila nedelja, se nas je nabralo dovolj lovcev, da zastavimo stojišča, nekaj pa jih gre v pogon z ljudmi bližnjih posestev. Že v prvem pogonu sta dva prašiča zgubila nekaj ščetin in krvi. Na sled sem djal Abi j a, ki je takoj poprijel in kmalu začel lajati v zelo globoki grapi oziroma
jarku. Ze smo mislili obkoliti, ko se je prašič premaknil in potem ga je pes gonil, kakor zajca, nekaj kilometrov. Kazalo je, da mu streli niso prišli do živega. Ko smo se po pogonu sešli na levem vrhu Selškega grabna, opazimo na nasprotni strani sedem divjih prašičev, ki so imeli namen, da zapuste naše lovišče. Brž nas je nekaj lovcev odhitelo proti Grmadi in uspelo nam je prašiče zadržati. Nekateri lovci so zavzeli stojišča, jaz pa sem A bi j a djal na sled. Abi je takoj poprijel in v dolini jel močno lajati. Takoj nato so se iz doline oglasili streli, nakar se je krdelo prašičev razkropilo. Oprezno se pomikam po grebenu Kragujevke, kajti pod menoj je lajal Abi. Kar zaslišim klice »varda« in pasji lajež. Tik pod menoj, nekaj 10 korakov, se je gonja ustavila in tako, da sem videl le psa, ki je lajal v nekak plaz. Nenadoma pa tudi pes skoči v plaz, a se tudi takoj vrne za njim z odprtim gobcem renčeč prašič. Na robu plaza se ustavita. Pes laja v prašiča iz razdalje dveh metrov, renčita in puhata pes in prašič drug proti drugemu. Po strelu se vrže prašič v plaz in v dolgih skokih zgine v dolino. Abi seveda za njim. V dolini se zopet oglase streli in pasji lajež na mestu. Ta je zadet, sem mislil. Na nastrelu sem pa ugotovil, da je krogla prijela dober prst debelo vejo in tako spremenila smer. Vražja veja! Toda v dolini zopet premik in srditejši lajež in že zagledam 70 metrov pod seboj tri prašiče, ki so hoteli prečkati pobočje. Na muho vzamem prvega kot naj večjega in že se je valil v jarek. Ostala dva prašiča sta kakor vkopana gledala valečega se tovariša, v katerega se je zagrizel pes. Naglo hočem menjati naboj, pa se je tulec zagozdil in noče iz puške, dokler jo prašiča nista popihala. Medtem, ko je še pokalo, sem pogledal za plenom. Za debelim javorom je ležala močna svinja, najbrže vodnica. Abi je sedel poleg nje in me z veselim laježem pozdravljal. Med potjo domov je gost sneg pokril sledove naših skromnih lovskih uspehov in dajal upanje na zanimivejši lov.
3.
Ker ni bilo zadnjega pogona", sem drugo jutro vstal svež in zadovoljen, kakor tudi moja žena, ki nima rada, če nosim domov »divje mačke«. Ker je bilo torej zunaj in v družini vedro, sem se namenil, da pogledam nekoliko za sledovi. Le kazno je bilo, da je prenehalo snežiti okrog polnoči. Nedaleč od doma srečam lovca, ki je bil namenjen prav k meni s sporočilom, da sta ponoči dva prašiča prečkala glavno cesto pri Hra-stenicah in šla v smer proti Bobni gori. Po Pre-sledovanju z nekaj lovci, smo ugotovili, da so prišli v Ključ, dva pa ostala v Širokem potoku. Ker sem imel za klobukom še vejico od prejšnjega dne, me je eden lovcev vprašal, če bo veljala tudi za danes. Snamem klobuk ter odvržem vejico, češ, danes si bom' pridobil drugo.
Z Abi jem grem na sled, ki je bil že malce žameten. Torej so hodili čmuhi pred polnočjo. Ko pridem z oprčenim psom v Široki potok, najdem pod hrasti in kostanji vse obrnjeno in razrito, popolnoma sveže. Prav tak je bil tudi sled, ki je držal v večjo goščavo. Abi je napel jermen. Po krajšem preudarku sem spustil psa, ker sem računal, da so tovariši že na stojiščih. Abi se je pognal v goščo in že sem zaslišal globoko v jarku močno pasje lajanje. Pripravljen na strel se previdno bližam laježu. Zaradi gošče nisem nič videl. Na lepem se obme lajež v jarku proti meni in že se prikaže prašič, komaj na 10 korakov. Prevalil sem črnuha v jarek, iz katerega se je sprožil drug črnuh, ki ga je pes srdito napadal. Zaradi psa nisem mogel streljati. Tedaj pa se Abi srdito zažene v črnuhovo zadnjo plat, da se je prašič obrnil in hlastnih po psu, ki je spretno odskočil. Ta trenutek sem izrabil in prašič se je vzpel in zvalil po strmini. V tem trenutku se mu je tudi pes zagrizel v ščetinast vrat in ni izpustil, čeprav je včasih prišel pod 80 kilogramsko težo prašiča, ki se je valil v jarek, da sem se bal za psa. Toda v jarku me je Abi navdušeno pozdravil s tem, da je močno zatulil namesto lovskega roga in naznanil, da je prašič mrtev. Deset metrov niže pa zagledam mrtvega prvega streljanega prašiča in sem od veselja objel Abi j a. Tovariš, ki mi je zjutraj oponesel vejico od prejšnjega dne, mi je podal drugo in mi prisrčno stisnil roko. Ko smo vlekli prašiča po snegu do, naselja, smo šele opazili, da je enemu od prašičev manjkala leva sprednja noga, prav pri plečni kosti. Km je imel popolnoma zarasel in pokrit s kožo in dlako, da je izgledalo kakor od rojstva. Kasneje smo izvedeli, da je kmet nastavil prašičem v ovsu skopec, v katerega se je ujel mladič in v pasti pustil nogo.
To pot je bil zadnji pogon dolg tako, da me je žena zjutraj pozdravila s pravim imenom mojega plena preteklega dne.
4.
Drevje je kazalo gole veje. Prve slane so oparile še tisto zeleno rastlinje, ki je kljubovalo umiranju. Poznojesenski gozd je vabil v svoje tajne in čare, ki so me mamili. Pregledoval sem ravno naboje, ko stopi v sobo prijatelj lovec in pove, da so v Ključu divji prašiči. Pod kostanji je bilo vse sveže razrito, kar nama je potrjeval tudi Abi, ki je krepko vlekel za jermen. Ko sem menil, da je tovariš na stečini, sprostim psa, ki je takoj zginil izpred oči. Vrnil se je čez kake pol ure, vendar prazen. Takoj je zopet izginil v strmo grapo in tam pričel lajati. Pripravil sem se za strel, toda lajež se je čul vedno bolj daleč. Krenil sem v smer laježa in presenečen obstal pred rovom, iz katerega se je slišalo lajanje. Torej lisica ali jazbec. Pokličem tovariša, ki je bil nekaj 100 metrov od mene. Povedal sem mu zadevo in pokazal na rov, v katerem je pes sta-
novalca ostro napadel. Ker rov ni bil globok sva kopala kar z lesenim količem. Po dveurnem trdem delu z rokami in Jiolom sva potegnila na svetlo tolstega sivca namesto prašiča. Sedla sva, se krepčala z malico in se pogovarjala, kje bi mogli biti prašiči.
Po okrepčilu sva jo mahnila proti Bobni gori. Pri Piševem lazu je Abi z dvignjenim smrčkom jel vsrkavati zrak, ki je vel iz grape, ki se je spuščala v zelo strm jarek. V mnenju, da pes voha srnjad spodaj v robidovju, sva brezbrižno nadaljevala pot, tako da niti na psa nisva pazila. To je bilo za naju razočaranje, za črnuha pa priložnost, da se je umaknil. Abi je namreč začel v jarku besno lajati, prašič pa močno puhati in ropotati, ker z obiskom ni bil zadovoljen. Preden pa je tovariš mogel zastaviti greben, je bil prašič že čez in na varnem.
Ko smo se po polomiji vsi trije sešli, se spomni tovariš jazbeca. Toda niti jaz niti on se nisva spomnila, kje sva ga pustila in zaman sva pretaknila vso okolico. Končno je zadrego rešil Abi, ki je ljubljenega jazbeca izbrskal izpod listja in naju obvaroval sramote. Precej molčeča sva se vračala proti dom in Abi naju je vprašujoče pogledoval, če sva še lovca.
5.
Po deževnem januarskem dnevu je ponoči zapadlo 30 cm snega. Obiskal me je revirni gozdar P., ki je imel do lova veliko veselje, sam pa ni bil registriran lovec. Pregovoril me je, da sva šla pogledat za prašiči, čeprav ni bilo dosti upanja, ker je snežilo vso noč in v takem tudi prašiči najraje mirujejo. Počasi sva mešala snežno brozgo in v raztegnjeni uri prišla do Bezenice. Kmalu sva našla dokaj žameten sled, ki je bil komaj še razpoznaven. Odločil sem se obkrožiti teren, kamor je držal sled. Se kakih 200 metrov je manjkalo, da bi bila sklenila krog, ko zagledam pred seboj popolnoma svež sled močnega prašiča. Abi je močno napel jermen, hoteč v goščavo. Opozoril sem spremljevalca in sprčil psa. Prost je Abi planil v goščavo in že 30 metrov pod nama začel srdito lajati. Napaden prašič
se je postavil v bran, besno puhal in ropotal, kakor da hoče s psom temeljito obračunati. Pes je to čutil, pa se je začel v krogu po goščavi umikati, prašič pa je šklepetal s čekani in renčal. Ko sem sprevidel, da zaradi gošče ne bo uspeha, sem obkrožil »-bojišče« na strani, kjer je bilo redkejše grmovje, tovariša sem pa napotil, da je skozi goščo prodiral proti meni. Obstal sem na robu strmega jarka in čakal. Toda tovariša ni bilo, češ da je zgrešil smer. Ugotovil pa sem, da mu je spričo lomasta pošla korajža. Kasneje mi je dejal, da je zgrešil smer. Naj bo stvar tako ali tako, prašič se je pričel pomikati proti mestu, kjer sem stal prej. Vendar sem ga za dih zagledal skozi gosto vejevje, ko je ravno odbil psa, ki se mu je zagnal v zadnjo plat. Pes je urno odskočil, prašiča pa je rezek pok kar prevrgel, da se je po strmini po zadnji plati zapeljal v jarek, ki naju je prej ločil, tako da je bil le še kakih 10 korakov od mene. Da bi izstreljeni naboj menjal, ni bilo mogoče. Zato sem se odločil z idealko v desni zgornji cevi. Prepričan sem bil, da je prašič zadet. Prav takega prepričanja je bil tudi pes, ker se je bliskovito vrgel na hrbet ščetinarja in ga dobesedno zajahal, tako da mi je bil strel nemogoč, prašič in njegov jezdec pa sta v dveh skokih izginila v stranskem jarku. Začela se je gonja preko doline in prečkala sta košenico, kjer bi prašič skoraj pohodil tovariša P. kakor mi je potem še ves razburjen pripovedoval. Prašič se je naglo oddaljeval, kar se je dalo sklepati po pasjem laježu. Zasledovanje sem opustil, ker je po gonji sodeč moral biti čmuh že v sosednjem lovišču.
Čeprav trdno prepričan, da sem prašiča docela zgrešil, sem vseeno šel na nastrel ter ugotovil, da je krogla zadela za roko debelo vejo, kar je čekanarju podaljšalo življenje. S tovarišem, čeprav brez plena, sva se dobro razpoložena vračala proti domu, bogatejša za zanimivo lovsko doživetje.
Zahvalo za vsa opisana in druga lovska doživetja pa dolgujem svojemu zvestemu Abiju. Le z njim sem doživel naj lepše kar imam od lova in kar mi bo ostalo dotlej, ko se preselim tudi sam v večna lovišča.
Med črnobradimi vitezi
Peter Lebinger
Zjutraj je bilo oblačno in veter je podil redke meglice sem ter tja nad Savo. Hladno je bilo, kajti deževje prejšnjih dni je spremenilo pozno poletje že kar v jesen. Z očetom sva stala na stopnicah pred hišo in ugibala, če bo popoldne kaj z jerebi.
In je odšel, kajti mudilo se mu je že v službo.
V zvoniku onstran Save je bilo sedmo uro in pismonoša jo je primahal s časopisom. Na klopi v kuhinji sem ga potem bral in listal in sam ne vem, kdaj me je »zmanjkalo«.
Nenadoma sem se zbudil in ves zaspan sem postrani pogledal staro budilko na omari in kar nisem mogel verjeti, da je že pol dvanajstih. Komaj sem se dodobra zavedel, že se je oglasila mama:
»Ti pa Aras, (mislila je namreč našega kratkodlakega nemškega ptičarja) sta prav za skupaj. Menda bi vstala samo takrat, kadar je treba jesti«
Slišal sem jo najbrž samo jaz, kajti Aras je prav tedaj v sanjah bevskal. Sele sedaj sem opazil, da je zunaj jasno. Le nekaj oblačkov je še kalilo nebesno modrino in tudi te je že podila burja tja nekam za Veliki vrh.
Burja!
Naprej je šlo vse s filmsko naglico. Najprej sem malo potečnaril v kuhinji, da sem dobil kosilo prej kot drugi. Naboje, puško, piščalki, in z Arasom sva bila na potu. Dobre pol ure sva hodila ob Savi, katere drobne valove je kodrala burja, da so se v soncu bleščali ko srebro. Zavila sva v levo, v dolino, po kateri je šumljal precej vodnat potok in se pod cesto zlival v Savo. Nizko pri potočkih sva se držala z Arasom. Ko sem namreč letos hodil na srnjaka, sem opazil, da se jereb ji zarod drži med robidovjem, ker so mu robidnice letos zaradi pozebe borovnic, glavna hrana.
Pol treh je bila ura, ko sva s psom odhajala s prvega prostora, kjer sem preiskušal svoje jere-barske sposobnosti. Jereba ni bilo, pač pa je priskakljala do naju radovedna veverica. Pes je bil nekaj časa še kar miren in le drgetal od razburjenja. Toda, ko se je nama le preveč približala in psu pred nosom izzivalno otepala z repom, ga je minilo potrpljenje. Skočil je proti njej in zalajal, toda urna košatorepka se je pognala kot blisk in pes je razočaran gledal nekam navzgor pod vrh visoke smreke, od koder se je jezila s svojim »cok... cok.. cok...«
Psa sem oštel in malo kasneje, ko sva spet videla veverico, jo je samo za hip omalovažujoče pogledal.
Sedla sva na lep prostor. Dvoje malih potočkov je šumotalo iz dveh dolinic in povsod je bilo robidovje. Na nasprotnem hribu je raslo tudi gosto bezgovje. Že po drugem klicu sem dobil odziv iz gostega bezgovja onstran potočka. Se dvakrat sem zapiskal, toda priti ni in ni hotel. Potem sem ga pustil peti, kolikor ga je bilo volja. Iz očetove šole sem zvedel, da moraš v takih primerih pustiti jereba, da nekajkrat zapoje, potem se šele sam oglasiš. Kakih petkrat je jereb ponovil svojo srebrnočisto kitico in šele potem sem mu odgovoril. Piščalke niti nisem utegnil vzeti iz ust, ko sem ga že videl, kako jadra naravnost name. Zdaj me ugleda mali čmo-bradi vitez, sem si mislil, ko je nenadoma sedel na vejo nad mano. K sreči je bil obrnjen od mene. Komaj štiri metre sva bila drug od drugega. Previdno sem dvignil puško in svinčeno zrnje mu je odneslo glavico.
Menjal sem naboj in potem pohvalno potrepljal Arasa, ki je sedel pred menoj z jerebom v gobcu, saj se je v napetem trenutku disciplinirano zadržal.
Precejkrat sva šla v dolino, pa spet v hrib. Marsikatero gosto robidovje sva prebredla, in si na njem, vsaj jaz, kar pošteno opraskala kožo. Spet sva sedela tesno ob krivenčasti bukvi poleg kolovoza, ki se je položno spuščal proti potočku v dolinico. Klical sem, toda odziva ni bilo. Že sem hotel vstati, pa sem se v trenutku premislil in se odločil, da poskusim še s Sušijo. Dvakrat ali trikrat sem klical, ko zaslišim v bukovju nad seboj sprelet jereba. Zmotil se nisem, kar mi je kmalu pritrdila kratka, toda čudna kitica. Prepričan sem bil, da se je oglasila kokoška. Se nekajkrat sem slišal kratki »ciu-ci« nad seboj, potem je spet zaropotalo in že sem videl, kako jadra leščerka proti meni. Prihulil sem se v strahu, da bo tudi sedla prav nad mene. Pa je prejadrala dolinico in pristala nekje na nasprotnem hribu, od koder sem takoj zaslišal znani »ciu-ci« ... »ciu-ci«. Ali me je morda le opazila in sedaj poje, kot ima jereb navado, če ga zapiskaš. Z Arasom sva se vprašujoče spogledala, ker še vedno nisem bil čisto prepričan, dali je »vitez« ali »princeska«. Ko se je leščerka ponovno oglasila, sem jo izzval in takoj se je vrnila preko dolinice in pristala kakih petnajst korakov od mene, v gostem vresju pod kolovozom. Sedaj sem vedel, da ni samička, ampak fantič, ki še ni zmogel cele kitice. Ob prestanku sem namreč razločno slišal tisti značilni samčev črrr ... črrr.
Oba sva bila negibna in tudi videla se nisva, Ker je le predolgo miroval, sem se jaz prej nave--ličal in narahlo sem pihnil v Sušijo. Tedaj sem ga zagledal. Kot podlasica se je iz vresja pognal na kolovoz in našopirjen kot puran oprezal za tekmecem. Najraje bi ga gledal, tega črnobradega lepotca. Toda strast je strast in kazalec se ti nehote ukrivi.
Sedaj niša dosti več utegnila, kajti ura je bila že peta popoldne in pred nama so bili še prav lepi trije prostori.
Na prvem ni bilo nič. Le črna rdečeglava žolna, ki jo tako redko vidiš, je tolkla na visokem boru, da se je slišalo kot divjaški boben v afriški džungli. Na drugem kraju sem ravno gledal, kam bi sedel, ko zabrni jereb iz robidja nekaj korakov za menoj. Razločno sem videl, da je petelinček. Z Arasom sva stekla nazaj v hrib, da se mu približava z druge strani. Se preden sem sedel in umiril psa, sem ga že slišal, kako se pod menoj živo oglaša. Takoj je prifrčal, toda nisem in nisem ga mogel zagledati. Pa tudi on menda ni slutil nevarnosti, ker se je včasih oglasil in to vedno bliže. Napenjal sem oči, da sem bil že ves solzen. Skoraj sem se že sprijaznil z mislijo, da ga bom moral še enkrat obiti, ko ga zagledam, kako lagodno koraka skozi 'nizko podrast. Kdaj pa kdaj je postal, stegoval vrat in oprezal po okolici. Dvignil sem puško in počakal, da se je spet za hip ustavil. Mušica je obstala na petelinčku, pa tudi moj prst na sprožilu, ko je nenadoma zapel.
»Ciu-ci-cericicuj« — poslednji spev.
Veter je odnesel med grmovje nekaj drobnih odstreljenih peres.
Odmev strela je že zdavnaj zamrl nekje v dolini in ptički, preplašeni zaradi strela so se spet oglasili v drevju, ko sem pogledal Arasa, ki mi je danes že tretjič izročil plen.
Srečen sem bil, ko sem spotoma gledal pisani šopek treh čmobradih petelinčkov in zadovoljno mislil, da gre tudi že meni in ne samo očetu, ki sem ga od rane mladosti občudoval v tej umetnosti.
Zlatogrle taščice so že žgolole svoj večerni pozdrav in tudi sonce je bilo že čisto na robu Janškega hribovja, ko sva prišla na zadnje mesto. Toda primernega prostora za klicanje nisem mogel najti, ker je bila povsod gosta podrast. Pa sem se vseeno poskusil. Pes je kar stal in venomer vohljal nekam za moj hrbet, kjer je bil nekaj korakov za menoj travnik. Končno sem psa le pomiril, da se je ulegel, a še vedno je gledal proti travniku.
Pokličem prvič — nič. Drugo kitico niti nisem končal, ko se je Aras pričel tresti in na čelu se mu je koža nabrala v debele gube. Tedaj mi je za hrbtom nekaj zašumelo. Previdno sem obrnil glavo in se pogledal oko v oko z njim, ki sem ga klical. Morda smo bili dober meter narazen.
»Pi, pii, pi« je prišlo iz njegovega črnega kljunčka in preden sem se dodobra zbral od presenečenja, ga že ni bilo.
Ta naju je pa našel, kaj, sem rekel psu.
Morda pride še enkrat. Šla sva v nasprotni breg, toda ni prišel in se ni oglasil. Pa drugo leto, če bova živa in zdrava!
V mraku, polnem večernega nastrojenja, sva se z Arasom zadovoljna vračala domov. Da, z Arasom sva »prav za skupaj«, kakor je rekla mama...
Kako dolgo še?
Pobuda, ki se je uveljavila že pri lanskih občnih zborih lovskih družin, da se sosednje družine snidejo s svojimi zastopniki, je predvsem vredna, da jo pozdravimo. Ob takih priložnostih vsaj lahko' pokramljamo o medsebojnih problemih.
Tudi letos sem imel priložnost, da sem bil na občnem zboru Isosednjih družan, kakor tudi na občnem zboru okrajne lovske zveze.
Vendar pa ni moj namen razglabljati o splošnih problemih, o katerih je bila razprava. Poudaril bi le, o čemer sem se namenil pisati, da so zavzele vsepovsod precejšen čas debate o roparicah in njih pokončevanju. Razumljivo je to, saj je s pokonče-vanjem roparic reguliran stalež divjadi.
Med največje teh škodljivcev so bili prišteti klateči se psi, predvsem volčjaki.
Ker so dosedanji napori in kritika malo uspešni, sem mnenja, da naj bi za rešitev tega problema ostreje nastopili vodilni lovski forumi, ker sedanji zakoniti predpisi ari kompetence lovcev, niso v stanju, da bi zatrli to zlo v naših loviščih.
Res je, da lovci zaenkrat še nismo uspeli prepričati našega povprečnega državljana, da lov ni osebni lovska privilegij, temveč kot gospodarska panoga in šport, zadeva skupnosti, ki bo uspeval le, če bo to razumela naša skupnost in pri varstvu divjadi in narave tudi sodelovala.
Vemo pa tudi, da so ljudje, ki so o vsem tem poučeni, pa vendar včasih prav namerno ne nadzorujejo svojih psov, ki delajo nenadomestljivo škodo na divjadi. V primerih, ko jih lovci le zalotijo, so pa taki roparji najpohlevnejši in nepogrešljivi hišni čuvaji, ki so le po »naključju« ušli z doma, oziroma verige.
Ce vzamem za primer, kako brezkompromisno smo morali lovci po načelih kinologije in po predpisih zakona o lovu vzgojiti lovske pse z ozirom na gojitev in varstvo divjadi, bi bilo treba za nelovske pse, zlasti čuvaje, izdati take predpise, da bi taki roparski psi — predvsem volčjaki — ne ogrožali divjadi in ne vznemirjali lovišč v vsakem letnem
času. Mislim, da je naša javna varnost tolikšna, da za čuvaja niso potrebni več psi, veliki ko srnjaki ali gamsi.
Časi roparjev in volkov so pri nas minili. Kdor pa želi imeti pse — velikane za svoj šport, naj bi bil primoran, da jih tako izšola, da bi nikakor ne preganjali divjadi. Še pred nedavnim so imeli naši ljudje za hišnega čuvaja belega špica, ki je bil prav prikladen.
Tega je izpodrinil volčjak, ki danes mimo lovskih psov skoraj prevladuje. Oporekati ni volčjakov za potrebne varnostne in reševalne službe. To so vzorno dresirani psi. Mora za naša lovišča so zlasti veliki bajtarski psi in psi največ po industrijskih centrih, kjer večina ljudi ne ve, zakaj jih drži.
Pri tem tudi ugotavljam, da pes z ozirom na takšno telesno konstrukcijo, v mnogih primerih, ne dobiva zadostne hrane, vsled česar postane ropar, obiskovalec gnojišč in prenašalec bolezni.
Pretirano vzrejo takih psov je ugotovil ino-zemec, ki je bil. pri nas pri montažnih delih češ: »Mnogo hodim po svetu, pa toliko psov zaplotnikov, predvsem volčjakov, še nisem videl nikjer kakor pri vas«. To gotovo ni ugodna izjava za naše lovsko gospodarstvo. Morda bi kdo imel pomisleke, da lovci niso zadostno budni nad temi roparji. Pomisliti moramo, da mnogi lovci pri uničevanju roparic in takšnih psov pridejo čestokrat v neprijetne zagate z lastniki psov ali imajo potem zoprne opravke pri sodišču. Večkrat pa pri tem plačajo račun dragoceni lovski psi.
Ob raznih takih nevšečnostih lovci mnogokrat žrtvujejo noči, da ugonobe — morda znanega roparja. Pri tej varstveni službi seveda sodeluje naš mlajši lovski kader, ki se uvaja v svoje dolžnosti. Navadno kandidatom naprtimo nalogo, da dosežejo določeno število točk pri uničevanju roparic. Če pri tem vsaj spočetka nimajo pravega vodstva oziroma navodil, jih njihova vnema lahko zapelje v nelovska početja, ki so tudi v opreki s predpisi. Menim, da bi bilo treba predpise o držanju volčjaka primerno
poostriti. S strogo evidenco, bi odpravili mnogo odvečnih volčjakov in tako obvarovali dosti srnjadi pred zobmi teh zverin.
Spominjam se, da je svoječasni zakupnik iz predelov, kjer je pri vsej sedanji gojitvi le skromen stalež, odstrelil letno večkratno število srnjadi od sedanjega odstrela, čeprav na gojitev najbrž ni mnogo mislil. Vendar pa v tistih časih nismo našli v višjih predelih lovišč volčjaka, ki bi redčil srnjad.
Smrt
Odkar se v vse večji meri uporabljajo kosilni stroji, nastopa vedno večja nevarnost za divjad malega lova. 2e pri ročni košnji kosec mnogokrat pokosi gnezdo jerebice ali fazanke, kebčke, pa tudi valečo ptico. Ce se ji kosec bliža naravnost, se največkrat dvigne. Kosec, ki je prijatelj narave lahko reši gnezdo tako, da pusti nekaj kvadratnih metrov nepokošenega okoli gnezda. Mnogo nevarnejši je kosilni stroj, ki ima rezilo vedno ob strani. Divjad opazuje pogonski stroj, na katerem sedi človek, in ki drvi mimo. Pri tem ne opazi rezila, ki jo pokosi. Ker stroji kose po robu okrog parcele, se umika divjad proti sredi, kjer je še zadnje kritje, pa končno tudi smrt. Ta škoda je mnogo večja kot mislimo. Zadnja leta se število motornih kosilnic tako veča, da moramo računati s stalnim naraščanjem zgub. Zato moramo nenehno iskati možnosti, ki bi zlo zmanjšale. Saj tudi divjadi naklonjeni traktorist zaradi brzine stroja največkrat ne more preprečiti nesreče, če zadnji hip opazi divjad.
Človeka strese mraz ob podatkih ankete iz 13 občin v Nemčiji. 121 kosilnic je 1958 uničilo 47 mladičev srnjadi, 151 zajčkov, 148 fazanjih gnezd, 163 fazanjih kebčkov, 30 fazank, 163 gnezd jerebic, 285 jerebičjih kebčkov, 38 jerebic.
Zato je Nemško društvo za varstvo divjadi razpisalo nagrado 3000 DM za praktično dodatno napravo pri kosilnem stroju, ki bi to škodo vsaj zmanjšala. Ena taka naprava že obstoji v tem, da je na sprednji strani traktorja v višini enega metra pritrjena železna preča v dolžini rezala, s katere vise verige, ki naj bi z dotikom ali z zvokom dvignile divjad preden jih doseže rezilo.
To napravo naj bi preskusil kak lovec-traktorist. Kmetijska gospodarstva socialističnega sektorja bi to gotovo podprla, da bi rešili ta problem.
Kolikor beležimo danes dvig staleža pri srnjadi, se je ta razmnožil v nižjih predelih prav gotovo zaradi boljše zaščite.
Kljub najboljši kontroli, pa nam še vedno tu in tam zgine mladič, ki smo ga imeli v evidenci. Zato se lovci zaskrbljeno sprašujemo, kako dolgo bo še mesaril po loviščih nepotrebni volčjak?
Stane Mlinar, LD Velenje
kosi
Lovska literatura sicer navaja ukrepe, s katerimi naj bi gojitelj rešil divjad pred koso. Ta navodila priporočajo v glavnem vznemirjanje divjadi v deteljiščih pred gnezdenjem in odkrivanje gnezd pred košnjo s ptičarji in z vlečenjem napete vrvi po detelji ali travi, najdena jajca pa vale v valilnici ali s kokljami. Gotovo pa je, da teh načinov zaradi preobširnega terena nobena lovska družina uspešno ne zmore in da zato ostanejo ti nasveti bolj v besedah. Praksa se omejuje na pokošena gnezda z umetno valitvijo jajc. Toda tudi to le v primeru, če je kosec lovec, ker bomo sicer redko pravočasno obveščeni.
Ce smo postavljeni pred gotovo dejstvo, ukrepajmo takoj, da zaležena jajca pridejo čimprej pod kokljo. Varujmo jajca pred tresenjem in ohlajanjem. Kokoš naj jih vali na zemlji, ker potrebujejo več vlage kot jajca domače kure.
O vzgoji kebčkov se' dobro poučimo iz literature, da trud ne bo zaman.
Med valjenjem perjadi mora biti v lovišču mir. Priporočena vznemirjanja neprikladnih gnezdišč uporabljamo le na res ogroženih mestih. Budno bodimo na straži, z zaščito mladega rodu. Prijazen pomenek s kmetom na polju lahko mnogo koristi. Mimo tega zvemo marsikaj koristnega. Celo odnos kmeta do lovstva lahko kaj popravimo v korist varstva divjadi. Marsikatero gnezdo in leglo bo obvarovano, če bo v detelji ali v travi kosec poiskal gnezdo, s katerega je prhnila jerebica ali fazanka in ga bo v primerni razdalji ob kosil.
Potrudimo se, da mehanizacija poljskih del ne bo smrt poljski divjadi.
Ludvik Marič
Gonič po strelu
Psa lahko naučimo vsega, le premisliti je treba, kako. Temeljni pogoj za to pa je zasnova psa, to je: dober nos, volja in vztrajnost na sledu, zvočen glas, lovska strast in ostrost. Psa z dobro zasnovo moramo izšolati, da postane koristen pomočnik za delo pred strelom, torej dober iskalec in gonič, po strelu pa uporaben krvoslednik.
Gonič je naravno zasnovo podedoval od svojih prednikov, divjih psov in jo ohranil do danes. Gotovo je, da se ta zasnova danes ne deduje več z enako silo kot nekdaj. Vendar se zasnova pojavlja kljub nestrokovnemu križanju v toliki meri, da se šolanje izplača.
Nakazovanje plena je skoraj vsem psom, zlasti pa psom iz načrtno gojenih legel, prirojeno in to lastnost (zasnovo) pokažejo zelo jasno in zgodaj. Zal ne razumejo mnogi vodniki ta način izražanja psa. Posledica je, da s tem nehote prepričajo psa o nesmiselnosti njegovega dela, s čimer zatirajo
podedovano dragoceno zasnovo. Nemarnost in nespamet vodnika so krivi, da obstreljena divjad brez koristi propade in da nehote zapeljejo psa k dejanjem, ki ga kot uporabnostnega psa pokvarijo.
Ce gonič pravilno goni obstreljenega zajca, mora vodnik ostati na mestu. Pes mora najti vodnika tam, kjer ga je pustil. Napaka je, če vodnik zapusti mesto in tako prisili psa, da ga išče po revirju in ga morda najde šele doma ali v gostilni. S tem je uničena zasnova za nakazovanje, pes je zgubil zaupanje v svojega gospodarja. V bodoče ostane v njegovi bližina, ker se boji, da bi ga pri daljšem iskanju zopet zgubil. Obsežnejše iskanje pa je prav v planinskih loviščih neobhodno.
Ce pa jfe pes zajca dlje časa gonil in ga končno ujel in zadavil, ga žene nagon k vodniku, ker bi mu rad pokazal plen. Pes pride, veselo pozdravlja vodnika, skače po njem, se mu dobrika, laja in teče v smer, odkoder je prišel. S tem poziva gospo-
darja, naj mu sledi. Malo je vodnikov, ki takoj razumejo to govorico psa in mu slede. Drugi menijo, da se pes veseli, ker je našel gospodarja. Celo oprčijo ga. So tudi taki, ki se jeze, če pes ne uboga in za vsako ceno sili nazaj k najdenemu plenu. Končno spozna pes svoje jalovo prizadevanje in ostane pri gospodarju. Namesto hvale in nagrade dobi morda še udarce. Če se to nekajkrat ponovi, je pes prepričan, da gospodarja zajec ne zanima in ga v bodoče zataji. Tako pes kmalu smatra ujetega zajca za svojo lastnino in temu primerno ravna. V psu se zbudi strast uplenitelja, kar se izraža v skubenju in trganju. Ko je zajec odprt, je prvi korak k trgaču storjen. Morda drug pes odnese zajca do najbližnje gošče in ga tam skrije, da ga kdo ne bi našel. Tako postane pes po krivdi vodnika — zagrebač.
Neznanje vodnika tako v kratkem času pokvari psa z najboljšo zasnovo. Grobi napaki, da pes po strelu ne sledi divjadi, je krivo tudi pomanjkljivo in napačno šolanje in vodstvo. Psi hitro spoznajo, da je s strelom njegova naloga končana, če divjad obleži ali odbeži in je iskanje itak brez smisla.
Za hribskega lovca, ki lovi s svojim goničem dlakasto in pernato divjad, je pes, ki išče zgubljeno divjad, vedno dragocen in prijeten pomočnik. Da je
Večkrat sem že nameraval napisati nekaj o zadržanju lovca pred pričetkom slehernega lova, pa naj si bo to manjšega ali večjega.
Velikokrat sem opazoval na lovih, da posamezniki še danes nimajo nobene lovske discipline. Zakaj, ne vem.
Mislim, da je pred pričetkom vsakega lova potreben od strani vodje lova primeren pouk, že zaradi varnosti posameznikov, pa če je še tako malo lovcev, in sicer:
O nošenju orožja (puške), obnašanju na stojiščih pri brakadah, polnjenju puške, pa naj si bo to katerekoli vrste, kdaj in kako, o zapustitvi stojišča, ki je bilo lovcu dodeljeno na brakadi in o izpraznitvi puške, premikih na brakadah in končanih pogonih na brakadah. Dalje, da morajo biti pred sestankom vse puške izpraznjene in odprte (prelomljene), oziroma zaklepi potegnjeni iz pušk, da se pri sestankih puške odlože, polože na tla, ali prislonijo k drevju in jih je treba ves čas južine ali sestanka pustiti na miru. To velja tudi za love na polju, za katere trdim, da so še bolj nevarni, kakor lovi v gozdovih. Pri poljskem lovu je treba pred pričetkom resno povedati lovcem, kako se morajo ravnati in strogo držati pravil, da ne pride do nesreč.
Zelo nevarna za lovca je megla in pa lovenje v bližini hiš. Če lovec ne vidi dobro in ne razloči dobro predmete za grmom ali na njivi, ne sme streljati. Prav tako ne, če vidi pred vzletom jerebic,
tudi pri goničih veselje za donašanje med prirojenimi zasnovami, spozna vodnik prav kmalu. Vsak že prav mlad pes pograbi karkoli in odnese na svoje ležišče. Že takrat bi' morala poseči vmes človeška roka. Tako igro je treba negovati in jo vaditi s psom, da bi kmalu postala navada in nagon. Šolanje donašanja je za psa koristno, ker mu prinaša gibanje, utrdi ubogljivost in kar je še posebno potrebno — ustvarja duševni stik med vodnikom in psom, ki je pogoj za uspešno sodelovanje.
Nakazovalec najdene divjadi je tudi pes-obla-jač. Ohlajevanje se prične z zateglim lajanjem, ki kmalu preide v tuljenje. Oblajavec ne sme zapustiti najdenega plena, četudi ga moti slabo vreme ali ga muči glad. Pes pa ne more lajati neprestano in zato dela presledke po pet minut in tudi celo uro. To pa otežkoča, da lovec najde oblajavca. V tem pogledu ima pes pokazač prednost, posebno če je najd.ena žival tako daleč, da lajanja iskalec ne more slišati.
V prvi vrsti bi morali vaditi pse za delo po strelu. Na čestih poteh po lovišču imamo priložnosti dovolj za koristne vaje. Kdor tega ne zna in noče, ni pravičen lovec.
Iz Der Jagdhund 10/54 priredil A. S. Pirc
in po lovu
ljudi pred seboj. Pri frontalnem pohodu na perjad in drugo divjad se morajo cevi pušk vedno držati kvišku, nikdar pa proti svojemu lovskemu tovarišu. Po končanem lovu moramo puško na mestu izprazniti in priti na zborno mesto z odprto, prelomljeno puško in z njo tako ravnati, da je vsaka nevarnost izključena.
Za vse navedeno je odgovoren predvsem vodja lova in njegovi pomagači ter poklicni lovci, oziroma pooblaščenci.
Obvezno je treba pred pričetkom lova udeležence opozoriti na strogo disciplino, proti siceršnji odstranitvi od lova in uvedbi disciplinskega postopka zoper kršilca lovske discipline.
Ob končanem lovu je treba zbranim lovcem povedati vse napake, ki so se med lovom naredile in tiste lovce opozoriti ter se pogovoriti o uspehu in neuspehu lova. Le v takem vzdušju in v takih odnosih bodo zadovoljni vsi lovci in tudi tisti, ki so kršili disciplino, pa so voljni, da se popravijo.
Lovska družina ni samo za zabavo. Vsak lovec pa mora biti vljuden do svojega lovskega tovariša, dostojnega govorjenja in lepega vedenja.
Ko se s 15. januarjem končujejo glavni lovi, ne bi bilo prav, če bi lovske družine počivale kar do jeseni, temveč naj s sestanki in predavanji skrbe za izobraževanje svojih članov v vseh smereh, zlasti za izobrazbo mladih. Lovec se uči vse življenje, če je in da je pravi lovec.
Pred lovom
Pavel Pavčič
Srnjak je vstal od mrtvih!
Pred nekaj leti sta v meglenem jesenskem jutru zgodaj odšla Hanzek in Slavko na sosedovo njivo, da odstrelita srnjaka, ki je tja hodil na pašo.
Hanzek je bil takrat že nekoliko izkušen lovec, Slavko pa začetnik, ki ni poznal terena in navad divjadi. Zato mu je šel v pomoč Hanzek.
V sivem jutru, ko se je valila megla in se pričela v sapici vetra valujoče dvigati proti vrhovom Kozjaka, sta tiho stopala proti njivi. Tik ob njivi sta postala in čakala, da se zdani. Že po nekaj minutah sta opazila obrise srnjaka na sredi njive, ki je brezbrižno mulil deteljo. Hanzek je namignil Slavku, ki je takoj razumel in zlezel pod rob njive ter se počasi približeval srnjaku. Hanzek se je med tem stisnil za jablano ob njivi in opazoval z enim očesom srnjaka, z drugim Slavka. Slavko je lezel skozi roso, malo po kolenih, malo po trebuhu, kakor mu je pač kazal teren. Naposled je prilezel na rob njive blizu srnjaka, ki ni slutil, kaj se pripravlja. Slavko je pomeril, meril in meril, čez nekaj časa puško povesil, da si odpočije. Znova je pomeril in zopet povesil in tako je ponovil nekajkrat.
Hanzek je nestrpno čakal, kdaj bo končno počilo. Toda čakal -je zaman, čeprav je Slavko še nekajkrat pomeril. Hanzeku je bilo sedaj jasno, da Slavka preveč trese lovska mrzlica. Zato se je brž, po trebuhu splazil v bližino srnjaka. Toda srnjak ga je opazil in Hanzek je spoznal, da mora urno ravnati. Tresk — srnjak se je v skoku prevalil in se prikotalil skoraj pred njega. Takoj sta oba navdušeno skočila k srnjaku, ki je mirno ležal — mrtev. Zazrla sta se v srnjakovo rogovje, ne da bi kaj pogledala, kje je zadetek. »Lep je«, je dejal Slavko, poglejva mu še zobovje, da ugotoviva starost. Pregledala sta mu zobovje, ne vem, če tudi ne preštela in ugotovila, da je star tri leta. Za tem sta ga jela obra-
čati, da bi ugotovila strel. Na začudenje je imel srnjak celo kožo, le na glavi pred rogovjem je bila krvava praska, ki je kazala, da ga je krogla samo oplazila. Hanzek je takoj sklepal, da srnjak ni mrtev, ga zgrabil za rogovje, mu pokleknil na noge in rekel Slavku za nož, da bi srnjaka zabodel. »Kaj ti bo nož, saj vidiš, da je mrtev, kar pusti ga,« mu odvrne Slavko. Končno je obveljala Slavkova, ob pripombi Han-zeka, da bi bilo čudno, če bi srnjak poginil od tako majhne praske in je spustil »mrtvega« srnjaka. Zadovoljno sta se nasmehnila in Slavko je stopil k bližnji smreki po vejico, srnjaku za zadnji grižljaj in Hanzeku za na klobuk. Prav tedaj ob najlepšem lovskem dogodku pa se je srnjak prebudil iz omotice po udaru krogle, se bliskovito pobral, preskočil rob njive in zginil za bližnji grm, preden sta se osupla lovca sploh spomnila na puški. V pozdrav sta slišala daleč v gozdu le še polglasni »baaa«. Od presenečenja sta odprla usta in pozabila odzdraviti...
Med potjo sta si povedala precej ščetinastih in šele tik pred domom sta se nasmehnila, ko je Hanzek zagledal, da Slavko še vedno drži v roki smrekovi vejici. »Da bi bil vsaj toliko počakal, da bi mu bil dal zadnji grižljaj,« je pripomnil Slavko. »Nič za to, važno je, da sva ugotovila, koliko je star,« je pristavil Hanzek.
Ta od smrti vstali srnjak je sedaj star že devet let in še danes hodi na sosedovo njivo — pač zato, kakor pravijo dobri sosedje, ker nekateri lovci hodijo gledat srnjake le na zobe. Da mi ne zamerita draga lovska tovariša, da sem ta dogodek zbasal v Lovski oprtnik.
Tone Ambrož
LD Remšenik
Šibre
Tov. A. S. Pirc je v LOVCU 1960-4, pod naslovom »Šibre« opisal, kako je v gostilni v srnini našel šibro. Primerov s šibrami
streljane srnjadi je mnogo, ker jih disciplinska sodišča ,J,D in LZ premalo ali sploh ne kaznujejo. Tako je neka lovska družina potrebovala za odhodnico svojega člana, meso. Zato je nekaj lovcev konec septembra naredilo pogon in starešina je s šibrami ustrelil srno. Vprašanje mesa je bilo rešeno. Kako je bilo rešeno vprašanje disciplinske odgovornosti za tako nelovsko dejanje, do danes LOVEC še ni poročal.
Stanko Pleskovič, Mokronog
Jerebica napodila zajca
Lani sem videl, da je poljska jerebica napadla psa ptičarja. Letos sem doživel drugo presenečenje. V lovišču Ljubljansko polje, sem junijskega večera sedel kraj poti, ki pelje ob porobku njiv na savski prod. Iz njive je pritekla jerebica in se jela na prsteni prašni poti prepeliti. Po isti poti priskače zajec. Ko pride do jerebice, se le ta zakadi vanj, da je junak pospešil beg v goščavo, medtem ko je jerebica jezno cvrčeč tekla nekaj metrov za njim.
Borbenost jerebice je najbrž šla na rovaš njenega naraščaja, ki ga je prej ko ne, imela v bližini. Skrbni mamici pa ne smemo zameriti, če je v strahu za svoje otročiče, zamenjala dolgo-uhca z roparico.
L. Zupan
Uspešna strupitev
Lovsko društvo v Sin ju je tudi v zadnji sezoni nastavilo strup dlakastim roparicam (cianvodi-kove ampule in fosforno emulzijo). Uničili so 321 lisic, 3 volkove, 10 psov potepuhov in veliko število vran, srak in drugih škodljivcev. Zlasti so imeli uspeh z nastavljanjem zastrupljenih vab pred rovi, za časa parjenja lisic. Strup je preskrbela Lovska zadruga v Ljubljani.
Ruk
Aouu — aouuu ... iz gozda temnega rohni grmeči glas, mogočni bas jelena, ki mu kri veli in ga nagon priganja, da čas je svatovanja.
Aouu — aouuu... v bližnjem bregu se glasi ruk tekmeca šibkejšega.
Starini je zavrela kri, da se srdit in bojevit
v nasprotni breg požene.
Spoprimeta se v boj srdit... za brhke gre ženice.
Kdo si jih pridobil bo rogovja naj odločijo konice.
Pohotna kri se ne umiri,
dokler šibkejši ne podleže ali premagan ne zbeži.
Nekoč pa staremu silaku usoden bil je ruk...
Je lovec goljufivo klic posnel, da je v zmoti jelen pridrvel nad tekmeca premočnega,
ki za klobuk si je vršič pripel.
Lenart Zupan
Moj jereb
Sonce je vstajalo izza planin. Počasi se je videla žarna obla, ki je s prijetno svetlobo oživljala naravo. Zlati žarki so risali svetle maroge na goste veje smrek in na tla, pokrita z mahom.
S pokojnim očetom sva tiho stopala po gozdni poti med vitkimi smrekami po prekrasnem Udenborštu.
Večkrat sva postala in prisluhnila veselim pesmim gozdnih ptic, ki so s stoterimi klici in cvrčanjem vlivale veselje do življenja v naravi.
Jutro je bilo prekrasno zlato in slišalo se je mehko zvenenje iz Naklega, Dupelj, Križ, celo iz tržiške fare ter sploh iz vseh bližnjih in daljnjih cerkva.
Kmalu sva zavila z očetom v majhno strmino, poraslo z borov-
ničev jem in leščevjem, pod nama pa je šumotal skoraj izsušen potoček.
Kot sedemnajstleten član zelene bratovščine sem bore malo vedel o jerebih in o lovu nanje; le ono, kar mi je pripovedoval pokojni oče kot dober jerebar in kar sem čital v lovskih knjigah — a še to je bila zame teorija.
Ustavila sva se vrhu strmine, kjer sem dobil še neposredno vse potrebne inštrukcije. Pri tem mi je oče pokazal tudi dve pripravi za vabljenje, to je šušlja in piščalka iz mačje kosti, ki mu jo je podaril stari jerebar iz Kamne Gorice.
Ko sem vse napotke slastno prežvečil in že komaj čakal, da z lovom pričneva, me je oče posadil za hrbet. Zdelo se mi je dolga tihota, preden je jel oče klicati na mačjo kost, ci-ci-ci-ci-cuj!
Dih mi je zastajal, ko sem vlekel na ušesa in od daleč zaslišal ropot in prav enako ciciricanje. S komolcem mi je dal oče znak, naj bom miren in pripravljen na strel.
Z vso napetostjo in pozornostjo sem poslušal, od kod se bo pripeljal mali gozdni vitez, a nikakor nisem mogel ugotoviti smeri njegovega petja. Dobro sem ga zaslišal in tudi opazil šele, ko mi je sedel nad glavo. Seveda sem kot še neizkušen jerebar-začetnik takoj dvignil puško in moj prvi jereb mi je zaželel z gromkim odletom in ropotom, dober pogled!
Pred dnevi sem piskal v Slom-niku pri Celju, pa sem se spomnil na ta moj prvi sestanek z jerebom — pred petinštiridesetimi leti. Se danes mi je lov na jerebe najljubši.
Tone Korošec, Celje
MLADI LOVCI PIŠEJO
Prva trofeja
Po uspešno opravljenem lovskem izpitu mi je družina dovolila odstrel srnjaka, da bi še praktično dokazal svojo lovsko zrelost. Nestrpno sem čakal, da grem na srnjaka, ki sem si^ ga v spremstvu lovskega tovariša že prej ogledal in ocenil.
Prvega junija me je že ob 2. uri zjutraj zbudila budilka. Iz strahu, da ne bi zvonila, sem si zvečer oskrbel dve, ki sta potem zbudili vso hišo. Vso noč sem slabo spal in sanjal o srnjakih. Hitro sem bil nared in jo mahnil v Malo goro. Zvezde so že ugašale, ko sem prispel do čakališča, ki sem ga pripravil pod košatim hrastom. Med živahnim ptičjim petjem sem opazil više na zgornjem robu poseke, približno na 200 korakov, srnjaka. Daljnogled mi je potrdil pravega. Toda za strel, brez strelnega daljnogleda, je bilo vsekakor predaleč. Opazoval sem srnjaka, ki se je počasi zgubljal v visokem malinovju in kopinju ter končno zginil. Pri Novi Štifti je zazvonilo sedem, vstal sem in krenil v dolino, potopljeno v megleno morje.
Še večkrat sem šel zastonj na srnjaka, a vedno je šlo kaj narobe. Nekoč, ko je ravno vzhajalo sonce, zaslišim v goščavi topot in lomljenje. Kri mi je udarila v glavo, medved, prašiči! Toda ne. V divjih skokih je na jaso pridirjal znani srnjak, tik za njim pa preganjalec, tisti, za katerega tudi lovski čuvaj ve, da ima noge »kot stolček« in da je star okrog 15* let. Vse se je dogajalo s tako naglico, da na strel niti pomisliti nisem utegnil. V goščavi se je divja gonja nadaljevala in ves zmeden sem nekaj časa obsedel, potem pa šel za gobami. Ko sem pozno popoldne zopet odhajal, me je mama oštevala češ: »Kaj imaš od počitnic in od tega, da vstajaš ob 2. uri zjutraj in noriš v gmajno!«
V gozdu je bila grobna tišina in soparno kakor v peči. Sonce je zahajalo, ko sem se pri znojil na čakališče. Šele po sončnem zahodu je gozd oživel. Približno 80 korakov nad mano sem med grmovjem opazil rdečo liso, da se mi je jela tresti roka. Izstopila-je srna z mladičem. Zaverovan v lep prizor sem opazil, da se je jelo mračiti. Podzavestno sem se ozrl po poseki in skoraj na sredi je stal iskani srnjak ter brezbrižno obiral poganjke leskovega grma. Srce mi je skočilo v grlo,
* Spada bolj v lovsko latinščino.
Ur.
toda bil je nekoliko predaleč. Naenkrat pa se srnjak obrne in v lahnem drncu priteče do kraja, kjer se je pasla srna in prične vohati njen sled. Odjeknil je strel, srnjak se je vzpel in obležal v ognju. Nisem se mogel zdržati in stekel sem k njemu. Zagledal sem se v ugašajoče srnjakove oči, ki so se za vedno poslavljale od gozdov Male gore in v katerih je trepetal odsvit večerne zarje. V morje radosti mi je kanila grenka kaplja. Vedel pa sem, da sem kot lovec ravnal prav.
Blaž Krže, Ribnica 42 na Dolenjskem
Prvi srnjak — ponos in bolečina
Večkrat sem premišljal, da bi se tudi jaz oglasil tem bolj, ker iz naših krajev ni v Lovcu nobenega glasu.
Mlad sem še in neizkušen lovec, posebno na veliko divjad, ker sem šele 1958 opravil lovski izpit. Od mladosti čutim povezanost z naravo in divjadjo in seveda z lovom. Vendar pa kljub temu do sedaj nisem imel možnosti, da postanem član naše zelene bratovščine. Povod za te moje vrstice mi je dal članek tov. Orešnika »Na ruševca« v Lovcu 1960-2, ko opisuje občutek po uplenitvi. Omenjam ga zato, ker opisuje prav to, kar sem sam doživel ob uplenitvi prvega srnjaka.
Junija 1959 sem bil na letnem oddihu v Gorenjah pri Postojni in mi je LD Bukovje dala odstrel srnjaka. Z lovcem Križmanom sva šla ob večerih okoli kresa, na čakanje. Predstavljati si morate, kaj je to zame pomenilo, ko sem se seznanjal z docela meni neznanim svetom in lovom. Vse tri večere pa ni bilo nič, razen srnjakovega bokanja, ki je odmevalo iz mračne tišine. Zato sva za zadnji poskus z lovcem sklenila, jutranji zalaz. Kakor partizana nad Nemce sva se s puško v roki kradla od prvega do drugega, do tretjega travnika. Tam me Ivan naglo z roko zadrži in šepne: »Ali ga vidiš, Stanko! Pravi je.« Kako sem se tedaj počutil, ne bom opisoval, ker bi ne znal dpisati. Le to lahko povem, da sem ga zaradi lovske mrzlice s prvim strelom zgrešil, z drugim pa — kakor slepa kokoš zrno — pogodil v za-tilnik. Čudoviti stvor narave se je zrušil!
Ko sva stopila do mrtvega srnjaka, je Ivan izvedel lovski običaj z zadnjim grižljajem in zeleno vejico ter mi čestital.
Tovariši lovci, ni me sram povedati, ko sem si ogledoval in božal to nedolžno žival, so se mi ulile solze. Sedaj pa, ko mi E. Orešnik obuja svoj spomin na petelina-ruševca, sem se skorajžil. Spomin na prvega srnjaka sem napisal z istim občutkom in na-strojenjem kakor E. Orešnik na ruševca, ko pravi: »Iskreno sem želel, da bi to čudovito bitje oživelo, hkrati sem bil ponosen, ko sem ga nosil v dolino.«
Stanko Grmek LD Dekani
Samoobtožba
Naš dober in pošten lovski član Janko Marinc, mi je poslal naslednji opis, s prošnjo, da posredujem, da bo objavljen v Lovcu in v njem pripoveduje:
»Po mrkem dopoldnevu dne 20. VI. t. 1. je nastal lep sončen popoldan. Starešina LD Prebold, me je zato naprosil, da bi popoldan prišel s kosilnico na njegov travnik Veliko hosto, oddaljen 5 km od naših domov. Za pomočnika pri ročni kosilnici mi je bil njegov mlajši sin Franci. Ko prideva s kosilnico v bližino travnika, me Franci opozori na smo, ki se je počasi umikala z našega travnika. Tudi moj pogled je obstal na stasiti srni, ki je počasi zginjala v gozd.
Kmalu je zabrnela kosilnica in pri nji je obstal Franci, da bi se sam malo odpočil za kasnejše delo. Red pada za redjo, na vrsti je deseta. Komaj nekaj metrov košnje, ko se čuje bolesten »pik, pik«. Nehote je bilo storjeno nečloveško delo. Nebogljeni srnici so bile odrezane trt noge in raz-
paran trebušček. Franci takoj ustavi stroj in s solznimi očmi se obtožuje. Hitro preiščeva okolico, toda na travniku ni najti para nebogljenki. Za kosilnico primem sam in potrt vodim kosilnico po travniku. Zopet pada red za redno. Komaj pa pridem s strojem v peto red do polovice, ko za-čujem še žalostnejši »pik, pik« in na tleh se zvija še bolj razmesarjen srničin bratec.
Moje oči so bile polne solz, v ustih sem čutil grenko slino, roke so mi obnemogle za nadaljnje de-
lo.	Nemo sem obsedel in tožil na kruto usodo, ki mi je namenila tako trpek doživljaj. Obtoževal sem se, da sem bil še premalo previden.
S tem hočem opozoriti vse druge, da bodite pri košnji previdnejši, da bo manj takih nesreč.
Tone Valenčak,
LD Prebold
Psi zaplotniki love
Kakor na povelje sta se oba ustavila in preizkušata zrak, ki jima pravi: Zajec v ložu, dvajset korakov od tod.
Volčjak Crt se mu bliža z iztegnjenim vratom in volhljajočim smrčkom, rumeni Rolf mu sledi v isti višini, samo deset korakov dalje. Iz loža prhne zajec in Črt se požene za njim. Brez glasu! Cviljenja, ki ga iztisne strast, zadovoljstvo in strah pred neuspehom, se je že zdavnaj odvadil, izdalo bi ga. Čim tiše lovi, tem bolje! Gonja se oddaljuje. Vedno znova se zablešči pred njim beli repek med zelnikom. Zdaj je konec kritja in zajec šine na prosto.
»Ti, naprej,« zapoveduje Črt. Rolf lovi sam. Črt je deset korakov za njim. Zajec hiti v ravni črti. Nima pomena delati kljuk, če ni kritja.
»Ne teče slabo« misli Črt. »Dalje, Rolf, dalje! Takoj bo najin.« To pa ni tako enostavno. Presledek med psoma in zajcem je rastel, namesto da bi se manjšal. Zdaj je zajec dosegel njivo in teče, da se praši za njim. Tu je doma, vajen je neravne grude in psa zaostajata vse bolj.
»Naprej, naprej« sopiha Črt. »Vsak čas se bo zvrnil v razor.« Zajec jima noče narediti tega veselja. Pred žitom je, visokim zelenim. V njem zgine, dve tri kljuke in že je na drugi strani na oranju. Tu se stisne v razor, se napravi čisto majhnega in s strahom v očeh preži. Srce mu tolče, pljuča sopihajo. Rešen?
Toda že prihajata zločinca, že sta tu in ga znova dvigneta. Rolf z žemljasto barvo zavriska, da se razlega daleč po poljani.
»Molči« zarenči Črt, vajen krvavega dela. Naglo se ozre, nobenega človeka ni blizu. Hitro čez pot. Tedaj je Rolf na mestu, zajec pa na kraju svojih moči. Ne vidi ničesar več. Modra daljava je pred njim, ki je ne dojema. Noge delajo le še podzavestno, z zadnjo močjo. Sopihajoča sapa sovraga za njim, topot lastnih skokov in divji krik zmagoslavja ... Ničesar več ne razloči, šume dojema kakor iz velike daljave, kakor glas divje groze, ki nosi smrt.
Zdaj je tu! Še enkrat se požene naprej, pasji gobec zgrabi. Še ena, zadnja kljuka, ulivajoč tanek plamenček upanja. Toda — Črt je tu. Presekal je kljuko in zdaj je nad zajcem.
»Oau, oau, oau,« veka zajec, vendar tega ne sliši več. Še enkrat zabrca z nogami. Konec ...
Črtovi beli derači stisnejo kosti v kašo; vržejo plen na zemljo.
Divji prašiči
V lovišču LD Dravograd sta se v minulem letu pojavila dva divja prašiča v razmeroma gosto naseljenem kraju in prizadela kmetom precej škode in jeze. Ko pa so bili poljski pridelki pospravljeni, sta se prašiča od nas poslovila, ker jim smrekovi gozdi niso nudili prevžitka. Ob prvem snegu so se pa v sosednjem lovišču LD Libeliče pokazali sledovi dveh ščetinarjev. Manjšega je uplenil naš član Maks Konečnik. Drugi prašič se je v začetku junija letos zopet pojavil v našem lovišču (preplavati je moral Dravo) in preoral nekaj njiv, posajenih s krompirjem. Ko je jela zoreti pšenica, je prašič spremenil svoj jedilni list na pšenico. Da bi preprečili nadaljnjo škodo in od-
Pes stoji nad plenom, ponosen, jezik mu visi iz gobca, ves v penah. Pohlepno trga kadaver.
To je tisti, ki ga iščem.
Počasi leze puška k licu, trdno uprem kopito v rame. Prst je na sprožilcu. Strel je zunaj. Rahel modrikast dim plava v zraku. In predirljiv krik roparja. Druga cev čaka. Toda pes leži dn se ne premika več. Samo z repom še zamahne, enkrat, dvakrat. Stopim čez travnik. Tedaj zašumi v grmovju. Neka velika žival teče. Naglo se ustavim.
Prekleto! To je drugi ropar. Pošilja drugega po kostanj. Prihodnji boš ti!
Zdaj sem pri zajcu. Velik volčjak leži ob njem, s kroglo v pleču. Končno vendarle uspeh. Ni bilo zaman prežanje. Zadovoljen se vračam.
A. S. Pirc
vrnili jezo kmetov, smo organizirali čakanje ob njivah. Najbolj vztrajen pri tem je bil Maks, ki je presedel na drevju cele noči, v družbi lovske terierke Žole, s katero sta nerazdružljiva prijatelja. Razume se, da ženka s tako prakso ni bila kaj prida zadovoljna, a je kljub temu na teži precej pridobila, mož pa zaradi prečutih noči primerno shujšal. To tarzan-stvo po drevju mu je bilo končno poplačano v deževni noči na 9. julij 1960, ko je do kože premočen, uplenil 95 kg težkega prašiča, katerega preparirana glava krasi sedaj stene lovskega doma »Košenjak«. Najstarejši lovci v tem lovišču ne pomnijo divjega prašiča. Zato je ta dogodek omembe vreden.
Miloš Juvan,
LD Dravograd
Moj prvi strel — srnjak
Od mladih nog sem imel veselje do narave in lova, vendar sem se šele v svojem 40. letu odločil, da stopim v zeleno bratovščino. L. D. Petišovci me je brez pomislekov sprejela in 27. junija 1960 sem djal prvič puško na ramo z namenom, da uplenim srnjaka. Po službi sem se javil tajniku lovske družine, ki mi je dal dva naboja in odhitel sem do logarja, ki je hranil puško. Ker logarja ni bilo doma, mi puško izroči njegova žena in pove, da najdem tovariša Tončka pri delavcih v gozdu. Ne dolgo za tem sva s Tončkom sedela že na visoki preži in tovariš me je poučeval, kako naj ravnam z risanico.
Med tem sva opazila, da se je iz ovsa prikazal srnjak na kakih 200 m in se takoj zopet skril v ovsu. Tonček se je odločil, da mi ga pritisne in smuknil s preže. Res se pokaže srnjak v lahkem drncu proti meni in se na kakih 70 m ustavi. Srnjak je obležal na mestu in drhtel sem od lovske mrzlice in sreče, ko sem stal pred svojim prvim plenom.
Ko mi je logar Tonček ponudil zeleno vehico in sem po njegovih navodilih srnjaka iztrebil in čez čas tudi oprtal, sem ga z zanosom nesel proti domu, ne da bi čutil njegovo težo. Šele doma, ko je minula že deseta ura, sem začutil utrujenost po službenem delu in po lovu, da sem srečen legel k počitku.
Tak dogodek resda ni nič nenavadnega, toda za lovca začetnika, ki ima lovsko kri, je to vendarle veliko, rekel bi, svečano doživetje, ki razburi kri in se potem v spominu sveti do konca življenja.	Drago Miklug>
LD Petišovci
MLADI PIŠEJO
Prvi dlakasti plen
Star sem 13 let in gojim veliko željo, da bi kaj kmalu postal član lovske družine. Oče mi je že večkrat v okolici hiše in pod njegovim nadzorstvom zaupal puško. Nekega pomladanskega dne me je spremil v bližnji gozdiček, kjer so se speljale mlade vrane in mi pokazal kraj, kjer naj čakam. Čez kake pol ure je priletela na bližnjo vejo, mlada vrana. Roka se mi je začela tresti od razburjenja, ko sem napel petelina, še bolj pa, ko sem pomeril. Ko se je roka malo umirila, sem pritisnil in skozi dim sem videl, da je vrana padla. Tako sem ustrelil prvo in
pozneje še več in tudi drugih pernatih škodljivcev. Pri tem sem pa gojil vročo željo, da bi uplenil tudi kakega dlakastega škodljivca. Zelja se mi je izpolnila 13. avgusta letos.
Že prejšnji večer je bil namreč pri kurah nemir in vreščanje. Zjutraj je manjkal piščanec. Ugibali smo, kaj bi bilo. Drugo noč so kure zopet pričele vreščati. Ura je bila ena ponoči. Sestra je šla pogledat, kaj zopet moti kure in videla, da je od kurnika zbežalo nekaj črnega. Ko je ugasnila luč so kure kmalu zavreščale. Oče me je poklical, naj grem s puško po-
Zastrupitve divjadi s kemičnimi sredstvi
Lansko leto septembra je bila v Angliji, na Visoki šoli za aeronavtiko v Cranfieldu, prva mednarodna konferenca o uporabi letal v kmetijstvu in gozdarstvu, ki se je je po poročilih udeležilo okoli 250 strokovnjakov iz 28 držav, med njimi tudi iz Jugoslavije (ing. Radovan Vukčevič, Kombinat Belje). Zastopane so bile letalske organizacije, letalska in kemična industrija, državni organi, znanstvene in druge ustanove.
Za lovce utegne biti zanimiv referat o nevarnostih, ki prete divjadi in drugim živalim zaradi uvedbe škropljenja z letali. Pri tem nastopajo tri možnosti: 1. akutna ali kumulativna zastrupitev zaradi direktnega sprejema strupa; 2. posredne zastrupitve zaradi uživanja zastrupljenih živali; 3. škode zaradi spremembe okolja, ki se lahko pojavijo n. pr. pri škropljenju večjih površin s herbicidi (kemičnimi sredstvi za uničevanje pl.evelov), zaradi uničenja določenih rastlin, ki služijo divjadi za hrano. V Ameriki so v okviru programa za uničenje zanesenih škodljivih mravelj v enem letu poškropili s pomočjo letal, z Dieldrinom in Heptachlo-rom 160 000 hektarov gozdov. Na tem področju so bile uničene skoraj vse živalske vrste. Vendar pa se pri pravilnem škropljenju z letali in ob skrbni izbiri kemijskih sredstev, da znižati zastrupitve divjadi na minimum, kar dokazujejo primeri uspešnega škropljenja gozdov proti škodljivim žuželkam v Ameriki, kakor tudi drugod.
Ker se zatiranje bolezni in škodljivcev kmetijskih in gozdnih rastlin s pomočjo letal čedalje bolj širi tudi pri nas v Jugoslaviji (1. 1947 243 ha, 1. 1957 180 000
gledat in če je dihur, naj ga ustrelim.
Vesel sem se brž oblekel, vzel puško in naboj št. 10. Potiho sem se zmuznil ven in ko sem bil pripravljen, je sestra prižgala luč. Že sem zapazil dihurja, pomeril, pritisnil in dihur je obležal zraven piščanca. Tako se mi je izpolnila tudi ta želja. V opravičilo pa povem, da so na enem lovskih sestankov v Celju in ki se jih oče redno udeležuje, predlagali, da bi mladince od 12 let dalje vadili v lovu, da bi postali dobri bodoči lovci.
Jože Uratnik, Polzela
hektarjev), je prav, da smo poučeni o škodah, ki bi utegnile nastopiti zaradi uvajanja tega načina borbe proti boleznim in škodljivcem.
Menim, da ne bi bilo napačno, če bi uradni predstavniki lovskih organizacij sodelovali pri razpravljanju o problematiki uporabe letal v kmetijstvu in gozdarstvu pri nas. Na »II. savetovanju o privrednoj avijaciji«, ki je bilo 12. febr. t. I. v Beogradu, lovske organizacije s svojimi predstavniki niso bile zastopane.
ing. J. M.
Na Poljskem, kdor hoče postati lovec in dobiti dovoljenje za nakup puške, mora prej opraviti izpit iz tehle glavnih predmetov:	Gojitev divjadi, lovski
zakon, varnost na lovu in lovsko živaloslovje. Šele potem more vložiti prošnjo za sprejem v lovsko družino, če je kako mesto prosto. Število članstva je namreč določeno in odvisno od velikosti lovišča. Lovske družine imajo v zakupu lovišča, ki obsegajo najmanj nekaj tisoč hektarov. Člani plačajo mesečno od 50 do 100 zlotov (750—1500 din).
Po »Le St. Hubert«, A. S. Pirc
Odškodninski fond, za škodo, povzročeno s trčenjem z divjadjo, je ustanovljen v Švici, kakor poroča organ švicarskega avtokluba »Auto,« v posebni Številki, posvečeni lovu. Zavarovalnina je možna do 1000 šv. frankov. Trčenje se mora pripetiti na avtocestah v Švici ali sosednjih deželah. Vozilo mora biti last člana avtokluba, voziti ga pa mora lastnik ali njegov pooblaščenec. Brezpogojno pa mora biti trčenje prijavljeno policiji ali lovskemu nadzornerriu organu.
Po »Schweizerjager« A. S. Pirc
PO LOVSKEM SVETU
LOVSKA KINOLOGIJA
NAVODILA za paritev lovskih psov in prijavo legel
1.	Pogoj za paritev je, da sta psica in plemenjak vpisana v jugoslovansko rodovno knjigo, ne pa samo v register mladih psov. Plemenjak in psica morata biti pred paritvijo ocenjena po zunanjosti in doseči oceno vsaj »dobro«, da dosežeta vpis v rodovno knjigo. Plemenjaka določi pristojni kinološki referent ali pasemska organizacija. Psica mora biti stara najmanj 14 mesecev in se sme pariti šele pri drugi gonitvi. Plemenjak mora biti star' najmanj 18 mesecev.
2.	Vzreja lovskih psov mora biti smotrna, zato mora vzreditelj brezpogojno in pravočasno izposlovati od pristojnega kinološkega referenta dovoljenje za paritev. Kinološki referent določi za psico primernega plemenjaka. Zato si mora vsak vzreditelj pravočasno in ne zadnji trenutek preskrbeti določitev plemenjaka za svojo psico.
3.	Predpisane tiskovine za prijavo paritve in legla se dobe pri kinoloških odsekih lovskih zvez, ali se lahko naroče tudi pri Kinološki zvezi Slovenije v Ljubljani.
4.	Ob paritvi psice izpolni vzreditelj potrdilo o plemenitvi na predpisani tiskovini, ki ga morata lastnoročno podpisati lastnik plemenjaka in lastnik psice. Tako za plemenjaka kakor za psico je treba navesti točne vpisne številke jugoslovanske rodovne knjige. Če pa lastnik še ni prejel rodovnika in ne ve za številko vpisa, navede vpisne številke registra mladih in zapiše prejeto oceno zunanjosti na pregledu, z navedbo kraja in sodnika ter datuma ocene. Potrdilo o plemenitvi je takoj poslati preko kinološkega
odseka lovske zveze Kinološki zvezi Slovenije, Ljubljana Župančičeva ul 9/II.
5.	Prijave paritve in legla je pisati čitljivo, po možnosti s strojem, da se prihrani nepotrebna korespondenca in zamudno ugotavljanje podatkov.
6.	Prijava legla se mora predložiti na predpisanih tiskovinah v dvojniku^ v roku treh mesecev, najkasneje pa v šestih mesecih Kinološki zvezi. Po poteku šestmesečnega rolca se legla ne vpišejo več v register mladih psov! Prijavo legla je treba natančno izpolniti s čitljivo pisavo v vseh rubrikah. Vzreditelj jo lastnoročno podpiše. Zaporednih številk mladičev ni treba pisati, ker izpolni rubriko »Številka matične knjige« in rubriko »Številka rodovne knjige« vodstvo registra mladih psov oziroma rodovne knjige. V prvem leglu smejo ostati' le 4 mladiči. V nadaljnjih leglih pa največ 6 mladičev. Imena mladičev se morajo začeti z isto začetno črto in naj bodo slovanska. Izbira črk je prepuščena vzreditelju.
7.	Pri vpisu mladičev naj se v prijavi legla vpiše vsak mladič v posebno rubriko prijave, in sicer najprej mladiči moškega spola, nato pa mladiči ženskega spola, oboji po abecednem redu. Vsakega mladiča naj se v rubriki »Opis mladiča« na kratko opiše po zunanjosti — barvi dlake.
8.	Od iste psice se lahko vpiše v register mladih psov samo eno leglo na leto.
9.	Vzreditelji, ki mladičev ob predložitvi prijave legla še niso prodali, morajo naknadno javiti Kinološki zvezi natančen naslov lastnikov mladičev, da se evidenca dopolni.
10.	Lastnike vseh čistopasem-skih lovskih psov opozarjamo, da
IZ LOVSKE ORGANIZACIJE
Še o članstvu v lovskih družinah
Število članstva v lovskih družinah je po obsegu njihovih lovišč, določeno od Lovske zveze. Če pogledamo globlje v naše družine, ugotovimo sledeče: Družine imajo po večini polno število članstva. Ko se k jesenskim bra-kadam zbiramo lovci, je največkrat tako slaba udeležba, da velikokrat pokvari uspeh skupnega lova. Na podlagi tega iščemo vzroke, kaznujemo izostanke ter uvajamo obvezne brakade samo
zato, da bi bilo število lovcev na brakadah zadovoljivo. Po drugi strani se nabirajo prošnje za sprejem v družine, ki prošnje odlagajo od posveta do zbora in v novo leto.
Navajam razmere in vzroke, ki so s tem v zvezi v naši družini in svoje mišljenje. Mimo tega želim, da bi mojim mislim ne pripisovali kakega »prevratnega« namena glede članstva v lovskih družinah. Menim, da bi bilo prav, če bi imela vsaka lovska družina pravico, da bi sama odločala o številu svojega članstva, ustrezno
morajo ob poginu psa (psice) brezpogojno vrniti dokumente Kinološki zvezi preko kinološkega odseka lovske zveze.
11.	Ob prodaji psa (psice) je dokument poslati Kinološki zvezi po kinološkem odseku LZ, zaradi zabeležbe prenosa lastništva na dokumentu in v evidenci.
12.	Prijava in zaščita psarne.
Vzreditelj ali lovska družina,
ki želi zaščititi svojo psarno, jo mora pismeno prijaviti Kinološki zvezi. V prošnji za zaščito psarne je navesti tri slovanska imena, ker je možno, da je eno ali drugo ime že zaščiteno. Ob prijavi psarne je tudi nakazati pristojbino za zaščito psarne v znesku din 500 na tekoči račun Kinološke zveze pri Mestni hranilnici ljubljanski št. 600-12-606-1-3-664.
KINOLOŠKA ZVEZA SLOVENIJE
PRIJAVLJENE PARITVE
Lovski psi:
Braki jazbečarji:
Dinja RMBj 1094 vpis v JR v teku — Bor JRBj 877, leglo bo 27. X. 1960. Vzreditelj Jože Šček, Manča 4, pošta Vipava.
Dolgodlaki jazbečarji:
Fatima Slovenjegoriška JRJdl 44 — Britt von Zieselmur OHZB LD 2199, leglo je bilo 12. VIII. 1960. Vzrediteljica Marija Klenovšek, Ljubljana, Zvezdarska 4/1.
PRIJAVLJENA IN ZAŠČITENA PSARNA
»MLADINSKA« za Spanj el e, lastnik Franc Slamič, Maribor, Mladinska št. 23.
KZS
njenim razmeram. Za Lovsko zvezo je važno, da se družine drže odstrelnega plana, ki ga jim je odobrila, ne pa večje ali manjše število članstva kakor je v družinah sedaj. Nadalje naj bi družine tiste lovce, ki so člani še druge družine, vodile v seznamu kot goste in naj bi se tak lovec odločil le za eno družino kot reden član. Saj itak ne more zadovoljivo izpolnjevati vseh obveznosti obeh družin, zlasti ne v času jesenskega lova, ko si tak lovec svojevoljno izbira udeležbo, kjer mu je za tisti dan prikladneje.
Tako nastajajo v eni ali drugi družini na skupnih lovih vrzeli.
V vseh družinah — kakor pri nas — imamo lovce, ki se iz raznih vzrokov (služba, bolezen i. p.) ne morejo pogosto, še manj pa redno udeleževati brakad. To jim je mogoče le enkrat ali dvakrat na leto. Zakaj ne bi družina poleg njega imela možnosti, da sprejme novega člana, ki bi pri jesenskih lovih izpolnil vrzel v udeležbi. Družina kakor Zveza pa bi imeli prispevek več in neštetim lovcem bi se izpolnila želja po članstvu v zeleni bratovščini.
Vprašanje nastane le glede količine plena, ki ga manjše število lovcev pri zadovoljivem planu odstrela, doseže in pridobi. Menim, da se večina lovcev ne okorišča s plenom in jim je dober zadetek večji užitek ter radi odstopijo od-višen plen tovarišem, ki so ostali praznih rok.
S temi vrsticami sem hotel izraziti zgolj željo, da bi povečanje v družinah, kjer čakajo tovariši za sprejem, odprli vrata v družino toliko, da bi imeli na jesenskih brakadah toliko lovcev, kolikor jih predvideva dosedanje število, če bi se lova udeležili vsi člani.
Anton Štajer
Nekaj o gozdarskolovski službi
Zadnje čase' nekako odpravljajo »logarja«, češ da je zastarel in da v današnjem času ni več mesta zanj. Pri tem pa imamo logarji vedno več in bolj odgovornega strokovnega dela. Za plačo smo na papirju nekvalificirani delavci, v gozdu pa opravljamo dela, ki bi jih morali opravljati gozdarski tehniki in inženirji. Na področju Mozirske sekcije Društva logarjev, odpade n. pr. na vsakega logarja za odkazanje okrog 2500 ms lesa, v zeleni zgor-njesavinski dolini na leto, za sečnjo.	x
Za to delo pa je nedvomno potrebno veliko znanja, ki je pogoj za kvalifikacijo. Glede naziva se pridružujem piscu članka v Slovenskem gozdarju št. 9, N. O. Ce imamo gozdarske inženirje, gozdarske tehnike, pa bodimo mi gozdarji — saj je to lepa slovenska beseda za človeka, ki živi z gozdom.
Tov. B. L. je v S. G. 1959-9 izrazil bojazen, da bi se po predlogu gozdarskega inženirja V. J. posplošil naziv gozdni ali lovski čuvaj. Tisti naši člani, ki opravljajo službo v gozdarstvu, pa so hkrati lovci, imajo pač dva naziva, logar in lovski čuvaj. Saj skoraj vsi lovci opravljajo tudi lovsko čuvajsko službo. Službi je možno lepo vskladiti, tako da delo
v gozdarstvu nič ne trpi. Znano je, da logarji-lovci s svojim delom ne zaostajajo. Res je, kakor trdi ing, V. J., da sta gozdarstvo in lovstvo najtesneje povezani gospodarski panogi. Pravilno je, da je lov poleg gospodarske pa-- noge tudi šport. Zaradi tega je tudi edina in uspešna rešitev skupne lovsko čuvajske službe v tem, da bi bili logarji kot lovski čuvaji honorarni. Lovske družine naj bi s temi lovci-logarji sklenile ustrezne pogodbe, ki so po lovskih predpisih itak obvezne. Za to delo naj te čuvaje tudi primerno nagrade tako, da ne bi prišlo do izkoriščanja naših članov od strani lovskih družin. Tudi tukaj je predlog ing. V. J. glede nagrad lovskim čuvajem, zelo ustrezen. O nekih predpisih in obvezah pa tukaj ne sme biti niti govora, ker bi se lahko zgodilo, da bi imeli prisiljene lovske čuvaje, ki bi lovišču nič ne koristili. Zaradi formalne pogodbene obveznosti med lovsko družino in lovskim čuvajem bi bila lahko oškodovana blagajna lovske družine. Saj lovec, ki nima res pravega veselja do lova in ljubezni do vsega, kar v gozdu raste in diha, ni niti pol lovca. Tudi gozdar, ki hodi po gozdu in je slep za divjad in njene potrebe, ni z vsem srcem v gozdu, ni cel gozdar. Zavoljo tega je treba reševati lovskočuvajsko službo na docela prostovoljni podlagi. Potrebno pa je nenehno razpravljati z našimi mlajšimi člani, ki še niso lovci. Starejši logarji ostanejo pač to kar so. B. L. pravi v svojem dopisu, da logarska služba nima ničesar skupnega z lovsko čuvajsko službo. S tem je mimogrede povedal, da ni lovec, ker bi sicer tega ne bil zapisal.
Mislim, da je čas, da bi to vprašanje resno proučili in storili korak naprej. LD Mozirje je rešila stvar tako, da je sklenila s tremi pomožnimi lovskimi čuvaji pogodbe, Vsi trije čuvaji so logarji in lovska družina ima sedaj zavarovan sleherni košček svojega lovišča. Seveda to zaenkrat še ni povsod izvedljivo. Mnogo pa lahko lovci k temu pripomorejo s skupnim vzgajanjem mladega gozdarsko lovskega kadra.
Jože Poznič, logar Nizka vas 13
Pomoč lovskih družin pionirskim organizacijam
Letos spomladi so lovske družine prejele okrožnico LZS za lovsko prosvetno pomoč šolski mladini. Med drugim naj bi lovske družine pomagale pionirskim organizacijam v prirodoslovnih
krožkih in aktivom mladih zadružnikov, da bi mladina čimbolj poznala divje živali in njihovo življenje ter se seznanila zlasti s koristjo mnogih vrst divjadi.
Kot šolnik pristavljam, da se ta zamisel lepo sklada z novo šolsko reformo, ki teži za tem, da se naša osnovna šola čimbolj približa resničnemu življenju.
Občina Radovljica ima devet osnovnih šol, kjer poučuje nad šestdeset prosvetnih delavcev. Toda z lovstvom se med njimi ukvarja samo eden.
Zato sem v smislu omenjene okrožnice stopil v stik z upravi-teljstvi teh šol, da bi s poljudnimi predavanji, spremljanimi s skiop-tičnimi slikami, seznanili mladino z divjadjo naših krajev.
Da se otroci živo zanimajo za življenje v naravi, sem ponovno ugotovil, saj skoraj ni bilo učenca v razredu, ki ne bi bil iz lastnih doživetij vedel kaj povedati o tej ali oni živali. In tako sem za zadnjo šolsko nalogo dal temo: Moji doživljaji z živalmi. Uspehi so bili prav zadovoljivi, saj se vendarle še najde mladina, ki zna opazovati. Učenka s Posavca je n. pr. opazovala fazana, ki se je spomladi pasel po obdelani njivi in izgrebal hrano. Učenec z Brezij je videl na planini pod Košuto, kako je podlasica skakala med tropičem gamsov in zdelo se mu je, da jih je napadala, ker je enemu skočila celo na vrat.
Drugi učenec z Brezij je pri nabiranju gob našel zajčje gnezdo s štirimi mladiči. Ko se je čez dobro uro vračal domov, je bila v gnezdu tudi zajka.
Učenec s Praproš pa je opisal, ko so šli zgodaj spomladi rezat vrbove šibe, da so opazili na prisojnem bregu divje prašiče, ki so se sončili. Tekli so v Peračico po lovca Lojza, ki je potem tri prašiče ustrelil.
Povsod sem med učenci našel mnogo zanimanja za naravo, zlasti za živalstvo in sem prepričan, da bo ta zamisel tudi glede zaščite divjadi in posebej za obvarovanje gnezd in mladičev, rodila dobre uspehe.
Prof. S. L.
Iz Podgorja
V nedeljo, 7. avgusta 1960 je LD Podgorje z lovsko veselico priredila tudi družinsko streljanje na glinaste golobe, ki je kar lepo uspelo. Najboljši je bil najmlajši strelec, lovski pripravnik Frici Kranjc, ki si je priboril tudi prehodni pokal. Za napredek lovstva in tesnejše sodelovanje med lovci, si želimo še več takih prireditev.
Tone Abrož, LD Remšnik
Prva skupina strelja	Fol° ins- MicheM
Komandni stolp za metanje glinastih golobov
Foto ing. Michelli
Republiško streljanje na glinaste golobe je bilo v nedeljo 14. avg. 1960, na strelišču v Ljubljani na Dolenjski cesti. Tekmo-
vanja so se udeležile ekipe šestih področnih lovskih zvez z naslednjimi uspehi:
Imenovanih pet je bilo v republiški ekipi, ki se je udeležila zveznega tekmovanja v streljanju na glinaste golobe v Dubrovniku.
Predsednik LZS dr. Jože Be-nigar je najboljši ekipi izročil prehodni pokal predsednika Izvršnega sveta Ljudske skupščine tov. Borisa Kraigherja in najboljšemu posamezniku prehodni pokal Uprave gojitvenih lovišč LRS.
V. V.
Sedem let dela
Dravsko Pohorje, tako se je imenovala lovska družina, ena med prvimi v novi Jugoslaviji, po socialističnih načelih. Njeno lovišče je segalo od Trhonj do Janževega vrha, to je pas ob Dravi, dolg preko 20 km. Na re-brih severnega Pohorja pa je segalo do meje gojitvenega lovišča. Družina je štela največ 72 članov. Njena površina je znašala skoraj 8000 ha, s 700 metrov relativne višinske razlike.
V letih 1952/53 se je lovišče razdelilo na dve lovski družini »Zeleni vrh«, ki obsega področje Vuzenico, St. Vid (del), Anton (del), Primož na Pohorju, St. Janž in Dravče ter »Orlica«, ki zajema revirje Orlico, Vuhred, Anton (del), in St. Vid (del).
Tu opišem gospodarjenje v LD Orlica:
Ob odcepitvi je štela le malo članov, predvsem starejših. V razdobju 7 let obstoja je vključila 18 novih članov. Med tem časom jih je sedem umrlo, pet jih je bilo izključenih, dva sta odstopila, eden pa se je odselil, tako da danes družina šteje 23 članov.
Povprečna starost članov je 37,6 let, kar daje misliti na pomladitev. Po starosti so: 20—25 let 1 član, 25—30 let 9, 30—35 let 3, 35—50 let 6, 50—60 let 2, nad 60 let 2 člana — vsega 23 članov. Družina pogreša naraščaja do 25 let. To kaže, da se razmeroma pozno odločijo za ta lep, zdravju koristen šport. Nekaj bo treba storiti, da se družina pomladi.
1.	ekipa LZ Ljubljana
2.	ekipa LZ Novo mesto
3.	ekipa LZ Gorica
4.	ekipa LZ Ptuj
5.	ekipa LZ Celje
6.	ekipa LZ Pomurje
1.	Peter Dimic, LZ Ljubljana
2.	Jože Zadnikar, LZ Ljubljana
3.	Ludvik Marič, LZ Pomurje
4.	Darko Cukjati, LZ Gorica
5.	Franc Lipovšek, LZ Ptuj
159 zadetkov od 200 možnih 128 zadetkov od 200 možnih 127 zadetkov od 200 možnih 118 zadetkov od 200 možnih 116 zadetkov od 200 možnih 109 zadetkov od 200 možnih
47 zadetkov od 50 možnih 45 zadetkov od 50 možnih 40 zadetkov od 50 možnih 38 zadetkov od 50 možnih 38 zadetkov od 50 možnih
Samo izvajanje lova je bilo v prvih letih osamosvojitve zelo otežkočeno. Tako zaradi novega zakona, ki je ostro začrtal mejo med starim načinom lova in socialistično miselnostjo. Mnogo jih je bilo, ki jim je bil stari način lova pri srcu. Na drugi strani pa je uspešno izvajanje zaviralo tudi slabo orožje. Plan odstrela se je le s težavo dosegel ali pa se sploh ni. Tako so morali lovci v skupinah med tedensko reševati položaj. Z leti se je to stanje vidno
Od najboljših petih posameznikov je dosegel:
izboljšalo. Danes ima družina 7 repetirk, 8 polrisanic (6 z menjalnimi cevmi, 1 trocevko) 8 Sita renic in 2 floberta. Taka posest orožja pri članih družine omogoča pravilen in lovsko pravičen odstrel. Zato se je lahko zmanjšalo število skupnih lovov, ki jih je bilo v preteklih letih kar 9 do 13. Saj je bil zadnja leta redek lovec, ki se je lahko ponašal z dobro puško. Čeprav morda kalibri ri-sanic ne ustrezajo popolnoma, je vendarle uspeh v tem, da je lovec pred svojo puško vsaj življenjsko varen.
Sedaj se velika večina članov zaveda novega, na socialističnih načelih urejenega lova in le redek poskuša uveljavljati svojo osebno voljo in miselnost. Za take neuvidevne in nepoboljšljive člane ima pač družina vrata odprta na ven. Pri takih »čiščenjih« družino krepko podpira Lovska zveza, kakor tudi sicer pri njenem delu. Zato pa družina stalno pridobiva na ugledu. Stalež plemenite divjadi se je znatno povečal in se še veča. Stalež srnjadi je za dane razmere normalen, če ne presežen. Stalež zajcev, ki je bil pred leti pod narmalo, je sedaj zadovoljiv. V tem hribskem lovišču so se do višine 800 m naselili fazani. Tudi jerebi, golobi in druga perjad prijetno poživljajo lovišče. Počasi se naseljujejo race na Dravi, ki je zajezena. Upamo, da se bo v lovišče vrnil veliki petelin. Tudi dva ali tri tropiče gamsov opažamo zadnja leta.
Odstrel se z ozirom na pravilno gojitev tudi ugodno ureja. Kakovost rogovja se zboljšuje, pa tudi povprečna teža in zdravje srnjadi se popravljata.
Lovišče je razdeljeno na manjše okoliše-revirje, ki so dodeljeni posameznim lovcem v varstvo in za vzdrževanje solnic, krmišč-remiz in drugih naprav. Predvsem pa je njihova dolžnost uničevanje roparic, zlasti klatečih se __ psov in mačk ter ujed. Skupinsko ' se zadolžujejo za napravo visokih prež in za vsa potrebna večja dela ter za pravilno in uspešno gojitev divjadi.
To delo in reden odstrel nadzirata dva pomožna lovska čuvaj a-logar ja, ki pa imata sicer prav take dolžnosti kakor ostali. Zatiranje divjega lova je seveda dolžnost vseh. O vsem poročajo člani na posvetih. Vsako koristno opravljeno delo se nagradi.
Da smo spravili družino in lovišče na tako raven, pa ni šlo brez truda, zamer in morda celo žrtev.
Lepo je delati in živeti z lovsko družino, ki je res družina v pravem smislu besede. In taka
je danes naša, tako da lahko gradi svoj dom. Tako postaja vez med člani vedno tesnejša in bolj tovariška, družina sama pa trden člen v naši socialistični stvaritvi.
Peter Šatur, Planina LD Orlica
Tudi LI) Vrhnika gradi svoj
dom, pod razglednim stolpom Planine v Zaplani. Za vzgled so nam bile družine, ki že imajo svojo streho. Zakaj bi je ne imeli še mi! Na pobudo našega tajnika dr. St. Kogoja in s pomočjo podjetij na Vrhniki, zlasti tovarne usnja in Remonta ter s sodelovanjem članov, nam je uspelo, da smo že djali streho na naš dom, ki ga kaže slika.
Vsem, ki so nam krepko pomagali in sodelovali, posebej pa dr. Kogoju in gradbenemu odboru, se toplo zahvaljujemo. Končno priznanje vsem, ki so žrtvovali ali se žrtvovali, bo otvoritev doma. Vsem lovcem pa zadoščenje, da smo zopet priložili kamen k izgradnji našega lovstva.
LD Vrhnika
Foto ing. E. Pišler
Foto ing. Michelli
Strelska tekma Varšava—Ljubljana, 12. avg. 1960, v Ljubljani. Poljaki streljajo — in zmagajo
Lov divjadi
z uspavalnim sredstvom
V zadnjih desetletjih so se volkovi na področju Sovjetske zveze prekomerno razmnožili, tako da so ponekod onemogočili živinorejo. Lovci so prenehali z običajnim strupi j en jem roparic in segli po uspavalnih sredstvih. Med temi se je pokazal kot posebno učinkovit luminal. Treba je bilo ugotoviti tako doziranje, da zastrupljena žival zaspi, ne da bi poginila. Ta učinek so najprej dosegli z raznimi kombinacijami:	luminal-
heksamil 2,5:3,5; luminal-nem-butal 1:1, luminal-barbamil 1 :1 ter nembutal-kloralhidrat 1 :1,5. Ugotovili so, da žival, ki je po-užila nastavljeno vabo, postopoma izgublja zavest in da še nekaj časa hodi, preden zaspi. Zastrupljeno žival iščejo po sledu, kar je na snegu najlaže. Ce divjad nastavljeno vabo použije ponoči, jo je treba iskati zgodaj zjutraj, ker bi se moglo zgoditi, da zmrzne. To je zlasti važno pri strupljenju divjadi, ki bi jo hoteli dobiti živo za raziskovanje. Ker so narkotična sredstva vsa grenka, jih je treba zavijati v želatino, ki se v želodčni kislini raztopi. Roparicam polagajo strup v vabo iz svežega mesa. Zastrupljena divjad se izogiblje snegu in si poišče shojene poti in jase. Ugotovili so, da gre lisica najdalj 100 do 300 metrov, v redkih primerih dalje. Ce najdejo žival zvito v klobčič, še ni zaspala ter je treba naglo ukrepati s puško.
Sodobno zatiranje roparske divjadi vse manj uporablja strihnin in cianvodikov plin, ki sta med najhujšimi strupi. Zlasti nevaren je strihnin, ker se hitro razširi po vsem organizmu zastrupljene živali. Lovec, ki izkoži tako žival, se lahko sam zastrupi. Razen tega so v nevarnosti medvedje in divji prašiči, zlasti spomladi, ker se lotijo spričo pomanjkanja hrane, vsake mrhovine.
Učinek uspavalnega sredstva prenčha po določenem času, ki traja pri posameznih strupih različno dolgo; vsekakor pa več ur, pri strihninu in cianvodiku je brezpogojno smrten.
Uporaba uspavalnih sredstev odpira nove vidike v lovskem gospodarstvu. Z njimi moremo v veliki meri zaščititi od neželenega pogina medvede in divje prašiče, lovcu pa se nudijo večje možnosti, da pride do nagrade in kožuha tiste roparske divjadi, ki jo načrtno zatiramo. Zanimivo bi bilo preizkusiti uspavalna sredstva pri zatiranju lisic, kun, dihurjev in velike podlasice — ke-pena v naših loviščih.
P.
Motiv iz lovi&ča LD Žiri	Foto D. Dolenc
UMRLI SO:
Aleksander Pirker, star komaj 49 let je 18. julija 1960 v Ljutomeru, umrl. Pokojnik je bil sekretar OZK, republiški ljudski poslanec že drugo poslansko dobo, predsednik Sveta za okrajno šolstvo in član LD Ljutomer. Bil je izreden Ljubitelj narave, strokovnjak v lovu in gojitvi. Posebno je skrbel za zimsko prehrano divjadi. Vzgleden tovariš je bil na lovu in v lovski družbi vesel, šegav in plemenit. Ohranimo ga v trajnem in svetlem spominu!
LD Ljutomer, V. Porekar
Jože Dular, častni član LD Toplice na Dol., je letošnjo pomlad preminul v | častitljivi starosti 91 let. Z dvajsetim letom je stopil v službo pri grofu Auerspergu, kot gozdni in lovski čuvaj, kjer je bil zaposlen do druge sevtovne vojne. Med NOB je prevažal čez zeleno Krko partizane podnevi in ponoči. Ob nevarnosti je na hodnik pri hiši razgrnil belo rjuho za opozorilo partizanom na drugem bregu. Za svoje požrtvovalno delo je bil odlikovan z Redom za zasluge za narod III. stopnje, od LZS pa z Znakom za zasluge. Z Dularjevim očetom je legel v grob del lovske kronike Dolenjske. Naj mu bo časten spomin!
LD Toplice — K.
Stefan Kitak, član LD Roga- Marko Makovec, dolgoletni tcc, star 48 let. Bil je požrtvova-	član LD Križevci pri Ljutomeru,
len, veder in priljubljen lovski	je tragično preminul,
tovariš.
Zmajevo gnezdo
Nekaj dni po 1. avgustu — na letnico se več ne spominjam, je že dolgo tega — sedem na kolo s puško čez rame in v spremstvu svojega resavca Trenka, jo mahnem proti bližnjim savskim strugam. Živel sem tedaj v Brežicah ter sem dobro poznal vsa nekdanja pota Save pred regulacijo. Danes so te struge postale plitve ter raste v njih bičje in ločje, ob strugah pa se vrste stare vrbe. Taka zarast in te vrbe nudijo racam najljubša skrivališča in gnezdišča.
Komaj pridem do prve struge, zleti z bližnje vrbe raca. Ne da bi mnogo razmišljal kaj in kako, sprožim, raca pade in jaz jo poberem. Ko plen ogledujem opazim, da je samica in da ima prsi deloma gole. Gole prsi! Za vraga, ta raca še vali. Urno torej splezam na vrbo ter najdem tam gnezdo z osmimi jajci. Zavedel sem se, da sem storil grd lovski greh. Da bi napako popravil, sem moral jajca obdržati kar se da topla in zanje poiskati novo va-lilko. Slečem torej svoj suknjič ter pokrijem z njim gnezdo. Nato pa hajd na kolo in jadrno domov, da mi žena da kokoš, ki jo popeljem v lovišče na gnezdo.
Ko pridirkam brez sape domov in potožim ženi svojo nezgodo, se mi žena na glas zasmeje in pravi: »V Vrbini bi kokoš v 24. urah od lakote poginila ali pa bi jo lisica požrla. Beži in prinesi celo gnezdo z jajci; doma bomo že kaj ukrenili, da rešimo kar se rešiti da.«
Uvidel sem, da ima žena izjemoma enkrat prav, zato bliskovito poženem kolo nazaj v lovišče do omenjene vrbe. Toda, o groza! Na gnezdu je sedel v moj suknjič zavit 5 metrov dolg — zmaj z ljubljanskega rotovža.
J
Priimek, ki spominja na psa
Človek v kroju zelene bratovščine je potrkal na vrata, na katerih je bila tablica z napisom: GORIŠKO KINOLOŠKO DRUŠTVO.
»Jaz sem Stefan Humar iz Kojskega«, je povedal možakarju v lovski obleki, ki je sedel za pisalno mizo. »Moja psica Diana je nenadoma obolela, pa bi rad vprašal kakega strokovnjaka, kako naj ji pomagam. Moj znanec mi je rekel, naj se obrnem na... na... o presneto, zdaj sem pa čisto pozabil, kako se piše človek,
LOVSKE LATINSKE IN ŠALJIVE:
na katerega naj se obrnem! Veste, moja salamenska pozabljivost me je že večkrat spravila v zadrego. Dajte no, prosim vas, pomagajte mi, da se spomnim priimka.«
»Prav rad«, je rekel možak in naštel dolgo vrsto imen članov kinološkega društva.
»Nobeden ni pravi«, je nazadnje rekel Bric. »Drugega pa ni, ki bi bil član našega društva.«
»Pač, še nekdo mora biti, nekdo, ki — aha, zdaj sem se domislil! — ki ima priimek, ki spominja na psa.
»Nak, ne poznam nobenega člana našega društva, ki bi se tako pisal.«
»Pa vendar mora biti!« je vztrajal Stefan Humar.
»Poslušajte, prijatelj, v našem društvu ni človeka z nekakšnim pasjim priimkom; jaz kot tajnik poznam vse člane.«
»Jaz pa vem, da se moj znanec ni zmotil.«
»Na, ič, pravite, se konča in spominja na psa?... Hm, ne poznam nikogar, ki bi se pisal tako.«
»Nemara bi se spomnil, če bi mi jih nekaj našteli.« Tajnik našteje cele vrste »pasjeičarskih« imen.
»Nič takega, nič takega«, je majal z glavo Bric. »Nobeden od teh priimkov ni podoben.«
»Več Vam pri najboljši volji ne morem pomagati. Izčrpal sem vso svojo zakladnico kinološkega imenoslovja«, je izjavil tajnik in si otrl oznojeno čelo. »Uh, pasja jetra, to je pa res trda kost...!«
»Ooooo!« je tisti mah ves iz sebe vzkliknil bric. »Zdaj ga pa imam! Kostič se piše! Kostič!«
Tajnik je za bolščal vanj. Potem je izjecljal:
»Ja... hudirja ... saj... saj to sem vendar — jaz!«
»Vi, da ste Kostič?!«
»Že več kot petdeset let; toda do danes, nisem niti slutil, da nosim priimek, ki spominja na psa!«
Alojz Ravbar
Še je čas
Žena: »Drejc, Ti bi moral začeti drugačno življenje; ves teden si v službi, v nedeljo pa v planine — mene pa puščaš vedno tako samo.
Drejc: »Draga ženka, za to je že prepozno!« Zena: »Nikoli ni prepozno, Drejc!«
Drejc: »No, potem je pa še čas.«
K. R.
Tehnika
Svoj čas so bili lastniki graščin Mokrice pri Brežicah, baroni Gaggem. Eden zadnjih potomcev,
Fric je imel med drugim tudi trocevko, izdelano po specialnem naročilu, ki je čudovito streljala, oziroma še strelja ter je imela izredno močan ejektor. Po dolgih ovinkih je prišla ta trocevka v moje roke. Lepega septembrskega dne, leta 1929 sem šel na lov na jerebice s svojim Trikom. Iz visoke nepregledne koruze sva jih prepodila, da so se spustile ne- • daleč v precej gosto kropmirišče.
S Trikom jo ubereva za njimi in zašla sva menda naravnost v sredo kite, ko se še ni zbrala.
Zato so vzletale jerebice posamezno okoli mene in sem na eno streljal. Izpraznjen tulec sem hotel takoj zamenjati in sem seveda puško odprl. Toda močno delujoči ejektor je vrgel tudi naboj s kroglo iz cevi s tako silo, da je jerebico, ki se je po strelu dvignila za mojim hrbtom, zadel in ubil. Trik mi je za pričo.
J.
Na trgu
Lovec: »Imate fazane?«
Prodajalec: »Ne, fazanov nimamo! Lahko pa vam postrežemo s fazanovimi konservami.«
Lovec: »Kaj mislite, da rečem svoji ženi, da sem ustrelil fazanovo konservo!«
Fič
Lovec
»Gramska strela, kako velik zajec!«
»Seveda! Saj ga je pa tudi moj mož hodil dve leti streljat.«
Fič
Trdna volja
Pepe sedi v naslonjaču na verandi, ker ni šel na srnjaka. Soseda se čudi in pripomni lovčevi ženi:	»Tako vnet lovec mora
imeti pač trdno voljo, da spremeni svoj Sklep.« Pa se odreže Pepetova žena: »Ne on, ampak jaz.«
K. R.
Na zalazu srnjaka
»Arduš sem žejen«, pravi Stanko prijatelju Franju, ki ga vodi po lovišču. »Veš Stanko, le še malo dalje je izvir.« Stanko hudomušno: »Saj nisem umazan.«
K. R.
- -k % P ■ V
m ~ *'	*- <■	.
*. ...ut-*.....v*, 1.
Karel Ha j ek — Weidmannsheil