Kriha Božja mimica edmero-pikčasti polonici pravijo pri nas tudi božja mi-mica. Stara Jurkova inati, ki je vedela toliko povesti, rai je nekega dolgega zimekega večera pripovedovala, odkod je mala živalca dobila to preljubko ime. V daviiih časih je živel na veliki graščini bogat in plemenit gospod. Nikoli ni maral zla storiti najmainjšemu svojih podložnikov in srce ga je bolelo, kadar je moral koga obsoditi, četucli le na majhno kazen. Zakaj v tistih Q časih so bili graščaki tudi sodniki svojih podložnikov. Imel pa je ta graščak hudobnega valpta; Vresk mu je bilo ime. Lepo in prijazno je znal govoriti svojeniu gospodu, neusmiljeno pa je ravnal z njegovimi podložniki. Zato mu je gospod zaupal, ker ga ni poznal, knietje pa so ga sovražili in preklinjali. Zgodilo se je pa, da so nekega dne našli grofovega brata ubitega v vaškem jarku. Iskali so morilca, in gospod, ki je svojega brata zelo ljubil, je močno trpel ob misli, da bo moral kaznovati zločinca. Že drugi clan je stopil pTed svojega gospodarja valpet Vresk in mu na-znanil. da je našel morilca. Pripeljal je pred njega starega kmeta, ki so mu lasje že siveli. Čelo so mu preprezale globoke gube, iz oči pa mu je sijala čudovita milina in dobrota. Graščak ga je opazoval nekaj časa, nato pa se je začudil in vzkliknil: »Ne, ne, ta ne more biti morilec! Iz oči mu berem, da je nedolžen.« Vresk pa se je trikrat priklonil pred gospodom in ponižno rekel: »Mi-lostivi gospod! Tudi mene srce boli, ko moram stati kot njegov tožnik pred vami. Toda presodite sami, vaša milost! Ves je i>il krvav po obleki, ko smo ga našli spečega na njivi, in tele stvari je imel skrite v svojem suknjiču.« In položil je valpet pred grofa lep, srebmo okovan nbž in usnjato de-narnico. Grof si je vse ogledal in reči spoznal; bile so bratove. Zdaj ni več dvomil. S težkiin srcem je sedel na sodniški stol in obsodil starega moža v smrt na grmadi. Stari kmet je zatrjeval, da je nedolžen. Sam ni vedel, odkod so prišli madeži na njegovo obleko, ne kako nož in denarnica v njegov suknjič. Ko ga je pa grof obsodil, je vedel, da zanj ni več pomoči. Žalosten se je vrnil v svojo kočo, da se pripravi na smrt. Kmetje v vasi so mahoma zvedeli za težko obdolžitev in kruto obsodbo ter so prestrašeni zmajevali glave in sklepali roke. V trumah so romali v grad pred samega grofa in ga prosili, naj oprosti kmeta, ker je nedolžen. Še muhi ne bi storil žalega. Grof jih je poslušal in žalosten odslavljal. Preveč je bilo dokazov proti kmetu — ni ga mogel oprostiti. Prelita kri je vpila po kazni. Valpet Vresk pa je medtem pripravljal grmado. Hitel je na vso moč in zdelo se je, da že komaj čaka, kdaj bo zagledal ubogo žrtev na gorečem lesu. Grof, ki ga je videl, je mislil, da ga srnrt gospodovega brata žalosti in zato tako hiti, da kaznuje moža, ki je njegov morilec. Blizu grmade je dal Vresk posiaviti visok prestol, odkoder naj bi grof glerlal, kako bo ogenj končaval krivičnika. Že je napočil usodni dan in velikanska množipa se je zbrala okoli grmade, da zadnjikrat vidi ubogega kmeta. Vsi so vedeli, da bo umrl nedolžen, in čudno pričakovauje se je polastilo vseh. Še v zadnjem trenutku so pričakovali znainenje z neba, ki naj dokaže kinetovo nedolžnost. Komaj je prišel grof in se usedel na svoj prestol, že so pripeljali obso-jenca, ki se je bil vdal v svojo usodo in v voJjo božjo. »Zvežite ga,« je zapovedal Vresk hlapcem. »In pripravite se, da zažgete grmado, ko da gospod znamenje.* Tedaj je rekel obsojenec: »Preden umrjem, bi rad še molil k Bogu, svojemu Gospodu.« »JMe,« je zavpil Vresk. »Zvežite ga!« * Grof pa je slišal te besede in je zapovedal: »Pustite obsojenca, naj moli! Naj pride njegova duša skesaiia pred večnega sodnika.« Vresk je nejevoljen zamahnil z roko. Obsojenec pa se je pripognil, da bi pokleknil na tla kraj gnnade. Toda prav na mestu, kamor je hotel poklekniti, je čepela majhna, rdeča, sedmero-pikčasta polonica in je nemirno zgibala krila. Krnet jo je nežno dvignil in. položil na drugo stran, da je ne bi zmečkal. Šele nato je pokleknil in pričel moliti. Grof ga je opazoval. Opazoval ga je ves čas, ko je molil. In zraven je gledal malo, črnopik-často živalco. In videl jo je, kako je razpela krila, se dvignila v zrak ter odletela Priletela je Vresku na roko. In inedtem, ko je kmet molil, je valpet Vresk ves nejevoljen stegnil roko in stisnil malo, rdečo živalco ter jo zmečkal. Na roki se je pokazala rdeča lisa. Grof je opazil krvavo liso in videl Vreska, kako nestrpno čaka, kdaj bo kmet nehal moliti, kakor bi se bal, da mu žrtev ne uide. V tem je kmet vstal in že so ga zgrabili hlapci, da ga porinejo na grmado. Mahoina pa se je dvignil grof s svojega sedeža ter zaklical: »Pustite tega moža! On ni umbril mojega brata.« In medtem, ko ,je govoril, je ostro gledal Vresku v obraz in je videl, kako je pobledel. Ta pa je stopil pred svojega gospoda in mu rekel: »Gospod, ¦videli ste dokaze. Kdo .drugi naj bo kriv, če ne on?« »Kdo?« je odgovoril grof. »Ti, ti sam si kriv!« In prijel ga je za roko. »Vidiš krvavo liso? Ti si ubil mojega brata. Ni se ti smilila uboga živalca, ki se ti je nevede usedla na roko. S slastjo si jo strl in uinoril. Ubogi mož pa, ki pričakuje srnfti, jo je lepo prijel in preložil, da ji ne bi storil zla. Kdor uboge živalce ne more uničiti, tudi človeka ne more ubiti.« Vresk se je pričel tresti, grof pa mu je zaklical: »Priznaj svoj zločin!« Res je bil Vresk kriv. Grofov brat ga je zalotil na goljufiji, ko je kmetom odmerjal previsoke davke, pa jih grabil v lastni žep. Bal se je, da ga ne bi naznanil gospodarju, in je zato gospodarjevega l)rata ubil. Nato pa je našel spečega kmeta ter ga namazal s krvjo in mu podtaknil pokojnikov nož in denarnico. Grof je obsodil Vreska v smrt na grmacli, ki jo je sam s tako vnemo pripravljal. Kmet pa je namesto njega postal grajski valpet. * Ljudje so govorili, da je sam nebeški Gospod poslal tisto malo polonico, da je pričevala o resnici in nedolžnosti. In od tistega dne so nežno živalco klicali za božjo mimico ali božjo poslanko.