HOKUS — POKUS - HOKUS — PO

KOCKE IZ REVIJE

V rokah imam revijo. Listam njene strani in jo kažem gledalcem. Potem spet listam
strani in vzamem izmed njih .. . kocko. To ponovim nekajkrat.

Poglejmo skupaj, kakšen je ta trik.

Vzemite dva lista tenke pločevine, velike 6 x 6 cm. Združite ju z jekleno vzmetjo, tako
da bo vzmet v svobodnem položaju visoka 7 cm. Ogrodje oblecite v trdno blago, in koc¬
ko, ki ste jo tako dobili, prebarvajte črno, na njenih straneh pa narišite bele pike. Za

večji uspeh naredite 6—8 takšnih zložljivih kock.

Zdaj vzemite kako revijo. Med prvi in drugi list revije položite tenak list pločevine,
ki naj bo dolg le malo manj od revije, širok pa 4 cm. Potem ta lista zlepite. Isto storite

tudi z dvema zadnjima listoma. Te ploščice vam bodo pomagale, da boste kocke dobro

držali v reviji.

Kocke položite med strani revije, potem pa revijo spnite z navadno kljukico za perilo.
Ta ne bo pustila, da bi se kocke razprle prezgodaj.

Preden pokažete trik, snemite neopazno kljukico in lahko začnete.

KAM PELJE
NAŠA POT

ALI KAKO STE SE ODZVALI V NAŠI ANKETI V DESETI ŠTEVILKI PREJŠNJEGA

LETNIKA

Ne moremo si privoščiti dolgih uvodnih besed in vseh pozdravov ter dobrih želja, ki bi vam jih

radi napotili za naslednje mesece oziroma šolsko leto, ko se bomo spet vsak mesec srečevali ob

skupnem prijatelju — TIMu. Raje se pomenimo o tem, kako ste odgovorili na naša vprašanja v
anketi, česa si želite več, kaj je na prvem mestu med sestavki, katere članke ste doslej pogrešali,
skratka, kakšen naj bo TIM, da bi bil še bolj všeč vsem, ki ste napisali odgovore na naša vpraša¬
nja. Resda vaši odgovori na anketo niso šli v tisoče, kar bi si vsekakor želeli, komaj nekaj sto
se jih je nabralo, vendar menimo, da ste se oglasili tisti, ki revijo zares dobro poznate, dragoceno

pa je tudi to, da je vaša pisemca naneslo iz vseh strani Slovenije, leta vseh sodelujočih pa se

vrtijo največ nad dvanajst trinajst in štirinajst, nekateri gredo prek šestnajst pomladi nekaj pa
— verjemite ali ne — celo prek dvajset let!

In kaj je na prvem mestu? Modelarstvo, kakopak, in sicer zdaleč prvo je letalsko modelarstvo.
Sledi mu brodarsko modelarstvo, nato modeli avtomobilov in sploh strojev, slede praktični in upo¬
rabni izdelki. Veliko je tudi zanimanja za raketarstvo in vesoljsko tehniko, tudi maketarjev je
precej med vami, pa ljubiteljev malih železnic tudi. Potem so na lestvici radioamaterji, fotografi
in mladi naravoslovci. Med tistimi, ki so se odzvali na našo anketo, so tudi taki, ki jih zanimajo
članki s področja tehnike na sploh, pa ugankarji, izumitelji in še kaj.

Marsikdo je tudi pri posebnih željah še poudaril svojega »konjička« — ta stroje, oni avtomobile,
nekateri so za tehniko starega kova, drugi za drobne zanimivosti, spet drugi bi rad več o ra¬
ketnih gorivih, nekaj pa je tudi tistih, ki jim je TIM takšen, kot je, kar všeč.

Tako se bo letošnji TIM ravnal še naprej po vaših željah in hotenjih: veliko modelov, letalskih in
brodarskih, nekaj o daljinskem vodenju, nadalje bo nov avtomobilizem, ki vas bo seznanil z raz¬
vojem te tehnike, na zadnjih straneh pa bodo barvni modeli starih tipov; nekateri so pogrešali
še več šaljivega in zabavnega čtiva, tudi ti bodo prišli na svoj račun: na drugi strani imate sli¬
kovne sestavke Hokus-pokus in v zabavnem delu TIMovo zgodbo v slikah. Izumiteljski kotiček bo
še nekoliko bolj »zvit« kot lani: ob praktičnem načrtu boste morali sami skonstruirati kak del.
Nova in ne bo tudi rubrika Nekdo izmed nas. Ob desetem letniku revije vam bomo predstavili na¬
še najzvestejše sodelavce. Seveda bo še Vedno prostor tudi za mlade ustvarjalce, saj bomo radi
objavili sestavke in slike o vašem delu, če nam jih boste le poslali, prav tako tudi izvirne načrte
in zamisli modelov, maket, praktičnih izdelkov. Vedno pa bi mimo načrta rad objavili še fotogra¬
fijo vaših modelov. Vsem skupaj se nam torej obeta obilo dela in možnosti. Začnimo torej!

TIM — REVIJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE

Izdaja Tehniška založba Slovenije — Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan
Kralj, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Prvinšek, Marjan Tomšič, Tončka Zupančič, odgovorna
urednica Anka Vesel, oblikovanje in tehnično urejevanje Božidar Grabnar. TIM izhaja 10 krat letno.
Letna naročnina 26 din, posamezna štev. 2,60 din. Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi
pot 6, pp 541-X. Tekoči račun 501-3-156/3 — Revijo tiska tiskarna Kočevski tisk, Kočevje.

TIM 1

NEKDO IZMED

LINASI-►

V lanskem letniku TIM-a ste gotovo radi
prebirali rubriko Nekdo izmed vas. Predsta¬
vili smo vam nekaj mladih modelarjev iz
vseh krajev Slovenije in to tiste, ki so po
lastnih načrtih izdelali kak model. V letoš¬
njem TIMu pa vam bodo spregovorili starej¬
ši TIMovi sodelavci, ki jih po imenu in nji¬
hovih načrtih gotovo kar dobro poznate.
Morda se bomo ob desetletnici revije tako
nekoliko oddolžili našim oziroma vašim vse¬
skozi zvestim prijateljem, ki so vam v do¬
sedanjih letnikih naše revije pripravili že
marsikatro lepo urico. Tem sestavkom smo
zato dali naslov NEKDO IZMED NAS, in to¬
krat vam o svojem najljubšem razvedrilu, o
»svojem konjičku«, pripoveduje TONE PAV¬
LOVČIČ — PIP.

MOJ KONJIČEK

Že od kar vem zase, me je privlačevalo
letalstvo, še majhnemu dečku mi je bil
izlet na ljubljansko letališče največje za¬
dovoljstvo. Večkrat me je namreč brat po¬
sadil na »štango« kolesa in me zapeljal na
ta imenitni izlet, še danes se živo spo¬
minjam majhnega rdečega letala, ki je pod
spretno roko pilota izvajalo na nebu vse
mogoče akrobacije.

Hotel sem imeti svoje letalo, pa čeprav
zelo zelo majhno. Izdelal sem si modelček
in s ponosom se še vedno spominjam ti¬
stega aeroplančka, pobarvanega z vodenimi
barvicami. Izdelal sem si še nekaj raznih
modelov in zelo kmalu sem pričel že delati
po načrtih. Vendar je bilo v tistih časih zelo
težko dobiti kakršnekoli načrte pravih letal.
A včasih mi je to vendarle uspelo. Prvi
model, ki sem ga delal po načrtu, je bil
hidroavion »Dornier Do-18«.

Med vojno sem laže prišel do načrtov, ker
so takrat vsepovsod objavljali vse tri pro¬
jekcije letal angleške in ameriške vojske.
Ako ima modelar na voljo vse tri projekcije,
lahko napravi maketo letala. Takrat sem

spoznal Vitala Kovačiča, ki je nato. postal
letalski inženir in konstruktor. Vsak prosti
trenutek sva izkoristila za izdelavo maket.
Skoraj ni bilo tipa letala, za katerega
ne bi izdelala makete. Takrat je bila to vsa
najina zabava in veselje. Nadvse sem si
želel, da bi postal pilot. Toda usoda je
hotela drugače. Moja kratkovidnost mi ni
dovoljevala uvrstiti se med športne letal¬
ce, čeprav sem dokončal začetni tečaj za
pilota. Prijatelji, ki so postali piloti, so
imeli veliko razumevanje za to mojo po¬
manjkljivost in so me večkrat vzeli s seboj
v višave, včasih pa so mi za kratek čas celo
prepustili krmila.

Letalstvo mi je pomenilo vse. Toda letalec
nisem mogel postati, zato sem postal mo¬
delar. Gradil sem leteče modele in od vseh
so mi najbolj ugajali U-kontroli, toda moje
misli so bile vedno okoli pravih letal.
Poznal sem vsa stara letala iz predvojnih
časov in še posebej tista iz časov takratne
druge svetovne vojne. Kolikokrat sem z od¬
prtimi usti poslušal pokojnega Tugomira
Toryja, edinstvenega poznavalca letal, ko mi
je ob risanju razlagal posamezne tipe letal,
še sedaj mi je v drag spomin knjižica »So¬
dobno letalstvo«, v kateri je vse risbe letal
napravil pokojni Tugomir Tory.

Leta so minevala in ko sem se zaposlil v
tovarni igrač Mehanotehnika v Izoli, sta bila
moje prvo delo modela angleškega reaktiv¬
nega letala Vickers Supermarine -SVVIFT

TIM 2

in model takrat tako zelo poznanega ruske¬
ga reaktivca MIG-15. Toda to je bilo že
pred precej leti in marsikaj je že šlo v po¬
zabo, toda ponovno so me osvojile makete.
Mehanotehnika je dala na tržišče montažne

škatle vseh vrst in tipov letal in na mojih
policah zopet kraljujejo mala letala. Med
njimi pa sta najlepša Mustang in Lightning,
oba znanca iz vojnih časov, ko sta na nebu
nad Ljubljano spremljala mogočne leteče
trdnjave.

Takrat smo poznali samo letala z batnimi
motorji in tudi ko sem kasneje služil vo¬
jaški rok, sem bil vedno le med letali in
nisem mogel drugače: vedno sem si ogle¬
dal vsak del letala posebej in kar občudo¬
val sem vitke Messerschmidte 109 pa zna¬
ne JAK-e.

Reaktivna letala sem videl le na slikah in
vedno so se mi zdela vrhunec letalstva.
Šele lani sem prvič videl reakcijskega lov¬
ca F-86 od blizu. Navajen sem na tiste vitke
linije starih lovcev, zato sem pred Sabrom
obstal presenečen in skoraj nekoliko raz¬
očaran. Letalstvo je šlo že v popolnoma
drugo smer in kar vesel sem, da je vse
več in več lahkih športnih letal, opremlje¬
nih še na stari način z batnim motorjem
in propelerjem.

Moje srce >e ostalo pri starih letalih in
modeli veteranov iz druge svetovne vojne
so pri meni na častnem mestu.

ŠPORTNO-ŠOLSKO LETALO »SIAIF-260«

Tone Pavlovčič

Tudi v letošnjem letniku TIMa bomo pred¬
stavili mladim maketarjem nekaj boljših
svetovnih letal. Tokrat smo se ustavili kar
pri naših sosedih v Italiji.

Letalska tovarna Savoia, ki je bila ustanov¬
ljena že leta 1915, je v letih obstoja izde¬
lala raznovrstna letala in si z njimi nabrala
mnogo izkušenj. Zdaj so izdelali in dali
na trg novo malo športno letalo, ki je od¬
lično za pilotske šole pri urjenju novih
pilotov. To je letalo SIAI F-260.

Konstruktor letala, Stelio Frati, je letalu
vgradil šestvaljni zračno hlajeni motor
znamke Lycoming O — 540 E4 A5.

Letalo je štirisedežno z dvema sedežema,
ki sta nameščena drug poleg drugega, in
dvojnim sedežem zadaj. Letalo je nizko-
krilno in na konceh kril je na vsaki strani
pripet aerodinamično oblikovan rezervoar
za gorivo. Kot vsa moderna letala ima tudi

F-260 tricikelj, to je dve kolesi pod krilom
in enega pod nosom. Letalo poganja mo¬
tor z 260 KM, kar omogoča letalu hitrost
370 km na uro.

17. 10. 1967 je v kategoriji C-1C Američan
H. Fishman postavil na progi Vegas—Los
Angeles (378 km) mednarodni hitrostni re¬
kord s 340 km/h.

Letalo je običajno bele barve z oranžnim
ali črnim nosom, modrim pokrovom motorja
in enakim smernim repom. Seveda ima
vsaka šola letalo prebarvano po svojem
okusu oziroma po svojih spoznavnih barvah.
Letala v vojaške namene so povečini ma¬
skirnih barv.

Tehnični podatki:

Razpetina krila 8,35 m, Dolžina letala 7,02 m, Vi¬
šina 2,31 m, Teža praznega letala 710 kg, Moč
motorja 260 KM, Maksimalna hitrost 375 km/h,
Potovalna hitrost 356 km/h.

TIM 3

PRVI KORAKI

NA VRTU

Tončka Zupančič

Vrnili smo se v šolo. Vsa je drugačna,
lepša. Stene so sveže prepleskane, okna
umita, tla se svetijo pološčena. Otroci so
se ozrli skozi okno. Joj, ves čas počitnic
ni nihče urejeval šolskega vrta! Gredice
je prerasel plevel, solata je zrasla v cvet,
koli s suhim fižolom leže navzkriž. Hitro so
se odločili in se dogovorili: vse suho in
nerabno bodo izpulili, Matjaž bo nalagal na
samokolnico, Aleš bo odvažal, Tomaž bo
gredice prelopatal, Metka bo razbila večje
grude prsti, Polonca bo gredice poravnala.
Kako se imenuje orodje, s katerim sp si
pri delu pomagali? Oglejte si dobro sliko in
zapišite si imena orodij pri številki 1. Vsak¬
do izmed učencev si je izbral orodje za
svoje delo. Zapišite njihova imena pri šte¬
vilki 2. Poznamo dobro vseh pet orodij? Bi
znali opisati, iz katerih delov je vsako se¬
stavljeno? Zapišite pri številki 3. Naši de¬
čki in deklice so si s tem orodjem poma¬
gali pri delu na vrtu, zato ga imenujemo
vrtno orodje. Gotovo veste, da uporabljamo
tako ali vsaj zelo podobno orodje tudi pri
drugih opravilih, npr. z lopato obračamo
zemljo, nakladamo pesek, premog, rudo,
mešamo beton in podobno. Kar znate, vpi¬
šite pri številki 4.

Učenci so delo opravili hitro, saj so imeli
dobre pomočnike. Vprašajmo Tomaža, kako
je delal.

»Delal sem z lopato. Prijel sem jo za ročaj
z eno roko pri vrhu, z drugo pri sredini.
Zasadil sem jo v zemljo in se še z nogo
oprl na rob, da se je zarinila globlje. Nato
sem pritisnil ročaj navzdol, lopato z zem¬
ljo vred dvignil in obrnil. Na koncu vrste
sem moral počivati, ker je delo težko in
utrudljivo. Danes mi bo tudi kosilo bolj
teknilo.«

TIM 4

U '1  Ll";.-' L  , .1  t

mogli delo opravljati z orodjem brez ro¬
čaja? Tomaž bi tako lopato že nekako za¬
sadil v zemljo, a kako bi lopato s težko
zemljo dvignil? Med delom bi moral biti
ves čas globoko sklonjen nad zemljo. Do¬
bro vemo, kako hitro bi mu pošle moči.
Orodje brez ročaja je neuporabno.

OCENA 1 _ 1

Opazujte slike orodij. Eno izmed orodij se
od ostalih močno razlikuje. Ima dva ročaja
in še del, ki ga nobeno drugo vrtno orodje
nima. Kolo, da. To je samokolnica. Pod sliko
samokolnice ste zapisali, kaj vse lahko z
njo prevažamo. Rekli ji bomo prevozno
sredstvo. Prevozna sredstva so še:

TIM 5

Vsa imajo kolesa. Ste že kdaj razmišljali,
zakaj? Odstranite samokolnici kolo in
jo — polno seveda — premaknite. Jo boste
vlekli? Tovor je težek in pritiska k tlom.
Tla niso ravna, zato je med vlečenjem
trenje še večje. Potrebovali bi veliko moči,
da bi tovor premaknili. S kolesom je delo
seveda mnogo lažje. Bi znali sami razložiti,
zakaj? Spomnite se, kakšno obliko ima ko¬
lo, kako je pripeto na samokolnico in kaj
se med prevažanjem z njim dogaja. Svojo
ugotovitev zapišite k številki 5.

Tako smo, dragi učenci, napravili kar zah¬
tevno nalogo. Kdor je vse pravilno rešil,
zasluži seveda odlično. Vsako nerešeno
vprašanje pa oceno zmanjša. Timovi naro¬
čniki so seveda tako iznajdljivi in rado¬
vedni, da bodo za odgovor povprašali sta¬
rejše. V okencu spodaj se bo torej blestela
petica.

Sedaj pa svinčnik iz rok in veselo na delo.
Vrtno orodje znamo napraviti. Za lopato,

grablje, motiko in vile potrebujemo jogur¬
tov pokrovček in okroglo palčko lizike. Že¬
lezne dele orodij bomo izrezali s škarjami
iz pločevinastega pokrovčka. Ne pozabite
na tisti del, ki bo pritrjen na ročaj! Posa¬
meznim delom damo z upogibanjem pravil¬
no obliko. Dolžino ročaja bomo primerno
prirezali z žepnim nožičem, nato bomo le¬
seno površino zgladili z brusnim papirjem.
Oba dela vežemo z lepilom UHU. Nekoliko
več dela bo s samokolnico. Vse dele bomo
oblikovali iz mehke pločevine. V sredini

pravokotno prirezanega pokrovčka narišite
dno. Upognite navzgor najprej obe stranski
stranici, nato pa še sprednjo in zadnjo.
Ogle prislonite k daljši stranici. Iz drugega
pokrovčka izrežite ročaje in jih prilepite ob
daljših stranicah. Obris kolesa napravite ob
primerno velikem gumbu. Izrežite vsaj tri
kroge in jih med seboj zlepite. Kolo pritr¬
dite na ročaje z buciko. Na konico bucike
nataknite majhen košček radirke.

MALI OGLASI

Prodam 2 lokomotivi po 30 din, 7 vagončkov
po 9 din, 14 ravnih tirnic po 1,20 din, 8 za-
vojnih tirnic po 1,50 din, 2 levosmemi in 1
desnosmerna kretnica po 10 din, 1 trans¬
formator za 40 din, 1 regulator za 15 din,
vse po N sistemu. Po dogovoru zamenjam
za elemente po HO sistemu.

Dolenc Miran
Cesta talcev 22
64220 Škofja Loka

Prodam hišni telefon za 30 N din. Kupim le¬
talski motorček nemškega tipa 2,5 cm 3 .
Stane Zupan
Kranjska c. 2
64208 Šenčur pri Kranju

Kupim rabljeno (uporabno) filmsko kamero,
k ponudbam priložite ceno.

Janko Repina

Vosek 2, 62231 Pernica pri Mariboru

Fotografiji v članku Sonje Šegula »Maske
iz lubja« (TIM 9-10/70-71) je prispeval prof.
Šime Letinič.

TIM 6

MLADI»-» 0

£ MODELARJI

SLOVENSKI KOZOLEC

Janko Vertin

Po pravici ga lahko tako imenujemo, saj
samo v Sloveniji, zlasti na Gorenjskem, po¬
znajo to slikovito in zanimivo zgradbo za
sušenje poljskih pridelkov.

Dandanašnji vidimo zlasti na večjih kmeti¬
jah velike kozolce z betonskimi stebri in
opečno streho, mi pa bomo raje naredili
maketo pristnega starinskega kozolca, ki
je v celoti iz lesa in že kar siv od starosti.

Ves material za gradnjo makete (v glavnem
tanke deščice in letvice) lahko dobite pri
Mladem tehniku v Ljubljani.

Naša slika kaže načrt kozolca brez strehe
in podstavka. Majhni deli kot strešna preč¬
ka in krovne deščice so narisani v večjem
merilu, prav tako tudi stolček, ki ga ime¬
nujejo »hlapec«. Tu je še risba, ki kaže se¬
stavo delov kozolca.

Za podstavek vzamemo 5 ali 6 mm debelo
vezano ploščo. Vanjo vžagamo tri kvadratne
luknje za stebre. Luknje za opornike izvrta¬
mo poševno z ročnim svedrčkom. Podsta¬
vek bomo obložili in tako obarvali, da bo
videti kot travna ruša. Na deščico naložite
najprej plast, zgneteno iz papirne moke,
lahko pa uporabite tudi lesno moko ali

drobno žaganje. Moko zmešajte z lepilom
v gnetljivo maso in obložite podstavek, ta¬
ko da bo površina precej hrapava. Ko bo
plast suha, pobarvajte z rjavo tempera bar¬
vo (žgana siena), nato pa še s travno ze¬
leno barvo, ki pa naj ploskve ne pokrije v
celoti, ampak v lisah. Nazadnje prekrijte
površino z zelenim nitrolakom, tako da bo
mestoma še videti v vdolbinah rjavo barvo
zemlje. Pazite, da bodo izžagane in izvrtane
luknje ostale proste.

V stebre vrežite na označenem mestu za¬
reze za prečno strešno oporo in v razdaljah
1 cm luknje za late. Te luknjice vrtajte s
3,5 mm debelim svedrom v ročnem vrtalni¬
ku. Na vrhu vrežite z nožem zareze za sle-
mensko letev. Ko ste urezali late, strešno
prečko in opornike, že lahko sestavite ko¬
zolec. Podlago za streho izrežite iz kosa
kartona. Najprimernejši je siv ali rjav kar¬
ton, kakršnega uporabljamo za albume za
fotografije. Kartonasto streho nalepite na
slemensko letev in na prirezane konce
prečk, nanjo pa nalepite skodle, t. j. streš¬
ne deščice, tako da deščice ene strani
strehe molijo 1 cm čez deščice druge stra¬
ni. Deščice nalepite v dveh vrstah, kot ka¬
že slika. Vse lesene dele pobarvajte z luž¬
nimi ali navadnimi vodnimi barvicami v
zelenkasto sivem tonu. Slemensko letev lah¬
ko pribijete na stebre z drobnimi žebljički.
»Hlapca« sestavite iz drobnih letvic in ga
zlepite z dobrim sintetičnim lepilom. Obe
kljuki za obešanje urežite iz pločevine od
tub in ju prilepite z lepilom OHO. Da bo
bolj slikovito, obesite na late nekoliko
»slame«. Narežite nekaj kosmov prediva in
ga prilepite na late. Nekaj prediva, obarva¬
nega zeleno, nalepite tudi na podstavek,
da bo videti kot kupček sena.

TIM 7

SESTAVNI DELI KOZOLCA

TIMOVO NAKOVALO

V vsaki domači delavnici potrebujemo rav¬
no, gladko, trdno in masivno ploskev, na
kateri poravnavamo različen material. Kdor
si lahko privošči, ima v ta namen nakovalo,
drugi si pomagajo z lesenim tnalom, ipd.
Prvo je razmeroma drago, drugo pa se kma¬
lu obrabi in površina tudi sicer ni najboljša.
Za take potrebe si prav lahko sami napra¬
vimo zelo uporabno pripravo. Glavna potreb¬
ščina za to je pregorela ali sicer neuporab¬
na kuhalna plošča električnega štedilnika.
Taka plošča ima zelo skrbno obdelano plo¬
skev, kot je tudi potrebno za precizno delo.
Da bo priprava tudi dovolj masivna, je tre¬
ba odstraniti keramično izolacijsko maso z
vdelano grelno žico ter praznino ria spodnji
strani napolniti do roba s svincem. Sedaj
napravimo še lesen podstavek, ki ga lahko
izžagamo iz treh kosov iverke. Železna plo¬
šča ima že vdelan vijak in matico, tako da
trem okroglim lesenim ploščam izvrtamo
luknje, jih nasadimo na vijak in z* matico
trdno privijemo. Matica naj bo v spodnji
plošči pogreznjena. Lesene plošče smo

France Mlekuž

sprva obžagali le na grobo, zdaj ko so pri¬
trjene, pa jih z rašpo obdelamo lepo v
krogu. Za lepši videz bomo obod oblepili
s kosom podolita. Na spodnjo stran pa pri¬
lepimo kos podolita ali klobučevine. To je
dobro zato, ker včasih obdelujemo tak ma¬
terial, ki ne prenese trde podlage; poleg
tega pa bomo to pripravo uporabljali tudi
za obtežitev pri lepljenju ali za podstavek
pri odlaganju vročih predmetov.

Na ta način predelano kuhalno ploščo več¬
jega premera lahko predelamo za podsta¬
vek pri stoječi električni svetilki, za stojalo
mikrofona, za notni pult ali za stojalo manj¬
šega senčnika, zlasti namiznega.

Tako predelana kuhalna plošča s premerom
153 mm je visoka 67 mm in tehta zalita s
s svincem 3,5 kg, tako da je dokaj stabilna
in da dobro leži na podlagi, ker je podlo¬
žena s tapisonom. Uporabna ni le v delav¬
nici, ampak tudi v kuhinji, če je treba stolči
kaj orehov ali odložiti na varno kak vroč
lonec.

TIM 9

IZDELAJMO Sl EPISKOP

Drago Mehora

Za projiciranje slik na steno ali platno
imamo, kot gotovo že veste, dve vrsti pro¬
jektorjev: diaprojektor in epiprojektor ali
episkop. Z diaprojektorjem lahko projicira¬
mo le diapozitivne slike na filmu ali na
steklu. Svetlobni žarki gredo od žarnice
skozi polprozorni diapozitiv in skozi objek¬
tiv naravnost na platno, kjer dobimo zelo
ostro in svetlo sliko. Pri epiprojekciji pa
dobimo na platnu od zrcala odbito sliko, ki
je nekoliko manj ostra in — ako ne upo¬
rabljamo zelo močne žarnice — tudi manj
svetla. Velika prednost episkopa pa je v
tem, da lahko z njim projiciramo kakršno¬
koli sliko, na primer razglednico, fotogra¬
fijo, knjižno ilustracijo, risbo, načrt, zem¬
ljevid in celo majhne ploščate predmete.
Poleg tega pa je episkop« enostavnejši, saj
zadostuje primerna škatla z zrcalom in raz¬
meroma preprostim objektivom, zato ga ne
bo težko izdelati.

Škatla ali ohišje aparata je preprost kvader
iz pločevine ali iz lesa. Ako nimamo doma
ustrezne škatle, si jo bomo najlažje izdelali
iz lesenih deščic po navedenih merah.

Kot vidite na sliki, sta glavni nosilni steni
ohišja sprednja in zadnja stena iz panel
plošče. Panelko smo uporabili zato, ker je
debela 2 cm in bo dovolj čvrsto držala cev
objektiva (tubus) kot tudi grlo žarnice.
Poleg tega pa bomo nanjo z lahkoto nalepili
zgornjo in obe stranski steni; ne bodo po¬
trebni niti žeblji, niti posebni leseni spoji
oziroma zveze. Zgornjo in stranski steni
urežite iz 4 mm debele vezane plošče, za
dno pa raje vzemite debelejšo vezano plo¬
ščo. Dno ni prilepljeno, ampak pritrjeno na
ohišje z dvema majhnima tečajema, tako
da škatlo lahko odpiramo.

Izžagajte vse lesene dele točno po navede¬
nih merah in izvrtajte vse ventilacijske od¬
prtine, le z luknjami v sprednji in zadnji
steni počakajte, ker jih morate umeriti po
premeru cevi za objektiv in za žarnično
grlo.

Sedaj pa poskrbimo za objektiv. Le-ta se¬
stoji iz dveh leč, kakršne rabijo za očala.
Stopite k optiku ali v trgovino »Ghetaldus«
(v Ljubljani v VVolfovi ulici), kjer dobite že
za nekaj novih dinarjev dve enaki poveče¬
valni leči z žariščno razdaljo 30 do 40 cm
ali 2,5 do 3 dioptrij. Leče imajo premer
okoli 51 mm. Vstavite jih v razdalji okoli
7 cm v močno kartonsko cev. Najbolje bo,
ako poiščete lesen valj, cev ali stekleničko
enakega premera kot je leča in nanjo v
več ovojih navijete in hkrati lepite močan
risalni papir. Cev naj bo dolga okoli 10 cm.
Leči utrdimo v cevi s pomočjo obročkov iz
lepenke. Točno v sredino med obe leči po¬
tisnemo še zaslonko, ki ima okroglo od¬
prtino premera okoli 28 mm. Zaslonka bo
sicer malenkostno zmanjšala svetlobo sli¬
ke, zato pa bo povečala ostrino in pripo¬
mogla, da bo slika na ekranu vse do robov
enako ostro zarisana. Na to cev navijemo
na enak način še zunanjo cev, ki je lahko
za polovico krajša in bo služila kot vodilo
za cev objektiva. Objektiv naj se v zunanji
cevi tesno, vendar brez težav premika. Po
premeru vodilne cevi umerimo premer
okrogle odprtine v sprednji steni. Znašal
bo okoli 60 mm. Vodilna cev objektiva mo¬
ra trdno tičati v steni. Najbolje bo, ako jo
zalepimo. Odprtino izžagamo z malo žagico,
kar ne bo težko, ker je panelka v notra¬
njosti sestavljena iz smrekovih letvic. Od¬
prtino za luč umerimo po premeru žarnič-
nega okova. Po možnosti si priskrbite okov
iz porcelana in kovine, ki vzdrži večjo to¬
ploto. Na priključno vrvico montirajte vi¬
seče (kolebno) stikalo. Tako boste lahko
prižgali luč po potrebi in preprečili pre¬
hudo segrevanje aparata. Da boste objektiv
lažje premikali, nataknite na konec cevi (in
zalepite) obroček, ki ga izžagate iz debe¬
lejše vezane plošče.

Na notranjo stran obeh stranskih sten na¬
lepite letvice, ki bodo držale ojačevaino in
projekcijsko zrcalo. Razdalja med letvicami
ustreza debelini zrcala. Projekcijsko zrcalo
naj bo čim tanjše; debelo steklo namreč
zmanjšuje ostrino slike. Postavljeno naj bo

TIM 10

točno nasproti objektivu in nad odprtino flektirati svetlobo žarnice na sliko in s tem
za sliko. Ojačevalno zrcalo ima namen re- sliko še močneje osvetliti. Kot, v katerem

TIM 11

je zrcalo postavljeno, je treba določiti s
poskusom. Svetlobo, ki pada na sliko, še
ojačimo z reflektorjem. To je pravokoten
kos svetle pločevine (poliran aluminij), ki
ga z dvema žebljičkoma ali z majhnimi les¬
nimi vijaki pritrdimo tik nad žarnični okov
in ga rahlo upognemo v obliko loka. Med
pločevino in stranskima stenama naj bo na
vsaki strani vsaj 1 cm presledka zaradi kro¬
ženja zraka.

Na dno, ki je nekoliko širše in daljše od
tlorisa škatle, nalepimo na treh straneh
letvice zaradi trdnejšega zapiranja.

Stovatna žarnica daje precej toplote, zato
smo poskrbeli za zračenje s številnimi luk¬
njami v stranskih stenah, v dnu in v stropu.
Da pa ne bi motila svetloba, ki bi prodrla
skozi luknje, nalepimo na ohišje nad luknje
posebne deščice iz tanke vezane plošče.
Na stranski steni prilepimo dve letvici na
mestu, ki je na sliki (3) označeno s črt¬
kano črto, na letvici pa nalepimo ustrezno
veliko deščico. Na krovni steni aparata v
sečišču diagonal privijemo z lesnim vija¬
kom z notranje strani kvadrast (lahko tudi
valjast) košček smrekovega ali trdega lesa
(del št. 7), ki bo služil kot prijem za dvi¬
ganje aparata, hkrati, pa bo tudi nosil de¬
ščico, ki pokriva zgornje ventilacijske od¬
prtine (del št. 6). Položaj držaja in deščice
za zasenčenje je črtkano označen na delu

Sestavni deli

št. 4. Zgornja deščica za zasenčenje je
podprta še s posebno oporno letvico (del
št. 8), ki jo vlepimo med krovno steno in
deščico.

Kot svetlobni vir priporočam stovatno žar¬
nico iz mlečnega stekla. Najprimernejša,
žal pa tudi najdražja je Krypton Superba,
ker ima zelo majhen balon. Dobite jo v tr¬
govinah s foto materialom.

Pri projiciranju postavimo aparat enostavno
na sliko in s premikanjem objektiva izo¬
strimo sliko na platnu. S stovatno žarnico
boste dobili približno 50 X 50 cm veliko, še
dovolj svetlo sliko. Močnejša žarnica bi
seveda dala svetlejšo in večjo sliko, vendar
tudi toliko toplote, da bi že morali vgraditi
v aparat majhen ventilator z motorčkom.
Skica v spodnjem desnem kotu kaže epi-
skop z dvema žarnicama. Tudi takšen pro¬
jektor lahko sami izdelate. Kot vidite, je
projekcijsko zrcalo pri tem aparatu zunaj
ohišja. Vdelano je v kotu 45° v posebno
leseno držalo, ki ga nataknemo in zalepimo
kar na objektiv. Pri izostrovanju slike pre¬
mikamo objektiv z zrcalom vred. Morda bo¬
ste s tem projektorjem še bolj zadovoljni.
Poskusite!

Episkop, naj že bo tak ali drugačen, je ko¬
risten pripomoček. Zlasti zato, ker z njim
lahko na preprost način povečate kakršno¬
koli sliko, portret, risbo ali načrt.

TIM 12

DALJINSKO VODENJE

Izboljšave oddajnika za daljinsko vodenje I

Vzemimo, da imate bolj ali manj preprost,
predvsem pa cenen oddajnik za daljinsko
vodenje. Zgodi se, da celotna naprava za
vodenje »nagaja« in modelar ne ve, kaj je
vzrok temu: slabe baterije v oddajniku,
sprejemniku, morda motnje v ozračju, ipd.
Na terenu tudi ni mogoče kratko in malo
preveriti vsega. Prav zato bomo letos v
vrsti člankov spregovorili o izboljšavah; na¬
kazali vam bomo pot do nekaj preprostih,
predvsem pa cenenih dodatkov, s katerimi
si boste delo olajšali. Tako boste preprosto
ugotovili, ali oddajnik deluje, če so baterije
dovolj dobre ali pa so vzrok motnje.

I. 1 Kontrola izhodne moči

Kontrola je najcenejša, če za indikacijo
porabimo žarnico. V ta namen potrebujemo
čim šibkejšo izvedbo žarnice, tipko in kon¬
denzator. Visokofrekvenčno moč, ki jo daje
oddajnik, vodimo prek tipke in ločilnega
kondenzatorja na žarnico (glej sliko 1). Ko

pritisnemo na tipko, sklenemo tokokrog in
žarnica zasveti, če seveda oddajnik pravilno
deluje. Seveda pa mora biti oddajnik do¬
volj močan (ali pa žarnica dovolj šibka),
da res zasveti, če smo npr. kupili žarnico
6 V/0,05 A (trgovina Kolesar na Titovi cesti),
ta ustreza moči 6 V 0,05 V = 0,3 W = 300
mW. Če torej daje vaš oddajnik 300 mW,
sveti žarnica s polno močjo. Če premore
vsaj 100 mW, pa je indikacija še vedno za¬
dovoljiva.

Jan Lokovšek

Tipko imamo zato, da žarnica med vožnjo po
nepotrebnem ne troši energije, ki jo po¬
trebujemo za vodenje modela. Poudarimo
še, naj bo zveza od antene do tipke čim
krajša, tipko in žarnico pa namestimo na
čelni plošči oddajnika.

Preden začnemo voziti, torej vključimo od¬
dajnik ter pritisnemo na tipko. Če žarnica
zasveti (oziroma zabrli), je oddajnik v redu
in nadaljujemo.

I. 2 Kontrola moči z indikatorskim
instrumentom

Mnogi bodo v ta namen žrtvovali malo več
in si kupili indikatorski kazalčni instrument,
ki ga po nizki ceni prodaja Iskra (Titova
cesta). Kontrola z njim je veliko boljša,
predvsem pa je stalno vključena, saj po¬
trebuje le malo energije. Večina boljših
tovarniških oddajnikov ima to indikacijo že
serijsko vgrajeno.

Potrebujemo že omenjeni instrument, diodo,
kondenzator in dušilko (glej sliko 2). Izde¬

lava dušilke je preprosta. Na star ali pre¬
žgan upor navijemo ca. 2,7 m žice Cul
0 = 0,1 mm v treh plasteh. Kondenzator C
ima zelo majhno vrednost, zato si zanj omi¬
slimo kar kos žice, ki jo približujemo ali
krajšamo tako, da dobimo, ko oddajnik obra¬
tuje, na instrumentu odklon kazalca 75%—
—80%. Antena v oddajniku morebiti seve¬
da izvlečena.

Kadarkoli torej oddajnik deluje, vam bo in¬
strument to kazal, še več, opazili boste
tudi spremembo v odklonu, ko pritisnete

TIM 13

na tipke ali premikate krmilne ročice, kar
je spet svojevrstna kontrola.

I. 3 Kontrola stanja baterij z indikatorskim
instrumentom

To vezje je zelo preprosto; poleg instru¬
menta potrebujemo le še upor (glej sliko
3). Vrednost upora je 120 KQ ali 56 KQ (za
12V napajanje), odvisno je pač od vrste
instrumenta. Iskra namreč izdeluje dva tipa

Slika 3

teh instrumentov. Začnite raje z večjim
uporom, da ne bo nezgod. Verjetno pa boste
morali to še malo uglasiti, tj. upor povečati
ali zmanjšati, tako da bo imel kazalec in¬
strumenta približno 3/4 odklona.

I. 4 Kontrola izhodne moči in stanja baterij

Nekateri modelarji menijo, da morajo izko¬
ristiti instrument do konca. Tako merimo
po navadi' izhodno moč, če pritisnemo na
tipko, merimo pa napetost baterij. V tem
primeru potrebujemo poleg instrumenta še
material, ki je omenjen v primerih 2 in 3
ter tipko. Vezje je preprosto (glej sliko 4).

Iskra izdeluje dva tipa instrumentov. Eden
od njiju ima skalo že narisano, drugi (ki
je morda pripravnejši za vgradnjo) pa ne.
Zato si skalo narišemo na močan bel papir
in jo nalepimo na predpisano mesto. Da
si olajšamo odbiranje, razdelimo področja
skale in jih pobarvamo (glej sliko 5). Tako
lahko takoj postavimo diagnozo.

Merjenje moči

Kazalec v zelenem polju pomeni, da je z
našim instrumentom vse v redu (če je an¬
tena izvlečena), če je v rumenem polju,
antena ni dovolj izvlečena, če pa je v
rdečem polju, smo morda anteno držali z
roko. Kolikor to ne drži, pomeni, da ta
slabo deluje.

25 mm

Slika 6

Za baterijo pa velja, da je dovolj dobra,
če je kazalec v zelenem polju, in slaba, če
zaide kazalec v rdeče polje. Še ena mož¬
nost: instrument pokaže, da je baterija v
redu, oddajnik pa ne oddaja. Najverjetneje
je, da smo pozabili vstaviti kvarc kristal,
če je sicer oddajnik še v redu.

Prihodnjič si bomo ogledali izboljšave v na¬
pajalnem delu.

TIM 14

MODEL LUNOHODA

Sovjetski znanstveniki so na področju astro¬
navtike dosegli izredne uspehe. Prvo avto¬
matsko, daljinsko vodeno Lunino vozilo Lu-
nohod 1 se še sedaj sprehaja po Luni in
zbira znanstvene podatke. Ta vrhunski do¬
sežek vesoljske tehnike je do danes prevo¬
zil že prek 10 km.

Verjetno je že marsikoga zamikalo, da bi
izdelal majhen model tega vozila. Zato
smo vam tokrat pripravili načrt in opis iz¬
delave preprostega in cenenega modela, ki
vas bo veljal le okoli 20 ND.

Najprej skrbno preberite besedilo in pre¬
glejte načrt. Potem si s pomočjo kosovnice
nakupite ves potrebni material. Potrebo¬
vali boste še seveda modelarsko orodje,
pribor za lakiranje in še nekaj malenkosti,
ki jih najdemo pri vsaki hiši.

Ko boste imeli zbran in pripravljen ves ma¬
terial ter orodje, lahko začnete z delom.
Iz 3 mm vezane plošče izrezljajte tri glavne
dele 1, 2 in 10. Pri tem morate zelo paziti,
da ne naredite napak. Zaradi pomanjkanja
prostora smo vse tri dele narisali hkrati in
še to samo eno četrtino. Pri delu 1 vam
ni potrebno rezljati utorov, ki pa so po¬
trebni pri delih 2 in 10. Pri delu 1 odžagajte
notranjost, ki je v načrtu označena črtkano.
Utora a pa sta potrebna pri delih 2 in 10.
Prav tako izrezljajte vezne elemente za
plošči 1 in 2 (3) ter nosilce koles (4)'.
Tudi te sestavne elemente izdelajte iz
3 mm vezane plošče. Oboji imajo odprtine
s premerom 3 mm. Izdelati morate še dva
dela nosilne konstrukcije (6). Iz 5 mm ve¬
zane plošče pa izrezljajte še 8 koles. Vse
dele dobro spilite in zbrusite. Sedaj lahko
prekontrolirate natančnost svojega dela.
Vsi deli se morajo točno ujemati z načr¬
tom. Tu smo vam olajšali delo, saj je načrt
risan v razmerju 1:1.

Sedaj lahko pričnete s sestavljanjem mo¬
dela. Najprej sestavite osnovno nosilno
konstrukcijo iz delov 1, 2, 3, 6 in 10. V
utore v delih 2 in 10 nalepite letvice
2x2.  Prek njih nalepite dve plasti bal-
zovega furnirja 0,8 mm. S furnirjem prekrij-
te tudi del med 1 in 2. Model prekrivajte
s pasovi furnirja, širokimi 1 cm. Če name¬
ravate model prelakirati z brezbarvnim ni-

Uroš Mikoš

trolakom, morate sedaj zelo paziti, da ne
bo med pasovi furnirja presledkov.

Sedaj morate še izdelati dela 6 in 7. Nare¬
dite ju iz 5 mm balse. Uporabite lahko tu¬
di drug material, a bo potem izdelava te¬
žavnejša. Dela nista vrisana v načrtu.
Njuno velikost dobite tako, da del 10 raz¬
širite in podaljšate za 6 mm. Pokrov ob
robovih dobro popilite in pobrusite, tako
da bo imel polkrožen presek (glej skico
modela). Dela sta med seboj povezana s
tečajem (9), tako da sta gibljiva, kakor pri
pravem Lunohodu. Povezana dela prilepite
na ploščo 10.

Sedaj se lako lotite končnih del in nasta¬
vitve koles. Za lažje razumevanje si oglejte
skico in načrt. Dela 3 in 4 sta med seboj
povezana z vijakom M3 X15. Prav tako so
tudi kolesa pritrjena na nosilce (4) z vi¬
jaki in maticami M3 X 20. Med kolo in del
4 vstavite podložke, da se kolesa ne bodo
zatikala. Uporabite lahko dele plastičnega
ohišja od starega, izrabljenega kemičnega
svinčnika. V kolesa nalepite letvice 1 x 1

TIM 15

Sedaj lahko model prebarvate oziroma pre-
lakirate. Izbiro barve prepuščamo vam. Od¬
ločite se pač glede na to, katera vam naj¬
bolj ugaja, premislite pa tudi o tem, kam
boste Lunohod postavili. Tudi od tega je
odvisna izbira barve.

S tem se naš opis in načrt konča, vaše de¬
lo pa še ne. Preostane vam še izdelava
anten, kamerinih objektivov, izdelava de¬
vetega kolesa, ki meri prevoženo pot. Mo-
tako, da bo model bolj podoben pravemu
Lunohodu.

TIM 16

Pri delu vam želimo čimveč veselja in pa
seveda uspehov; upamo, da vam bo model
Lunohoda v veselje in ponos.

goče se bo kdo odločil, da vgradi v model
elektromotorček. Model bo potemtakem
živ in vam bo v še večje veselje.

KOSOVNICA

BALON NA TOPLI ZRAK

Zdravko Stare

Izdelava modela zračne ladje je zelo zah¬
tevna. Zato pa je izdelava balona, ki ga
poganja topli zrak, mnogo lažja. V ta namen
kupimo 12 pol tankega, vendar ne prozor¬
nega svilenega papirja, iz katerega izre¬
žemo 12 opiat balona. Kroj opiate s potreb¬
nimi merami kaže slika 1. Da dobimo po¬
trebne dolžine opiat balona, moramo zlepiti
po 2 poli papirja skupaj. Iz opiat tako se¬
stavimo balon, da premažemo po en rob
vsake opiate v širini 10 mm z lepilom, ki.
se počasi suši in položimo na ta rob na¬
slednjo oplato. Zadnjo oplato lepimo dva¬

krat, saj z njo zapremo balon. Pri lepljenju
pazimo, da se opiate dobro prilepijo druga
na drugo, da nam ne bi kasneje zaradi po¬
vršnega lepljenja uhajal zrak iz balona. Če
smo opiate zlepili pravilno, bo premer spod¬
nje odprtine balona 200 mm.

Sedaj potrebujemo še manjšo okroglo alu¬
minijasto škatlo B, ki naj meri v premeru
40 do 50 mm, visoka pa naj bo 30 do 40 mm.
To je lahko škatla od kake konserve. Rob
škatle zakrivimo navzven, vanj pa izvrtamo
štiri luknjice, ki so križno povezane z dve¬
ma žičnima lokoma. Oba loka preprečujeta

izpadanje vate iz posode. Iz aluminijaste
žice s premerom 1 mm izoblikujemo obroč
R1, ki je enak premeru aluminijaste škatle
B, medtem ko je drugi obroč R2 večji in
meri v premeru 200 mm. Oba obroča spo¬
jimo s štirimi žičnimi prečnicami (slika 2).

V središčni obroč namestimo škatlo B, in
sicer tako, da njen navzven ukrivljeni rob
dobro sede na žični obroč R1. Potem s
škarjami zarežemo vsako oplato balona vsaj
enkrat približno 10 mm globoko. Tako dob¬
ljene trakove balona speljemo pod žičnim
obročem R2 in jih nato zalepimo na balon.
Na ta način pritrdimo žični nosilec alumi¬
nijaste posode B na balon. Da zaščitimo
plamen gorilnika, ki segreva zrak, pred
vetrom, prilepimo na odprtino balona cev
A, ki jo izdelamo po načrtu na sliki 3 iz
traku svilenega papirja. Spodnji del cevi A

TIM 17


660

utrdjmo z obročem R3 iz aluminijaste žice.
Obroč prilepimo na cev, premer R3 je
200 mm. Vrh balona ojačimo še s krožno
ploščo D iz kartona s premerom 80 mm ter
nanjo prilepimo najprej papir, nato pa zan¬
ko S, da balon pred startom laže držimo.
Podobo sestavljenega balona kaže slika 4.
Preden spustimo balon na prostem, ga pre¬
izkusimo v sobi. V ta namen nalijemo malo
gorilnega špirita v posodo B, vstavimo vato
pod polkrožno izoblikovani žični prečnici H
in vse skupaj namestimo v žični obroč R1.
Brž ko prižgemo vato, se bo balon pričel
polniti, in če smo opiate zalepili brezhibno,
se bo pričel počasi dvigati proti stropu.
Ta poskus nam tudi pokaže, koliko gorilnega
špirita lahko nalijemo v posodico B in pri¬
bližen čas, v katerem se bo balon dvignil.

Balon spuščamo na prostem le ob lepem
vremenu in kadar je ozračje mirno, brez
vetra in ne blizu gozdov ali naselij, ker se
lahko kaj vžge. Da bi nam balon ne ušel,
ga z nitjo sukanca pritrdimo na obroč R3.

LETALSKI MODEL ZA ZAČETNIKE

Peter Burkeljc

Načrt modela jadralnega letala, ki ga ob¬
javljamo, je preprost, vendar lepih oblik
in ima dobre letalne lastnosti. Tehnika
gradnje je les-stiropor. Načrt je risan v me¬
rilu 1:2 in ima narisano risbo modela v
projekciji.

Za izdelavo potrebujemo: vezani les 4 mm,
letvico 4 X 4 mm, 3 x 5 mm, stiropor 10
mm, ploščico tankega vezanega lesa 2 mm
ali furnir 2 mm, celonsko in belo lepilo ter
ploščico svinca.

Izdelava

iz stiropora izrežemo obe polovici krila in
prilepimo letvico 1. Ostanek stiropora ena¬
komerno stanjšamo z brusnim papirjem na
debelino 5 mm in izdelamo oba dela repa 4
in 3 z utori. Iz vezanega lesa izdelamo trup
5 in prilepimo letvico trupa 5. Lepimo s ce-
lonskim lepilom. Obe polovici krila obliku¬
jemo z brusnim papirjem po obliki prereza,

narisanega na načrtu. Krilo nato poševno
obrusimo na stikališču obeh polovic in ju
zlepimo z belim lepilom, ki ne topi stiropo¬
ra. Pri tem del krila podpremo s podporo,
da dobimo »V« obliko. Višina podpore naj
bo 50 mm. Navpični rep 4 vlepimo k trupu.
Ko se lepilo suši, izdelamo ploščico 7 iz
furnirja ali vezanega lesa. Nato prilepimo
na trup še ploščico 7 in vodoravni rep 3.
Paziti moramo, da stoje vsi deli pravokotno
drug na drugega. Končno prilepimo še izgo¬
tovljeno krilo.

Model podpremo s palcem in kazalcem v
točki, ki smo jo označili na načrtu. Kolikor
je težišče pravilno, mora model viseti z
nosom nekoliko proti zemlji. Če ima nos
dvignjen, mu prilepimo malo svinca, dru¬
gače odpilimo malo vezanega lesa na nosu.
Model vržemo nekoliko proti zemlji in bo
pristal 6—7 metrov daleč od nas. Tako
izdelan model lahko štartamo tudi z gumo.

TIM 18

TIM 19

350

MERILO  = 1.-2

MODEL RAKETE
VZHOD

Jože čuden

Raketa »Vzhod« je preprost model, zelo
primeren za tiste, ki radi dodajo pri izdela¬
vi kakšno svojo zamisel. Najprej je bila to
raketa za preizkušanje raketnih motorčkov,
ker pa je dosegala izredne višine, je dobila
svoje mesto med višinskimi raketami ali
raketami s padalom.

IZDELAVA:

Telo, ki je dolgo 300 mm in ima premer
20 mm, naredimo iz šeleshamerja, tako da
ga ovijemo okoli valjastega predmeta. Na
telo nalepimo z modelarskim lepilom 4 sta¬
bilizatorje, ki jih izrežemo iz zglajenega bu¬
kovega furnirja debeline 0,5 mm. Furnir se
rad krivi, zato moramo pri rezanju paziti.
Vodili zvijemo iz šeleshamerja v obliki čr¬
ke omega (Q). Glavo izrežemo iz kosa li-
povine (premer 20 mm, dolžine 60 mm) in
jo primerno oblikujemo z nožem in raskav-
cem. Za pristajanje uporabljamo strimer.
To je trak krep papirja (širina 50 mm, dol¬
žina 400 mm). Na obeh koncih prilepimo
tanke letvice. Telo in glavo privežemo na
istem koncu hkrati. Raketa bo hitro, a var¬
no pristala. Če hočemo, da bo pristajala
dlje časa, uporabimo padalo iz polivinila
(0,1—0,2 mm), čigar premer pa naj ne bo
večji od 300 mm. Raketo prebarvamo z ni-
trolakom. Barva naj bo primerna letnemu
času, da raketo laže najdemo, če pristane
daleč od izstrelišča.

Motor MR-1 oblepimo z raskavcem ali se¬
lotejpom, da trdno stoji v raketi. Strimer
zavarujemo pred obratnim polnjenjem z ne¬
kaj vate. Pri izstreljevanju moramo biti ze¬
lo pazljivi. Gledalci morajo biti oddaljeni
od rampe za izstreljevanje vsaj 10 m.

7 telo 1 kos

2 glava 1

3 stabilizator-  4

4 vodilo 2

TIM 20

LADJE SKOZI ČAS

Peter Burkeljc

V vsaki drugi številki TIM-a bomo objavili
skico ladje, in sicer: egipčansko ladjo iz
leta 2600 pred našim štetjem, izpustili bo¬
mo sicer zanimivo vikinško ladjo ter grško
triero ter se seznanili s Kolumbovo Santa
Mario, ki je ponesla Kolumba prek Atlan¬
tika do obal otokov Srednje Amerike, obja¬
vili bomo tudi načrt ladje Mayflower, ki je
pripeljala prve naseljence v Severno Ame¬
riko; sledili bosta skici dveh ladij, ki sta
spremenili način vojskovanja na morju —
to sta Merrimac in Monitor, nato bomo obja¬
vili še skico ladje s pogonom na paro in
veter. Zadnji načrt naj bo kot zanimivost in
kot napoved zmage kolesa in vijaka nad
vetrom in vesli.

EGIPČANSKA LADJA IZ LETA 2600
PRED NAŠIM ŠTETJEM

Egipčanske ladje so bile izdelane iz papi¬
rusa, rastline, ki je rasla ob Nilu in so jo
uporabljali v različne namene. Seveda traj¬
nost tako izdelane ladje ni bila ravno veli¬
ka, zato pa so jih hitro izdelali. Ladje zares
niso bile kdo ve kako trdne, vendar so jih
ojačali tako, da so jih prevezali z vrvmi.
Seveda pa te ladje niso bile velike — ko¬
maj 30 m so merile v dolžino. Za pogon so
služila suličasta vesla in jadro.

Model izdelamo tako, da je korito izdelano
iz celega kosa lesa, na katerega prilepimo
ograjo, pokrove skladišča, jadro in jambor
ter povezavo iz tanjše vrvice. Barve so: ko¬
rito in paluba rdeče rjavo z zlatimi okraski,
belimi pokrovi skladišča, jadro je belo, vse
ostalo v barvi lesa — svetlo rjavo.

žal imamo na voljo premalo podatkov, da
bi ladjo lahko natančneje opisali. Na načr¬
tu so narisane posebej skice detajlov in
preseki korita.

TIM 21

TIMOVO LETALO IZ STIROPORA

Tone Pavlovčič

Letalo, katerega načrt objavljamo v tej šte¬
vilki, si boste lahko izdelali kar mimogrede.
Model je kot nalašč za spuščanje s po¬
bočja, in pobočij je pri nas toliko, da bo
lahko skoraj vsak med vami spuščal s svo¬
jega hribčka.

že naslov pove, da je letalo iz stiropora.
Iz tega lahkega materiala je skoraj vse,
razen trupne letvice, dveh paličic za pri¬
trditev krila in seveda gumice, s katero
pripnemo krilo k trupu.

Za trup potrebujete 5 cm debel stiropor,
za krilo pa stiropor debeline 1,5 cm. Naj¬
lepša je toplotna obdelava, saj s segreto
cekas žico z lahkoto režemo stiropor. Gre
pa tudi z rezbarsko žagico, le žagati je
treba bolj počasi.

Sam delam tako, da si najprej iz tršega
kartona izrežem obliko kosa, ki ga nato kar
z bucikami pribijem na stiropor. Ob taki
šabloni je potem zelo lahko rezati pravilne
oblike modela.

Iz 5 cm debelega kosa sem tako izrezal
trup in vanj sem najprej z žepnim nožem
napravil utor za trupno letvico. Le-to sem
v utor prilepil z RIVIKOL lepilom. Namesto
Rivikola lahko uporabite tudi mizarski klej,
nikakor pa ne UHU ali podobno lepilo.
Medtem, ko se lepilo suši, s šablono izre¬
žete vse tri dele za krilo, vodoravni rep
in iz 5 mm debelega stiropora tudi navpični
rep. Dele krila obdelate z raskavcem, ki ga
prilepite na ravno deščico. Tako gube pa¬
pirja ne trgajo stiropora. Za natančno obde¬

lavo uporabljajte šablone, ki sem jih narisal
tako za krilo kakor za vodoravni rep in
za trup. Za navpični rep pa ne potrebujete
šablone, ker je rep simetričen, z obeh strani
enako obdelan. Ušesa kril odrežete postrani
in ju prilepite ob srednji del. Začasno ju
pripnite z bucikami. Delajte pri mizi in pri
tem pazite, da sta oba konca pravilno in
enako dvignjena. Krilo pustite prek noči na
mizi, tako se bo lepilo dobro posušilo.

Naslednjega dne je tako suho tudi lepilo,
s katerim ste zalepili letvico v trup. S ša¬
blono sproti kontrolirajte, koliko stiropora
odrgnete s steklastim papirjem. Potem ko
je trup obdelan, za kabino izvrtate skozi
letvici dve luknji, debeline 5 mm, skozi ka¬
teri boste vtaknili letvici, dolgi 7 cm. Za
ti letvici kasneje zapognete elastiko, s ka¬
tero pritrdite krilo. Na ustrezni mesti pri¬
lepite še oba repa in pustite, da se lepilo
zopet dobro osuši.

Potem ko pritrdite krilo k trupu, pod krilo
na vsako stran podstavite prst, približno
na prvi tretjini globine krila. Če je letalo
pretežko v repu, mu v trup — na mestu,
ki sem ga označil — potisnete koščke
svinca, vse dokler letalo malone visi na
nos. Prek svinca zalepite selotejp in na-
lahko vržete letalo z nosom proti zemlji.
Če bo letelo pravilno, odstranite selotejp
in prek svinca zalepite košček stiropora.
Sam letala nisem barval in tudi vam tega
ne priporočam, ker skoraj vsaka barva raz-
žre stiropor. Mnogo lepše je, če prek krila
ali trupa prelepite barvasti selotejp.

NAGRAJENCI

Med tistimi naročniki, ki so poslali odgovore na našo anketo, je žreb izbral tele srečneže:
Zdenko Bautin, Krško — Milan Dolenc, Škofja Loka — CirH Grum, Šmarje-Sap — Vinko
Jagodič, Ponikva — Miran Kerin, Ptuj — Vili Klemenčič, Maribor — Jožko Kožar, Cerklje
— Jože Kožar, Bohinjska Bistrica — Rajko Kuhar, Budina — Rudi Lovrec, Maribor — Vin¬
ko Mastnak, Ponikva — Srečko Mesareč, Celje — Vladko Mlakar, Celje — Breda Mora¬
no, Ljubljana — Samo Petrič, Postojna — Ciril Primožič, Šentvid/Lj. — Ivan Pucko, Stu¬
denci — Maribor — Andrej Rozman, Vrhnika — Darko Rovšek, Litija — Jože Skorja, La¬
ško — Jože Šolar, Kropa — Ernest Toplak, Dobrovnik — Polde Zupan, Zagorje o/S — An¬
drej Zupanc, Jesenice — Matjaž Železnik, Žalec.

Vsi srečni nagrajenci bodo nagrade prejeli po pošti.

TIM 22

00 »

TIM 23

TIMOVO LETALO IZ STIROPORA Tone Pavlovij(

vodoravni rep

42 5  x 25 x 5

MLADI i^RA

DICHAMATERJI

SPREJEMNIK S

KRISTALNIM

DETEKTORJEM

Vukadin Ivkovič

Izdelava majhnih sprejemnikov in posluša¬
nje radijskih postaj, ki jih ti sprejemniki
lahko sprejmejo, je posebno zadovoljstvo
mladih začetnikov. Poleg tega pa amaterji
z gradnjo malih sprejemnikov pridobivajo
izkušnje, prakso in znanje, ki jim pozneje
koristi pri delu z večjimi radijskimi aparati.
V nekaj nadaljevanjih bomo opisali najpre¬
prostejši sprejemnik v mnogih variantah.
Vsaka od njih ima svoje dobre in slabe
strani. Pri nekaterih variantah smo težili za
tem, da bi bila priprava kar najbolj enostav¬
na in lahka za začetnike, pri drugih pa smo
želeli doseči čim boljši rezultat. Vse te va¬
riante pa so variante najenostavnejših spre¬
jemnikov brez elementov ojačevanja. V
drugem delu bomo prešli na elemente oja¬
čevanja in na sprejemnike, za katere bo tre¬
ba več znanja pa tudi več materiala.

Celotna gradnja sprejemnikov bo zasnova¬
na na sistemu »TN«. Ta sistem se je razvil
kot podlistek časopisa »Tehničke novine«,
ki izhaja v Beogradu in predstavlja malo
šolo elektronike.

Opisovanje, gradnjo in učenje elektronike
bomo skušali prilagoditi osnovnim šolam
(osemletkam) v okviru predmeta tehnični
pouk. če bo dovolj interesentov, bomo sku¬
šali pripraviti zbirke potrebnega materiala
in ga v obliki kompletov pošiljati tistim,
ki bodo naročili.

Sedaj pa opišimo naš prvi sprejemnik.

1. Enostavne zveze

Najenostavnejši sprejemnik mora imeti de¬
le za:

— sprejem radijskih valov — anteno,

— oddvojitev vesti od nosilnega vala —
demodulator,  imenovan detek¬
tor.

— spremembo vesti v zvok — slušalke,
če je antena na takem kraju, kjer lahko
sprejema več radijskih postaj, potrebuje
sprejemnik še del za izbiranje željene va¬
lovne dolžine oziroma frekvence — ni¬
hajni krog.

Takšen najenostavnejši sprejemnik imenu¬
jemo kristalni detektor.

a — Sprejem elektromagnetnih valov z
anteno

Kadar elektromagnetni valovi, ki se širijo
na vse strani od oddajnika (radijske posta¬
je), naletijo na montirano anteno A (glej
shemo), nastane v anteni zaradi indukcije
moduliran visokofrekvenčni tok. Skozi an¬
teno teče istočasno več takšnih tokov; vsa¬
ka radijska postaja, ki oddaja na svoji po¬
sebni valovni dolžini, namreč ustvarja svoj
visokofrekvenčni tok, tako da teče skozi an¬
teno toliko tokov, kolikor radijskih postaj
antena v tistem trenutku sprejema.
Potrebno energijo za svoje delo sprejema
naš kristalni detektor torej iz antene. An¬
tena mora biti zato:

— čim više nad tlemi in čim dlje od oko-
lišnih predmetov,

— čim bolje električno izolirana (osamlje¬
na) od svojega nosilca.

— čim daljša (najmanj 20 m).

Takoj moramo povedati, da je prepovedano
postaviti anteno nad električnimi ali tele-
grafsko-telefonskimi žicami in tudi nad uli¬
co ali cesto je ne smemo napeljati.

Za gradnjo antene je potreben naslednji
material: 15 do 20 m bakrene žice premera

TIM 26

okoli 1,5 mm, 4 do 6 jajčastih antenskih izo¬
latorjev (glej sliko), izolirana žica za an¬
tenski odvod ustrezne dolžine, 10 m jeklene
žice za nategnitev antene, bakrena žica de¬
beline 1,5 mm za ozemljitev in posebni an¬
tenski preklopnik za spojitev antene z
zemljo v primeru nevihte.

Anteno bomo postavili takole: vzemimo
primer, da stoji hiša na samem in da mo¬
ramo postaviti drog, ki bo držal en konec
antene. Slika 1 razločno kaže, kako je an¬
tena postavljena, zato ni potrebna posebna

ima namen ščititi sprejemnik in predvsem
človeka pred udarcem strele. Naj takoj po¬
vemo, da lonci s cvetlicami, peči in drugi
predmeti v sobi niso nikak zemljevod, kot
tudi kosi žice pod posteljami in za omara¬
mi niso nikaka antena. Dober zemljevod so
samo vodovodne cevi ali cevi centralne
kurjave, ako teče v njih voda. Na primer¬
nem bližnjem mestu je treba cev dobro oči¬
stiti s pilo in jo večkrat oviti z žico. Naj¬
bolje je, ako uporabimo objemko, kot to
vidite na sliki 2.

Sl. 1

razlaga. Na sliki je v detajlu prikazano tudi
vezanje antenske in nosilne žice na izo¬
latorje. Antenski dovod naj se čim manj
dotika hiše; vsaka hiša predstavlja s svo¬
jimi električnimi napeljavami cel oblak
motenj. Antena naj bo torej napeta čim
višje in čimbolj stran od drugih hiš in
predmetov, dovod od antene do sprejem¬
nika pa naj bo čim krajši.

Priporočamo, da bi učenci pri uri tehnične¬
ga pouka skupaj z učiteljem postavili pra¬
vilno anteno v zmanjšanem merilu, recimo
v višini učenca, ki bi jo po končanem pou¬
ku spet demontirali. Pri tem bi lahko opo¬
zorili na morebitne napake in nepravilnosti.
Tudi zemljevod mora biti brezhiben, saj

Tistim, ki v hiši nimajo vodovoda niti cen¬
tralne kurjave, priporočamo naslednje: Vze¬
mite kos bakrene pločevine poljubne debe¬
line, velik okoli 50 X 50 cm in ga zakopljite
v vlažno zemljo kak meter globoko. Žica za
dovod do sprejemnika naj bo vsaj 2 mm de¬
bela. Ni treba, da je zemljevod zelo dolg.
Ta vod nas varuje pred strelo, ki lahko
udari v anteno, poleg tega pa tudi povečuje
jakost sprejema in zmanjšuje motnje.

Še to: za anteno lahko uporabite že obsto¬
ječo radijsko ali televizijsko anteno, saj
detektorski aparat ne bo prav nič motil te¬
levizorja pri sprejemanju.

Antenski preklopnik vidite na sliki 2. O
njem bomo kaj več povedali v nadaljevanju,
do tedaj pa skušajte sami najti tehnično
rešitev za takšen preklopnik in nam o tem
poročajte.

Tisti amaterji, ki stanujejo v bližini radij¬
skega oddajnika, lahko sprejemajo program

TIM 27

te postaje z najenostavnejšim sprejemni¬
kom. Oglejte si shemo takšnega sprejem¬
nika na sliki 3. To je zares najenostavnejši
sprejemnik, saj sestoji samo iz serijsko
spojene antene, kristalne diode, slušalk in
zemljevoda.

Slika 3

Najenostavnejši sprejemnik

A — antena, B — dioda, Sl — slušalke, Z —

zemlja

Radijski valovi inducirajo v anteni tok vi¬
soke frekvence, ki se usmeri (demodulira,
detektira) v diodi in se v slušalkah spre¬
meni v glas.

Uporabimo lahko germanijevo ali pa silici¬
jevo kristalno diodo. Vzemimo recimo dio¬
do A A 101 ali A A 103, proizvod Elektron¬
ske industrije Niš (Ei), in visokoohmske
slušalke 2000 do 4000 Q.

Znatno bolje in tudi v mnogo večji oddalje¬
nosti bomo sprejemali s sprejemnikom, ka¬
terega vidimo na sliki 4.

Slika 4

Sprejemnik s tuljavo in kristalno diodo
L — tuljava, D — dioda, A — antena, Z — zemlja

Ta sprejemnik ima poleg že znanih delov
še tuljavo, ki ima dvojno vlogo. Tuljava
skupaj s kapaciteto vodov predstavlja ni¬
hajni krog, ki oscilira na določeni frekvenci,
odvisno od samoinduktivnosti tuljave, tudi
kapaciteto vodov. Sprejemnik najbolje spre¬
jema postaje na rezonančni frekvenci ni¬

hajnega kroga. Druga prednost tuljave je v
tem, da z odcepi na navojih lahko tako
imenovano kompleksno upornost antene,
nihajnega kroga in diode medsebojno pri¬
lagajamo in tako dosežemo še boljši spre¬
jem. Ker pa je težko določiti električne
lastnosti elementov (antene, nihajnega
kroga in diode), stvar praktično preskusi¬
mo. Amater bo izbral priključek na tistem
odcepu tuljave, ki bo najbolj ustrezal, na
primer: odcep št. 1, 2, 3, itd.

Izvedbe sprejemnika s slike 4. Pogled od zgo¬
raj, od spodaj in od strani

TIM 28

Sedaj pa preidimo na praktično delo. Ves
sprejemnik lahko montiramo na ploščici iz
izolatorja velikosti okoli 6x9 centimetrov.
Tuljavo moramo zelo pazljivo izdelati, ker
je od nje odvisno dobro delovanje sprejem¬
nika. Navijemo jo na tuljavnik, ki mora biti
iz snovi, ki dobro izolira. Najprimernejši
je valj premera 3 do 4 cm. V ta namen
lahko uporabimo primerno velike škatlice
iz umetne mase (stekleničke od zdravil,
kasete za filme in pod.). Tuljavnik lahko
izdelamo tudi iz lepenke. Na tuljavnik na¬
vijemo 80 navojev z odcepi na 40., 50. in
80. navoju, šteto od ozemljenega konca ži¬
ce. Vzamemo bakreno z lakom ali svilo

izolirano žico premera 0,3 mm. Odcepe tu¬
ljave lahko montiramo na preklopnik, eno¬
stavnejše pa je, ako vdelamo na nosilno
ploščico puše in izbiramo odcep z banan¬
skim vtičem.

Razpored elementov je prikazan na sliki 5.
S tem sprejemnikom boste prav dobro.
sprejemali domačo radijsko postajo, pa tu¬
di nekatere močnejše, bolj oddaljene po¬
staje.

Predlagamo izdelavo tega sprejemnika v
naslednjih dveh učnih urah.

(Nadaljevanje sledi)

KAJ VSE LAHKO NAREDIMO IZ ZAMAŠKA

ZA ZOBNO PASTO

Marjan Velechovsky

Gotovo ste že večkrat odvrgli pokrovček
prazne tube od kreme ali zobne paste. Ste
pomislili, da bi ga lahko kako uporabili?
Oglejmo si nekaj primerov praktične upo¬
rabe.

— Modelarji jadrnic potrebujejo za svoje
modele pripone; pri tem lahko s pridom
uporabijo pokrovčke od tub. Ob strani
pokrovčka izvrtajo 3 luknje in skoznje
napeljejo vrvico (risba št. 1). Osi luk¬

njic naj bodo zvrtane v isti ravnini. Pre¬
mer luknje naj bo 0,8 mm do 1 mm, ven¬
dar ne sme biti večji od debeline stene.
Premer naj bo velik glede na debelino
vrvice. Zamašku lahko odrežemo pokrov¬
ček, tako dobimo obroček (slika št. 1).

— Če zlepimo dva pokrovčka z OHO lepi¬
lom in ovijemo še s selotejpom, dobimo
boben; prevrtamo še luknji za os in
dobili smo ladijski vitelj (slika št. 2). Še

TIM 29

Slika 3

1 — pokrovček

2 — vrat tulec

3 — pokrovček

bolje ju združimo, če tubi z žago rez-
Ijačo odžagamo vijak in ga polovico
uvijemo v vsak pokrovček, preden ju
zlepimo {slika št. 3).

— Če uporabimo več takih dvojnih pokrov¬
čkov, lahko naredimo celo škripčevje.

Slika 4

Ožje kolute dobimo tako, da pokrovčke
z brusnim papirjem nekoliko znižamo
(slika št. 4).

— Na malih avtomobilčkih lahko uporabite
pokrovčke od tub za obločnice svetilk.
Na primer: rdeče za STOP luči, modre
za luč na strehi avtomobila, bele pa za
prednje luči {slika št. 5).

— Radioamaterji lahko uporabijo pokrovčke
za gumbe na majhnih potenciometrih ali
vrtilnih kondenzatorjih (slika št. 6).

1 — stena

2 — pokrovček

3 — žarnica

4 — del okova

TIM 30

— Za barvne lučke. V prevrtano luknjo ve¬
likosti pokrovčka potisnemo pokrovček
in z vrtenjem ne prevročega spajkalnika
z notranje strani razširimo obod po¬
krovčka. Z osnovo se bo sprijel kakor
bi bil zakovičen, kupimo še ustrezno žar¬
nico in tu je lučka (slika št. 7).

—• Naredite mali sestrici veselje in ji na¬
redite zapestnico. Nanizajte pokrovčke
v tri vrste, z izbiro barv bo nastal lep
barvni vzorec. V ta namen so najprimer¬
nejši šesterorobi pokrovčki. Ko ste zbra¬
li ustrezno število pokrovčkov in jih
razporedili po vzorcu, pričnite z vrta¬
njem. Pazite na smer vrtanja. Vrtamo
za 0,5 mm večji luknjici od elastične
vrvice, ki jo kupite. Običajno je premer
1,5 mm. Vrtamo po 4 luknjice v vsak
pokrovček. Napeljemo vrvice in jih za¬
vozlamo.

Ali bi vam bil tudi obesek všeč?

— Pri uglaševanju tuljav s feritnim jedrom
uporabimo vijak skupaj z vratom tube;
tega trdno pričvrstimo na nosilec. Ka-

Slika 8

1 — pokrovček

2 — vrat tube

3 — sprednja stena šasije

4 — izolacijska palčka

5 — tuljavnik

6 — navitje

7 — feritno jedro

pico vrtimo in tako potiskamo prek ke¬
ramične palčke feritno jedro v navitje
električne napeljave ali iz njega (slika
št. 8). V ta namen je uporabna kapica
z obojestransko matico. Taka ima na
eni strani konico za predrtje nove zaprte
tube. če konice ni, kapico prevrtamo s
pletilko in z OHO lepilom prilepimo
majhno paličico iz polivinila, stekla ali
lesa, vendar vsakokrat izberite ustrezno
lepilo.

Slika 9

1 — os

2 — lepilo

3 — vrat tube

4 — pokrovček

Kapico z obojestranskim navojem lahko
uporabite kot sklopko za podaljške manj¬
ših ročic ali osi. Pri tem uporabite dva
vratna dela tub, torej le vijačni del. Dob¬
ljena navojna tulca se pritrdita na osi
(slika št. 9).

1 — lepilo

2 — vrat tube

3 — pokrovček

4 — žica

5 — tuljavnik

6 — os

— Pri majhnih navijalnih strojčkih uporabi¬
mo dve konični kapici za konuse pri
vpenjanju majhnih tuljav (slika št. 11).

TIM 31

OD FIZIKE A  : (
DO GEOLOGIJE

V preteklem letu smo v našem kemijskem
kotičku priobčevali predvsem sestavke iz
anorganske kemije. Skoraj pri vseh so bili
opisani poskusi, ki ste jih lahko brez večjih
težav izvedli doma ali v kemijskem krožku.
Da bi nadaljevali in popestrili naš kemijski
kotiček, smo se odločili, da bomo v letoš¬
njem letu objavili nekaj prispevkov iz ke¬
mije naravnih spojin. Omejili se bomo na
rastline okoli nas, ki jih vsak dan srečuje¬

te, pri tem pa gotovo ne pomislite, da so
majhne kemijske tovarne, ki ustvarjajo naj¬
različnejše spojine, po strukturi zelo zamo¬
tane, ki jih medicina s pridom uporablja že
od najstarejših časov dalje. S tem bomo
gotovo ustregli tistim, ki so si želeli se¬
stavkov iz organske kemije, pa tudi marsi¬
kateri ljubitelj botanike bo z zanimanjem
prebral o rastlinah tako, kakor jih vidi ke¬
mik.

KRVAVI MLEČEK —
CHELIDONIUM MARIUS L.

Janez Perkavac

Kdo ne pozna krvavega mlečka? Vsepovsod
ga je dosti, za plotom, ob hiši, za hlevom,
ob zidovih in poteh. Rastlina je v Evropi
in v Aziji zelo razširjena, v Ameriko pa so
jo pozneje prinesli. Krvavi mleček je do

Kelidonska kislina

50 cm visoka trajnica, listi so spodaj sinje
zeleni, cvetovi pa rumeni. Cveti od maja do
jeseni, če ga utrgamo, se iz njega pocedi
rdečerjav mleček in v njem so alkaloidi, ki
so že davno zbudili zanimanje kemikov. Al¬
kaloidi so vezani na kisline kot na jabolčno
in citronsko kislino in pa na kelidonsko ki¬
slino, ki je značilna za krvavi mleček.
Največ alkaloidov se nahaja v rastlini v je¬
seni. Takrat jih je v koreninah do 1,4%,
v nadzemnem delu rastline pa 0,6 %, raču¬
nano na težo sveže bilke.

Alkaloidi krvavega mlečka so dokaj zamo¬
tano zgrajene spojine. Intenzivno rumeno
barvo daje mlečku alkaloid berberin.

berberin

Ostali najvažnejši alkaloidi pa so kelidonin,
keleritrin in sanguinarin.

Ti trije alkaloidi so po strukturi med seboj
zelo podobni, po učinku na človeka pa ne.
Tako ima kelidonin podoben učinek kot
morfin, keleritrin pa je zelo strupen in lah¬
ko povzroči v večjih količinah smrt. San¬
guinarin deluje najprej narkotično, nato pa
sproži močne krče, ki spominjajo na zastru¬
pitev s strihninom. Berberin pa pospešuje

TIM 32

kelidonin

keleritrin

sanguinarin

izločanje žolča. Vsi alkaloidi tudi močno
učinkujejo na bakterije in jih uničujejo.

O zdravilnem učinku rastline so vedeli že
v starih časih in so jo tudi uporabljali pri
zdravljenju jeter, vendar je pogosto prišlo
do težkih zastrupitev. Danes pa raziskujejo
rastlino predvsem zaradi zdravilnega učin¬
ka, ki ga kaže pri različnih vrstah raka. Kot
zanimivost iz ljudske medicine pa še tole:
bradavice si že od nekdaj odpravljajo ljudje
tako. da jih mažejo s svežim sokom krva¬
vega mlečka. Novejše raziskave pa so po¬
kazale, da je to v zvezi z baktericidnim
(uničuje bakterije) in citostatičnim (zavira
razvoj rakastih celic) učinkom alkaloidov.

KAKO Z »GOLIMI ROKAMI« IZMERIMO VIŠINO

Zelo lahek način merjenja visokih predmetov je
živo opisan v romanu Julesa Verna »Skrivnostni
otok«; prebrali si bomo odstavek, kjer je to
merjenje opisano.

»Danes bomo izmerili višino planote Razgleda,«
je dejal inženir.

»Boste za to potrebovali kake inštrumente?« je
vprašal Harbert.

»Ne, Harbert,« je odvrnil inženir, »danes bomo
merili drugače, vendar nič manj natančno.«

Harberta je vselej mikalo, da bi se naučil kaj
novega, zato je šel z inženirjem, ki je krenil od
vznožja granitne stene prav do morja.

Inženir je nosil nekakšno ravno palico, dolgo
nekaj čez tri metre. Njeno dolžino je ugotovil
tako, da jo je premeril ob svoji višini, ki jo je
natančno poznal. Harbert pa je za njim nesel
nekakšno grezilo, navaden kamen, privezan na
konec vrvice.

Kakih šest metrov pred obalo, sto petdeset me¬
trov od navpične granitne stene, sta se merilca
ustavila. Inženir Smith je zapičil palico več kot
pol metra globoko v pesek in jo je z grezilom
naravnal tako, da je stala navpično na obzorje.
Nato se je oddaljil od droga toliko, da je leže na
pesku lahko videl v isti črti vrh droga in greben
granitne stene. Mesto, nad katerim je bilo v
tem trenutku njegovo oko, je skrbno zaznamoval
s količkom, ki ga je zapičil v pesek.

»Ali znaš kaj geometrije?« je vprašal Harberta,
ko je vstal.

»Nekaj že,« je odvrnil Harbert.

»Ali se še spomniš, kakšne so lastnosti podob¬
nih trikotnikov?«

»Ustrezajoče si stranice so sorazmerne.«

»Popolnoma pravilno. Vidiš, jaz sem pravkar se¬
stavil dva pravokotna trikotnika. Prvi, manjši,
ima za stranico navpični drog, razdaljo od količ¬
ka do vznožja droga in razdaljo od mojega očesa
do vrha droga, ki ji pravimo vidna črta. Drugi pa
ima za kateti navpično steno, ki jo želimo izme¬
riti, in razdaljo od količka do vznožja stene, za
hipotenuzo pa prav tako črto od mojega očesa,
podaljšano preko droga do vrha stene.«

»Že razumem,« je vzkliknil deček. »Kakor je raz¬
dalja od količka do droga sorazmerna razdalji od
količka do vznožja stene, tako je višina droga
sorazmerna višini stene.«

»Tako je,« je potrdil inženir. »Te dve razdalji
bova izmerila, višino droga poznava, potem pa
morava samo še postaviti sorazmerje, iz kate-
rdega bova izračunala višino stene.«

Z drogom, ki ga je štrlelo iz zemlje ravno tri
metre dvajset centimetrov (to je izračunal po
svoji telesni višini), sta izmerila še obe vodo¬
ravni razdalji.

Od količka do mesta, kjer je bil prej zapičen
drog, je bilo 4,8 metra.

Od količka do vznožja stene pa sta namerila sto
šestdeset metrov.

Ko je bilo merjenje končano, je inženir postavil
naslednje sorazmerje:

4,8 : 160 = 3,2 : x

16.3,2

Iz tega sorazmerja je inženir izračunal, da je
granitna stena visoka 106,66 metrov.

TIM 33

STARE LADJE j

AVTOMOBILI V«

ZAČELO SE JE S KOLESOM

Prevedel in priredil Boris Verbič

Prvi orodji, ki ju je uporabljal človek, sta
bili sila preprosti — to sta bila palica in
kamen. Nato je človek iznašel kolo, zatem
voz, končno pa vozilo, ki ga poganja mo¬
tor. Veliko ljudi sicer meni, da bi bilo bolje,
če avtomobilov sploh ne bi bilo, in sploh
ne motorjev z notranjim zgorevanjem, zato
tudi ne letal. Če samo pomislimo na naše
prenatrpane ceste, na strupene izpušne pli¬
ne, v katerih se dušijo naša mesta in na
ves tisti oglušujoči hrup, ki ga povzročajo
reaktivna letala, ko drvijo nad nami — po¬
tem bi takšnim dvomljivcem lahko pritrdili.
Vendar je razvoj prometa v zadnjih sto pet¬
desetih letih rodil več dobrega kot zlega
— del tega razvoja pa je tudi avto.

Kako je potekal ta razvoj, natanko ne vemo.
Ni nam znano, kdaj je človek prvič podložil
desko pod tovor — in tako zgradil nekakš¬
ne preproste sani. Kdaj je odkril, da mu
mlada drevesa ali veje lahko takšen prevoz
olajšajo? Koliko časa je potreboval, da je
znal iz drevesnega velikana, ki ga je zrušila
njegova sekira, s trudom odrezati okrogle
plošče, ki jih je nato povezal s tanjšim
deblom in tako »konstruiral« os z dvema
kolesoma? Vse to se je zgodilo že v pra¬
zgodovinski dobi. Vemo pa, da je človeštvo
storilo velik korak naprej v zgodovinskem
času — namreč v dobi svetovne rimske
države — nato pa je napredek spet za
nekaj sto let zastal.

Vozila iz dobe pred začetkom našega štetja
seveda niso bila popolna. Preprosti tedanji
vozovi so vse preradi obtičali na cestah,
ki jih s sedanjimi ni moč primerjati. Tudi
bojni vozovi in vozila za prevoz težkih to¬
vorov niso mogla priti do prave veljave,
dokler ni bilo ustreznih prometnih poti.
Znano je, da so bili prvi veliki graditelji
cest stari Rimljani — lahko celo trdimo,

da so njihov svetovni imperij povezovale
prav ceste.

Rimski cesarski sli, ki so jim bile na voljo
postaje, kjer so lahko zamenjali izčrpane
konje, so lahko hitreje potovali po Evropi,
kakor je bilo mogoče osemsto let kasneje.
Žal pa so s propadom rimskega cesarstva
propadle tudi ceste. A tudi tedaj, ko so
bile te ceste še v redu, jih je uporabljalo
le malo vozil. Ko so se rimske ceste po¬
greznile v prah časa, so morali potniki, ki
si niso mogli privoščiti konja, hoditi peš,

Osnutek voza, ki naj bi ga poganjali s pedali

(18. st.)

blago, ki je bilo za človeka pretežko, pa so
naprtili tovorni živali. Potovalni vozovi so
se pojavili v zahodni Evropi šele v začetku
12. stoletja, vendar so se v njih vozili samo
knezi in najvišje plemkinje — dame, ki so
bile preveč odličnega rodu, da bi jezdile.
Okoli leta 1665 pa so začeli obešati karo¬
serije kočij na jeklena peresa. Dotlej so
karoserije koles obešali na usnjene jer¬
mene, da bi ublažili sunke med vožnjo.

TIM 34

Gritfithov parni voz (1821)

Dandanes si kar težko predstavljamo, da
je ostal promet tako primititven v dobi,
ki je rešila toliko problemov in v kateri so
cvetele vse znanstvene panoge. Kakšna raz¬
lika je na primer med tedanjimi točnimi
urami — in zibajočimi se poštnimi kočija¬
mi, ki so jih vlekle po luknjastih cestah
vprege izčrpanih konj! Izboljšave so priha¬
jale le počasi. Ljudje pa so vendarle začeli
razmišljati o tem, kako bi nadomestili moč
živih bitij — ljudi in živali — s stroji.

Šele parni stroj je pomenil odločilen ko¬
rak — s področja fantazije v resnični svet.
Zdaj je bilo mogoče izdelati vozilo, ki se
premika samo. Prvi uporabni parni stroj je
nastal leta 1705, ko sta Angleža Nevvco-
men in Cowley zgradila parno sesalko.
Vendar so znanstveniki, med drugimi slavni
Isaac Nevvton (1643—1727), že davno prej
izjavljali, da je parni stroj mogoč. Pater
Verviest, ki je živel na dvoru kitajskega
cesarja, je že med letom 1665 in 1680 se¬
stavil vzorec voza, ki naj bi ga poganjala
para — to je bila sicer samo igrača, vendar
menda zgrajena na povsem modernem na¬
čelu raketnega pogona.

Stroj, ki ga je napravil Nevvcomen, je izko¬
riščal atmosferski pritisk. Para tu ni imela
druge vloge, ko da je s kondenzacijo ustvar¬
jala v valju delni vakuum. Cilindrov, ki so
imeli natančno predvideno prostornino in
temu ustrezne bate in ventile, pa ni bilo
nič laže izdelovati kakor kotle in vode, ki
bi zdržali povišan pritisk. Zaradi vseh teh
ovir sprva ni bilo mogoče uporabljati pare
z visokim pritiskom, čeprav je James Watt
(med 1769 in 1800) odločilno izboljšal at¬
mosferski stroj. Vsekakor pa so bili stroji,
ki sta jih zasnovala Nevvcomen in Watt,

pretežki in preokorni, razen tega pa so
imeli premajhno število vrtljajev, da bi jih
bilo mogoče s pridom uporabljati za pogon
kakšnega vozila. Poskusni tovorni voz na
parni pogon je sestavil šele med 1763 in
1771 po nalogu francoske vlade Joseph
Cugnot. Cugnotovi tovornjaki naj bi preva¬
žali topove — zato je njegovo raziskovalno
delo financirala francoska vlada. Cugnot je
bistrovidno in drzno opustil pogon na atmo¬
sferski pritisk in uporabil za pogon paro
pod pritiskom. Njegovo prvo vozilo je na
poskusni vožnji prepeljalo pet potnikov s
hitrostjo približno pet kilometrov na uro.
Vendar je ob tej priložnosti parni kotel raz¬
odel neko svojo slabost: po komaj petnajst¬
minutni vožnji je vozilu zmanjkalo sape,
ustaviti se je moralo, da je znova zbralo
dovolj pare.

Po kasnejših, z bujno domišljijo okrašenih
poročilih, so Parižani prestrašeni bežali, ko
je Cugnotovo strašilo sopihalo po ulicah
njihovega mesta. Baje se je nestvor nazad¬
nje osamosvojil in trčil v neki zid; nesreč¬
nega izumitelja so vrgli v ječo, njegov stroj
pa zaplenili. Vendar so vse te zgodbe izmiš¬
ljene. Cugnot je delal poskuse s svojim
vozilom večinoma na zasebnem svetu. Del
nizkega zidu je bil pri tem menda res po¬
škodovan in Cugnot je moral plačati de¬
narno kazen — kakor jo je treba dandanes
za napačno parkiranje. Poskusov pa ni bilo
treba ustaviti zato, ker bi izumitelja zaprli,
marveč je bil vzrok v tem, da vlada izumi¬
telja ni več hotela denarno podpirati; brez
denarja pa je bil nadaljnji razvoj nemogoč.
Nadaljnji napredek so dosegli v Angliji, ki je
domovina parnega stroja. Da je imela An¬
glija v tem pogledu res vodilno vlogo, nam

TIM 35

dokazuje podatek, da je v angleških in
škotskih tovarnah leta 1820 obratovalo že
vsaj 5000 parnih strojev — če ne upošte¬
vamo tistih sto in sto parnih sesalk, ki so
rudarjem omogočile, da so prodirali v če¬
dalje večje globine. Ob tistem času na
Francoskem ni bilo več ko 200 parnih stro¬
jev, na Pruskem pa niti sto ne.

James Watt je dal zamisel vozila za cestni
promet na vodno paro patentirati. Napisal
je o tem nekaj razprav, napravil nekaj skic
— in to je bilo tudi vse. Okoli leta 1780

MLADI

FOTOGRAFI

NAŠ KOTIČEK ZA FOTOAMATERJE

Oskar Dolenc

ena za drugo v enakomernih presledkih.
Za pravilno podajanje gibanja mora le-to
sestavljati najmanj 12 do 15 slik na sekun¬
do. Pri snemanju gibanje razdelimo na po¬
samezne zaporedne slike, pri projekciji pa
moramo ie-te podajati z isto hitrostjo in
na ta način predočimo gibanje. Tako smo
dobili postopek sprejemanja in postopek
ponovnega podajanja, med tema mejama pa
imamo obdelavo posnetkov, to se pravi fil¬
ma.

Seveda vemo, da pri tem v veliki meri
sodeluje fotografija. Kinotehnika je tako
rekoč zrasla iz fotografije. Tu uporabljamo
ravno take snovi (materiale), uporabljamo
kamero za snemanje posameznih posnetkov,
projekcijski aparat za projiciranje pozitiv¬
nih slik, mehanizem, ki nam namesto ene
posname veliko množico slik-posnetkov v
hitrem zaporedju. Temu sledi čista foto¬
grafska obdelava, razvijanje, ki je enako
razvijanju maloslikovnega ali zvitega filma.
Tudi pri projektorju mora biti mehanizem,
ki nam z enako hitrostjo kot pri snemanju
podaja-projicira posnetke na belo podlago

V letošnji seriji zapisov o tehniki snema¬
nja s fotografsko kamero bomo v prvih
številkah napravili kratek skok v osnove
snemanja s filmsko kamero. Druga novost
bo kritika fotografij posameznih fotoama¬
terjev. Svoje fotografije lahko pošljete na
uredništvo TIM-a, mi pa bomo najbolj za¬
nimive v posebnem kotičku objavili z
ustrezno oceno in kritiko. Fotografije mo¬
rajo biti vsaj formata 9x14  cm, zaželeno
pa je tudi, da slikate TIM-ove izdelke.

Osnove kinotehnike, oz. tehnike gibljivih
slik (gibajoče se slike), temeljijo na neki
lastnosti človeškega očesa, ki je komajda
poznana; to je počasnost, s katero dojema
posamezne slike. Če očesu kažemo slike
v nekih časovnih presledkih, npr. eni dvaj-
setinski sekunde, ne sprejema več posa¬
meznih slik, ampak te vtise poveže skupaj.
Množica takih posameznih slik z zapored¬
nimi spremembami kaže očesu vtis gibanja;
slike polzijo ena v drugo, ravno tako kot pri
hitrem gibanju oko ne vidi posameznih faz,
ampak samo tok dogajanja. Gibanje torej
sestavlja velika množina slik, ki se vrstijo

je celo grajal svojega asistenta VVilliama
Murdocha, ker je poskušal njegovo zamisel
uresničiti. Končno j,e moral Murdoch te po¬
skuse opustiti, čeprav je izdelal zelo do¬
miseln model, ki je celo prestal praktično
preskušnjo. Watt je menil, da je vse to
zgolj potrata časa.

Tako je končno šele Richard Trevvithick, ve¬
liki inženir iz Cornvvalla, storil prvi resnični
korak naprej, opiraje se na VVattove stroje
z visokim pritiskom.

TIM 36

in jih tako posreduje očesu. Za snemanje
filma uporabljamo že znane osnovne pri¬
jeme iz fotografije. Poleg teh pa nastopajo
čisto filmski problemi, od kamere do vse¬
bine filma, od dojemanja gibanja do izteka
dejanja.

Pri sami tehniki snemanja bomo seveda
večkrat ponovili pravila iz fotografije, kar
je že samo po sebi umevno, vendar bomo
dajali še poseben poudarek sami kinoteh-
niki in njenim problemom.

Gradivo, na katerega snemamo, film, je
v kinotehniki tako pomembno, da je dal tudi
ime za to področje. Tako govorimo, da smo
snemali film, da projiciramo film oziroma
gledamo film. To ima seveda tudi globlji
pomen. Dokler niso iznašli filma namesto
fotografskih plošč, ni bilo kinematografije.
Šele ko so svetločutno snov nanesli na
gibki celuloid (to je napravil Eastman 1884.
leta), je lahko znani izumitelj Edison v
svojem kinetoskopu leta 1888 začel upo¬
rabljati emulzijo na traku širine 35 mm, ki
je bili ob straneh perforiran. Prvi je izvedel
nov način fotografiranja, s katerim je ujel
faze gibanja. S tem je postavil normo, ki
še danes velja za filme, snemane za kine¬
matografe. Velikost posameznih slik je
18x24  mm in na vsako sliko pridejo po
štiri perforacije na vsaki strani. Brata Lu-
miere sta leta 1895 ta izum izpopolnila za
praktično uporabo in posnela že prve krat¬
ke filme.

Te male slike (danes so zaradi tonskega
pasu še nekaj manjše in sicer 16 x 22 mm)
so v kinu povečane na več metrov, če bi
amater uporabljal tak film, bi potrošil
ogromno denarja in se mu snemanje vse¬
kakor ne bi izplačalo. Ljubitelju te zvrsti
zadostuje dosti manjši format filma, se
pravi ožji film, iz tega izhaja tudi ime
»ozki film«. Pojavi se 16 mm širok
film (leta 1923), ki ni samo ožji, ampak
ima tudi več sličic na,meter. Ta film ima
še vedno obojestransko perforacijo in to
po eno luknjo na sliko na vsaki strani.
Skoraj istočasno se pojavi 9,5 mm film. še¬
le sedaj se je začel razvijati amaterski
film. Za ta film je Francoz Charles Pathe
1924. leta izdelal kamero »Pathe—Baby«.
Končno je ameriški »Kodak« izdelal kamero
s filmom formata 8 mm, to je bilo leta
1932. Ta film je pravzaprav razpolovljen for¬
mat 16 mm in se zato tudi imenuje »2 X

X 8« kinofilm. Ta format filma je ostal pri¬
ljubljen pri amaterjih prav do danes, vendar
ga v zadnjem času vztrajno spodriva novi
širši format, imenovan »Super 8«.

Brzina snemanja

za 35 mm film je 24 sličic na sekundo,

za 16 mm film je 18 sličic na sekundo,

za 8 mm film je 16 sličic na sekundo in

za super 8 mm film je 18 sličic na sekundo.

Poglejmo si še primerjavo formatov slik
za posamezne formate filmov:

Format 2X8 ima še to posebnost, da ga
najprej posnamemo samo polovico, nakar
film obrnemo in posnamemo še drugo po¬
lovico. Po razvijanju film po sredini prere¬
žemo na polovico in zlepimo v pravilnem
zaporedju. Kot je razvidno že iz tabele, je
Super 8 nekoliko večjega formata, pakiran
je v posebnih kasetah in ga pri snemanju
nič ne obračamo. Ta film ima perforacijo
samo z ene strani in je na ta način pridobil
več prostora, že zgoraj omenjena kaseta
ima še to prednost, da nam ni potrebno
vlagati in nameščati filma v kamero, kar
je vsekakor zamudno, ampak vložimo kratko
in malo že pripravljeno kaseto, zapremo
kamero in lahko snemamo.

Tako kot pri fotografiji lahko tudi pri ozkem
in 35 mm filmu snemamo z barvnimi tva-
rivi, ki imajo že plačano razvijanje ter nam
ga opravi za to določeni servis.

Filmska kamera je v osnovnem principu
enaka fotografski kameri z objektivom in
zaklopom, le da se film v njej premika,
dokler držimo prožilo. Mehanizem v kameri
tako regulira film, da se po vsaki posamez¬
ni sliki premakne za eno sliko, počaka, da
se ta slika osvetli, nakar transportira film
spet za eno sliko naprej; med transporti¬
ranem slike pa skrbi za to, da je zaklop
za ta čas zaprt. Poskrbeti mora seveda tudi
za enakomerno navijanje filma na filmski
kolut.

Prve kamere so bile na ročni pogon in so
jih morali med snemanjem vrteti z ročico.
Tako snemanje je obvezno zahtevalo stativ.
Danes imajo vse kamere na ozki film mo¬
torni pogon in to na vzmet ali elektromo¬
tor, katerega poganjajo baterije.

TIM 37

Slika 1

Slika 3

Slika 4

Na slikah vidimo nekaj predstavnikov kamer
za ozki film:

slika 1 — snemanje s kamero Pentax 16
slika 2 — kamera formata 2x8 s prigra-
jenim svetiomerom AK8
slika 3 — snemanje z zrcalnorefleksno
filmsko kamero Pentaflex 8
slika 4 — avtomatska kamera formata Su¬
per 8 Sankyo SUPER CM 400
Prihodnjič pa se bomo spoznali z glavnimi
deli kamere in s tehniko snemanja.

Slika 2

TIM 38

NEKAJ MODELARSKIH NOVOSTI IZ TUJINE

2. Radijsko vodeni model avtomobila Por¬
sche 917 v merilu 1 : 8. Poganja ga eksplo¬
zijski motor do 3,5 ccm, ima centrifugalno
sklopko, zobniški prenos 1:5 in zavoro.
Modelar ga vodi z radijskim oddajnikom
levo ali desno, mu dodaja ali odvzema plin
in ga lahko z zavoro ustavi, ne da bi mo¬
tor prenehal delovati. Največja hitrost je
okoli 60 km/h, kar predstavlja za pravi av¬
tomobil hitrost 480 km/h.

Modelarji tekmujejo v spretnosti, hitrosti
in na Grand Prix tekmovanju. Pri nas ima
Avtotehna zastopstvo za firmo Heathkit, ki
poleg kompletnih naprav za radijsko vodenje
izdeluje tudi komplet sestavnih delov za
avtomobil. Cene so v devizah!

3. Na sliki ni pravo letalo, ampak plastični
model letala Gloster Meteor III v merilu
1 : 72. Model je sestavljen iz 37 delov, ki
jih modelar zlepi. Velikost modela: dolžina
190 mm in razpetina prek kril 176 mm. Zle¬
pljen model se lahko obarva s posebnimi
laki in se po gradnji in zunanjosti popolno¬
ma ujema s pravim letaiom.

Podobna letala različnih tipov skupaj z la¬
ki prodaja Mehanotehnika iz Izole.

Slika je zanimiva tudi zaradi ponazoritve
»leta« letala nad oblaki. Tako so fotografi-
modelarji posneli že veliko »letalskih bitk«
z modeli.

4. Naprava za vodenje modelov ALPHA
2007 je izdelek firme Simprop Electronic in
pomeni vrhunec evropske tehnike na tem
področju. Modelar ima na razpolago sedem
servo naprav, ki omogočajo popolno pro¬
porcionalno in istočasno vodenje. Napravo
sestavlja oddajnik z nikelj-kadmijevim aku¬
mulatorjem in ima možnost menjavati frek-

1. Kombinirano vozilo je model vozila za
sneg, led ali ravno betonsko ploščo. Ima
zračni vijak, ki ga poganja eksplozijski mo¬
tor do 2,5 ccm. Model je pritrjen na jekle¬
no žico in vozi v krogu s premerom 15 m.
Po startu, ko da modelar znak, izmerijo
sodniki hitrost desetih krogov. Zmaga ti¬
sti modelar, katerega model je dosegel naj¬
večjo hitrost.

Model na sliki je dosegel hitrost 138 km/h.

TIM 39

venčne kristale, sprejemnik s kristalom in
enakim akumulatorjem kot pri oddajniku ter
sedem servomotorjev za vodenje modelov.
Pri napravi so že uporabili tudi integrirana
vezja, kar je zmanjšalo težo celotne napra¬
ve.

5. Motor z notranjim zgorevanjem 9,98 ccm
z zračnim hlajenjem za radijsko vodene
modele letal. Motor je italijanske izdelave
firme Super Tigre in ima oznako G 60 Fl
Blue Tigre.

Razvije moč 1,45 KS pri 14 000 obr/min. Ima
regulacijo števila vrtljajev motorja s spod¬
njo mejo 1600 obr/min.

Teža motorja je 475 p.

6. Pri startanju letalskih motorjev so mo¬
delarji izgubili precej časa in velikokrat je
propeler ranil modelarja. Posebno v hlad¬
nejšem vremenu je vžig težji. Zato so iz¬
delali posebne električne starterje, ki omo¬
gočajo lahak in hiter vžig motorja. Starter
priključimo na 6- ali 12-voltni akumulator.

TEKMOVANJE BRODARSKIH
MODELARJEV
V LJUBLJANI

Na »poligonu« ljubljanskih brodarskih rr|,o-
delarjev — na bajerju v Kosezah je bilo
tudi letos mestno prvenstvo, ki je določilo
tekmovalce za republiško prvenstvo.

5. in 6 junija se je zbralo okoli 200 mode¬
larjev iz šol in Brodarskega modelarskega
kluba Ljubljana, da bi se pomerili s svo¬
jimi modeli. Na začetku tekmovanja so
letalski modelarji prikazali let radijsko vo¬
denega modela.

Prvi so pričeli tekmovanje modelarji z mo¬
deli v cilj.

Pri pionirjih je zmagal Karlin Andrej pred
Tonijem Ramškom in Igorjem Firkom. Pri
članih je zbral največ točk Mirko Klanjšček.
Pri hitrostrfih modelih v prosti vožnji je bil
najboljši Jože Senegačnik, pred Mirkom
Klanjščkom in Edijem Kršičem.

Na drugem koncu jezerca so tekmovali mo¬
delarji z jadrnicami. Pionirji so v razredu
K in G precej napredovali od lanskega tek¬
movanja. V razredu K je bil prvi Marko
Oblak pred Leonom Blazinom in Mihom
Vrečarjem. V razredu G je ponovil svoj
uspeh Marko Oblak, sledila sta Peter Mi¬
klavec in Franci Kavčič.

Starejši pionirji so tekmovali v mednarod¬
nem razredu DM. Tu je zmagal Gamberger
Pete pred Ladom Marjetičem in Brankom
Borštnikom.

Naslednji dan so tekmovali modelarji z ra¬
dijsko vodenimi modeli. V razredu F1E30
— hitrostni modeli z elektromotorji do
30 W moči — je bil prvi Peter Burkeljc
pred Jernejem Bohmom.

V razredu F 1 E 500 — hitrostni modeli z
elektromotorji do 500 W moči — je zmagal
Bohm Jernej. V hitrostnih modelih z eks¬
plozijskimi motorji do 2,5 ccm je zmagal
Peter Kovačič, v hitrostnih modelih s 5 ccm
motorji pa Peter Burkeljc. Sledilo je še tek¬
movanje v spretnosti vožnji z elektromo¬
torji F 3 E, kjer je zmagal Jernej Bohm, in
še spretnostna vožnja z eksplozijskimi mo¬
torji F 3 V, tu pa je bil najboljši Mirko
Klanjšček. Tekmovanje je lepo uspelo in
je navdušilo gledalce, ki so z zanimanjem
spremljali vsako vožnjo modela.

TIM 40

IZUMITELJSKI«

►

►

KOTIČEK

HELIKOPTER

Marjan Tomšič

Med prvimi, ki so skušali konstruirati na¬
pravo, težjo od zraka, ki bi lahko navpično
vzletela, je bil renesančni slikar Leonardo
da Vinci. Bilo je okrog leta 1500. V prejš¬
njem stoletju je bilo prijavljenih r\ič koliko
izumov, ki pa za praktično rabo niso bili
dovolj preučeni. Mehanik d’Amecourt je
leta 1865 zgradil helikopter, ki ga je po¬
ganjal parni stroj. Visok je bil 62 cm in je
tehtal brez stroja, vode in goriva samo
2,7 kilograma. Dva letalska vijaka, ki sta se
vrtela v nasprotnih smereh, sta precizno
napravo lahko dvignila, ko pa je napravo
opremil s parnim strojem, se je teža toliko
povečala, da se od tal ni mogla več od¬
lepiti.

Alphonse P e n a u d je 5 let kasneje zgra¬
dil model z dvema nasproti vrtečima se vi¬
jakoma, ki ju je poganjal motor na gumo.
Ta model velja za prvi primer pogona z ener¬
gijo, ki jo lahko nakopičimo v gumijasti
vrvici.

Danes gradijo velike helikopterje, ki lahko
prepeljejo četo vojakov ali cel tank. Z
njihovo pomočjo grade stavbe, mostove,
postavljajo daljnovode, urejajo promet in
rešujejo ljudi v težko dostopnih krajih.

TIM 41

TIMOVA

NALOGA

HELIKOPTER
S POGONOM
NA GUMO

Model helikopterja ima dva vijaka: spodnji
je potisni, zgornji pa je vlečni vijak. Na
trupu ima pritrjen stabilizator, ki ohranja
stalno smer pri letu v vseh smereh. Leti
lahko tudi proti vetru in doseže hitrost
do 100 km na uro.

Konstrukcija je preprosta. Trup je cev, ki
jo lahko izdelamo iz modelarskega furnirja
ali debelejšega risalnega papirja, ki ga v
dveh ali treh plasteh zlepimo z lepilom za
papir. Gornji in spodnji konec cevi ojačimo
s trakom furnirja.

Lopatice vlečnega in potisnega vijaka na¬
pravimo iz lipovega lesa. Osi vijakov so
iz jeklene žice, premera 2 mm. Pesto, le¬
žišče, skozi katerega gre os, lahko izdelamo
iz več plasti furnirja ali izstružimo iz alumi¬
nija ter vanj vložimo kroglični ležaj. Možne
so seveda tudi drugačne rešitve. Ostane
še vprašanje, kako spojiti lesene lopatice z
osjo vijaka.

Stabilizator izdelamo iz jeklene žice, ki ima
premer 1 milimeter. Na trup ga pritrdimo
s tanko žico. V ta namen žico stabilizatorja
na koncu zapognemo tako, da dobimo tri¬
kotnik ali pravokotnik. Kroga prilotamo in
zadnjega zapolnimo s svilenim papirjem.

Za pogon potrebujemo 60 do 70 gumijastih
niti.

Površino prevlečemo in okrasimo z nitro-
lakom.

Podatki na risbi in v tekstu so dokaj skopi.
Vam smo prepustili:

1. konstrukcijo gornjega in spodnjega pesta

2. spoj lopatic z osjo helikopterja

3. oblikovanje gornjih in spodnjih lopatic

4. določitev najbolj ugodne lege lopatic

5. meritev hitrosti helikopterja v vodoravni
smeri.

Pošljite nam risbe: tloris, naris ali prerez
vaših konstrukcij in ugotovitev. Veseli bo¬
mo tudi podrobnejših opisov in slike izdel¬
ka. Najboljše bomo objavili in nagradili.

TIM 42

PREIZKUSI SVOJE ZNANJE

1. a) Zakaj ima helikopter na repnem delu
poseben letalski vijak?
b) S čim bi lahko nadomestili ta vijak?

2. Na sliki je prerez kraka helikopterjeve-
ga vijaka. Tedaj, ko se giblje skozi zrak,
odteka ta ob gornji površini hitreje kot
spodaj, ker je pot daljša. Zaradi tega na¬
staja na kraku sila, ki je usmerjena na¬
sprotno kot teža.

a) Kako imenujemo obliko, ki je nari¬
sana?

b) Kako se imenuje sila na vijaku, zara¬
di katere se helikopter lahko dvigne
v zrak?

TIM 43

MALE \\\\\\\\\\\\\»K

H ŽELEZNICE

GRADNJA TUNELOV
NA MAKETI

Slavko Paraker

Tuneli na maketi imajo dvojno vlogo: da¬
jejo vtis resničnosti in naravnosti maketi
ter nam omogočajo skriti zaprto izvedbo
tira. Vožnja vlakov postane bogatejša in
bolj pestra v spremembah. Postavljanje tu¬
nelov na maketo mora biti dobro premišlje¬
no. V nobenem primeru ne smemo posta¬
viti 3 ali 4 predore drugega ob drugem.
Tako bi bila maketa bolj podobna švicar¬
skemu siru kot pokrajini.

Vsak predor, tako tudi tak za miniaturne
železnice, je iz dveh portalov in tunelske
cevi. Poleg tega imamo ob vsakem portalu
lahko še stranske podporne zidove, ki ščiti¬
jo progo pred rušenjem zemlje ali kamnov
(slika 1]. Gradnja tunela je potrebna edino
tedaj, ko imamo na maketi hrib take ve¬
likosti, da predor kratko in malo moramo
zgraditi. Kratki in nizki hribi s tunelom
nam bi močno kvarili videz.

Tunelske portale, kakor tudi papir za tu¬
nelsko cev lahko kupimo že izgotovljene v

trgovini. Portali so iz plastike, papir pa je
na eni strani tiskan kot opeke, na hrbtni
strani pa so natiskane črte, po katerih lah¬
ko izrežemo tunelski portal (slika 2). Pri

Slika 2

nakupu tega materiala moramo prodajalcu
povedati, ali želimo tunelske portale za
enotirno ali dvotirno progo in ali potrebu¬
jemo tunelske portale za neelektrificirano
ali elektrificirano progo, širina in višina
vhodne odprtine se namreč pri obeh razli¬
kujeta. Tuneli na naših maketah so lahko
ravni in sorazmerno kratki, ali pa sledijo

TIM 44

krivini tira. Glede na izvedbo tunela bomo
opisali tudi njegovo postavljanje na ma¬
keto. Vedno moramo namreč pomisliti na
morebitne nezgode, ki se lahko pripetijo
med vožnjo vlakov, a tudi na čiščenje proge
ne smemo pozabiti.

Na označena mesta na maketi prilepimo
tunelske portale. Tunelsko cev naredimo
tako, da papir zvijemo v ovalno obliko in
ga prilepimo z notranje strani na rob por¬
tala. če je tunel raven in kratek, lahko
izdelamo tunelsko cev od enega do drugega
portala, če pa gradimo tunel v krivini, po¬
tem nalepimo na oba portala le tolikšno
dolžino papirja, da zakrije vidno notranjost

Slika 3

tunela (slika 3). Tunelske portale moramo
postaviti preden začnemo graditi hrib. Ti¬
stim, ki ne nameravajo kupiti gotovih tu¬
nelskih portalov, nudijo tovarne drugo mož¬
nost. V ta namen izdeluje tovarna »FALLER«
močne kartonske plošče, ki imajo na eni
strani odtis stene iz kamna, na drugi strani
pa vrisane črte, po katerih lahko izrežemo
portale raznih oblik in še profile iz plastike,
ki jih nalepimo na vhodno odprtino (sli¬
ka 4). Ko smo izrezali želeno obliko por¬
tala iz kartona in ko smo nalepili profile,

ojačimo kartonski portal z lesenimi letvi¬
cami, in sicer jih nalepimo na zadnjo stran
portala. Tako izdelani portal postavimo in
prilepimo na maketo.

Za najbolj navdušene modelarje bomo po¬
dali še mere in način izdelave tunelskih
portalov. Modelarji se poslužujejo dveh na¬
činov izdelave: ali iztešejo tunelski portal
iz vezane plošče in ga ustrezno obarvajo,
ali vlivajo tunelske portale iz mavčne kaše,
pomešane s klejem. Seveda je drugi način
zahtevnejši, vendar je tudi vtis makete ta¬

kega predora bolj resničen. Na sliki 5 so
podane osnovne mere tunelskih vhodov, ve¬
likost celega portala pa morate določiti sa¬
mi glede na velikost hriba, v katerem gra¬
dite tunel.

TIM 45

POMORSKE DOGODIVŠČINE CICKA IN CACKA

Piše: JOSIP JESIH

Po nekajdnevnih nalivih se je nad mestecem, ki
je bilo stisnjeno ob vznožje poraščenega pogor¬
ja, napravilo čudovito jutro. Nebo je bilo kristal¬
no čisto, brez najmanjšega oblačka.

Tega jutra je bosopeti kratkohlačnih Cicek divje
drvel po pločniku in se le z največjo težavo izo¬
gibal mimoidočim. Včasih se je sicer tudi rahlo
zadel ob košaro ali pa mrežo, v kateri so go¬
spodinje nesle domov s trga razne povrtnine,
vendar pa so se takšne nerodnosti za malega
maratonca srečno končale. Manjšo nezgodico je
imel tegaj, ko se s takšno silo zaletel v drog
javne razsvetljave, da mu je žarnica v elegant¬
nem loku padla na glavo in se razletela na ti¬
soče koscev.

Risu: DANE TUDJINA

Cicek se je le kislo nasmehnil, si previdno po¬
tipal lasišče, potem pa se je umirjeno, kakor
maratonec pri poslednjem kilometru, napotil da¬
lje. Kljub nezgodici je bil tako dobre volje, da
bi najraje kar glasno žvižgal. Ustavil se je šele
pred enonadstropno vilo in nakajkrat ročno pri¬
tisnil na zvonec. Po nekaj trenutkih so se velika
vrata odprla in na pragu se je pojavil Cickov
sošolec.

»Živio, stara sablja, kaj te je prineslo?«

Cicek je stopil v vežo in lopnil vrstnika po rami:
»Cacek, je bil pismonoša danes že pri vas?«
Cacek je prijatelja postrani premeril in odločno
odkimal.

»Poštar je danes prinesel pismo, v katerem mi
uredništvo Mladinske revije sporoča, da sem
eden izmed desetih srečnikov za podvodno po¬
potovanje s podmornico!« je navdušeno povedal
Cicek in tako živo krilil z rokami, da je Cacek
nehote pomislil na mlin na veter. »Torej so sled¬
njič le objavili izide tistega nagradnega tek¬
movanja o zanimivosti podvodnega življenja!«

»Prava sila si, stari!« »Odkrito rečeno, dragi
Cacek, je bil tvoj spis mnogo boljši od mojega.

Zato sem kar prepričan, da bo gospod s poštno
torbo tudi tebi prinesel takšno vabilo!«

Dečka sta šla na vrt in sedla na staro klop. Ne¬
strpno sta pričakovala poštarja, ki ga tokrat kot
nalašč ni in ni bilo. »Kaj, ko bi mu šla naproti,«
je predlagal Cicek. »Bova tako vsaj takoj pre¬
magala to preklicano negotovost!« Cacek je
zamahnil z roko: »Je že bolje, da ga kar tu po¬
čakava, saj bi ga lahko zgrešila.« Nato je še
žalostno zmajal z glavico: »Sicer pa tako in tako
ne bo ničesar zame. Nisem rojen pod srečno
zvezdo!« Cicek je molče objel prijatelja okoli
vratu in ga odvedel na ulico. Pri sosednji hiši
sta pobarala gospodinjo po poštarju, pa je že¬
nica samo odkimala.

TIM 46

TRDI OREHI ZA

BISTRE GLAVE"

Pavle Gregorc

ZLOGOVNA KRIŽANKA

Vodoravno: 1. točka v telesu, kjer si lahko za¬
mišljamo vso maso telesa, 3. radijski sprejem¬
nik, 5. prebivalka značilne slovenske pokrajine,
7. glavno mesto Albanije, 9. sol solitrne kisline,
11. zemeljsko podnožišče, nasprotje zenita, 12.
nalezljiva otroška bolezen, 13. človek beličnik
(človek, ki ima zaradi pomanjkanja pigmentov
bele lase, zelo belo polt in rdečkasto očesno
zenico), 14. stroj za zemeljska dela, 16. skupina
več rudnin, 18. pomota, kiks, 19. zlato rumen,
nekoliko kiselkast plod tropičnega manganovca,

21. orodje za delanje lukenj pri šivanju usnja,

22. gradbeni element, zidak, 23. majhen voz,
25. strok tropične orhideje, ki daje znano di¬
šavo, 26. tovarna toaletnih potrebščin iz Kru-
ševca, 27. gora na meji Črne gore in Herce¬
govine severozahodno od Boke Kotorske, 28.
očiščena bombažna vlakna, ki jih uporabljajo

krajina, 36. žensko ime (tudi mejna reka med
Grčijo in Turčijo, 37. boljši kozarec kelihaste
oblike, 39. glavno mesto Japonske, 40. okrasna
risba, sličica, 41. obrat za izdelavo jekla, 42. žen¬
sko ime (drugi zlog je -rin), 43. zasledovanje ne¬
koga z namenom, da bi ga ujeli.

Navpično: 1. telesna vzgoja, 2. kocina, 3. telesna
poškodba, 4. litina za osi, 5. vulkansko žrelo, 6.
vrsta krajše in lažje puške, 8. gumica za brisanje
pisave, 10. del obraza (množj, 12. moško ime,
13. zlitina bakra, cinka in niklja, imenovana novo
srebro, 15. pripadnik velike evropske narodnostne
skupine, 17. zapredek, kokon, 18. žice za električ¬
ni tok, 20. jezik; način govorjenja, 22. osebni
zaimek, 24. letni čas, v katerem zapade sneg, 25.
učenci v gospodarstvu, 26. nauk o pesniški meri,
meroslovje, 27. njiva, oranica, 29. počelo kitaj¬
skega filozofskega nauka taoizma, 30. nasad ma-

TIM 47

lin, 31. razdobje, v katerem se redno ponavlja kak
pojav, 32. svojevoljno kaznovanje prestopnika ne¬
posredno po prijetju, 34. nasprotna računska
operacija od potenciranja, 36. vrsta manjših pol-
opic, ki žive na Madagaskarju, 38. sovjetski ko¬
zmonavt, ki je poletel v vesolje s »Sojuzom 4«
in »Sojuzom 9“ (Vladimir), 39. tisoč kilogramov,
40. žensko ime (gledališka igralka Grilova).

REBUS

MIRO P. SKOK

Miro je navdušen botanik in pri svojem delu
uporablja neko napravo. Katero?

POSETNICA

OLGA VID

Olga je izdelala maketo neke naprave. Katera
naprava je to?

BRZOJAVKA

-. STOP .. — STOP-. STOP . — .. STOP

.. STOP . STOP . —.. STOP — STOP-

STOP-STOP . — STOP . — . STOP — . — .

STOP-— STOP — . STOP .. STOP .-

— STOP-. STOP-STOP

.-STOP

Posamezen Morsejev znak med dvema besedica¬
ma STOP zamenjajte z ustrezno črko ali številko.
Ob pravilni rešitvi bodo dale po vrsti brane črke
ime in priimek italijanskega inženirja, enega od
pionirjev brezžične telegrafije. Prvi je uspešno
poslal radijski signal prek Atlantika, katerega leta
je bilo to, pa povedo številke. Živel je v obdobju
od 1874 do 1937, leta 1909 pa je prejel skupaj
s F. Braunom Nobelovo nagrado za fižiko.

POSETNICA

KARLI ETEN
KOT

Karli je strokovnjak v veji elektrotehnike. Kako
se imenuje ta veda?

MAGIČNA KVADRATA — DVOJČKA

Lika obeh magičnih kvadratov sta enaka, opisi
pod posameznimi številkami pa so pomešani in
morate sami ugotoviti za kateri lik veljajo.
Vodoravno in navpično: 1. visoka peč za prido¬
bivanje surovega železa iz rude — zgornji del
prostora, 2. strah pred javnim nastopom —
votla mera, 3. glavno mesto Grčije — vrsta
risalnega peresa, 4. izobrazba —• splet rož, 5.
tropski veter, ki piha od severa in juga proti
ekvatorju — svečeniki pri starih poganskih na¬
rodih.

MISELNE ZVEZE

AVTO ....'..

ZEMLJEVID ......

APOLLO .:.

TRIKOTNIK ...

OČALA ....'

LAVA .......

PARA . .1 .....

MAGNET

ŽIVLJENJE .

ODDAJNIK .

K vsaki gornji besedi pripišite po eno od spod¬
njih besed, ki je z njo v miselni zvezi. Primer:
KRIŽIŠČE — SEMAFOR. Spodnje besede so ure¬
jene po abecednem redu. Po vrsti brane začetnice
pravilno razporejenih besed dajo dekliški priimek
velike poljske znanstvenice, ki je po končanem
vseučilišču v Parizu skupaj z možem Pierrom
Curiejem, francoskim' fizikom, raziskovala seva¬
nje uranovih soli. Pri tem delu sta odkrila dva
nova kemična elementa — polonij in radij, prva
elementa, ki sta pokazala radioaktivne lastnosti.
Za svoje delo je prejela dve Nobelovi nagradi:
I. 1903 za fiziko skupaj z Becquerelom ia s svo¬
jim možem, I. 1911 pa sama za kemijo (Marie).
ANTENA, DIOPTRIJA, KISIK, KOMPAS, LUNA,
OGNJENIK, OKTAEDER, SILNICE, SKLOPKA,
WATT.

REBUS

4  O'

TIM 48

znai

61

BENZ, 1888

PEUGEOJ

893

KTi

II u

DAIMLER, 1886

ŠE ENO OD VESELIH PRESENEČENJ LETOŠNJEGA
TIMa!

BARVNE SLIKE STARIH AVTOMOBILOV ZA VAŠ
ALBUM ALI MOŽNOST, DA PO NJIH NAREDITE MO¬
DELE TEH VETERANOV BELIH CEST!