24 paro, z vodo in vodno paro ter destilacija s paro pod pritiskom. Mnoga izmed eterič- nih olj imajo vrelišče med 150 in 200 °C, zato jih je treba za njihovo ločevanje od preostalega nehlapnega rastlinskega ma- teriala segrevati do vrelišča. Ker bi rastli- na pri tako visokih temperaturah zago- rela, namesto neposrednega segrevanja rastlinski material segrejemo z vročo vodo ali vodno paro. Učinkovine morajo biti dovolj stabilne, da prenesejo postop- ke segrevanja pri delovni temperaturi in tako ne smejo kemijsko reagirati z vodo. Posebno mesto med postopki izolacij na- ravnih učinkovin iz rastlin velja nameniti še maceraciji ali ekstrakciji »trdno/te- koče«, ki velja za enega preprostejših in najpogosteje uporabljanih postopkov pri- dobivanja rastlinskih izvlečkov. Zdrobljen rastlinski material pomešamo s topilom v določenem razmerju in pusti- mo stati na sobni temperaturi, pri čemer zmes občasno pretresemo ali premešamo. Po nekaj dneh mešanico odcedimo ali fil- triramo. Postopek izolacije (izluževanja) na industrijski ravni pogosto poteka z nekaj modifikacijami: povišana tempe- ratura, konstantno mešanje in/ali krajši čas. Glavni slabosti metode sta dolgotraj- nost postopka in ujetost učinkovine v ra- stlinski material. Maceracijo največkrat uporabljamo za pridobivanje tinktur in oljnih izvlečkov. V to skupino izvlečkov lahko uvrstimo tudi poparke (infuze) in prevretke (dekokte), ki jih pripravljamo z vodo, a bistveno krajši čas kot klasične macerate: celo ali zdrobljeno rastlino pre- lijemo z vrelo vodo za 5 do 15 minut (po- parek) ali pa zdrobljeno rastlino prelije- mo s hladno vodo in segrevamo do vrenja ter nato vremo nadaljnjih 15 to 30 minut (prevretek). Spojine naravnega izvora so bile že v pre- teklosti predmet najpomembnejših virov zdravilnih učinkovin. Za razvoj in upo- rabo tovrstnih učinkovin moramo dobro poznati celotno rastlino in razumeti nje- no biologijo. Interdisciplinarni pristop k raziskovanju naravnih učinkovin je na tem mestu izjemnega pomena, saj poleg poglobljenih naravoslovnih vsebin vklju- čuje tudi uporabo tehnologije. Tehnične omejitve postajajo z uvedbo novejših teh- nologij vse bolj zanemarljive, k razvoju tega področja pa bo zagotovo pripomogel tudi napredek genomike, proteomike ter analizne in sintezne kemije. Narava nam ponuja mnogo izzivov in nudi pomoč, le na pravi način jo moramo sprejeti. Na družinskem sprehodu po makadam- ski poti, ki se vije po gozdu vzporedno s cesto Rakek–Logatec oz. nekoliko jugo- zahodno od nje (kvadrant UTM VL48), je 6. septembra 2020 ob 11:22 sin Bor sko- raj stopil na odraslega planinskega moče- rada (Salamandra atra), ki je prav tako hodil po makadamski cesti. Nahajališče je na približno 565–580 m n. m., od zadnjih hiš v Logatcu pa je oddaljeno približno 1 km. Vreme je bilo v času najdbe dokaj jasno in toplo, zato nas je najdba prijetno presenetila. Osrednje območje razširje- nosti planinskega močerada v Sloveniji je v alpskem in dinarskem svetu, med 600 in 2.250 m n. m., najden pa je bil tudi že na 540 m n. m. (Hrušica). Zanimivost s terena: opažanje planinskega močerada pri Logatcu Besedilo in foto: Maja Sopotnik Na svetu je okoli 35 vrst smrek, ki se med seboj ločijo predvsem po storžih in listih, pri nas pa v naravi uspeva zgolj navadna smreka (Picea abies). Od drugih vrst smrek v na- ravi nam najbližje uspeva omorika (Picea omorika), ki je v svojih naravnih nahajališčih na robu izumrtja, a je obenem zaradi svoje nezahtevnosti eden pogostejše kultiviranih iglavcev. Pančićevo smreko, kot jo ponekod tudi poimenujejo, najdemo v naravi le še v ohranjenih gozdovih vzhodne in južne Srbije ter osrednje in zahodne Bosne in Herce- govine, kjer uspeva na višinah od 600 do 1.500 m n. m., najbolje na apnenčasti podlagi. V Švici pa uspeva alpska smreka (Picea alpestris), ki je tako kot omorika, ki je pogosto gojen iglavec v Evropi, ostanek ledenodobnega rastlinstva. Prikaz maceracije iglic navadne smreke v polar- nem alkoholu, etanolu.