Sodobna  književnost  Bangladeša
Shamsur Rahman
Blizu železniške proge
V jutranjem mraku se odpravim k železniški progi, stojim ob njej, včasih počakam,
pogled mi zaokroži po stvareh okoli -
slava divjih cvetov, grmičev, nekaj dreves
globoko, nedoumno.
Pogosto pridem sem, a še nikoli
nisem dočakal, da bi mimo peljal vlak. Vračam se, sam,
načrpan s praznino opuščene proge
v duši. Kraj brez ventilov
prepušča tišino Kanovih rož.
Hrom moški s kovčkom v roki,
hodi ob progi,
gospa, o kateri nihče ne poje, mu zamišljeno sledi,
razcvetela v tihi lepoti. Le kam gresta,
bosta poniknila v megleni množici?
Zaradi koga sem prišel sem ob sončnem zahodu,
v pomanjkanju človečnosti, tu pogosto drhti od napetosti
izgubljenih poti, neustrašen ljubimec
seje poslovil, pustil neoznačene ključe.
V stoječih mlakah iščem bisere.
Žalost mi polni srce kot nečista ljubezen,
spomini se dvigajo na površje kot vodne rastline,
ptica brez prijateljev skovika v bolečini.
Ali nimam oditi nikamor drugam, kot da se neprestano
vračam v hišo duhov,
v kateri žarek svetlobe žari kot rana,
moja ušesa koprnijo po zvokih korakov
nekoga, ki prihaja; kako napeti se zdijo!
Nekega dne zaslišim plaz zvokov, vlak,
pohitim, a ne najdem sledi o progi, nikjer.
Sodobnost 2005 I 1398