in naslednjem poglavju utemelji svoj temeljni nazor o razliki med umetnostjo (ki je samo stvaritelj-ska umetnost, dejanje umetnika) in umetno obrtjo. Prim. o tem in nasl. posebno str. 22, 29, 30 in 76. Povrača se k nazoru renesanse, da obstojajo cele dobe v človeški zgodovini brez umetnosti, tako n. pr. velika doba med antiko in romanskim slogom, ki imajo samo umetno obrt. Za starejše dobe zahteva strogo ločitev umetne obrti od umetnosti, ki je via facti v sodobnem življenju že strogo izvršena. Glede presoje del umetne obrti igra isto vlogo kot duhovna vsebina v ustvarjajoči umetnosti, okus. Nieman-nov nazor je do neke mer« zanimiv in celo zapeljiv, posebno zadnja ugotovitev glede presojanja kvalitete enih in drugih del je vsega upoštevanja vredna, kar pa se tiče njegovega historičnega nazora, pa ravno glede Karolinške dobe, ki po njem pada v neumet-nostno obdobje, ne drži, ker je moderna umetnostna zgodovina že zdavnaj tudi za ta čas dokazala obstoj umetnosti. Dočim so res cele druge, posebno kulturno primitivne dobe brez umetnosti v strogem zmislu besede in n. pr. moderni materializem v praksi, kakor dokazuje deloma boljševizem, ustvarjajočo likovno umetnost deloma teoretično sploh zanika (konstruk-tivizem), deloma jo v praksi onemogočuje in razkraja, v splošnem za dozorele kulturne faze človeškega razvoja te teze po mojem ne bo mogoče vzdržati. — Poglavje 3 se peča s formo in vsebino. Poglavje 4 z razmerjem umetnosti do narave. V 5. poglavju ugotavlja kot osnovne elemente umetnine duševno vsebino, stil in tehniko. V 6. poglavju se peča s posebnimi likovnimi sredstvi slikarstva in grafike: formo, barvo in svetlobo. V 7. poglavju na enak način pojasni plastiko. V 8. poglavju ugotavlja kot glavne smeri v likovni umetnosti naturalizem, idealizem, impresionizem in ekspresionizem, ki so obenem osnovne forme svetovnega nazora v likovni umetnosti; zadnji dve obliki sta po njem samo ekstrema obeh prvih, ki sta od nekdaj osnovna pola umetniškega svetovnega nazora. Niemannova izvajanja so zanimiva in poljudno dostopna, ker so ilustrirana z mnogimi citati in lepimi reprodukcijami umetnin raznih dob. Posebno vrednost pa jim mestoma daje dejstvo, da je pisatelj, ki je bil prvotno umetnostni zgodovinar, tudi sam praktičen umetnik, slikar. Med mnogimi nemškimi poljudnimi uvodi, kolikor jih poznamo, bi dali Nieman-novemu skoraj prednost, četudi je prezrl marsikako važno pridobitev umetnostne znanosti zadnjih desetletij. Frst. KRONIKA K.D.BALMONT Letos v aprilu je obiskal Ljubljano Konstantin Di-mitrijevič Balmont (r. 1868), utemeljitelj novejšega ruskega pesništva in eden izmed največjih tvorcev ruskega jezika. Odzval se je povabilu ljubljanskega Pen-kluba in nastopil enkrat v dramskem gledališču z recitacijo svojih pesmi, drugič s predavanjem v Ruski Matici. Ker predavanje o ruskem jeziku vsebuje toliko misli o bistvu jezika in ta ali ona misel utegne pobuditi analogna razmišljanja o slovenščini, objavljamo glavne misli tega predavanja. Ruski jezik in njegovi stvaritelji Veliki, polnoglasni, grozni in krotki ruski jezik je kot Bajkalsko jezero, »sveto morje«, pod katerega gladino so skriti nepoznani ognjeniki. Ima v sebi rečne in stepne prostore, šumenje vetra v drevju in travi, orlovo grgranje, volčje rjovenje, žvrgolenje spomladanskega škrjanca, kadilo in cerkvene zvonove, milino severnega brezovega gaja in žuborenje pod zemljo izvirajočih studencev. A izmed vseli kakor dragulji lesketajočih se pristnih slovanskih besed mi je najljubša volja, geslo, ki pomeni še več kakor ljubezen. Čarobna je že njena zunanja oblika: zapovedujoče, izrazito »v«, dolgo, doneče »o«, prijazno »1« in mehko »ja«, ki varuje ravnotežje vse glasovne skupine. Vendar ima ta beseda v ruščini dva pomena: željo in prostost. Kako razločno poudarja to dvoreznost globoka ljudska modrost! Nekoč je nekdo v mladostni prevzetnosti dejal: »V polju je volja« in je takoj dobil preteči odgovor: »V polju sta dve volji.« To pomeni: če imaš pogum, tudi jaz nisem šibek — bova videla, kdo odnese zmago. »Vsakemu svojo voljo!« Pestunja lahko reče »voljnica« porednemu, a ljubljenemu otroku, in z isto besedo lahko označimo krvave razbojnike, gusarje pod Stenjkom Razinom na Volgi. Pregovori so dvorezni in si navidezno nasprotujejo, a v resnici so ustvarjeni za večnost, ne pustijo se razveljaviti od nobene oblasti in sodni je (tako pravi narodna modrost). Samo najvišji pesniki kakor Puškin in Gribojedov so bili zmožni ustvariti verze, ki so postali ljudski pregovori. Tudi Moskva ni razumela sneženega in viharnega decembra 1917, da »ni bilka kos vetru«, da pomeni oktobrska zmaga začetek ruskega mučeni-štva. Sanjala je o volji in pozabila je, da doživi lahko voljo brez volje. Beseda je dvozmiselna in tuje sovražno hotenje je Rusiji vzelo svobodo... Vendar narod ne ustvarja logičnega nasprotja, temveč samo novo umetniško kategorijo. Narod je kakor otrok, ki zatrjuje mami: »Tebe imam od vseh najrajši na svetu!« »Kaj pa je z menoj?« zameri oče, ki je to slišal. In otrok mu odgovori brez pomisleka: »Tudi tebe imam od vseh najrajši na svetu!« Na isti način je iskreno zapisal v začetku »Lovčevih zapiskov« (Zapiski ružejnago ohotnika Orenburgskoj guberniji — 1886) S. A k s a k o v : »Vse je lepo v naravi, a žuboreča, tekoča voda je najkrasnejše, ker je izvor življenja za vse naokrog.« Prelistamo nekoliko strani te knjige in novo poglavje se prične: »Gozd je najkrasnejše, kar je v naravi.« Gozd in voda sta pač oba lepa in vsak po svoje. Potem popisuje Aksakov gozdne ptice z njihovimi nepopisno raznoličnimi glasovi. Katera je najlepša? Vsaka prispeva po svoje k edinstveni lepoti skupne slike. Gogolj je pisal avtorju: »Da bi bili moji junaki tako slikoviti, kakor Vaše ptice!« Aksakov je podal prvi vzorec veličastne, polnozvočne, pristne velikoruske govorice. Njen ritem je vedno počasen, dokler slika globok, vase zatopljen mir, a se takoj spremeni, kadar izraža pretečo nevarnost in pridejo po ptičih na vrsto »bučni roji gozdnih čebel«. Aksakov prvi nudi najprepri-čevalnejšo gradivo za umevanje značaja ruskega jezika. V tem primeru pada naglas na zadnji zlog, dočim prevladuje pri popisovanju ptic počasni daktil z naglasom na tretjem zlogu od konca. V živahnejši, a še vedno vedri sliki cvetic in vrb ob vodi odloča med tem trohej z naglasom na drugem zlogu od konca. Notranje utemeljena uvrstitev dvo- in tri-zložnili stopic, troheja in daktila, je edini ključ za umevanje čarobnega napeva čistega ruskega jezika. To je vogelni kamen njene veličastne kupole, njena najsvetejša skrivnost. Po sto letih literarnega razvoja pridemo do prepričanja, da je najubranejša melodika vedno tista, ki je najbližja prirodi. Trdim to, dasi je lastna omenjena zunanjost zgolj ljudskemu jeziku in književni prozi. Še pri Puškinu prevladuje kratki jamb, z naglasom na drugem, zadnjem zlogu. Njegov verz je bolj odločen in poudarjen, kakor pojoč. Toda, ali smemo trditi, da je katerikoli ritem bližji naravi kakor drugi? Vsekakor ni človek edino bitje, ki ima sluh. Koliko rib živi v naših vodah od najdrobnejšega kapeljna in do 50 kg težke ščuke, pa kako so vse občutljive v tem oziru. Pozimi oglušijo ribiči spečo ribo, katero zagledajo skozi prozorni led. Močni udarec po ledenem pokrovu zadostuje, da bi omamil »gluhonemo, brezglasno« bitje: riba zadrhti in obvisi v vodi s trebuhom navzgor. Ribiči jo ujamejo omamljeno in živo, čim naredijo v ledu luknjo, da jo primejo z roko. Riba sploh ni nema, kakor mislimo v svoji kratkovidni domišljavosti. Na otokih v Tihem oceanu poznajo ribe, katere v globini 30 m zapojo flavti slične glasove. Ob Roskildi na Norveškem poznajo ribiči žvižgajoče ribe in so jih predvajali učenjakom, katere so vzeli v svoje čolne. Ti glasovi se porajajo ob drstitvi in so izraz strasti, kakor pavova pahljača, kroženje polža ali neustrašena pajkova ljubezen, ki ga potem požre samica. Še metulji, najnežnejša bitja, postanejo srditi v tem času in v tropskih deželah napadata dva samca drug drugega s sovražnim škripanjem. Petje je zahteva ipo oblasti, petje rodi volja, ki si hoče upogniti drugo voljo. Sicer brezglasna priba v tej dobi izvaja skoraj celotno glasovno lestvico. Japonci imajo v kletkah drobne pojoče miške, ki poznajo razliko med pol in četrt tonom. V starih časih in zdaj so opevali pesniki znane cikade. V trenutku razcveta se rodi iz najvišje napetosti kipečega življenja govorica. Prva beseda ni bila izgovorjena, temveč izpeta kot izraz strasti, strahu ali objestnosti. Kakor zver, ptica in riba, sproži tudi otrok žalosten ali navdušen svoj prvi glas, krik, vpitje. Samo napol je beseda, napol pa je vedno petje. Sicer neha človek nekoliko mesecev pozneje prepevati in prične govoriti. A prepeva morje, veter, nevihta. Vsi naravni glasovi niso nobene besede, temveč doneča glasba in petje. Zato ljudstvu prepevajo še rusalke v vodi, ki ob mesečini ujamejo in žgečkajo mimoleteče viteze. Zato trdi ruska prazna vera, da ima še n e m i divji mož (lesij) prav močan glas. A katero čuvstvo stopnjuje prirojeni, prvi glas od živalskega rjovenja do človeškega in božanstvenega? Samo ta bo govoril, ki je zapel. Vse v vesoljstvu izvira iz godbe. Mar ni naša zemlja (ki je tako krasna kljub vsemu zlobnemu, kar so počele človeške roke) tudi iz ognja in vode ustvarjen psalm, ki doni v večnost! Trenutek rojstva jezika je najveličastnejši dogodek človeške zgodovine. En jezik ne razume drugega, a vsi so enako lepi, vsi so delo Edinega Stvarnika. Morebiti je tudi prav, da je vse tako raznolično, da nikoli nista mislila škrjauec in ¦ črni panter drug na drugega. V skrivnostna pismena ukovan jezik babilonskih vedežev, goltna in pohlepna hebrejščina, ki opisuje predmete, ker jih nima časa imenovati, kakor jastrebov klic grgrajoča in kakor konj v puščavi dreveča arabščina, naj nežnejši, žvižgajoči in šepetajoči jezik — kitajščina, modri in pol-noglasni sanskrit, praded sedanjih slovanskih in li-tevskih jezikov — vsi so darovi edinega Razodetja, izraz najglobljega izvora človeškega duha. V bledi družini evropskih narečij je najbolj bogat naš kovinsko doneči, kakor pravljične gusli čaroben, pogumni in neizprosni ruski jezik. Seveda niso vsi tega mnenja, in kako bi bilo drugače mogoče? Vsak hvali svojo materinščino, toda jaz se lahko sklicujem na tuje opazovalce. Francoski pisatelj, potovalec in deloma znanstvenik Prosper Merimee, ki je bil eden izmed prvih Kolumbov slovanskega sveta v Napoleonovih časih, ter je zbiral in posnemal jugoslovanske pesmi, piše o ruščini: »Ta v Evropi najbogatejši jezik je ustvarjen za izraz najbolj rahlih čuvstev. Njegove prednosti sta stisnjenost izraza in čudovita jasnost. Izhaja z edino besedo tam, kjer potrebuje francoščina več stavkov, da izrazi isto misel. Francoščina z vsemi podedovanimi grškimi in latinskimi zakladi, vsa obilica njenih južnih in severnih narečij, kratkomalo Rabelaisov jezik je potreben, da si ustvarimo pojem o gibčnosti, mogočnosti in izrazitosti ruskega jezika, kateremu je sojen mednarodni pomen. Globoko vpliva na vsakogar, ki ga zna.« Še bolj veličastno, slikovito in vzvišeno doni drugo, v starinskem jeziku spisano spričevalo našega velikega rojaka Lomonosova, ki se je povzpel sredi XVIII. stoletja od neukega kmečkega ribiča do največjega pisatelja, veleuma, kateremu se je čudila in čudi znanstvena Evropa, utemeljitelja moderne kemije in nauka o elektriki. Zapisal je v svojem predgovoru k prvi »Ruski slovnici«: »Karel V., rimski cesar, je pravil, da se spodobi govoriti v španskem jeziku z Bogom, v francoskem — s prijatelji, v nemškem — s sovražniki, v italijanskem pa — z ženskim spolom. A seveda bi zraven dodal, če bi bil vešč tudi ruskega jezika, da se spodobi rabiti ga ob vseh navedenih prilikah. Saj bi našel v njem veličastnost španščine, živahnost francoščine, jakost nemščine, nežnost laščine in povrh tega še močno pa slikovito stmjenost grščine pa latinščine.<.« Toda ne bodimo prevzetni. Morebiti je Merimee samo čital Lomonosovovo slovnico? Jaz nisem učen jezikoslovec, temveč samo pesnik in ljubimec ruske govorice. Zato moram dvigniti svoj ogorčeni in svarilni glas. Nekoč je bila Rusija krščansko carstvo, zdaj pa jo je poplavila sovražna, mrka nevednost. Pozabljeno je najsvetejše, in morajo biti nekdaj ubrani zvonovi samo plat zvona. Dolge in pojoče ruske besede čarujejo slejkoprej, zdaj ubirajo vijugasto kačjo pot po tleh, zdaj kakor sokol planejo v višave. Prastara pesem o Golubinski knjigi, globinski, ker obsega vso človeško modrost ali golobji, ker je golob znak svetega Duha, nam poje: »Priletel je mrk in velik oblak, padla je golubinska knjiga. Ni premajhna in prevelika: samo 40 sežnjev je dolga in samo 20 sežnjev meri počez — zbralo se je okoli nebeške knjige 40 carjev in carjevičev, 40 popov in dijakonov.« Isto kakor narodni ep, nas uči tudi najstarejši letopis, ki ga je spisal pobožni menih začetkom krščanske dobe. Tudi tu se skozi navlako cerkvenega iziimetničenega 159 jezika, skozi slepa okenca in kadilo sliši godba živega ljudskega zaklada. Tudi stvaritelji ruske proze: Ka-ramzin, Puškin, Aksakov se držijo istega izročila. V vsakdanjem govoru in klasičnem pripovedovanju se izogne ruščina kratkih, na koncu poudarjenih stopic. Samo poezija pod umetnimi vplivi ni šla za tem izročilom, in zato se nam zdi sedaj ritem narodne junaške pesmi, byline nekaka »pojoča proza«. Daktil in trohej izražata duh ruskega jezika, in to ni zgolj slučajnost. Oglejmo si posamezne stopice, kamenje, iz katerega gradi pesnik svoj dom. J a m b : v — je kratek, težek, izrazit in odločen kakor udarec sablje. Tu je vse jasno razvidno, tu ni ničesar skrivnostnega. T r o h e j : — ^i je bolj čuvstven in tajinstven. Vsebuje zdaj svečan, zdaj nebrzdan ples, in nenaglašen, nestrnjeii konec odgovarja velikoruskemu nagnjenju do polnoglasja. A m f i b r a h i j : i^ — w ima čaroben ritem morskih valov ali starinskega valčka. Anapest: o v^ —, narobe daktil, je poln mrke izrazitosti težkega in preudarjenega udarca. Zato pa je daktil — v_>