kate dra
MARIBOR LETNIK VIII. št. 3
KATEDRO mariborskih Študentov izdaja Zveza študentov Jugoslavije odboi visokošolskih zavodov v Mariboru.
— List urejuje uredniški odbor. glavni ln odgovorni urednik:	DARKO	PASEK,
tehnični urednik JANEZ UJ-ClC. — Uredništvo in uprava Slovenska ulica 5 tel 22 004.
— Cena Izvoda 50 par — Tisk: Časopisno podjetje Mariborski tisk. — Zlro račun: 518-678-548 — Nenaročenih rokopisov ln slik ne vračamo.
Oportunizem in dogmaticnost v oftciainem časnikarstvu
Danes vse pogosteje slišimo kritične pripombe na račun naše ofici-alne publicistike, ki so se javno ali privatno izgovorjene ali napisane nekako formulirale v skupen očitek: časopisi so polni dogmatizma, konformizma, oportunizma; časopisi so poleg tega, da so čisto običajna komunikacijska sredstva, so še glasilo raznih karieristov, ki lojalno in avtomatično posnemajo in prevzemajo vse impulze, prihajajoče »od zgoraj«. Časopisi so torej institucija socialistične demokracije, ki je postavljena prav na dno hierarhične lestvice kot orodje nekakšnega »splošnega in skupnega interesa« družbe. Funkcija tiska bi naj torej po takšni »teoriji« bila v potrjevanju in oportunističnem sankcioniranju vsega obstoječega, ne glede na to, ali je to »obstoječe« aobro ali slabo. Takšen način pojmovanja tiska uvršča tudi kritiko, ki se od časa do časa pojavi na straneh nekaterih listov, v to kategorijo. Občasno kritiziranje bi naj vzbudilo v ljudeh občutek osebne svobode in jih usmerjalo k prepričanju, k včn v demokracijo m splošno pravičnost neke družbe, kjer je vsakomur z raznimi zakoni, s svobodo tiska in govora zajamčena motnost, da uveljavi svoje mnenje in svoje pravice.
Dejstvo je, da imajo tisti, ki tako mislijo, prav,\ vendar na neki drug
način, ki se ga sami pravzaprav ne zavedajo. To njihovo prepričanje je zgrajeno na banalni, čisto subjektivni podlagi. Svoje trditve znajo in morejo dokazati in potrditi s konkretnimi primeri, ki jih, to si moramo priznati, kar mrgoli. Kljub temu pa je ta njihov »prav« drugačen.
Publicistika je po ugotovitvi nekaterih psihologov m sociologov danes najmočnejše sredstvo, s katerim lah-vplivamo na javno mnenje in prepričanje posameznika. Ce je torej časnikarstvo, kot eden izmed temeljnih kamnov neke duhovne nadstavbe, postavljeno v politično konstelacijo, kjer sploh ne moremo govoriti o razporeditvi sil, temveč le o duhovni enotnosti, o dogmatsko uniformirani ideološki skupnosti, mora nujno vestno in točno izvajati tisto, kar od njega ta enotnost zahteva, še posebej pa, če so ustvarjalci, ki morebiti ne pristajajo na uniformiranost, pod vplivom okoliščin ideološke cenzure, pred katero so popolnoma nemočni. Tako so prisiljeni razmišljati celo o pomenu in smiselnosti svojega delovanja. Ker časopisi, kot najmočnejše »sredstvo za prepričevanje«, posegajo v zavest posameznika, je torej jasno, da v skupnosti, ki nai bi bila ideološko enotna, ne moremo govoriti o nežna-čajnosti in farizejstvu tistih, ki »krojijo idejno podobo člana sociali-
stične družbe«. Primarni imperativ, čredo publicistike v socialistični družbi je potemtakem: Svoje delovanje, svoje družbeno poslanstvo izvajati na tak način, da ne bo vznemirjalo ljudi, da širokih ljudskih množic ne bo revolucioniralo, da ne bo povzročalo spornih situacij, ki bi lahko državljane ideološko dezorien-tirale, pa naj zavoljo tega nekateri mladi nestrpneži še tako rohnijo in dokazujejo, da je takšno časnikarstvo umazano politikantsko prilagajanje. .
Ce bi časopis hotel biti odsev in podoba duhovnega življenja p določenem času in prostoru, ne bi smel biti samo pasivni opazovalec in zapisovalec, kronist konkretnih pojavov v družbi, institucija na dnu hierarhične lestvice, kot sem že zapisal, temveč soustvarjalec in kreator družbenih procesov. Problematika, ki jo nakazuje, se ne bi smela kazati kot neka zaključenost, nasprotno: vselej bi morala ostati nezaključena in odprta za širšo družbeno polemiko.
Časopis v današnji obliki lahko enačimo z industrijskim izdelkom. Kakor prihajajo iz tovarne na tekočem traku kravate, ki so sicer raznobarvne in različnih velikosti, vendar kljub vsemu samo artikel, ki si ga zavežemo okrog vratu, tako
dan za dnem izJiajajo časopisi, ki so sicer tiskani z različnimi črkami in v različnih formatih, vendar so kljub temu artikel, ki zelo malo ali skoraj nič ne vpliva na človeka kot razumsko bitje, ki bi bilo prisiljeno ob ponujenem blagu razmišljati, in tako nehote sodelovati pri »post-ustvar-janju« novinarskega dela. Časopis se ponuja kot artikel iz enostavnega vzroka, ker servira potrošniku-bral-cu končen izdelek, zaključeno ideologijo, ki ne trpi korektur in razmišljanja o njej. Kakor hitro pa lahko nek »intelektualni izdelek« enačimo s potrošniškim blagom, je tukaj tudi konec njegovega poslanstva v družbi. Časopis v današnji obliki ni več deskripcija svojega časa v pravem pomenu besede, kajti če bi hotel biti to (in v neki meri bi to moral biti), bi moral imeti določeno »stopnjo svobode«, ki bi dovoljevala, da njegovi ustvarjalci v okviru svojih sposobnosti zavzamejo določeno stališče, ki mu ga v dani situaciji okoliščine ne dovoljujeo. Tako bi lahko časnikar ji-proizvajalci spregovorili javno o stvareh, o katerih sedaj govorijo za vogali, in tedaj hi ne bili več proizvajalci artikla-časopisa, temveč soustvarjalci in kreatorji družbenih procesov.
DRAGO JANČAR
Razglas Centralnega odb ora Zveze študentov ob mednarodnem tednu študentske solidarnosti z vietnamskim ljudstvom
Odpor proti agresorju
Dragi tovariši!
Predsedstvo Centralnega odbora Zveze itudentov Jugoslavije je na svojem sestanku 5. oktobra letos odločilo, da bo teden od 10. do 17. novembra predstavljal »Teden študentske solidarnosti z vietnamskim ljudstvom«. S tem se Zveza itudentov Jugoslavije vključuje v mednarodni teden študentske solidarnosti z vietnamskim ljudstvom, ki ga je razglasila Mednarodna zveza študentov.
Zveza študentov kot član te organizacije s svojo aktivnostjo še enkrat dokazuje svojo privrženost idealom borbe naprednega študentskega gibanja. S tem ponovno dokazujemo svojo privrženost humanizmu, človečanskim pravicam in proletarskemu internacionalizmu ter na ta način nadaljujemo revolucionarno tradicijo naših študentov.
Vietnamsko ljudstvo se bori za svojo
svobodo in pri tem nudi množični odpor ameriškemu agresorju v težki In neenakopravni borbi. Zveza študentov Jugoslavije s svojimi resolucijami, nastopi na mednarodnih zborovanjih in masovno študentsko aktivnostjo na protestnih mitingih, demonstracijah, z zbiranjem krvi ln materialne pomoči pokazala svojo čvrsto privrženost pravični borbi vietnamskega ljudstva. V tednu od 10. do 17. novembra z raznovrstnimi aktivnostmi izrazimo svoje trdno stališče proti ideologiji nasilja ln našo privrženost pravični borbi vietnamskega ljudstva.
Našo enotno In borbeno zavzetost Izrazimo s protestnimi zborovanji, predavanji, razstavami, s kulturno aktivnostjo, zbiranjem zdravil, z zbiranjem materialne pomoči, s pisanjem v Študentskem tisku ln z mobilizacijo študentskega in širšega Javnega mnenja.
Odločno zahtevamo:
2. umik ameriških In. satelitskih čet iz
1. prenehanje bombardiranja Demokratične republike Vietnam,
Vietnama,
3. priznanje Fronte narodne osvoboditve, kot edinega pravega predstavnika juž* no vietnamskega ljudstva,
4. vietnamskemu ljudstvu omogočiti, da samo odloči o svoji usodi.
Solidarno z vsemi naprednimi študenti sveta kličemo:
NAJ 2IVI HRABRO VIETNAMSKO LJUDSTVO!
NAJ 2IVI PRAVIČNA BORBA, KI JO VODI FRONTA NARODNE OSVOBODITVE JUŽNEGA VIETNAMA!
CENTRALNI ODBOR ZVEZE ŠTUDENTOV JUGOSLAVIJE
Konferenca ZK IVI V Z
28. oktobra Je bila v sejni dvorani doma družbeno političnih organizacij izredna konferenca Zveze komunistov MVZ. Dejstvo, da se Je konferenca sestala v času, ko je mariborsko visoko Šolstvo v izredno težavnem stanju, je dalo poseben pečat vsem poročilom ln celotni razpravi. Intenzifikacija in raclonalizaeija študija, reforma na področju visokega šolstva in položaj mariborskih visokih šol nasploh; to so bile teme, ki jih je omenil skoraj vsak izmed komunistov, ki so sodelovali v razpravi. Kljub temu pa so delegati načeli tudi nekaj zelo perečih idejnih In političnih vprašanj. Tako je že sekretar komiteja ZK MVZ govoril o pasivnosti in neangažiranosti študentov, o brezperspektivnosti in nezaupanju v samoupravo, o Inteligenci kot »družbeni eliti«, o pretiranem nacionalizmu itd. Študent.
ZA BRALCE KATEDRE OBJAVLJAMO IZVLEČKE IZ RAZPRAVE ČLANA CENTRALNEGA KOMITEJA ZVEZE KOMUNISTOV SLOVENIJE TOV. MAJERJA, KER MENIMO, DA BODO ZARADI SVOJE AKTUALNOSTI ZANIMIVI ZA SIRS1 KROG ŠTUDENTOV KOMUNISTOV, PA TUDI ZA TISTE, KI NISO VČLANJENI V ZK,
Dovolite, da spregovorim še o nekaterih problemih, ki se tičejo zlasti mlade generacije. Srečujete se ne samo s številnimi strokovno pedagoškimi in metodičnimi problemi, temveč tudi z vrsto izredno težkih ln kompliciranih vzgojnih problemov, ki Jih mi kot komunisti težko, včasih tudi trpko in boleče občulifno, zlasti takrat, kadar se nam zdi. da jih nismo sposobni reševati tako, kakor bi jih morali. Pri tem dostikrat postajamo nervozni, zahtevajoč, da je treba te probleme reševati s takšnimi ali drugačnimi zunanjimi administrativnimi ukrepi. V tej smeri ne moremo iskati rešitve, čeprav to ne pomeni. da ne smemo angažirati najširšo javnost in vse politične in družbene organizacije, da postopoma odpravljajo tiste objektivno obstoječe pogoje, ki vodijo do rezultatov, o katerih ste danes na konferenci govorili, to se pravi n.pr. o neugodnem socialnem statusu študentov, o neugodni socialni provenienci, o socialnem poreklu, o tem, da ostajajo velike kapacitete mladih ljudi neizkoriščene, to so velike potencialne možnosti, ker mladi ljudje na podeželju razpolagajo dostikrat z večjimi potencialnimi duhovnimi sposobnostmi kot mladina v mestih ali vsaj v tem ne sme biti in najbrž ni nobene razlike. Mislim, da ie to problem, ob katerem se je treba zamisliti in je prav, da šole, ki ta problem najbolj neposredno pbčutijo, tudi signalizirajo in stalno nanj opozarjajo.
Zanimiv Je podatek, da mladi ljudje ne želijo vstopati v Zvezo komunistov, ne toliko iz religioznih motivov, temveč zato, ker niso zadovoljni z našo stvarnostjo ker obstoje prevelike razlike med proklamlranlml načeli ln med prakso, ker se v naši družbi godijo velike krivice, da Je to tisti vzrok, zaradi katerega mlada generacija ne vstopa v Zvezo komunistov. Mislim, da M moralo biti ravno obratno, mi bi morali in moramo kot pedagogi mladim ljudem, mladi generaciji v vseh teh stvareh natočiti čistega vina! Vsaka generacija opravi v zgodovinskem razvoju svojega naroda določeno dolžnost, ta generacija, ki danes že odhaja v preteklost, je opravila veliko zgodovinsko nalogo, kakršno v dosedanji zgodovini slovenskega naroda ni opravila v celoti nobena generacija. Ce mladi ljudje sedaj tako razmišljajo, da zato ne morejo vstopati v Zvezo komunistov, ker so v naši družbi še krivice, ker so v naši družbi še anomalije in deformacije. potem pravzaprav pričakujejo, naj bi generacija njihovih očetov že rešila
vse nepravilnosti, vse naloge, to se pravi, naj bi rešila tisto nalogo, ki sploh ni rešljiva nikdar za nobeno generacijo samo, ampak je progresivna naloga, izid katere lahko vidimo šele nekje v daljni prihodnosti. Mislim, da bi bilo treba mladi generaciji vcepiti spoznanje, kaj je njihova naloga, oni sedaj prevzemajo v svoje roke usodo našega celotnega družbenega razvoja, oni se soočajo tako, kot so se generacije njihovih očetov soočale z različnimi krivicami, nepravilnostmi itd., in se proti njim borile in tudi napravile velik korak naprej. Menim, da mlada generacija lahko to generaciji svojih očetov prizna, da pa je človeško nemogoče, da bi neka generacija mogla v tako kompliciranih odnosih, kakršni obstoje v današnjem svetu, že vse rešiti do kraja, s tem bi se namreč nehal tudi celotni razvoj, celotna dialektika razvoja; Mladim ljudem bi morali v tej smeri odpirati oči in jim dopovedati, kaj je njihova konkretna naloga. Zasti še zato, ker ni v naši družbi vse tako, kakor bi moralo biti, bi mladi morali vstopati v Zvezo komunistov, mi pa moramo ZK organizirati tako, da bi mlad človek v Zvezi komunistov lahko lažje uresničeval tiste stvarno človeške Ideale, M jih ravno mlad človek najbolj intenzivno nosi v sebi, da bi jih v Zvezi komunistov lažje in učinkoviteje uresničeval kakor zunaj Zveze komunistov. Ce take pogoje ustvarimo, potem sem prepričan, da bodo Usti resnično progresivni mladi ljudje, ki hočejo spreminjaU svet in H so resnično revolucionarji in resnično marksisti, našli pot v Zvezo komunistov tako. potem .menim, da bo'do mladi ljudje radi vstopali v Zvezo komunistov. Tak premislek Je v mladem človeku treba zbuditi, zbuditi tako, da bo pomislek odklanjanja vstopa v Zvezo komunistov dobil drugo podobo, ki naj bi bila: »Kaj pa če zato ni vse v redu, ker Jaz nisem vstopil v Zvezo komunistov, ker jaz nisem izkoristil tega izredno pomembnega družbenega instrumenta, ki ga Ima današnja generacija
za spreminjanje današnje stvarnosU, ki Je nepopolna ki je še v celi vrsti stvari nečloveška, nehumana, ki nosi s sa-
bo še mnoge elemente alienaclje — odtujenosti človeka.
v zadnjih letih smo se odločili za popolnoma samosvojo pot v socializem, odločili smo se za to pol na podlagi konkretnih zgodovinskih izkušenj, konkretnih zgodovinskih neuspehov določenega sistega, določenega tipa socializma, skratka odločili smo se. aa ne moremo preskočiti lako, kot mislijo Kitajci, celih zgodovinskih toimacij, ampak moramo hočeš nočeš iti skozi dobo tržnoblagovnih odnosov. Ti odnosi pa objektivno nenehoma
porajajo odtujenost človeka, nenehoma na nov način obnavljajo Celo vrsto tistih medčloveških odnosov, kakršni so bili značilni za razredne družbe, za kapitalistično družbo. Mi teh objektivnih zakonitosti ne moremo odpraviti, tega ne more niti vlada z dekretom, ampak je to dolgotrajen boleč proces. Osnovno vprašanje pa je, kako skozi to etapo, $kozi katero moramo iti, vendarle razvijati resnično humane človeške socialistične vrednote, za katere nazadnje gremo po poti socializma, kako skozi to fazo tržnoblagovnih odnosov in samoupravljanja in skozi vrednote, ki so nazadnje smiselna osnova našega celotnega gibanja, našega celotnega bivanja. Ce tega ni, potem popolnoma upravičen no postavlja vsak mladi človek vprašanje — v čem pa je potem prednost našeega sistema, nase družbene ureditve od recimo neke kapitalistične? Vemo, da brez tega ne moremo zgraditi socializma, če bi hoteli to etapo preskočiti, potem se vračamo samo na neko primitivnejšo stopnjo in tista protislovja, ki smo jih na ta način skušali odpraviti, se pojavijo v neki nižji primitivnejši obliki, skratka, ne pomaga nam nič drugega kot razumeti objektivno dialektiko današnjega družbe; nega razvoja in da se z vsemi temi stvarmi spopademo. Ce je dolžnost katerega dela naše družbe, da vidi ta objektivna protislovja, da jih razume ln da se tudi uspešno z njimi spopade, in to na nov, Izviren način, boljši od tistega, ki ga je načrtovala stara generacija, potem Je to dolžnost mlade generacije, te, ki danes stopa v življenje in ki prevzema v svoje roke odgovornost za nadaljnji družbeni razvoj, ce te stvari tako postavimo in če nam uspe sedaj, ko razmišljamo o reorganizaciji Zveze komunistov, v novih oblikan postaviti tako organizacijo, da se bo znotraj te organizacije najboljši del mlade generacije mogel uspešneje, bolj angažirano boriti proti tistemu. kar Čuti in spoznava, da ni prav, potem se nam ni treba bati osipa, o katerem smo govorili na tej konferenci In o katerem
§ovonmo na mnogih drugih sestankih. Ne-vomno pa je danes del članov ZK, ki niso sposobni niti voljni ničesar napraviti, ki so sposobni samo kritizirati iti nasedati različnim malomeščanskim čenčam in jih prenašati dalje, ki se niso sposobni vprašati po objektivni dialektiki, objektivni zakonitosti družbenega razvoja, ki niso sposobni razlikovati med tem, kar je bilo mogoče storiti neki generaciji v določenem zgodovinskem obdobju in med tem, kar je treba danes njej sami storiti, taki ljudje dejansko ne spadajo v Zvezo komunistov In če jih izgubimo, Zveza komunistov ne bo imela nobene škode. Pač pa je treba namesto njih zagotoviti dotok v Zvezo komunistov tistih mladih ljudi, tistega najprogresivnejšega dela mladih ljudi, ki čutijo odgovornost, da razvijajo naprej, da rešujejo, če hočete humanistično vsebino naše revolucije, da ne dopustijo, da se izmaliči pod pritiskom zgolj nekih ekonomskih bla-govnotržnin nujnosti, temveč da usmerjajo razvoj družbenih odnosov celotne naše družbe tako, da se vendarle skozi vse te pritiske ekonomske In objektivne družbene nu|nosti uveljavljajo, uresnlčujelo humanistični principi in humanistična načela naše revolucije.
O. R. in M. R.
SKOZI
TI
m
a
5i
KOR
Na PA je bil sestanek ZK. Na sestanku je govoril Slavko Soršak, sekretar komiteja ZK višjih šol o reorganizaciji ZK in konkretno o delu ZK na PA. Med mladimi komunisti so Iskali tudi kandidate za novi odbor ZS, a jih niso mogli najti, ker se vsak delu samo izmika. Na Sestanku so sklenili, da so lahko absolventi iz mariborskega območja še vključeni v organizacijo ZK na šoli, ostali pa naj se vključijo v organizacije ZK po terenih. Mrtvilo, ki je zajelo študentsko organizacijo na šoli, je zajelo tudi mlade komuniste, ki komajda pridejo nekajkrat letno na sestanek, saj namreč ne morejo najti časa za izvenštudijsko delovanje, saj jih še študijski problemi ne zanimajo.
Odbor zveze študentov je imel pred dnevi sejo predsedstva, na kateri so razpravljali:
— o uspehu in NEUSPEHU brucovskega tedna,
— o predpripravah za letno konferenco v decembru.
Ob vprašanju, kako je brucov-ski teden uspel, so se skoraj vsi člani zadovoljili s številko (ca. 8000 N din), kolikor so jih stale prireditve v tem tednu.
Temu pa, ali je brucovski teden I sam sebi namenjen ali ne, in \zakaj je bilo zanimanje študentov zanj tako malo, niso posvetili posebne pozornosti. Pa še več takih ZAKAJ bi si lahko postavili, vendar so se vsi zavedali, da bi nanje morali tudi sami odgovoriti. Tako pa lahko samo upamo, da si ne bomo zastavljali naslednje leto ob enaki priložnosti (ali pa že prej, na Aprilskem študentskem tednu) enaka vprašanja in ugotavljali enake napake.
Predavatelj na VEKS, takoj ko vstopi v predavalnico, zaklene vrata za seboj in jih ne odpre, dokler sam ne zapusti predavalnice. Nekoliko jasneje nam postane, ko izvemo, da ta profesor predava predmet: organizacija in ekonomika podjetij.
Prav tako na VEKS je profesor matematike določil, da morajo imeti vaje iz tega predmeta dekleta posebej jn fantje posebej. Večja zbranost je s tem ZAJAMČENA I
Na vseh višjih šolah so se začeli odbori ZS prebujati. Sicer pa Je to že stara navada, da leti začno aktivno delovati šele' štirinajst dni pred pripravami za brucovanje. Zal pa ta aktivnost po tem plesu vedno bolj ugaša.
Pred dnevi Je imela VEKS svoj tradicionalni Krpanov drč. Po slavnostnem obhodu mesta so se bodoči ln »nebodoči« ekonomisti odpeljali v Rogaško Slatino na nadaljevanje slavja. Za pijačo Je bilo v redu poskrbljeno, saj je pripravljalni odbor, v strahu, da ne bi kdo ostal žejen, dodelil (beri: vračunal v ceno vstopnice, ki je bila vse prej kot nizka) vsakomur po 11 vina. Ker pa je bilo največ bru-cov in malo predavateljev, je bilo spraznjenih zelo malo steklenic Rogaške Slatine, čeprav so vsi prepričani v njeno zdravilno moč (zlasti za živčne bolezni).
Obenem se KATEDRA zahvaljuje pripravljalnemu odboru za pozornost, ker nam ni poslal niti enega vabila (vsaj za našega fotografa) za to brucovanjel
France
Bori:
BOJ BEG
BOG
O reLigiji, ki Je pri nas še vedno privatna (zasebna) zadeva, nismo spregovorili v luči tistih kriterijev, kakor so nastopili v politični luči, v stvarnem svetu. Središče sveta Je človek in dandanašnji govori cerkev največ v imenu tega človeka, poudarja torej humanitarni princip bož-jega poslanstva tukaj, na zemlji. Ce bi iskali zgolj koncept cerkve in njenega poslanstva, če bi hoteli oceniti dejavnost njene reforme, tedaj bi ugotovili, da se po eni strani prilagaja s papežem vred sodobnemu svetu, se sklicuje na mir med narodi, po drugi strani pa še zmerom straši o uničenju vsega človeškega, češ stvari bodo zmagale, prah si bil in v prah se povrneš. To je velik nesmisel, saj moje in tvoje in njegovo, skratka naše življenje ni zvezano z onostranstvom, temveč s črno zemljo. Pri tem moraličnem, odgovornem življenjskem potekanju časa in prostorov, cerkev najčešče opozarja vernike na njegov tako imenovani »notranji svet nravnosti«, ki ga poimenujejo z vestjo. Tako se človek sploh ne pokaže na svetlo kot samostojni mislec in kot delavec, ampak predstavlja zgolj božjo tvarino, ki naj bo vesela, da sploh živi, zavezana s svojo vestjo. To vidimo najlepše v desetih božjih zapovedih, v naglavnih grehih in sploh v njeni temeljni dogmi: prva, da je bog. Ta bog zasužnjuje, je strašen, je sodnik, ki stremi vse-vdilj v posmrtnost, ta bog rožlja s smrtjo in s prividom smrti, kakor da bi bilo življenje nekakšna kazen in ne svoboda. Ta bog, ki se zažira v vernikovo vest, pa tudi sam služi enemu samemu cilju: tu-zemeljski cerkveni hierarhiji in vsem zaslepljenim množicam njenih fanatičnih privržencev. Ta bog je privid smrti, a ni sama smrt! Kajti kdor je stal smrti iz oči v oči, ta se je rešil strahu, življenje mu poteka svobodno.
Prav na to so opozarjali že stari Grki (Epikur, na primer), ki so bili naravnost zaljubljeni v življenje. A prav pri njihovi še naivni miselnosti opažamo, da so se smrti bali, da so preklinjali Kedes, in kakor pravi veliki Homer v Odiseju: bolje je biti živ svinjski pastir kakor pa kralj mrtvih, bednih senc! Za razliko od krščanskega monoteizma so bili polnokrvni, mitični bogovi in polbogovi nekakšno opravičenje za smisel življenja. Celo največji grški nihilisti in pesimisti (Sofoldes, ali pa na primer Heraklit) so se tolažili z bogovi, s tuzemeljskim, le da so bili bolj odkriti v svojem verovanju, kakor pa je to dandanes. Krščanski troedin! bog lahko živi zaradi slehernikove smrti, ne zavoljo njegovega žltja ln bitja. Dokazov za to trditev najdemo v vsej Bibliji ogromno, če sledimo od stavka do stavka lepim in fantastičnim dogodkom in prilikam. Vendar pa cerkev enači boga in troedinost z vero, natančneje, z vernikom, ker cerkev ni organ sam zase, temveč skupek vseh vernih. Cerkev propagira svojo zvezo vernih (religare,
lat. povezati, zvezati). In ta propaganda v zvezi vernih ni nič kaj zasebna zadeva, četudi je prikrita in čeravno sl v socializmu pri nas še ne upa pokazati pravih zob. Nemara se zato često poimenuje kar s samim marksizmom, češ tudi pri nas je središče sveta človek, le da je ta človek božji, vaš pa je brezbožno osamel, ateističen, brez vesti. Nemara moremo videti v takšnih in podobnih trditvah res nekakšno prilagajanje stvarnosti pri nas, a paziti moramo, da ta stvarnost ne bo postala klerikalna, politično obarvana s strani cerkve. Paziti moramo predvsem zategadelj, ker bi verovanje postalo nekakšen način življenja našega socialističnega človeka. Vera v kateregakoli boga je slab nadomestek za življenje. Cerkev pa obrača: življenje kogarkoli je slab nadomestek za boga in njegovo vero, češ prav vera pogojuje nravnost in čistočo v življenju slehernika, prav vera s svojimi dogmami in zapovedmi odvrača od človeka vse hudo in slabo, saj bo poplačan »tam zgoraj, pri bogu«.
Seveda nastopi v tem primeru religija kot osebnostna higiena, kot nekakšna vzvišena nravnost v okovih vesti. Značilno za vse svetnike je, da so čisti, da trpijo in se mučijo, da se odpovedujejo normalnosti in življenju in pri vsem tem hrepenijo k bogu, kar seveda človeštvu ne prinese in ne more prinesti nobene odrešitve, nobenega dokončnega izpopol-njenja človečnosti. Življenje samo pač prinaša mnogo »nečistih« dejanj in tegob. Popolna askeza vse prej človekovo osebnost kastrira, jo uniči, a je ne izpopolni. Tukai lahko nastopi Še samoljubje, verski fanatizem, pri-vidnost, čudeži . .., samo znanje nel Glavni nasprotnik vere pa je znanje, je tisti pravi napredek človeštva, ki se mu mora celo cerkev, dandanašnji predvsem kulturna (in ne zgolj politična) institucija, prilagajati, da se obdrži na površini življenja. Kakorkoli že, cerkev ne bi bila cerkev, če ne bi imela vernikov, torej tistih, ki verujejo v boga, v popolnost, v »tisto neznano nad nami«. A prav tu je kleč: cerkev Še zmerom enači vero z nravnostjo, češ kdor veruje, mora ubogati, poslušati njene dogme, mora odstranjevati vse hudo s sveta, se mora brezpogojno pokoravati božji poslanki na zemlji. A temu ni tako. »Vera in nravnost sta dokaj neodvisni druga od druge ali pa je njuna odvisnost taka, da človek vesti in nravne višine nedvomno veruje — ne morda v boga ali v nesmrtnost svoje duše — pač pa v dragocenost in lepoto dobrega, vtem ko vernost sama še prav nič ne jamči ne za nravnost ne za prebujenje vesti«, pravi Josip Vidmar v Beležkah o Karamazovih Ta Vidmarjeva presoja se vrašča v sodobno zavest v imenu živosti in svobode, nikar prilizljive potuhnjenosti In kadila, zato je še dandanašnji pomembna Kajti vest ne sme biti stra-šilka sveta, ne sme zasužnjevati, uničevati bistvenih trenutkov v življenju. Obratno: vest mora biti prisotna tudi v zavesti in vednosti človeka in mu mora pomagati pri presoji, kaj je dobro, kaj ne. Vera, enačena z nravnostjo, prepričuje z naivnim, da. često celo mitičnim ustrahovanjem, da bo človek kaznovan po bogu: da pa se tega v svojih dejanjih ove, ima vest. Tako vest ni več v presojanju, kaj |e dobro in kaj je slabo, temveč je zgolj ustrahovalno pomagalo, ki poglablja vero, z drugimi besedami, slepo ne-znanje, nespamet. Jasno je, da s takšnim ustrahovanjem in s slepilom vere tudi človeka osami od sp-človeka. pa naj bodo cerkveni ln božji nauki še tako človeški! Biti človek ne pomeni be-
žati od človeka. S strastno in slepo vero v boga se verniki sicer res ravnajo po pravilu ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe, toda v spremenjenem smislu: ljubi svojega so-vernika kakor samega sebe. Zakaj tisti, ki ne verujejo, so zapisani po-
fjubi, poginu, uničenju, bodo stali na evi ob poslednji sodbi. Vernikom pa gre predvsem za to, da bodo stali ob bogu na desni strani. Vse skupaj zveni res nekoliko naivno, a tako je. Slepe vere ni mogoče spodkopati s še tako jasnimi dokazi. Kako naj torej pomagajo svojemu bližnjemu kakor samemu sebi. če so za vselej pred vrati pogube tudi sami? Njin prva naloga je: rešiti samega sebe in priti v nebo, skrbeti za dušo, kakor pravijo. Sevž se za to svetohlinsko sebičnostjo skrivajo povsem zemeljski interesi, to lahko porečemo brez sovraštva in jeze. Cerkev pač zna celo ekonomiko uporabiti v prid svojega nauka, v imenu božjega imena. In prav v tem se skriva njena politična moč.
A tudi ta politika je pri nas prikrita, češ da je zasebna, privatna zadeva. Prilagoditev Kristusove neveste marksizmu je često očitna. Predvsem v naukih, ki jih bodisi verniki bodisi duhovniki razumejo danes drugače, kajti vse se razvija. Prav tako je razlaganje teh naukov često pri nas drugačno kakor drugod po svetu, kjer ima cerkev velik vpliv, na primer v Italiji... Res je, ljudje se moramo razumeti med seboj, a razumemo se lahko tudi lepč brez boga, ker bi radi bili srečni kar tukaj, na zemlji, in ne zgoraj nekje, v nebesih. Cesto lahko slišimo trditve, češ kako srečen in blažen je človek, ki veruje v boga in v posmrtnost, saj najde v tem tolažilo in moč za delo, pri tem pa te trditve sproti pozabljajo, ali belo zanikajo, da je človek srečen tukaj, na zemlji, da išče tolažilo pri svojih bližnjih, pri sočloveku, da dela človek v družbi ljudi. Zatorej so takšne trditve zgolj maska za nejevoljo in slabino nekaterih posameznikov, ki mežikajo z dualističnim očesom zdaj bogu zdaj naravi in človeku. Rekli smo že, da je vera v kateregakoli boga slab nadomestek za življenje. Vendar:	v
kakšnem odnosu sl naj stojita vernik in ateist? Oba sta človeka, vendar se njuno življenje prepleta v tisočih in tisočih okol-nostih vsakodnevja. Ze Epikur pravi: »So namreč okolnosti, ko se dobro izkaže za zlo in narobe, zlo za dobro.« Ateist in vernik se pač srečujeta, četudi je religija pri nas zasebna, privatna stvar. Ce bi se oba sklicevala na srečo, vernik na srečo, ki mu je dana po bogu, in ateist, ki najde srečo v ustvarjanju in delu in v družbi ljudi, katera sreča bi bila večja, če bi sploh boga ln človeško delo poimenovali s srečo?
Odgovor na takšno vprašanje je težko najti, že zato, ker so merila prvega in drugega povsem drugačna. Vendar pa je mogoče odgovoriti politično: vernik je s svojim bogom manj odgovoren za svoja dejanja kakor ateist. Ateist živi v družbi, v človeški družbi, je torej odgovoren svoji okolici, samemu sebi in človeštvu, medtem ko se lahko vernik še vedno potuhne v spovednico ln zahteva z molitvijo odpustek za »grehe« od boga. Spovedova-
nje bogu zatorej ni lažje, in samo tolažilo, temveč je predvsem manj odgovorno za lastno, človeško krivdo. Beg pred krivdo je v vernikovih odpustkih in v obljubi, da se bo poboljšal. Ateist pa mora biti notranje boje, sam mora sprevideti svojo krivdo in je odgovoren pred družbo. S tem nosi sevč večjo odgovornost kakor katerikoli vernik, ker vidi pred seboj ljudi, so-ljudi s katerimi živi, dela, ustvarja, in nobenega svojega posmrtnega življenja, nikakršnega onostranstva. Pri tem, jasno, ne mislimo, da so ateisti surovi praktiki, banalni pozitivisti, kot jim to verniki često očitajo, temveč poudarjamo tisto človeško, dejansko ustvarjanje, ki je odgovorno pred ljudmi. Pač ne morejo vsi ljudje živeti v puritanski higieni in v božji milosti, katere najlep-ši odsev je meščanska, ali celo malomeščanska morala, pa moralka. Pod plaščem take moralke je največ hinavščine, namišljenega svetobolja, zahrbtnosti, pa grabežljivega slavohlepja, kar je pri nas že Ivan Cankar hudo hudo grajal, obsojal in zaradi gospode tudi mnogo pretrpel, posebno zaradi cerkvene gospode. Pa ne pogrevajmo liberalne zgodovine, najsi je učiteljica življenja! O vernikih je treba spregovoriti tudi z njihovimi usti, z besedami njihove vere. »Kri mučencev je seme kristjanov!«, je zapisal Tertulijan, eden izmed utemeljiteljev cerkvenega nauka. To je dokaj hudo povedano, kajti kristjani so zares rasli s pobijanjem, bodisi v rimskih arenah, bodisi v Križarskih vojnah. Na obeh straneh je bilo dovolj pobijanja. Mučenci so človeško trpeli, a to trpljenje je kasneje postalo Ideal, nekakšen katharsis, nekakšno očiščenje za kristjane.
Dandanašnji pa se takšno trpljenje mnogokrat, skorajda vedno, izrodi v svetobolje in celo v koristoljubje in v malomeščanstvo. Ljudje so prepametni, vsaj pri nas, da bi še verjeli v čudeže. Zato jim je preostala predvsem vera v boga, ki rase s strahom pred smrtjo in s sebično željo, da bi prišli v nebo. A tudi ta vera je majava, pa naj bo še tako zagrizena, fanatična naj bo še tako ali drugače stvar vesti. Kljub naraščanju cerkvenega vpliva na vernike ne moremo trditi, da živijo verniki pod vplivom boga oziroma v božji milosti, če gledamo na ljudi v družbi vsaj s trohico pameti. Predvsem rasejo verniki s cerkvenim vplivom — in ne z božjim, čudežnim ali nebesnim, kakor si lahko razlagajo ponekatero rast religije verniki sami. Za ateista je poglavitno, da je moralen, da ustvarja, da se bori za svobodo, skratka, da gradi svojo osebnost s soljudmi, v družbi. Ateist ne verjame v nadnaravno, božjo resnico, ampak dela. Spoznava meje svoje osebnosti, se osvešča in to tudi priznava. Ne pusti se zasužnjiti ln se uči. Zanj tudi socializem ni neka vera v naključja meglene prihodnosti, temveč je težnja, da bi delal In ustvarjal v družbi kot odgovoren človek za vsako svoje dejanje.
Med vsemi višjimi šolami je PA prva pripravila letno konferenco ZS. Udeležba študentov je bila na konferenci porazna. Udeležila se je je le ena šestina študentov, sodelovalo pa je 20 profesorjev (skoraj več kot študentov). Kljub maloštevilni udeležbi je bilo delovno predsedstvo mnenja, da jih tudi drugič ne bo več, saj je naredilo vse, tako da lahko rečemo, da je bilo obveščanje najboljše. Dokaz za so bili okusni lepaki, da pa o osebnem prepričevanju (skoraj prosjačenju) ne govorimo.
Kaj nam Je konferenca prinesla no-УеКв? Le občutek, da je ZS študentom vsiljena organizacija, ker se namreč vsi branijo delovanja, še bolj pa dela v njej. Ze iz poročila začasne predsed-
nice smo slišali, da je bilo delo odbora ZS na PA v preteklem študijskem letu nezadovoljivo, in da še akcije, ki so jih pripravili, niso dosegle zadovoljive ravni. Udeležba študentov PA v KUD in Katedri je taka, da nima smisla govoriti o njej. Pedagogi, kot nosilci kulture. so popolnoma odpovedali.
Vsi vemo, da je vprašanje denarja postranskega značaja (to je navsezadnje redkost) saj je PA namenila ZS pol milijona starih dinarjev za delo, vendar pa do sedaj niso izkoristili več kot 50 tisoč S din. Upravičeno se vprašujemo, kaj je krivo popolni neaktivnosti študentov na PA. Saj je bilo žalostno, da so na konferenci razpravljali le profesorji z izjemo dveh študentov. Ce bo šlo tako naprej, bomo
Ali bo kdaj na Pedagoški akadademiji drugače?
lahko letno konferenco preimenovali v »konferenco ZP« (Zveze profesorjev).
Študente je na konferenci pozdravil v imenu akademije novi dekan prof. Ivan Burger ter se marsikateremu študentu tudi predstavil, saj ga mnogi niti poznali niso.
Eden izmed sklepov konference je bil tudi ta, da bodo študenti volili v samoupravne organe šol pazljiveje kot doslej, saj se ne smejo zadovoljevati samo z njihovo udeležbo na sestankih. (Včasih pa moramo biti zadovoljni že s samo udeležbo, ker je to le nekaj več,
kot biti samo imenovan na papirju.)
Novo predsedstvo se bo moralo tudi tesneje povezati z odborom ZS MVZ, ker bo lahko dobilo le tam konkretne predloge za delo. Novo izvoljeni odbor pa mora tudi obiskati seminar za vodilne kadre v ZS. Na kulturnem področju bodo pedagogi delovali tako, da se bodo vključili v KUD Študent (vsaj sklep je bil takšen)
Rezultati konference so dokaj skromni, skromni kot Je bila konferenca sama. Ali bo kdaj na PA drugače?
TONE PARTLJIČ
JUBILEJNI
KROKMI
Ob jubilejnem slovenskem gledališkem letu
LEVSTIK — OUTSIDER
Povprečno vedo Slovenci o Levstiku, da Je napisal »prvo slovensko klasično povest« Martin Krpan (o, blagoslovljena Šolska učenost), da je dal prvi literarni program, da je sodeloval pri Jurčičevem Tugomeru, dalje vemo, da Je o njem rekel dr. Costa — pogine naj, pes. Morda Se kaj (mogoče o Franji in Toni). Nadalje vemo, za vse slovenske pisatelje — torej tudi zanj —, da se jim je slabo godilo, da so bili siromaki, da jib takrat niso spoStovaii, da pa so Jim kasneje postavili spomenike (ja, kaj zdaj to njim pomaga — pravijo preprosti ljudje)..,
Malokdo pa bi vedel, če bi ne praznovali jubilejev, da je imel veliko vlogo pri ustanovitvi Dramatičnega druStva, oziroma njenega delovanja. Kajti ko je Levstik z mladoslovenci »prevzel« dru-Stvo, je Sele začel boj proti cenenosti brezidejnega in neestetskega siogaškega veseljačenja, ki so ga šteli za gledališke prireditve. Kdo drug bi lahko prevzel take naloge. Kdo drug bi lahko bil usodno povezan s slovenskim gledališčem? V tistem času — samo Levstik. Saj je že v svojem Popotovanju zapisal pomembne misli o slovenskem gledališču in dramatiki. Sam je »praktično- preizkusil, kako Slovenci ljubimo gledališče, s svojim Juntezom v dolenjski krčmi pri Drakslerlci... On, ki se je v svojem življenju boril na tolikih frontah — od političnih do jczikoslov-skih — on, vedno bolj kolerični outsi-dcr. ki Jo Izgoreval za »svojo« resnico.. .1 Ta naš prvi literarni deseti brat. Samo on je lahko »imel« prste povsod poleg. Se poudariti ni treba, da ga je dolina šentflocjanska brez pomislekov izpljunila, ga postavila v »izven situacijo«, kot jih je še toliko potem in predtem. Prav mu je, saj bi lahko živel »pametno in dobro«, če bi hotel; če bi govoril tako, da bi se ne zameril Tomanom, Bleiweisom, Costom ... Ko-
liko nas Je danes takih Levstikov in koliko nas je, ki raje živimo »pametno ln dobro« — prijatelji? Res ni več Blei-tveisov ne Cost... a Levstiki bi še pač lahko bili.
HLAPCI — NEKOČ IN DANES
Tudi njega, Cankarja, Je dolina šentflorjanska izobčila, avstrijska oblast ga je seznanila celo z zapori, slovensko klerikalno učiteljstvo pa je javno protestiralo proti njegovim Hlapcem in zahtevalo grmado za dramo, na tiho pa najbrž za Cankarja samega. Hlapci so dokazali, da so res hlapci, ko so se borili proti Hlapcem. Tako ambiciozno zasnovana drama ni ob splošni slovenski dramski suši našla milosti, dokler je Cankar živci.
No, danes nam je lahko razpravljati v toplih gledaliških foyerjih o tem, koliko je naš narod še hlapčevski ln koliko ni. Kako zanimive so bile izjave naših »prominentnih« kulturnikov, ko je bistri Sandi Čolnik poskušal s svojo sodelavko izvleči iz njih, kaj sodijo o »hlapčevstvu«. Med drugimi so odgovarjali Bratko Kreft, Josip Vidmar in Stane Sever , . Josip Vidmar je sodil, da Slovenci že ne moremo več nositi tega atributa, če le pomislimo na slavna leta 1941—45 in na spontan narodov odziv na okupacijo. Nevarnost pa še obstaja in Cankarjeva drama je kot žugajoči prst; glejte, da ne boste pozabili. Bratko Kreft je scdil, da je hlapčev-
stvo vsečloveška slabost, ne pa slovenska specialiteta. Omenil je znan uspeh »Janovih« Hlapcev v Parizu 1956, kajti po njegovem so navdušili Francoze, ker so napadali tudi njihove malomeščane. (V oklepaju bodi povedano, da baje Francozi res spoštujejo tisto Janovo uprizoritev, da pa preveden tekst ni imel sreče v njihovih gledališčih; dramaturgi se ne ogrevajo zanj.) Ne da bi Stanetu Severu, ki je letos prvič tolmačil župnika, postavili omenjeno vprašanje (povprašali so ga, kako se počuti v novi vlogi), se je sam ponudil, da bi sporočil Slovencem, naj se pridejo pogledat v Ljubljano v Dramo ... Gotovo ni mislil torej, da hlapčevstvo ni več aktualno. Tako se je tudi nekako opredelil do tega vprašanja, precej drugače kot predhodni govorniki. Naj bo resnica, kakršna že je, vsak od nas bo po svoje odgovoril, prav je, da veliki igralec ni v jubilejnem navdušenju govoril samo »jubilejno«.
In kako je bilo Slavku Janu, ko mu je Vidmar očital, da Je njegova sedanja režija slabša od prejšnje (mislil je tisto znano iz leta 1956), ker je težil po neki modernosti. Po njegovem Hlapci ne potrebujejo nobenega posebnega modernega pristopa. Sami za; se so dovolj moderni, pravi. Na drugi strani so mu očitali, tudi Mariborčan Lojze Smasek, da Je obstal na pol poti v svojih novatorskih težnjah. Za ene prestarokopiten, za druge premoderen. In kako je pred leti slovenska kulturna sredina hotela izobčiti Koruna, ko si je drznil moderneje govoriti v Pohujšanju, kako so ga napadli celo taki Sentflorjanci, ki predstave niso videli. A je na pohodu nova gledališka podoba Cankarja — od Pohujšanja preko Blagra do Hlapcev, vendar se, zanimivo, to ne dogaja več v Ljubljani, marveč v »provincialnem« Celju. Mogoče je lam manj hlapcev svojih estetskih meril, ki so si jih ustvarili, pa jih ne morejo več menjati.
Prav pa Je, da smo sl v tem gledališkem letu zastavili vprašanje — koliko je še v nas hlapčevstva. Prav bi bilo, da bi poskušali o tem še nadalje razpravljati, morda tudi v kaki drami, v kaki novi kvalitetni drami, ki Jo že tako dolgo čakamo. Toda kako bomo sprejeli tega, ki nam bo to pripovedoval?
NOVE DRAME — »O, DA BI NEBESA MILOST NAM SKAZALE«
V letošnjem letu (za razliko od lanskega, ko je bila bera novih dram večja) je slovenska dramatika zastopana predvsem s »klasiko«, lahko gledamo Mlss Јеппу Love, Hlapce (kar na dveh mestih), Pemjakove... Od novitet so napovedane še Kamenikova, Kozakova In Strniševa igra. Strnlševo že poznamo, to je poetska drama Samorog. Prav zanimivo je, da je več avtorjev
v zadnjih letih napisalo »poetske« drame, recimo Zajc, Taufer, Strniša ... Čeprav smo s tem dobili odlične drame v tej zvrsti, posebno poetska in filozofska Otroka reke in celo dramatičen Samorog, dvomim, da je pot angažiranja slovenskega gledalca na tej poti. Ali ne gre tu za posebno izbrano »visoko« literaturo? Ali lahko ta dramatika dovolj angažira tudi »preprostejšega« gledalca? Kako jc le znal znameniti Anglež iz Stratforda pisati za preprostejše in pametnejše. Z nestrpnostjo lahko pričakujemo tudi intelektualno ubrano Kozakovo igro. Toda, ali bomo za »preproste« Slovence uprizarjali še naprej razne »Tete iz Amerike« ali Planinske rože?
Ali res ni bilo mogoče še kakšnemu gledališču seči po uspeli Itemčevi Delavnici oblakov, ali pa je nekoliko »neprimerna« zaradi svoje kritike socialistične oblasti in odnosa do kmetov. Skoda, da ni imela večjega vpliva na slovenske pisce recimo angleška jezno-mladcniška dramatika, ki bi nas s svojim gnevom nad malomeščansko zadovoljnostjo gotovo vsaj nekoliko angažirala. Ta dramatika namreč ni slonokoščeni stolp poezije, ali filozofski traktat, to jc nekoliko grobo artikuliran krik. Kje so drame iz NOB, ki bi nas lahko angažirale?
Sicer pa Je dovolj današnjih »Levstikov«, ki učijo, kaj naj dramatiki pišejo, le teh slednjih ni »pravih«. Veseli pa smo lahko vsaj tega, da smo prav letos dobili pri Slovenski Matici prvi temeljiti pregled sodobne dramatike v letih 1945—65. Toda, tako vsaj približno vemo, kje smo.
Dovolj tega neambicioznega kramljanja ob jubilejnem letu, ko so nam slovenska gledališča postregla predvsem s klasiko, namesto da bi nas angažirala z novimi in novejšimi teksti, ki pa bi se jih vseeno lahko našlo več, kajti naravnost čudna je ta trdovratnost, da ne igrajo v naših gledališčih vsaj bolj uspelih domačih iger na različnih krajih, kot da so »dolg« nekemu dramatiku plačali že s tem, če so ga uprizorili ali v Celju (recimo Žmavca) ali Mariboru (Kamenika) ali Ljubljani (»ljubljanski« dramatiki — Kozak, pa še kdo).
DRAGO JANČAR
Odrešenik v deželi Slovenski
EVALD FLISAR:
BAMOZALOZBA, TISK: NISP ČAKOVEC, OPREMIL AKAD. SLIKAR F. ANZEL
Andrej Klement ne more več prenašati svojega strahovito povsakdanjene-ga in že kar mehaniziranega življenja; vse skupaj se mu zagnusi in ko zve za
samomor svojega prijatelja, sklene, da se bo osvobodil spon tradicije in konvencij in tedaj spozna, da je bil pravzaprav že ves čas v stanju, »ko je slu-
KRISTUSOV SAMOMOR
til umik«. Spozna, kako zelo je prazen, kako so tudi ljudje okrog njega prazni in nesvobodni, zasluti bližino novega življenja in se odloči, »da bo pridobil ljudi, da bo jih naučil, naj s svojih gnilih teles strgajo železne spone tradicije, zakonov, navad«. V prestolnici se sreča s Satanom, ki mu pomaga razkrili resnico o tem svetu, in ko Klement ostane sam, spozna svet kot otroško igrišče, kot velike peskovnike, na katerih se otroci igrajo države ln vojne in humanizem ln zborovanja in zakone in itd. Takšen je ta svet, okovan z verigami, urejen po natančno določenih pravilih igre, po nezmotljivem mehanizmu, ki ga vodi naprej; pa se kljub temu nikamor ne premakne, kajti vsa igra se vrti v začaranem krogu. Potem ko Klement obišče prostor, kjer sta preživljala skupne dneve s prijateljem Simonom, edinim človekom, ki bi ga mogel razumeti, pa je zaradi gnusa pred spolnostjo, zaradi narcisoidnosti, zaradi odpora do sveta, ki mu ni mogel nuditi prav ničesar, napravil samomor. In tedaj Klement dokončno spozna, kako Je svet uklenjen v verige vsakdanjosti In navajenosti, takrat se odloči, takrat zaradi svojega hotenja do življenja iz strahu pred nehanjem za-priseže. »da bo svoje prebivanje na tem svetu uporabil za nasilno osveščanje ljudi « Tedaj se v njem rodi Kristus, ki nima prav nič več skupnega s tistim Klementom, ki je zapustil svoje prejšnje življenje zaradi nekakšnega nejasnega, nedoločenega gnusa in odpora. Ko Kristus spozna svet (sedaj z novega zornega kota) spozna Intelektualce, govori s pesniki, dožene nesmisel vojne, postane ubijalec, ko sreča
svojo ženo kot prostitutko, in pridiga na gori svoj novi evangelij, ki je po svoje tudi osrednje izročilo romana. Kljub temu da si nehote priznava, da je njegovo delo zaman, se še naprej bori s Satanom, ki želi ohraniti podobo človeštva neoskrunjeno.
Kristus tedaj spozna, da Je Satan pravzaprav njegov človeški del, medtem ko je on sam drugi del samega sebe — »utelešeni ideal, želja po popolnosti in božanstvu, večni del, ki se nikoli ne realizira, ki vselej ostane v željah ln možnostih. Človeški del je zmagal nad nečloveškim«. Kristus se še naprej bori, osvoboditi hoče sužnje, vendar ga množica križa. Sledi vstajenje, rodi se
Erisotnost. Klement ie zopet vključen v igro, ot majhen otrok, ki mu povejo, da se je igral odrešenika.
Cel roman preveva mogočna In ncutajljiva želja po svobodi. Kristus se bori zoper okove svojega časa, zoper nesmisel in praznino tega sveta. Želi si spremenili ustroj sveta, odpravi se na pot, da bi izničil človeštvo v dosedanji obliki, vendar se ves čas spopada s fatalizmom, ki je v ljudeh (prizor z Intelektualci), sprašuje se, ali je sploh mogoče uničiti vse tisto, kar Je v njem zapustilo prebivanje med ljudmi. Nezadostnost sveta usmerja Kristusovo bivanje, njegovo hotenje k spremlnlan|u smisla ustroja medčloveških odnosov; ha glavo želi obrniti vnaprej določeno Igro, potekajočo po neizbežnih pravilih vklenjenostl ln mehanizirane navajenosti. Gnus do seksualnosti, v kateri ni več prav nič erotike temveč zgolj mehanična naravnanost, odpor do seksualnosti, kot najlepšega primera v človekovo ne-samovoljo In odtujenost, ga dvigne tako močno v drug svet, tako močno ga približa pravi resnici, spozna, da lahko v govoru na gori izreče tele besede; »Živimo! OstanimoI« toda »spremenimo sel« Kajti če hočemo ostati, nas mora zajeti velika sprememba, tako popolna, da več sami sebe ne bomo poznali, da bomo verjeli v naše ponovno rojstvo. Razbijmo vse, kar nas zadržuje, kamenjajmo zakonodajalce, opljuvajmo vse. ki so ustvarili tradiciio. kaiti kal nam bo
lepa tradicija, ki nas vodi v pogubo, kaj nam bodo zakoni življenja, ki nam življenja ne dajo?l Prekleta torej tradicija, prekleti vsi zakoni tega sveta in tega človeštva, kajti pogubni so, zakoni smrti so.«
Zakoni življenja so torej zakoni smrti, so tisti njegov človeški del, ki pozneje premaga njegovo nadčlovečnost, njegovo željo po popolnosti, ki pa se ne bo nikoli realizirala. Razklanost med tema dvema svetovoma Je tako velika, da se Kristus v kontekstu neprestano sprašuje o smislu našega bivanja in da končno spozna, da življenje, ki nima namena, »ki je otroška igra vrteča se v začaranem krogu«, tudi nima smisla in je popolnoma brez pomena. Zato se Kristus bori za drugačen svet, zato hoče osvoboditi sužnje in zaradi tega g® križajo.
Kristus s svojim delom ne opravi ničesar, ničesar ne izboljša, z ničimer se ne približa kakršnemukoli cilju. Z vstajenjem se ponovno vključi v igro. Nagonsko pospeši korake, da ne bi zamudil kosila, popoldne se gre igrat slepe miši. Zopet je v »prisotnosti«! člen v mehanizirani verigi človeškega razvoja. S tem Igro prizna, kljub temd da jo Je hotel ves čas izničiti. Avtof sam pravi, da je poza (odrešeništvo) samo oblika Igre (življenja). Igro obsoja, a priznava, da se ni mogoče dvigniti nad njo.
Ce je torej tako, če se Klement hoče spreobrniti od odtujenega smisla prebivanja k neodtujcnemu, pa spozna, da je takšna sprememba nemogoča, se moramo vprašati, ko knjigo preberemo: ali se Kristus sprašuje po cilju svoje poti, ali po vzrokih, ki so ga na to po* pripeljali. Sicer pa, ali kljub vsernd SDloh ve. kam sre ln kal hoče?
Pro et contra - Pro e! contra - Pro ei contra - Pr o et contra - Pro ct contra - Pro et contra - Pro et contra-Pro el c
V(ladlmir) G(ajšek Je v zadnji Katedra str. 5 napisal pod naslovom Vrv z ■j< mu lastno avtoritativnostjo polemiko na moj članek Vozel (Večer, 7. ok-)l>mr 1967 st. 9) In pri tem storil toliko robih -prekrškov« (če se izrazim Šport-»nlšlco) nad menoj oz. mojim člankom,
i , mi ram nredniStvo Katedre prositi za natis tega odgovora, čeravno se sicer ’ idko zavedam absurdnosti tega počela, kadar gre za Vladimira GajSka. Z jim je namreč nesmiselno polemizirati .ato, ker je tako Zadrt v svojo subjek-‘ vno, samoljubno logiko, da to docela v nemogoča dialog. S tem pisanjem se < rej obračam bolj na bralce In ured-iltvo Katedre kakor pa na Vladimira Cajška, k) je med nama * Vrvjo zadrg-
nil vsako možnost komunikacije.
Najprej bom opisal, kaj sem v članku povedal Jaz, potem pa. kako je v polemiki to INTERPRETIRAL Gajšek. Misli mojega komentarja Vozel so za tistega, ki priznava zakone logičnega mišljenja, in se jih v pisanju tudi drži, naslednje: 1. tisti, ki na Slovenskem s sholastično formulo -kultura Je politična, politika pa tudi kulturna- skušajo sebi In drugim dopovedati, da konflikti med kulturo In politiko niso nujni niti ncukinljivi, se trudijo zaman, kajti to nasprotje se po mojem mnenju ukiniti ne di. 2. Lahko pa dosežemo, da obe avtonomni področji (kultura In politika) druga drugo naravno oplajata In se ustvarjalno prežemata s pogojem če priznata druga drugemu avtonomnost, ki pa ni zaradi PRESTIŽA, ampak zaradi SPECIFIČNOSTI vsakega področja (oboje sem podčrtal žc v članku). 3. V tem primeru se nam nasprotje med kulturo in politiko ne kaže več kot negativi teta, saj Iz navzkrižij med obema iahko vznikajo nove kakovosti tako na strani politike kot na strani kulture. 4. Zato sem slednjič tudi prišel do sklepa, da Je lahko kultura pozitivno politična (ker oplaja politiko) in politika kulturna (ker oplaja kulturo) le tedaj, če sta med seboj druga drugi dejavno odprti za DF.MOKRATICNO (to sem podčrtal že v članku) soočanje, kratki stiki med njima pa so nastajali vselej le zavoljo nedemokratičnega vzdušja pri nas. S. Problem spopadov med kulturo In politiko sega torej na področje demokratičnosti oziroma nedemokratičnosti, zato se tl spopadi razkrivajo kol Izrazit problem naše družbene reforme.
To je povzetek vsebine mojega članka z naslovom Vozel. Vozel hoče metaforično izraziti prežetost obeb avtonomnih področij — kulture in politike - NE PA NJUNO ZLITOST, ENOTNOST, kot mi vseskozi podtika Gajšek, ki trdi najprej, da NAJ BI KULTURA IN POLITIKA ŽIVELI V SLOŽNEM MIRU. Da to trdi, lahko dokažem z naslednjim citatom Iz Gajškovega članka: -Saj ni nič čudnega, če še dandanes zmerom stojimo pred vprašanjem kulture In politike. NAMESTO DA BI ŽIVELI V SLOŽNEM MIRU« (podčrtal F. F.). Sam sl torej želi med kulturo In politiko složnega miru, čeravno ta isti Gajšek v celotnem sklepnem delu svojega članka mene zasmehuje, ker sem baje (po njegovem pač) hote) KRIŽATI KULTURO IN POLITIKO! Iz naravoslovja zares vem (Gajšek namreč blesti v sestavku z enciklopedičnim poznavanjem raznih znanosti, ki se Jih sicer učijo že v osemletki, saj omenja Erazma Rotterdamskega, -gospoda« Darvvlna In ruskega biologa Mičurlna), da je križanje postopek, s katerim združimo dobre lastnosti enega osebka z lastnostmi drugega. Le subjektivna nelogika, ki Je poteptala objektivne zakonitosti miselnega občevanja med ljudmi, Je lahko pripeljala Gajška v »polemiki« z menoj v potvarjanje, da ml je naprtil, češ da hočem kulturo in politiko med seboj mičurlnsko križati. Bolj kot nesramno zasmehljlva metafora o ženskem spolu kulture In politike me revoltlra Gajškova pobalinska
POVRŠNOST, e katero Je mojo besedo NAVZKRIŽJE -prevedel« v KRIŽANJE. V dokaz citiram en svoj in en njegov stavek. Jaz; -Oh takih spoznanjih se torej odpravljanje nezdravih plodov sicer zdravega NAVZKRIŽJA (podčrtal F. F.) med kulturo In politiko razkriva kot izrazit problem naše družbene reforme.« Gajšek; -Želel bi videti, kakšen Je KRIŽANEC (podčrtal F. F.) med kulturo In politiko, čeprav sta obe ženskega spola.« Navzkrižje Je znana In dovoljena slovenska beseda (Slovenski pravopis, str. 473). ki pomeni protislovje, nasprotje. Kako si more tako Izobražen človek, za kakršnega se ima Galšek, v Istem članku na začetku želeti -složnega miru« med politiko In kulturo, oa koncu pa pestiti svojega sobesednika v polemiki, češ da hoče naredili po načelu -zdrav duh v zdravem telesu« Iz obeb področij eno področje z metodo križanja?
Pa še o Ua|škovl In moji loglkt. Citatov ■e v pisanju sicer branim ko hudič križa ker menim, da (e cltatomanlja le dvomljivo ko-šatenje s tujim perjem (ni numreč težko prepisati tz kateregakoli delu citat, ki ga •vmon-tlraš« pač tam, kjer se TEBI zdi. da se prilega), razen tega pa Je nava|an|e citatov le predstopnja publicističnega pisanja, saj tisti, ki Ima v pisanju res kaj svojega povedati, že s hm svojtra p!san|cm, če |e kaj vredno, nevsiljivo pokaže ka| in koga vse Je že preštudiral, kal od inanostl In vednosti Je že TVORNO v sebi prekvasll In sl prisvojil). Torej citat tz priročnika logike Arnošta Kolmana (DZS. Ljubljana 195*): »Iz zakona zadostnega razloga sledi, da se pri pravilnem
mišljenju ena misel opira oa drugo - Jo UTEMELJUJE, ta na tretjo misel to tako naprej, dokler ne pridemo na koncu do neposredno lasnih delstev (str. 12)«. Prosim bralca da, recimo, s primerjavo med Gajške* viml In' moilmt stavki od začetka do konca obeb pisanj primerja kako |e katerj od naju spoštoval citirano pravilo. Dovoli pokaže primerjava med Galškovr željo jm slogi pr* llttke ln kulture In njegovim zasmehovanjem dozdevne mo|e želje po križanlu obeh Alt se te tu ena odšel opirala na drugo? Ga|šek terja tudi. naj Imensko naštejem (čeravno bi lahko vedel, da |e bil moj članek deduktiven, kot Je prt KOMENTARJIH navada), •kdo so tisti kulturniki In tisti politiki Id živijo v nenehnih prerekanjih«, sam pa Je M namigoval tn duhovičil, pa razen mene tudi nikogar navedel.
Kakor sl vselej želim polemičnih odmevov na svo|< pisanje (celo plačan sem delno po tem. koliko mo| članek vzbudi odmeva) tako me pahne v popoln absurd avtoritativno, pa obenem utrudljivo neresno, zmešano In otročje pisanle. ki sc začne s takim ct zgodnllm, prezgodnjim samovellčanjcm (bolestno sr* movellčanje Je navadno posledica ne-ustvar-Jalne Jalovosti In senilnosti, ko začnemo prenapeto hlastali za popularnostjo, ki sl Ja nismo več sposobni pridobiti z delom) pozvanega genija: »Ta Vozel Franceta Forstneriča Je vsekakor vreden majhnih korektur, ki seveda ne bodo samo dialektične marveč bodo skušale zares konkretno pokazati na zavozlanost...« Da, da, vse zares konkretna reči se začnejo šele z Vladlmlrom Gajškom. Butec da tega nisem prej vedri In vrgel svojega pisanja v koš. kajti moral M bi! vendar videti, da bom od V. G.-Ja prav profesorsko »korigirani Prav ml le.
FRANCE FORSTNERIČ
■e«
Pred dnevi Je prišel na uredništvo Katedre prvoborec Grat Lado — Kijev, -loaileo spomenice 1941. 2clel Je govoriti a pesnikom Andrejem Brvarjem, pisem spornih pesmi, ki so bile objavljene v reviji Problemi Id ki so vzpodbudile oliko našlb uglednih delavcev tn politikov k Javnemu polemiziranju. Zal mu :ismo mogli ustreči, ker Brvar študira v Ljubljani, In tako smo se pogovdrill ir sami. Uredništvo objavlja odlomke I* tega zelo zanimivega razgovora, ki •o lahko marsikaj pojasnil in pripomogel k boljšemu razumevanju celotne afere Brvar«.
»Menim,« ]e dejal Grat Lado-Kijev, da so Brvarjeve pesmi globoko dojete ;r> jjredvsem — resnične. Obe sporni estni sem večkrat prebral in ju por szal tudi svojim prijateljem, ki so se ,-rav tako kakor .učitelj predvojaške •:go1e‘ mnogi drugi in tudi jaz tolkli i idejo komunizma socialne enakosti a j>ravičnosti v družbi. Vsi, s katerimi em govoril, so bili trdno prepričani :ot partizani in zavestni ter neomah-!ivi privrženci socializma, da so bile •jave Miška Kranjca, nekaterih sode-; ivccv Dola nepravične in nerealne, prepričani smo, da vsi tisti, ki so pi-
sali o .žaljenju borcev — partizanov’ ln podobne stvari, ne poznajo dejanskega stanja pri nas, ker po vsej verjetnosti (to se da sklepati iz zapisanih misli) živijo v namišljenem svetu idealov, zapirajo se v svoj Intelektualni krog in sploh nimajo pravega, neposrednega stika z delavskim razredom. V besedah: ,Krivi sle vi, ker niste zgnili. ..' itd., ne vidim nobenega žaljenja borcev in borčevske zavesti, še najmanj pa oskrunjanja partizanov ki so dejansko prelili kri za svobodo, Res je, da je Brvar uporabil grobe izraze, toda tudi revolucije nismo delali v roka-
Še beseda o „primeru
vicah. Menim pa, da je mladi pesnik mislil zelo pošteno ln všeč mi je, da mladi ljudje znajo ločiti, kar je dobrega in kar Je slabega Nekateri mladi ljudje negirajo vse po vrsti, drugi pa znalo pravično ln kritično obravnavati probleme pri nas. In, če Je fant stvar tako doživel, Jo Je tudi tako napisal, naravnost in neposredno, brez ovinkarjenja in slepomišenja Nisem strokovnjak na literarnem področju zato pesmi ne morem ocenjevati z vidika umetniške vrednosti objavljenih del, pač pa govorim o vsebini pesmi, o njihovi družbeni angažiranosti. In kolikor se spomnim, so Brvarja prav zaradi tega najbolj napadali.*
Brvar"
Toliko iz razgovora. Pozneje Je tov. Grat-Kijev poslal na uredništvo še pismo, v katerem pravi med drugim tudi tole:
*.. Zato še enkrat prosim, zavzemite dostojanstveno stališče (pri obravnavanju Brvarjevega problema — ojj. ured.) brez puhlih namigovanj in bodite prepričani da bom ne samo jaz, temveč tudi prenekateri slovenski partizan (resnični) vedno ln povsod na vaši strani -
Menimo da smo to storili že s tem, ko smo objavili tale pogovor s človekom, ki bi lahko bil (po besedah sodelavcev Dela in po mnenju CK Zveze mladine) pri Brvarjevih pesmih resnično prizadet in užaljen
Odbor Zveze študentov mariborskih višjih šol prireja vsako leto dva študentska tedna, od katerih je brucovski teden namenjen seznanjanju novih študentov z delom ZŠ MVZ, medlem ko so aprilske prireditve pregled dejavnosti odbora ZŠ v tekočem študijskem letu.
Program, ki ga je predvidel organizator, je bil primeren, saj so se prireditve vrstile druga za drugo. Žal pa moramo ugotoviti, da se je že prvi dan začel oziroma končal neuspešno. Napovedano športno tekmovanje z ljubljanskimi študenti je odpadlo, ker so le ti nenadoma odpovedali sodelovanje. Prav tako se opravičeno razburjajo vsi tisti, ki so sc zaman odpravili na slavnostno otvoritev v Klubu mladih. To otvoritev je organizator
»preljubi« študenti-pedagogi (čeprav ne izključujem s tem apelom vseh drugih), ko je SLG Celje uprizorilo Večer Cankarjeve besede?! Kje ste bili »predragi« študenti, ko vam je KUD Študent priredil proslavo Oktobrske revolucije za vse višje šole?! Se sreča, da se je te proslave udeležilo precej pre-
v Klubu mladih, to otvomev je orgamzaioi davateljev drugih družbenih delav_
nameraval združiti s podelitvijo pokalov sre-	Udeležba	študentov ie hila naro-
čanja med mariborskimi m ljubljanskimi štu- cev. uaetezoa stuaentov je ona nam
denti, ker pa tega ni bilo, je tudi slavnostna otvoritev odpadla. Prav gotovo tudi v Klubu mladih niso bili posebno veseli, da jih
organizator ni obvestil o tcm,f saj so imeli rezervirane prostore, in so vsi lahko samo Čakali, ali bo kaj ali ne. šele v Večeru so si lahko, na njihovo veliko začudenje, prebrali, da je otvoritev v Klubu mladih lepo
reč bolj »predstavniška«, če lahko tako rečem, z vsake šole največ osem predstavnikov, čeprav je bila udeležba na treh višjih šolah obvezna. Sicer pa je ta »udeležba obvezna« že postala fraza, in nam prav nič ne pomeni, če se študenti sami ne zanimajo, kaj so pripravili njihovi kolegi, ki so žrtvovali precej svojega prostega časa.
uspela. Ostale prireditve so potekale po programu, vendar s tem še ni rečeno, da uspešno. Moramo priznati, da so se nasi bruci izkazali res nezrelo (zeleno). Sicer pa njim
manj zamerimo, bruci so pač bruci. Bolj pa	«...	j
zamerimo vsem drugim študentom, saj so loga ZS, da skuša reševati m seveda
Zato naj bi bila v bodoče glavna na-
bile prireditve tudi zanje, ki p »vojo udeležbo pokazali nič bolj zreli od bru-cov. Sicer pa nam postaja iz dneva v dan jasneje, da mariborski študenti spijo, se za svoje študijske in socialne probleme se ne zanimajo.
Vsem, ki so se udeležili prireditev, je lahko bilo težko ob pogledu, kako »polnoštevilna je bila odsotnost«. Nujno je, da vas vprašam: Kje ste bili
rešiti vprašanje, kako študenta pritegniti, da bo aktivno sodeloval. Študente je treba angažirati, treba jih je prebuditi. Vendar to ni stvar togih, papirnatih konferenc in sej, ampak tudi sami člani odbora se morajo izkazati, morajo sodelovati povsod in vsak čas.
Večer Cankarjeve besede
Mnogo
truda,
pamalo
upošte-
vanja
PRIREDILA: OLGA ČERIČ
TEKST:
BERTA TRBOVŠEK ' OLGA ČERIČ STANKA KUHAR DRAGO JANČAR
FOTOGRAF: VLADO SSPJEVAK
mariborskih višjih Šol in pedagoške akademije. Prvo mesto je osvojila ekipa višje tehniške šole, ki je v finalni tekmi premagala izbrano vrsto višje pravne šole šele po streljanju 11-metrovk. Tekmovanje je bilo na malem stadionu v Ljudskem vrtu.
V rokometu je zmagala prav tako ekipa VTS, ki je v finalu premagala VEKš s 30:19.
Šahovskega turnirja sta se udeležili le dve ekipi, kar pa je glede na število kvalitetnih šahistov na višjih šolah zelo malo. VTš je premagala VSS s 3:1.
V finalnem dvoboja namiznoteniškega turnirja sta v finalu ogorčeno borili ekipi VEKš In VTš. Naposled Je zmagala ekipa VEK3 z rezultatom 3:2.
X
(Л
>
o
o
3
v
A
C
Ф
TJ
Ф
IH
*
Ifl
>
0
o
3
k
A
C
Ф
TJ
Ф
X
tfl
>
o
o
3
im
a
c
Ф
TJ
Ф
X
W
>
o
o
3
k
A
C
Ф
TJ
Ф
m
X
w
>
o
o
3
k
A
Problemi srednje šole za zdravstvene delavce v Murski Soboti so podobni problemom marsikatere slovenske sole
VSE GENERACIJE V POMURJU NE VIDIJO PERSPEKTIVE, DA SE PO KONČANEM ŠOLANJU ZAPOSLIJO DOMA ...
»V AVSTRIJI BOM IMELA UREJENO STANOVANJE IN DOBRO PLAČO!« PRAVI MATURANTKA SŠZD ...
BOMO ŠČITILI NESTROKOVNJAKE NA ODGOVORNIH DELOVNIH MESTIH, ALI BOMO DALI PREDNOST MLADIM, STROKOVNO PODKOVANIM KADROM?
BODO RES ZAPRLI VSE SOLE V MURSKI SOBOTI ZARADI IIIPERPRODUKCIJE KADROV IN POMANJKANJA SREDSTEV ...?
Učni program srednje šole za zdravstvene delavce v Murski Soboti je razdeljen v dve smeri: v ambulantno bolmčno smer in v pediatrično otroško smer. Čeprav je učni proza zdravstvene delavce, uradnega imena za naziv kvalifikacije po diplomi še nimajo. Profil za naziv kvalifikacije bodo izdelali predvidoma do naslednjega leta.
Poleg rednega učnega programa opravljajo dijaki višjih letnikov tudi polivalenco na terenu. Ob raznih elementarnih nesrečah, epidemijah in tako dalje, predavajo dijaki na raznih krajevnih skupnostih, RK, ZK in tudi po osemletkah. Predavanja mladih Pomurci z navdušenjem in zanimanjem spremljajo, kajti v Pomurju je še precej socialno ogroženih vasi, v njih pa živijo ljudje, ki na predavanjih prvič slišijo strokovno napotke o zdravstveni zaščiti, o pivi pomoči... Sola ima tudi svojo patronažno službo.
Prof. SKRJANCEVA, ena izmed najpriza-devnejših profesorjev, ki predava preventivo, je povedala, da mora vsaka dijakinja četrtega letnika pripraviti po eno predavanje (neke vrste hospitacijo?) iz preventive in da so lani vsi dijaki poleg obveznih predmetov absolvirali še neobvezni predmet: Hišna nega bolnika v družini. (Preventiva je skupek interne kirurgije m vseh strokovnih predmetov, učni program pa jo določa za zadnji letnik študija.)
Na šoli imajo strogo (morda malce prestrogo) disciplino, kar pa ima svoje pozitivne strani, kajti selekcija dijakov se zato izvrši že v začetku šolskega leta. Večina dijakov »vzdrži« do konca šolanja, kei že ob vpisu dajo prednost tistim, ki tmajo poleg obveznih pogojev tudi veselje do poklica. -
O SSZD v Murski Soboti ne slišimo mnogo. To pa ne pomeni, da je šola slaba. Nasprotno. Iz te »tesne« zgradbe odhajajo zdravi strokovno dobro podkovani kadri.
Na ZVEZNEM KONGRESU za zaščito matere in otroka v Opatiji, ki ga je 12 in 13 oktobra 1967 organiziral ZVEZNI ZAVOD za zdravstveno zaščito iz Beograda, so pristojni strokovnjaki izrekli pohvalno mnenje o mladih kadrih, ki so jih vzgojili v murskosoboški šoli...
Omenil bi še učni program, ki večkrat časovno presega po ustavi določen d e 1 a v-n i k. Profesorski zbor se sicer ukvarja s sestavo novega učnega programa, ki časovno ne bi presegat 36 ur tedensko, vendar jim pri tem delajo težave predvsem honorarji predavateljev, ki so pretežno zdravniki in nekatere dneve nimajo časa za predavanja, spet druge dneve pa skušajo nadoknaditi zamujeno. Tu predvsem trpijo dijaki - vozači, ki so odvisni od vlaka in avtobusov, pa zaradi časovne stiske morajo večkrat pešačiti . ..
Po Pomurju se širijo govorice, da bodo zaradi htperprodukcije kadrov predvsem pa zaradi pomanjkanja denarja morali ukiniti vse srednje šole na območju Mur. Sobote in okolice. Murskosoboški »mestni očetje« sicer pravijo, da to ni uradna izjava (za njih ko verodostojne samo uradne izjave) in je zato vsakršna bojazen zaenkrat neutemeljena. Ljudje, ki poznajo gmotni položaj soboške gimnazije tn še nekaterih srednjih šol. pa pesimistično majejo z glavami, češ: če pri sosedu gori, zavaruj najprej svojo hišo — I
Občinski možje so SREDNJI SOLI ZA ZDRAVSTVENE DELAVCE za leto 1967 zagotovili 38 milijonov starih dinarjev, od republike pa ni bilo nobenih dotacij.
Letos, ko ie bilo malo prostih delovnih mest za mlade zdravstvene delavke in jih je zato mnogo odšlo v Avstrijo, je med Mursko Soboto in Gradcem prišlo do pogajanj Posredništvo je najprej prevzela murskosoboška -posredovalnica za delo. Pri AVSTRIJSKI DEŽELNI VLADI je s pogajanji hotela doseči to, da bi Avstrijci v zameno za kadre prispevali del stroškov za vzdrževanje SŠZD.
Znano je namreč, da v Avstriji ne obstajajo srednje medicinske, šote, ampak imajo Avstrijci samo dveletne bolničarske šole Iz podatka pa lahko sklepamo, da Avstrijci potrebujejo medicinski kader s srednješolsko izobrazbo. V tajništvu SŠZD so povedali, da
je pozneje posredoval tudi REPUBLIŠKI ZAVOD ZA ZAPOSLOVANJE, kliub temu pa do podpisa pogodbe med AVSTRIJSKO DEŽELNO VLADO in SSZD v Murski Soboti ni prišlo.
Se mar med temi »navideznimi« pogajanji skriva »bela vrana«, ali ima naša družba res toliko sredstev, da lahko vzgaja kadre in jih potem poklanja »sosedom« I?
Spoznali smo, da prihajajo iz SŠZD mladi, strokovno dobro podkovani kadri. Ostali pa smo še vedno pred bistvenim vprašanjem: »Zakaj in čemu izrekajo mladim kadrom (sicer opravičeno) javno priznanje na raznih ZVEZNIH KONGRESIH za zdravstveno zaščito, potem pa jim ne zagotovijo delovnega mesta doma, marveč morajo ,s trebuhom za kruhom’ v Avstrijo in celo v Nemčijo?«
Nekoč so Prekmurci rekli VEND1, ker so množično odhajali v tujino. Danes, dvaindvajset let po bitki za domači in boljši kos kruha, bi bil skrajni čas, da zagotovimo ustrezna delovna mesta vsaj sposobnim kadrom. Nekoč so odhajali v tujino predvsem nekvalificirani delavci, danes na smo svojo »demokracijo« tako širokogrudno posplošili, da šolamo celo kadre za tujino . . . I!
In kakšne koristi prinese družbi tak si-' stem? Družba daje denar zato, da bi se mladi lahko izšolali in postali koristni člani delovnih skupnosti, nikakor pa ne bi smolo biti v interesu družbe, da bi šolali kadre za »EXPORT«l Kako naj mlad človek še zaupa v družbo, kako naj ji verjame tisto o lejpši prihodnosti v socializmu'', ko pa ga družba zataji že ob prvem vstopu v življenje, da mora z diplomo v žepu iskati ,lcpse prihodnosti’ v tujino! (To velja tudi za diplomante mnogih drugih šol v Sloveniji!) cc preučimo vse možnosti, ki jih imamo na voljo ,za graditev lepše prihodnosti’, lahko spoznamo, da je v Jugoslaviji dovoli dela /a vse, ki hočejo delati — tudi za nekvalificirane delavce. To pa pomeni, da nam z množičnim odhajanjem ljudi v tujino na eni strani odteka delovna sila. po drugi strani pa intelektualni potencial
Nagla rešitev pri sedanji strukturi gospodarske, kadrovske in 'finančne politike skoraj ni mogoča. Vprašanje zaposlovanja v Pomurju je star in' vedno bolj aktualen problem pri zaposlovanju mladih kadrov. Tukaj mislim cele generacije, ki po končanem šolanju nimajo perspektive. Nujno bi bilo. da bi vsi, od DELOVNIH ORGANIZACIJ do FEDERACIJE, sprejeli odločne ukrepe in skupno .razvozlali problem mladega rodu.
Eden izmed prvih pozitivnih ukrepov je vsekakor predlog predsednika ZIS Mike Spi-Ijaka, ki je na nedavni skupni seji zveznega in gospodarskega zbora poudaril, naj bi SKUPŠČINA sprejela predpis, s katerim bi uvedli stažiranje v delovnih organizacijah, ki bi s svojimi pravilniki uredile uvedbo staža za mlade ljudi, od Izšolanih kvalificiranih delavcev, do fakultetno izobraženih Hudi Realizacija predloga bi bila več kot pozilivnp, saj bi že leta 1968 odprli perspektivo tisočem mladih kadrov
Bilo bi izdajstvo posnemati nekatere zahodnoevropske dežele, ki so se potem, ko jim je odšlo več tisoč medicinskih sester, zdravnikov in profesorjev čez Atlantik pri-čele bridko pritoževati nad odtokom možganov' . .
Ce si recimo KANADA — kapitalistična dežela — lahko privošči donosno trgovsko politiko s kadri, sl socialistična dežela nekaj podobnega ne more in ne bi smela privoščiti. Kanada je na primer leta 1964 odposlala v ZDA 920 inženirjev, a še isto leto le sprejela ■ iz manj razvitih dežel 2000 inženirjev!!!
Svetovalec za znanost ameriškega predsednika Johnsona Charles Kidd ie ob neki priložnosti izjavil »Učinek izcub kadrov v manj razvitih deželah je enak nacionnlni katastrofi.« Nuino bi bilo, da bi se ob teh besedah zamislili odgovorni forumi pri nas in da bi našli čimhitrejšc izhodišče za mlade .dobre’ kadre, ki ne vedo, kam po diplomi, pa zalo .bežijo' v tujino . . .
Miroslav SLANA
Brucovski ples
Brucovtkim prireditvam je prispeval veseli del ples v dvorani C. Obiskovalcev je bilo sorazmerno malo, če sobotni ples primerjamo s prejšnjimi takšnimi brucovskjmi plesi. Ne vem, kje naj iščem vzrok. Morda v premajhnem zanimanju študentov samih? Čeprav se to
sliši malo čudno, da bi študente ne zanimala zabava s plesom, saj to vendar niso študijski problemi. Morebiti je vzrok v zares previsoki vstopnini, ali pa v minimalni propagandi. Sprašujemo sc: kje so tisti študentje, ki se vesele takšnih ali podobnih prireditev? Ali je bil morda datum tako neugoden za študentske denarnice?!
Razgovor o mariborskem študentskem listu, kakor je pisalo na lepakih in vabilih, naj bi predvsem pripomogel k izoblikovanju stališč o vsebinskem in idejnem konceptu celotnega lista in posameznih rubrik.
Žal pa razgovor kljub triurnemu pogovarjanju, nagovarjanju in pregovarjanju ni ničesar izoblikoval, k ničemur ni z ničimer pripomogel, ničesar ni izboljšal, skratka — »Katedra v Katedri« je bila sklicana zaman in lahko bi celo rekli: sploh ni bila potrebna. Res bi morda koga izmed tistih, ki niso v petek tri ure sedeli v klubu mladih in poslušali smešno in brezplodno burno prerekanje, ta misel presenetila, toda res je tako: razgovor o Katedri je bil sklican zaman in sc je popolnoma izjalovil iz naslednjih vzrokov:
1. Odzvalo se je premajhno število sodelavcev in bralcev, da bi lahko resnično govorili o mnenju lc-tch. Bilo jih je premalo, da bi lahko resnično razpravljali o listu. Katedra nismo samo uredniki in pisci člankov, Katedra ž so tudi bralci, dopisniki, njeni simpa-tizerji in nasprotniki.	j
2. Skupina, ki je prišla z enim odi-1 -nim namenom: razvrednotiti in uničiti delo sedanjega uredniškega odbora in postaviti na njegovo mesto se’/:, ne predstavlja niti množice braloev niti političnega ali kulturnega vrha, niti karkoli drugega, temveč samo sebe, takšno, kakršna je z vsemi svojimi dobrimi in slabimi lastnostmi, s svojimi sposobnostmi in nesposobnostmi in s svojim voditeljem, ki naj bi bojda prevzel mesto glavnega in odgovornega urednika.
3. Zaradi že omenjenih ljudi na »razgovoru o Katedri« nismo govorili toliko o listu kakor o posameznikih, nismo govorili o tem, kakšna naj bi bila Katedra v bodoče, temveč o lem, kakšna ne sme bili. Vsebinskih in idejnih konceptov, ki so jih prebrali posamezni uredniki, se (z eno izjemo) nihče ni dotaknil. Vzrokov za neuspeh »razgovora« je še več, vendar menim, da je vsaka nadaljnja beseda odveč; v bodoče bomo raje delali, namesto da bi sklicevali razgovore.
Ka] bomo razmišljali o Jutri! S smehom na ustih pozabimo na vse, na posojilo, ki ga od nikoder ni, na štipendijo, ki je splahnela Iz denarnice, na Izpite, na ...
Sle bruculla? — Da! — Letos Imamo res »prima« bruculjc! Plesala sta do Jutra in Sc opazila nista, kdaj sta se znaSla pred njenimi hišnimi vrati.
čemu razgovor Katedra o Katedri?!... Kako neakademsko!.,, Bolte: JAZ tn Katedra!	***	^glasba*poživela? 1^° ^^
».. . Ljudje sami so torej odgovorni za življenje, ki ga živijo, In ljudje sami so tudi krivi, če to življenje ni drugačno, kot je ...«	(I.	Cankar: Martin Kačur)
Vendar pa se mi zdi, da je ravno zdaj, ravno ob tem viharnem času potrebno govoriti o slovenskem ljudstvu in o slovenski kulturi, — zakaj nikoli Se kakor zdaj ni bilo toliko pridigovanja, toliko časih jako klavrnega besedičenja o narodu in narodnosti, o ljudstvu in kulturi!
I. Cankar
Gledališče je bilo v vsej svoji zgodovini zrcalo časa in družbe. In če hoče danes opravljati to funkcijo, če želi do-eeči brezkompromisni kritični odnos do razmer, ki v tej družbi so (vzemimo konkretno: slovensko ljudstvo in kultura, slovenski narod in slovenska narodnost); nikakor ne more prezreti Cankarjeva dela.
Njegova beseda je neminljiva, kajti nihče ni pred njim. in tudi ne po njem, tako globoko zadel v bistvo slovenskega nacionalnega vprašanja, v vprašanje odnosa nekaterih posameznikov in »ljudstva« do kulture: kdo je neusmiljeno razkrinkal hinavščino in ozkosrčnosti. egoizme in strahopetnosti v slovenski malomeščanski družbi, kot ravno Ivan Cankar Njegova beseda je bila in bo vselei aktualna Kn poslušamo ali beremo Cahkarieve misli, nehote spoznavamo kako malo «o se razmere ali bolje povedano ljudje spremenili od časov -presvttieca« cesarja Jožefa do danes.
Literarno gledališki 'večer političnih
spisov in govorov Ivana Cankarja, ki ga je v okviru brucovskega tedna uprizorilo Slovensko narodno gledališče iz Celja, je bil izveden na moderen način, ki se ga danes poslužujejo skoraj vsa gledališča v svetu. Vodstvo gledališča je menilo, da je Cankarjeva beseda dovolj močna, da lahko poslušalce pritegne in uroči, brez tistih standardnih odrskih prijemov, brez »igranja« v prvotnem pomenu besede Ih prav so imeli. Cankarjeva beseda nas Je prevzela, in ne samo to, prisilila nas je k razmišljanju o današnjih ljudeh in razmerah.
Soort med nami
V okviru brucovskega tedna so se pome* rili tudi študentje — Športniki mariborskih višješolskih zavodov. V torek bi moral bit! na sporedu dvobol s predstavniki ljubljanske univerze vendar so Ljubi jančan! dvoboj v zadnjem hipu odpovedali. Namesto tega so pričeli z nogometnim turnirjem, ki se |e nadaljeval v sredo. Sodelovale so ekipe vseh
Kako |e ic tisto... veni, vidi, vici! Hm, tako lahko pa ne bo Slo! Cc zdaj zmagam, potem. .. Kakšna smola, pa sem izgubil točko!
Marija Švajncer
Tokrat vam predstavljamo Marijo Švajncer, dijakinjo tadglega letnika L gimnazije v Mariboru. Svojo proze tn pesmi Je objavljala S« v Tribuni, Katedri, Večeru, sodelovala Ja na raznih literarnih večerih ... V proznem sestavku, kJ ga objavljamo, razmlllja avtorica o navideznem in narejenem svetu ln 18če izhod iz absurdnih situacij, ki mejijo že na eksistencialistično stisko. Podobno kakor proza se tudi njene pesmi spopadajo t grozljivimi vizijami zavesti in podzavestli aanje ln bežne zaznave se prepletajo * resničnostjo, kljub temu pa njeno ustvarjanje ni »surrealistični diktat« brez kontrole razuma, le podobe 1* resničnega in namiljenega sveta se vrstijo brez vmesnega prehoda.
NAJDBA
KONEC CVETJA
11
Zena je stala v valovih brezupnega konca.
Hlad je napravil truplo ob n/e/ Se bolj neznatno, mrtve so zvezde in luna svetile na pot.
Nemo vprašanje z grozo in trudno krčenje rok.
Njen sad je bil mrzel, men jok ga ne bo več obudil, zemlja le vonja pohlepno in pričakujoče, da bo dobila, kar vedno dobi.
Zena je stala v valovih brezupnega konca.
Mrtve oči pa so se smejale in gledale daleč v nebo, kjer je zadnja svetloba proseče ugašala.
Kadar v nas umre sad, tisti z dotikom, sad hrepenenja ali sad misli, smo mrtvi za večno.
NESMISEL
Sem brez vsebine. Ce ni vsebine, ne smem pomisliti na nasičenost. Ali pa lahko pomislim, vendar se kljub vsemu premišljevanju ne bo pojavila. Vsi drobci bi lahko bili tesno drug zraven drugega. V meni praznina. Nobenega prerivanja, zaletavanja. Sla bi v Voltaredondo. Brez spremstva. Potovala bi lagodno, z zračnimi delci, nemirnimi, a vsakdanjimi.
Sivina izmaličenega jutra, brezizrazni strah v prostoru, tri stene z razpokami, njihova belina je iznakalena, ker se stiskajo z hladnim hrbtom
slike.
V meni je
strah prosečega grla tišine.
Bojim se.
Tesnoba pobešenih rok s prsti groze.
Za oknom je mnoiica s slabo nagubano molgansko skorjo, kriči in bo vdrla.
Moja stopala so na ostrih drobcih dogodkov.
Toda pustila bom trajanje, čeprav mnoiica besni in s podaljški svojih Sap kale name.
Ne bom poralena,
ker sem nehala iskati bistvo
od začetka spočetja.
Praznina... Včeraj sem videla mrtvega ptiča. Pa sem jokala. Včasih premišljujem o mrtvih ljudeh brez usmiljenja. Včeraj sem jokala nad ptičem. Oči je imel odprte. Pobrala sem ga in si ga dobro ogledala. Potem sem ga pokopala. In danes deluje. Moj ptič se le razkraja. Začetek razkroja mrtvaka, ki pa ni mrtvak, ker tako pravimo mrtvim lju dem, a vseeno ni živ... Včeraj je bil še nenačet, a v zraku Je bilo, da se bo začel razkrajati. To sem jasno čutila in se bala. Hotela sem biti go-
Potem te objame sreča. V smrti si brez zapovednikov. Visiš na veji, ia kaš na vetru, da te bo pozibaval. Sem m tja, brez truda .. Sem in tja. Okoli drevesa, nekaj neba kot razredčeno črnilo. Nobenega strahu med vejami. Obraz postaja moder, modra barva je lepa, čeprav ni modra. Lepi navadno niso modri, toda ker so modri tako telo redki, napravimo tudi iz lepih modre. Postopek je preprosi.
Potem te najdejo na drevesu i izbuljenimi očmi. ti imaš izbuljene oči in oni jih imajo, a ti nisi nič začuden. tudi presenečen ne. Vedel si, da te bodo našli. Ukradejo ti nekaj trenutkov stanja smrti, ko te pokopljejo. Jočejo, toda ne iz kakršnekoli ljubezni Ljubezni ni. Vsaj do drugega ne. Ce kdo umre, jočejo, ker so od njega imeli neko korist; vplival je na njihova čustva ugodja... Odhaja in ne bo več vpliva. Je samo velika ljubezen do samega sebe. Torej ljubezen je.
Spet imaš mir v zemlji, ujet v leseno krsto. Sam. Sprva tišina, nato glodanje, rahlo, a zaupno. Črvi in
druga golazen in ti Ni ti dolgii ' in dobro ti je. Ce je zate dobro, j. < «► bro, ker st sam; nikogar ni, L t hotel omajati tvoje prepričanje Prazna sem, prazna. Sla bom i. kat luio, ki mi bo segala do kolen o bi imenovala junaštvo, če b, c v a to besedo. Toda te besede ne ce ' ; človek ni junak, ker je človek. .* junak izvira iz tiste ljubezni d. mega sebe. Storil bom to, ljudje e ' \ bodo povzdigovali, spoštoval, •• ? л mu sebi bom ugajal. Lule ne ! i iskala. Voltaredonda, kraj, ki ;<? > mojem nesmislu objemanja s njosti V tem primeru je n s i dobrohoten. Luio lahko še ve, ,o najdem.
PESMI
IVAN VOV ^
Podobe iz otroštva
spodarica njegove oblike. Skoda. TU sti ptič je bil siv...
Na dvorišču v polsnu vidim nek otroSki obraz.
Sonce je podobno meču.
Pod stopnicami je senca.
Alt pa so mogoče kače? Nobeden ne ve.
Nobeden ne bo nikoli zvedel. Zakleti smo na vekov veke.
lil.
Nesmisel zaletavanja misli v bodočnost. Nesmisel objemanja sedanjosti. Nesmisel botanja preteklosti. Nesmisel trajanja. Nesmisel treh bivanj: v preteklosti, sedanjosti, prihodnosti. Trojni nesmisel. Umazano dolgočasje, potisnjeno v tri besede s sičniku Poiskati bo treba dobro drevo, mislim, z ne preveč hrapavo skorjo, da te najdejo nepopraskane-
Oj otrok, zapoj v tlSino gluhoneme zdaj nqpi, da bom tvojo rano videl, ki te muči tja do jutra.
Sanjal sem, da bo morje moje govoril sem vsem treznim mUUc^ kako neznansko ti zasmehovali so moje nebo, mo) p< zaničevali so mojo meseno, srčno > •> ko sem sanjal, da bo morje moje
Na stopnicah deček plah s tihim glasom govori: o svetem srcu čutim strah in sprašujem: — kdo si ti?
Kaj si sonce, kaj si senca, da Se v meni zdaj SiviS? Meč začutim v možganih. Na obrazu črni križ.
Ljubil sem spodnje perilo
predmestnih de' i .
ljubil sem njihove strašne, • ‘-vpit-
post«' •
ampak ostal sem med ljubo.;?, n n Ir.
vrt-e -r\
med kostjo in med očesom, ko sem ljubil spodnje perilo
predmestnih del
Deček v polsnu Se prepeva, v soncu se smeji.
Od stopnic, od odmeva odmeva njegov slepi krik.
Deček prime me kot slepca in me vodi po dvoriSču. Njegov govor je moja beseda. Umrl bom ob sivem jutrul
Vso noč so zahajale motne zvezde, bebljal sem v svoje življenj
črne '• v
lobanjasto sem se nasmehnil oghir I , prižgal sem kmečko svečo, kajti vso noč so zahajale močne
zve .
ga, in se obesiti. Preprosto se objeti z drevesom, se s trudom vzdigovati, vonjati drevo, priti na vrh. Potem je treba nekaj časa sedeti na veji, trdni in obetajoči. Nasmehniti se vsemu in pljuniti na bivanje. Vrv je treba privezovati k veji počasi, brez drhtenja rok. Z vrvjo je treba biti neien, kajti napravila bo dobro delo, čeprav tega niti vedela ne bo. Ali pa se je treba delati, kakor da si nežen. Včasih je treba igrati nelnost in dobroto, da te imajo za dobrega človeka. Toda to spada med trojni nesmisel. Tu, na veji, si samo subjekt, ki je v dotiku z delom prirode. Vse je posledica slučajnosti. Slučajno bivaš. Nič nisi storil za svoj obstoj. Združitev spermija in jajčeca in Torej. Zakaj ne končati? Vrv privežeš k veji .. Napraviš zanko, si jo natakneš okoli vratu in skočiš. Vse se zgodi v hipu.
11.
Na belem, belem, belem zidu, kjer ni več rdečih sledov druge vojne, na tvojih zorečih, mrzlih prsih na.) zaspim kakor otroki
Oglje tn pepel držim sedaj v v sl V Oljenka ln tmovje.
Morje ln nebo sem preklel, v njen so se Izgubili zakllnjevavH.
Sanjal sem, da bo morje mo’,'
Ljubezenska
T
Maj vonj po vrtnicah zasenči moje
veke,
naj se tvoj sen sklopi nad moje srce, kamen naj bo moje Ime, na vekov vekel
Ob siju meseca so tvoje ustnice Izdale moje meso.
O, beli zid. Zakaj nisi spregledal mojega človeškega obraza, obrobljenega z deviškimi, puškinimi
streliI
O.	beli zid, ne Izbriši mojega JazaI
Ob črnem vodnjaku sl :c česalu kakor prava žena in nisi hotela videti v vodi mojih zenic.
Zadnji krajec s prvim snegom Veter z bebljanjem norcev.
Prav tl Imajo največ sreče, kadar se pohotno utapljalo v gor-.'?
vo<
Tukaj ni nobenih vrtnic,
tukaj ni več nobenih zvezd, nobenih
noči,
tukaj so sedanji, nezavestni, beli
zidovi,
po kamenju polzi opolzka, slepa kril
V meni je neka) hladnega 'r. П-Г 'v
vrocc,«
Pad bi kričal, pa ne morem Ob siju meseca
so tvoje ustnice Izdale n% 'e — -
Mate Ravnik:
Lepota pesniškega jezika
Za poezijo so značilne iri, njej lastne življenjske črte: melodija, ritem, metrum. To troje je zlito v eno in predstavlja celovitost po sebi, kar pomeni, da je v pesmi zaobsežen predmet kot predstava in ne obratno. Predstavni predmet je za nas torej izhodišče v poeziji, v ustvarjanju glasovnih, posebno določenih enot, ki sc razvrščajo bodisi v resnico sveta, bodisi v zanikanje sveta. Melodija, ritem in metrum pa zahtevajo svoj krog pomenov in večsmiseinih zvez po jeziku, v našem primeru po slovenskem jeziku, ki ni last enega samega človeka, temveč pomeni temelj izraza narodne zavesti. Zategadelj bi lahko poezijo opredeljevali še po specifikah časa, v katerem nastaja, a to je nepravilno, kot bomo kasneje dokazali z nekaj primeri. Ugovor zoper časovno komponento v gla-sovnosti in oblikovnosti ritmičnih, melodičnih in metričnih zvez je kakor na dlani, saj izpričuje vselej prisotno živo besedo, umetniško in umetnikovo manifestacijo, ki je med nami in ki ne more biti nad nami. 2e stari so poznali navidezno nerešljiv problem v odnosu med časom in umetnostjo, med bivanjem in bitjo tega bivanja. Struktura besednih umetnosti je vselej jezik, večni mladenič, kakor pravi dr. Ivan Prijatelj. Ta večni mladenič se sprehaja po poljih slovenske zgodovine, živi v mislih in hotenjih vseh ljudi. Ta
Branko Gombač:
V svetu je v zadnjih letih stopila v prvi plan vse večja težnja k novim oblikam komornega gledališče, k intimnemu načinu igranja. Sodobno gledališče se osvobaja avtogenih konvencionalnih oblik in okorelosti v vseh smereh odrskega izražanja. Dejstvo je, da današnji človek, ki se v uradu, na delu, v šoli ali v gospodarstvu bori na svojem področju z modernizacijo in sega po hitrejšem napredku, nujno zahteva od umetnosti — v našem konkretnem primeru od gledališča — nekaj novega, kar pa kot novost ne sme negativno vplivati na njegova osebna stremljenja, na njegov pogled na življenje in družbo. Novost, naj si bo takšna ali drugačna, ki je v idejnem in formalnem pogledu zavirajoča ter brezperspektivna, ni sprejemljiva za sodobnega človeka. Resnica je, da sodobni človek želi videti in slišati »živega-« človeka s preprosto govorico. brez patosa in težkega okolja, brez »zemljevidov« na obrazu igralca, brez mnogih umetnih pripomočkov itd., skratka, želi si intimnega, skupnega izgorevanja z igralcem, brez tradicionalnega odrskega robnika, brez zavese itd.
Poznamo tri glavne vrste komornih gledališč, vendar so vse te forme — čeprav jih nekateri, kadar ustanavljajo tako gledališče, imenujejo »najnovejšo novost« — stare več sto let. Moderno
večni mladenič živi na dvorcu in pod slamnato streho. Povsod je pričujoč z ljudmi. A zakaj je večen?
Pesništvo zahteva lepoto jezika, uresničitev jezika v njegovi semantični osnovi; le tako sploh lahko izpoveduje in pripoveduje, se vžlvlja in raste skozi družbe in skozi čas. Lepota in večnost jezika sta metafizični oznaki jezika, če opazujemo predmet s filozofskega, in ne zgolj prakticističnega gledišča estetičnih meril.
Estetika še ne pomeni lepote, lepota pa že pomeni estetiko. Pravilnost logike nas sicer tako vpelje le do miselnih predstav, nikakor v svet čutno nazorskih opredmetenj sveta. Cut (aisthesis) in nazor sta torej temelj pesništva in odkrivata globine človekove psihe, medtem ko je golo, abstraktno, često pa neživljenjsko, suhoparno razmišljanje le predstava pojmovnega in predmetnega sveta, in torej odkriva le površine, pa širine človekove psihe. Med globino odkritij nazorov in čutov, ki pomenijo večsmiselnost v umetnosti in med širino abstraktno domišljenih stvarnih predstav znanosti, stoji religija z dogmo, večno veljavnim neuzako-njenim, absolutnim zakonom.
Pesništvo in umetnosti, znanosti in relegija imajo vsaka zase sebi lastno govorico, ki se vključuje v jezik, v temelj narodne zavesti kot izraz. Vse troje veže obdobje v nekem času, ki
sobno gledališče (das Zimmertheater) za majhno število gledalcev zasledimo pri francoskih krogih 17. stoletja, kjer so igrali za najbolj izbrano publiko' dvora in najbližnjih prijateljev.
Zelo razširjeno je dalje gledališče v krogu (le theatre en ronde). Za predstavnika takega gledališča lahko smatramo rimski amfiteater. Najbolj razširjena oblika intimnega gledališča ima svoje začetke na elizabetanskem odru (platform stage), to Je Shakespearovo gledališče. Shakespeare je dal navodila, kako je potrebno igrati v takem gledališču v HAMLETU v prizoru, ko Hamlet govori igralcem, ki so prišli gostovat na dvor, svoj znameniti nagovor, ki bi moral biti zato vodilo slehernemu igralcu in slehernemu gledališču,
K formam intimnega gledališča sodijo vsi tisti mali odri v različnih dvoranah in dvoranicah, kleteh ali na podstrešju, kjer je oder z minimalno, simbolno sceno postavljen ob steno pravokotne dvorane. Misel, zadržano čustvo, beseda, mimika in kretnje pridejo v takem gledališču do izraza v najčistejši obliki. Tako intimno sodobno gledališče se v vseh primerih bori proti vrinjeni intonaciji, obrabljenim klišejem, patetiki.
B. GOMBAČ
se nenehno steka, zategadelj maramo kljub dogmatiki, zaprtosti ali prilagodljivosti jezik pojmovati kot proces, kot gibanje, ki je živo, hkrati pa nosi v sebi nezaključen kontinuum.
Spomnimo se, kako so stari radi cingljali z velikimi, blagozvenečimi, milimi besedami: svoboda, vera, žrtev, hrepenenje, kri, sree, smrt, življenje... in so sc omejevali le na formalno abstraktni, skoraj logični, vsekakor pa patetični svet. Zveze med temi tako imenovanimi velikimi besedami se nenehoma še danes spreminjajo. Zato je moči na primer reči: »Vera, žrtev je kri svobode.« Ali: »Žrtev svobode je kri vere.« Ali: »Svoboda krvi je žrtev vere.« Ali: »Srce hrepenenja je kri življenja.« Ali: »Življenje srca je hrepenenje po smrti.« In tako naprej in tako naprej. Logicistično igračkanje z »velikimi« blagozvenečimi besedami ustvarja vtis nečesa patetičnega, velikega. duhuvitega, dasiravno je samo sebi nasprotje. Takšne velike besede smo v poeziji preživeli in Cankar pravi, da naš mili narod krmi s temi milimi izrazi dandanašnji samo svinje, toliko jih je. Torej logicizmi, narejeno nabuhli patos in duhovičenje še ne pomenijo lepote jezika, ka-li misli, čuta in nazora.
Ob vprašanju, kaj je lep jezik, stopi skoraj vselej v ospredje pesništvo, ki mora vtisniti v bralčevo aii posiušalčevo zavest bivanje in nehanje besed, izbranih besednih zvez (RITEM), mora zapeti z zvenečim, pa do kraja izbrušenim glasom (MELODIJA), mora se steči, končevati v kračinah in dolžinah zlogov v neko celovitost jezika (METRUM). V prozi, na primer, sta poglavitna le ritem in melodija, medtem ko je za poezijo nujno, da prevladuje metrum, ki vsebuje vzorčast, ponavljajoči, daljši ali krajši obseg zapovrstnih ritmov. Vendar je povsem napačno na-ziranjc, da lahko poeziji odredimo večno veljavno mesto, da ugotovimo, to in to je poezija. to in to ni poezija, zato ker ima ali zato ker nima ritma. Tako počenjajo le pikolovci. S tem trdimo, da jezik hi vklenjen v ostre okove in lisice, temveč da se naj svobodno giblje iz ust v usta, iz misli v misli. Res je, da ima jezik svoje zakonitosti, a vsako pravilo ima svajč nasprotje in svojo izjemo. Prav poezija ne upošteva jezika kot primerne vsakdanje govorice, ampak je govorica pesništva izjemna, izbrana, često pa po svojih oblikovnih in čutno-nazorskih večsmiseinih vsebinah tvori pravo živo nasprotje vsakdanjemu neizbrušenemu jeziku.
Tej posebnosti pesniškega jezika pravimo navadno litcntia poetica. Ce se zavedamo, da litcnua poetica ne predstavlja zgolj stilne opredelitve ali slovnice, pomeni, da je pesništvo, ali če hočete, pesem, melodiozno ubrana v celovitost, po 'nekem motivu, ritmično usklajena s čutno'nazorsko predstavo, živčnim tkivom, intenziteto pesmi, in metrično virtuozna. To pa že pomeni, tla ie pesniški, izbrani in urejeno prekaljeni jezik lep. Torej nam lepota v tem primeru pomeni poseben način bivanja pesništva
Ob izjemnosti^ pesniškega jezika se kaj radi spotikajo pikolovski slovničarji, ki ne ugotavljajo lepote čutno-nazorskih predstav predmetnega sveta, temveč ugotavljajo čutno-uazorski svet na znanstveni, razčlenjevalni ravni. Hodijo po širini, globina jih ne zanima. Tako na primer za slovničarja ni pomembno, če je neka pesniška prispodoba lepa, če predstavlja resnico sveta, ker ga predvsem zanima zakonitost jezika, zakonitost melodije, ritma, metruma. Na kratko: stilista zanima obdobje, v katerem je pesniško delo nastajalo, oblika in vsebina pesmi, ki ju enači pesnikovi osebnosti, in tako vnaša v svojo literarno kritično interpretacijo psihološke motive, zanima ga družbeno okolje, ki je vplivajo na pesnikovo občutje njegove osebnosti... samo pesem in lepota pesmi ga ne zanimata. Tudi na tem mestu se ne moremo opredeliti za neko absolutno kri-tiko,. ki bi lahko označila vse pojave pesniške besede in pesniške govorice kot večno veljavne. Ne. Vsak čas nosi v sebi svoje nasprotje, a pesem ostaja. Tako se spreminjajo obzorja, temelji le-teh pa ostajajo enaki v vseh prostorih, v vseh teorijah, ki bi morale bili časovno odprte.
S tem pa trdimo, da jezik v pesništvu ni samo vrednost, kakor na primer v znanostih, v tehniki... Lepota pesniškega jezika predstavlja vrednoto naroda. V tem je pesniški jezik umetnina in kljub svoji posebnosti navdihuje generacije novih ustvarjalcev in ne zamre. Lepota ni dokument nekega obdobja, jezik ni le trenutna podoba individualnih psiholoških moči, temveč je zasidran v vsakem posamezniku kot zrcalo svoje dobe, ki nosi v sebi odseve prihodnosti.
O SODOBNEM
KOMORNEM
GLEDALIŠČU
Pred kratkim je na ravenski gimnaziji razstavljala svoja likovna dela gimnazijka Tonka Vezonik. Razstavila je 19 slik: dve risbi, štiri grafike in trinajst olj. Razstava je bila zanimiva, saj je prikazala Tonkin slikarski talent in njeno verno prikazovanje življenja in narave. Na sliki: Začudenje (olje). M. O.
im ir im гпппппг
ALI CNI)SMO V SLEPI ULICI ?
Gimnazija je zavod, ki bi naj dal dijakom splošno Izobrazbo, obenem pa ga mora pripraviti na visokošolski študij. Torej učni zavod. Gimnazija pa je tudi vzgojni zavod. To je druga plat medalje, ki bi morala biti povsem enakopravna učnemu namenu gimnazije. Dejstvo pa je, da naše gimnazije ne ustrezajo povsem svojemu namenu. Predvsem z vzgojne plati ne. O tem smo pisali že v prejšnji številki. Dotaknil bi se predvsem problema naše gimnazije kot učnega zavoda.
Nekaj je jasno. Naše gimnazije so žrtev brezkrajnih eksperimentov in neurejenega sistema financiranja šol druge stopnje. Nenehni eksperimenti in reforme ne samo gimnazij, ampak vseh srednjih šol so prav gotovo posledica neenotne šolske politike, 2e takoj po osvoboditvi bi si morali začrtati trdno in jasno pot, po kateri bi morale stopati šole dru-
ge stopnje. Vendar to, žal, ni bilo storjeno.
Pri tem je utrpel najhujši udarec učni program, ki se spreminja skoraj dobesedno iz leta v leto. Verjetno je vsakomur jasno, da abiturient gimnazije pride na višjo ali visoko šolo slabo pripravljen na študij, poleg tega pa še s skrajno pomanjkljivo splošno izobrazbo. Glavni vzrok? Učni program je slabo zasnovan, nedosleden in prenatrpan. To velja še posebej za kemijo, fi-ziko in biologijo. Dijak se mora poleg že tako precejšnje obremenjenosti spuščati še v podrobnosti v vseh vejah. To se sicer lepo sliši, a dijak tega ne zmore, oziroma opravi vse le zgolj površno. Tu gre seveda za povprečno raven dijaka. Pri tem se seveda seznani tudi površno z bistvenimi stvarmi, ki so za splošno izobrazbo neizogibne. Poleg tega pa uvajamo se kar naprej nove in nove predmete.
Spregledali pa smo še eno bistveno stvar. To je latinščina. Latinščina je bodočemu intelektualcu nenadomestljiva izobrazbena osnova. Tega se
Vsakdanja pot v gimnazijo — zaman?
zavedajo skoraj v vseh zapad-nih in vzhodnih državah, kjer je latinščina obvezen predmet ne le v klasičnih gimnazijah, ampak tudi v ostalih. Mi pa, ne le da nismo uvedli latinščine v realke, ampak smo se lotili celo ukinitve klasičnih gimnazij, kar je neodpustljiva napaka. Najbolj dosledno smo se tega lotili v Sloveniji, medtem ko jo ponekod v državi še imajo (Zagreb).
Sodim, da bi bila uvedba latinščine kot OBVEZNEGA predmeta izredno koristna in daljnovidna poteza. Obnoviti bi morali tudi klasične gimnazije, kot so to že spoznali v Sovjetski zvezi. Gimnazija z ukinitvijo klasične smeri prav gotovo ni pridobila ničesar, nasprotno, veliko je izgubila. Vzemimo za primer mariborsko klasično gimnazijo, ki je imela izreden učni kader. Le
malo njenih profesorjev je nadaljevalo delo na drugih gimnazijah. V glavnem so si jih »razdelile« mariborske višje šole, obe mariborski gimnaziji pa sta ostali praznih rok.
Nekdo bo dejal, kako naj uvedemo latinščino, ko je učni program že tako prenatrpan? Ta problem ni težko rešiti. Izpustimo raje iz učnega programa nekaj nebistvenih podrobnosti (ah res mora dijak poznati do podrobnosti vse organe vrtnega polža ali morske zvezde, ali pa poznati nekaj sto kemijskih procesov, ki mu že nekaj dni po ocenjevanju izpuhte iz glave), in dajmo mesta latinščini. S tem nikakor ne nameravam podcenjevati ostalih predmetov, sodim le, da je to učinkovita in kompromisna rešitev.
B. ZAVERNIK
IVI ari bor, čudovito
mesto
Pred nedavnim j-? bila v Mariboru otvoritev FORME VIV E. To Je razstavna skulptura, v Mariboru ena izmed redkih skulptur na prostem. Stoji na zelenem pasu pri bumerangu. In kdo ]e njen avtor7 Kudo Takeshi. Japonec. Ideja mu je bilo ladijsko Jadro in to Je tudi razvidno (vsaj delno) In skulpture same.
Tisti dan Je bil Takeshi resen, saj Je bil to zanj velik dogodek, in to lahko sklepamo tudi Iz njegovih besed: »... to Je moj prvi korak v 4. desetletju mojega življenja. Upam, da boste moje delo z veseljem sprejeli in naj vam bo darilo. Vesel sem, da sem ravno iaz lahko prišel v Maribor, v mesto, kjer sem preživel toliko lepih trenutkov, v mesto. ki ga ne bom nikoli pozabil ..«
Zahvalil se je vsem sodelavcem, podjetju STAVBAR in tudi italijanskemu kiparju LINU TINEJU. Njemu se je zahvalil tudi Stojan Požar. podpredsednik skupščine občine Maribor.
Ko sem gospoda Takeshija pred kratkim prosila za Intervju, ml je rad ustregel:
1. ROJSTNI DATUM:
•Rojen sem 23. julija 1937, v mestu Aklta, vendar stanujem v predmestju Tokia.«
2. KAJ MI LAHKO POVESTE O FORMI VIVI, IN KAKO TO, DA STE BILI IZBRANI RAVNO VI?
•Forma Viva, to je skulptura, ki naj bi prikazovala Jadro ladje. Ne vem, če Je to povsem razvidno, toda tako sem si ga predstavljal jaz. Vsekakor je to delo, ki zahteva mnogo truda, časa in študija. Preden sem prišel v Maribor, sem moral doma napraviti osnutek FORME VIV E in na koncu je bilo 10 kandidatov. Končno sem zmagal, in s pomočjo mojega očeta in tasta sem le zbral toliko denarja, da sem prišel sem.«
3. KMALU BOSTE KONČALI, KAM NAMERAVATE POTEM? DOMOV?
•Ne takoj. Za dva tedna nameravam v Grčijo, od tam v Rim, Milano, Barcelono, Madrid, London. Washington, Montreal in od tam v Tokio.«
4. KAKO DOLGO STE V MARIBORU? VAM UGAJA?
•V Mariboru sem okrog 80 dni. Ml izredno ugaja. Čudovito mesto Je, čeprav je zelo majhno v primerjavi s Tokiom. Ugajajo mi njegovi prebivalci, njihova naklonjenost, prijaznost in njihov način življenja.«
8. VIDELA SEM VAS NA RAZSTAVI BAROČNEGA KIPARSTVA. KATERI KIPI VAM NAJBOLJ UGAJAJO?
-Priznati moram, da je ta razstava odlično uspela. Dela so dobra, najraje pa imam tiste tri angelčke.«
8.	HRANA NA JAPONSKEM IN PRI NAS JE RAZLIČNA. KAJ NAJBOLJ POGREŠATE?
•To je težko vprašanje. Ugaja ml vaša hrana, vendar nimam rad omake, ki jo dajete zraven mesa, pa tudi riž mi pripravljamo na drugačen način. Sicer pa s hrano nimam prevelikih problemov.«
7, KAJ VAM V MARIBORU NAJBOLJ UGAJA?
-Vsekakor muzeji, ki sem sl Jih že vse ogledal. Toda muzeji niso edina stvar. Rad imam slovenske prijatelje. Poznam nekaj študentov, ki so mi pomagali, da sem se na-
učil že kar dosti slovenskih besed, pa tudi šteti že znam.«
8. VAS JE MORDA KAJ PRESENETILO?
»Da, hotel Turist.«
9. LAHKO TO RAZLOŽITE?
»Da, čeprav mi je nekam težko.
Pri nas na Japonskem imajo hoteli kopalnice, tu pa se ne morem kopati v svoji kopalnici. Toda tudi to ni tako strašno, čeprav kopalnico močno pogrešam. Najprej so me nastanili v študentskem domu. Toda študentje so hrupni, zame prehrupni in tako nisem mogel spati, niti premišljevati o svojem delu.«
10. ZELO DALEČ JE OD MARIBORA DO TOKIA, MORDA PA BOSTE LE SE PRIŠLI V MARIBOR?
»Razdalja je res velika, pa tudi vožnja je zelo draga. Kljub vsemu pa upam in sl močno želim, da bi lahko ženi pokazal čudoviti Maribor.«
Maribora ni mogel prehvaliti.
Doma ima ženo Jčriko in dve leti starega sinka Tdmajukija. Tudi žena je kiparka.
11. IN KAJ BI REKLI NA KONCU?
-Najlepša hvala vsem, ki so mi pomagali in SAYONARA MOJ VESELI. SREČNI MARIBOR.«
Zaželela sem mu srečno vrnitev domov In čez nekaj let obisk v Mariboru, takrat s svojo ženo. Upajmo, da se mu bo želja uresničila.
MISO HOCHSTKTTER
KAPELICA NICA voda jaz
pesel
voda
pesek se ruši misli
da je voda
ne ne
ni voda pesek sem jaz
POVPREČJE
Šlo jim je pač na živce bil je tako nevezan letal je daleč visoko tja
kjer je njim bilo tuje izumili so nož in mu prirezali peruti sedaj je vse v redu on (smili se mi) ne leta več tja ampak se lahko dvigne le tako visoko kakor drugi
BERTA B. Kaj molim
•
Kaj molim da bom ker nisem
niti toliko kot prazna
molitev na lesenem križpotju ali pa da bom čista stala pod sliko device Marije in jo prosila za odvezo morda naj molim zato da bom izstrgala moč
cipinim bokom in jo vsadila sebi kaj moraš biti vedno prisotna v mojih porazih pojdi molitev Utrujena sem
PAČ pela te bom molitev ali jokala
da napolnim te svoje prsi z izgubljenimi igračkami
Kulturno zivlienfe mariborskih dijakov
Kultura; sad človekovega kulturnega življenja, ne bi smela biti last samo peščico ljudi. To je stavek, ki je postal že neke vrsto vodilo v razpravah o kulturi. Kolikokrat poudarjamo, da je treba začeti s kulturno vzgojo že zelo zgodaj, v obdobju mladega človeka, ko je lc-ta najbolj dovzeten za vplive okolja. Eno izmed najpomembnejših obdobij pa je vsekakor čas srednjega šolanja, ko se jz mladostno neurejenega človeka počasi izoblikuje relativno odrasel človek (odraslosti ne gre posploševati, ker je pogojena v biološkem In psihološkem procesu posameznika).
In kakšno je kulturno življenje mariborskih dijakov? Po še tako močnem idealiziranju položaja in iskanja velikega v malem je odgovor brez vsakršne pohvale. Čeprav se je letos aboniralo v Drami SNG v Mariboru lepo število dijakov (približno štiri. tjsoč), pa vseeno ne moremo trditi, da tl mladi ljudje hlastajo po kulturnih dobrinah.
Od tu in tam
MC klubov OZN je pripravil 11. In 12. novembra 1967 seminar za vodstvene kadre klubov OZN. Namen tega seminarja je bil izobraziti in usposobiti kadre za uspešnejše delo v klubih. Prvi dan seminarja je vodil predsednik zveznega centra klubov OZN tov. Jože Hartman. Zadnji dan seminarja sta vodila prof. Milan Divjak in tov. Andrej Štancer, ki sta obravnavala delo klubov ln njihovo problematiko ter metodiko dela klubov. Seminarja se je udeležilo 56 predstavnikov klubov.
Mladinci na I. gimnaziji so že začeli s svojo aktivnostjo. Vse organizacije na šoli že redno delujejo. MKUD je že pripravil sestavke za izdajo glasila »Mlada misel«. Kakor vsa leta tudi letos deluje uspešno šolsko športno društvo Olimpija. Prav sedaj so končali z nogometno ligo, začeli pa s košarko. Redno prirejajo tudi tekmovanja z drugimi aktivi.
MC klubov OZN bo razpisal natečaje za najboljšo nalogo na temo »Človekove pravice« ob Dnevu človekovih pravic. Razen tega bodo sklicali posvetovanje s predstavniki aktivov ZM v delovnih organizacijah ln na vasi. Tako nameravajo razširiti mrežo klubov. Razpisali bodo tudi tekmovanje med klubi.
Na Delavski univerzi v Mariboru so začeli s predavanji za oddelke večerne politične šole. Predavanja so dvakrat tedensko po tri šolske ure, Tudi srednješolci so se mnogoštevilno prijavili, saj so predavanja res kvalitetna. Stroške za to šolo krije komite ZK.
Zelo zanimivo je namreč prisostvovati kakšni gledališki predstavi, ko sede v dvorani dijaki, kajti kmalu dobiš občutek, da si zašel na revijo visoke mode ali pa na podelitev filmskih nagrad. Tudi ocena vedenja dijakov ni kdove kako lepa, če vemo, da si dijaki včasih popestre predstave s stresanjem popra ali pa celo s pijančevanjem.
Mladi ljudje torej hrepene po pestrosti in koliko svojega hrepenenja bi lahko uresničili z branjem kvalitetnih knjig. Pa zakaj bi človek kupoval drago knjigo, ki se oblastno šopiri v izložbi, če pa lahko kupi v najbližjem kiosku veliko »zanimivega čtiva«, celo takega s slikami. Cesto lahko slišimo po radiu ali beremo po časopisih reklame te plažne literature. In potem se ne smemo čudili, če dijaki prepisujejo obvezno šolsko čtivo in si knjižnico znotraj zelo redko ogledajo.
Iz leta v leto ugotavljamo, da je kulturna dejavnost vedno manjša. Človek postane pesimist, če je vsaj grobo seznanjen z delovanjem društev na šolah. Nehote dobiš občutek, da slovenska beseda izgublja svojo vrednost, ko izveš, da na neki šoli niso mogli izvesti dramskega večera zaradi premajhnega števi-
la članov, da literarno glasilo ne bo več izhajalo, ker ni prispevkov. Kje lahko srečaš mlade ljudi, ki so nadarjeni za literarno ustvarjanje, igranje, petje? Lokali so vedno polni in po Gosposki ulici kar mrgoli sprehajalcev.
Zelo pesimistično jč to pisanje o kulturi med mariborskimi dijaki. Toda povzetek iz vsega tega je prežet s trohico upanja, da v množičnosti navadno ni kvalitete in v mnenju, da se bodo posamezni idealisti še vedno zbirali, kot je bilo v zgodovini našega majhnega naroda, in jim bo beseda kultura pomenila nekaj velikega in mogočnega, nekaj, kar nas bo delalo enakovredne z drugimi narodi.
TEODORA HAL
Pokal za gradbenike
Komite ZMS je razpisal tekmovanje za najboljši aktiv, katerega se je udeležilo 20 aktivov. 1. mesto je osvojil Gradbeni šolski center, 2. mesto Tekstilna tehniška šola, 3. mesto pa Gimnazija Tabor. Prvonagra-jeni aktiv je dobil prehodni pokal in nagrado v višini 100.000 S dinarjev. Ob zaključku tekmovanja je prišlo do nesporazumov, saj so bili mladinci gimnazije Tabor prepričani, da so si zaslužili 1. mesto. Diplomo in nagrado v višini 25.000 S din so odklonili. Dali pa so predlog naj se denar pošlje za izgradnjo mariborske bolnišnice.
Tovarna avtomobilov in motorjev Maribor
Naši proizvodi:
Kamion TAM 5000, nosilnost 5 t
Prekucnik TAM 5000 K in TAM 5000 DK
Gasilsko vozilo TAM 5500 G
Kamion TAM 5000 P za polivanje in pranje ulic
Kamion TAM 5000 BSM za prevoz smeti
Kamion TAM 2000 v standardni izvedbi, nosilnost 2 t, v specialnih izvedbah: kombi, kombi bus, furgon Avtobusi A 3000 v standardni izvedbi, 32 sedežev Avtobusi AS 3500 v turistični izvedbi, 42 sedežev Avtobusi za mestni promet A 3000 M, AS 3500 M 4- m 6-cilindrski zračno hlajeni Diesel motorji, 85 in 125 KS
Rezervni deli za vozila Pionir TAM 5000, TAM 2000 in avtobuse Informacije v TAM in v njenih prodajalnah v Beogradu, Mariboru, Novem Sadu, Sarajevu in Zagrebu.
Za
29. november vam čestitajo
DRUŽBENO POLITIČNE ORGANIZACIJE MARIBOR SKUPŠČINA OBČINE MARIBOR IN ZDRUŽENJE MARIBORSKIH VISOKOŠOLSKIH ZAVODOV
NOVEMBER 1967
  —
Nekaj „bistriti" s katedre o Katedri
Prvi govornik: »... torej smatramo, da je uredništvo gnilo in nesposobno in potemtakem predlagamo, da se ga razreši!«
Drugi govornik: »... in koga bi predlagali namesto dosedanjega glavnega uredništva?«
Prvi govornik: »Sebe...!«
Eden izmed diskutantov: »Skušajmo razčleniti Katedro: Prva stran je dobra, druga stran je kar v redu, tretja stran je odlična, četrta stran je v redu, peta stran je zelo dobra...« in čez nekaj časa isti govornik: »Celoten list je zanič, gnil, na strahovito nizkem nivoju...«
Pa še ena bistroumna: »... članki v Katedri so sicer dobri, žal pa so tisti, ki jih pišejo, popolnoma nesposobni...«
AFORIZMI
Prednost pred resnico ima laž. Zaradi aije ni še nihče propadel, zaradi resnice pa že.
Veseli smo lahko, da Ima človek samo moderno orožje. Kako bi bilo, če bi imel še zverinsko zobovje?
Jože Klemenčič
Z novimi zmotami opravičujemo stare.
Nekateri se prodajajo za čast, nekatere pa za denar.
«	Tone	Dodlek
Jugoslavija bi imela z izvozom ekonomistov na konvertibilno tržišče dvakratno korist; izboljšala bi našo trgovinsko bilanco, obenem pa bi uničila imperialistično gospodarstvo.
Pri nas je rotacija horizontalno krožno gibanje.
M. Drev
Utrudil se je, ko je govoril o počitku.
Kaj je (o cilj? Za enega konec, za drugega začetek.
Janko Milkovič
ZORAN KLIC:
Prokrustova
2e v stari Grčiji je živel zločinec, ki mu je bilo ime Prokrust. Ta strahotnik je bil znan po tem, da je hrustal ljudi kar surove in se ni nič kaj zanimal za njihove vsakodnevne tegobe in težave in nevščenosti in neprijetnosti in nesreče. Zato je živel v gozdu, ki ni bil podoben džungli, ker ni bilo v stari Grčiji opic. Lahko rečemo, da je bil Prokrust na zunaj silovito in divje lep človek in vse ženske so si ga želele, saj je bil močan, nasilen, bojevit, poleg tega pa se je skrival v gozdu privatnih grozljivosti, pa zlih dejanj. Prokrust je imel tudi posteljo, ki ji ljudje še danes pravijo Prokrustova postelja. Imel je tudi Prokrustove stole in mize in drugovrstno pohištvo, a to za zgodovino nima nobenega večjega pomena.
Ker je bil ta strahovitež tako strahoten in ker je hrustal ljudi, je nujno prišel v zgodovino, kakor so imeli že srečo priti vanjo mnogi spretni in nesrečni zločinci. Prokrust je bil robat, zato za ideologijo ni posebno velikega pomena. Dandanašnji ma primer nihče ne zagovarja v kritiki pro-krustovstva. Kaj takšnega je našim očem ostalo prikrito.
Zato pa je tem bolj pomembna za nas njegova postelja, ki ji pravimo Prokrustova postelja. Znano je, da Prokrust ni mogel samo ležati v svoji znameniti postelja, ampak da se je preživljal s popotniki, ki so zašli v gozdu. Pri tem je imel obilo sreče in uspehov. V zgodovino se je vtihotapil že zato, ker je bil grozovit. Grozovit pa je bil zato, ker je blodečim popotnikom pripravil mehko posteljo in jasno je, da je 'vsak utrujeni izgubljenec zasanjal srečne sanje. Toda prav v vrhu najlepših in najmikavnejših sanj je prišel grozni, zverinski, potuhnjeni, zločinski, nepridipravi, hinavski, strahotni, strašni, podli Prokrust in malemu človeku nategnil noge do roba postelje. Večina utrujenih popotnikov je pri tem zaspala za večno in nemara je sanjala celo v Prokrustovem velikem prebavnem krogu. Zanimivo pri vsem je, da je bil Prokrust tako velik, kakor je bila njegova postelja. Ce so bili popotniki in izgubljenci za Prokru-stovo posteljo preveliki, pa jim je mirnodušno odseka! glavo med
spanjem. Tako jim je iz velikega usmiljenja ublažil bolečine.
Kot vidimo, je bil Prokrust tudi usmiljen, zasanjan, vase zaljubljen noree. Kako pa bi drugače počenjal tako zverinska početja?!
Ampak zgodovina se ponavlja, nič ni novega pod soncem, čeprav starih Grkov ni več. Zlobni glasovi sejejo med narodom novico, da je država napravila v nekem gozdu Prokrustovo posteljo in da se hoče Prokrusta znebiti. Kajti pod soncem ni nič novega in potemtakem Prokrust še živi, čeprav nihče ne ve, kje prebiva. Morda si je prav sedajle zavezal kravato in z očiščenimi čevlji od-šev kino? Morda se je oženil in se emancipiral? Morda je šef stanovanjskega urada, mogoče je podšef urada za javno varstvo otrok, nemara je podpodšef pri uradu za zidanje novih hiš? Kdo bi vedel!
Vsekakor je znano, da je država dala napraviti posebnim mizarjem posebno Prokrustovo posteljo. Nedvomno bo zvabljala tja utrujene popotnike in ko se bodo dodobra napešačili 'po velikanskem in ogromnem in neznansko velikem gozdu predpisov, ukrepov, členov, postavk in zakonov, jih bo položila lepo spanč-kat. Potlej bo napravilo cikcik in cik in cik in nevidni Prokrust bo nategnil nič hudega slutečega in zasanjanega popotnika na svoji postelji, da bo izgubljencu iz ust pomolči jezik, čeprav ničesar ne bo mogel reči, ne, celo zavzdihniti ne bo mogel. Tistč pa, ki bodo na Prokrustovi postelji preveliki za njene meje, jih bo nevidni Prokrust pokončal tako, da jim bo odsekal glavo. Potlej jih bo seveda velikodušno pojedel, kajti Prokrust je bil, je in ostane ljudožerec.
V vsem tem je dokaz, da se zgodovina ponavlja in da ni nič novega pod soncem, če pa kdo le malo dvomi v takšno trditev in če misli, da je Prokrustova postelja zgolj pregovor, tedaj naj samo poskusi zaiti v gozd sodobne birokracije. Prepričani smo, da ga bo na koncu blodnje čakala državna Prokrustova postelja z nevidnim, antičnim Prokrustom. Zavedati se moramo, da živimo za zgodovino, zato se ji moramo
v zahvalo žrtvovati na Prokrustp-
vi postelji!
UVA2EVANJE RAZMER (avtoportret)
Veste, otroka, Seno, službo zdaj imam zato je manj poguma.
Prej bil kovina sem,
a zdaj vse bolj sem — guma.
KIMAVEC ALI KIMALEC
Prokrustova postelja
Sem poznal moža, ki je vedno kimal vnet. Danes belo jutri črno.
Tako bilo je mnogo let.
Pa je zbolel.
In v bolnici so vstavili mu
novo vzmet.
T. P-