—«-•   86    •-•— SILVESTER K.:
Premodre glave.
Po narodni smešnici. XXV.1)
\/^l^Š        7 / abržani zapazijo neke jeseni, da jc po travnikih izredno
v$o      / /      ve''ko krtin, ki so se množile oddnedodne. Pomalem
Wz*š/ /         so 'zmO(lrovali' da je krt neizmerno besna žival,  ker
J$L\/  /             je naril toliko kupčkov zemije. Župana kot prvo glavo
^    / /              v soseski so začele navdajati mučne   misli;  skrbi so
x   ./^^TOi        se ^a "°^''e v toliki meri, da so mu lasje vedno stali
//       ^ML.        kvišku.   Na  seji  občinskega   odbora   je   spravil  tudi
/   (         j\y\ krta na dnevni  red in iskal svetu,   kako bi odpravili
škodljivca, ki je v svoji brezmejni besnosti kazal, da
hoče izpodriti vso zabrško travo. Tuhtale so modre glavice, tuhtale — a nobena ni vedela pomoči. Sejo so morali prekiniti, in možje so se razšli, da se v zadevi škodljivega krta zopet snidejo ob prvi ugodnejši priliki.
Pa je bil v vasi edino eden, mlad fant, ki ni celo nič modroval, ampak se pridno z motiko klatil po travnikih, dokler se mu ni posrečilo zasačiti črnuha. Polovil ga je koj živega. Nesel ga je vesel domov in ga varno zaprl v ptičnico; to so postavili na mizo sredi vasi, in mladi in stari, mali in veliki so radovedno hodili gledat ujetega ptička, ki je kakor graščak ponosnonemo počival v svoji zračni palači.
nFej ga! — Nemarnež — hudobnež — požeruh — lakota te naj živega sne — rilček se ti naj za večne čase skrmiži — fej, fej!" Tako in enako so Zabržani ozmerjavali ujeto zver in v boljše in izdatnejše potrjenje izra-ženih besed pljuvali pred njo na tla. Kaj si je krt mislil, ni nikomur znano ; samo toliko je gotovo, da se ni celo nič čutil užaljenega, ker ni vaščanov umel. Toda ko bi bil vedel, kako črni oblaki se zbirajo nad njegovo glavo, bi ne bil tako brezskrbno s svojimi malimi očesci gledal med svet. Še preden je namreč kateri izmed zbranih veljakov zinil pravo, je že vsa zbrana soseska imela jetnika v dutiu obsojenega na smrt. Četnu pa tako dolgo ni nihče zinil prve besede? — Ker je ta pristojala edino prvi glavi, oziroma prvemu jeziku v vasi, namreč županu.
In res je župan po kraikem premišljevanju i-!govoril velepomembne besede, ki jih je množica poslušala s pritajeno sapo, tako da je zaradi slovesnosti onih trenutkov še celo krt zatisnil oči. Kaj bi pa naj bil tudi storil drugega ? Župan je govoril takole:
BSlavni znanci in prijatelji! Ko smo se zadnjič sešli, da kaj pametnega ukrenemo glede nesramnega škodljivca" — nFej ga! fej, grdoba!" so se oglašali klici iz množice — npač nismo vedeli, da natn ga bo roka pravič-nosti dala iako kmalu v oblast.   Danes  ga  imamo tu pred seboj v varnem
') Glcj .Zvonček- številkn 9, letnik 1909.
^.    87    .*—
zaporu in že naprej mu kličem na njegova kosmata ušesa: Gorje mu — gorje!" — »Gorje mu! fej ga!" so bili klici za trenutek razvnete množice. — nNaša dolžnost je, da ga sodimo za vse njegove storjene hudobije, in rečem vam, sodimo ga tudi za vse nestorjene, namreč za vse bne, ki bi jih še učinil, ako bi ga ne bili dobili v pest." — BTako je! Tudi za nestorjene!" je pritrjevalo Ijudstvo. — BNočem vam sicer usiljevati svojega končnega mnenja, nočem izrekati sodbe, preden niste govorili vi, a toliko vam berem iz oči in s čela, poznam vam celo z nosu, da bo vaša sodba kratka in se bo osredotočila okrog kratke besede." — »Smrt, smrt!" je pregovo-rila množica kakor enoglasno. — »Da, da — tako je! Smrt bodi hudob-nežu edino plačilo! V tej točki se ujemajo naša mnenja. Toda — kakšne smrti naj umrje? Po mojem mnenju bi zanj morali izbrati najhujšo smrt, ki bi naj drugim krtom služila takorekoč kot strašilni zgled. Modrujmo torej, kako ga hočemo ugonobiti!"
Začelo se je modrovanje, da so se zaradi prehudega duševnega napora že čez pet minut potili vsi obrazi. Temu se je za trenutek zdel ta načii) smrti najbolj tnučen, onemu oni, a da bi se bili zedinili vsi, ni bilo mogoče. Nekateri so hoteli nesrečneža ustreliti, drugi obesiti, tretji obglaviti, četrti sežgati. Ali vsak izmed navedenih načinov je dobil nasprotnike. Glede obe-šenja so na primer ugovarjali, da krt nima vratu in bi mu vrv utegnila smukniti čez glavo; glede ustreljenja se jim krt ni zdel toliko vreden kakor smodnik, ki bi ga porabili; vreči ga v ogenj bi bila prenagla smrt, a ob-glaviti ga tudi ni sodilo. Taka smrt se je premodrim glavam zdela preveč častna, ko so vendar v prejšnjih časih obglavljali edinole viteze in druge enake boljše osebe.
Z usmrčenjem je bil torej res križ. V zadnji sili pa, ko so bile zabrške butice že celo zmedene in so se županu potne kaplje lesketale že po oprsnikovih gumbih, se oglasi sivolas starček:
,,Sicer nisem obiskoval višjih šol in znam le svoje ime za silo po-praskati na papir, pa toliko pri svoji neumnosti vendar vem, kakšno smrt zasluži škodljivec. Ljudje, ali vam naj povem, kakšne smrti naj umrje?"
*Govori, govori!" je kričal župan, in tudi ljudstvo je divjalo, češ, ne blebeči več kot je treba, a rajši zini edino pravo besedo.
»Ljudje, vidite," je nadaljeval starček, ^po moji sivi glavi lahko sodite, da sem se že dovolj izmodroval na tem svetu in da ne bo bosa, kar vam bom svetoval."
Množica je nevoljno začela cepetati z nogami, ker ji je možicelj govoril veliko preveč — prav po zabrški navadi — in ni takoj povedal, kam moli pes taco. Ker je dedec še vedno odlagal z odločilno besedo, ga je župan dregnil s pestjo med rebra, da mu je dal nekoliko sape in ga pripravil k govorjenju.
nLjudje, mislil sem si, da bi bila za krta najhujša smrt ta — poslu-šajte me! — ako bi ga — živega pokopali! Predcn bi se v zemlji zadušil, bi moral mnogo muk prebiti za svoje hudobije."
—«-i    88    i-o—¦
Kdo naj popiše hrup in veselje, ki sta zavladala fned Zabržani! Kakor bi trenil, je bila izkopana globoka jama, in kakor bi še enkrat trenil, je že krt ležal na dnu, kjer je samega veselja omedlel. Kmalu je bila jama zopet zasipana, Zabržani so šli zadovoljni domov in so od tega dogodka še bolj zasloveli po širnem svetu.