JEZIKOVNOSISTEMSKA (ZVRSTNA) URAVNOTEŽENOST, VPLIVANJSKA MOČ DOI 10.57589/srl.v70i4.4086 UDK 811.163.6'374 Nataša Gliha Komac ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša natasa.gliha-komac@zrc-sazu.si Duša Divjak Race ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša dusa.race@zrc-sazu.si TIPOLOGIJA SLOVARSKIH OZNAK ZA TRETJO IZDAJO SLOVARJA SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA (eSSKJ)1 Prispevek predstavlja tipologijo slovarskih oznak in pojasnil za tretjo izdajo Slovarja slovenskega knjižnega jezika (eSSKJ). eSSKJ je splošni informativno-normativni razlagalni slovar knjižnega jezika, ki uporabniku s kvalifikatorji in kvalifikatorskimi pojasnili prinaša podatke o slogovni zaznamovanosti leksikalnih enot, in sicer z družbenostnega, prostorskega, časovnega, področnega in konotativnega vidika. Ključne besede: leksikografija, označevanje, slovar, knjižni jezik, kvalifikatorji The paper presents a typology of dictionary labels and labelling explanations for the third edition of the Slovar slovenskega knjižnega jezika (Dictionary of the Slovenian standard language, eSSKJ). The eSSKJ is a general informative-normative explanatory dictionary of the standard language that provides the user with labels and labelling explanations of stylistic characteristics of lexical units from social, geographical, temporal, and connotative points of view. Keywords: lexicography, labeling, dictionary, standard language, labels 1 Uvod Tretja izdaja Slovarja slovenskega knjižnega jezika (2016–; v nadaljevanju eSSKJ) je po Konceptu novega razlagalnega slovarja slovenskega knjižnega jezika (2015: 1; v nadaljevanju Koncept 2015) informativno-normativni slovar sodobnega knjižnega 1 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Slovenski jezik v sinhronem in diahronem razvoju (P6-0038), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 4, oktober–december612 jezika, kot ga izkazuje raba v raznovrstnih sodobnih gradivskih virih, zlasti korpusnih.2 Prinaša podatke o zapisu, izgovoru in naglasu, pomenu, vezljivosti in družljivosti oz. o kolokacijah (rabo ponazarjajo stavčni zgledi), frazeologiji, terminologiji, etimologiji in slogovni zaznamovanosti sodobne leksike slovenskega knjižnega jezika (Koncept 2015: 2; Gliha Komac, Jakop idr. 2016). Knjižni jezik je v eSSKJ razumljen kot uzaveščen, konvencionalen in razmeroma poenoten jezikovni kod, ki se uporablja na območjih, kjer živi slovenska jezikovna skupnost, ima zanjo narodnoidentifikacijsko, reprezentativno in povezovalno vlogo ter ob upoštevanju splošno veljavnih načel, norm in družbenih konvencij »uresničuje osrednjo in temeljno sporazumevalno in povezovalno vlogo jezika za javno rabo« (Koncept 2015: 1).3 Leksikalne enote v slovarju so vrednotene z vidika aktualne knjižnojezikovne norme in posodabljane kodifikacije, pri čemer je norma razumljena kot »kolektivno soglasje glede rabe jezikovnih sredstev, ki jih v sočasni družbi uporabljamo kot naraven rezultat interakcije različnih družbenih, kulturnih, kognitivnih in bioloških dejavnikov« (Koncept 2015: 1). 2 Dopolnitev in prenova tipologije označevanja iz Koncepta 2015 Tipologija slovarskih oznak za eSSKJ je bila predstavljena v Konceptu 2015, del nje pa dodatno pojasnjen v prispevku Socialnozvrstno označevanje v nastajajočem splošnorazlagalnem slovarju (Gliha Komac, Žele 2019). Nabor oznak je bil določen in opredeljen, a če bi se pri delu z gradivom pokazala potreba, so bile predvidene tudi spremembe in dopolnitve (Koncept 2015: 64). Kvalifikatorji in kvalifikatorska pojasnila so bili poleg slovničnih oznak in pojasnil razvrščeni v pet skupin (Koncept 2015: 61–69): (1) socialnozvrstni (ozkoknjižno, knjižno pogovorno, neknjižno pogovorno, narečno, slengovsko in otroško); (2) funkcijskozvrstni (terminološki kvalifikatorji v obliki iz + strokovno področje); (3) ekspresivni (ekspresivno, evfemistično, vzneseno, ironično, ljubkovalno, slabšalno, šaljivo in vul- garno) in (4) normativni kvalifikatorji (in, tudi, glej) ter (5) kvalifikatorska pojasnila (za funkcijske zvrsti, besedilne tipe, konverzacijske obrazce, prenosnik ipd.). 2 Leksikalne enote, vključene v geslovnik eSSKJ, zadostujejo kriteriju dovolj frekventne rabe v knjižnih besedilih. Ker geslovnik nastaja zlasti na gradivu korpusa Gigafida, kjer imajo umetnostna in strokovna besedila manjši delež ob frekvenčno visoko zastopanih medijskih besedilih (publicistika, spletna besedila) z leksiko, ki ni vedno tipična za knjižna besedila, zgolj frekvenčno merilo za vključevanje leksikalnih enot v slovar ne zadostuje in je treba upoštevati tudi razpršenost rabe glede na čas, prostor in tip besedil. Pri tem je ključno razumevanje knjižnega jezika. 3 Tako razumevanje knjižnega jezika kažejo tudi rezultati ankete raziskovalnega projekta Jezikovna politika Republike Slovenije in potrebe uporabnikov (2016/17), v kateri so anketiranci med drugim opisali svoje razumevanje in stališča do knjižnega jezika – v raziskovalnem poročilu najdemo naslednji sklep: »Na podlagi interpretacije anketnih vprašanj ugotavljamo, da ima po mnenju anketirancev slovenski knjižni jezik narodnoidentifikacijsko, (družbeno-kulturno) povezovalno vlogo in predstavitveno vlogo in kot dogovorni, konvencionalni kod uresničuje osrednjo in temeljno sporazumevalno vlogo, zlasti v formalnih in javnih govornih položajih« (Ahačič, Bešter idr. 2017: 27). 613Nataša Gliha Komac, Duša Divjak Race: Tipologija slovarskih oznak za tretjo izdajo Slovarja Predlagana tipologija prinaša dopolnitev, deloma tudi prenovo v Konceptu 2015 predvidenih oznak. Predlog je (do)zorel z nabiranjem redakcijskih izkušenj (Slovar novejšega besedja slovenskega jezika (2013), dopolnjena in deloma prenovljena izdaja Slovarja slovenskega knjižnega jezika (2014), Sprotni slovar slovenskega jezika (2014–), Šolski slovar slovenskega jezika (2022) idr.), ob delu z gradivom in večkratnem pre- mišljevanju teorije zvrstnosti (npr. Gliha Komac, Žele 2019; Kržišnik 2004; Skubic 1995, 2005; Smole 2004; Tivadar 2019; Vogel 2020; Race 2021), tudi za šolsko rabo (npr. Gruden 2021; Vogel 2017, 2018; Gliha Komac, Race idr. 2021), ter z izkušnjami s postopnim uvajanjem šolskih uporabnikov v rabo slovarjev prek šolskega portala Franček.si (Ahačič, Gliha Komac, Ježovnik 2022; Ahačič, Ježovnik idr. 2021; Gliha Komac 2021; Gliha Komac, Race 2021).4 Predlagana tipologija upošteva zvrstno delitev slovenskega jezika na tri družbene zvrsti, in sicer knjižno, pogovorno in narečno zvrst, ter na različne besedilne vrste na praktičnosporazumevalnem, uradovalnem, strokovnem, umetnostnem in medijskem področju (gl. Gliha Komac, Race idr. 2021). V eSSKJ so v ospredju tisti podatki o zaznamovanosti leksikalnih enot, ki uporabniku povejo, v katerih sporazumevalnih položajih je enota tipična, pričakovana oz. kakšen učinek bo imela njena izbira v knjižnem besedilu oz. besedilu, ki ima namen biti knjižno. Nova tipologija tako ne vsebuje kvalifikatorjev, ki opozarjajo na zvrst, iz katere je leksikalna enota prišla v knjižni jezik (npr. pogovorno, narečno), temveč kvalifikatorje, ki uporabniku povedo, na kakšen način in v katerih okoliščinah se leksikalna enota uporablja v knjižni rabi oz. kakšen odnos oz. sporazumevalno strategijo uporabnik pri tem zavzema. Podatki o vezanosti leksikalne enote na določene sporazumevalne položaje oz. družbene vloge so označeni z vidika formalnosti, ki se razume stopenjsko (prim. Irvine 1979; Janssen, Jansen idr. 2003; Wardhaugh 2006; Atkins, Rundell 2008), tj. družbenostni5 vidik. Dopolnjujejo jih informacije o časovni, prostorski, konotativni6 in področni zaznamovanosti oz. variantnosti. Posamezni vidiki niso neodvisni, temveč drug na drugega vplivajo, npr. označenost z vidika konotacije pogosto predpostavlja nekoliko znižano stopnjo formalnosti. 4 Prenovljena tipologija slovarskih oznak in pojasnil za eSSKJ je nastajala znotraj delovne skupine osmih redaktorjev Leksikološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Ko je bila pripravljena, je bila predstavljena znotraj celotne sekcije, sledila je razprava ter skupno usklajevanje rešitev. Nazadnje je predstavljeni sistem označevanja na 100 iztočnicah preizkusilo pet redaktorjev. Podrobnejši opis in smernice za označevanje so zbrani v Redakcijskem priročniku Leksikološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (2016–), ki je namenjen za interno rabo. 5 S poimenovanjem družbenostni kvalifikatorji je poudarjeno, da gre pri kriteriju formalnosti za širše družbeno soglasje znotraj jezikovne skupnosti, ki določa tipične, pričakovane vzorce jezikovnih praks in rab oz. jezikovnega vedenja. Pri tem ne gre za določanje nosilca oz. tipičnega uporabnika knjižnega jezika (določenega z izobrazbo, družbenim položajem ipd.), temveč se beleži vrednotenje leksikalnih prvin v knjižni rabi z vidika celotne jezikovne skupnosti. 6 O konotativni zaznamovanosti govorimo, ko ima leksikalna enota poleg denotativnega in/ali pragma- tičnega pomena tudi konotativni pomen, za katerega po A. Vidovič Muha (2013a: 108) velja, da »spoznavni subjekt po lastni presoji modificira spoznavni objekt«, raba take enote pa je odvisna od namere tvorca, da v objektivno razmerje z denotatom vnese svoj subjektivni vidik. Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 4, oktober–december614 Predlagana tipologija predvideva naslednje skupine: (1) Namesto socialnozvrstnih kvalifikatorjev uvaja družbenostne kvalifikatorje, s katerimi so označene leksikalne enote, ki so tipične za manj formalne in nefor- malne sporazumevalne položaje. Odločitev za t. i. družbenostne kvalifikatorje in kvalifikatorja manj formalno in neformalno ni samo preimenovalne narave, temveč gre za določitev zgolj enega dejavnika, tj. stopnje formalnosti, kot odločilnega za enega od tipov zaznamovanosti leksikalnih enot v slovarju. Kvalificiranje glede na družbenost se tako osredinja na opis aktualne rabe enote v knjižnem jeziku glede na formalnost sporazumevalnega položaja, kar se, kot npr. ugotavljajo M. Kalin Golob in P. Gantar (2015: 456) ter L. Namatende Sakwa (2011: 311), z vidika informativnosti in razumljivosti za uporabnika slovarja kaže kot ustrezna rešitev. (2) Ekspresivni kvalifikatorji7 označujejo leksikalne enote, s katerimi jezikovni upo- rabnik razkriva svoje vrednotenje ubesedene pojavnosti (npr. ekspresivno, ljubkovalno) in/ali svojo sporazumevalno strategijo oz. način ubesedovanja (npr. evfemistično, ironično, šaljivo), ki sproža predvidljiv slogovni učinek. V primerjavi s Konceptom 2015 je bil izločen kvalifikator vzneseno, na seznam pa dodan kvalifikator privzdig- njeno, ki predstavlja protipol kvalifikatorju vulgarno; (3) Skupina funkcijskozvrstnih kvalifikatorjev se je zožila v terminološke kvalifika- torje, saj podatke o besedilnih vrstah na različnih področjih jezikovne rabe prinašajo kvalifikatorska pojasnila (npr. v pravljicah). Podatki o vezanosti leksikalne enote na specifična področja so lahko tudi v razlagi (npr. čist 1.5. v obliki čisti 'ki ustreza standardom čistoče, higiene pri določeni dejavnosti, zlasti zdravstvu, živilstvu'); (4) Nova skupina so prostorski kvalifikatorji, v katero se uvrščajo kvalifikatorji za leksikalne enote, ki se primarno, tipično uporabljajo zlasti na zemljepisno omejenem območju, in sicer tudi zunaj Slovenije, kjer živi in organizirano deluje slovenska jezikovna skupnost. Tovrstna leksika ima najpogosteje poleg prostorskega kvali- fikatorja tudi kvalifikator neformalno, npr. nona neformalno, primorsko 'babica', ni pa nujno, npr. vrtnarica na avstrijskem Koroškem in Štajerskem 'vzgojiteljica'; (5) Časovni kvalifikator starinsko in (6) skupina normativnih kvalifikatorjev (in, tudi in glej) ostajajo v primerjavi s Konceptom 2015 nespremenjeni. Nabor kvalifikatorskih pojasnil se je skrčil, saj se podatki o konverzacijskih obrazcih in ustreznem načinu razumevanja razlage selijo v razlago, npr. hudobni duh 'duhovno bitje v krščanstvu, ki pooseblja hudo, zlo', živjo 'uporablja se, ko govorec pozdravi koga, zlasti znanca'. Umaknjeno je bilo tudi pojasnilo zlasti v govorjenih besedilih, saj sta zgolj govor in zapis kot primarna načina jezikovne rabe težko kriterija za slovarsko označevanje.8 7 Za razmerje med poimenovanjem ekspresivni nasproti čustvenostni kvalifikatorji gl. Žele 1993. Ekspresivno je v razmerju do čustveno širši pojem, saj ekspresivno pokriva tako priznan odnos do stvari, ki je »splošno znana in veljavna ocena, izhajajoča iz lastnosti oz. vsebine predmetnosti« (Žele 1993: 530), kot tudi osebni čustveni odnos do vsebine predmetnosti, ki se izrazi z izbiro določenega poimenovanja. 8 Do podobnega sklepa je prišla tudi Verdonik (2015: 405), ki na podlagi analize 100 lem, značilnih za govorjeno rabo, kot se kaže v korpusu Gos, ugotavlja, da razen značilnosti izgovarjanja katero drugo lastnost težko pripišemo vsem jezikovnim enotam, ki so tipične v govoru, in da ni lastnosti, ki bi bila značilna izključno za govorno rabo. 615Nataša Gliha Komac, Duša Divjak Race: Tipologija slovarskih oznak za tretjo izdajo Slovarja Tabela 1: Primerjava kvalificiranja, kot je zastavljeno v Konceptu 2015, in novim predlogom tipologije. Koncept 2015 (kvalifikatorji) Nova tipologija (kvalifikatorji) Socialnozvrstni kvalifikatorji: ozkoknjižno, knjižno pogovorno, neknjižno pogovorno, narečno, slengovsko in otroško. Družbenostna kvalifikatorja: manj formalno in neformalno. Ekspresivni kvalifikatorji: ekspresivno, evfemistično, vzneseno, ironično, ljubkovalno, slabšalno, šaljivo in vulgarno. Ekspresivni kvalifikatorji: ekspresivno, navadno ekspresivno, evfemistično, privzdignjeno, ironično, ljubkovalno, slabšalno, navadno slabšalno, šaljivo in vulgarno. Funkcijskozvrstni kvalifikatorji: terminološki kvalifikatorji (iz botanike, iz medicine ipd.) Terminološki kvalifikatorji: iz botanike, iz medicine ipd. Časovni kvalifikator: starinsko Časovni kvalifikator: starinsko Prostorski kvalifikatorji: v kombinaciji z neformalno: koroško, šta- jersko, primorsko ipd.; na avstrijskem Koroškem in Štajerskem ipd. Normativni kvalifikatorji (zgolj pri dvojnicah): in, tudi, glej Normativni kvalifikatorji (zgolj pri dvojnicah): in, tudi, glej Kvalifikatorska pojasnila: o funkcijski zvrsti: v poslovno-uradovalnih besedilih, v publicističnih besedilih ipd.; o besedilnem tipu: v poeziji, v oglasnih besedilih ipd.; o konverzacijskih obrazcih: psovka, klet- vica, pozdrav ipd.; o prenosniku: zlasti v govorjenih besedilih; o stopnji prevzetosti: polcitatno; o pogostnosti izgovorne, oblikovne dvoj- nice: redko; o časovni umestitvi pomena: v obdobju francoske revolucije; o prostorski umestitvi pomena: v Severni Ameriki; o načinu za razumevanje razlage: v alter- nativni medicini. Kvalifikatorska pojasnila: o besedilni vrsti: npr. v pravljicah; o pogostnosti izgovorne, oblikovne dvoj- nice: redko; o časovni umestitvi pomena: v obdobju 1. in 2. svetovne vojne, od leta n, nekdaj ipd.; o prostoru, kulturnem okolju pomena: v ruskem okolju, v angloameriškem okolju ipd. Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 4, oktober–december616 Knjižni jezik jezikovna skupnost uporablja v različnih sporazumevalnih položajih, pri čemer za vsak položaj obstajajo pričakovanja in družbeni konsenz glede ustrezne, primerne jezikovne in nejezikovne rabe (tj. sporazumevalna norma). Knjižna raba se pogosto povezuje z javnimi in formalnimi okoliščinami ter pisnim sporazumevanjem, a v knjižnem jeziku se sporazumevamo tudi ustno in v manj formalnih ali neformal- nih položajih, na kar opozarjata družbenostna kvalifikatorja manj formalno in neformal- no. Neoznačenost leksikalne enote pomeni, da se leksikalna enota uporablja v vseh sporazumevalnih položajih knjižne rabe, tudi v (bolj) formalnih besedilih. Tipologija posebnega kvalifikatorja za leksikalne enote, tipične zlasti za formalne sporazumevalne položaje, zaenkrat ne predvideva, vendar je taka razširitev mogoča. 2.1 Označevanje znižane stopnje formalnosti Čeprav se pojem formalnost pogosto pojavlja v besedilih o jezikovni variantnosti, jasne opredelitve še nimamo. Formalno sporočanje v Enciklopediji slovenskega jezika (Toporišič 1992) vključuje javno, uradno in izobraževalno rabo jezika,9 Skubic (2001: 157) ugotavlja, da so za formalna besedila značilni podrejenost konvencijam, obvezujoč pravni značaj in avtoriteta s pooblaščeno vlogo kot nosilka sporazumevanja, J. Irvine (1979: 774–75) pa izpostavi še resnost, vljudnost in spoštovanje avtoritete. Če na podlagi zapisanega izpeljemo opredelitev (prim. Race 2020, 2021; Gliha Komac, Race idr. 2021), se formalnost razume kot lastnost jezikovne prvine, da jasno, enoumno, natančno poimenuje stvarnost, in sicer z ustaljenim, pričakovanim izrazom na družbeno sprejemljiv in ustrezen način. Kot osrednje značilnosti formalnega sporazume- vanja ob predpostavki, da ima uporabnik namero delovati v skladu s knjižnojezikovno in sporazumevalno normo, se torej kažejo: (1) natančnost, jasnost, enoumnost (lastnosti, ki izhajajo zlasti iz vsebine, ki je navadno kompleksnejša, abstraktna); (2) uniformira- nost: vnaprej predpisani forma (npr. besedilna vrsta), sporazumevalne strategije (npr. način pozdravljanja, izražanje subjektivnega odnosa ipd.) in izrazje (npr. avtomatizirana sredstva, terminologija); (3) odsotnost prvin, ki razkrivajo posameznikovo identiteto (prostorsko, družbeno, psihološko ipd.), v ospredju je kolektivna identiteta celotne jezi- kovne skupnosti; (4) večja težnja po družbeni primernosti (vljudnost, korektnost ipd.). Stopnja formalnosti je pogojena zlasti z odnosom med udeležencema sporazume- vanja in sporazumevalnim namenom, nanjo pa lahko odločilno vplivajo tudi ostale sporazumevalne okoliščine, in sicer prenosnik (premik v pisnost je pogosto premik v formalnost), naslovnik (če naslovnik predstavlja institucijo, je pričakovana večja formalnost) in referenčni kontekst (uradovalne ustanove, uradni žig ob podpisu ipd.). Za manj formalne in neformalne položaje je značilno postopno zmanjševanje urad- nosti in uniformiranosti, vedno večja sproščenost, spontanost, neposrednost in manjša 9 Formalno sporočanje je opredeljeno kot »sporočanje pri upravnih ali poslovnih opravkih, v slovstvu, na radiu in televiziji, npr. pri poročilih ali predavanjih, v šolstvu, na javnih napisih itd. Važno je tudi za jezikovno samozavest in za kulturo jezika vključno s podpiranjem jezikovne norme in zavračanjem nenadzorovanega prevzemanja« (Toporišič: 1992: 341). 617Nataša Gliha Komac, Duša Divjak Race: Tipologija slovarskih oznak za tretjo izdajo Slovarja distanca med jezikovnimi uporabniki ter vezanost jezikovnih rab in praks na specifične družbene skupine jezikovnih uporabnikov. 3 Predlog tipologije slovarskih oznak in pojasnil v eSSKJ Slovarske oznake in pojasnila v eSSKJ ostajajo v skladu s Konceptom 2015 štirih vrst: slovnične oznake, slovnična pojasnila, kvalifikatorji in kvalifikatorska pojasnila. Označene so lahko eno- ali večbesedne leksikalne enote, oznake so vezane na pomensko raven. Kolokacije in stavčni zgledi niso označeni. 3.1 Slovnične oznake in pojasnila S slovničnimi oznakami in pojasnili se opredeljujejo besedna vrsta10 (pri pridevniških in samostalniških zaimkih ter števnikih je navedena tudi vrsta), kategorialne lastnosti (npr. pri glagolu: cediti nedovršni glagol; pri vidskih variantah frazeoloških enot: v nedovršni obliki čistiti Avgijev hlev; pri samostalniku: cajtenge množinski samostalnik ženskega spola) in njihove spremembe, npr. konverzijo (aikido 2. kot pridevnik 'ki je v zvezi z aikido 1.'; pešak 5. kot prislov v obliki pešaka, pešake 'brez prevoznega sredstva, s hojo'), glagolske oblike s prostim morfemom ali brez njega (npr. pri povampiriti se 2. v obliki povampiriti 'spremeniti koga v vampirja'), določnost (anonimen 1. v nekaterih zvezah v obliki anonimni)11 ter druge slovnične posebnosti in omejitve, npr. bučati 3. navadno brezosebno 'zaznavati v sebi neprijeten, glasen, globok zvok'; gulag 1.1. v ednini 'sistem takih taborišč', spizditi 1.1. navadno velelno, vulgarno 'oditi, izginiti', čivkniti navadno zanikano, ekspresivno 'z zadržkom, navadno na zahtevo reči, povedati kaj za koga neugodnega' ipd. Slovnična pojasnila pri medmetih prinašajo informacije o njihovi realizaciji, izgovoru, npr. ponovljeno (bla), izgovarja se z višjim tonom (bzz). 3.2 Kvalifikatorji 3.2.1 Družbenostna kvalifikatorja Okvalificiranost v okviru družbenosti opisuje odstopanje od knjižnojezikovne norme (tj. sporazumevalne norme v govornih položajih, v katerih je predpostavljena, pričakovana raba knjižnega jezika oz. ima govorec namero govoriti knjižno), predvi- dene za formalne, navadno javne sporazumevalne položaje (kvalifikatorja manj formalno, neformalno). Prvine pogovornega jezika, narečij, slengizmi in žargonizmi so označeni kot manj formalni oz. zlasti neformalni, in sicer glede na znižano stopnjo formalnosti različnih sporazumevalnih položajev, v katerih se pojavljajo oz. uporabljajo. 3.2.1.1 Manj formalno S kvalifikatorjem manj formalno so označene leksikalne enote, ki so primerne za rabo v sporazumevalnih položajih z nižjo stopnjo formalnosti in medsebojne distance ter večjo 10 Oznako za besedno vrsto imajo tudi kratice (ADHD), nimajo pa je simboli (GB, Ar). Na povedkovnik opozarja skladenjskopomensko pojasnilo povedkovnik, npr. bljak 2. povedkovnik, z glagolom BITI 'gnusen, grd'. 11 V razdelku Izgovor in oblike so določne oblike pridevnika označene s pojasnilom določno (agilen). Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 4, oktober–december618 stopnjo spontanosti. V glavnem gre za enote, ki so razširjene v praktičnosporazumevalnih besedilih, kot slogovna sredstva pa prisotne zlasti v medijskih in umetnostnih besedilih, ki želijo čim bolj neposredno nagovoriti naslovnika. V formalnih sporazumevalnih položajih zaradi manjše natančnosti, prostorske ali interesne določenosti, prevzetosti ipd. delujejo zaznamovano in jih lahko nadomestimo z nevtralnim izrazom ali besedno zvezo, npr: karabin 'vponka', žaba v množini 'hlačne nogavice'; činčila 1.1. 'činčilino krzno', špičak 'čevelj s špico'. Za manj formalno rabo so značilna izrazna krajšanja (zlasti poenobesedenja), npr. kartonka 'kartonasta embalaža' dresura 'dresurno jahanje', pogosto gre za leksiko, ki je v splošno rabo prešla iz žargona, npr. baker 'priključek, omrežje za prenos zlasti manjše količine telekomunikacijskih podatkov [...]', maček 'priprava za nanašanje barve', nekatera tudi iz slenga, npr. itak, čigumi, epsko 'izraža doseganje najvišje stopnje glede izpolnjevanja pričakovanj, zahtev'. 3.2.1.2 Neformalno S kvalifikatorjem neformalno so označene leksikalne enote, značilne za rabo v ne- formalnih, navadno nejavnih sporazumevalnih položajih, kjer so ključne spontanost, neposrednost ter neobveznost upoštevanja knjižnojezikovne norme in kodifikacije. Gre za prvine, ki se pojavljajo pri neposrednem sporazumevanju, spontanem govoru, so običajne za zemljepisno določena okolja in družbene skupine (npr. starostne, interesne), zato je v ospredju predpostavka, da naslovnik sporočila uporabljeno leksikalno enoto razume, pomembna pa je tudi simbolna, identifikacijska funkcija. Npr.: žajfa, crknjen, japajade, bica 'babica'. 3.2.2 Prostorski kvalifikatorji S prostorskimi kvalifikatorji so označene leksikalne enote, ki se primarno upo- rabljajo pri sporazumevanju na določenem območju oz. med uporabniki, ki izhajajo iz istega območja. Poleg zemljepisne komponente ima tako označena leksika pogosto tudi simbolni, identifikacijski pomen. Prostorsko zaznamovane enote se z vidika rabe celotne jezikovne skupnosti uporabljajo zlasti v neformalnih sporazumevalnih položa- jih, zato je pred prostorskim kvalifikatorjem tipa primorsko, dolenjsko, osrednjeslovensko ipd. kvalifikator neformalno, npr. nona neformalno, primorsko 'babica'; črnica neformalno, koroško 'borovnica'; oštja neformalno, zahodno. S prostorskimi kvalifikatorji so označene tudi enote, značilne za območja, kjer živi in organizirano deluje slovenska skupnost zunaj Slovenije. Na teh območjih se uporabljajo v formalnih sporazumevalnih položajih, v širšem slovenskem jezikovnem prostoru pa imajo navadno prostorsko nezaznamovani sinonim, npr. vrtnarica na avstrijskem Koroškem in Štajerskem 'vzgojiteljica'. 3.2.3 Časovni kvalifikator Kvalifikator starinsko označuje leksikalne enote, ki so bili nekoč splošno rabljeni, danes pa učinkujejo arhaično, lahko tudi privzdignjeno, umetelno. V sodobnem jezi- ku imajo načeloma nevtralen sinonim, npr. akoravno, mišnica 'arzenik'. Kvalifikator 619Nataša Gliha Komac, Duša Divjak Race: Tipologija slovarskih oznak za tretjo izdajo Slovarja starinsko kaže na časovno odmaknjenost izraza, časovna odmaknjenost denotata pa se označuje s kvalifikatorskim pojasnilom nekdaj (npr. jesihar). 3.2.4 Ekspresivni kvalifikatorji Ekspresivni kvalifikatorji označujejo leksikalne enote, pri katerih je poleg deno- tativnega in/ali pragmatičnega pomena izražen tudi konotativni pomen. Z uporabo ekspresivno označene leksikalne enote jezikovni uporabnik razkriva čustveni odnos oz. vrednotenje ubesedene pojavnosti ali/in sporazumevalno strategijo za doseganje določenega učinka (npr. izstopati, presenetiti – mdr. tudi z metaforo, metonimijo, omiliti – z evfemizmom, zbanalizirati, razvrednotiti – z vulgarizmom, sprostiti – s šaljivim izrazom ipd.). V razlagah, pred katerimi stoji ekspresivni kvalifikator, je lahko podatek o vzroku okvalificiranosti, saj vseh možnih učinkov rabe leksikalne enote ne izražamo s kvali- fikatorji (npr. potencialne nespodobnosti, žaljivosti, pokroviteljskosti ipd.), npr. čistun ekspresivno 'kdor pretirano skrbi za čistočo, higieno', čivkati ekspresivno 'vztrajno, vsiljivo govoriti, pripovedovati, ponavljati kaj'. Leksiko, označeno s kvalifikatorji slabšalno, vulgarno in ironično, lahko naslovnik razume kot žaljivo in/ali nekorektno. 3.2.4.1 (Navadno) ekspresivno Kvalifikator ekspresivno opozarja na širši spekter vrednotenja med (čustveno) na- klonjenostjo in nenaklonjenostjo, na namero uporabnika izraziti svojo nenevtralnost ali zgolj povedati kaj na drugačen, bolj opazen, slikovit način. Pogosto so ekspresivni metaforični pomeni (zlasti pri prenosu človeško ↔ neživo), manjšalnice, pomenska pretiravanja ipd., npr.: alergičen 'ki ima zelo odklonilen odnos do koga, česa', bahač 'kar s svojimi lastnostmi izstopa, vzbuja ponos, občudovanje, zadovoljstvo'; striček 'mamin ali očetov brat'; copatar 'kdor (rad) nosi copate'. Kvalifikator ima tudi relativizirano varianto navadno ekspresivno, ki označuje man- jšalnice, pri katerih iz zgledov ni vedno jasno, ali gre dejansko za manjšalnost ali za izražanje odnosa, npr. balonček 'balon, zlasti manjši', copatka 'copata, zlasti otroška', ter leksikalne enote, pri katerih se v gradivu poleg ekspresivnih pojavljajo tudi zgledi nevtralne rabe, npr. kodrati 'delati, povzročati, da se kaj oblikuje tako, da spominja na kodre, postaja valovito, nagubano' [...] Morje je mirno in le vetrič s tremi vozli rahlo kodra površino. (→ ekspresiven zgled) Rdeča sadna pršica in koprivina pršica lističev ne kodrata, ampak na spodnji in zgornji strani lista sesata in na ta način slabita rast in razvoj. (→ nevtralen zgled) 3.2.4.2 (Navadno) slabšalno Kvalifikator slabšalno označuje leksikalne enote z negativno konotacijo. Z rabo tovrstne leksike jezikovni uporabnik poleg denotata izraža nenaklonjen odnos do poimenovanega Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 4, oktober–december620 oz. njegovo zavračanje, negativno vrednotenje. Slabšalne so navadno leksikalne enote, pri katerih gre za pripisovanje stereotipnih lastnosti določenega spola drugemu spolu, živalskih lastnosti ali lastnosti neživega človeku, žaljiva, nekorektna poimenovanja za posameznike ali pripadnike določenih skupnosti, leksikalne enote, ki označujejo prisotnost določenega, v družbi neželenega, tabuiranega vedenja, nekatere tvorjenke, zlasti z obrazili -un(ka), -alo, -ulja ipd. Npr.: možača 'ženska, ki se ji pripisujejo nekatere stereotipne moške telesne, vedenjske lastnosti'; kvakanje 'govorjenje, zlasti prekomerno, nesmiselno in po nepotrebnem', nevretenčar 'kdor pogosto spreminja svoje prepričan- je, načela zaradi lastnih koristi'; žabar 'Ljubljančan', 'Francoz'; konjušnik 'kdor slepo sledi ukazom, navodilom drugih'; čistun 'kdor si pretirano prizadeva za upoštevanje ustaljenih, želenih norm [...]'. Kvalifikator navadno slabšalno označuje leksikalne enote, pri katerih prevladuje negativen vrednotenjski odnos, vendar se v gradivu pojavljajo tudi primeri nenegativne rabe, npr. filister 'kdor ne čuti potrebe po preseganju ustaljenih vzorcev mišljenja, delovanja [...]' Za filistre je znano, da so koruptivni in strašni kompromisarji. (→ negativen zgled) Življenje filistra je bilo usmerjeno navzven, v boj za obstanek, za prvo službo, vse drugo je bilo vegetiranje, ki je ubijalo duha in uničevalo človečnost. (→ nenegativen zgled) 3.2.4.3 Privzdignjeno Kvalifikator privzdignjeno označuje leksikalne enote, s katerimi želi jezikovni upo- rabnik učinkovati pretanjeno, razgledano, svetovljansko, tudi z izbranostjo leksike poudariti slovesnost, izjemnost, izbranost položaja. Bodisi gre za t. i. intelektualizme in iz njih izpeljane drugotne pomene bodisi leksiko, značilno za umetnostna besedila oz. besedila ob izbranih, priložnostih, navadno slovesnih,12 npr. alma mater 'univerza', triangel 'trikotnik', poetesa. 3.2.4.4 Evfemistično Kvalifikator evfemistično označuje leksikalne enote, s katerimi jezikovni uporabnik olepša ali želi olepšati povedano, se izogniti neprijetnemu izrazu oz. izrazu, ki poi- menuje družbeno občutljiva, tabuizirana, manj sprejemljiva ali nesprejemljiva dejanja ali stanja, kot so npr. umiranje, spolnost, staranje, hedonizem ipd., npr. dolgoprstnica 'tatica, kradljivka', ptički in čebelice 'spolnost, spolni odnosi'. 3.2.4.5 Ironično Kvalifikator ironično označuje leksikalne enote, s katerimi jezikovni uporabnik (prikrito) izraža posmeh. Tako označen pomen je nasproten izhodiščnemu pomenu in deluje komično, šaljivo, lahko je prisotno tudi negativno vrednotenje. Npr. bistra 12 Za ta dva tipa leksikalnih enot je bil v SSKJ (za več gl. Vidovič Muha 2013b) in tipologiji označevanja v Konceptu 2015 predviden kvalifikator (ozko)knjižno. 621Nataša Gliha Komac, Duša Divjak Race: Tipologija slovarskih oznak za tretjo izdajo Slovarja glava 'kdor se ima za pametnega ali se dela pametnega', cvetka 'neresna, nepremišljena, neumna izjava ali dejanje, ki vzbuja dvome, pomisleke'. 3.2.4.6 Ljubkovalno Kvalifikator ljubkovalno označuje leksikalne enote, s katerimi jezikovni uporabnik izraža nežnost, večjo čustveno naklonjenost. Tako označene jezikovne enote se pogosto uporabljajo kot nagovor, npr. babi 'babica', žabica 'otrok, zlasti mlajši', bučka 'manjša, zlasti otroška glava'. 3.2.4.7 Šaljivo Kvalifikator šaljivo označuje leksikalne enote, s katerimi jezikovni uporabnik izraža neresen, igriv, nagajiv, hudomušen odnos. Prisojanje šaljivosti je subjektivno, zato se ta kvalifikator predvideva zlasti za antipregovore, npr. Rana ura, slovenskih fantov grob, in domiselne leksikalne enote tipa teta s Krvavca, lenoritis. 3.2.4.8 Vulgarno Kvalifikator vulgarno označuje leksikalne enote, s katerimi uporabnik izraža nespo- doben, prostaški oz. subjektivni odnos, navadno do tabuizirane pojavnosti. Navadno gre za poimenovanje intimnih telesnih delov, njihovega delovanja in izločkov, ki jih družba, jezikovna skupnost dojema kot nespodobne, prostaške, npr. pizda, fukati. Tako označujemo tudi njihove izpeljane pomene, npr. pizditi (se) 'jeziti se', členkovne in medmetne rabe, npr. pizda kot členek 'izraža podkrepitev trditve, zlasti o čem, kar govorec dojema kot neugodno, negativno' in metaforična poimenovanja, npr. povaljati, daviti purana. 3.2.5 Terminološki kvalifikatorji Terminološki kvalifikatorji označujejo jezikovne enote, ki so prešle v splošno leksiko iz terminologije prek strokovnih (poljudnoznanstvenih, praktičnostrokovnih) in medijskih besedil, katerih pomen je še vedno zelo blizu terminološki definiciji. Gre za leksikalne enote z nizko stopnjo determinologizacije. Tovrstne leksikalne enote so označene s kvalifikatorjem iz + veda, npr. troposfera iz meteorologije, aerobna stabilnost iz agronomije. Če se izraz primarno uporablja na več področjih, je navedenih več kvalifikatorjev, npr. A-vitamin iz biologije, iz farmacije, ali pa za različna strokovna področja sprejemljiv krovni izraz, npr. iz tehnike. Dogovorno s terminološkimi kvalifikatorji ne označujemo poimenovanj ved, strokovnih področij, strokovnjakov, poklicev, športov, pasem, starejših terminoloških poimenovanj, ki jih danes nadomešča drug termin ipd. Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 4, oktober–december622 3.2.6 Normativni kvalifikatorji Normativni kvalifikatorji označujejo razmerja med dvojnicami z vidika kodificirane norme. Odločitve glede normativnih kvalifikatorjev so sprejete v okviru t. i. normativ- nega protokola, v katerem splošnoslovarska in pravopisna skupina usklajujeta rešitve, in sicer zlasti o zapisu, izgovoru in pregibanju. Kvalifikator in stoji pred normativno enako ustrezno dvojnico, npr. bombonjera in bomboniera, gigadžul in gigajoule; tukán in túkan, blóg in blôg. Kvalifikator tudi stoji pred normativno manj ustrezno dvojnico, ki se v knjižnem jeziku v rabi ali umika ali uveljavlja, npr. heker tudi hacker, paparac tudi paparaco tudi paparazzo; áneks tudi anéks, bôber tudi bóber. Kvalifikator glej stoji pred normativno ustreznejšo in v rabi bolj razširjeno dvojnico, ki izkazuje identične slovnično-pomenske značilnosti kot njena pisna dvojnica, npr. hacker glej heker, pa- paraco glej paparac, paparazzo glej paparac. 3.3 Kvalifikatorska pojasnila Kvalifikatorska pojasnila so namenjena podrobnejši opredelitvi pomena, kadar tega podatka ni smiselno ali mogoče vključiti v razlago. Časovna kvalifikatorska pojasnila določajo časovni okvir, v katerem ima izraz določen pomen, npr. konfinacija v obdobju 1. in 2. svetovne vojne 'prisilno, nadzorovano bivanje kje, zlasti kot kazen', hlapec nekdaj 'moški, najet za delo, zlasti na kmetiji'. Prostorska kvalifikatorska pojasnila prinašajo podatek o prostoru, območju, na katerem je denotat prisoten oz. s katerega prihaja v slovenski jezik, npr. zelena karta v severnoameriškem okolju 'dovoljenje za bivanje', ba- buška v ruskem okolju 'ženska, zlasti starejša, debelušna'. Kadar je raba leksikalne enote značilna skoraj izključno za določeno besedilno vrsto, tip besedila, na to opozorimo s kvalifikatorskim pojasnilom o besedilni vrsti, tipu pojavljanja, npr. žabon, žabec (zlasti) v pravljicah. 3 Namesto sklepa Predlagana tipologija slovarskega označevanja je nastala na podlagi gradiva, ki je bilo v eSSKJ uslovarjeno v letih 2016–2022 in obsega 2402 enobesednih iztočnic. Ker določeni tipi leksikalnih enot v eSSKJ še niso vključeni v tolikšni meri, da bi predstavljali reprezentativen vzorec (npr. konverzacijski obrazci), dopuščamo možnost dopolnitve nabora kvalifikatorjev in pojasnil ter nadgradnje tipologije na podlagi podrobnejših sociolingvističnih, diskurzivnih, stilističnih ipd. raziskav dejanske jezikovne rabe. Na prihodnje spremembe lahko v največji meri vpliva besedilnovrstno bolj natančno popisano in aktualizirano gradivo. 623Nataša Gliha Komac, Duša Divjak Race: Tipologija slovarskih oznak za tretjo izdajo Slovarja Viri in literatura Kozma Ahačič, Romana Bešter, Helena Dobrovoljc, Marjeta Doupona, Nataša Gliha Komac idr., 2017: Ciljni raziskovalni projekt Jezikovna politika Republike Slovenije in potrebe uporabnikov (raziskovalno poročilo). Ljubljana: ZRC SAZU idr. Na spletu. Kozma Ahačič, Nataša Gliha Komac, Janoš Ježovnik, 2022: Developing a compre- hensive service for Slovenian language users: the Fran and Franček web portals and language advisory service. The Role of National Language Institutions in the Digital Age. Contributions to the EFNIL Conference 2021 in Cavtat. Ur. Željko Jozić, Sabine Kirchmeier. Budapest: Hungarian Research Centre for Linguistics. 101−10. Na spletu. Kozma Ahačič, Janoš Ježovnik, Nina Ledinek, Andrej Perdih, Špela Petric Žižić, Duša Race, 2021: Priprava jezikovnih podatkov za pedagoški portal o slovenščini. Philological studies 19/1. 203–24. Na spletu. B. T. Sue Atkins, Michael Rundell, 2008: The Oxford Guide to Practical Lexicography. Oxford: Oxford University Press. Nataša Gliha Komac, 2021: Kako smo se spopadli s kvalifikatorji in kako je to videti na Frančku? Prispevek na Uporabne funkcije Frančka in njihovo ozadje - 5. izo- braževalno-evalvacijskem srečanju za učitelje sodelujočih VIZ pri projektu „Spletni portal Franček, Jezikovna svetovalnica za učitelje slovenščine in Šolski slovar slovenskega jezika“, srečanje prek videopovezave Zoom, 25. avg. Nataša Gliha Komac, Andreja Žele, 2019: Socialnozvrstno označevanje v nastajajočem splošnorazlagalnem slovarju. Slovenski javni govor in jezikovno-kulturna (samo) zavest. Ur. Hotimir Tivadar. Ljubljana: FF (Obdobja, 38). 161–68. Nataša Gliha Komac, Nataša Jakop, Janoš Ježovnik, Simona Klemenčič, Domen Krvina, Nina Ledinek, Mija Michelizza, Matej Meterc, Tanja Mirtič, Andrej Perdih, Špela Petric, Marko Snoj, Andreja Žele, 2016: Novi slovar slovenskega knjižnega jezika – predstavitev temeljnih konceptualnih izhodišč. Zbornik prispev- kov s simpozija 2015. Ur. Fran Marušič, Petra Mišmaš, Rok Žaucer. Nova Gorica: Založba Univerze. 16–33. Nataša Gliha Komac, Duša Race idr., 2020: Družbene zvrsti in besedilne vrste v slovenskem jeziku. Na spletu. Nataša Gliha Komac, Duša Race, 2021: Kaj učencem in dijakom o jezikovni rabi povedo slovarske oznake na portalu Franček. Prispevek na posvetu Mednarodni dan slovarjev 2021, srečanje prek videopovezave Zoom, 15. okt. Ana Gruden, 2021: Pojmovanje socialne zvrstnosti pri govorcih slovenščine in vpliv šolanja. Sociolingvistično iskrenje. Ur. Maja Bitenc, Marko Stabej, Andrejka Žejn. Ljubljana: FF. 13–33. Judith T. Irvine, 1979: Formality and Informality in Communicative Events. American Anthropologist 81/4. 773–90. Marteen Janssen, Frank Jansen, Henk Verkuyl, 2003: The codification of usage by labels. A Practical Guide on Lexicography. Ur. P. Van Sterkenburg. Amsterdam: John Benjamins. 297–311. Slavistična revija, letnik 70/2022, št. 4, oktober–december624 Monika Kalin Golob, Polona Gantar, 2017: Stilistika in enojezični slovar: označe- vanje jezikovne variantnosti. Slovar sodobne slovenščine: Problemi in rešitve. Ur. Vojko Gorjanc, Polona Gantar, Iztok Kosem, Simon Krek. Ljubljana: FF. 446–65. Koncept novega razlagalnega slovarja slovenskega knjižnega jezika, 2015. Ljubljana: Založba ZRC. Na spletu. Erika Kržišnik (ur.), 2004: Aktualizacija jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem: Členitev jezikovne resničnosti. Ljubljana: FF (Obdobja, 22). Lydia Namatende Sakwa, 2011: Problems of Usage Labelling in English Lexicography. LEXIKOS 21/1. 305–15. Duša Race, 2020: Splošni razlagalni slovar kot pokazatelj komunikacijske norme v slovenskem jeziku. Slovenščina – diskurzi, zvrsti in jeziki med identiteto in funkcijo. Ur. Jerca Vogel. Ljubljana: FF (Obdobja, 39). 121–27. Duša Race, 2021: Pogovorni jezik: Vrste in položaji: Doktorska disertacija. Ljubljana. Redakcijski priročnik Leksikološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, 2016–. Interno gradivo. Andrej E. Skubic, 1995: Klasifikacija funkcijske zvrstnosti in pragmatična definicija funkcije. Jezik in slovstvo 40/5. 155–68. Andrej E. Skubic, 2005: Obrazi jezika. Ljubljana: Študentska založba. Vera Smole, 2004: Nekaj resnic in zmot o narečjih v Sloveniji danes. Členitev jezikovne resničnosti. Ur. Erika Kržišnik. Ljubljana: FF (Obdobja, 22). 321–30. Hotimir Tivadar (ur.), 2019: Slovenski javni govor in jezikovno-kulturna (samo)zavest. Ljubljana: FF (Obdobja, 38). Jože Toporišič, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. Darinka Verdonik, 2015: Govorjeni proti pisnemu ali katera leksika je »tipično govor- jena«. Slovar sodobne slovenščine: Problemi in rešitve. Ur. Vojko Gorjanc, Polona Gantar, Iztok Kosem, Simon Krek. Ljubljana: FF. 392–405. Ada Vidovič Muha, 22013a: Slovensko leksikalno pomenoslovje. Ljubljana: FF. Ada Vidovič Muha, 2013b: Oris dveh osnovnih pojavnih oblik sistema knjižnega jezika. Moč in nemoč knjižnega jezika. Ljubljana: FF. 217–26. Jerca Vogel, 2017: Pojmovanje jezikovne zvrstnosti pri pouku slovenščine v gimnaziji med teorijo in prakso. Jezik in slovstvo 62/4. 17–30. Jerca Vogel, 2018: Zavest dijakov o jezikovni zvrstnosti in vlogah knjižnega jezika. Slavia centralis 11/2. 74–91. Jerca Vogel (ur.), 2020: Slovenščina – diskurzi, zvrsti in jeziki med identiteto in funk- cijo. Ljubljana: FF (Obdobja, 39). Ronald Wardhaugh, 52006: An Introduction to Sociolinguistics. Oxford: Blackell Publishing. Andreja Žele, 1993: Ekspresivne oz. čustvenostne oznake v slovarstvu. Slavistična revija 41/4. 417–605. 625Nataša Gliha Komac, Duša Divjak Race: Tipologija slovarskih oznak za tretjo izdajo Slovarja Summary The typology of dictionary labelling considers the understanding of the Slovenian language as a language code with innumerable variants divided into the categories of standard language, colloquial language, and dialects. In the Slovar slovenskega knjižnega jezika (Dictionary of the Slovenian standard language, eSSKJ), the focus is on the description of the Slovenian standard language, so the labels provide information about the typical use of the lexical unit in standard texts or texts that are intended to be standard. Standard language is understood as a modern, relatively unified language code, which is used in areas where the Slovenian language com- munity lives and ensures a high level of comprehensibility in all communicative situations. Labels and labelling explanations inform the user about stylistic characteristics of lexical units from social, geographical, temporal, and connotative points of view. Social labels (less formal, informal) indicate the level of formality of the communication, whereby less formal and informal communicative situations are characterized by a gradual decrease in officiality and uniformity, increasing casualness, spontaneity, and the attachment of language code to specific groups of language users. Expressive labels (expressive, pejorative, euphemistic etc.) provide the user with the information about the connotative meaning of a lexical unit. Terminological labels (from medicine etc.) raise awareness of the distinction between general and specialized lexis (terminology). Geographical (Central Slovenian etc.) and temporal labels (archaic) help language users in making language choices in terms of geographical area and time; normative labels (and, also, see) in the case of doublets provide them with information about which lexical units are more common in the standard language. Labelling explanations complement the semantic explanations, especially when the concept or object is part of other cultural areas (in the North American environment etc.), a past period (during World War I and II etc.), or the lexical unit appears mainly in a certain type of texts (in fairy tales etc.).