Razmliljanja In predlogi ob »Dnevu mladottl«
Dokažite, da se motim!
Zakaj sem dal ime mladinskega praznika v na-rekovaje? Zato, ker enostavno dvomim, da je to praznik mladih In bolj ko razmišljam o tem, bolj sem preprlčan, da res ni tako.
Prvlč: štafeta potuje po vseh krajih Jugoslavije in pride v Beograd. Moram reči, da me to spominja na romanje, ko se množice v imenu neke ideologije ho dijo zaobljubljat. Ali povedano drugače: vse poti vo-dijo v Beograd, tako kot vse cerkveno-hierarhične poti vodijo v Rim in nato k Bogu namesto k človeku.
Drugič: zvečer 25. maja večina Jugoslovanov bulji v TV sprejemnik in gleda neko ustvarjalnost. To, kar se vidi, je ustvarjalnost peščice koreografov, re-žiserjev in glasbenikov. ki niso več mladi in so že afirmirani, ne pa ustvarjalnost stotisočev mladih Ju-goslovanov.
Tretjič: milijonske množice Jugoslovanov gleda-jo, kako mladi pridno migajo, se klanjajo in gibljejo tako, kakor jim kdo dirigira in kot jim je kdo ukazal. In to počne mladina, ki naj bi bila revolucionarna, na-predna in se ne bi pustila zmanipulirati manjšini! In ta mladina naj reši zagate in zablode v Jugoslaviji in spravi razvoj razrednega vprašanja na prvi tir! To naj bi bila bodočnost Jugoslavije? Plesati, kot ti drugi svira? Jazpravim, ne! Najhuje pa je, da jim množice ob tem ploskajo. Kar me pa še posebno moti, je to, da ob tem pojejo »Druže Tito, mi ti se kunemo«! Ali ¦ ne vedo, da je to, kar počno na stadionu, v nasprotju s Titovimi idejami in zamislimi?
Moji predlogi
Prvič: vse poti ne smejo voditi v Beograd, zato naj se »cilj« vsako leto seli v drugo republiko oziroma pokrajino. S tern ne mislim na glavna mesta, temveč vse kraje (tudi najbolj zakotne vasi), kraje pomemb-nih dogodkov, naravnih središč itd.
Drugič: to naj bo shod vseh, mladih instarih, mladi pa naj pokažejo, kaj znajo irfzmorejo ustvarjati na vseh področjih svojega udejsfvovanja, ki koristi tako njim kot celotni družbi.
Tretjid: ti shodi naj se ne sprevržejo le v manife-stacijo znanja in spretnosti, temveč v opredmetenje in koristno delovno srečanje vseh. Na ta način bodo mladi lahko pokazali družbi, da so to, kar naj bi bili — prihodnost družbe in to boljša od sedanjosti.
Četrtič: zmanjšati stroške na minimum in ne pri* rejati tako dragih srečanj (letos bo proslava na sta-dionu stala ca33 milijonov din). Tako drage proslave vsako leto si ne privošči nobena organizacija ne pri nas ne v tujini.
Petič: ko bomo to dosegli, bomo ob 25. maju res lahko zapeli »Druže Tito, mi ti se kunemo«.
Ob koncu še nekaj misli ob poskusu »vnebovzet-ja« tovariša Tita.
Pred dva tisoč leti je katoliška cerkev izvedla »vnebovzetje« Jezusa Kristusa, rekoč: »On je trpel za vas, zdaj vi trpite zanj«. Postavili so mu oltar-žr-tvenik, kjer so Ijudje žrtvovali svojo osebnost. Ne morem se znebiti bojazni, da so pri nas nekateri poizkušali ali pa še poizkušajo isto narediti s tovari-šem Titom. Te sume je v meni vzbudil scenarij pro-slave ob 25. maju, ki pa, na srečo, ni bil sprejet. Ravnotako se ne morem znebiti misli, da ni bila mla-dina tista, ki je to nameravala narediti, temveč je bila in je le medij, prek katerega bi to izpeljali in vbili v glave množicam, ki odraščajo. Rad bi, da bt to razi-skali in tiste(ga) onemogočili, še raje pa bi videl, da mi kdo dokaže, da se mctim.
Boris Kononenko