ZLATOPOROČENCA IZ KLOPC
Petdeset kt je za človeka kratka doba. Vendar ne tako kratka, da se ne bi moglo v tem času zgoditi marsikaj zanimivega in pomembnega. Vsaj za nekatere Ijudl
,,Nace je hodil delat k nam na kmetijo in ker sva bila drug drugemu všeč, sva se vzela..." je med prijet-nim kramljanjem dejala Grmovnikova mama Marija iz Klopc
,,Toda od takrat je minilo že toliko kt! Tiste čase je bilo vse drugače, saj sploh ni bilo takih porok, kot so se-daj..." je njeno misel do-polnil mož, prijazen in na-smefan starček dvainsedem-desetih let.
Da, rmnilo je že pol sto-letja od tistega srečnega da-tuma, ko sijeNace iz Tujega grma pod Jančami mislil: ,,Uspeh potrjuje človeka v dobrem pa tudi v slabem in lahko postane vir sreče pa tudi nesreče..."
Opogumil se je ter zapro-sil Marijo iz Koških poljan za roko. Pričakovanja včasih k izzvene v vdano zaupanje in tako sta mlada zakonca začela skupno pot, polno te-žav, trpljenja, pa tudi veselja in sreče. V Klopcah sta ku-pila skromno leseno hišico in nekaj zemlje. Že takrat ju je to stalo pol premoženja. Vneto sta se lotila dela. Ko-pala sta, orala, gnojila, žela. Pa so prišli otroci in z njimi nove skrbi, nove težave pa tudi nove radosti in veselje. Mati je skrbela zanje, opntv-Ijala vsa hišna in ktnečka dela, oče se je zaposlU pri Savski regulacijl
Prišel je tisti kruti čas na-silja in vojne, posegel je tudi v nrimo in sbžno življenje
Grmovnikovih. Vsi so poma-gali našim borcem, celo otroci Nosili so jim pošto, hruno, obkko... Očeta so odgnali v intemadjo v Dourthnrutith, od koder se je po osemnajstih mesecih vmil zgaran in poln so-vraštva do tujca. Ves ta čas
je mati sama skrbela za osem majhnih otrok, a kljub temu niso pozabili na partizane. Končno je zasijala svo-boda. Z njo so prišk nove želje, misli, novi načrti... Zavihala sta rokave, prijela za kramp in lopato in po ne-kaj letih je na Grmovnikovi zemlji zrasla nova domačija. ,,Iz razvalin nam cveti življe-nje in iz otožnosti se rodi ra-dost," sta si mislila Marija in Nace, ko sta si uredila topel dom Nace je bil vseskozi za-veden mož. Povsod in vedno je pomagal krajanom, delo-val je tudi v raztiih organiza-cijah, sedaj pa mesto odsto-pa mlajširn ,,Zdaj gre kar sin Tone na sestanke namesto ntene. On se na vse te nove reči bolj razume. . .!" in na-
gajivo pomežikne, češ ža sta-ro šaro pa vendarle še nisem. ,,Ostal pa sem še v zvezi bor-cev."
Otroci so odrasli, se poro-čiti, šli zdoma. Pa ne vsi -sin Tone je z družino ostal pod domačo streho in sku-paj z očetom sedaj gospoda-rita na kmetiji Vsi pa se radi vračajo k topkmu ognjišču prijetnega doma. Tako ve-selo kot je bilo v soboto in nedeljo (7. in 8. febmarja) pri Zavrlovih, že dolgo ni bilo. Mnogi so prišli čestitat očetu in materi - zlatoporo-čencema - za njun visok iivljenjski jubilej. Vnučki in pravnučki so se razposajeno vrteli okrog babice m dedka, ki sta se v teh dneh kar po-mladila.
„... samo zdravje, zdrav-je ...!" je potožila mati. Mož pa nič ne toži - še ved-no ga vidimo, kako krepko vihti kramp in lopato, krpa luknje in koplje odtočne jar-ke na vaški cesti...
Dolgo živita skupaj, ves ta čas sta dopolnjevala drug drugega, se skupaj veselila novih uspehov in se žalostila ob neprijetnih dogodkih, toda njuna pot še ni konča-na...
Tam iz daljave je čutiti utrip civilizacije... Marija in Nace pa si v spokojni ti-šini ob robu gozda, po pet-desetih ktih, zopet podasta roke; beseda zamre na ustni-cah, a v srcih čutita tisto ra-dostno kopmenje, tisti čud-ni, z grenkobo pomešani sladki okus sreče, ki ju je spremljal vsa ta kta. Sedaj se z radostjo ozirata nazaj - na leta bojev, zmage, hrepene-nja... Čestitamo!
MARTINA TRDIN