Prve vijolice
T.
|esen je.   Žalostna.  hladna jesen.  A za ubogo Smiljko  tako žalostna kakor
Inikomur.  Dobra njena mati leži vže dalje bolna na trdej in pustej postelji
§v rarzlej sobi brez kake pomoči. Vrhu tega rauči glad in beda njo in njeno
'hčerko, ki stoji bridko se jokajoč ob njenej postelji.
Za siromaka se pač malo kdo briga, malo kdo umeje njegovo uboštvo, žalost iu trpljeuje. In ali je tudi mogoče, da bi taki, ki žive vse svoje živ-ljenje v zadovoljnosti tcr imajo vsega več kakor dosti, razuraeli kaj je uboštvo, beda in trpljenje! . . . Majhon, da le majhen del tega, kar imajo imoviti Ijudje preveč za svoje vsakdanje potrebe, izdalo bi mnogo, zelo mnogo, da se utolaži glad in odpomore najveejemu pomanjkanju v tej ali onej siromašnej družini.
Kadar v tako siromašno družino pritisne še bolezen, nu potlej so pač erni, žalostni dnevi v takej hiši. Mnogo, zelo mnogo jih žalostno pogine v največjej bedi, ker jim nedostaje milosrčnosti in usmiljenja denašnjega sveta. Eedko kdaj se uajde pravo človeško srce, ki v zadovoljnosti in sreči pozna tudi bedo in trp-ljenje svojega bližnjega.
V takem uboštvu in brez vse človeške pomoči je ležala dobra Smiljkina mati . . . In kako rada bi jej Smiljka poraagala, če bi mogla! . . .
Žalostna gre nekega popoludne v bližnji gozdek, da bi nabrala sladkih ko-reninie za ubogo, bolno mater. Ves pofc se je jokala. Tako jo sreča nek gospod. kateremu se deklica zelo smili. Vpraša jo:
—  Oimo se jokaš, dete moje?
Srniljka stopivši k neznanemu gospodu, poljubi mu roko, in reče:
—  Oh, uiati nioja, mati . . .
-—•¦< 43 >¦» —
—  Ali ti je mati umrla, vpraša jo gospod.
—  To ravno ne — odgovori Smiljka — ali bolna je, zelo bolna in pomoei nima od nikoder . . .
—  Pelji mene, dete raoje, do svoje matere, jaz jej pomagam . . .
Kdo je bil tega bolj vesel kakor uboga Smiljka. Zopet poljubi gospodu roko in ga odpelje v ubožno hišo, kder je ležala njena mati.
Gospod je bil mestrii zdravnik iu zelo dobrega srca. Takoj ukrene vse po-trebno, da dobi Smiljkina mati pomoč. Oj kako vesela je bila zdaj uboga Smiljka, vesela kakor še nikoli poprej. Njenej dobrej materi se je jelo zdravje po malem boljšati in do Božiea je bila popolnem zdrava . . .
n.
Dan ua dan je Smiljka premišljevala, kako bi se mogla dostojno zahvaliti onemu dobremu gospodu, ki je z božjo pomočjo rešil njeno mater gotove smrti. Dobro si ga je zapomnela in kadar koli ga je srečala na ulici. vselej mu je po-Ijubila roko. Mislila je tudi, kako bi niu splela kake lepe nogavice, nu sirota ni imela potrebmh stvarij za to.
Nekega dne je bila Smiljka na vrtu in zopet mislila na to, kako bi se za-hvalila dobrotnemu gospodn za njenej materi izkazano pomoč. Bilo je zgodaj v vzpomladi. Zdajci jej pade nekaj na um. Eazveseli se in vzklikne:
—  Vijolice! vijolice! . . .  Hitro se pripogne do puste še gredice ter jame nabirati prve vijolice,  ki so se to vzporalad razcvetele in kaj prijetno duhtele. Njena nedolžna ličeca so kar zažarela od radosti in veselja. Z nežnimi prstki naredi lep šopek iz dehtečili vijolic, katere raisli odnesti svojemu dobrotniku. da mu po-kaže svojo hvaležnost in spoštovanje.
III.
Mati Smiljko lepo obleče in odpelje do zdravnikovega stanovanja.
Smiljka stopi v sobo in odda cvetice svojerau dobrotniku.
V tem priskače iz stranske sobe zdravnikova hčerka Rožica. pohiti k Smiljki ter jo objame. kakor jej je raati naročila.
Deklici sta se ves dau skupaj igTale in še le zveeer je prišla Bmiljkina raati po svojo hčerko. da jo odvede domov. Oj da bi videli, kako je jokala Eožiea in pro-sila roditelje svoje, da bi ostala Smiljka tndi čez noč pri ujej in spala v njenej sobi.
In res ,je ostala Smiljka od tega dne pri zdravnikovih, ki so odslej tudi za fljeno mater skrbeli. Z Rožico ste liodili skupaj v šolo ter se odlikovali v vsem, kar ,je lepega in dobrega.
In kdo je bil povod. da sta si bili prijateljici ves čas svojega življenjaV . . .
Smiljkino darilce iz hvaležnosti — prve vijolice ...
(l'o ./o.y. Milaleoviču prev. L T