Jelka Milić
IDILA (Družinska kronika)
Kraj: dnevna soba
Čas: nedeljsko zgodnje p<^oldne
V modrem fotelju ob trebušasti svetilki iz railje sedi moški v najboljših letih. stasit. prijetne zunanjosti, s kostanjevo bradico.
Za mizo ob oljni peči pa ženska srednjih let malce utrujenega videza, v belem svitru in modrih hlačah.
Vsepovsod časopisi, knjige, zvezki, revije, stoli, svinčniki, rože. pepelniki, šara, ljubezniv kaos.
Moški bere. Pravkar je odložil (vzdihujoč) Tribuno in lista po t^tobrski številki Problemov.  Ženska pa zamišljeno strmi v grahasto zeleno pismo  in prav počasi, malodane obredno (ali pa odsotno) - ko da bi maševala - sreba kavo.
Iz konteksta zvemo, da je njemu ime Janez, njej pa Jolka.
On: Jolka ■ poslušaj.
Ona (vzdigne pogled): Ja?
On (začne brati z glasom, ki je prej šegavo teatralen, ko sterilizirano, pasterizirano in homogeneizirano pedagoški): Problemi št. a4. stran 43.  (Interna kronika). Kdo vse so kradli. "V sredo, 16. 9. 70 ob 12   so se v prednji sobici uredništva Problemov gnetli tile uredniki: Marjan Rožanc, Taras Kermauner, Dimitrij Rupel, Tomaž Kralj in povrhu tega še ex urednik Andrej Medved. Sobica 1, 5 X 2 m je zapdnjena s pohištvom, tako da so se omenjeni ljudje gnetli na površini max. 1 m . Tedaj je vstc^il še Marko Švabič. Ker se vhodna vrata odpirajo v prostor, so nekatere ljudi udarila, potem pa nagnetla, da je lahko prišli vstopil. - Marjan Rožanc: Si prišel po denarček kaj? - Marko Švabič: Ja. - Marjan Rožanc: Koliko že? Sedem jurjev, j6? - Taras Kermauner vstane, pozdravi, odide. Odide tudi Andrej Medved. Dimitrij Rupel, Tomaž Kralj in Marko Švabič se pomaknejo v sosednji večji prostor, ki je namenjen
157
uredniškim sejam in drugim množečnini prireditvam. Marjan Rožanc stoji    -v mali sobici in brska po žepih. - Marjan Rožanc: Jebenti, ni jih. Pet jur-jev! Čakaj, bil sem pri Kopru. - Naglo in šepaje odide. Čez čas se vrne. - Marjan Rožanc: Pa ni jih. Baba je rekla, da ni nič najdla. Pet jurjev, jebenti! Kaj pa zdaj ? - Marko Švabič: Jaz drugega ne morem reči, kot da se mi smiliš. Marjan Rožanc (gleda po navzočih in si ob domislici in trpečem smehljaju prikimava): Potem mi jih je pa kdo spizdil. Tale Taras se mi že dolgo zdi zelo sumljiv. "
Premolk
Ona (stoično): Je to vse ?
On (rahlo pobito in ponižano): Vse.
Ona (sentenčno): Tile pa jemljejo Maneta dobesedno.
On (radovedno): Kaj pa pravi Manet ?
Ona (zvonko): "Vse, kar izpljune umetnik, je umetnost. " (Nekoliko tise in malce zadržno, obotavljivo.) Najbrž nameravajo zapustiti potomcem vsak uredniški pr... dec, pardon, smrkelj.
On (na žalost ni preslišal. Zdrzne se.): Jolka, ne bodi no taka. Ne govori tako ohlapno in razpuščeno. Presenečaš me.
Ona (brani svoj kompromitirani, in flagranti ujeti jaz): Fant, ažumiraj se. Dandanes,. .anche la volgarita fa bestseller. Glej Albeeja. Glej Rotha in Millerja. Glej Vidala, Me Clura,  Zidarja. Ginsberga. Glej vse druge. Ko-horte drugih, prosim.
On (Ijudomilo): Pa saj sva čisto sama doma. Pogovarjava se. Tja v tri dni celo... brez nobelovskih in pripovedniških ambicij.
Ona (prizadeto): Saj res. Čisto sama sva in brez prič. Vrhu tega: ne piševa romana, ne delava velike literature. Prav imaš. Oprosti mi, Janez. Preklicem prostaštva. Oziroma: distanciram se od njih. Kvečjemu jih bom uporabila v kakem svojem bodočem zapisu. Ne kaže zapravljati šans z viktorijansko prirojeno spogledljivostjo ali privzgojeno uglajenostjo, marveč naskočiti Parnas - naj stane, kar hoče - s korenito represijo vsega spodobnega, o-miljenega, polepšanega, poglajenega in z blagimi ali hudomušnimi eufemizmi sfrizi ranega.
158
Premolk
On spet bere.
Ona se je spet zatopila v marčno zelenino pisma.
On (čez čas): Čakaj, še tole o Vidmarju bi ti rad prebral.
Ona: Če je kratko. Drugače ne.
On (bere. Sinkopirano in resnobno. Ko da bi čebulo ali česen sekljal na leseni deščici): Stran 39. "Prešernova cesta - sedmega oktobra - Srečal - Josipa -Vidmarja - Prijazno - sem se mu - smehljal - in pri - kimal - On se  je - v odgovor - za - smejal - in pri - kimal - ... nekam v stran - Kot kakšna - gospa - Glinšek - to je tako - kar smej - se mi - butec... "
Ona (buši v smeh): Cuj, golobček, se ne bi šla rajši onegavit v sobo na tradicionalni način, ko da se pustiva drezat,  ščegetat, ščipat, masirat, klistirat in purgirat od teh verbalnih manijakov in nageljnovih klinčkov alias   žbio ? Saj ne vedo več kam z besedami...
On (jo gleda malo zaprepadeno, a ne zine.)
Ona (neustrašno nadaljuje); Ne ? No, potem pa pojdiva vsaj na teraso poslušat glasne, nonstop deklamacije in happeninge naše devetdesetletne sosede in gospe, ki ji blagor starosti - arterioskleroza - ni niti malo okrnila ali kako drugače prizadela fantazije, prej nasprotno. Njene "kronike", "recitali" in "monologi z rajnkimi" so za moj okus vsaj trikrat bolj živi, bolj izvirni, bolj zanimivi ui duhoviti od bagatelic, ki mi jih pravkar prebiraš. In celo zastonj so, nobeno dobrodelno društvo jih ne financira. Umetnost zaradi umetnosti, razumeš ? Ne zaradi lakote po poceni slavi, ekshibiciji in honorarjih.
On (je videti bolj veder, skoraj sproščen): Naj z branjem nadaljujem ali ... ?
Ona (roteče): Janez, na kolenih te prosim ...  (se vrže patetično na kolena).
On (prešlašeno, srhljivo): Jolka, nikar, nikar ... '
Ona (s pojemajočim, ko nitka tankim glasom): ... ne kvari mi nedelje s temi gobcatimi kalini (Pyrrhula pyrrhula L.) iz kranjske megalc^ole. Daje jih pač mladost, letom navkljub, pa neredna menstruacija. Kaj si hočemo! (Premor). Danes mi prav ni do dovtipov in čenčavih anekdot. Preutrujena sem najbrž. Preveč problemov me tare. Konkretnih in abstraktnih.  Za tako robo pa moraš biti v najboljši formi. Tako rekoč sit in spočit. Z denarnico in z živci, ki ne
159
cvilijo. Ter nabit z vitamini, Mdrati in beljakovinami. Kdaj drugič, Ijub-ček. V redu?
On: V redu, v redu, moja prelestna, žal že stoletna Jolica in vijolica. Tišina
On spet bere, se hahlja in vzdihuje.
Ona zre sanjavo, skoraj zamaknjeno (morda pa le zabodeno) v zeleno, zdi se, nedešifrirano pismo.
Čas neopazno zori in polzi v večer.
Epilog
Kdor ne govori, je pozabljen. Kdor molči, je zgubljen.
160
LITANIJE II
Mi, veseli in žalostni Slovenci,
Mi, siti in lačni Slovenci,
Mi, brihtni in zabiti Slovenci,
Mi, opredeljeni in necq)redeljem občani.
Mi, zatomizlrani občani.
Mi, zasužnjeni potrošniki.
Mi, zamudniki v cirkusu evropske civilizacije.
Mi, reistični artikli.
Mi, pijanci.
Mi, klerikalci,
Mi, stalinisti in rankovlčevci.
Mi, gasilci.
Mi, brez svojega patrona.
Mi, vitezi presvete Koprnele,
Mi, mikroenota zgodovine.
Mi, dolžniki reakeionarjev.
Mi, posojevalci.
Mi, Iz Lubiane in Marburga v Trieste, v Gorizio, V Klagenfurt
dospeli po žlahtne bambole in zidane nmrele. Mi, ki z idejami spreobračamo to od vesolja zapeljano zemlj o, Mi, ki se lastne slov^nice ne zmoremo naučiti. Mi, ki se vprašujemo,zakaj v Vatikanu tako zavlačujejo s Slomškom in
z Barago, Mi, ki se pobijamo po slovenskih "cestah", ker nam Zvezni izvršni svet
ne nakloni McNamarovega kredita, da bi razširili te ozke stezice. Mi, apostoli tlačenega aktivizma. Mi, v Beogradu, Mi, v Vatikanu,
Mi, direktorji z večerno osemletko. Mi, narod penzionistov. Mi, s kondomi. Me, z diafragmo. Mi, splavarjl. Mi tn Me, v seksualno-erotičnih rubrikah v Nedeljskem, TT, Družini,
Tovarišu, Ognjišču, Mladini,
161
Mi, Lojzeti Slaki in Mladi levi,
MI, slovenski mežnarji.
Mi, demokrati, demokrati, demokrati, demokrati, demokrati, demokrati, de
Mi, ki vendarle nismo krivi za zlo tega žalostnega sveta.
Mi, s Prešernom, Cankarjem, Kosovelom, Kajuiiom, Balantičem,   Zidarjem
ter z ostalim stebri slovenske legije časti. Mi, Slovenci in Slovenke,
Mi, ki jodlamo alpske poskočnice "im Deutschlaad", Mi, "Marija k tebi uboge reve... " iz Brezij, Mi, ki ne znamo biti politiki
in ne škofi,
in ne generali
in ne stalinistične kurbe
in ne prokleti angeli
in ne sakramenski pokvarjenci
in ne prekupčevani žogobrci
in ne atentatorji Mi, ki si upamo biti zgolj pesniki
in posajamo krizanteme v gredah žalosti
in prepevamo psalme v hramih kopmenja
in onaniramo pred vrati bordelov
In nerazviti pomagamo nerazvitim
in smo brez lastnih klet?ic vsemogočnega misterija. Mi, ki za nas že drugi potujejo na Luno,
Mi, ki si v teh maksi časih strižemo lobanje prav do možgan. Mi, ki smo v teh mini časih ponosni na naš Triglav, Mi, ki nismo še nikdar nikogar napadli,
(bodisi zaradi strahu),
(bodisi zaradi usmiljenja). Mi, ki v stiskah pomolimo,
pokolnemo po laško ali po bizantinsko,
pobruhamo to premajhno žemljico,
(to državo v državi),
ta šentflorjanskl gnus,
ta raj pod Triglavom, Mi, sinovi Mojcej, Katre, Mick Kovačevih, Mi, ki nismo sami nič krivi, da ni kakšna volkulja dojila naših prapočetnikov,
162
Mi, Janezi, oh Janezi, oh Jai^zi, oh Janezi ..., Mi, delovno ljudstvo, ki nas jebe inflacija,
Bog se nas usmili...
Bog se nas usmili...
Jesen 1970 /Engelbert/
163