Podučevanje v ljudski šoli naj bo v kerščanskeni dnhu. (Konec.) Otrok postaja čedalje brihtnejši; začne to ali uno premišljevati. Tukaj je pa zopet priložnost, da se dalje versko nravno izobražuje; oblika, berilna tvarina in pismene naloge v to pripomorejo. Kaj po oblikah v branji in pisanji se morejo učenci versko - nravno izobraževati? In vendar je tako. — Oblika gleda na lepoto; edino Iepo pa je, kar je dobro in resnično, to pa je v žlahti z nravo in vero. Namen oblike pa je, da se otroci napeljujejo, da občutijo, kaj je lepo: in tako dalječ naj se ofroci v ljudski šoli pripeljejo, da bodo namreč mogli lepo občutiti in se nad takini veseliti. Ako je učenik jezikoslovja z učenci seni le prišel, potem lahko rabi berilne oblike, da zbuja v njih verske občutke, ker vse lepo, pa tudi vse resnično, ako vse prav obravnuje, pripelje človeka do uzora vse Iepote, vse dobrote in resničnosti — do Boga. Razkladal bo učenik v ta namen otrokom lepoto katoliškega bogočastja. Je li to vredno truda? Kaj se mar s tim premalo doseže? Mislimo, da se doseže veliko, karzadevanauk, patudi versko prepričanje. Veliko je cerkvenih pesem, ki so gotovo toliko vredne, kakor drugi klasični izdelki; v srednjili šolah bi jih mogel učenik ravno tako rabiti, kakor une. Kako lepe, visoke, kako bogate priličnih obrazev in naj lepših podob so slovesne berila katoliške cerkve! In ker so v teh kakor v unih Iiturgijskih oblikah katoliške verske in djanske resnice tako častitljivo in spodbudno izrazene in pripodobljene, spozna se labko, da bi se po njih kerščanski duh zelo razširjal, če bi jih prav umeli rabiti. Sveta povestnica ima za nektere oblike spisja in /a branje veliko lepe in prav primerne tvarine. Prilike, podobe, krepki izreki, naj imenitniše vodila za življenje, ki so veckrat lako lepo povedane, da se lepše ne dajo izreči, in drugi neprecenIjivi literarni zakladi hranjeni v sv. pismu, morejo se s toliko večjim pridom obračati v versko nravno izobraženje, ker se pri branju otroci soznanijo s sv. pismom, virom vsega božjega razodenja. Za versko-nravno izobraženje je to gotovo silno važno. Nektere berila imajo tudi zares veliko beriinih vaj vzetih iz sv. pisma in bukev cerkvenih očetov. Pri učeniku je tedaj, da takšne berila ume pri podučevanju porabiti; poprej naj pa take sostavke v originalu bere, da jih bo temeljito razumel, ter učencom ložeje razkladal. Menda ni treba bolj na tanko dokazovati, koliko se za vterjenje verskega spoznanja storiti more, če se vaje za branje in spisovanje prav izbirajo. S tim pa nočemo reči, da bi učenik v vsaki reči in povsod priložnost Iovil, ter bral in pripovedoval kaj od vere; s tim bi ne dosegel svojega namena, in podučevanje bi se v drugih rečeh motilo. Pameten učenik in skušen pedagog ve, da ni vse vsaki čas in na vsakera kraju dobro. Lahko pa se pri jezikoslovnera poduku posluži takih misli in oblik, besedi in izrek, podob in izrazov, — lahko branje in spisovanje tako vravnuje, da občutljivo serce pri mladini ne ostane prazno; ni zadosli namrec, da bi učenci lepoto spisa spoznali in čutili, zapopadek njegov pa v nemar puščali; poglavitna reč je namreč t«, ali Iepe oblike služijo veri in nravi. Slabi, brezverski spisi v gladki besedi bi se smeJi primeriti gnjilim in okužnim jabelkom v pozlačeni posodi. Skušnja uči', da sc mladost za vse da vneti, kar se ji v lepi obliki poda, naj bo že reč pri tem vsakdanja umazana, ali še celd vero zaničujoča. Ako bi se mladost vadila pred vsem zapopadek presojevati, kinali bi se ji gnjusilo nad mehkužnimi mesenimi spisi. Ako pa učenik hvali le lepoto spisja, zapopadek pa v nemar pušča, pospešuje škodljivo lepoznanstvo, ne pa keršcansko izobraženje. Iz tega tedaj vsak lahko spozna, da se more pri jezikoslovnem poduku mladost kerščansko izobraževati; iz tega kratkega bo pa tudi v.sak lahko pot najdel, po kteri mora hoditi, da doseže svoj namen. Veljajo pa tukaj aposteljnove besede: ,,Za otroke je mleko, za odraščene pa močnejša hrana". K drugi versti učnih naukov smo šteli veroznanstvo kot učni nauk in zgodovino ter vednost ji pomagajočo, zemljopisje. Kar zadeva vero kot učni nauk, določen ji je namen, da soznani učence s verskimi in nravniini resnicami po nauku sv. katoliške cerkve. Veroznanstvo je učni nauk za kateheta. Kako naj učenik kerščanski nauk v Ijudskih šolah ponavlja, od tega ne bomo tukaj govorili, postava to določi. Zgodovina se uči zistematično še le v višjih realkah. Ker pa zgodovina pripoveduje, kar se je zgodilo, uči se tedaj v ljudski šoli, se ve da, brez zistema, pervi nauk se stavi na historično podlago, in je v podlago zgodovinski veri, ki je za versko nravno napredovanje tako imenitna in važna. Učenik, ki zgodovino tako prednaša, da učenci iz nje spoznajo višje vladarstvo božje, doseže svoj namen t. j. učence versko izobražuje in serca njih pripravlja za razodeto vero, ki ima naj večjo veljavo, ker pride od Boga. Neobliodno pa je potrebno, da se vera tako vterjujuje in poninožuje, sicer ne zraste ljudstvo verno in v resnici katoliško; priča tega nam je vsakdanje življenje, pa tudi zgodovina. Kaj si mar nejevera pa lažnjiv protcstantizem ne prizadeva zgodovino kaziti in preobračati? Od katoliških učenikov se tedaj po pravici tirja, da zgodovinsko polje obdeljujejo po katoliško, da posebno povzdiguje tiste členke, pri kterih pridobiva otroško serce za vero in nravo , in jih tedaj vresnici izobražuje. Takih členkov pa najde učenik v sveti povestnici pa tudi v vsaki drugi po katoliški pisani učni knjigi. Kniali najde celo strimbo čudnih homatij; viditi je, da bo vse, kar je dobrega, iz sveta zginilo; kmali pa se vendar resnica povzdigne in veselo zmaga, ker vsevedni, vsemogočni, neskončno modri in pravični Bog svet vlada. Najde pa zopet blago dušo, ki vkljub vsein zopernostim in preganjanju zvesta ostane katoliški veri, ktere ne premaga ne obrekovanje, ne zaničevanje, ne preganjanje , pa tudi ne mnke; zvesto se derži Boga in svete vere, ker unkraj groba jo čaka veselje, ki se ne da primeriti s terpljenjem tcga časa. Tamkaj najde Ijudstvo ali deržavo, ki je dospela do verske svoje moči in slave. Kakor hitro je pa pri njemu pešati začela nrava, hiralo je tudi blagostanje, ker zgineval je zmed Ijudstva verski duh; ljudstvo mora odstopiti, deržava pa se drugi deržavi umakniti, ker pravični Bog svetove vlada. Ze učeniki ajdovskih Grekov in Rimljanov so govorili od m;iščevavne osode; kolikor več pa zamore katoliški učenik otroke opomniti, sicer ne na slepo osodo, temuč na vse vladajočo božjo pravico in tako otrokom v zgodovini pojasnovati besede sv. pisma, ki pravijo: ,,še vrabelj ne pade s strehe brez volje nebeškega očeta". Pokazati mora otrokom, da nied tem, ko se na svetu vse preminja, se le prava cerkev nikdar ne premakne, ker postavljena je na skalo, in Gospod je obljubil pri nji ostali vse dni do konca sveta. Ako tedaj učenik vzroka zgodovinskih dogodb le v božji previdnosti iše, ako mu je Kristus sredotočje vse cloveške zgodovinc, očitno je, da veliko stori za versko nravno izobraženje učencov. ln tako naj dela učenik po šolah , ker od tod se razširja omika med Ijudstvo; da je to tudi njegova dolžnost, izvira iz tega, ker je ud katoliške cerkve, ker služi v katoliški deržavi, ki ga plačuje. V šoli naj se tedaj o cerkvenih napravah nikar ne modruje; nauki in naredbe njene naj se nikar ne napadajo, cerkvene osebe pa ne grajajo, nekatoliške vere in naprave naj se nikar ne hvalizujejo, pa tudi brez ljubezni ne presojujejo, — ker vse to ne spada med nauke za mladost, še manj pa za otroke po Ijudskih šolah. —*•