149 Glasnik SED 60|2 2020 Int er vjuji V anessa Benak Cvi jano vić* in Juli ja Zupan** * V anessa Benak Cvi jano vić, dipl. e tnologinja in k ultur na antr opologinja; magis tr sk a študentk a e tnologi je in k ultur ne antr opologi je, Oddelek za e tnologi jo in k ultur no antr opologi jo, F ilozof sk a f ak ult e t a, U niv er za v Ljubljani; v anessa.benakcvi jano vic@gmail.com. ** Juli ja Zupan, dipl . r es t a vr at or k a in k onser v at or k a; magis tr sk a študentk a e tnolo gi je in k ultur ne antr opologi je, Oddelek za e tnologi jo in k ultur no antr opologi jo, F ilozof sk a f ak ult e t a, U niv er za v Ljubljani; juli jazupan@gmail.com . Tanja Roženbergar, direktorica Slovenskega etnografske- ga muzeja, je svojo pot v slovenskem muzejskem prostoru začela kot etnologinja. Je ena prvih, ki je v času, ko so se muzeji začeli preoblikovati, z vključevanjem sodobnih metod dela in urbanih vsebin v muzejsko prakso, dopri- nesla k razvoju slovenskih muzejev. Leta 2018 je izšla njena monografija Urbani fenomeni, muzejske perspekti- ve v etnološkem in kulturnoantropološkem diskurzu, ki je prikaz vplivov sodobnega urbaniziranega sveta na nove težnje v muzeologiji, v delu pa je zajeta tudi problematika prepletenosti etnologije, kulturne antropologije in muzeo- logije, s poudarkom na vlogi muzejev v Sloveniji. Tanja Roženbergar je bila gostja šestega Šmitkovega veče- ra na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filo- zofske fakultete Univerze v Ljubljani 17. decembra 2019. Beseda je tekla o vlogi muzejev in sodobnih muzejskih trendih, prav tako pa nam je sogovornica pripovedovala o svojih bogatih izkušnjah pri muzejskem delu pri nas in ETN OL OGINJ A , RAZISK O V ALKA IN MUZEOL OGINJ A , KI DEL UJE Z VIZIJO »O LJUDEH ZA LJUDI« Int er vju z dr . T anjo R oženberg ar , dir ekt or ico Slo v ensk eg a e tnog r af sk eg a muzeja T anja R oženberg ar na šes t em Šmitk o v em v ečer u z naslo v om Ali po tr ebujemo no v o def inici jo muz eje v? . F o t o: R ene Dopler , Ljubljana, 1 7 . december 20 1 9. Glasnik SED 60|2 2020 15 0 Int er vjuji V anessa Benak Cvi jano vić in Juli ja Zupan v tujini. Na vprašanja o umestitvi in delovanju slovenskih muzejev v mednarodnem muzejskem kontekstu je odgo- vorila s prepletom svojih bogatih muzealskih izkušenj in vlog, ki jih je prevzemala kot direktorica Muzeja novejše zgodovine Celje ter pozneje kot predsednica Slovenskega odbora Mednarodnega muzejskega sveta (ICOM). Kot di- rektorica Slovenskega etnografskega muzeja ter etnologi- nja z vizijo »o ljudeh, za ljudi« poudarja, da morajo muzeji v sodobnem svetu zavzeti vlogo posrednika med družbo in ljudmi, biti angažirani in v svojo muzejsko prakso vklju- čevati različne skupnosti in interesne skupine. Sodobna muzejska paradigma je usmerjena v obravnavo spremem- be kulturnih okolij in odnosov do novih oblik javnih pro- storov v postindustrijski družbi. Pomembna postaja vloga individualnega in kolektivnega spomina, kako torej posa- mezniki oziroma skupnosti doživljajo okolje, v katerem bivajo. Spreminja se tudi razumevanje odnosa med člo- vekom in muzejskim predmetom, v ospredju je kontekst uporabe predmeta, zato je nepogrešljiv element sodobne muzejske prakse prezentacija nesnovne kulturne dedišči- ne. Sodobni muzeji presegajo avtoritarno in institucional- no pozicijo, ki je v preteklosti pogosto rabila nacionalnim interesom. Demokratičnost in participatornost, bistveni načeli sodobnih muzejev, zahtevata nove metode muzej- skega dela, ki v proces prezentacije dediščine vključujejo različne skupnosti. Po Šmitkovem večeru sva s sogovornico opravili še bolj poglobljen intervju, katerega izseke objavljamo v nadalje- vanju. 1 JZ: Če smo dediščino v preteklosti razumeli kot hege- monski in avtoritaren pojem, pogosto povezan z na- cionalnimi interesi in obračanjem v preteklost, danes pojem dobiva nove interpretacije, z njimi pa se spremi- nja tudi muzejska praksa. Kakšen je vaš pogled na slo- venske muzeje in ali ti delujejo po sodobnih muzejskih paradigmah? TR: Slovenija ima dobro muzejsko mrežo, ki vključuje dvanajst nacionalnih muzejev ter regionalne in mestne muzeje. Muzeji izvajajo javno službo premične kulturne dediščine, kar pomeni, da jih financira država. Država je ustanovila nacionalne muzeje, manjše pokrajinske muzeje pa so ustanovile občine, ki izvajajo javno službo na pod- lagi pooblastila. Za financiranje tako nacionalnih kot pokrajinskih muzejev je sicer poskrbljeno, vendar finančna sredstva zadostujejo le za osnovno raven, to je, da se ohranja kulturna dedišči- na, zmanjkuje pa sredstev za programe, s katerimi bi se muzeji širili navzven. Sodobna muzejska paradigma po- meni tudi vključevanje različnih skupnosti oziroma soude- 1 Intervjuvanka je označena z inicialkama TR, spraševalki pa kot VBC in JZ. ležencev v muzejski proces. Prostor muzeja bi se moral ši- riti, da bi lahko izvajal tisto, kar muzej v 21. stoletju mora izvajati, torej širiti zavest o pomenu kulturne dediščine. V sodobni družbi je ključna prav odprtost muzejev. Kako to preseči, je zahtevno vprašanje, ki si ga je treba zastaviti tudi v muzejih samih. Vsekakor se je nujno usmerjati tudi k drugim finančnim virom, ki pa jih je, tudi zaradi šibke družbene moči muzejev, izredno težko pridobiti. Težava, ki jo vidim, je tudi šibka dinamika zaposlovanja v muzejih. Posledično primanjkuje mlajših strokovnjakov z novimi znanji, zato prihaja do generacijskega prepada, manj je novih oblik komunikacije in vsebin. Tudi to so ra- zlogi, zaradi katerih muzeji niso najbolj vidni instrumenti javnega prostora, kakršni bi morali biti, saj niso vešči so- dobnega komunikacijskega jezika. JZ: V Sloveniji smo priča vse večji centralizaciji, kjer se tako kapital kot turizem stekata v večja mesta. Kako so v Sloveniji razporejena finančna sredstva za nacio- nalne oziroma regionalne pokrajinske muzeje? TR: Tako nacionalni kot pokrajinski muzeji se financirajo iz državnega proračuna, oboji pa so morali zadostiti dolo- čenim kriterijem, da so pridobili status institucije v javnem interesu. Za izvajanje programov, ki dopolnjujejo javno muzejsko službo, so na voljo tudi evropska sredstva oziroma projek- ti, v katere se lahko vključijo tako nacionalni kot pokra- jinski in lokalni muzeji. Prvi pogoj uspešnih sodelovanj je dobro mednarodno in medresorsko mreženje, ki ga imajo nacionalni muzeji morda več, že zaradi svoje pozicije in poslanstva. Vendar so prednosti tudi morebitne tematske orientiranosti posameznih manjših muzejev ali pa vključe- vanje muzejev, ki delujejo na obmejnih prostorih, odvisno seveda od razpisanih evropskih programov. V projektih, ki razširjajo paradigme posamezne discipline, tudi etnologije in antropologije, so sicer prvi sogovorni- ki etnografski in etnološki muzeji z dolgo tradicijo. Slo- venski etnografski muzej je bil med letoma 2014 in 2018 vključen v evropski projekt Switch – Delitev sveta vklju- čenosti, ustvarjalnosti in dediščine, ki je vključeval deset evropskih etnografskih muzejev in muzejev svetovnih kul- tur, cilj projekta pa je bil premisliti vlogo in poslanstvo sodobnih muzejev ter reinterpretirati gradivo, ki ga mu- zeji hranijo. Svoje sodelovanje nadaljujemo v evropskem projektu Taking Care, ki razvija paradigmo muzejev kot prostorov skrbi. VBC: Katere pogoje mora muzej izpolnjevati, da lahko konkurira na muzejskem trgu? TR: Sedaj smo pred velikimi izzivi, saj je ravno zdaj pravi čas, da bi se muzeji lahko v družbi pozicionirali kot vzvo- di moči; omogočajo namreč tisto, kar družba 21. stoletja Glasnik SED 60|2 2020 151 Int er vjuji V anessa Benak Cvi jano vić in Juli ja Zupan potrebuje. Potrebujemo institucije, vsebine in točke, ki jim lahko verjamemo, muzeji so lahko oporni steber, s pomo- čjo katerega se ljudje usidrajo v tem svetu, kjer je vse mu- ha enodnevnica. Potreba po muzejih se že od začetka 21. stoletja opaža s porastom različnih lokalnih muzejev. Mu- zeji so torej zanesljivi, izvirni, profesionalni, imajo odlike, ki jih trenutno kje drugje težko najdemo. Muzej je prostor, ki ljudi lahko navdihne, jim nudi varno zavetje, lastno si- drišče, znanje in pobeg. Od vsakega posameznega muzejskega tima in njegove kreativnosti, motiviranosti in kvalitetnega dela je odvisna uspešnost njegovega vključevanja. Treba je delovati v di- alogu s podobnimi institucijami v mednarodnem prostoru. Te povezave prinašajo dotok svežih znanj, mednarodno kontekstualizacijo, mednarodno mreženje in strokovno socializacijo. Muzeji so lahko konkurenčni, a napredka, kot bi si ga želeli, ne zmoremo doseči sami. Muzejska po- nudba je še neizkoriščena v turističnih programih, nismo prepoznani kot ekskluzivne vsebine podjetništva, in to kljub vsem našim potencialom, gradivu in znanju … V širši družbi se o modernem muzeju še vedno ne ve dovolj. To je proces. JZ: Kot edina etnologinja ste bili zaposleni tudi v Mu- zeju revolucije Celje oziroma v današnjem Muzeju novejše zgodovine Celje. Kakšna je bila vaša vloga in kakšen je doprinos etnologije oziroma antropologije k razvoju slovenskih muzejev? TR: Moja vloga kustodinje v Muzeju revolucije je bi- la vsekakor izjemna in specifična. Takrat sem bila edina zaposlena etnologinja v takšnem muzeju. To je bilo v 90. letih, ko so se muzeji začeli preoblikovati in širiti svoja raziskovalna polja. Ker zgodovinska pogled in metoda ter sama zgodovina kot disciplina niso zadoščali za preobraz- bo institucij, je takratni Muzej revolucije Celje razpisal de- lovno mesto etnologa oziroma etnologinjo. To je bil edini takšen razpis v Sloveniji. Veliko sem se ukvarjala z vprašanjem, kakšna je pravza- prav moja vloga v tej muzejski instituciji. Sama sem jo vi- dela tako, da sem se posvetila obravnavi urbanega prostora. Z analizo stanja v Sloveniji sem prišla do zaključka, da ima urbana antropologija kot disciplina uspešno tradicijo, ki pa v muzejskih institucijah ni bila opazna; v muzejski praksi je bila še vedno prisotna tradicionalna etnologija. Svojo na- logo sem kot etnologinja oziroma antropologinja videla v tem, da ustanovim oddelek za urbano etnologijo in znotraj muzejske etnološke mreže z izobraževanjem v obliki refe- ratov in delavnic ustvarim prostor za nove vsebine. Takrat sem v Celju raziskala urbane obrti, saj so se obrtni- ške delavnice že začele zapirati, ostalo je še nekaj utripa obrtniških znanj, ki sem jih dokumentirala. Leta 1998 je svojo obrt zaprla zadnja modistka, iz njene delavnice sem prevzela predmete in pohištvo ter leta 2000 v Muzeju no- vejše zgodovine Slovenije postavila razstavo Ulica obrtni- kov. Razstava je bila pomembna, saj je poleg prezentacije materialne dediščine vključevala tudi pričevanja obrtni- kov, njihova mnenja in znanja, torej nesnovno dediščino. Med letoma 1996 in 1997 smo pripravljali poletne delav- nice, na katerih smo dokumentirali del mesta Celja, Ga- berje, ki je bilo takrat delavsko predmestje. V tistem času se je mesto že spreminjalo, tako da smo ujeli še zadnje podobe tega dela mesta. Omenjeni projekti so odpirali urbane teme ter nesnovno kulturno dediščino in se danes s tridesetletnim zamikom kažejo kot pomemben prispevek k razvoju muzejev. 90. leta so bila leta skokovitih sprememb, bila so odločilna tako za muzeje kot za etnologe oziroma antropologe. Kot raziskovalec si moral biti zelo odziven, zaznati si moral specifiko tistega časa in delati hitro. Ena od novitet v ti- stem času so bile tudi stalne razstave o povojnem obdobju nekega kraja ali pokrajine, pri katerih so sodelovali tudi etnologi in antropologi. Danes že veliko razstav vključuje nove vsebine, muzeji uporabljajo sodobnejše pristope. Poudarek je bolj na člo- veku ter njegovem bivanjskem kontekstu. Menim, da sta etnologija in antropologija nepogrešljivi v vsakem muze- ju, saj obravnavata odnos med nosilcem in predmetom. Potrebujemo torej etnologizacijo muzejev, etnolog bi mo- ral biti zaposlen v vsakem muzeju, ne glede na tip muzeja. JZ: Globalne spremembe med drugim prinašajo ve- dno hitrejšo industrializacijo in urbanizacijo, zaradi česar se preoblikujejo tudi identitete preteklih obdo- bij. Kakšna je danes vloga muzeja kot posrednika med posameznikom oziroma skupnostjo v mestih ter zakaj je vključevanje urbanih vsebin v muzejsko prakso po- membno tudi za slovenske muzeje? TR: Svet se urbanizira, zato je pomembno, da urbane vse- bine vključujemo v svoje raziskovalno delo in muzejske interpretacije. To je splošni razlog. Vse več ljudi živi v urbaniziranih okoljih, od leta 2007 je na svetu več urba- ne kot ruralne populacije. Tako skokovitega procesa ur- banizacije, ki se je v mestih zgodil v tako kratkem času, nihče ni pričakoval. Ti procesi, ki preoblikujejo sodobni svet, zaznamujejo tudi naš način življenja in razmišljanja, naše navade, načine komunikacije. Vplivajo na posame- znika in skupnosti, družbo. Ravno zato se morajo muzeji kot družbeno pogojene institucije soočati z urbanizacijo, jo dokumentirati, raziskovati in hkrati sebe opredeljevati kot institucije urbane družbe. Pomembno je, da se te teme odpirajo tudi zaradi muzejske prezrtosti mnogih vsebin, ki odstirajo načine življenja v mestih. Vključevanje sodob- nih tem in urbanih vsebin pa pripomore tudi k preseganju splošnega stereotipa o muzejih, da so to v preteklost obr- njene institucije. Glasnik SED 60|2 2020 15 2 Int er vjuji V anessa Benak Cvi jano vić in Juli ja Zupan VBC: Vse več antropoloških študij se ukvarja z ur- banimi tematikami in vse več raziskovalcev obiskuje mesta; ali ob tem morda pozabljamo na življenje v manjših lokalnih skupnostih? Kako muzeji vzdržujejo ravnovesje med obiskovanjem in preučevanjem tako prvotnih, podeželskih etnoloških terenov kot tudi ži- vljenja v mestih? TR: Muzej obravnava tudi podeželske kontekste, s tem nimamo težav. V etnografskih muzejih in zbirkah je bil to prednostni pristop, vzroki zanj so bili različni. Antropo- logija in etnologija sta se sicer že v 70. letih 20. stoletja ukvarjali z urbanimi temami, medtem ko so se muzeji še ob koncu 20. stoletja v veliki večini obračali k tradicio- nalnim vsebinam. Danes je odlična nadgradnja ohranjanja tovrstnih tem razumevanje nesnovne plati, nesnovnega konteksta dediščine. Slovenski etnografski muzej je od leta 2011 strokovni nacionalni koordinator za področje nesnovne kulture dediščine in tvorno telo pri rasti nacio- nalnega registra za nesnovno kulturno dediščino, ki je na Ministrstvu za kulturo, prav tako pa sodeluje v procesih priprave zahtevnih nominacij za vpis na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva. Zahtevni kriteriji poudarjajo živost določenega tradicijskega elementa, vse- bine in njegov kontinuirani razvoj. To je sodobno razume- vanje dediščine. S terena prihaja vse več pobud, ta aspekt razumevanja kulture ima dobro pozicijo v globalnem svetu dediščine. JZ: Sodobni muzeji danes težijo k interdisciplinarnem delovanju, v katerega vključujejo tudi različne umetni- ške prakse. Kakšno vlogo ima umetnost v muzejih in kako se umešča v slovenske muzeje? TR: Interdisciplinarno delovanje, ki zajema tudi vključe- vanje različnih umetniških praks, je danes že standard so- dobne muzejske prakse. V zadnjem desetletju je umetnost prisotna tudi v večini slovenskih muzejev. V Slovenskem etnografskem muzeju je bilo veliko razstav in projektov, ki so prepletali ti dve polji. Vključevanje umetnosti je ena od vizij sodobnega evropskega dediščinskega okvira, za- to je tak pristop tudi pogosta vsebina evropskih projektov. Večina evropskih projektov je usmerjena v sodelovanje med muzeji in umetnostjo. Nastajajo celo pobude, da bi bili umetniki, tako kot kustosi, zaposleni v muzejih, kjer bi na podlagi zbranega gradiva izvajali performanse in umetni- ške akcije. Tako bi oživljali predmete, zbirke in jih umešča- li v sodobno družbo, z njihovo pomočjo zrcalili sedanjost in prihodnost. Širjenje takšnih muzejskih praks je pomemb- no in nujno, saj je umetnost ena izmed oblik interpretacije dediščine, hkrati pa je dediščina navdih umetnosti. VBC: Med letoma 2014 in 2017 ste bili predsednica Slovenskega odbora Mednarodnega muzejskega sve- ta (ICOM). Beremo, da je vstop Slovenije v združenje ICOM leta 1991 slovenskim muzealcem odprt vrata v širši muzejski svet. Ali je bil res tako pomemben? Kako se je z vstopom vanj spremenila vloga Slovenije v med- narodnem muzealstvu? TR: To so bili zelo pomembni koraki. Bili so priznanje slovenskemu muzejskemu področju v svetovnem merilu in možnost strokovnega mreženja znanj in strokovnjakinj in strokovnjakov. Pomembna so znanja posameznih strok. Pomembni so profesionalni kontakti, pomembni so različ- ni regulativni predpisi, deklaracije, etični kodeksi, torej etična in pravna raven, ki ob vstopu v takšno organizacijo začneta veljati tudi za vse zaposlene na tem področju v do- ločeni državi in za vse muzeje. Vstop slovenskih muzejev v ICOM je bil torej zelo pomemben tudi na pravnoformal- ni ravni in je zato pomembna prelomnica. VBC: Že vpis na študij etnologije in kulturne antropo- logije ima negativen prizvok. Služb za našo stroko naj bi ne bilo, soočeni smo z »realno« platjo svoje odloči- tve. Na drugi strani se ob sodobnih globalnih težnjah zdi, da nas svet potrebuje bolj kot kdajkoli in da so se naših zmožnosti začeli zavedati tudi delodajalci zunaj standardnih strokovnih institucij. Zanima naju, kako pomembne se vam zdijo posameznikove vrednote, kot so samoiniciativa, iznajdljivost, odprtost itd.? Sta etno- logija in antropologija družbeni znanosti prihodnosti? TR: Negativno mnenje o študiju ni na mestu. Tu sta dve pomembni izhodišči; prav zaradi vedno večje urbaniza- cije – kot strokovnjaki imamo uporabna znanja za večje razumevanje načina življenja v tem globalnem in urbani- ziranem svetu – bo vedno več povpraševanja po poklicih antropologa oziroma etnologa. Menim, da je doba, v kateri živimo, doba naše znanosti. Upam, da bomo znali ta trenu- tek izkoristiti za širšo afirmacijo discipline. Kot drugo pa je pri tem razmisleku pomembno naslednje – motivacija za znanje, afiniteta do vede. Predstavljam si, da tisti, ki se odločijo za ta študij, prav to imajo oziroma že prinesejo s seboj na fakulteto. S tem si zmagovalec. Če se že v začet- ku študija vključuješ v različne raziskovalne skupine, pro- jekte, si na praksi pri strokovnjakih, delaš z entuziazmom, si pozneje lahko celo sam soustvariš področje, iz katerega boš črpal. Ni nas veliko in dela je dovolj za vse. Na nas vseh pa je, da širimo zavedanje o pomembnosti znanosti. Muzeji imamo tu odgovorno nalogo. Ljudi je treba prepri- čati, da smo pomembni, da nas potrebujejo; v tem primeru bo dovolj prostora, da se naša prizadevanja uresničijo. Glasnik SED 60|2 2020 153 Int er vjuji V anessa Benak Cvi jano vić in Juli ja Zupan JZ: Zadnjih nekaj let v ICOM-u nastajajo pobude za novo definicijo muzejev, saj naj bi bila definicija iz leta 2007 zastarela, predlog nove definicije pa pred krat- kim ni bil sprejet. Zakaj potrebujemo novo definicijo muzejev? TR: Absolutno potrebujemo novo definicijo muzejev in z njo se že mudi. Definicija iz leta 2007 je namreč preozka, saj ne vključuje vseh nalog in poslanstev sodobnega muze- ja. Nova definicija uvaja mnoge novosti, ne samo o vsebi- nah dela, temveč tudi o razumevanju muzejske institucije. Predlog, ki je v proceduri, jo je popolnoma preoblikoval. Prav zato tudi ni bil potrjen in uradno še vedno velja stara definicija. Predlagani tekst bolj poudarja strpnost, upošte- vanje različnih etničnih skupin, migracij in urbanizacijskih procesov. Vključuje pomene nesnovne kulturne dediščine, ki jih trenutna definicija ne zajema. ICOM je oblikoval poseben komite, ki se ukvarja z novo definicijo, v proces pa so vključeni vsi nacionalni muzej- ski komiteji sveta. Najnovejša definicija je bila predsta- vljena 7. septembra 2019 in pravi: Muzeji so demokratizacijski, vključujoči in večgla- sni prostori za kritični dialog o preteklostih in pri- hodnostih. Medtem ko priznavajo in obravnavajo konflikte in izzive sedanjosti, hranijo predmete in primerke za družbo, varujejo različne spomine za prihodnje generacije in vsem ljudem zagotavljajo enake pravice in enak dostop do dediščine. Muzeji niso pridobitni. So participativni in transparentni ter delajo v aktivnem partnerstvu z različnimi sku- pnostmi in zanje pri zbiranju, ohranjanju, razisko- vanju, interpretaciji, razstavljanju in izboljšanju razumevanj sveta, da bi prispevali k človeškemu dostojanstvu in družbeni pravičnosti, globalni ena- kosti in planetarni blaginji. 2 Eden izmed argumentov za nesprejetje je tudi v sami for- mi, saj tekst sam niti ni definicija, temveč bolj vizija. Dru- gi pomislek je bil, da je še vedno kolonialna in politična, ker ne vključuje problematike hranjenja dediščine oziroma odtujitve predmetov iz dežel izvora. Iz samih diskusij iz- haja, da je še veliko nejasnosti in nerazrešenih segmentov. Sprejem definicije je trenutno odložen. 2 To je neuraden prevod. V izvirniku se definicija glasi: »Museums are democratising, inclusive and polyphonic spaces for critical dialogue about the pasts and the futures. Acknowledging and addressing the conflicts and challenges of the present, they hold artefacts and specimens in trust for society, safeguard diverse memories for future generations and guarantee equal rights and equal access to heritage for all people. Museums are not for profit. They are participatory and transparent, and work in active partnership with and for diverse communities to collect, preserve, research, interpret, exhibit, and enhance understandings of the world, aiming to contribute to human dignity and social justice, global equality and planetary wellbeing.« VBC: Sodobni muzeji z vključevanjem in s participa- cijo posameznikov in skupnosti v muzejske procese de- lujejo po principu demokratičnosti oziroma od »spodaj navzgor«. Slogan Slovenskega etnografskega muzeja je »od ljudi za ljudi«. Nam lahko za konec zaupate širši pomen tega poslanstva? TR: Pomeni, da je človek glavni fokus našega zanima- nja, preučevanja, komuniciranja in odnosov. Materialno kulturno dediščino zbiramo po kriteriju odnosa, ki ga ima človek do muzejskega predmeta: bodisi kot uporabnik bo- disi kot ustvarjalec. Ob keramičnem vrču, ki ga hranimo v zbirki za obrt in trgovino, se sprašujemo, kdo je vrč upo- rabljal, zakaj ga je uporabljal in kako, kdo ga je izdelal, s kakšnim namenom in kdaj ... Govorimo o zgodbah pred- metov in »avri« predmeta, kot so tak pristop posrečeno imenovali nekateri muzeologi. O tem, kako in zakaj je vrč nastal, nam spregovorijo posamezniki, skupine in skupno- sti, prisluhnejo pa jim posamezniki, skupnosti in skupine. To je naše poslanstvo. Hvala za pogovor.