350
Naravoslovna drobtinčica.
Kako postaja babje leto ?
Menda je vsakdo, ki je hodil v pozni jeseni po polji, že zapazil, da z začetkom mesca oktobra (ko-zoperska), ako je lepo vreme, so njive in livade pre-mrežene s silo tankimi pajčinami, ki se vlečejo tudi po zraku. Včasih so livade in ozimine tako pokrite s temi pajčinami, da človeku, ako jih ogleduje ^ proti soncu, se zdi, kakor da bi vidil kako jezero ali široko reko. Vse te pajčine so delo silo majhnih pajč-kov, kteri niso večji, kakor glavica bucike (knoflice); al to malo telesice jim nadomestuje neizmerna rodo-vitost ali plodnost. Le neznana drobnost in lahkota te živalice nareja, da, kadar sonce pripeče, se vzdignejo od zemlje in se povzdignejo v zrak, večkrat celo do 200 sežnjev visoko, in včasih jih je toliko, da vse mergoli po zraku.                            (Neven.)
Dostavek. Naravoslovci terdijo, da pajčine te, ktere so ne le v jeseni temuč tudi spomladi pod imenom „babjega leta" znane, delajo mladiči mnogoterih pajčkov. Po Bechstein-u in Stark-u jih dela tista sorta, ki se zove „Aranea obtetrix", po Murray-i „A. aeronautica" in „geometrica junior", po Oken-u „Tetragnatha extensa", pa tudi druge. Slavni Oken mično popisuje to živalico, ki je dora-šena 2y4 linij dolga, podolgastega okroglega života, sivo-rujava, z lisico po herbtu in po straneh, čvetero sprednjih nožic steguje naprej, dvoje zadnjih pa nazaj. On pravi, da nobeden starodavnih pisateljev ne omenuje ,,babjega leta" in da Anglež Chaucer, ki je leta 1400 umeri, je bil pervi, ki je popeval v svojih pesmih to živalico, ki mesca oktobra in novembra sterniša, senožeti in germovje preprega s svojim paj-čolanom, kteri je tako lahak, da ga vsaka sapica raz-terga in nese v zrak. Kmetje pravijo, ko vidijo spomladi po zraku plavati te pajčine, „da poletje pride", — v jeseni pa (in takrat jih je več viditi), pravijo, „da poletje slovo jemlje". V jeseni se skrivajo v votle bilčice na sterniših ali padajo na tla, kakor hitro se jim kdo bliža, zakaj že od deleč čutijo stres svojih spredenih nitk; zato tudi ni lahko brez marljivega iskanja kake živalice vjeti; če se pa čaka do jutra, da rosa mine in so pajčine suhe, takrat pa vse mergoli in v pol uri se jih vjame lahko tisuč in tisuč. Kaj jedo, nihče prav ne ve; da mušic ne, je gotovo; če se rušnja, na kteri sede, poškropi z vodo, serkajo vodne kapljice požrešno ter žive do decembra. Paj-čina njih se rabi tudi zoper merzlico in za rane, da se kri ustavi; pripoveduje se tudi od neke kmetice na
Moravskem, da si je na lice, ktero je rak jedel, po-kladala pajčin „babjega leta" in potem se ozdravila. Ne vemo pa, je  li to resnica, je li ne; prodamo, kako smo kupili.