Iz zgodovine keršanskc Ijudske šole. (Dalje.) Ne more se sicer reči, da so v prejšnjih časih podučevanje in odgojeaje popolnoma zaaemarjali ali Ie staršem prepusčali, ker povedali smo v poprejšaih listih, da je keršaaska ijudska šola tako stara, kakor keršaastvo saaio; pa cerkev je po svojem poklicu na to dvoje posebao se ozirala: 1. da si je spodredila potrebao števiio dahovaov za cerkvene opravila in opravke pri službi božji; 2. da je Ijudstvo v keršanski veri ia aravaih resaicah podučevala, kar je sicer pervo in naj potrebniše pri slehernem podučevaoju ia odgojevaaju, pa vendar ne le ediao. Vse postave, ki so jih dajali cerkveni zbori, papeži ia škofje, se ozirajo aa eao od tih dvojaih. Ravao ta namen, da bi namreč mladost v keršaaski veri podučevali, ter jo obvarovali, da od vere ae odpade, izvolila si je tudi bratovšina za podučevaaje v keršanskem aauku; poterdil jo je pa papež Piji V. 1. 1571., ia 1. 1732. vpeljali so jo tudi aa Duaaju; 1. 1750. so jo osnovali po riraski šegi v jezuitarskeai samostaau, in razširila ter obrodila je blagronosai sad po tej deželi, poteai tudi po Ogerskem, Stajarskem, Kraajskem, Solnograškem in Tirolskem. Xaj bolj trudil se je pa mož imenitnih zaslug tudi po drugi strani, 0. I. Parliamer; njegovo iaie se sicer ob času Marije Terezije in Jožefa prav dostikrat v misel jeailje. Rojen 15. junija I. 1715. na Zgorajem Avstrijanskem, stopil je 1. 1734 v društvo Jezusovo; bil je učcnik po več mestih, doverševal šole, začel vspešoo delati I. 1747. podučevaje katoliško Ijudstvo posebao pa ailadost v resnicah keršanske vere ter ostane v tem poklicu nevtrudljiv do konca svojega življenja. L. 1750. izdal je svoj katekizeai, ki je bil prestavJjen skoraj v vse avstrijanske jezike. L. 1754. prehodil je kot misijoaar in predstojnik katehetiških misijonov Avstrijaasko, Štajarsko, Koroško, Kranjsko ia Tirolsko. Popotoval je po romarsko , s palico v rokah in v plajsč zavit, ter nosil dolgo brado. Imel je pri svojih misijonih, ki so terpeli večidel po en teden, po dve, ali tudi po tri pridige na daa; bičal je v svojem jederaatem govoru, ki ga večkrat solil z zajedljivimi šalaaii, pregrehe in razvade; odkrival je gerdobijo pregrehe, in je veliko dobrega med ljudstvom zasejal; njegovi nasprotniki in nevošljivci aenavajeai take tečne liraae nastavljali so aiu na njegovi terajevi poti marsiktere zapreke. Vsejaao seme je dozorelo, in marsikaj prav dobrega sadu obrodilo; gialjiva pesem: ,,Sveto, sveto" je živi dokaz tega. Posebno pa na Dunaju je o. Parhamer povzdigail bratovšiao za podučevanje v keršanskeni nauku. Xapravili so bukve za bratovšino, v ktere se je lastnoročno zapisal cesar Fraac, Marija Terezija, aadvojvodi in nadvojvodiae pa veliko duhovnih ia svetnih zgledaih oseb. Bratovšina je iaiela svoje spraševanjske bukvice in zgodovinski katekizem. Otroci so bili razdeljeai v verste: imeli so svoje predaike, ki so jih izpraševali. Vsako nedeljo nesli so nalasč napravljeae bandera pred njiaii peljaje verste v cerkev, kjer je bilo izpraševanje v keršanskein nauku. *) Vsako leto bila je slovesna poskušnja, k kteri smeli so priti pa le otroci, ki so celo leto pridao k nauku hodili in bukvic in katekizma pridao se bili naučili; veliko zgledaih oseb bilo je pričujočih; ubogi otroci bili so obdarovani z oblačili, drugi pa kako drugace. CD«ije pnh.) *) Kaj pa znajo dan današnji na Dunaji ? Cerkvene naprave zasmehovati, zaničevati, grajati in se iz njili norčevati. Ali se ni to vidilo očitno pri sejali v deržavnem zboru? Tako daljeo se da Ijudstvo zapeljati. pi8.