GLOSA
Aleš Maver
RAZPOTJArevijahumanistovGoriške
Reza Pahlavi vs. stara dama
Aleš Maver
Ne da bi bilo potrebno sploh kaj povedali o vsebini novega družinskega zakonika, je na dlani, daje povest o njem, čeprav sojo v zadnjih tednih zasenčili bolj dramatični premiki, že zdavnaj prerasla v značilno slovensko (ali bolje šentflorjansko) razkazovanje mišic.
DVA OBRAZA
Pristno šentflorjansko okolje kajpak poskrbi za to, daje komaj mogoče dvomiti, da v naši podalpski republiki ni lahko biti homoseksualec. Še zlasti na podeželju. Ampak po drugi strani nastaja vtis o is-tospolnih kot izjemno močni in vplivni skupnosti. Izrazila navzočnost omenjene problematike v medijskem (tudi filmskem) in širšem javnem prostoru je lako slejkoprej v kričečem nasprotju s pravimi križi in težavami, kijih doživlja povprečen slovenski homoseksualec. Čeprav se bo zdela takšna primerjava obema stranema bogokletna, je z zadevo nekako tako kot z napadi na vero in verujoče v polpreteklem in deloma še sedanjem času. Seveda je izgovor zanje vedno bil, da gre za striženje peruti nesramno močni in ošabni organizaciji, ampak glavnina udarcev je vedno padala po navadnem, bolj ali manj nemočnem verniku. Tudi zato je s človeškega vidika čisto razumljivo, če skušajo homoseksualci svojo stoletno zapostavljenost v teh krajih, ki jo do neke mere upravičeno pišejo na rovaš krščanskim cerkvam, maščevati (oziroma so jo ponekod že maščevali) z »desantom« na punčico očesa večine kristjanov, to je na zakon.
In res so cerkve v preteklosti na podlagi resda jasnih in nedvoumnih svetopisemskih izhodišč stilizirale homoseksualnost v greh par excellence, pri čemer žal niso zmogle preveč posluha niti za homoseksualce kot ljudi. Ko se omenjenemu pridruži še pogosto neiskren odnos do istospolne usmerjenosti v lastnih vrstah, nastane seveda eksplozivna mešanica.
SINDROM REZE PAHLAVIJA Tako dospemo do vseh bistvenih koordinat nove tekme na šentflorjanskem igrišču. V prvem polčasu so v njej prednjačili tvorci zdaj krepko razvpitega projekta družinskega zakonika. Čeravno je sama ideja zanj in njegova maksimalna izvedba vzklila v relativno ozkem krogu neke majhne
stranke, ga je koalicija spočetka v celoti posvojila. Njeni poslanci so se dobro počutili v vlogi nekakšnega kolektivnega slovenskega šaha Reze Pahlavija. Ugajala jim je misel nase kot na »prinašate luči« in »modernosti« v zaostalo, kvarnim vplivom Katoliške cerkve predolgo izpostavljeno slovensko krajino.
Od lod tudi njihov zaničljiv odnos do vsake kritike zakonika in pogledi zviška na vse, ki so si drznili opozarjali, da sprejemanje takšne zakonodaje brez širšega soglasja ne bo prineslo nič dobrega.
SOGLASJE VRSTNIKOV
Pa seje zalomilo. Ker seje pokazalo, da strinjanje ali nestrinjanje s še enim v vrsti poskusov spreminjanja »slovenskega narodnega značaja« koraka preko običajne delitve levo-desno. Vsaj v eni takrat še vladni stranki so pač morali spoznati, da pred svoje volivce s Titom v srcu in z rožnim vencem v žepu ne morejo stopiti z radikalnim predlogom zakonika, saj jim je misel na istospolne pare enako tuja kot njihovim vrstnikom z drugega političnega brega. Tako je pravzaprav presenetljivo nastal nov, prilagojeni zakonski načrt, ki je sicer obdržal spremenjeno opredelitev družine, a se je vsaj na dveh odločilnih točkah bistveno približal kritikom. Morda bi se lahko politično bankrotirana vladna večina (ali takrat tehnično manjšina) zaradi politične higiene sprejetju zakonika tudi odrekla, je pa med prvotnim in sedanjim besedilom vsekakor precejšnja razlika.
SPOZNANJE IN ODVEZA? Tukaj se je začel drugi polčas. V njem primat v razkazovanju mišk očitno prevzema kar sama Cerkev. Seveda gre spraševanje, ali ima do tega pravico, krepko mimo tarče in bo nujno pripeljalo samo do tega, da bo katoliška skupnost stopila še tesneje skupaj. Preseneča pa nemara popolno poistovetenje cerkvenih predstavnikov z »našo stvarjo referenduma« in streljanje iz vseh topov, ki vsaj meni zbuja nelagodje. Škojje že dolgo niso
62
novem ber2011
Reza Pahlavi vs. stara dama
GLOSA
ustvarjali vtisa tako ubranega zbora in vendarle je bilo čisto zemeljsko glasovanje - če bo do njega sploh prišlo - je bilo s priložnostno molitvijo povzdignjeno tako rekoč v nebeške sfere. Kot so se predlagatelji zakona povsem potopili v svojo namišljeno vlogo slovenskega šaha, tudi uradni zastopniki starodavne ustanove v Sloveniji nenadoma pokajo od samozavesti. Nič več ni nadležnega premlevanja dvajsetih let slovenske samostojnosti, med katerimi so se za Cerkev razblinili številni skrbno negovani miti. Ni več govora o tem, daje ravno na političnem polju njen izplen boren in da so prav ljudje, ki so zastavo katolištva v minulih dveh desetletjih dvigovali najviše, za seboj končno pustili puščavo. Vsaj v času referendumske kampanje ne bo nihče hkrati vprašal, ali so škofje tudi v svojem neposrednem delokrogu
tako dosledni pri obrambi otrokovih pravic, kot hočejo biti ob družinskem zakoniku. In če je prvič doslej celo znotraj katoliške skupnosti marsikdo imel na koncu jezika besede, da je cesar nag, jih je velika tema zakonika potisnila nazaj v grlo. Pri čemer razlike med prvotno in sedanjo različico ne igrajo nobene vloge.
Cerkev bo očitno kar precej časa - tudi če vmes poseže ustavno sodišče - lahko plavala v blaženem občutku, daje končno spet našla sozvočje z utripom slovenskega človeka in tako na nek način prejela odvezo za vse, kar ji v zadnjih dvajsetih letih ni šlo. Sedemindvajset tisoč podpisov, zbranih v pičlih dveh dneh, ji kratkoročno daje prav. A bojim se, daje njeno razkazovanje mišic enako kratkovidno in nespametno kot tisto pobudnikov sprememb družinskega zakonika.f
63