) t JTIA JIMA iai m- Poštatei platans « goto«'nI MODRA PTICA leposlovna revija, izhaja vsak mesec enkrat na dveh polah (32 straneh). Vsak letnik se prične z decembrom in se konča z novembrom naslednjega leta. Letna naročnina samo na revijo, ki je vključena v redne publikacije Založbe Modre ptice, znaša Din 100 —. Posamezna številka Din 10 —. Naročniki, na redne publikacije prejemajo list kot dopolnilo h knjigam brezplačno. — Urednik Janez Žagar. Rokopisi se ne vračajo. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Rimska cesta štev. 8. Telefon 3163. št. čekovnega računa 15.369. Vsebina 12. številke: (November) Kranjec Miško: šaljivec. Milena Mohoričeua: Pisatelj Milan Pugelj. Edgar Allan Poe: Sistem doktorja Katrana in profesorja Peresa. Poročila. Razno. Iz založbe in uredništva. ŠALJIVEC KRANJEC MIŠKO Poleg vseh malenkosti, ki se ukvarjaš z njimi na deželi, te včasih vznemiri srečanje z ljudmi; srečanje s tistimi vsakdanjimi ljudmi, ki bi jih ob malo drugačnem pogledu za vedno pozabil. Potem se te dotaknejo z eno stranjo svojega življenja. In zdi se ti, da se je obudila v tebi neka nepoznana, a svojevrstna misel. Toda, oni gredo dalje; komaj se ozreš, se ti izmaknejo v vsakdanjost. In vendar imaš v sebi občutje, da si naposled le srečal človeka. Letos na god svetega Ivana so me neki daljnji, a ugledni sorodniki iz sosednje vasi povabili k sebi. Sveti Ivan je pri nas v velikih časteh; kajti takrat se začne poletje. Zato vsak Ivan skuša čim lepše počastiti tega svojega patrona. Zlasti bi bilo čudno, če ne bi praznovali taki, kot so bili Nemešnjakovi. To je eden tistih starih rodov, ki so bili v vasi do zadnjega nekaj več kot drugi. Bili so tudi čuvaji kapelice v vasi. Ob priliki vsakoletnega proščenja, so napravili velik, bogat obed in povabili župnika, kakšnega drugega duhovnika in organista. Ti trije so prišli in ostali do večernic pri mizi. Vsa vas pa je samo o tem govorila; predvsem ženske, ki so se prekljale o tem, kaj so skuhali in kaj bi morali. Seve, nekoč je bilo še drugače. Nekoč je bil to najmogočnejši dom v vasi, največ zemlje so imeli. Zdaj pa so jim doraščali drugi grunti. A eno so vendar ohranili, česar drugi niso mogli: še vedno so vsako leto enkrat ustavili pri sebi župnika. — Zato pa se nisem prav nič čudil, da so povabili za tisti večer vso gospodo dveh vasi, svoje in naše. Celo župnika so povabili in kot je izjavil gospodar, »bi prišli, da niso nekoliko bolehni.« Naš organist me je že pred večerom vprašal, če pridem. V resnici mi ni bilo mnogo do tega, da grem. Zato sem nekaj zmigal. »Pridite,« mi je dejal. »Izvrstno bo, vam pravim. Še na lani se spominjam. kako je bilo. — In slišali boste pripovedovati Zdenkovega Jožka.« To mi je izdal kot neko posebnost tega večera. Mene pa tudi to ni moglo tako navdušiti. Poznal sem Zdenkovega samo kot druge kmete. »Inteligenten človek,« je dejal organist. Med tem mi je pa učitelj iz sosednje vasi izjavil o njem: »Še v blaznico pride. — Saj se mu že skoraj docela meša. — A za ženo ima izvanredno krasotico. Krasotico, vam pravim. Samo v Rusiji sem nekoč za časa vojne videl tako žensko.« Potem mi je še nekaj pripovedoval o njej. Sicer pa je bilo znano, da učitelj gleda za njo in ona tudi za njim. Našli so ju že skupaj v bližnjem mestu v gostilni. In v Čakovec sta hodila lani, na god svete Porci- junkule, odkar predvsem izvira to odkritje o »medsebojnem odnosu«, kot je to označil učitelj sam. Večer je bil kakor so pač taki večeri v uglednih kmečkih hišah. A ženske — štiri so bile pri hiši — so znale napraviti izvrstno večerjo. Saj so kuhale že za gospoda župnika. Toda življenje se ni moglo razvneti. Gospodar je sedel od sile dostojanstveno na enem koncu mize, kadil cigaro in vpraševal mene o svetu. V ta razgovor se je vmešal učitelj, ki sem ga že prej omenil, in govoril o potrebi nove politične orientacije. Ljudem je treba vbiti v glavo prepričanje. Demagoge odstraniti. Omenil sem, da so naše ljudi navadili denuncijanstva, da je vsak teden kdo v Lendavi, kjer hoče kaj zase doseči. Drugi so se zopet menili o vsakdanjostih. Tri učiteljice so sedele ob steni spredaj, poleg organist z ženo, na oni strani učiteljic še mladi učitelj, ki je hotel igrati velikega mestnega polizanca in dvoril damam z neobičajno vnetostjo. Mislim, da jim je zelo imponiral. Docela na oni strani pa je sedel učitelj iz naše vasi, ki je bil miren in kolikor sem pozneje sprevidel, zelo značajen človek. Ena učiteljic je bila nekam nemirna. Sicer pa lahko, ko ni bilo tu njenega fanta, nekega krojača. — A glavno besedo je imel zaenkrat še vedno gospodar. Še vedno je kadil cigaro in bil sila dostojanstven. Naši preprosti kmetje niso taki, kadar pridejo med gospodo; ali so boječi in ves čas ne spregovore besede, ali pa so živahni in se nekako dvignejo do gospode, in se po prijateljsko z njimi pomenijo. Seve, drugega dne so spet kmetje. — Gospodar pa mi je nekoč drugekrati omenil: »To ni taka gospoda kot je bila včasih. Učitelji — no ja, nekateri že; župniki nimajo tistega na sebi kot prejšnji. A učiteljice se vozijo na kolesih.« A zdelo se mi je, da se življenje ne more na noben način razgibati. Tudi drugi so to menda občutili, zakaj organist je vzdihnil; »Dolgo ga ni.« »Koga?« »Zdenkovega.« »On vedno pozno prihaja,« je menil gospodar. »Žena ga ne pusti,« je menila hči. »Da ne bi za kakšno gospodično gledal.« Toda, ko je nekoliko pozneje nekdo domačih zinil: Zdenkov prihaja, me je organist dregnil pod mizo in mi pošepnil. »Prihaja.« Potem se je sklonil še bolj do mene in pomežiknil z levim očesom na učitelja: »Boste videli, kako si bosta kmalu v laseh. — Pa je duhovit.« Nato je primaknil stol in dejal: »Tu bo sedel, poleg mene.« Že zunaj v prikletu, kjer je oni menda naletel na gospodinjo, se je smejal široko in veselo. Govoril je glasno, dokaj živahno, dasi s tisto počasnostjo kot govorijo običajno naši kmetje. — Organist se je ozrl z nekim zanosom po omizju kot bi hotel povedati: Zdaj pa bo! Zdi se mi, da so bili vsi nekoliko presenečeni, ko so se vrata odprla in je pred njim vstopila visoka kmečka ženska, vsekakor njegova žena. Pozneje so mi povedali, da ni bila vsa leta, kar je poročena, pri teh sorodnikih, razen enkrat, ko se je pa hudo sprla z ženskami; da je zelo zamerljiva, so rekli in visoka. Najraje bi bila gospa. — Pravili pa so tudi o njej, da je lepa ženska; da je imela pred leti — ko še ni bila poročena z Zdenkovim — ljubavno razmerje in se je celo mislila poročiti v mestece. Nisem se čudil, ko sem jo zdaj videl. Bila je visoka ženska, skoraj nekoliko sloka, kar je redko pri naših ženah, ki postajajo v njenih letih debele, in starijo. Njen obraz pa je bil umerjen, celo resen. Sicer ni kazal mladosti (saj ji je bilo že osemintrideset let), vendar pa je bilo na njem nekaj, kar je razodevalo močno duševno življenje. Njene oči so bile mirne, a včasih je v njih nenadoma zagorelo. Oblečena je bila po kmečko, vendar nenavadno okusno. Prisedla je z eleganco, kot navadno ne opaziš pri drugih kmeticah, poklonila slehernemu izmed nas rahel nasmeh in se začela s poročeno učiteljico razgovarjati. Vse ženske z domačimi vred so ostro pazile, kako se bo vedla do učitelja. Ona pa je bila mirna kot bi se vsega tega dobro zavedala, samo neko tiho zadovoljstvo ji je sijalo z obraza, menda nad tem, da nas je tako presenetila s svojim prihodom. Vse drugače je prišel v sobo njen mož Zdenkov. Obstal je za tre-notek na nizkem pragu pri odprtih vratih, snel klobuk z glave, njegove oči so počivale na omizju in obraz se mu je razvlekel v širok prijeten smeh. Prihajal je na svoj, poseben način, kot bi prihajal med svoje vsakdanje prijatelje. To ni bila samozavest, ki jo je imel gospodar za mizo, in ki je onega nekam zviška gledal, to je bila veselost, s katero je hotel povedati: danes smo prijatelji, a jutri boste vi gospoda, jaz pa kmet. Voščil je vsem dober večer, gospodarju posebej za god — tisti stari nagovor, ki se vleče vsa leta naprej neizpremenjen. Nato pa je stopil k učitelju, česar mogoče ni nihče pričakoval, mu stisnil roko in dejal: »Na, gospod Miiller, dolgo se že nisva videla.« »Dolgo? — Komaj teden dni —.« »To je vendar dolgo. V četrtek smo vas pričakovali.« Potem je stisnil tudi nam drugim roko in z vsakim spregovoril po dva stavka in naposled sedel med mlado učiteljico in organista, tako, da je bil meni nasproti. »No, gospodična,« je rekel sosedi. »Nekam slabo ste razpoloženi. Kadar pa jaz kam grem, vzamem s seboj samo dobro voljo. Vse drugo pustim doma.« »Vsi ne moremo biti dobre volje,« se je opravičila. Zganil je spodnjo ustnico kot bi se hotel zasmejati. Pa se je samo sklonil k njej in ji nekaj pošepnil na uho. Ona je pobesila glavo in zardela. Nato je začel nenadoma pripovedovati o neki drugi učiteljici, ki se misli poročiti s kmečkim fantom, o čemer so pri nas veliko govorili. »Saj nič ne rečem, da vzame kmečkega fanta,« se je skušal opravičiti. »Kajpak vsakdo ima svojo pravico in svobodo. Zakaj ne bi mogel učitelj ljubiti kmečkega dekleta,« videl sem, kako so njegove oči splavale do učitelja Miillerja. »Vendar — saj vidite, za naš narod to ni. Zgleduje se. Saj ne rečem, da mi kmetje ne grešimo — tudi mi gledamo včasih mimo tistega kot bi morali —, a to je razumljivo. Naš narod tako misli: Gospod naj vzame gospo, mi kmetje pa ostanemo kot je bilo vedno. — Kaj bi pa ljudje rekli, če bi jaz lazil za kakšno učiteljico —. Pa sem imel priliko, da bi lahko eno poročil. Vi se seveda smejete temu.« Organist me je dregnil pod mizo: češ, zdaj poslušajte. Oni je prenehal pripovedovati in si nažigal cigareto. Smeh na obrazu se mu je nekoliko polegel. Ta obraz je bil čudovito pravilen, in ženskam je moral ugajati; oči so mu bile sinje, jasne, skoraj kot pri otrokih. Niti tedaj se niso veliko spremenile, ko je žena malomarno zamalmila z roko in rekla: »Še oddahnil si ni, pa bo že pripovedoval.« Obrnila se je proti učitelju kot bi iskala pri njem odobravanja. Mož pa se je zasmejal in pokazal dve vrsti belih, zdravih zob, kot jih imajo komaj ženske. »Bog pomagaj,« je dejal. »Saj nismo prišli na pogrebščino. — Misliš, da ne smem pripovedovati, ker so tu sama gospoda. Tudi kmetje imamo svojo modrost. — Vidiš, naposled je res, da bi bil skoraj poročil gospodično. Znabiti ni bila kakšna visoka gospodična, a kratko krilo je imela, klobuk in čudovito nežne roke. To je bilo seve med vojno, ker drugekrati ni mogoče kaj takega. — No, jaz sem ležal v bolnici zaradi strela v levo roko. — Takrat, gospoda, sem se spoznal z njo. Povedla me je s seboj na dom. Sedela je na divanu. a jaz sem ji položil glavo v naročje in ji poljubljal prstke na rokah. Tako sva si pripovedovala: ,Rada te imam.' ,A zakaj me imaš rada?' ,Zato, ker si tako fest vojak.' ,A kadar mine vojska?' ,S seboj me povedeš na svoj dom. Saj si dejal, da si bogat.' ,Bogat? — Skoraj kot grof. — Ves svet je moj, kakor daleč sega nebo.' ,Koliko živine imate?' ,Trije pastirji jo pasejo na prostranem pašniku.' ,Vedno se mi zdi, da sem že tam gospodinja. Iskrega konjiča imam in jašem. Giiii .' ,Gii, gii, prek ravnine, kakor veter.' Tako sva se domenila, da jo po-vedem s seboj. Seve, oba sva menda enako mislila. — Naslednjega dne sem se poslovil. Odpravljali smo se nazaj na fronto. Vendar me je gnalo še enkrat k njej in sem res šel. V njenem naročju je ležal drug vojak, prav tako z obvezano roko. ,Ali jašeta po poljani?' sem vprašal. Planila je po koncu. Šel sem, ker mi je čas potekel, a oni je še ostal, ker je imel roko obvezano. Ampak lepa ženska je bila.« Potem se je smejal in pil vino. Organist se je zdaj obrnil k meni in dejal: »Zdaj pa pride ona zgodba,« nato Zdenkovemu: »No, Zdenkov. kako pa je bilo tedaj, ko ste se ženili.« Zdenkov je držal kozarec v roki. kot bi se skušal domisliti. »Ko sem se drugič ženil? — To morate mojo ženo prositi za dovoljenje.« »Ne ne! Ko ste se prvokrat.« »Prvokrat? — No, tisto pač lahko povem, ker prva žena več ne živi. — To je bilo — kajpak zanimivo. Gospoda, takrat sem bil mlad, sedem in dvajset let mi je bilo. Štirinajstega leta sem odšel zdoma in osemnajstega sem se vrnil. Doma seveda ni bilo vojske in so zato takoj mislili na to, da bi me oženili. Meni pa se ni zdelo. Človek bi rad malo živel, ne pa da takoj vzameš prvo žensko, ki jo srečaš. In doma je bilo toliko mladih žensk, vrnilo pa se nas je malo mladih. — In tako sem dve leti zavlekel. Lepo je igrati se s takimi stvaricami. In ena te ima rajši ko druga. A kako otročja je ženska — poslušajte, da vam povem: ,A kakšna je vojska?' sprašuje ena. ,Sijajna stvar.' .Samo topovi in puške preveč pokajo.' ,Tako, tako. Srednja reč. Ušesa si moraš zamašiti.' Jaz bi umrla od samega strahu. — A tudi nevarno mora biti.' .Nevarno? — Tako, srednja reč. Ležiš v jarku in poslušaš, kako kroglje žvižgajo prek tvoje glave.' ,Pa če je dež in so jarki polni vode?' .Tedaj se pomaknemo s sovražniki vred na sulio in sklenemo premirje." ,Potemtakem na vojski ni tako hudo, kot so govorili.' ,Celo lepo. — Vse lahko počneš, kar se ti zahoče. Samo streljati moraš vedno.' Tako je z ženskami. A ,kaj naj bi jim pravil, kako je prav za prav v vojski. Take ženske so nekaj, kar krasi domove. — No, naposled so mi pa naši le dopovedali, da se je treba oženiti. Dobro, pa se oženimo. Izbral si še nisem nič določnega. Kadar se človek ženi, je le vredno premisliti. Ženska se šele po poroki razvije in se poslej do smrti ne spremeni. A starši ti povedo, da so ti že tudi nevesto izbrali. ,Tako?' se malo začudiš, kajti, ko ti povedo njeno ime, ti je docela tuje, zlasti, če je iz druge vasi. Naši pa so našli moji sestri moža in ta ženin je imel sestro, ki naj bi jo jaz poročil. To se pravi ženiti se na 111 eni bo. To je najenostavneje in ni treba tako hudo barantati za doto. Saj veste, da pri nas kmetib poroka ni kot pri gospodi. A tudi za gospodo sem slišal, da gleda predvsem na denar. ,Saj si jo pojdeš samo ogledat,' me potolažijo. Tisto pač. Pogledat pa lahko grem. Koliko deklet sem že videl v življenju. Saj ni treba, da se takoj zakvakam za njo. Naprosili so mi starešino, starega Brežnega, ker kot veste, je pri nas takšen običaj, da se starešina pogaja. In tako greva s starešino. V tujo vas je treba iti, noč pa je temna, Varno tedaj ni bilo tako kot zdaj. Doraščali so sedemnajstletni, ki so pazili na dekleta. — Pa je bilo vse dobro. Vso pot sem mislil to pa ono. Zlasti, kakšna je. Hvalili so mi jo, da je poštena in da bo dobra gospodinja. — Če človek tako hodi k dekletom, kot sem prej, si ni treba delati zastran njih nikoli posebnih skrbi. A zdaj je treba premisliti, zlasti, kakšna bo pozneje, kako je živela med vojno. Ali bo imela rada otroke, ali bo delala rada in čisto kuhala. Če naposled ni tako lepa, to ni tako velika stvar. Lepe ženske so za pogled in za igračkanje, pametne za razgovor, a pridne in poštene za življenje. Med takim razmišljanjem nenadoma obstojiva pred kmečko leseno hišo. Nizka hiša je to, a s prvini pogledom lahko presodiš, da bogata. Okna so razsvetljena, a zagrnjena, da ne vidiš v sobo. Slišati ni nikogar, da bi se pogovarjal. Zunaj malo postojiš. Nerodno ti je, kot bi šel po dolgih letih spet k spovedi. Starešina se odlirka in se obrne: »Kaj si hotel reči?« Tudi njemu je neprijetno in stiska pod suknjič pol hleba lepega rženega kruha. »Kako? — Nič nisem mislil reči.« »Tako —.« In že zunaj se odkrije in si pogladi glavo. Potem odpre duri na prikletu. V obraz nama buši toplo in prijetno zadiši iz kuhinje. Cvrejo. Kuhinja je razsvetljena, na ognjišču plapola ogenj. Za durmi se je nekaj zganilo. Ona se je skrila. Človek bi stopil tja in jo objel vso zardelo, a se ne spodobi; resen moraš biti. — Starešina zdaj pokljuka na hišne duri in stopi naprej, jaz pa za njim. Bolj v ozadju se ustaviva, s klobukom v roki. »Hvaljen bodi Jezus Kristus,« pozdravi starešina. »Daj vam Bog dober večer vsem, ki ste pri tej hiši.« To je potreben tak pozdrav, ko prideš prvikrat v tujo hišo po takih opravkih. Nato pa nadaljuje z neko zgodbo iz stare zaveze o Tobiju, kako se je ta ženil. »Midva sva poslana s tem mladeničem, da bi mu izbrala bogaboječo nevesto.« Vraga, jaz ne znam na pamet. — Med tem jaz gledam po sobi. Nikjer nikogar ni, razen stare babe, sedeče v kotu, ki je pa gluha kot noč, kakor sem izvedel pozneje. Na mizi so ležali vrtaniki1, ki pa jih je velik maček pridno glodal in ki so najbrže naju čakali. A nobeden naju ni stopil, da bi žival pregnal. Proti koncu nagovora so se za nama duri odprle in ženski glas je zatarnal: Jezus, Jezus, — najbrže zastran mačka. Tudi zunaj je završalo. Presenetila sva jih s tem, da nisva našla nikogar v sobi. Stara so skoro jokali in niso mogli prenehati opravičevati se. Segali smo si v roke in posadili so naju za mizo, dočim so obglodani vrtaniki romali z velikim sramom v kuhinjo. A jaz sem se delal, kot ne bi bil videl vsega tega. Sedel sem resno in nekajkrati dostojno nagnil slatinsko steklenico z žganico. Zato se je govor sukal najprej o letošnji žganici. Ivo pa je prišlo vino na mizo, smo tudi mi prešli z razgovorom na vino. Gospodar, suh in majhen možiček, si je pulil brke in se vedno smehljal, kar se mi je neumno zdelo in me je spravljalo v dobro voljo. Gospodinja pa, visoka snažna ženska, je še vedno tarnala zastran oglodanih ostankov, dokler ni zagrabila mačka baš v trenotku, ko je ta hotel skočiti na peč, pa ga maščevalno zagnala v priklet. Meni je bil dolg čas med razgovorom starešine in gospodarja. Spominjala sta se nekih časov, ko sta bila skupaj zaprta v Lendavi zaradi prenašanja tobaka — in že malo pijana, sta se na vso moč krohotala. A jaz sem kajpak nestrpno pričakoval, kdaj se pojavi moja izvoljenka. Naposled bi bil vsakdo nekoliko radoveden. A ni bilo nikogar. Oni so se pričeli dogovarjati in pogajati. Koliko je zemlje, (dasi smo že prej natančno vedeli), celo, če ne bo več otrok pri hiši. Tudi to je važno. Naposled je gospodinja stopila do duri in zaklicala v kuhinjo: »Trezaa!« To je bilo njeno ime. Zganil sem se, kot bi me kdo zbodel v spodnjo stran. Le kakšna bo! Obrnil sem se tako, da sem videl vrata, če bi 4kdo vstopil. In vrata so se res odprla. V sobo je vstopila visoka, mlada ženska, nekako istih let kot jaz. Prinesla je neko cvrtje na krožniku in postavila na mizo. Šla je s ponosnim korakom proti mizi in se komaj mimogrede ozrla po meni. Jaz jo spremljam z očmi od vrat do mize in si mislim: ,Prokleta baba! Lepa si; kot srna hodiš. Ugajaš mi, čeprav si malo ponosna. Pa te bomo že pokorili. — Čakaj, ko prideš v moje roke.' Pozabil sem na vse drugo. Stoji ona tako, ne da bi mi dala roko, ali pa me vsaj pogledala. Tudi zardela ni. ,Ti si že imela moškega pri sebi,' in nenadoma mi postane vroče. »Treza noče iti v sobo,« reče jasno in se ozre po meni in se nasmehne. 1 Bel kruh, v obliki obroča. Tako torej. To ni Treza, nego njena sestra Kati, ki sem slišal o njej, da ima moža v Ameriki, kjer ne živi baš lepo. Ona se torej smehlja meni — malce zaničljivo —, ali ni bilo tako, Kata?« Ozrl se je po svoji ženi, ki je bila drugam obrnjena. »To je bila namreč ona.« Tudi drugi smo zapičili pogled v njo. Pa se ni ganila. Samo rahel, res zaničljiv nasmeh ji je igral na ustnih, dokler ni zdolgočaseno vzdih-nila. — Nekoliko ga je to vznemirilo, a že naslednji hip je pohitel kot bi hotel čimprej končati to zgodbo. »Tako sem nekoč videl iti v gozdu srno,« je pripovedoval in gledal ženo. »Njene roke so bile bele, okrogle in gladke, ne kot jih imajo naša dekleta. Spet me je obšla neka strast, da bi poljuboval prstke na teh rokah. Ležal bi ji v naročju in ji pripovedoval, pa čeprav same lepe laži. A ona se mi je zdela, da noče take navadne ljubezni. — Vi se smejete, gospoda moja, ker mislite, da to pri nas kmetih ni mogoče. Seve, če dobite kakšno zakotaljeno, povprečno žensko — to pustite delati in se komaj ponoči poigrate z njo. Kajpak, to je povsem kmečko. A zdaj se spomnite na zgodbo Marka Baranje, ki je vse veliko posestvo petdeset oralov in hišo v dveh letih zaradi ene babe zapravil. In to je resnica. — In ta je bila ena takih, ki bi znala zapeljati človeka, da bi neumnosti počel. — Toda, kakor je prišla, tako je odhajala. Moje oči so ji sledile. Pri vratih se bo ozrla, si mislim. Mora se ozreti. — A hudič jo je gnal, ni se okrenila. V meni vse gori. Zgrabim kozarec in ga treščim ob tla in vzkliknem: »A kje je tista vaša nevesta! Sem z njo, da jo vidimo!« Vsi so seveda prestrašeni, planejo po koncu in me gledajo, A jaz hitim v kuhinjo. Pijan sem seveda — in veste — takšna žena je nevarna. Tam najdem Kati. Čaj si dela, da bo pila. Zagrabim jo za roko in jo povlečem k sebi. »Zakaj si tako odšla?« »A kaj bi ti rad?« »Moja žena moraš biti, nikogar drugega ne vzamem.« »Bedak,« de ona. »Če sem pa poročena.« »A ljubiti me moraš, razumeš!« »Bedak.« Tedaj pa pride ona odnekod izza vrat in obstane pred nama. Pogledal sem ji v obraz. Bil je droben, kot ga imajo otroci; nekaj tožnega je bilo na njem. Oči je imela bolne in trepalnice rdeče. Spustil sem Katino roko in — gospoda moja —, kakor sem bil pijan, sram me je bilo pred njo. Ne vem, ali se je smehljala, kajti pozneje je vedno bil tak nasmeh na njenem obrazu. Čutil sem — to bo moja žena. Nič več nisem bil divji, samo sram me je bilo. Obrnil sem se in šel v sobo, ne, da bi ji rekel kakšno besedico. Ko so jo potem vabili v sobo, ni hotela priti, temveč se je zaklenila v malo sobo in se ni nikomur odzvala. Mati je tarnala radi tega in bila prepričana, da iz vsega ne bo prav nič. Odšla sva s starešino, ne da bi jaz sploh dal kakšen odgovor. A drugega dne sem jim velel sporočiti, da jo vzamem. In tako smo imeli poroko —.« »— Kjer si plesal samo s Kato,« je omenil gospodar in ga hotel zadeti. Smehljal se je in videl sem, da mu nekaj leži v očeh. »To je res,« je pritrdil, »in je bilo grdo. — A pozneje sem ji bil zvest. — Pa ni dolgo živela. Ob porodu je umrla in mi pustila otroka. A kaj naj jaz počnem z otrokom. Mati pa niso več živeli, da bi ga pazili. Z očetom sva ga nekaj zibala, pa sva se oba kmalu naveličala. Drug drugega sva silila, da bi bil pri otroku. A za pol leta se ojunačim. -— Kati je mož umrl v Ameriki. Naposled ni bilo nič čudno, da sem stopil po njo. Še vedno je bila tista ponosna ženska. A znabiti ni pozabila name kot jaz ne na njo. Prišla je k nam. Otrok pa ni dolgo živel. — Sicer pa saj otroci še laliko pridejo.« je pridjal h koncu. »Kaj praviš ti, Kata?« Tudi zdaj je bil njen obraz kakor prej, s tisto zaničljivostjo, ki je ves čas ni zapustila. Mislim, da so njene misli uhajale vse drugam kot na njegovo pripovedovanje. »Človeka vedno nekaj žene,« je pridjal kot bi hotel sebe in še nekoga opravičiti. Šele počasi se umiriš.« Smehljal se je — ne več glasno kot prej, temveč nekam vase. Na oči mu je leglo za spoznanje kot nekaj trpkega, a takoj nato se mu je obraz razvlekel široko in je dejal: »Kaj pravite vi, gospod Miiller? Lepe ženske so hudič.« * Letos v jesen sem ga dobil v goricah. Snažil je sode za novo vino in pripravljal stiskalnico in sploh vse za bližnjo bratev. Stal je pri sodu v umazani, z galico in blatom poškropljeni obleki in držal pipo med zobmi. Bil je razoglav in lasje so mu padali na čelo, da je bilo videti nizko; tudi oči so bile nekam vsakdanje. Razveselil se me je in me povedel v kočo, kjer sva jedla z zabelo namazan kruh, pila žganje in ostanke starega vina. »Vse sem prodal. A letošnje bo boljše kot lansko.« Potem mi je razkazoval svoje bogastvo. Pravili so mi. da zna najbolj gojiti gorice. Kazal mi je grozdje in oči so mu postale spet živahne. »Poglejte, moje grozdje nič ne gnili. Drugi pa se pritožujejo. — To je treba znati obdelovati. Vse ob svojem času.« Prešel je v neki naravni zanos, ki sem ga videl redko pri kmetih. »Pravijo,« sem mu priznal pozneje, »da ste v vasi najboljši gospodar.« »Tako?« se je smehljal, ne da bi odgovoril. »A ste se nesrečno oženili, pravijo.« »Tako?« Tudi zdaj se je še smehljal in pipa se mu je zibala med zobmi. Ko je opravil, me je spet povabil v klet. »Zdaj bova pa malo poskusila, preden greva domov.« Zadnje vino je nalil v vrč in sva sedeč drug drugemu nasproti pila pomalem in se pomenkovala. »Človek se nekje zmoti,« je dejal že nekoliko vinjen. »Žene te, žene, da blodiš iz ene skrajnosti do druge, dokler se ne zaletiš nekam. Potem se umiriš. — Sicer pa — to je nesmisel. Kaj je treba tarnati. Ljudje ne poslušajo radi tega, kar tebe muči. Smeh pa ljubijo. Ali se vam ne zdi tako?« A kadar ga zdaj srečam, me vedno nekam prijateljsko pozdravi. »Kako je, Zdenkov?« »Hvala Bogu, da je tako.« A istočasno pripovedujejo o njegovi ženi in o Miillerju. Poleti je ona celo nekam hodila na romanje, kjer je bila ves čas v njegovi družbi: in še druge stvari pravijo. PISATELJ MILAN PUGELJ MILENA MOHORIČEVA Milanu Puglju so 9. oktobra odkrili spominsko ploščo na rojstni hiši v Novem mestu. Tisočerih in tisočerih pola gredo v silnih ovinkih mimo ciljev, kakor bi jih zanašala peklenska sapa. Vseh mladost je prava... (M i m o ciljev.) Namen teh vrstic ni bil podati celotno literarno-estetsko in biografsko izčrpno podobo pisatelja in človeka Milana Puglja, marveč poizkus, razbrati iz njegovega dela samega bistvene poteze njegove človeške osebnosti, označiti v konturah njegov duhovni lik, kakor ga razodeva njegovo pripovedništvo. Zdi se, da morda ne bi bilo lahko najti med našimi pripovedniki človeka, v katerem bi vsa beda, tegoba in morija našega življenja bila izrazitejša, kakor je v tvornosti Milana Puglja. Svet, v katerem je rastel ta gotovo nadarjeni pripovednik, je bil tak, da mu ni mogel nuditi vsega, kar bi bil potreboval za svoj razvoj, ni mu nudil tega, kar bi bil nujno moral prejeti od njega v izpopolnitev svojih lastnih nagnen j in sposobnosti. Kljub vsemu, da ni šel do konca, kljub temu, da je odločno res, da je Milan Pugelj obstal sredi svoje poti, je vendarle vse njegovo pripovedništvo odraz tega našega utrujajočega življenja. Tako je Pugljev svet ostal svet malomeščana, ki pa je bil močnejši od svojega obiskovalca in ga je utesnil med svoje meje, dušil ga je toliko časa, da je ostal kramljavec daleč za tvorcem in umetnikom. Če si ogledamo snov, materijal iz katerega je črpal in ki ga je uporabljal, nas vodi Pugelj v svojem delu od kmeta do grajskih, od župnika in kaplana do organista, od delovnega človeka do komedijantov in malih ter srednjih uradnikov do literatov profesorjev. Prostor, v katerem se ti ljudje gibljejo, je naša prekrasna pokrajina, je kmetiški in uradniški dom, grajski vrt — grad sam — gostilna, ki je neobhodna kuliserija za naše Falstaffe in njih žalostne tovariše požeruhe in kvantače, in končno, bolniška soba, v kateri se nagiba smrt nad odrasle in otroke. To je ilovica iz katere bi bilo možno ustvarjati. Površnemu opazovalcu in romantičnemu zanesenjaku, ki išče velikanskih pretresljajev in tragičnih peripetij, ki išče silnih junaštev in dragocenih olimpijskih osebnosti, da se opaja ob njih, bo to pač brezpomemben materijal. Poznavalec življenja in odkrit umetnik, ki v življenju in svojem delu ne bo iskal omame, ki bi preglušila kričečo bedo naših dni, bo vedel, da je iz teh tal možno izkopati, prikazati in oblikovati vso zagonetnost bitja, če se jim bliža oblikovalec, ki mu je bilo dano zrasti nad vso to zemljo, spoznati pravo resničnost zadnjega, najmanjšega drobca svoje "notranjosti in preko nje pregledati vso dolgo vrsto tujih življenj. Značilno za Puglja je, da je njegovo posebno nagnenje veljalo takim dogodkom in takim nastrojem, ki so nekoliko dionizični, v katerih tre-peče odsev strahotnega, v katerih šušte stvari, ki so »med nebom in zemljo« in ki dajejo čisto svojevrsten ton, svojevrstno drgetanje, nemir in trepet, ki pa, kar je treba posebno povdariti, zahtevajo svojevrstno obdelavo. Tukaj je najbrže iskati prvega in glavnega preloma pisateljske poti Milana Puglja. Ni prepoznal svojih lastnih stremljenj, ni jih spravil v sklad s svojim slogom, niti se ni poglobil v kakovost svojih posebnih teženj in sposobnosti, da bi bil spoznal, da mu realistična tehnika ni mogla nuditi zadovoljivega orodja, da bi bil uvidel, da se mora boriti za svoj izraz celo z znanjem, ki je plavalo tedaj nekako po zraku. Da je Pugljeva nadarjenost bila odločno v tej smeri, dokazuje morda najboljša njegova novela »Hlapec« (Mali ljudje, 1911) in »Na gradu« (isto-tam) ter »Hude noči« (Črni panter, 1920), »Rdeči hudiček«. Njegov Klek je sijajen, videti je, da se mu je oblikovanje teh sanj kar samo po sebi vlivalo v pero, tudi vinske fantazije o gospodu Alkoholu so tako čudovito plastične, da človeka presenečajo pravtako izrodki slabe vesti, prividi starega J ozre in hudiča in Jerine duše. Prav tako se temu transu na giblje tudi »Ura z angeli«. Posebnost te zbirke je izbor romantičnih motivov, nenavadnih, strahotnih, obdelanih s čisto realističnimi sredstvi; to je: Pugelj ustvarja iz miljeja, njegove figure rasto z zunanjimi dogodki, od oboda proti sredini, kar pa ravno za njegovo vsebino ni pravo. Ta stilna neenotnost, preko katere pa Pugelj resnično ni prišel nikdar, ki je ni nikdar premagal, ker se je mlačnost okolice, ta nalezljiva bolezen, naselila vanj, je temelj vsem poznejšim omahovanjem in prečestokrat tudi polovičarstvu. Puglju pisatelju je odločno manjkalo notranje discipline, ki je prvi pregpogoj stvarjalcu, ki mu nudi tudi čisto jasno in nedvomno spoznanje o sebi in tudi o tem, kaj spada v predal in kaj v tisk. Prešernov zgled bi to dejstvo pač najboljše in najlepše označil. Oblika njegovih novel je navadno trodelna. Okvir je pripovedovalen, pripovedovalec Pugelj se umakne v ozadje, včasih pa se poslužuje im-presijonističnega pripovedovanja v prvi osebi (Icherzahlung). —• Vse Pugljeve vrline in slabosti so končno izražene in jasno prikazene v njegovem jeziku. Soglasno s svojo tehniko pisanja, ki je pazno opazovala vse dogodke, je Pugljevo uho neutrudno prisluškovalo ljudski govorici in v tem vinu zajelo mnogo krepkih in v mestu nenavadnih rečenic. Kdor bo skušal kdaj ocenjevati Pugljevo delo, se bo moral ustaviti ob njegovi rečenici. Z veliko vnemo je študiral, njegov jezik je krepak, kmetiško trden, realen. Da bi nam bil vse povedal, kar mu je bilo povedati, bi bila nemara prenagljena trditev. Njegov jezik je resnično sočen in jedrnat, vendar je tudi tu popustila Pugljeva energija: v jezik se mu je z druge strani vtihotapilo nekaj germanizmov, ki marsikaj pokvarijo (tako brezosebna raba, raba dvojnega glagola i. dr.). Sijajni pa so Pugljevi opisi narave. V slikanju nature je mojster — par potez in pričarana je pokrajina in njena pesem z njo. Natura je bila njegovo najintimnejše doživetje, ki se je pogrezalo prav v najglobljo notranjost tega razdvojenega in od življenja ob kraju ceste pozabljenega popotnika. Bila je edina, ki jo je Pugelj umetniško in človeško do konca doumel in spoznal. ... In vse je bilo zavito v belo tišino, ki je ni mogel zmotiti ne voz, ne konj, ne glas človeka, ki se je oglasil na cesti. Z golih vej so se prožile rahle krpe snega in padale na tla tiho in brez glasu, kakor perje belih ptičev. Čopasti škrjančki so prileteli s polj, tekali ob hišah in po potih in z drobnimi in preplašenimi očmi izpraševali: Kaj bo zdaj? Kako bomo živeli, bratci! (Mimo ciljev 1914.) — Lepa, nad vse lepa slika so »Vrane«, povest o beli vrani (Mali ljudje). Druga Pugljeva odlika je slikanje miljeja. Ne gradi iz žarišča, marveč niza dogodke, zunanjo linijo dokaj jasno izvaja, s par potezami ume pla- stično prikazovati. Odlika Pugljeva je krepak izraz, njegove novele so zbirka rečenic, ki ga pri podajanju miljeja dobro podpirajo. Kdor opisuje gostilniško življenje, napiše nekako kroniko našega, vsaj polpreteklega, življenja, saj je to bila do nedavna skoro edina možnost družabnega življenja, gostilna je edini kraj, kjer slovenski človek razpreda svoje misli. Pugelj ga je dobro poznal, zato ga je jasno prikazal, dotaknil se je v njej tudi onega našega posebnega junačenja, ki je prav gotovo, če je pristno in naturno, tudi široko, veselo in prosojno, Pugelj se je dotaknil problema našega Falstaffa in ga skiciral. (Spiritus familiaris, Ura z angeli.) Razmerje posameznika do okolice, do skupnosti, do družbe, je Pugelj prikazal, kakršno je v naših utesnjenih, malomeščanskih razmerah, resnično. Pri nas je odnos posameznika do svojega kolektiva zelo, zelo primitiven, reven. Vse življenje našega človeka je še egocentrično, usmerjeno je k sebi in k svojim tisočerim malenkostim, usmerjeno je popolnoma v lastno osebico; skupnost je le sredstvo za dosego tisočih malih, drobnih udobnosti in dobrot, in pa pozorišče, kuliserija in občinstvo obenem, pred katerim nastopa ta igravec. Lepa študija v to smer je »Osat« (Mali ljudje), prvi trenutki tega aspiranta, ki je odpuščen iz službe, so psihološko fino študirani. Prikazal je službene tovariše, ki ga ne pozdravijo in ne odzdravljajo, krčmarico, ki je kratkih besedi, dekle, ki izprašuje po uniformi in končno očeta, ki je sina vesel, ker mu čast dela, in pravi: služba je služba. Človek v naši družbi sam zase, in najsi bo človeško še tako visoko nad okolico, ne pomenja ničesar, pomeni le pozicija, le svetinjica in številka, ki jo nosi pod vratom. Zgodba o tem malem človeku, ki se vrže pod vlak, sicer ni do konca izvedena s psihološko prepričevalnostjo, je pa dokaz, da bi bil mogel Pugelj tudi v tej smeri marsikaj pokazati in odkriti, če bi ga ne bil tudi boj za obstanek pritisnil ob tla, da si ni priboril zadnjih resnic in ni mogel podati zadnjih psiholoških globin. Bolj kot vse ostalo, pa je morda ključ do Pugljeve osebnosti njegova erotika; brez omembe tega čudnega poglavja bi bila njegova silhueta nepopolna, je pa to tudi ono polje človeškega doživetja, kjer se je Pug-gljeva osebnost prelomila v temelju. ... Jaz pa sem se domislil davnih časov, povečini tistega, kar bi bil rad imel, a nisem nikoli dosegel in menda nikoli ne bom, kar pa je nemara baš zaradi tega tako lepo in očarljivo in nebeško, da mi manjka besed, da nimam izrazov, ki bi se jih lahko poslužil za dostojno in vredno opisovanje. — Nekako soroden temu tonu je tudi ton vseh njegovih este-tičnih motivov. Vsi nosijo v sebi pečat resignacije in neutešenosti, ki pa nikakor ni nujna posledica kake demonične moči nad lastno usodo, ampak ji je ozadje neko moreče občutje, ki pravzaprav nima utemeljitve. In vendar je to ena poglavitnih potez in oznak Pugljevega človeškega in pisateljskega karakterja, izhodišča, morda, za vso njegovo zdvojenost in neskladnost je iskati v njegovi erotiki. A to ni požar, ni demoničen ogenj velike, vse prodirajoče, dionizične strasti, ni asketični, mirni, oči-ščujoči plamen apoliničnega erosa. Njegova erotika je bolna skoro vseskozi, nje poglavitna poteza je neizpolnjenost, bolno koprnenje, ki mu je stranpot kaj blizu. Stranpot perverznosti po eni, banalnosti po drugi strani. Črtica »Helena«, »Na gradu« in ne le ta, bi nudila psihoanalitiku zanimiv študij. Sicer »Helena« prav gotovo ni osamljena v literarni tvorbi onih dni, in so abnorniaiitete prav na tem področju nudile marsikakemu pisatelju prej in slej snov — vendar prav ta novela v zvezi s Pus-ljem zadohi svoj pomen, ker prav gotovo osvetljuje in nudi razlago poglavju, ki hi ga hilo sicer težko razlagati. — Dasi je naturalist že napisal marsikaj, vendarle so Pugljevega peresa nevredna takale stranpota. . . . Gledal jih je, posebno njihove prsi, vratove, boke in gležnje.. . Takoj nato je pogledala v čaj in se popravila na stolu tako, da se je zazibalo 111 preganilo v sladki udobnosti celo telo: najprej rame, potem prsi, za njimi trebuh in nazadnje boki in kolena. — To je skoro neodpustljiva laksnost, ki si jo slehrni dan dovoljuje kak komponist banalnih pouličnih šlagerjev, ki bi si je pa resen pisatelj ne smel dovoliti. Pugelj je v takih slučajih odločno zdrknil z nivoja — in prav gotovo je v nepro-dornosti njegovih trenutkov iskati njegove največje slabosti. Pugelj se je svojih slabosti vsaj temno zavedal, da bi jih premagal, zato je bil preslaboten nikogar ni bilo, ki bi ga podprl, če je omahoval in bil preveč strt. Ta njegova zavest pa je skoro tragična — človek ima utis, da je kakor bolnik, ki se svojih blodenj točno zaveda, a jih premagati ne more, ker je preveč bolan. ... 0, videl sem, kako se je raztresla moja notranja sila, kako se je razredčila, kakor bi kdo razvlekel zgoščeno in močno tkanino: naenkrat vse ohlapno, ni napetosti, ni umetniške resnobe. Duh je razte-pen kakor premagana vojska. Tam drhti misel, tam zopet, tam zopet, a moč nevažnih je enaka moči važnih. Koncentriranje je nemogoče. Zastonj se trudiš, ko sediš v kotu, tiščiš roke na senca in buljiš predse v kot. (Labud poje.) ali: ...Koliko nas je, a ležimo v tem življenju. Ležimo pod stopnjicami, a nad nami gredo časi, ki smo jih samo slutili, samo videli v sanjah, časi, ki jih žive drugi ljudje in ki jih mi ne učaka-mo nikoli. — Kolikim je usojeno, da bodo umrli brez tega, za kar so se vse življenje trudili. Tisočerih in tisočerih pota gredo v silnih ovinkih mimo ciljev, kakor hi jih zanašala peklenska sapa. Vseh mladost je prava, ali sredina življenja je pri stoterih in stoterih blodnja. Starost pa se obrača v zemljo, brez poleta išče po njej in rije vanjo kakor ranjena zver, potikajoča se po pusti goščavi, stikajoča za tihim kotičkom, kjer ji bo mogoče v miru poginiti. Naj bo kakorkoli, najsi je Pugelj tudi često opisoval svoje ljudi, kakor da bi nam predstavljal njihova dejanja, najsi je ostal tu, krenil drugje v stran — on je vendarle ujel s svojim peresom sliko našega malega življenja. Vprašanje, ki ga moramo rešiti mi, je: ali je Pugljev izrek: Vseh mladost je prava — resničen? Ali ni njegova zgodba pravzaprav slična zgodbam Murnov, Kettejev, Kosovelov, ki so umrli, poginili prezgodaj, strti na telesu. Ali ni zdravje, telesno in duhovno, danes skoro nedostopno množicam ljudi? Ali ni morda bolezen, ki ne ubija telesno, marveč se tiho, neslišno in neopazno naseli in vgnezdi človeku v dušo, še težja od one. telesne? In, ali niso vzroki ki jo rode, mnogo težji, neprimerno težje premagljivi? Kje je kdo na svetu, ki bi ne bil plod okolice, ki je od najbolj rane mladosti diktatorsko, brezobzirno klesala njegovo podobo? Vprašanje, ki si ga moramo jasno zastaviti ob spominu na vso dolgo vrsto slovenskih pisateljev, znanstvenikov, slikarjev, kiparjev in politikov Pugljev — kje je vzrok tej mori, ki tlači talentirane, dobre in poštene ljudi in jih končno okrne na telesu in duši, kje je temu vzrok, da prodirajo v tej družbi le izredno odporni in brezobzirni ljudje, kje je temu vzrok, da jo vodijo najboljši kalkulantje, največji hinavci in podrepniki, največji bedaki in zlobneži. Nekaj je gnilega v tej državi Danski — kje so roke, da nam odstranijo to gnilobo? Resnica je ta, da ljudje, ki bi morali pomagati pri tej radikalni operaciji, vihajo 1103 ob problemu Pugelj in deklamirajo o močnih osebnostih, ki ovire premagajo in vedno pridejo do cilja. Kdo je preštel tisoče, ki so poginili dan za dnem sami, nebogljeni, sredi ceste. Milanu Puglju, ki je stal in obstal sredi tega bednega življenja, ki ga je upodobil v svarilo in spomin, ki se je boril in se ni mogel preboriti, bo vse dotlej, da bo živela slovenska proza, ohranjeno v zgodovini našega slovstva, našega pripovedništva in v zgodovini našega življenja trajen in lep spomin. SISTEM DOKTORJA KATRANA IN PROFESORJA PERESA EDGAR ALLAN POE E. A. Poe, * 1809. v Virginiji (USA), t 1849. v Baltimoreu, je zaslovel s svojo poezijo in s svojimi grozotnimi, fantastičnimi in grotesknimi zgodbami. Mnogi znameniti pisatelji so bili njegovi strastni privrženci in učenci. Ameriška kritika ga je spočetka odklanjala in mu je šele Evropa odkazala mesto, ki mu gre. Pričujoča zgodba je primer njegove duhovite groteske, v kateri zveni sredi grozotnega okoliša blaznice avtorjev diabolični hihot. (V. B.) Ko sem obiskal jeseni 1. 18 .. province na skrajnem jugu Francije, me je peljala pot tudi mimo nekaj milj oddaljenega zdravilišča, nekakšne posebne blaznice, o kateri so mi v Parizu veliko pripovedovali moji prijatelji zdravniki. Ker nisem bil še nikdar obiskal podobnega zatočišča, se mi je zdelo, da je priložnost preugodna, da bi jo zanemaril; zato sem predlagal svojemu sopotniku (gentlemanu, ki sem ga bil po naključju spoznal nekaj dni popre je), da bi krenila za kako urico s svoje poti in si ogledala ustanovo. Toda on je odklonil, češ, da se mu prvič preveč mudi, drugič pa me je tudi opozoril, kakšno grozo da vzbuja v splošnem pogled na blazneža. Vendar me je pa prosil, naj ne žrtvujem težnji, da bi bil do njega obziren, zadoščenja svoji radoznalosti, in je dejal, da hoče jahati le polagoma dalje, tako da bi ga mogel še isti ali pa vsaj naslednji dan dohiteti. Ko se je poslovil, mi je prišlo na misel, da bom imel nemara kakšne sitnosti glede dostopa v omenjeni sanatorij, pa sem mu to svojo bojazen zaupal. Odvrnil mi je, da bi v resnici utegnile nastati kakšne težave, če ne poznam niti osebno g. direktorja Maillarda, niti nimam nikakega priporočilnega pisma; zakaj pravila takih specialnih ustanov za blazneže da so veliko strožja od onih v javnih zdraviliščih. Kar se njega tiče, je dodal, se je bil pred leti seznanil z Maillardom in mi zato lahko stori vsaj to uslugo, da me spremi do vrat in me predstavi; toda odpor, ki mu ga vzbuja blaznost, mu ne dovoljuje, da bi stopil v poslopje. Zahvalil sem se mu. Krenila sva z glavne poti in prišla na s travo poraslo križpotje, od koder naju je peljala steza v kake pol ure oddaljen gozd. ki je zakrival vznožje hriba, in se tu malone izgubila. Ko sva jezdila tako kaki dve milji po vlažnem gozdu, sva nenadoma zagledala pred seboj zdravilišče. Bil je to fantastičen grad, zelo razpal, in, sodeč po njegovem prastarem videzu in njegovi razdejanosti, komaj še sposoben, da bi kdo v njem prebival. Pogled nanj me je navdal z resnično grozo; zaustavil sem konja in malo da me ni obšla želja, da bi okrenil vajeti. Toda sram me je bilo te slabosti in tako sem nadaljeval pot. Ko smo zavili proti glavnemu vbodu, sem opazil, da so bila vrata napol odprta, in za njimi sem videl moža, ki je gledal skoznje. Trenotek nato se nam je človek približal, pristopil k mojemu spremljevalcu in ga ogovoril po njegovem imenu, prisrčno mu stisnil roko in ga prosil, da bi raz jahal. To je bil sam Maillard, resničen gentleman iz stare šole: lepega obličja, plemenite pojave, izbranih manir in nekakšne dostojan-stvenosti, resnobnosti in avtoritativnosti, ki je bila kakor ustvarjena, da vzbudi živ vtis. Moj prijatelj me je predstavil in izrazil mojo željo, da bi obiskal ustanovo; ko mu je g. Maillard obljubil, da mi bo posvetil vso svojo pozornost, se je poslovil od naju in od tedaj ga nisem več videl. Ko je odjezdil, me je direktor vpeljal v majhno, izredno skrbno opremljeno govorilnico, v kateri so bili poleg drugih znakov profinjenega okusa cela kopica knjig, risbe, vaze s cveticami in glasbeni inštrumenti. Prijazen ogenjček je veselo plapolal v kaminu. Pri klavirju je sedela mlada in zelo lepa dama in pela Bellinijevo ario; ob mojem prihodu je nehala igrati in me sprejela z ljubko vljudnostjo. Govorila je s pritajenim glasom in v vsem njenem vedenju je bilo nekaj potlačenega. Zdelo se mi je, da vidim celo sledove žalosti v vsem njenem obrazu, čigar bledota je imela, vsaj zame, v sebi nekaj prijetnega. Sicer je bila v polni žalni obleki in je vzbujala v mojem srcu čuvstvo, pomešano s spoštovanjem, zanimanjem in občudovanjem. V Parizu so mi pripovedovali, da je bila Maillardova ustanova organizirana po načinu, ki ga navadno imenujemo sistem miline; da so se pri njem izogibali sleherni kazni; da so se celo samo zelo poredkoma posluževali zapora; da so bolniki, skrivaj nadzorovani, uživali na videz veliko svobodo in smeli večinoma krožiti po poslopju in vrtovih kakor osebe, ki so pri zdravi pameti. Imajoč vse te podrobnosti dobro v spominu, sem zelo pazil na vse, kar sem moral govoriti spričo mlade dame; zakaj nič mi ni zagotavljalo, da je bila pri polni zavesti; in resnično, — v njenih očeh je bil nekakšen nemiren blesk, ki me je skoraj navajal k mnenju, da ni bila. Omejil sem torej svoje pripombe na splošne stvari ali na take, o katerih sem smatral, da ne morejo biti blazni ženski nevšečne ali da bi jo celo lahko vznemirjale. Na vse, kar sem rekel, mi je odgovarjala popolnoma razsodno; in celo njene osebne pripombe so pričale o kar najbolj zdravem razumu. Toda dolgi študij fiziologije blaznosti me je bil naučil, da nisem zaupal niti takim dokazom duševnega zdravja; med vsem pogovorom sem torej nadaljeval s previdnostjo, ki sem jo bil uporabil spočetkoma. V tem trenotku je prinesel zelo eleganten služabnik v livreji taso s sadjem, vinom in drugimi osvežili, po katerih sem segel prav rade volje; kmalu nato je dama zapustila govorilnico. Ko je odšla, sem vprašujoče pogledal svojega gostitelja. »Ne, — je dejal, -— oh! ne .. . to je oseba iz moje rodbine . . ., moja nečakinja, popolna dama sicer.« — Prosim vas tisočkrat oproščenja zaradi svojega sumničenja — sem mu odvrnil, — toda vi me boste vedeli sami najbolje opravičiti. Odlična uprava vaše ustanove je dobro znana v Parizu in mislil sem, da bi bilo mogoče po vsem tem . . . saj razumete .. . — Da, da! Nikar ne govorite več o tem, — ali: bolje bi bilo, da bi se vam jaz zahvalil za zelo hvalevredno razsodnost, ki ste jo bili pokazali. Zelo redko opazimo pri mladih ljudeh tolikšno previdnost in več ko enkrat so se pripetili obžalovanja vredni slučaji zaradi nepremišljenosti naših obiskovalcev. Ko smo izvajali moj prvi sistem in so se smeli bolniki še po svoji volji sprehajati povsod, so jih pahnili nepremišljeni ljudje, ki smo jih bili povabili, da si ogledajo našo ustanovo, v nevarne krize. Zato sem bil prisiljen, da vpeljem strog sistem eksklu-zivnosti, in od tedaj ni dobil nihče dostopa k nam, razen da smo lahko računali z njegovo diskrecijo. — Ko ste izvajali svoj prvi sistem? sem mu rekel, ponavljajoč njegove lastne besede, — ali naj razumem s tem, da ne izvajate več sistema miline, o katerem sem bil toliko slišal? —• Nekaj tednov bo od tega, — je odvrnil, — ko smo se odločili, da ga za zmerom opustimo. — Zares! Presenečate me. — Spoznali smo za absolutno potrebno, — je dejal z vzdihljajem, — da se vrnemo k starim zmotam. Sistem miline je bil neprestana strahovita nevarnost in njegove prednosti so bile kupljene za previsoko ceno. Mislim, gospod, da, če je bil nekje storjen iskren poizkus, je bil storjen vprav v tem poslopju. Storili smo vse, kar bi nam po pameti narekovala človečnost. Žal mi je, da nas niste obiskali v prejšnji dobi. Lahko bi bili sami presodili to vprašanje. Toda predpostavljam, da ste podučeni v vsem, kar se tiče zdravljenja z milino v vseh njegovih podrobnostih. — Nikakor ne popolnoma. To, kar vem, sem prejel iz tretje ali četrte roke. — Definiral bom torej sistem s splošnimi oznakami: sistem, po katerem smo bolnika negovali, sistem laisser faire-ja. Nasprotovali nismo nobeni fantaziji, ki je stopila bolniku v možgane. Nasprotno, ne samo, da smo ga pustili v njej, marveč smo ga k njej celo vzpodbujali; in tako smo mogli izvršiti veliko število radikalnih ozdravljenj. Ni ga razmišljanja, ki bi se tako čvrsto dojmilo oslabelega razuma blazneža, kakor dedukcija do absurdnosti. Imeli smo ljudi, ki so mislili n. pr., da so piščeta. V tem primeru je obstojalo zdravljenje v tem, da smo vzeli slučaj kot pozitivno dejstvo, — da smo dolžili bolnika neumnosti, ker ni zadostno spoznal svoje stanje kot pozitivno dejstvo, — in od tedaj smo mu odtrgovali skozi teden dni sleherno hrano razen one, ki pritiče pravemu piščancu. Po tej metodi je zadostovalo nekaj zrnja in prosa, da so se godili čudeži. — Toda ali je bil ta način vaše prilagoditve bolnikovi monomaniji vse? — Nikakor! Veliko vero smo imeli tudi v preproste zabave, kot so glasba, ples, telovadne vaje v splošnem, karte, gotove vrste knjig, itd., itd. Delali smo se, kot da občujemo z vsakim posameznikom iz navadnega naravnega čuvstva in beseda blaznost ni bila nikoli izgovorjena. Točka velike važnosti je bila tudi, da smo vsakemu blaznežu stavili nalogo, da nadzoruje dejanja vseh ostalih. Pokazati zaupanje v inteligenco ali diskrecijo blazneža je toliko kot si ga pridobiti z dušo in telesom. S tem sredstvom smo se lahko iznebih cele vrste zelo dragih paznikov. — In vi niste poznali nobene vrste kazni? — Nobene. In vi niste nikoli zapirali svojih bolnikov? — Zelo redko Od časa do časa, ko se je stopnjevala bolezen kakšnega mdividua manjšo vsoto. Posamezniku se dinar ali dva ne pozna veliko, med tem ko nam ti izdatki narasejo v lepe zneske. v. Nagrade za pridobivanje novih naročnikov so še zmerom v veljavi. Za vsakega novega naročnika lepo knjigo. Ali ste že naročili VAM/t{Ue, Ji*if« Wolkerja ? Ena najlepših knjižic za doraščajočo mladino. Cena v platno vezani knjigi Din 30'— (za nenaročnike Din 40—). Oci^iMlvia wzava 3. tekuka l/f/UtfLcZ fttU€> Kdor hoče imeti originalno vezan letnik »Modre ptice«, naj pošlje na naš naslov vse zvezke. Mi mu bomo poslali vezane nazaj. Vezava bo zelo lepa in bo stala Din 30 —. Tiilap mhz: Sf/CU 6CltQ*l> je prva redna knjiga za prihodnje poslovno leto. Naročnikom jo bomo pričeli razpošiljati v začetku decembra in bo razposlana vsa do konca meseca. Knjiga bo lepo opremljena in bogato ilustrirana. Prevaja jo dr. Ferdo Kozak. Za konzorcij in uredništvo: Janez Žagar. — Za tiskarno Merkur: Otmar Mihilek, oba v Ljubljani. vseh vrst po fotoa graf ijah ali rizbali izvršuje za vsatovr stentisfcnajsolidiieie KLIŠARNA* ST' DEU UUDL1RNR-DIUMOTIN0VR13 .KUVERTAH UU B LIANA Kflclovskd-t 2 VoiarsUi 4-1 f TVORNICA KUVERT IN KONFEKCIJA PAPIRJA MESTNA HRANILNICA LJUBLJANSKA LJUBLJANA, Prešernova ul.3 JE NAJVEČJA REGULATIVNA HRANILNICA V JUGOSLAVIJI Ima vlog nad 480,000.000 Din Za vse vloge Jamči ljubljanska mestna občina z vsem svojim premoženjem in z davčno močjo. Vse naložbe obrestuje kar najbolj ugodno. Posojila se dovoljujejo na posestva, menice In vrednostne papirje čim najceneje. Za male trgovce in obrtnike ima posebno kreditno druitvo, za pupi-larne naložbe pa SOdnl daposltnl oddelek. Za varčevanje mladine izdaja domaČo hranilnika, za pošiljanje denarja po pošti pa svoje položnice. Telefon lt. 20-16 in 2616 Poilnl čekovni račun II. 10.555 Uradne are is stranke so od 8. do 12. la pol Salda-konte — Štrace — Journale — Šolske zvezke — Mape — Odjemalne knjižice Risalne bloke itd. nudi po izredno ugodnih conah Knjigoveznica. Jugoslovanske tiskarne v Ljubljani, Kopitarjeva ulica 6 II. nadstropje TISKARNA MERKUR Telefon št. 25-52 LJUBLJANA GREGORČIČEVA ULICA 23 se priporoča za cenj. naročila, ki jih bo izvršila hitro, lično in po zmerni ceni. Tiska knjige, brošure, časopise, revije, kuverte, memorande, račune, letake, lepake, posetne karte, letna poročila, vstopnice, vabila itd. v eni ali več barvah. V lastni založbi izdaja: „Trgovski list", „Službeni list kr. banske uprave Dravske banovine" in ,»Zbirko zakonov in uredb", katere seznam Vam na željo dopošlje.