/yt<L  / t

i h TV TfAv

! F

i

58715

Anton Martin

po milosti božji Lavantinski škof
pozdravim vse verne svoje škofije ter Va n vso srečo in blagor

želim.

rage ovčice Kristusove, preljubi sine in hčere svete matere katolške cerkve! Rav¬
nokar srečno povernil iz Rima, Vas ljubeznivo pozdravim, in pa prav lepo zahvalim
za vso vašo ljubčzn, ktiro ste mi, popotniku, skazali, sosebno pa za gorečo molitev
vašo, z ktero ste me krepko podpirali, da sim srečno in mimo hodil po suhem kakor
po morji, in me je vodil Angel Gospodovi, da sim spet došel zdrav in vesel k svoji
dragi čredi domu. Bodi Bogu hvala in čast!

Kaj ste nam pa prinesli  iz svetega Rima novega, kaj nam bote povedali
dobrega od našega svetega očeta, papeža Pija IX. me bote vprašali? — Preljubi,
videl sim po sveti veliko, slišal še več, pa tudi skusil sim si mnogoterih reči Imam
Vam povčdati dosti veseliga, pa tudi lepega izročiti, kar so mi naš ljubeznivi, sveti
Oče za Vas naročili, in Vam povedati ukazali. Prehodil sim veliko nemških in švaj-
carskih krajev, sim se vozil po Francoski zemlji, prejadril sredozemljsko morje, in
sim srečno dospel v sveto mesto Rim, v kojem stoji apostolska stolica svetega Petra ,
veličastni Sedeš  vidnega Poglavarja  svete katolške cerkve, pervega in naj višej Na¬
mestnika Kristusovega  na sveti.

Gledal sim mnogotere imenitne spominke starih in novih časov , videl clo v
Vieni na Francoskem Poneija Pilatuža grob; pa le Eno  me nad vse veseli, da sim
obiskal Središče  svete katolške cerkve, in se očividno prepričal, da je sveta rimsko
katolška cerkev edino prava cerkev živega Boga, steber in terdnost resnice , kakor jo
sv. Pavl imenuje (I. Tim. 3, 15.). Živo sim se prepričal, kako je le ena prava edino
zveličavna cerkva , kakor je en sam Bog, ena vSra, en kerst, en Gospod in Oče vsih,
(Ef. 4, 5—6) da je le eno pravo kraljestvo božje, ena prava hiša živega Boga: sveta
rimsko katolška cerkva, ktero je Kristus na terdno skalo pozidal, in ji izročil kluče
nebeške  (Mat. 16. 18.). Jasno sim videl, da je ravno ta sveta rimsko katolška cerkva
tista zveličanska barka, brez koje po besedah svetega Jeronima zveličanja ni, ter se
v morje večnega pogublenja potopi, kdor njo nepreraišleno in hudovoljno zapusti.
Prepričal sim se z svojimi lastnimi očmi, da so rimski Papež pravi nastopnik svetega
Petra, kojim je Kristus naročil in oblast dal, pasti njegove jagneta in ovčice, ter po-

terditi svoje sobrate,  škofe, ktere je sv. Duh postavil vladati cerkev božjo  (Djanj. ap.
20, 28), ktero je pridobil s svojo kervjo. Prav lepo in jasno se je pokazala o tem
imenitnem rimskem shodi važna resnica, kojo so terdili in učili od nekdaj sveti cer¬
kveni očaki, da kakor je en Bog, eden Kristus, edina cerkev, je tudi eni stol svetega
Petra , kteriga je postavila beseda Gospodova, (sv. Ciprian), na kterem kakti na ter dni
skali,  vso pravoverno katoličanstvo celega sveta stoji (sv. Ciril Aleks). In ravno toti

sedež je prava korenina in Studenc  duhovske edinosti (sv. Ciprian); sveta rimska

cerkev je ne le glava , ampak tudi mati in učiteljca  vsili drugih cerkvi (Trid.

sbor. sej. VII.), ktera je od apostolov vse nauke prave vere prijela, koje so zapečatili

z svojo kervjo (Tertulian), od ktere rimske cerkve vse druge pravico svetega občinst¬
va prijemo (sv. »Ambrož), kteri smo dolžni vso pokoršino in Čast (sv. Ef. sbor).
Kdo se tega sedeža loči, ni višej v pravi cerkvi (Sv. Ciprian.). Tukaj sv. Peter v
svojih nastopnikih neprenehoma živi in svojo visoko službo opravlja. Rimski Papež
so pravi naslednik svetega Petra , apostolov vojvoda, pravi namestnik Kristusovi, po¬
glavar  cele kerš. cerkve, oče in učitelj  vsili Kristjanov (Florent. sbor,). Ta resnica se
je tako oČividno pokazala, da nikolj lepši, pa tudi dokazalo vsim, ki so pri zdravi
pameti, da je pogosto blebetanje sedajnih krivovercev, ki pravijo: saj je vse edno,
ali to, ali uno vero imaš, ali rimskega papeža obrajtaš, ali ne, gola, hudičeva laž.

V Rimi sim videl pervo stanovališče svetega Petra,  videl stol,  na kterem je
učil, lesen altar,  na kojem je sveto meso služil. Obiskal sim podzemeljski ječo,  vozo
Mamertinsko, v terdo skalo usekano, v koji sta sv. Peter in Pavl uklenjena bila. Gledal
sim v skali živi Studenc, kterega je šv. Peter obudil, kerstiti jetničarja in vso njegovo
družino. V rokah sim imel in spodobno poljubil želežne verige  sv. Petra in sv. Pavla,
ktire sta sveta apostola nosila, za naše svete vere del uklenjena. Stal sim na griči,
kder so sv. Petra križali, obiskal kraj, na kterem so sv. Pavla ob glavo djali. Hodil
sim po velikanskih razvalinah kervavega gledališča,  v kojem so neverni Rimljani verne
kristjane divji zverini metali, naj bi jih tergala in požerla, kakor sv. Ignacija, škofa
in mučenika. Trava raste po černi zemlji, ki je popila veliko jezer keršanskih mu¬
čencev prelito kerv. Prehodil sim skrivne podzemeljske jame,  v ktire so se pervi kri¬
stjani, v Strahi pred neverniki, prikrivali, pri gorečih svečah sveto mešo služili,
besedo božjo poslušali in obhajali posledno večerjo Jezusovo, kakor stare po¬
dobe pervih stolet očitno pričajo. Ogledoval sim podzemljne pokope svetih mučencev
in pervih kristjanov, ki vidno kažejo po svojih podobah in napisih, kako častito so
pervi kristjani svoje rajne pokapali, in jihovi spomin slavno obhajali, kakor je še
zdaj pri poštenih in vernih katoličanih sveta navada. — Klečal sim na grobih sv.
Petra in Pavla, sv. Boštjana, sv. Lovrenca, svete Neže, svete Cecilije, in veliko drugih
svetih služevnikov in služevnic božjih, ter sim molil tudi za Vas, naj bi Vaša včra
ne opešala,  in ne ugasnila keršanska ljubezn med nami, ktero sta sv. Peter in Pavl
učila, za ktero je dalo toliko milijonov mučenikov svoje živlenje. Prosil sim, naj bi
nam Bog ravno tisto apostolsko vero, naj veči božji dar, Čisto ohranil, brez vsake
zeli novega in starega krivoverstva, ki ravno zdaj med nas sili, in se po mestih

3 —

ugnezditi išče, naj bi ovarval našo škofijo vsih smeti razujzdanega živlenja, ktero se
med namikakti dereča povodnj sira, in požira toliko naših mladih ljudi; naj bi varval
našo mladino dušne kuge pohujšanja na prošnjo toliko svetih mladenčev in devic, ki
v Rimi počivajo, v nebesih pa uživajo veličastni venec svete Čistoti in stauovitosti.

Pač je Rim sveto mesto, kjer tako rekoč vsaka stopinja kaže in uči, kako
nebeško kraljestvo silo ter pl,  in kako lepo Bog svoje služevnike plačuje, ki mu do
konca zvesti ostanejo. Staro malikovavsko, toliko mogočno in grozovito mesto Rim
globoko v zemljo pokopano leži, in na njegovih grobljah novo keršansko mesto
Rim stoji, na njem se zlati križ sveti, ter kaže veličasto premago keršanstva, nam kaže
pravo pot iz zemlje v sveto nebo. Rim je tisto mogočno mesto, kterega je usmileni
Jezus premagal, ne z vojaškim orožjem, temveč s poterplenjem in z nedolžno prelito
kervjo, ter nam zapustil v svojih svetnikih slavni izgled, naj bi hodili po njegovih
stopinjah. (I. Petr. 2, 21.)

Kakor me je pa v Rimi spomin rajnih časov za božje kraljestvo nadušil,
še več me je oživilo slavno sberališče  toliko pobožnih spozuovavcev naše svete, ker-
šanske, rimsko katoličanske cerkve, ki so na glas vidnega Poglavarja iz vsih krajev
katolškega sveta v Rimsko mesto prihiteli. Bilo nas je sbranih nad tri sto škofov,
blizo tri tavžent mešnikov, in drugih vernikov neznani broj. Prišli so iz Azije in
Afrike, iz Amerike in Australije, od severja in juga Evrope, mnogoterih jezikov in
velikoverstnih narodov, pa vsi le enega duha, enega serca, kakor sini in bratje krog
svojega ljubega očeta, papeža Pija IX. Veselo smo hvalili njih junaško serčnost in
stanovitost za resnico in pravico naše svete cerkve, z ktero nam pravo vero ohranijo,
in branijo od Boga dane pravice katoličanstva. Smo jim pa tudi v roko segli in

objubili, za sveto katolško cerkvo živeti in umreti, iti za božje kraljestvo z njimi v

železje in smert.

Naj povejo sovražniki naše svete cerkve, kdaj in pa kde so oni obhajali
enako slavni in enodušni včrni shod, kakor se je obhajal svete binkoštne praznike v
Rimi, na središči svete katolške cerkve? Toti slovesni shod je prava živa podoba
Jezusove cerkve, edine in neomadežane neveste, za ktero je na svoji posledni hoji
v terplenje in smert toliko goreče molil, rekoč: „Sveti Oče! ohrani jih v svojem imeni,
da bodo eno, kakor mi, da svčt veruje, da si me ti poslal.“  (Joan. 17, 11—21.) Ta
veličastna obhaja očividno dokaže, kako je naša cerkev edina, sveta , katolška in apo¬
stolska,  naša prava skerbna mati, ktero nam je Kristus sporočil, in jo varvati obljubil,

rekoč: „Glejte! jaz sim z vami vse dni do konca svetd“  (Mat 28, 20.). — Kako srečni

smo torej, verni otroci tolike matere, udje prave, edino zveličanske cerkve Kristu¬
sove, kteri je Kristus vse svoje nauke zapustil, vse zakramente izročil, in ji dal kluče
nebeške! Naj bi le tudi to svojo srečo prav spoznali, in je ne predali za pešico ječ¬
mena, kakor sveto pismo pravi, za kako piškovo časno srečo, za goljufno obljubo
zakonskega perstana, ali za kak drugi mak, kar se, žalibog, tudi že med nami zgodi.
„Kaj namreč pomaga človeku, če ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi ? Ali kakošno

4 —

menjo bo človek dal za svojo dušo P 1  (Mat. 16. 26.) Kdor pravo vero zgubi, vse
zgubi.

Mi sbrani škofje in dušni pastirji smo pa tudi za Vas  svetemu očetu papežu
Piju IX. obljubo dali, da hočete tudi Vi sveto katolško vero čisto ohraniti, vse njene
nauke, zakramente in svete obrede zvesto deržati, za nobeno ceno ne ene pikice svete
katolške včre zatajiti, ne zapustiti maternega krila katolške cerkve, ki Nas je skoz
sveti kerst prerodila in posvetila, ter nas bo enkrat tudi materno spremila v večno
živlenje, na srečni Očetovi dom. Za Vas smo obljubili svetemu Očetu, da hočete Čuti
nad sami sebo, in nad njimi, ki so vaši skerbi izročeni, da ne bo sovražnik semena
krivih ver in pohujšanja po naših krajih sejal, kakor se že po naših mestih pripravlja.
Obljubil sim naj višemu Namestniku božjemu v vašem imeni, da bote skerbeli, naj bo
zala škofija naša svetih čednost lepo cvetela, in rodila dobrih del obilni sad, kakti
dragi Gospodovi vinograd, kterega je nam obdelavati izročil. Za Vas sim svetemu Očetu
besedo dal, ter se zanesem, da ne bom na sramoti ostal. „ Samo varujte se,  veli Kristus,
da Vas kdo ne zapelje!“  (Mat. 24,14.) Zakaj veliko jih bo prišlo  (krivih prerokov) in
jih bodo veliko zapeljali.  (Mark. 13, 5-—6) Ne potegnite za njimi! Pustite jih; slepci
so, in pa slepce vodijo , če pa slepec slepca vodi, oba v jamo padeta.  (Mat. 15, 14.)

Kaj so pa rekli sveti Oče, in kaj so nam zvočili?  me bote vprašali. Ko sva
se sama pogovarjala od lepe in prijazne škofije naše, jim je očividno veselja serce
igralo. Kedar sim jim pravil, kako so Slovenci dobrega serca, kako radi Bogu slu¬
žijo, kako poštujejo svojo mater, sveto katolško cerkev, in da med Slovenci krivoverstva
še ni, se je pojasnilo jih Častito obličje. In ko jim povem, kako jih po otroško lju¬
bite, za njih molite in jim po svoji zmožnosti svoje dare pošiljate, jih je do živega
ginilo. Veselilo jih je, da ste mi tako lepo pomagali, preseliti škofovi sedež v vašo
sredo, da smo utemelili semenišče za mlade duhovne, naj se pri nas izšolajo, ki bojo med
nami delali v Gospodovem vinogradi. Prav močno jim je dopadlo, da imamo šolo
tudi za uboge mladenče (dijake), kteri imajo glavo in serce, da jim v duhovski stan
pomagamo. V serce jih je veselilo, da imamo bratovšino sv. Leopolda in Marije pre-
Čiste device, pomagati misionam v Ameriki in v sredni Afriki, da clo nježna deca
detinstva Jezusovega svoje molitvice in peneze ulagajo, naj se Šira božje kraljestvo
po sveti — da imamo tudi braterno sv. Cirila in Metoda, poverniti razkolnike, staro-
verce odkrušene, v materno krilo svete kat. cerkve. Blagoslovili so torej sveti Oče
vse stariše in učitelje, vse bratovšine in pobožne naredbe naše škofije, ter so me za¬
gotovili, da jih priserčno veseli, kajti se v naših krajih toliko lepega in dobrega za
božjo kraljestvo stori. In ta lepa pohvala svetega očeta Papeža bodi nam novi po¬
gum za vse, kar je dobro in prav, da ne opešamo, dokler nam sije sonce milosti božje.

Poprej ko so nas poslovili in razpustili na vse kraje sveta, so nas sbrali
sveti Oče na binkoštni pondelek v svojo dvorano, in nam napravili pravo apostolsko
predigo, rekoč: „Veliko veselje občutim, Vas, častitljivi bratje, pri tej slovesnosti
poveličanja sedem in dvajset keršanskih vojšakov, ktere smo na binkoštno nedelo
v število božjih svetnikov povzdignili, v častitem krogi okolj Nas gledati, Vas, ki se

5 —

z Nami v teh hudih Časih za hišo božjo vojskujete, in ste Nam v naj veCo tolažbo.—
Kakor Nas pa to veseli, ravno tako Nas od druge strani serce boli, zavolj toliko
zmot, krivic in hudobij, ki se v sedajnih Časih po sveti godijo. Vi sami veste, so
djali, kako hudobni ljudje laži in krive nauke med ljudi trosijo, vero kazijo in sveto
katolško cerkvo tlaCijo. — Naj bi ta dušna kuga se med ljudmi ne razprostirala,
mnogo vCrnih ne omotila in ne pogubila, povzdignemo v sredi Vašega sbora svoj
glas, ter vse te in take nauke, ki so zoper Boga in našo sveto vero, oCitno prekli¬
čemo, obsodimo in overžemo, kakor je Naša sveta dolžnost. Pa tudi Vam priporočimo
in zaterdimo, da varujete svoje vCrne ovCice vsih takih zmot in krivih naukov, da se
jih ne primejo in jih ne pogubijo. Svarite svoje verne, da ne Citajo lažnjivih in
zapeljivih Časnikov (cajting), ki motijo in paCijo proste ljudi. Opominajte svoje verne,
naj ne poslušajo širokoustnikov, ki ljudi šuntajo zoper sveto vCro, zoper od Boga
ustavleno duhovsko in deželsko oblast. Skerbite, da se mladenCi in dekline v pravi
vCri dobro poduCevajo, in prav po keršansko izredijo. Imajte vso skerb na to, da
bojo duhovniki v svetih vednostih dobro poduCeni, se v svetih Čednostih svetili, kakti
luC vernem ljudem. — Naj Vam serce ne upade v tolikih stiskah, zmotah in hudobi¬
jah sedajnih Časov, temveC le možko se nosite, ter vzemite v roko, po besedah sv.
Pavla (Ef. 6, 16.) škit vere, s kterim zamorete vse ognjene pšice hudobnega duha
vgasiti; vzemite Čelado zveličanja in meC Duha, kar je božja beseda, da bote zamogli
vse napade sovražnikov svete cerkve odbiti in premagati.“

„Dokler pa vse dobro le od Boga pride, molimo neprenehoma, in kliCimo
v usmilenje božje, naj Oče vse milosti in Bog vse tolažbe po zasluženji Jezusa Kri¬
stusa, svojega edino rojenega Sina, svoji sveti cerkvi, pa tudi vsaki praviCni deželski
oblasti, svojo desno roko p odd, naj sovražnike svoje srečno premaga in v dobro
oberne, naj ljubi mir uživa, in šira po sveti božje kraljestvo. — Da pa lehkeje usli¬
šani bomo, so djali, se priporočimo Mariji vselej Devici, brez vsega madeža spoCeti,
ki je nam usmilena mati, in naj mogočnejša pomočnica bila in bo, pa tudi sv. Jožefu,
svetim opostolom Petru in Pavlu, pa onim sedem in dvajset prijateljem božjim, ki so
bili ravnokar v število svetnikov pouzdignjeni, naj bi za nas Boga prosili.“ To je
bilo zlato zerno pridge papeževe.

Skoncoma svojega slavnega nagovora so nas sveti Oče še enkrat zagotovili,
kako močno jih veseli, da smo jih tako mnogoštevilno v tolikih stiskah obiskali, in
ravno s tem tako sladko potolažili, ter so se nam in vsira dobrim dušam priserčno
zahvalili za molitev in milodare, z ktermi jim tako ljubeznivo pomagamo. Naročili
so nam, da..kakor hitro se k Vam povernemo, naj Vam povemo in naznanimo, da se
Vam priserčno zahvalijo za vso Vašo otroško ljubčzn, ker tudi oni Vas, kakti oče,
ljubijo, Vam pravo srečo, zdravje in vse dobro iz vsega svojega serca želijo, ter za
Vas vedno molijo. Naročili so nam , Vdm povčdati, da Vas iz celega svojega serca
blagoslovijo, in Vam svoj apostolski blagoslov pošljejo.

Toti sveti apostolski blagoslov (žegen) Vam od našega svetega očeta, papeža
Pija IX. podelim, za vašo dušo in telo, za vaše pohištvo in vse posestvo, v imeni

Boga f Odeta, Sina f in svetega f Duha. In te sveti, apostolski blagoslov črez
Vas pridi, in vselej pri Vas ostani! Amen.

Toti apostolski blagoslov ima popolnoma odpustih za vse, ki zakrament svete
pokore in presvetega resnega telesa vredno prejmejo, pa za povišanje in slavno zmago
svete matere kat. cerkve pobožno molijo, in se naj za šesto nedelo po binkoštih oznani .

V Marburgi  20. Junija 1862.

Anton Martin,

Lavantinski škof.

Natisnil E. Janžifi.