Katerega imate najrajši?
t||ia} lepo je iti na biro. Letos sem prosil g. kaplana, v|§$ da bi me vzel s seboj, da bi mu nosil in delil podobice. Dovolil mi je, zakar se mu še enkrat prav lepo zahvaljujem.
Res lepo je iti na biro. Ko je odmerjena pšenica in oves, plačano predivo in oblati, takrat pritečejo otroci okrog, ki vidijo, da imaš podobice, in te gle-dajo tako proseče.
nNo, deca moja, angelčki nedolžni, kajbiradi?" jih vprašaš.
Ta ti povesi kodrasto glavico, oni zbeži in se skrije v materino krilo, ta vtakne okrogli prst v usta in moško raca čez vežo, ta te pogleda malo postrani in reče pol proseče, pol zahtevajoče: nPodobice".
In ti deliš podobice: »Na ti Alojzija; ti sveto Dcvico; ti Jezusa, prijatelja otrok; ti svetega Jancza z ovčico. Pa pridni bodite, otroci moji!"
Veselo te pogledajo, plosknejo skupaj z ročicarai v zahvalo in se prepirajo, odzačetka potihem, ko ste odšli, glasno, kdo je dobil lepšo podobico.
nMoja je lepša."
BNi res. Moja je lepša. Moja ima .špice'."
BMoja ima pa zlat rob."
nKaj samo rob?! Poglej, moja je vsa ziata!"
Res, lepo jc iti na birol
*         *
.Hvaljen Bog," smo vstopili v hišo.
,,Na veke," je odgovorila gospodinja.
Sredi veže sta stala dva mernika ovsa in pšenice.
Scr 135 vss,
Namerili so in stresli v vreče, nosača sta dvignila vsak svojo vrečo in odšla.
BNo sedaj pa podobice!" rečem jaz, in umo sc postavita krog mene dva dečaka, kakih petih ali šestih let.
BNo, kakega bi pa rada?"
BLepega," mi odgovorita oba v eni sapi.
BNo, kakega bi pa ti rada," stopim k deklici, ki se je skrivala, dasi je bila stara kakih deset let, v ma-lerino krilo.
„0, ta pa ne bo povedala," odvrne mati. BNe more govoriti, je mutasta in tudi slaboumna je sirotica."
Deklica se je še bolj skrila v materino krilo, dečka pa sta motrila vsak svojo podobico.
BNo, ne skrivaj se, sirotka moja," ji je rekla mati in jo nalahno pritegnila k sebi.
rNo, katerega pa imate najrajši," vpraša g. kapian.
BI, to," reče mati, in objame in poljubi deklico tako Ijubeče, kakor more edino le mati.
BKakšna mati pa bi bila, če bi je ne ljubila bolj kot druge. Saj ona najbolj potrebuje Ijubezni," in poljubila jo je še enkrat.
Deklica jo je pogledala tako ljubeznivo, a samo za hip, in zopet se je vrnil na obraz neki topi izraz slaboumnega človeka . . .
Odšli smo, in meni je bilo otožno pri srcu. Koliko bo morda morala trpeti še ta deklica od hu-dobnih ljudi, ki sc bodo norčevali morda iz njene bolezni. Umrla ji bo mati, in ona ne bo imela nikogar, nihče je ne bo Ijubil tako resnično kot mati. ln tako ji bodo tekli žalostni dnevi skrajne zapuščenosti. A ona, sirota bolna in slaboumna, bo tako potrebna ljubezni.
O dobri Bog, prikrajšaj ji te dni in vzemi jo k sebi. Tam se bo razjasnil njen um, (am se bo raz-vezal   njen  jezik.  Vzemi jo k sebi prej kakor tnater!
Bogumil Gorenjko
Sv. Janez Krstnik.