Ainst j  Vseh razočaranj rešen si sedaj,  Pač boljše je za tebe, da si šel! ...  Aškerc. Usmiljena smrt je za večno zatisnila dne 31. marca t. 1. izmučene oči enemu našemu najboljšemu tovarišu — Avgustu Jensko-tu, učitelju na Bledu. — Pokojnik se je rodil 19. januarja leta 1878 v Belipeči na Gorenjskem kot sin gozdarja. In menda se je tu v skrbnem očetovem varstvu in pod očetovim vzgojnim vplivom navzel one ljubezni do večnolepe narave, ki jo je gojil v svojem razočaranj bogatem — a žalibog pferano končanem življenju. Po maturi, ki jo je dovršil na ljubljanskem učiteljišču 1. 1898 je nastopil svojo prvo službo v Kamniku, kjer je ostal pa le pol leta. Tudi v Nevljah, kjer je služboval dve leti, se ni mogei udomačiti, kajti čutil je menda v sebi tisti prečudoviti S. Gregorčičev nagon »nazaj, nazaj — v planinski raj«. Leta 1901 je bil stalno nameščen in sicer je na-to nastopil službo v prijaznem dolenjskem kraju Šmartno pri Litiji. A tudi tu je ostal samo dve leti, dasi so ga Šinarčanje prav zelo vzljubili in tudi sam se jih je prav pogostoma spominjal kot ljudi za šolo in učiteljstvo vnete. 1. marca 1903. se mu je pa izpolnilotako željno pričakovano upanje, da je dobii službo na štirirazrednici na Bledu. Kraj »kinč nebeški Kranjske zemlje«, se mu je dopadal tako, da ga ne bi bil zamenjal za vse bogastvo sveta. Srečnega se je čutil tu, ker je imel najlepšo priliko spopolnjcvati se v oni stroki, ki jo je pridobil pri svojem očetu že kot otrok, v spoznavanju naših večnolepih gorskih velikanov, ki stoje sedaj kot nepremagljiv zid proti našira sovragom. Pokojnik je živel pač le za šolo in za naravo, v prvi vrsti turistiko. V ospredje se ni nikdar silil; ostal je pa do svoje prerane smrti zvest, nevpogljiv pristaš naprednega učiteljstva, v prid katerega je zastavil vselej in povsod svojo moško besedo, ne oziraje se na levo ali desno, ne navzdol in ne navzgor. V šoli je pokojnik dosezal vedno prav lepe vspehe, tako v ljudski kakor tudi v obrtno nadaijevalni; tu je imel tudi izpit iz risarske stroke in sicer ga je napravil v tečajih 1906 in 1907. — S pokojnim okr. šol. nadzornikom Janežičem sta si biia prav dobra prijateija, kajti le-ta strokovnjak v praveni pomenu besede je pač predobro znal, da je pokojni Jensko kritičnega očesa zasledoval pestri tok časa na pedagoškem polju in da sta se včasih prav pošteno pomenila o najnovejših pojavih na šol. polju — posebno kar se tiče učenja nemščine na ljudskih šolah. Seveda, pokojni Janežič se pa tudi ni nikdar postavil na ono komodno, edino rešilno stališče za omejene duhove, ki gospoduje dandanes na Kranjskem, čes, molči, če ne te spravim v disciplinarno preiskavo; temveč rnož je stal vedno na tem, da se človek tudi od najslabšega učitelja nekaj navadi. Idealni Jensko se je tudi prav rad in vedno udeleževal vseh naših zborovanj, bodisi okraj. učit. društva kakor tudi »zavezinih«. In kako prijetno se je dalo z njim debatirati v vseh panogah človeškega znanja, bil je na vseh poljanah doma. Takoj na prvi mah si laliko spoznal, da mož veliko bere in da občuje v najboijših društvenih krogih in za-to je bil tudi povsod dobro došel in jako zabaven družabnik. Z dušo in telesom se je zapisal pokojni Jensko turistiki. Poznal je naše gorenjske planine prav dobro in zaradi tega je bil tudi več let odbornik »Podružnice slov. plan. društva v Radovljici«. Posebno priljubljen kot turist vodnik je bil češkim turistom, ki so prihajali vsako leto na Bled, od koder so prirejali večje ali manjše izlete po gorenjskih planinah. Naš očak Triglav ga bo gotovo tudi pogrešai, ker v prejšnjih letih, dokler se ga ni še lotila težka in huda bolezen, kostna jctika, ga je skoro vsako leto obiskal. In sedaj pa počivaš dragi, nepozabni tovariš sredi širnega ljubljanskega polja. Pač Ti je bila usoda še na smrtni postelji tako kruta, da ne moreš počivati v vznožju svojih ljubljenk, svojih planin. Pač si nisem mislil uragi, da Ti boin raoral tako hitro pisati posmrtnico, vsaj sva se še meseca novembra pret. leta tako živo razgovarjala o načrtih slov. plan. društva kakor tudi o bodočnosti slovenskega šolstva in učiteljstva. Pač si tožil, da Te zopet napada stara bolezen, a dajal sem Ti upanje, pač upajoč na Tvojo krepko telesno konštitucijo, da Ti pomlad povrne zdravje. Žalujočemu očetu kakor tudi osamelima sestrama pa bodi v tolažilo, da ostane pokojni Avgust v trajnem spominu vsega onega učiteljstva, ki je poznalo pokojnika kot uzor — poštenjaka. Počivaj v miru! J. Šega.