COMPTES RENDUS, RECENSIONS, NOTES 
POROČILA, OCENE, ZAPISI 

Ranko Matasovic, Uvodu poredbenu lingvistiko. Zagreb: Matica hrvatska, 2001. (Biblioteka Theoria, Novi niz); (Udžbenici Sveučilišta v Zagrebu = Manualia Universitatis studiorum Zagrabiensis). 334 str. 
Zagrebški indoevropeist in splošni jezikoslovec Ranko Matasovic je pripravil učbenik za študente splošnega jezikoslovja in drugih jezikoslovnih smeri, ki zaintere­sirane seznanja z jezikovno podobo sveta in se lahko uporablja na različnih stopnjah študija. Ob predpostavki, da beroči obvlada nekaj osnovnih jezikoslovnih pojmov kot fonem, subjekt, afiks ipd., ga namreč vodi skozi razsežnosti in vzroke jezikovne razno­likosti ter mogoče pristope k njenemu proučevanju, razlaga pa na nekaj mestih seže tudi nekoliko v globino, ne zgolj v širino, kot je pri takih preglednih delih običajno. 
Knjiga prihaja med nas v trenutku, ko zanimanje za jezikovno raznolikost dosega širše družbene razsežnosti. Razpravljanje o njej tudi med strokovnjaki poteka skoraj izključno v okviru diskurza, katerega cilj je vzbujanje čustev: sentimentalnosti ob izu­miranju »malih« jezikov, strahu, ki naj poveča motivacijo za učenje »velikih« jezikov, in nacionalnega ponosa -ali bolje ogroženosti -saj narodnostna identiteta stoji in pade večinoma skupaj z jezikom. Žal se razpravljalski tok ne dotika resničnih proble­mov uporabe tujega jezika: omejenih komunikacijskih možnosti in psiholoških, socio­loških in ekonomskih posledic tega za posameznika in narod. Hvale vredno je, da Ma­tasovicevo delo kmalu po uvodnih besedah Predgovora (str. 7-10), ki so še v sozvočju s prevladujočim pogledom na jezikovno podobo sveta, tak odnos sem ter tja preseže in s sklepno mislijo (str. 286), v kateri poudarja, da tudi desetletja učenja tujega jezika niso zagotovilo, da ta jezik zares razumemo, pozornemu bralcu vdahne dvom v pravil­nost enačbe, po kateri je obvladovanje slovničnih zakonitosti in vokabularja enako komunikativni kompetenci v nekem jeziku, zato se vsi z nekaj pridnosti in nadarjenosti lahko hitro usposobimo za enakopravne sogovornike v enem od svetovnih jezikov. Ta misel je eden od razlogov, da knjigo lahko priporočimo v branje širšemu krogu za je­zike in jezikoslovje zainteresiranih bralcev, ne le študentom. 
Drugi razlog je Matasoviceva iskrenost o znanstveni nevednosti in slabostih teori­je jezika, ki je v strokovnih krogih prej izjema kot pravilo, zato avtor zanjo zasluži vse priznanje. Kljub namenu, da bo v delu predstavil jezikovno raznolikost sveta, brez zadrege na več mestih priznava, da jezikoslovci ne vemo niti tega, kaj je jezik, niti nimamo dovolj deskriptivnih podatkov o značilnostih jezikov in njihovem spreminja­nju, pa jezike vseeno opisujemo, primerjamo, razvrščamo... V uvodu v teorijo jezi­kovne raznolikosti (str. 15) celo odkrito zapiše, da je ravno to razlog za dvom, ali jezikoslovje sploh je resna znanost, s katerim se spopada (ali pa pred njim beži) pred­vsem sodobna »lingvistika«. Laiki in začetniki, h katerim se knjiga v prvi vrsti obrača, seveda zahtevajo jasne odgovore, zato se Matasovic omenjenim čerem izogne tako, da v opisovanju večinoma izbriše iz vida vse pomanjkljivosti, ki bi njegov namen lahko ogrozile, in uspešno predstavi celotno klasifikacijo jezikov sveta skupaj z genetičnim, arealnim in tipološkim pristopom k proučevanju podobnosti ali razlik med njimi. Kot učbenik na dodiplomski stopnji izobraževanja delo torej opravi nalogo, ki bi zaradi stanja raziskovanja morala biti neizvedljiva, kot poučno branje o teoretičnih vpraša­njih in metodoloških prijemih jezikoslovja pa bi ga vsak jezikoslovec lahko s pridom uporabil kot osnovo za razmišljanje o izhodiščih in metodah jezikoslovne znanosti. 
Naslov dela je pravzaprav zavajajoč: v »poredbenu lingvistiku« vključi mnogo več, kot to zmore »vergleichende Sprachwissenschaft« ali naše »primerjalno jezikoslovje«. Pod tem pojmom namreč združi tipološko, genetsko in arealno jezikoslovje, ki vsako s svojega zornega kota opisuje razlike med jeziki, skupaj pa po Matasovicu (str. 113 s.) lahko gradijo teorijo jezikovne raznolikosti. Naloga te teorije je odkrivanje značilnosti, po katerih se jeziki sveta razlikujejo med sabo, ter vzrokov in okoliščin, ki so nastanek razlik povzročile. Knjiga takoj za predgovorom in razlago načel za izbiro in tvorbo gloto­nimov (str. 11 s.; ta načela lahko ocenimo kot zdrava) prinaša Uvod v teorijo jezikovne raznolikosti (str. 15-114). Tu razmišljanju o številu jezikov in možnih vzrokih za veliko jezikovno pestrost sledi prikaz (str. 22-55) principov in problemov dokazovanja gene­tične sorodnosti jezikov, torej primerjalnega jezikoslovja v klasičnem smislu z jezikovno družino kot osrednjim pojmom. Sledi opis proučevanja jezikovnih zvez (str. 56-74), ki nastajajo z medsebojnim vplivanjem sosednih jezikov na različnih jezikovnih ravninah (arealna lingvistika), nato pa še opis tipološkega raziskovanja jezikov, s katerim odkriva­mo jezikovne univerzalije ali načine izražanja istih jezikovnih kategorij v različnih jezi­kih. Preko problemov primerljivosti jezikovnih značilnosti in diahrone tipologije (s pri­merljivostjo jezikovnih sprememb) nas avtor ob koncu poglavja o teoriji jezikovne raznolikosti pripelje do predstavitve parahronega pristopa k jezikovnim pojavom (str. 103-112), ki naj bi bil kos opisu spreminjanja jezikovnih kategorij, kakršnaje npr. spol, v prostoru in času. Tak pristop k raziskovanju spola zahteva odkrivanje tipološke razno­likosti razvrščanja stvari v razrede po jezikih sveta in opis genetske in arealne razšir­jenosti te kategorije. Na osnovi ugotovljenih tipov in parametrov razlikovanja poskuša odkriti diahrone zakonitosti pri spreminjanju, kot je nastanek spola, njegovo izginevanje ali le redukcija števila spolov ter spreminjanje obsega kongruence, ki je posledica spola samostalnika. Tako pojmovana teorija jezikovne raznolikosti stoji nasproti teoretičnemu jezikoslovju, ki si prizadeva odkriti skupne značilnosti človeškegajezika oz. jezikov, pri tem pa genetično in arealno jezikoslovje šteje za povsem ločeni veji jezikoslovne znano­sti, ki nimata vpliva na r'/ZV'oj teoretičnega jezikoslovja, tipološke študije pa vanj ravno zaradi empiričnega značaja prav tako ne sodijo. 
Drugo poglavje (Genetska klasifikacija jezikov sveta, str. 115-230) prinaša kratek pregled jezikovnih skupin, v katere razvrščamo jezike sveta. Pri vsaki so navedeni (bolj ali manJ 1zcrpno, odvisno od geografske razprostranjenosti in razpoložljivih podatkov) jeziki, ki sodijo vanjo, označenaje stopnja verjetnosti jezikovne sorodnosti znotraj družine (ta niha od dokazane genetične enotnosti do druženja jezikov v skupine zgolj po zemljepisnih kriterijih), prikazana je njena notranja razčlenjenost in genetična povezava z drugimi družinami, omenjene pa so tudi tipološke posebnosti jezikov določene skupine ter posebnosti, ki so znane o posameznih jezikih. Vrednost slednjih pa je že na prvi pogled večkrat dvomljiva. Marsikatera »posebnost« namreč ni resnična posebnost nekega za nas nenavadnega, malo znanega jezika, ampak se je na tem sezna­mu znašla samo zaradi načina opisovanja teh jezikov, v katerega se rada prikrade težnja po eksotiki. Tak pristop ni omejen samo na Matasovicevo delo. Avtor je, kot pošteno navaja, ugotovitve o jezikih zajemal iz ustrezne strokovne literature, zato je prvotnega grešnika treba iskati že v teh virih. Gre za trditve, kot, denimo, da je tipološka poseb­nost jezika lisu to, da v njem ni slovnične razlike med subjektom in objektom (str. 157); ob tem si pač lahko prikličemo v zavest enako slovensko dvoumnost tipa Žene so pogo­stile tekmovalke (primer je prevzet po J. Toporišiču). Prav tako tudi ne velja na str. 161 omenjena trditev, da evropski jeziki ne poznajo razlikovanja med izgovorom, primer­nim za ženske, in tistim za moške. Za angleščino npr. o takih pojavih poroča R. Lakoff v delu Language and Woman :S Place, New York etc. l 975, str. 55. Podobnih trditev o nenavadnih pojavih v nenavadnih jezikih bi lahko ovrgli še več in jezikoslovje bo tak način obravnavanja jezikov počasi moralo prilagoditi duhu sedanjega časa oziroma 
napredku možnosti za pridobivanje, preverjanje in analizo podatkov. 
Tretje poglavje (str. 233-279) seznanja bralca z zgodovino razmišljanj o jezikovni raznolikosti, ki jih avtor vidi kot gibalo napredka lingvistične znanosti nasploh. Že v predgovoru (str. 7. s.) pojasnjuje, da je namen tega poglavja prikazati, kako so bile jezikoslovne teorije vedno motivirane z dostopnostjo in naravo informacij o jezikovni raznolikosti sveta. Taka razlaga je plod izrazito subjektivnega ocenjevanja razvoja jezi­koslovja, mogoče pa jo je izreči le pod pogojem, da vsebino jezikoslovja vse preveč zreduciramo v časovnem in vsebinskem pogledu. Sam prikaz se začenja s svetopisem­sko razlago dogajanja v Babilonu in končuje z orisom sodobnih tipoloških raziskovanj, v njem pa pogrešamo razlago ideoloških in političnih razsežnosti oziroma zlorab ugo­tavljanja razlik med jeziki. 
Zadnji del knjige (str. 283-329) zavzemajo priloge: vodič po osnovni literaturi z raz­ličnih področij proučevanja jezikovne raznolikosti, seznam v delu uporabljene litera­ture, viri, iz katerih je avtor zajemal primere za različne jezikovne pojave v obravna­vanih jezikih, seznam kratic in simbolov, kazalo pojmov, kazalo omenjenih jezikov in 5 manjših zemljevidov, ki prikazujejo razširjenost jezikov Qezikovnih skupin) v Evropi okoli 350 pr. n. š., v sodobni Afriki, Aziji, Avstraliji, Oceaniji in Severni Ameriki. 
Vprašanje, ki si ga ob branju knjige lahko zastavi jezikoslovno bolj razgledani bralec, je, ali je v splošnem jezikoslovju že napočil čas za uresničevanje načrtov in metod opisovanja jezikovne raznolikosti, kakršne zagovarja Matasovicev Uvod u poredbenu lingvistiku (str. 114 ali 279). Vemo namreč (in na to opozarja tudi avtor sam, npr. na str. 91, 99, 100, 279), da jeziki sveta še niso dovolj dobro opisani (tudi na sinhroni ravnini, ne le na diahroni), da tudi najbolj pogosto omenjane slovnične kate­gorije (subjekt) in pojavi Gezikovna sprememba) niso dovolj jasni, da bi bili zares uporabni za tipološke raziskave, predpostavljene tipološke značilnosti jezikov, ki slu­žijo kot osnova za nadaljnje razmišljanje, pa so same po sebi sporne. Kljub temu Matasovic na zgornje vprašanje odgovarja pritrdilno: značilnosti, ki jih mora izpolnje­vati neka beseda, da jo lahko imenujemo subjekt, ni potrebno vnaprej natančno opre­deliti, pojmu lahko sproti dodajamo nove morfosintaktične poteze, če jih le primemo pojasnimo v odnosu do iste kategorije v drugih jezikih, nevarnostim, da bi kot enake primerjali jezikovne spremembe, ki kažejo le navidezno podobnost začetne in končne stopnje, se izognemo z opazovanjem vmesnih stopenj razvoja in točnim definiranjem kategorij, tipoloških študij pa se lahko lotevamo, ker od nadaljnjega opisovanja jezikov ni pričakovati radikalno novih ugotovitev o slovničnih značilnostih jezikov. Relevant­nost ugotovitev ob takih izhodišcih seveda postaja vprašljiva, izkušnje pa nas učijo, da se celo v najbolje raziskanih jezikih neprestano pojavljajo nove, povsem drugačne interpretacije izpričanih jezikovnih dejstev. To pa so že vprašanja, ki presegajo okvir učbenika in jih bo jezikoslovna znanost morala reševati v drugačnem kontekstu. 
Marina Zorman 
Jacqueline Picoche, Jean-Claude Rolland, Dictionnaire du franrais usuel 15000 mots utiles en 442 articles. Bruxelles: De Boeck/Duculot. 2002 (Deux editions dispo­nibles: edition papier et edition electronique sur cederom PC/Mac). 
Le Dictionnaire dufran9ais usuel (DFU) est le resultat impressionnant d'une ten­tative originale qui sort du cadre habituel de ce qu'on s'est accoutume aappeler «dic­tionnaires d'apprentissage». Avant d'entamer un rapide examen lexicographique et dictionnairique proprement dit, il convient de mentionner l'initiative meritoire des ecti­teurs de decliner le produit en deux versions, l'une sur papier et l'autre sur cederom. 
Le dictionnaire est l'aboutissement de recherches systematiques dans le domaine de la lexicologie et de la didactique du vocabulaire franyais que Jacqueline Picoche (aidee par ses collaborateurs) mene depuis de nombreuses annees. Sa theorie, qui pre­sidait aussi al'elaboration du present dictionnaire, s'articule essentiellement autour de trois axes methodologiques: les etudes statistiques sur la frequence des mots, la psy­chomecanique de Gustave Guillaume (centree sur les notions de «subduction», de «cinetisme» et de «signifie de puissance») et la methode des champs actanciels ins­piree librement des travaux de Lucien Tesniere.