704
ERNEST  HEMINGWAY,  STAREC  IN MORJE*
Kadar govori človek o Heiniiig\vayu, bi moral pravzaprav uporabljati kratek, pregnanten stil, rahlo erotično pobarvano prozo, nekoliko konstrukcije v situacijah zaporednega pojavljanja misli in dejstev, skratka, moral bi biti tako svojevrsten in nenavaden, kakor je v življenju in delu — v življenju bolj, v delu nekoliko manj — ta enfant terrible sodobne literature. Njegove short stories: »Sneg na Kalimandžaru« in »Kratko srečno življenje Francisa Mocombra« ter »Prestolnica sveta« jih dobro predstavljajo. Na stol se navežeta dva noža in potem te napada tvoj nasprotnik s tem improviziranim bikom,
* Novele. Izbral in prevedel Janez Gradišnik. Državna založba Slovenije. Ljubljana 1955.
streže ti po mladem življenju, ki bo nemara vsak čas tako brez smisla izgubljeno. V vsem tiči ogroženost: praska, ki jo dobiš v džungli pod Kilimandžarom. razdraženi strel v preriji, ki te podre na lovu, drobec izstrelka, ki ti zlomi nogo na partizanskem pohodu — vise je nekakšna bikoborba, v kateri je edini zmagovalec krvava arena, premaganec pa si vedno znova ti, človek. Iz kratke proze se ista misel razteza, kakor vidimo, tudi v romane; od zgodnje formulacije — nepričakovana smrt ljubljene žene v romanu »Slovo od orožja« — do zrele, pretresljive — Jordanova predsmrtna ura v romanu »Komu zvoni«.
Hemingway zadeva s to svojo osnovno idejo, ki ji kot kontrapunkt dodaja — nekje iz Lawrencea — temo polnega življenja, strnjenega v aktu ljubezni, na bistveni problem eksistence modernega človeka: vse možnosti uresničevanja so nam danes dane v mnogo večji meri kot kdajkoli in življenje še ni bilo nikoli tako bujno, bogato in barvito, toda ogroženost ni manjša za nas, kot je bila za jamskega človeka na začetku civilizacije. Krivi in načeti kakor Harry pod Kilimandžarom in Francis v preriji, nekrivi kakor Paco, aktivni kakor Jordan — tragična črta je potegnjena pod vse in eksistenca ni uresničena v svoji polnosti pri nobenem.
Ali pa je Hemingway do življenja, ki ga tako ljubi, pravičen? Ali je prodrl v bistvo filozofskega vprašanja, ki ga tako vztrajno zastavlja? Ne, to se mu ni posrečilo; umetnik je ostal na površini svoje snovi. Izredna ekonomika stila, mogočno in včasih kar gigantsko grajeno pripovedovanje nas potegne za seboj, da preveč ne razmišljamo. Tako nas ta čarodej prevara. Toda ne smemo mu dovoliti. Nobeden od teh Hemingwayevih junakov ni v sebi do dna pretresel problematike življenja v razponu individua in družbe, in celo Jordan se ne zaveda povsem situacije, v kateri živi in bo umrl-Ve, da se mora boriti proti Francu, tako je prav, in njegova borba je junaška. Vendar pa je ta boj končno le igra sil, ki jih tragična usoda privede Jordanu na pot; rezultat samo in ne proces. Andrej Bolkonskij živi iii umira drugače, dasi tudi on išče smisla življenja, ki poteka, in nenadne smrti, ki ga čaka. Pravzaprav se problem šele tam prične, kjer Hemingway svoje short stories in romane že zaključuje. Zdi se ti, kakor da bi moral priti nov Dostojevski in zbrati te krasne Hemingwa-yeve figure ter jih pripraviti do tega, da bi spregovorile tisto, kar resnično mislijo — za dogodki, pozami in stvarmi.
Globlje je Hemingway prodrl v romanu »Starec in morje«, najboljšem tekstu, kar jih je napisal. Izdelani, natanko odmerjeni kratki stavki, prirejeni drug Iv drugemu kakor v stari francoski literaturi ali pri Kafki, dajejo delu plemenitost in naravnost klasične črte. Strnjenost dogodkov ter skopost opisa je stopnjevana do skrajne meje, tako da ustvarja tudi v stilu tisto napetost, ki tiči v jedru vsebine. Elementi so podani, da se lahko začne večna drama, ki je večen simbol: človek gre v svet in se spopade z njim, da bi ga osvojil, toda vrne se brez zmage, a je vendar v svoji tragični vztrajnosti in zvestobi večni in edini zmagovalec. Problem je torej tu ostreje postavljen in bolje rešen: ogroženost življenja je dobila smisel, življenjska borba pa je obogatila eksistenco. Poenostavljali bi stvar in bi pravega problema tako rekoč niti ne videli, če bi trdili, da je Hemingway v tem romanu obdelal samo odnos človeka do narave. Narava je le prizorišče znamenitega boja, a res čudovito prizorišče — morje in nebo z oblaki, dan in noč, elementi luči in teme v svoji monu-mentalni preprostosti, kakor v bibliji. Starec s svojimi dialogi in monologi je
43   Naša sodobnost                                                 705
izklesan  kakor  v  klasični  eipiki.  In   upanje  ni  izgubljeno.  Borbo bo  prevzel mladi občudovalec in riba-svet bo zopet ujeta v mrežo človeka.
>>Starec in morje« je vrh Hemingvvayeve umetnosti in se pridružuje tistim redkim knjigam našega časa, ki nam drže zrcalo in odpirajo vrata v bodočnost. Hemingway se je tu rešil površinske in včasih površne proze, ki jo je pogostokrat pisal, in se je v klasičnem stilu približal tistim osnovnim stvarem in idejam, ki jih na drug, filozofsko težji in ostrejši način tako pretresljivo razodeva njegov večji in bolj  vznemirljivi vrstnik — William Faulkner.
Jože Kastelic