71 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI 71 Izvestje 20 • 2023 71 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI Govor vasi Lokve na Trnovski planoti DANILA ZULJAN KUMAR | ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Univerza v Novi Gorici, Fakulteta za humanistiko DZuljan@zrc-sazu.si Povzetek: Govor vasi Lokve, ki je točka 095 v Slovenskem lingvističnem atlasu, je uvrščen v kraško nare- čje primorske narečne skupine slovenskih narečij, vendar gre za prehodni govor, kar pomeni, da so v njem tako prvine kraškega kot sosednjega rovtarskega narečja. Članek prinaša osnovni fonološki opis govora, iz katerega so razvidne glasoslovne značilnosti obeh narečij. Ključne besede: Lokve, lokvarski govor, prehodni govor, kratek fonološki opis govora. La parlata del villaggio di Lokve Riassunto: La parlata del villaggio di Lokve, che rappresenta il punto numero 095 dell’Atlante linguistico sloveno, fa parte del gruppo dei dialetti del Litorale. In quest’ambito, esso rientra tra i dialetti carsici, anche se si tratta di una parlata di transizione, che contiene sia gli elementi della lingua carsica che quelli dei dialetti della zona di Rovte. L’articolo fornisce una descrizione fonologica di base della parlata in questione, il che permette di individuare le caratteristiche fonologiche di entrambi i dialetti. Parole chiave: Lokve, parlata di transizione, breve descrizione fonologica del dialetto 1 Uvod Vas Lokve leži v gozdnati kraški dolini se- verozahodne Trnovske planote na nadmor- ski višini 928,6 m. Od upravnega središča Nove Gorice je oddaljena 20 km in v njej da- nes živi 99 prebivalcev (SURS, 2023), 8 manj, kot jih je bilo leta 2020 (SURS, 2020). Geo- grafsko so Lokve na razpotju poti proti Novi Gorici, Ajdovščini, Idriji, Čepovanu in Mostu na Soči. Zemljepisno lastno ime Lokve (ž. mn.; nar. ˈLoːkve), rod. Lokvi (nar. Lokˈviː), prid. lokvarski (nar. lokˈvaːrski), izhaja iz občnega imena lokva ‘mlaka’, kar se je razvilo iz slovanskega *lȍky ‘kotanja z vodo, mlaka’ (Snoj 2009: 244). Govor Lokvi spada v kraško narečje, 1 enako kot bližnje točke, tj. T096 Grgar, T097 Solkan in T998 Trnovo, medtem ko sosednji kraji/točke, zapisane na območju zahodno od Lokvi, tj. T089 Ročinj, T090 Avče, T091 Kanal, T092 Kal nad Kanalom, T093 Deskle in T094 Podlešče (Banjšice), tvorijo t. i. banj- ško podnarečje kraškega narečja primorske narečne skupine. Govor 4,5 km oddaljenega 1 Govor Lokvi je po vprašalnici za Slovenski lingvistični atlas (dalje SLA) delno zapisal Tine Logar 1952 in je v SLA T095. Izvestje 20 • 2023 72 ČLANKI ��� Čepovana (T163 v SLA) spada v tolminsko narečje rovtarske narečne skupine. Čeprav je govor Lokvi uvrščen v kraško narečje, pa gre dejansko za prehodni govor, ki vključuje prvine tako kraškega kot rovtar- skega narečja, kar bo pokazano v prispevku. 2 Naglasni sistem V govoru Lokvi so odpravljena fonološka tonemska nasprotja, naglas je jakostni. Ohranjena pa so kvantitetna nasprotja, to je opozicija med dolgimi in kratkimi naglašeni- mi samoglasniki, kar lokvarski govor ločuje od kraškega narečja, v katerem so se pravi- loma vsi kratki naglašeni samoglasniki po- daljšali, in povezuje z zahodnim rovtarskim narečjem (tj. s tolminskim, cerkljanskim in črnovrškim narečjem), ki to opozicijo pozna. Primeri za kratke naglašene samoglasnike v lokvarskem govoru: ˈkoš, ˈdəš, ˈγərla ‘grlo’, kaˈpot ‘plašč’, kaˈžux ‘kožuh’. V govoru je prišlo do umika naglasa v ti- pih issln. *ženà > *žèna in issl. *məglà > *m�gla , pri čemer so umično naglašeni sa- moglasniki danes še kratko naglašeni, prim. lokv.: ˈžena ‘žena’, ˈčelo ‘čelo’, ˈsestra ‘sestra’; ˈməγla ‘megla’. 2.1 Samoglasniški sistem Lokvarski govor ima dva sistema nagla- šenih samoglasnikov, in sicer sistem dolgih naglašenih samoglasnikov, ki so možni v vseh besednih zlogih, in sistem kratkih Prva stran zvezka, v katerega je Tine Logar leta 1952 zapisal govor Lokvi. Vir: Zvezkovna zbirka SLA. Hrani ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Dialektološka sekcija. 73 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI naglašenih samoglasnikov, ki se praviloma pojavljajo samo v zadnjem ali predzadnjem bese- dnem zlogu. 2 2.1.1 Dolgi naglašeni samoglasniki Dolgi naglašeni samoglasniki vključujejo naslednje foneme: iː, uː, iːẹ/iːə, eː�, uːọ/uːə, eː, oː in aː. 2.1.1.1 Izvor 2.1.2 Kratki naglašeni samoglasniki Sistem kratkih naglašenih samoglasnikov vključuje naslednje foneme: i, u, e, ə, o in a. 2.1.2.1 Izvor 2 Kratki naglašeni samoglasniki v predzadnjem besednem zlogu so nastali sekundarno, po umiku naglasa s kratke- ga končnega zloga. Kratki naglasi v drugih besednih zlogih (če se pojavljajo) so podobno kot v banjškem podna- rečju (gl. Logar 1996: 306) posledica položajnih krajšanj ali vpliva sosednjega tolminskega narečja. i < *-ì lokv. šȉt, sušȉt, kasȉt (Logar 1952) < v izposojenkah lokv. šunˈfit ‘strop’ u < *-ù lokv. kˈrux < *-� lokv. ˈdux ‘dolg’ prid. iː < *ī /*ì- lokv. ˈziːma, ˈziːt, ˈpiːšəm; ˈliːpa, ˈžiːla uː < *ū /*ù- lokv. ˈluːč, aluːpk, ˈluːbje; ˈkuːpa Red < *�,/* �- lokv. ˈuːk ‘volk’, ˈžuːna ‘žolna’, ˈduːx ‘dolg’ Ied, ˈduːbəm ‘dolbem’, ˈtuːčəm ‘tolčem’, ˈkuːnəm ‘kolnem’, ˈpuːnəm ‘polnim’; ˈuːna ‘volna’, ˈduːγa ‘dolga’ iːẹ/iːə < *�/* �- lokv. mˈliːəko, zˈviːəzda, tˈriːəpx ‘trebuh’, ˈliːəp; kaˈliːəna (Ied) ‘koleno’, neˈviːəsta; bˈriːẹza, ˈciːẹsta, ˈliːẹto, stˈriːẹxa < *ē/*è- lokv. ˈliːẹt, ˈmiːẹt, veˈčiːẹr, peˈpiːẹ�;ˈpiːẹrje, kˈmiːẹta, ˈžiːẹnin < *�/*�- lokv. ˈpiːət, iˈmiːə, ˈviːəžən, pˈriːədəm, pˈliːəšəm, γˈliːədəm; ˈdiːətəlca eː� < *è- redko lokv. ˈzeː�le , ˈžeː�nska eː < *ē redko lokv. veˈseːlo, nekdaj beˈseːlo < v izposojenkah, lokv. ˈleːdrik ‘radič’ uːọ/uːə < *ō/*ò- lokv. ˈmuːọč, ˈbuːọx, ˈnuːəč; ˈduːəta, šˈkuːəda < *ǭ/*�- lokv. ˈsuːọt ‘sod’, γuːọpc, γaˈluːọp; ˈγuːọba, ˈtuːọča, ˈduːọγa, moˈγuːọče oː < *ǭ redko lokv. kˈloːp, kˈroːx ‘krog’, ˈmoːš < *ò- redko lokv. ˈvoːje ‘volja’, ˈxoːja aː < *ā/*à- lokv. γˈraːt ‘grad’, pˈraːx ‘prag’, �ˈraːt,xˈraːst; kˈraː�a ‘krava’ < *�/*�- lokv. ˈdaːn, ˈlaːs; ˈmaːša, ˈpaːsji Izvestje 20 • 2023 74 ČLANKI ��� Slika 2: Stran zvezka, v katerega je Tine Logar leta 1952 zapisal govor Lokvi. Vir: Zvezkovna zbirka SLA. Hrani ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, Dialektološka sekcija. e < *-è lokv. kˈmet < umično naglašeni *e (ę�� ) lokv. ˈžena, ˈteta, ˈčelo, ˈrekla, sˈpekla < *-� lokv. ˈzet < *-ì lokv. ˈteč, ˈmeš, ˈneč, ˈset ə < *-� lokv. ˈdəš < *-ù lokv. uˈkəp, kˈrəx ‘kruh’ < *-à lokv. bˈrət, xˈrəst ‘hrast’ v izposojenkah lokv. γˈ�ənt ‘gvant’ o < *-ò lokv. šˈkof, ˈkoš, ˈkoń < *-à lokv. sˈtor ‘star’, sˈlop ‘slab’ < umično naglašeni *o (*o�� ) lokv. ˈkot ‘kotel’, ˈkoza, ˈosa, ˈkonc, ˈlonc < *-ù lokv. ˈto ‘tu’ redko a < *-à v izposojenkah lokv. ˈγat ‘gad’ lokv. ˈγajnk, šˈtant 75 Izvestje 20 • 2023 ��� ČLANKI 2.1.3 Nenaglašeni samoglasniki Sistem nenaglašenih samoglasnikov vključuje enake foneme kot sistem kratkih naglaše- nih samoglasnikov, tj. i, u, e, ə, o in a. Možni so v vseh besednih zlogih in zastopajo ustrezne issln. samoglasnike v nenaglašenem položaju, pri čemer vsi nenaglašeni samoglasniki težijo k delni redukciji (tj. do ə, lokv. kluˈčaː�ənca, ˈdiːətəlca ‘deteljica’) ali popolni redukciji (lokv. čmȋela ‘čebela’, svȉtk ‘svitek’, l�nca ‘lonica’ (Logar 1952), uˈnaːjn ‘vnanji’). Issln. sklop *-ěl se je v preteklem deležniku na l prek u razvil v Ø (lokv. ˈriːək ‘rekel’, ˈniːəs ‘nesel’). Za govor je značilno akanje, ki je poznano v rovtarskih narečjih, npr. lokv. kaˈžux, kaˈwač ‘kovač’, a baˈžičix ‘ob božiču’ (Logar 1952), paˈliːəna ‘poleno’, kaˈliːəna ‘koleno’, aˈbərb ‘obrv’. 2.2 Soglasniški sistem Soglasniški sistem lokvarskega govora tvorijo zvočniki � , v, l, m, r, n in j ter nezvočniki p, b, f, t, d, c, s, z, č, š, ž, k, g, γ, x in h. 2.2.1 Izvor Našteti samoglasniki so nastali iz enakih issln. soglasnikov, poleg tega pa še: Nezvočniki se pred pavzo onezvenečijo (lokv. ˈzuːọp ‘zob’, paγˈrep ‘pogreb’). 2.2.1 Preglas Govor pozna preglas za mehkimi soglasniki, kar je značilnost rovtarskih in notranjskih go- vorov (lokv. sˈveːjče ‘sveča’, ˈmaj� ‘moja’ (Logar 1952), ˈmeːje ‘meja’, ˈvoːje ‘volja’, ˈveːje, ‘veja’, ˈzeːmle ‘zemlja’, kˈraːle ‘kralja’ Red, čreˈpiːne ‘črepinja’, pasˈteːjle ‘postelja’, ˈkaːjn� (Logar 1952) ‘konja’ Red, sˈveːne ‘svinja’, ˈluːkne ‘luknja’, ˈoːγne ‘ognja’ Red, ˈaːna ˈčiːəšne ‘ena češnja’), ter analogični d iz *t (lokv. pˈleːdl� , cˈveːdl� (Logar 1952), pˈleːdəm). 3 Feminizacija samostalnikov srednjega spola Za govor je značilna feminizacija nevtrum, tj. pojav, pri katerem so samostalniki srednje- ga spola prešli v ženski spol (lokv. ˈnoːva γoˈriːca ja beˈliːka ˈmiːəsta ‘Nova Gorica je veliko � (kot protetični glas) < Ø v položaju pred *ǫ lokv. �òːγje b < *v pred sprednjimi samoglasniki lokv. ˈbiːna ‘vino’, γˈlaːbe ‘glave’ Red, ˈniːbe ‘njive’ Red, ˈbiːlce ‘vilice’, ˈbiːdla ‘videla’, ˈbeːl�k ‘velik’ , b�č (Logar 1952), narb�č (Logar 1952), žbȉm ‘živim’ (Logar 1952), labȋ� ‘lovil’ (Logar 1952) -n < *-m lokv. z bˈraːtan, ˈrečən l /jl < *ĺ lokv. kˈluč, ˈzeːmle, ˈvoːja; ˈpeːjlem, pasˈteːjle n/jn < *ń lokv. zˈnaːmne ‘znamenje’, ˈluːkne Red, ˈniː�a ; kəˈreːjne ‘korenje’, ˈkaːjn ‘konj’ γ < *g lokv. zˈγon ‘zvon’, ˈγor ‘gor’ -x < *-g lokv. kˈroːx ‘krog’, ˈbuːọx Izvestje 20 • 2023 76 ČLANKI ��� mesto’, beˈliːka koˈriːta ‘veliko korito’, mˈliː- əka je ˈdoːbra, ‘mleko je dobro’, je bˈla ˈdoːbra ˈliːəta ‘je bilo dobro leto’, kˈriːla ‘krilo’, ˈliːətva ‘letvo (dleto)’), 3 kar je značilnost sosednjih rovtarskih govorov. 4 4 Zaključek Govor Lokvi je prehodni govor med pri- morskim kraškim narečjem in tolminskim rovtarskim narečjem. Na prvo nam kaže so- vpad odrazov *�/ *�- in *ē/*è- v iːẹ/iːə, kot je splošno v kraških govorih, in enak odraz, tj. iːẹ/iːə, za *�/ *�- , kot je znan v zahodnih kra- ških govorih (Šekli 2018: 328), na drugo pa ohranjenost kvantitetnih nasprotij v samo- glasniškem sistemu, kratek naglas za umično naglašene samoglasnike, akanje, preglas za mehkimi soglasniki ter feminizacija samo- stalnikov srednjega spola. Odraz *ǭ/*�- je v lokvarskem govoru dvojen, tj. uːọ/uːə, kot je značilen za kraško narečje, in oː, kot je znači- len za banjško podnarečje kraškega narečja. 5 Legenda Ied = imenovalnik ednine issln. = izhodiščni splošnoslovenski lokv. = lokvarsko nar. = narečno prid. = pridevnik Red = rodilnik ednine T = točka VIRI Logar Tine 1992: Gradivo za SLA T095 Lokve. Hrani ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ra- movša; Zvezkovna zbirka SLA Dialektološke sekcije. SURS. Https://gis.stat.si. Dostop 12. 10. 2023. Wikipedia. Lokve. Dostop 12. 10. 2023. Zuljan Kumar, Danila 2023: Delni zapis Vprašalni- ce SLA. Informanta Vito Bremec (1951), Nadja Bremec (1953), Lokve Informantoma se lepo zahvaljujem za podatke. Literatura Logar, T. 1996: Govor kraja Podlešče na Banjši- cah. V: Logar, T., Dialektološke in jezikovnozgodovin- ske razprave (ur. Kenda-Jež, Karmen). Ljubljana: ZRC SAZU; Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, 306–312. Logar, T. 1996: Refleksi za praslovanske nosnike med srednjo Soško dolino in Čepovansko dolino. V: Logar, T., Dialektološke in jezikovnozgodovinske raz- prave (ur. Kenda-Jež, Karmen). Ljubljana: ZRC SAZU; Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, 54–56. Snoj, M. 2009: Etimološki slovar slovenskih ze- mljepisnih imen. Ljubljana: Modrijan, Založba ZRC. Šekli, M. 2018: Tipologija lingvogenez slovanskih jezikov. Ljubljana: Založba ZRC. Zuljan Kumar, D. 2018: Govori zahodne Banjške planote. V: Zuljan Kumar, D. (ur.), Perkon Kofol, M. (ur.), Zahodna Banjška planota skozi čas: o geografiji in botaniki, arheologiji, stavbarstvu cerkvà, zgodovi- ni, ljudeh in etnološki dediščini ter jeziku zahodne Banjške planote. Koper: Annales, 333–346. 5 Npr. za kraja Ročinj, Avče in po Soški dolini do Plavi, medtem ko je v Solkanu značilen kraški uːọ/uːə; (Lo- gar 1996: 55). 3 Nekateri samostalniki so sicer ohranili končnico -e/-o srednjega spola, vendar je iz oblike pridevnika razvi- dno, da so prešli v ženski spol (lokv. ˈliːəpa ˈjeːjce ‘lepo jajce’, mˈlaːda ˈteːle ‘mlado tele’, məˈsuːə je ˈdoːbra ‘meso je dobro’). 4 Ta pojav sicer poznata tudi sosednji kraško in briško narečje, vendar velja feminizacija le za množinske oblike. Srednji spol je v ednini ohranjen (npr. br. ˈaːdno miːəsto, tˈriː miːəste). V lokvarskem govoru pa samostalnikov srednjega spola ne poznajo, saj ti pre- idejo v ženski spol že v ednini.