Slovenskim pisateljem in bralcem. Večkrat mi je bilo v mislih, da bi se v domači besedi pogovoril z bralci našega lista o nekaterih važnih stvareh. Na platnicah se gibljem z večjo prostostjo, kakor na notranjih listih; saj so platnice v pravem pomenu le »po vrh«, zato me ne more in ne sme nihče obsoditi zaradi njih porabe. Zato smem prav iz srca govoriti in kramljati, ne da bi se bal zamere. O,*zamera! Ne veste, kako se je boje izdajatelji in uredniki! In ne bali bi se je, ako bi ne bila tako strašna in grozna stvar. Pa važna, važna! Narodnjak si naroči list in si — vsaj tihoma, celo nehote — tako-le misli: »List sem plačal, pošteno plačal. Sedaj pa hočem, da se za-me tako piše, kakor meni ugaja. Da, tako hočem, saj sem plačal! Ako ne bode pisal, pa ne bodem plačal več.« In zamera se plazi okrog naročnika, kakor hudoben duh, recimo, kakor sitna muha, plazi tako dolgo, da ga piči. »Da, že zbada, že nagaja . . .« In kdo ve, koliko razlogov, koliko izpodtikljejev najde zamera, da se polasti bralca, spravi ga v nevoljo in mu list omrzi! Prav to je nekak meč, ki visi nad časopisom in mu vedno žuga. Zlasti urednik mora biti neustrašen, da se celo zamere ne boji, kadar namerava pisati po pravici in resnici. Urednik tega lista ima iz štirih let, odkar dela za ta list, obilo izkušnje, bridke in vesele, prve več nego druge. Zamere je bilo mnogo na desno in levo in tudi sedaj mu njegov list nakopuje tu pa tam zamero. A l$aj naj stori? Naj se ogiblje zamere? Naj se laska, naj vedno le hvali? Naj se le trudi, da bi se prikupil, tako ali drugače? Ako bodem kdaj pisal spomine iz svojega življenja, prišlo bode marsikaj na dan, nad čimer se bodo čudili bralci. Bode-li brez zamere, ne vem. Ko bi pisal dandanes o uredniškem poslovanju, mislim, bilo bi še kaj več ko zamera na mnogih straneh. No, bodisi, da ne bode vsakomur ljubo, kar nameravam povedati na tetn mestu, vendar zamere se ne bojim preveč. Morebiti bodem prav s tem kramljanjem pripomogel, da se Slovenci odvadimo zameriti. kar žal le preveč znamo in le prevečkrat ponavljamo. Da nastane knjiga ali časopis, treba je pisalca ali pisatelja ; kadar je knjiga zagledala beli dan, želi ii pisatelj bralcev. Kaj je knjiga brez bralcev ! Obema bi nekatere stvari rad povedal, pisatelju najprej, potem bralcu, in upam, da niti našemu listu, niti naročnikom ne bode v škodo, ako bodo vsaj nekoliko obveljale te skromne misli in želje. O prvem bi se dalo povedati veliko. Pisateljstvo se je dandanes neizmerno pomnožilo in je vse drugačno, kakor nam pripoveduje zgodovina o nekdanjih časih Nekdaj je bilo pisateljevanje mnogo redkeje, nego je dandanes ; pisateljev je bilo le malo. Bilo je tudi znanje med ljudmi manj razširjeno; manj so znali pisati, manj jih je znalo brati. Zato se je zdelo ljudem pisateljstvo neko nenavadno, vzvišeno delovanje; o tem delovanju so sodili vse drugače, kakor o vsakdanjih stvareh. Knjiga je bila nekdaj draga in dragocena stvar. Ljudje so imeli vsako knjigo za posehnost, za imenitno blago, katero so nosili po rokah z nekim svetim strahom. Zdi se, to je bilo tako, kakor se je godilo meni v mladosti. Narejal sem mline, stope, veternice, ključe in druge reči, kakoršne sem videl pri odraslih, in takih stvarij nisem cenil, češ, to tudi jaz znam: a knjiga, — to je bilo pa kaj drugega! Ogledoval in občudoval sem jo, bila mi je častita stvar vedno, in — še dandanes mi je. Zal, da ni dandanes med ljudmi več tega spoštovanja do knjige. Ne motim se pa, ko pravim: Knjige ne spoštujejo, ker pisatelji ne spoštujejo pisateljevanja , ker imajo pisateljevanje za navadni posel in ga zato tudi oprav- ljajo kot navadno stvar. Spoštuj samega sebe, spoštuj svoje delo in spoštovali je bodo drugi! Naj me ima tudi marsikdo za prenapetega sanjača, a ne bojim se očitno povedati: Pisateljevanje mi je svet posel, najvažneje delo, ker se ozira na sedanji in prihodnji čas, delo, o katerem bode treba pred sodnikom'mnogo natančneje odgovarjati, nego li o drugih rečeh. Kajpada se mi zdi tako pisateljevanje tudi prekrasen, prelep in vzvišen posel, da mu razven propo-vedanja ni jednakega. Pisati — govoriti tisoč in tisoč bralcem, sedanjim in pri- hodnjim, ali ni to izmed veličastnih stvarij najveličastnejša? In dandanes! Naj bi naredil na pismu komu naslov: »I. I. pisatelj«, skoro da bi ga razžalil. Cenijo pač kaj takega, kakor: posestnik, uradnik, učitelj, nad-učitelj, doktor, profesor, nadzornik, ravnatelj«, — ha. to kaj velja! A pisatelj? Pismonoša ali listar bi niti ne pljunil na pisatelja. Revše, ki nima nič drugega, kakor v žepu uboštvo in med rokami suho pero — to vam je pisatelj. Gola istina je, da je dandanes po javnem mnenju samo pisatelj — prava ničla v naši družbi. Stare malorUSke noše : 1. Hetman. 2. Polkovnik. 3. Žlahtič. In krivi so deloma pisalci sami One-častili so svoje delo, pustili so, da so nepoklicani poskuševalci pripravili v slabo ime pisanje za javnost, nekateri so zgrabili celo za pisateljevanje kot za poslednjo rešilno desko, in tako smo prišli do tu-le, kjer smo dandanes. A kaj ? Naj li bode pisateljevanje — dejal bi — samo za nekatere »privile-govane«, izjemne ljudi? Nikakor ne! Prav to je pridobil človeštvu novi čas, da se more in sme vsakdo oglasiti javno. To je res pridobitev, res napredek. Senčna stran temu pa je, da jako mnogi pišejo, ki nimajo znanostij, ali pa pišejo za slabe namene ter pehajo pisateljevanje svojim strastem pod noge. Jaz pravim: Naj le pišejo mnogi, toda naj se poprej pripravijo, v srcu in .v glavi, v značaju in v znanstvu, naj pomislijo trezrto in umno.', kaj 'hočejo delati, potem sede naj pišejo. . ; (Dalje.) . Naznanilo. Po poslednjem naznanilu' o »Misijonskem Listu« je izrekla večina naročnikov željo, naj ostane »Dom in Svet« neizpremenjen. Za misijonska poročila se bode skrbelo od drugih stranij, katerim nečerno poti zastavljati. Zatorej bode hodil naš list po svoji — dosedanji poti, pisal pa v obče poljuclneje, nego doslej. Slovenskim pisateljem in bralcem. (Dalje.) Za pravo in uspešno delovanje na pisateljskem polju treba poklica in treba tudi toliko zmožnostij, da je pri vsakem narodu le majhno število res dobrih pisateljev. Mislim namreč take pisatelje, kateri narodu res koristijo, katerim ni pisateljevanje samo zabava, tudi ne golo kruhoborstvo, ampak pravo in čisto delovanje iz notranje, naravne potrebe. Pisatelj te vrste čuti v sebi nepremagljiv nagon, naj piše, naj naznanja svoje misli drugim. Toda ne čuti nagona tako, kakor čutijo oni, katere »srbe prsti« in ki hočejo na vsak način pisati, ampak piše, ker ima kaj pisati, ker ve in ker hoče to tudi drugim povedati. In to, kar ve, zdi se mu toliko imenitno, važno in potrebno, da ne more molčati; zdi se mu koristno, zdi se mu lepo, prijetno, dobro, in zato ga vabi ljubezen do ljudij, naj pove in raz-kaže to tudi drugim. Tako si mislim pravo pisateljevanje in misel ta je brez dvoma prava. Četudi bi se to razkladanje ne zdelo vsakemu bralcu umevno, vendar naj čita pazno še dalje, ker pravi nauk zanj še-le pride na vrsto. Pravi pisatelj se razodeva najprej v tem, kar piše. No, pisatelji knjig in knjižic, listov in listkov, ne zamerite! Ne morem drugače, kakor da Vam nekoliko potresem Vašo torbico in pogledam, kaj ponujate ljudem! Poglejmo navaden časopis z raznimi članki in sestavki, dopisi in pregledi, listki in novicami: Koliko je res pravega zrna ? Kolikokrat čitamo dopise, o katerih moramo reči: Ako bi človek tako govoril, dejali bi, da prazno slamo mlati ali otrobe meša! Koliko nepotrebnih besedij, koliko čisto praznih stavkov, v katerih ni samo nobene pametne misli, ampak sploh nobene misli. Zlasti nekateri ,listki' ali feuilletoni1 se odlikujejo po časopisih s takimi praznimi stavki in odstavki. In pisatelji te vrste celo mislijo, da je listek tem boljši, čim bolj je prazen, ali bolje, bedast. Naročnik pa naj tako zmes plača, naj čita, naj si možgane kvari in duha moti, pisatelju pa še hvalo poje? In koliko se dandanes takega piše! Umen bralec pa si pomagaj tako-le: Vprašaj se. ali bi govoril ti pred pametnimi ljudmi tako, kakor oni pisatelj piše. Ce si moraš reči: »Tako bi ne govoril nikdar«, tedaj reci še: »Torej bi se veliko manj smelo kaj takega pisati, tiskati, prodajati«. Da, neslanostim in praznemu govoričenju sem odločen nasprotnik, in ko bi bili vsi bralci ali pisatelji mojih mislij, smešili bi tako pisateljevanje tako dolgo, da bi se moralo izgubiti iz knjig in časnikov. A povem naj bolj naravnost, kaj hočem reči: Predmet, o katerem pišeš, bodi važen, znamenit, ali vsaj pomenljiv in vreden, da zve o njem več ljudij. Jaz menim, da se pregreši nad bralci oni, ki piše prazne neslanosti, menim, da se norčuje ž njimi in jih smeši. Ako bi prišel k meni v sobo žlobudrav človek, odpravil bi ga skozi vrata Jeclnako treba žlobudrave pisalce odpraviti v koš. Kaj nam pomaga, če imamo skladovnice knjig, kaj pomaga slovstvo množiti, ako pa se množe same pleve in cunje, prah in blato! Kakor je med blagom in blagom velik razloček, tako je tudi med mislimi, idejami, spisi razloček. Ako že drugega ne storimo, vsaj izbirajmo pridno in pazimo, da nam ne uide nič praznega in nepotrebnega. V tej stvari ne smem zamolčati neke posebne napake mladih ljudij, zlasti pesnikov začetnikov. Radi zlagajo pesmi, skrbno jih pišejo in še predno je katera spisana, mislijo, kateremu uredniku jo bodo poslali. In zibljejo se v zlatih sanjah, kako bode neki lepo, ko bodo videli pesem natisnjeno. Pesmi zlagati in pesmi dajati v natisek, to se jim zdita neločljivi stvari. In vendar kolika zmota! Pesmi zlagati in jih lepo pisati v svoj zapisnik, to je hvalevredno delo, katero priporočam vsem mladeničem in našim zavednim Slovenkam, vsem, ki imajo vneto srce: a pesmi priobčevati — to je druga stvar, drugo delo, drug korak, pri katerem treba mnogo, mnogo pomisliti. In bodi si, da jih pošljejo radi uredništvu (kakor jih tudi urednik »Dom in Svet«-a dobiva ' mnogo, rad sprejema ter tudi rad eita), a da bi le tako nujno, tako trdo ne zahtevali, naj se natisnejo njih umotvori! Ko bi veljalo to načelo v obče — vsaj kolikor možno, — koliko drugače bi bilo slovstvo! Imelo bi res dragoceno in veljavno vsebino, zlasti pa bi ne bilo v njem vseh onih slabih stranij človeškega življenja, ki niso človeštvu v čast in korist. Prava modrost človekova je v tem, cla zna presoditi vrednost vsake stvari. Niso vse reči jednako dobre. Ali je pametno, izbirati si slabe, dobre pa za-metati? Tudi naroči si mora za svoje hotenje in delovanje izbirati dobrih predmetov. Cim umneje ravna, tem višja je njegova stopinja, tem boljši je narod sam. mmmd ' - -v. • ~iiL«6'¦-.:¦ ^^SfStA.^.vi ' ; ¦ ¦' 5^''-*&r&r}k Slovenskim pisateljem in "bralcem. (Dalje.) Ko sem govoril poprej o vsebini, zdelo se je, da mi je oblika le postranska stvar. Naj povem zatorej poleg poprejšnjih razlogov še nekatere druge, iz katerih se razvidi važnost oblike. Morebiti je dobra in resnična misel, ki jo imamo v glavi, a lepa je še-le potem, ko smo ji dali obliko. Vsebina sama za-se niti biti ne more, treba ji je oblike, kakor tudi oblika ne more biti sama za-se -brez vsebine. Oblika se združi z vsebino tako tesno, da so premeni tudi misel ali ideja sama, ako se premeni njena oblika. Oblika naznanja, je-li vsebina važna, potrebna, znamenita, ali ne; oblika jo priporoča, ali ji pa škoduje; oblika lahko hvali vsebino, ali jo pa graja. Oblika dela vsebini pot do čitatelja, odpira pri čitatelju vrata uma in srca, pripravlja in vnema ga za vsebino, dela mu vsebino okusno in prijetno, ali pa narobe. Oblika stori tudi, da ostane vsebina spisa čitatelju lože in bolje v spominu in v srcu, da, v nekaterih ozirih je vsebina popolnoma odvisna od oblike, in sicer zato, ker je oblika vsakomu takoj očitna in vidna, vsebina pa so-povzame še-le polagoma iz nje. Iz tega je pač jasno, da je oblika v vsakem spisu res bistvena stvar, in da greši torej zoper bistveni red, kdor zanemarja obliko. Pojasnimo to z vzgledom! Duša je neumrljiva: ta misel, ta resnica je vsekako lepa vsebina za kak spis. A vsebini treba oblike. Recimo, da bi jo obdeloval pesnik — kar bi se dalo storiti — obdeloval pa v suhih, slabih, mrtvih kiticah, v nerodnem jeziku: koga bi razveselila, koga bi prepričala taka pesem ? Ali postavim, da bi kdo spisal modroslovno razpravo v trdem, po nemškem duhu prikrojenem jeziku, da bi bilo treba spis sproti prelagati še-le v nemščino, ko bi ga hotel umeti, in potem pri vsakem stavku misliti še četrt ure, kaj se je zljubilo pisatelju izreči: koliko materijalistov bi izpreobrnil tak spis? Ali bi ne dajal pisatelj svojemu predmetu samemu slabega spričevala, ali ne bi vsak čitatelj mislil slabo o trditvi, ki ima tako nerodne razloge ali zagovore ? Drug vzgled! Dva pisatelja pišeta povesti : prvi piše poštene in poučne stvari, katere bi lahko blažile srce in razširjale spoznanje, drugi pa ncnravne in malovredne izmišljotine, ki dražijo čutnost, bude strasti in zatirajo plemenito mišljenje čitateljev. Toda prvi piše v dolgočasni obliki, njegovi junaki govore več strani dolge govore o krepostih in njih vrednosti, jezik je vrhu tega ne-opiljen, pisava zastarela; a drugi zna pisati zanimivo, rabi dobre primere, laska se čitatelju, rad porabi nepričakovane skoke, dobro se mu podajo dov-tipi — skratka, prijetno je, kadar čitaš njegove spise, ako tudi nisi zadovoljen z vsebino. Zato segajo kupovalci knjig po spisih poslednjega in ne prvega pisatelja. (Dalje.) w5* Slovenskim pisateljem m bralcem. (Daljž.) Jako me mika, da pojasnim še z drugačnimi vzgledi to, kar sem trdil. Stvar je sitna, a ne morem se ustavljati iz-kušnjavi. Pri nas se še dokaj zavedamo, da je treba spisom lepe oblike, vendar še premalo. Po pravici pravimo, da smo Slovenci v slovstvu poslednjih 40 do 50 let vrlo napredovali. Kako ubožni smo bili tedaj. ko so jele s težavo izhajati »Novice«! leti, kakšna je bila še pred 30 leti, in kakšna je v dobrih spisih dandajiašnji! Omenjam le jednega pisatelja. Citatelji menda že vedo, da se modrosti gospoda Stritarja ne klanjam, in je ne cenim. Iz-povem tudi naravnost svoje prepričanje, da je spravil med Slovence nekatere misli in nazore, katerih ne more potrditi jasno umovanje in kateri so pri nas napravili že nekoliko zmede. A kar je res, je res : Stritar je jako spreten, skoro dovršen v obliki, bodisi v pesniški, bodisi v nevezani besedi. Celo navadno misel zna izraziti lepo, fino, elegantno. Prav zato je imel nekdaj toliko veljavo med Ko bi me pa vprašal prijatelj, ali je bil napredek večji v vsebini ali v obliki, odgovoril bi: V obliki. Zakaj velikih in znamenitih idej, važnih pridobitev na znanstvenem polju niso mogli podati slov-stveniki, pač pa so izolikali obliko, da moramo strmeti. Nemci niso v sto letih napredovali v slovstveni obliki toliko, kolikor smo mi v 40 letih. Kakšna je bila oblika slovenskih spisov pred sto nami, zato je imel čudovito moč do citat eljev, zlasti mladih. Veljave je mnogo izgubil, ko se je širilo spoznanje, da zaostaja v vsebini, da jo celo zajema iz drugih studencev; a njegova zasluga za lepo obliko je zapisana v našo zgodovino, m po pravici mu je nihče ne more kratiti, Stritar je učil pesnike pe-vati brez pesniških »sloboščin«, katere si dovoljujejo vsi narodi, on je učil pisati in govoriti v takem jeziku, kateri se spodobi za vsak »salon«, za vsako gospodo, kateri je preprost in vzvišen hkrati. Prav zato ga je mnogo pisateljev posnemalo bolj ali manj srečno. To je tako očitno, da njegovih pridobitev ne more prezirati noben slovstvenik, ako neče nazadovati. Ozrimo se na drug vzgled, na drugega pisatelja, ki je omenjenemu našemu bil v mnogih rečeh vzor: Francoz J. J. Rousseau. Koliko je dosegel, koliko moč je imel ta pisatelj v preteklem stoletju! Morebiti zaradi temeljitega dokazovanja? Ne; samo zaradi mične, čarobne oblike. — Jako je naš slovenski pesnik cenil nemškega Lessinga. Tudi ta ima posebno lepo pisavo v nevezani besedi, zato je potlačil z nepremagljivo močjo svoje nasproinike in si pridobil v Nemcih klasično veljavo. — Naposled omenjam še jednega, kolikor toliko znanega pisatelja in modroslovca, Scho-penhauerja. Da se je njegovo mo-droslovje v korenini, v deblu, v vejah in v gnilih sadovih pokazalo kot čisto napačno, daje neresnično in kvarljivo, to se dokaže kmalu. A vendar ima ta čudak mnogo veljave — zaradi lahke oblike. zaradi zanimivosti njegovih spisov. Ne samo naravno je, da se tako godi, ampak tudi prav poučno. Kdor se hoče bojevati z nasprotnikom, rabi naj jednako orožje, ali še boljše. Rabimo tudi za dobro in pravo vsebino lepo obliko in uspehi nas bodo poplačali za delo. Lepa oblika ne pride kar sama ob sebi, marveč treba se je zanjo truditi; treba je misli primerjati, vaditi se, piliti, čistiti in likati. Kajpada to ni vsem pisateljem všeč, mnogi bi se radi kar v blesku lesketali brez truda. Pač je res, da imajo nekateri že prirojen dar za lepo obliko; ti čutijo in spoznavajo razloček med lepo in nelepo vnanjščino mnogo bolj, nego drugi, toda vaja in skrbno opazovanje pomore mnogo. O Francozih pravimo po pravici, da imajo olikan jezik. Ne samo, da je ogla-jen po oblikah, marveč govorjenje sploh, izražanje, lahkotno gibanje — vse kaže, da umeva Francoz lepoto oblike in njeno vrednost. Pri rokah imam neko knjigo, ki pojasnjuje to francosko spretnost in gibčnost z vzgledi. Knjiga navaja nekaj vzgledov, kako so se nekateri manj olikani Francozi zagovarjali pred sodiščem. Neki vojak n. pr., ki je prebodel roko svojega tovariša z bajonetom, bil je vprašan: »Zakaj ste tako nečloveški?« Vojak je odgovarjal: »Gospod polkovnik, kaj hočete! Vino, vreme, živci, — vse to mi nagaja, in potem je med mojimi tovariši dovolj takih, ki me dražijo. Vse to mi je že preveč . . « Vojak, ki se je tako zagovarjal, bil je kmetovski sin, Bretanjec. Neki rokodelec iz pariškega predmestja je odgovarjal pred sodiščem mestnemu stražniku — tožniku tako-le: »Mestni stražnik, vi ste se motili! Nikar ne dostavljajmo več, nego je res! Vsak po svoji meri! Dobra mera, to je prav, pa ne več, ne manj! Rokodelec je miren, rokodelec je poštenjak, on je prijatelj reda, vlade in mestne straže, kadar mu ne dela krivice in ne priča po krivem zoper njega. Mestni stražnik, vi mi delate krivico. Gospodje sodniki, stvar je bila taka-le itd.« Zares, to je fino. Kako živahno, zanimivo, pri-kupljivo! In tako znajo Francozi, tako ljubijo Francozi lepo obliko v pismu in v besedi. Njih pisatelji so se trudili za lepo lice v spisih, s slovstvom se je olikal jezik, olikalo se je občevanje, in tako so Francozi mojstri v lepih oblikah. Kdor pozna vsaj deloma francoski jezik in francosko slovstvo, prepričal se je o tem. Dobra francoska knjiga mika čita-telja že po obliki, po eleganci, prijetnosti. Ni se mi treba nikomur laskati, niti našemu narodu samemu ne, saj mu resnica koristi več, nego nezaslužena hvala. A reči smemo in moramo, da ima Slovenec po rojstvu milo, prijazno, mirno nrav, in je torej jako občutljiv, kakor tudi sposoben za lepe oblike. Slovstvo bi ravnalo proti temu svojstvu, ko bi ne gojilo ličnosti in krasote v oblikah. Zato se mi zdi neizmerno važno za naš narodni napredek, da se slovstve-niki vseh vrst tega tudi zavedo, da se odreko neolikanosti v pisavi, da se po-primejo onega medsebojnega občevanja, ki nam pridobiva čast pred svetom, da se ne grdijo z robatostjo in ne sramote s surovostjo. Tudi olika je moč. Delajmo, da jo naš narod pridobi! Ako smo to storili, dali smo mu jedno podporo več za njegov obstanek. (Dalje.) 48S^ Slovenskim pisateljem in bralcem. (Dalje.) ,Zdravnik zdravi samega sebe !l utegne nam kdo odgovarjati. V istini smo dobili in dobivamo tu pa tam dopise, ki nam izražajo nezadovoljnost zaradi naših zahtev, zaradi naših mislij o obliki. Pravijo, da ni pravično to, kar pišemo, in da z ostrostjo škodujemo slovstvu, ker jemljemo pisateljem veselje do pisanja. Najprej bi morali gledati, da bi bila naša pisava dobra in vzgledna, potem še-le bi smeli opominjati druge. Glede na take izjave bi radi prav mnogo povedali in mnogo nam je danes na srcu, kar bi radi spravili na te dve strani. A vsaj nekoliko moramo reči, da branimo sami sebe, pa tudi, da pojasnimo svoje prave nazore in težnje. Branimo se lahko že s tem, da rečemo: Ni vsaka stvar v listu urednikova misel, marveč pisatelji so najprej sami odgovorni za svoje nazore. Urednik ne more in ne sme toliko preminjati znanstvenih spisov, da bi izginila misel pisateljeva, ampak le toliko, da vlada v listu potrebna jednota. Za svojo obrambo lahko tudi še rečemo, da v obliki naš list nikakor ne zaostaja za drugimi listi, marveč se trudi uredništvo s pisatelji vred za popolno obliko. In drznemo si imeti to zavest, da v obliki in pisavi nima list malo zaslug za naše slovstvo, ali vsaj to, da hodi po poti onih prednikov, ki so zmerno, pa stanovitno delali za lepo obliko našega slovstva. To so nam priznali veljavni možje, to nam je v tolažbo in ob jednem za vspoclbudo. Vedno smo skrbeli, da je bil jezik čist in domač, preprost, da je bila pisava gladka in lahko umevna, da se ni žalila slovnica slovenska. Seveda nismo niti sami s seboj še zadovoljni in le prosimo svoje sotrudnike, naj podajejo svoje spise za list v čim najpopolnejši obliki. Posebno ostro in tudi nekoliko neprijazno se nam je očitalo, da jako no-votarimo v jeziku, da smo jezik — govorico prenarejali, da imamo stvari za nemčizne, ki niso, in da priporočamo besede ali izraze, ki niso po duhu slovenščine. Ne kaže, da bi natanko opisovali, kako in kdaj se nam je kaj takega očitalo, tem bolje pa moramo razjasniti stvar samo. Pri tem omenjamo z veseljem, da nihče ni tajil našega dobrega namena in našega resnega prizadevanja za lepo obliko, izpodtikali so se le ob posameznostih, ob besedah in izrazih, ob trditvah. Toda tudi tukaj, kolikor se nam zdi, brez vzroka. Treba, da se razumemo. V znanstvu ni nobena reč tako malenkostna, da bi ne bila vredna pozornosti, da bi se ne smela obdelovati. Jezikoslovje veleva, da se razjasni in določi vsaka, tudi najmanjša oblika. In v znanstvu ne velja nobena osebna ,avktori-teta\ ne velja dozdevanje, ne velja ljubezen do te in mržnja do one stvari, ampak samo dokaz. Zaradi tega smo bili vedno prijazni znanstvenemu jezikoslovnemu raziskovanju, v kolikor se opira na dokaze in razjasnjuje naš jezik; zaradi tega smo se takoj radi udali razlogom in se ravnali po dokazanih pravilih. N. pr. glede na l konec besechj in oblik smo sicer želeli zaradi soglasja med pisavo in govorico, da bi se izgovarjal l prav kot Z, toda iz natančnega premišljevanja o tej stvari smo se uverili, da razvoj jezika hoče, naj izgovarjamo l kot w. Naj bi si tudi Nemec želel, da bi rekali Letvte namestu Leute, a jezik veleva, da govorimo samo po drugem načinu. Vendar pa ne teži naš list v prvi vrsti po tem, da bi pojasnil in dognal take stvari v jezikoslovju, uredništvo samo si ne stavi za prvi namen, da bi se puliio za vsak /, n. pr. ,nagnenw ali ,nagnjen\ za vsak šumnik, za vsak i in u v mestniku itd., ampak še bolj se trudi za drugo stran v jezikovni obliki. Upamo sicer, da se tudi v teh manjših vprašanjih spominjamo vseh razlogov za in proti, kar so jih napisali jezikoslovci; zatrjujemo, da nam niso take stvari znane manj, kakor onim, ki nas hočejo včasih prijazno in neprijazno teh rečij učiti, toda — ne moremo si kaj — za najvažnejše stvari v našem jezikovnem vprašanju jih nikakor nimamo. Kakor po-vsocli, tako so tudi v jezikovni obliki nekatere stvari manj, nekatere bolj važne. Za bolj važne se je treba bolj truditi, kakor za manj važne, ako hočemo dospeti do lepega jezika. Vsekako jo za lepo pisavo v spisih važneje, da se trudi pisatelj za lepo skladnjo ali sintakso, kakor za skrajno natančnost v oblikoslovju. N. pr. boljši je stavek': »Pastir je zgubil čedo v gozdu«, kakor: »Pastir je čredo v gozdu izgubil.« Zakaj? Rajši odpustimo oni r in i v besedah, kakor pa nerodno, neslovensko stavo besedij. Zakaj ,čedal se da opravičiti in ,zgubiti' tudi; oboje Umevamo lahko, in oboje se glasi lepo, prav lepo: a grdo je v slovenščini, če se deva glagol na konec stavka. In prav v tej stvari naj nain do-vole naši vrli jezičarji skromno opom- vek, potisnil sem nogo v okoren čevelj, ki me žuli in ovira v hoji. Bodi! Le pulite, jezičarji, korenike, le obdelajte vse glasnike zapored, a ne zabite, kar je važnejše — skladnje! In v skladnji smemo tudi mi pisatelji neježikoslovci katero reči, in prav zato govorimo tudi tukaj o tej stvari in razkladamo, kako in v katerem zmislu se trudimo za lepo jezikovno obliko. Pa, ker je ta nauk jako imeniten, pisali bodemo še pozneje o tem; sedaj omenjamo nekaj drugega, kar so našemu listu tudi hudo zamerili in še zamerjajo. Slovnica ne govori le o oblikah besedij in o skladnji, ampak tudi o besedo- bico. Nam se zdi, da naši učeni jezikoslovci jako dobro in temeljito obdelujejo glasoslovne in druge male stvari, a,: niso vselej tako srečni v skladnji. V spisih takih pisateljev, ki obravnavajo »visoko filologijo«, dobe se mnogokrat čisto nepravilno in nerodno narejeni stavki. Taki možje pazijo bistro, da je gumb tak in tak: ali se pa pri-' lega suknja telesu ali ne, na to se ne ozirajo. In prav to poudarjamo, prav na to" opozarjamo slovničarje. Jezik razodeva človekove misli. Jezik kaže določno, resnično in lepo, kaj je v duši. Ako pišem ,nagnen'nam. ,hagnjen;, ne preminjam misli, tudi lepo je prvo, kakor drugo : ako pa naredim okoren sta- , tvorju, t. j. o načinu, kako nareja jezik i besede. Vrli naš gospod sotrudnik L. je > v prejšnjem času odkrival nekatere besede in jih nekako izobčil, češ, vi niste i slovenske, ampak tujke, »vi nimate pra- i vice v slovenščini«. A pokazalo se je, i da je bilo nekaterim čitateljem zanje ) hudo, ker so jim bile ljube, in zato so ) zamerili ne samo gospodu L.-u, ampak [¦ tudi listu našemu, češ, da tako oblastno 3 in trdo ravna z onimi besedami. Res, , zdelo se nam je, kakor bi bile one be- - sede nekaterim prav prirasle na srce, tako jih je bolelo, kakor smo culi. (Dalje.) Stare maloruske noše: 16., 17. in 18. Maloruske ženske zunaj hiše. Slovenskim pisateljem in bralcem. (Dalje.) A ne bodimo krivični! Morebiti so oni gospodje res mislili, da delamo jeziku veliko škodo, ker mu trgamo besedo za besedo. »Kaj nam pa še ostane, kaj bode še slovensko, ako delamo tako dalje!« Tako blizu se je culo. Kdor prav loči, prav sodi, veli pregovor; tako ravnaj mo tudi mi v tem vprašanju, ki je načelno in odločilno za mnoge besede in izraze. Ce preiskujemo, kakšne so naše besede, sestavljene in nesestavljene, kakšni so naši izrazi, in če jih primerjamo z drugimi jeziki, opazimo takoj v nekaterih podobnost, n. pr. z onimi nemškimi, ki pomenijo isto. »Podati se« je v navadni govorici isto, kar nemško »sich begeben«, to je: iti ali napotiti se kam. »Pogovoriti se« je nemški »sich besprechen.« Tu vidi vsakdo, da sta si besedi podobni. Kdo pa ne ve, da ima vsak jezik svojega duha, svojo posebnost, ali natoro, da tako rečem, in zato tudi svoje zakone? Kdo potem ne ve, da so imeli veljavnejši jeziki toliko moč do manj veljavnih, da so se ti ravnali po prvih, ako tudi je bilo to proti svoj-stvu njihovemu? Tako n. pr. je imel zaradi naših nesrečnih okoliščin nemški jezik toliko moč do slovenskega, da se je marsikaj nemškega na razne načine vtihotapilo v naš jezik. Tudi iz italijanščine smo sprejeli . nekatere besede in izraze, svoje pa pozabili. Ob meji jezikovni se sprejme kaka beseda, potem !>a gre vedno naprej. Res ni noben jezik >rez tujk, a književni jezik jih ne sme rabiti, kakor le iz posebnih razlogov, ki so obče znani. Kako bi bil naš jezik res slovenski jezik, ko bi ne rabili slovenskih besedij in rekov? Jasno je ko beli dan, da mora biti književni jezik kot pravi, vzorni in čisti jezik narodov brez nepotrebnih tujk. Zato je pravično m potrebno, da se čisti jezik, da se odganjajo tuje besede in v tujem duhu rarejene sestavljenke. To bi se zgodilo prav lahko, da bi le vedeli, kaj je tuje, in kaj ni. No, velike težave ni v tej stvari sploh, le v nekaterih slučajih je res težko dognati, kaj je domače in kaj je tuje. A tudi v težavnih slučajih si pomagamo, če pomislimo nekoliko, kaj je jezik in za kateri namen nam ga je dal Stvarnik. Jezik je duševno in organsko (telesno) delo, s katerim naznanjamo drugim svoje misli. Kjer ni mišljenja, ni jezika. Kdor hoče poznati bistvo in posebnosti jezika, spoznavati mora mišljenje. Namen jezikov je potemtakem, da služi mišljenju in javljenju ali naznanjanju naših mislij. Jezik torej ni tako samostojen, da bi g*a ne smeli soditi in obdelovati po drugih zakonih, kakor jezikovnih. Ker je jezik nekako oni tok, v katerem potekajo naše misli, zato prehajajo besede iz jezika v jezik. Kjer občujejo ljudje raznih jezikov, tam se hoče mešati jezik z jezikom, kakor tekočina s tekočino. In prav naravno je, da sprejme jezik tujko, kadar sprejmejo ljudje nov pojem ali spoznajo novo stvar, za katero niso imeli besede, n. pr. elektrika, magnet itd. A idimo naprej! Ker je mišljenje vseh ljudij bistveno jednako in ima povsodi na zemlji iste zakone, zato je tudi v jezikih nekaj jednakostij poleg razlik. Dalje so si jeziki sorodni, ker so si sorodna plemena. Indogermanski jeziki imajo jednakosti in podobnosti, ker so nekako iz jednega vira. Ce je pa duh jednega jezika soroden duhu drugega jezika, umevamo, zakaj so si podobne vsaj nekatere besede, zakaj so po istem načinu narejeni izrazi. Zaradi tega pa ne smemo čistiti jezika v takih besedah in izrazih, ki so sicer podobni tujim besedam in izrazom, a so vendar prava in pristna naša last. Tako čiščenje bi bilo podobno ravnanju tistih zdravnikov, ki preveč puščajo bolniku in mu naposled odvzamejo vso kri, in ne samo izprijeno kri. Za vzgled bodita nam besedi: Podati se = sich begeben, in obdati = umgeben. Prva je tujka, ker ima med narodom ves drugačen pomen, namreč udati in ukloniti se, in ker se lahko pokaže, da je prišla po knjigah in po slabih govornikih med ljudi. Tako imamo za ta pojem domačinke, n. pr. iti, oditi, napotiti se, odriniti. A drugače je v besedi obdati. Tu ni niti v korenu, niti v predlogu ničesar, kar bi se ne vjemalo s pomenom = umgeben. Zakaj v istini se dene ali stavi nekaj okoli ali na okrog, n. pr. zid okrog mesta, ogenj okoli lonca. Nihče se ne izpodtika nad sestavljenkami: obložiti, obšiti, obhoditi, obstopiti i. dr., zakaj bi torej obdati ne bil pravilen? Ge imajo Nemci »umgeben« in Latinci »circumdare«, kaj nam zato? In koliko je bolje: »obkoliti, obkrožiti« ? Se slabši sta in imata le poseben pomen, poleg tega sta med narodom le malo v rabi. našemu, marveč celo bogati naš jezikovni zaklad, tedaj ne kaže, da bi jo izrinili, saj je jezik tem boljši, čim bolje povemo v njem svoje misli, čim natančneje določimo z besedami pojme, čim gibčneje in urneje se v njem su-čemo, nikakor pa, čim revnejši je. Kako mnogovrstno in lahko rabimo besedo »obdati«, kako težko bi je pogrešali! A: »podati se« le bolj moti in dela na-potje boljšim domačim. »Oče se je podal na pot« — čemu neki tako nerodno, če. se reče hitreje: »Oče se je napotil!« Yendar, rekel bi, ni posebno hud greh, ko; bi kdo tako govoril in pisal, zakaj na neki način se človek poda ali udd\ nam-: Paziti torej treba, da ne odpravimo svojih pravih besedij in izrazov iz jezika. Pa recimo, da bi bili tudi v resnici kaj vzeli od tujcev, kako »frazo«, kako sestavo, recimo, da bi »obdati« bila v resnici po nemščini narejena sestava, vendar bi ne . kazalo zapoditi jo kar brezpogojno. To bi bilo prav tako, kakor če bi nemškega dobrega in udomačenega posla izgnali izmed sebe samo zato, ker je nemškega rodu, ali ker se je poprej mudil med Nemci. Čemu bi tako ravnali ? Škoda bi zadela le nas. Da govorim določneje: Ako beseda, narejena po tujem vzoru, res dobro služi v govorici, ako ni nasprotna svojstvu recpoti, kakor n. pr. »udati se pijači«, ali kakor pri nas pravijo: »podal se je za pričo, tožnika, variha (mladoletnemu človeku)«. Ali ne nasprotujem sam sebi? Ne, marveč učim, da je v tej stvari treba hoditi po srednji poti: ne se tujkam klanjati in svojo last zaničevati, a tudi ne izobčevati vsake reči, ki diši po tuj-stvu. Bodimo hvaležni jezikoslovcem, ki nas uče in opominjajo; a tudi njim svetujemo, naj delajo oprezno in zmerno. Zaradi takega nazora nas pač ne more nihče grajati, tudi nam ne zamerjati. (Dalje,) Stare maloruske noše: 19., 20. in 21. Ženske v slovesni opravi. Slovenskim pisateljem in bralcem. (Dalje.) Predno se lotim drugega vprašanja o naši pisavi, nate pisma, katero nam je poslal iz Trsta neki »Feodor. lista slavnega uredništva stanovitni eitatelj in štovatelj«! Ker je pismo litografovano, sodim, da je poslal jedna-ke izvode tudi drugim u-rednikom. A, ker se pismo vjema z našim razgo var-janjem, objavljamo je tukaj celo. Glasi se tako -1 e: Slavno - isto blagovoli prebrati in uvažiti te- le resnice: a) Nedovršni glagoli konstruirajo se v futuru vselej in povsod s pomožnim glagolom »biti« n. pr. v nedeljo bomo brali, v sredo bomo orali itd. Proti duhu slo-vanščine je torej pisava, navadna še dandanes n. pr. v nedeljo beremo, v sredo orjemo itd.; b) d o v r š n i glagoli imajo sicer obliko prezenta, ali njih pomen je futuren, — in v prezentu mogo služiti izključno le kakor prezens historičen n. pr. »stori v imeni božjem križ« kar znači: »storil je v imeni božjem križ«. l)o jedra kriva je torej raba nedovršniga glagola v prezentnem pomeni, n. pr. v stavkah: to- .. Krištof Kolumb. V spomin 400letnice odkritja Amerike. ženec prizna, sodnik določi, kupec kupi, itd., kajti stična dejanja izražati je nedovršnikom n. pr, toženec priznava, sodnik določa, kupec kupuje itd. c) V označevanje futura ne potrebujo d o vršni glagoli nikdar in nikder pomožnega glagola »biti«. Povse neslovanska je torej pisava s pomožnim tem glagolom n. pr v stavkih (ali stavkah) zbor se bo sešel, kralj bo prišel z vojniki (ali vojnikami), duhovnik bo stopil, odpovedal se bom hudiču itd. Skrajni čas je, odpraviti za vselej tako bar-barščino, kajti enakim stavkom glasiti se" je načinom, glasečim se v vseh druzih slovanskih narečjah in po nekatere kraje tudi še na Slovenskem tako-le : zbor se s ni de, kralj pride z vojnikami (ali vojniki), duhovnik stopi, odpovem se hudiču itd. Branja, učenja in uvaženja dostojna je v tem oziru gosp. Bežkova razprava, priobčena v lanskem »Ljubljanskem zvonu«. Blagovoli jo uva-žiti slavno uredništvo. Glagoli pozvati, oprostiti, obstati, pristati, ogrnoti glase se v nedovršniku: pozavati. opra-ščati, obstajati, pristajati, ogračati, nikakor pa ne, kakor se navadno piše: pozivati, (kar je le prvatizen), oprostovati ali oproščati, obstojati, pristopati, ogrinjati. Prosim ponižno oproščenja. Nikdar ne bi se bil oglasil, da ne bi v mislih imel slovanske knjižne vzajemnosti. Danes ne dostavljamo tem besedam nič drugega, kakor prošnjo do čitateljev, naj sami o njih sodijo. Poleg resničnih in dobrih opazek, katere pa pozna vsak vešč slovenski čitatelj in pisatelj, ponuja nam nasvete in oblike, katerih nikakor ne odobrujemo, in ki le kažejo, kam pride naša slovenska pisava, ako dela jezik vsakdo na svojo roko. (Daije.) Krištof Kolumb. Prav te mesece se spominjamo po vsem svetu moža, ki je odkril »novi svet«, Ameriko. V časopisih, na shodih, v slavnostih, v pismih, v govorih imenujejo svetni in cerkveni poglavarji ime ubogega nekdanjega mornarja, poznejšega admirala in podkralja Kolumba. Rodil se je v Genovi na Laškem okoli leta 1456.Jn se pisal: C h r i s t o f o r o Golo m b o, pozneje pa, ko je stopil v špansko službo, C h r i s t o b a 1 C o 1 o n. Po mnogih težavah je mogel odriniti dne 3. avgusta 1.1492. iz Palos-a (na Španskem) s tremi malimi ladijami z namenom, da bi prišel v Indijo. A ni prišel v Indijo, ampak dospel je dne 12. oktobra na otok Gua-nahani i San Salvador), odkril potem otoka Kubo in Haiti in tako pokazal Evropcem pot v Ameriko. Vsi zgodovinarji se strinjajo v tem, da je bil Kolumb blagega značaja, poleg tega vstrajen in pogumen. Ko bi ne bil tak, nikdar bi ne bil prišel do svojega zmotra. Bil je tudi pobožen mož, ud tretjega reda, in storili so se bili že koraki v ta namen, da bi ga proglasili za svetnika. A ta misel se menda ne bode zvršila, ker pač ni dovolj gradiva za potrebne dokaze. Zal, da nimamo zanesljive slike Krištofa Kolumba. Kar podajemo danes čitateljem, povzeli smo od drugodi brez odgovornosti in pričevanja, da je bil res čisto tak. Bodi pa vsaj nekaj, da po svoje poslavimo spomin slavnega Kolumba. Prošnja. Potujoč po domovini sem naletel večkrat na razne lepe slike, katere sem si izprosil v porabo za »Dom in Svet«. Koliko blaga je pa še skritega in neznanega! Najvljudneje prosim, naj mi dopošiljajo prijatelji domovine (če tudi niso listu prijazni) take slike, da jih polagoma objavim v čast Slovencem. Najljubše so mi pokrajinske slike in portreti mož, vzlasti Slovencev in drugih Slovanov. Prosim, da bi mi rodoljubi vsaj poročali, ako so tu in tam kaj zasledili. Kdor hoče tako uredniku pomoči, kaže pravo domoljubje ¦— v dejanju. Da, »Dom in Svet« pozna nekaj prijateljev domače umetnosti, ki so mu posodili svoje zbirke in mu vneli pogum za domovinsko delo. A takih je — malo, malo. Vse stroške itd. rad povrnem. Posebno rad postrežem z letnikom II. in IV. našega lista kot nagrado za take in jednake usluge. Za čast Božjo! Za čast mile naše domovine! Urednik. Slovenskim pisateljem in bralcem. (Dalje.) Bralci bi se morda dolgočasili, ko bi najdu vnoga (t. j. mnoga), koja vsem tudi letos takoj začel staro pesem o pi- povoljna ne budu, ... to dobro zna- sanju in pisateljih. Danes kaj drugega! juči: da našega narodo ljudem, vu iz- «Zjedinimo se v slovstvu s Hrvati!» govarjanju, i pisanju rečih, vsem ne slišal sem včasih. Vse kaže, da iz te moguče vgoditi: ar se nekoji osmeha- moke ne bode kruha. Hrvati hodijo po vaju iz rečih, da nesu prave horvat- svojih potih: a po katerih naj hodimo ske; nekoji sude, da nesu pravo pisane ; mi, kakor po svojih, ako nečemo zata- nego bi se drugač pisati mogle; a ne- jiti svoje narodnosti? Kako je bilo v tej koji druga prigovarjanja izmišljavaju, stvari pred 150 leti, naj kažejo neka- ter suproti postavljaju. Ali ja takih ne- teri podatki iz hrvaške knjige «Poszel sem se zbojal. Kajti sem iz jedne strane apostolszki», ki je izšla leta 1742. v Za- to spoznal, da se jošče na ov svet ne grebu. Spisal jo je jezuit p. Juraj Mulih Tiskana je v madjarskem pravopisu, a mi podaje- mo odlomke v sedanjem našem pravopisu. Pre- minjamo ne ničesar, le nekatere besede pišemo vsaksebi, ki so tam tiskane skupaj. ((Predgovor pisca. Pokehdob čast Posleni- ka Apoštolskoga, ovo na šestnajsto leto, po več Biškupiah jesem obnašal, gde sem dosta mogel spoznati, i videti, ku- lika negde je med ljudstvom, vu duhovnom dugovanju priprostoča, ada i Navuka kerščan- skoga velika potreboča. Ter največ iz toga zroka: Kajtiga i knigo - znanci neimaju odkuda čtati, i druge navučati: ar se našega jezika malo knig najde, koje bi Navuk kerščanski vu sebe za- deržavale. Zato je Duhovnem Pastirom, knigo- znancem, i vsem ostalim vernem kerščenikom na pomoč šetujuči jesem se na oveh knig zloženje rad postavil . . . Ne morem toga tajiti; nego rad valujem: da se ovde rodil, ki bi vsem ljudem vgodil. A iz ¦¦¦¦'¦¦¦¦¦¦ / /A & Martin Skubic, dekan Ribniški. (Iz dr. Jos. Lesarja knjige: «Martin Skubic itd.») druge strane, jesem premislil duhovnu hasen, koja se po o veh knigah, more negda, i po moje smerti včiniti: ar se ufam, da se najdu vnogi Kerščeniki, koji, ne samo vu Svetek; nego negda i vu delatnik, budu ove knige veselo čtali i druge marlivo navučali. I takovi znavši, da sem se ja vu izgovarjanju redih, moral prilagoditi samo k Zagreb-cem, pri kojih ovo pišem, a ne Karlov-čanom, niti Varaždincem, niti Požeža-nom, kaj vezda ne more biti. Zato na Duše hasnuvati želječi, ne budu gledali na falinge izgovarjanja, niti pisanja, niti štampanja; nego budu samo duhovne hasni iskali, i vse ovo za dobro prijemali, kaj sem ja, ne iz moje glave iznesel, niti zmislil, nego (kakti verna pčelica med iz cvetja ali rožic) iz vno-geh knig, dobro pregledaneh jesem izebral, izvadil, i ovak skupa, vu ove knige, najmre ono postavil, kaj sem sudil, i negda spoznal, cla je pri neko-jih ljudeh menje znano; a. vendar na pravo kerščansko življenje, i na Dušno zveličenje znati bolje potrebno, ali koncema hasnovito. I kaj goder ovde na-vuka menjka, to prosim ponižno! naj od mene vredneši ljubleno izpričaju, a vučeneši naj nekaj pobolšaju, a nekaj pribolšaju, ter ako su i vu imetku od mene premogučneši, naj nekaj vekšega, i bolšega, ali sami napravljaju; ali drugem na to gotovem, potrebne stroške pripravljaju, cla se štampaju knige, koje vnogo verneše, i hvale-vredneše od vseh odvetkov, dobro debelo nadelenih, da-pače vnogo duglje, i dalje od isteh Cirkvih zezidaneh, ali Olttarov naprav-leneh, vu več Biskupiah, i po smerti budu svedočile, ter ocličeno i mučeč nazveščale, takovoga svojega Dobro-činitela darežlivost, a za vseh Duš Zveličenje ljublenu, Bogu povoljnu, Svet-cem spodobnu, sebi, i vnogem drugem hasnovitu, ter Apoštolsku takvu skerb-livost: koju vsem drugem premugu-čem budu prepuručale: ar je ovo, prave Božje Cirkve zidati, i zezidane, vu svojem dobrom redu zderžavati, to je to: Duše Kerščanske na vekivečno Zveličenje pomagati. .. Ostavivši diačke reči, jesem (kak sem najbolje znal) samo po naški ovde hotel govoriti, da me bolje razmeti more vsa občina . . . Kaj bi se po Svetkeh i po Nedeljah, pri Cerkve jošče pred svetum Mešum i Prodekum, negda jkruto hasnovito moglo črniti, da bi G. Skolnik, ali drugi knigo-znanec glasno čtal, a drugi bi poslušali, i to bi dobro bilo, na mesto drugoga praz-noga, nehasnovitoga, in negda grešnoga razgovarjanja, doklam duhovni Pastiri več ljudih čekaju, ali se za Prodeku pripravljaju, ali druge Duhovne svoje posle opravljaju. O kak bi to bilo lepo svetkuvati!» «Od zakona Turskoga.» (Str. 369. in dr.) Mahomet Turskoga Zakona Po-četnik, narodil se je vu Orsagu Arabia, varašu Meka, okolu Leta 576. kojega Otec bil je Poganin Abdala Matalib, Mati pak Židovkinja Imina. Po smerti Otca i Matere, pošel je na službu k jednomu bogatomu Tergovcu Abdemonaphis, gde po smerti gospo-dara, Gospodaricu Halixa za ženu je dobil. A gospodarstvo svojemu Sluge Zej-din je izručil . . . Gustokrat je pohadjal kerščenike, najmre pak dva dobra človeka, ki su bili Sabljari (t. j. kovača), ki su ga navučili: Da je jeden Bog, ter Neba, i Zemlje stvoritel, cla su tri Peršone, i da je druga Peršona Sin Božji, Človekom postal. I vnoga druga naše Vere otajstva. Zato je odstupil od svojega Bolvana Hallete Kaluža, kojega pervo Je za Boga molil. Na to isto svoju Ženu, i vsu rodbinu je hotel napeljati, da vu pravpga Boga veruju. Ali ne drugo; nego Spot, i osmehavanje dobil, kada je povedal, kaj su ga Sabljari navučili. Da pako več more opraviti, ostavil je lepu opravu, ter je oblekel siroma-šku, i za Puščenika med gore. je odišel, gdev je dan, i noč premišljaval; kak bi Zenu" vse svoje Zemljake na spoznanje in postu vanje jedinoga pravoga Boga napeljal.» (Dalje.) Slovenskim pisateljem in bralcem. (Dalje.) Nabiralo se je dosti dolgo v uredniških zapiskih. Upam, da se mi ni treba bati nikake nevolje zaradi prepo-gostnega govorjenja; torej danes zopet lahko rečem katero. Duo si faciunt idem, non est idem: ako storita dva isto reč, ni ista reč, veli pregovor. To mi je prihajalo na misel, ko sem čital Levstikove ocene in bojevne spise. Kaj bi bilo, ko bi «Dom in Svet» tako ostro pisal? No, če tudi bi bilo morda včasih dobro, vendar nam ni žal zaradi nekolike mi-lobe, s katero so prekuhane naše ocene. Odkritosrčno povem svoje mnenje. Meni se zdi, da je največkrat mnogo več duševne energije ali kreposti v zmernem in milobnem spisu, nego v ostrih, gor-jupih in perečih napadnicah. Kolikokrat mi hoče pero — rekel bi — kar samo zapisati grenko in trpko besedo! Ce sem v nevolji, bila bi mi prava slast, dati duška svojemu žolču. Toda pamet mi ustavi tako besedo, tak izraz in mislim si: Kaj dosežem s tem ? Ali koga poboljšam? Nikogar; pač pa ga najbrže razsrdim. Torej — mirno, polagoma, premišljeno! Med Lestikovimi besedami in oblikami je marsikatera taka, da bi se dalo o nji govoriti. Na str. 109. sem našel besedo «zatraeuje»: «Tudi naj si zapomnijo, da ves moj sostavek v .Novicah' ne zatracuje druzega, kakor itd.» Ali se ni Levstik tukaj do živega vrezal ? Pri nas pravimo prav v istem pomenu: «Dobro mu je zatrucal», t. j. dobro mu je zabičal ali ostro povedal. Zatrucati pa je nemškega izvira. Levstik piše «raje», v pomenu bolj rad, kot prislov. Tudi v našem listu je bila nekdaj ta oblika. Nekoč je imel neki slovenski list priliko, da je navedel iz našega lista nekoliko stavkov po besedi. V teh je bila tudi oblika «raje», in urednik onega lista, katerega urednik Levstikovih spisov pozna prav dobro, dostavil je prav po «profesorski šegi» «sic!«, češ — milo razlagam — tako zna pisati ta urednik «Dom in Svet»-ov. Človek bi mislil, da utegne potemtakem po Levstiku kar mrgoleti «sic!»-ov. Ali je morda oni sikovec mislil, da mi ne vemo, zakaj tako pišemo, da ne vemo, kako se naredi primerjalna in presežna stopinja od rad? Duo si faciunt idem, non est idem. S tem sem se dotaknil za naš list j ako sitne in kočljive stvari, o kateri treba da izrečem besedo v pojasnilo, in le želim, da bi bilo s tem mir besedij. Naš list je dijakom priljubljen; z veseljem slišimo, da ga radi čitajo. Naravno je torej, da žele iž njega naučiti se tudi lepe slovenščine. Ce pišejo naloge v slovenskem jeziku, utegnejo se ravnati po pisavi našega lista, po njegovih oblikah in njegovih posebnostih, če tudi menda naša pisava nima nikakih posebnostij, ampak je pisava slovenska, kakoršno so pisali in pišejo najboljši naši pisatelji vseh slovenskih pokrajin. Tako bi bilo pač vse v redu, kajpada, če je naš list res posnemanja vreden. A tu tiči trn. Naloge naših dijakov čitajo njih učitelji slovenščine, ti pa so sami veljaki glede na pisavo. Kaj se godi? Nekateri učitelji slovenščine se vjemajo večinoma z našo pisavo, in takih učiteljev učenci so zaradi tega jako veseli in srečni, ker dobivajo dobre rede v nalogah. Drugi se sicer ne vjemajo z nami v vseh rečeh, a tudi vedo in pripoznavajo, da tako pišemo radi raznih razlogov, da torej vemo, zakaj tak© pišemo. A še tretje vrste so, ki imajo samo svoje nazore za prave, samo svoje misli za resnične, vse druge pa za zmoto in nevednost. Taki popravljajo dijakom vse, kar se ne vjema ž njihovimi zahtevami. Pa to naj bi še bilo; a oni dajejo takim nalogom slabe ali vsaj slabše rede, kakor bi jih dali sicer. In prav ta stvar hudo peče urednika. Recimo, da se dijak pohlevno sklicuje na našo pisavo, dobi odgovor — naj je moder ali ne, kaj za to! — n. pr. tak-le: «Urednik ,Dom in Svet'-a nič ne ve, on ne piše prav; tako je prav, kakor jaz pravim.» In če je učitelj vrh tega nam še nekoliko nemil, tedaj ima priliko, da nas pred dijaki prav do tal potlači. Hvala Bogu, da se tako ne godi pogostoma, marveč z veseljem priznavamo, da so nam gospodje profesorji, ki uče slovenščino, večinoma prijazni in celo hvalijo naše prizadevanje. Pa na svetu je vse mogoče, zakaj bi se ne moglo goditi kaj takega, kar sem poprej omenil? Ne i vem, katerim naj bi rekel besedo, učiteljem ali učencem: ali bi one prosil, naj naznanijo svoje misli komu drugemu kakor dijakom; ali naj bi dijake opomnil, da vsak profesor tudi vsega ne ve; ali pa bi čisto molčal. Vendar vsaj nekoliko opomnim. Najmodrejši izmed starih modrijanov je rekel: «Vem, da nič ne vem.» Z znanjem ponašati se, — ni dokaz znanja, še manj modrosti. Toliko dovolj o uredniku! Naša pisava se sme imenovati dobra dotlej, dokler ne bodo naši veljaki izumili boljše. Kadar se bodemo uverili, da pišemo kako besedo ali obliko naopak, takoj bodemo popravili zmoto ali pogrešek. Naj nihče ne misli, da živimo v egiptovski temoti, da nam niso znane nove in najnovejše stvari; a zakaj bi se morali takoj poprijeti vsake novosti? Vsak dan ne moremo preminjati pisave in oblik, tudi ni prav lahko določiti onega veljaka, po katerem bi se bilo jedino ravnati. Saj vemo, kako se godi veljakom. Prejšnja Janežičeva slovnica je bila zastarela, tako so rekli mnogi. Ko je izšla Sumanova, bilo je od vseh stranij ugovorov dovolj; izšla je potem zopet Janežičeva, kakor jo je popravil ali obdelal gosp. prof. Sket, a tudi ta ni ugajala in ne ugaja. Vprašam: ali bode ugajala nova, če izide? Ali se ji bodo vsi uklonili? Ce je taka z našimi vodnicami-slovnicami, treba pač, da ravna pisatelj previdno in se ne oklene takoj vsakega nasveta. V obče, slovničarji, kritiki in pisatelji slovenski: gojimo bolj strpnost v onih rečeh, ki so dvomljive ali še nedoločene. Izkušnja me uči, da so . možje tem bolj premišljeni v govorjenju in pravičnejši v besedah, čim več učenosti so si pridobili. Le srednja učenost se rada zaletava na desno in levo. — Svojim čitateljem-dijakom pa svetu- jemo, naj se ravnajo v nalogah po željah svojih učiteljev. Tako ne bodo hodili po napačni poti. Ob jednem pa si bodo zagotovili dobre rede iz slovenščine, kar je tudi nekaj, dokler so v šolah. Ko otresejo šolski prah, potem bodo pisali po svojem prepričanju. Naj povem za ta namen, kako je bilo v mojih dijaških letih. V drugi latinski šoli sem se zavedel, kaj je slovenska pisava, kaj je pravilno, in kaj ni. Ob jednem se mi je odprlo, kaj pomenijo razni «tokovi» v naši pisavi, n. pr. stanovitna in postarna pisava Zg. Danice, pa napredujoča Zvonova in potem Zorina. Imeli smo tedaj vrlega učitelja za slovenščino, ki nam je povedal to in ono. Kmalu sva opazila jaz in moj tovariš, katerega sedaj že krije zemlja, kaj je našemu gospodu všeč. Da bi pokazala, kako čitava in ljubiva najnovejše pridobitve, rabila sva v nalogah, kjer je bilo le možno, vse takrat najnovejše besede. Šopiril se je «stoprv» po najinih spisih, zakaj revnega «šele»-ta sva odločno zaničevala; «uprav» nama je pomagal iz vsake zadrege, «ipak» je bil za okrasje, «itak» pa za blagoglasje; «premda» je nekako omagoval, zakaj «akopram» se je zdel mogočnejši; toda «baš» je imel vseskozi prvo mesto in največjo veljavo, bil je nekako glavna moč vsemu spisu. Gospodu učitelju je bilo to všeč, in marsikak dober red se je prikazal v plačilo moje modrosti: vendar — da ne storim nikomur krivice — ne vem za trdno, ali zaradi tega ali zaradi česa drugega. Nekaj let pozneje dobimo drugega učitelja, ki ni maral za take besede. Bil sem toliko pameten, da jih nisem rabil. Neki tovariš, ki ga sedaj tudi že krije gomila, rabil je vse prej omenjeno besedišče in bil s tem vzrok, da se je naš vrli gospod večkrat jezil. — Tako sem ravnal jaz in mislim, da nisem grešil. Vsaj izpovedal se nisem tega nikdar; danes sem povedal prvič za vzgled svojim čitateljem, mladim in starejšim. Gospodje učitelji lahko spoznajo to - le: Dijak že dobro ve, pri čem da je. Oblastno ravnanje in zaničevanje drugih nazorov ne rodi nikdar spoštovanja. Mirno in zmerno kakor drugodi, tako tudi v jeziku ! (Dalje.) •M- Slovenskim pisateljem in bralcem. (Dalje.) Danes podajem nekaj za vajo. Vadil sem se sam in želim, da bi se vadili tudi bralci. Izbral sem kratek odstavek iz povesti «Z ognjem in mečem«. Ta odstavek, ki opisuje upornika Hmelnickega, podajem v treh oblikah: prva je povzeta iz prevoda, ki je izšel pri Krajcu v Novem Mestu, druga je iz prevoda, ki ga je izdala naša «Matica», tretjo obliko pa sem po izvirniku sestavil sam. Želel sem oklepati se izvirnih besedij, misel pisateljevo pa povedati jasno in gladko. Hetmanova moč je vsa-cega dne rastla. Nikdar še ni postavila ljudovlada proti najstrašnejšemu sovražniku polovico toliko moči, kakoršno je imel sedaj on v svoji oblasti. Toliko vojske ni imel pripravljene niti sam nemški cesar. Nevihta je presegla vsa pričakovanja. Hetman sam ni spoznal iz početka svoje lastne moči, ter ni znal, da je zrastel že visoko. Izgovarjal se je še vedno, da se gre boriti za pravico, da goji v srcu zvestobo do ljudovlade, ker ni znal, da more že poteptati te izgovore, kakor prazne besede. Sorazmerno z njegovimi močmi je rastla tudi ona neizmerna, brezobzirna sebičnost, katerej ne pozna podobne zgodovina. Pojmovi zlega in dobrega, greha in čednosti, nasilstva in pravičnosti, zlili so se v duši Hmelnickega v jedno posodo z pojmovi lastne krivice, ali lastne dobrote. Cednosten mu je bil oni, ki je bil ž njim, zločinec oni, ki je bil proti njemu. Pripravljen je bil hudo-vati se na solnce, ter prištevati si za osobno krivico, ko bi ne bilo sijalo takrat, kedar je želel. Moč hetmanova je rasla dan na dan. Nikdar Poljska ni postavila proti naj-strahovitejšemu vragu niti polovice teh sil, s katerimi je sedaj on razpolagal. Tolikih ni imel pripravljenih niti sam nemški cesar. Vihar je presegel vsa pričakovanja. Hetman tudi sam s početka ni poznal svoje moči in ni vedel, kako visoko je uže vzrasel. Zaslanjal se je še s pravičnostjo, s svojim pravom in vernostjo do Poljske, ker ni vedel, da sme tudi te izraze in izgovore, kakor vse drugo, uže poteptati. In vendar je v razmeri njegove moči rasla v njem tudi ona neizmerna, nepoznana sebičnost, kakoršne zgodovina še ne zna. Pojmi zlega in dobrega, zločin-stva in poštenosti, nasilja in pravičnosti zlili so se v duši Hmielnickega vsi v jeden sam pojem vlastne svoje krivice, ali vlastnega si dobička Ta mu je bil častit in pošten, kdor je bil z njim; ta zločinec, kdor proti njemu. Gotov je bil krivičiti solnce in reči, da njemu dela krivico, ako bi ne svetilo, kedar bi bilo njemu po volji. Ljudi, prigodke in Moč hetmanova je rasla od dne do dne. Nikdar ni postavila (poljska) vlada zoper najstrašnejšega sovražnika ne polovice teh sil, kakor jih je imel tedaj on. Toliko jih gotovo ni imel niti nemški cesar. Vihar je postal hujši, kakor bi bil kdo pričakoval. Se sam hetman ni poznal iz začetka svoje moči in ni umel, da je vzrasel že visoko. Govoril je sicer, da se bori za pravico in postavo in da je zvest vladi, ker ni vedel, da lahko že tepta te besede kot prazne besede. Toda, kakor je rasla njegova moč, tako je rasla v njem tudi ona neizmerna in neumevna sebičnost, kakoršne ne nahajamo v zgodovini. V duši Hmelnickega so se zlili pojmi zlega in dobrega, pregrehe in kreposti, nasilstva in pravice vkup s pojmoma lastne škode in lastnega prida. Oni mu je bil kreposten, kdor je bil ž njim, oni pa malopridnež, kdor je bil zoper njega. Takoj se je jezil nad solncem in mu očital za osebno krivico, kadar ni svetilo tedaj, ko je bilo njemu potrebno. Ljudi, dogodke in ves svet ves svet je meril po svojem «jaz». In navzlic vsej lokavosti, vsemu hinavstvu hetmanovemu bila je neka napačna dobra vera v tem njegovem nazoru. Izhajala so iz nje vsa zlo-činstva Hmielniekega pa tudi dobri čini. Dasi ni znal mere v mučenji in krutosti do sovražnika, vendar je umel biti hvaležen za vse, tudi nerado-voljne usluge, katere mu je kdo kedaj izkazal. je meril po samem sebi. Pa dasi je bil hetman zvi-jačnež in hinavec, vendar je v tem oziru mislil, da ravna prav. Iz tega so izvirala vsa slaba, pa tudi dobra dejanja Hmcl-nickega Kadar se je namreč znašal in grozno maščeval nad sovražnikom, ni poznal mere; vendar je znal biti hvaležen za vsako, tudi neradovoljno uslugo, katero mu je kdo storil. Ljudi, slučaje in ves svet je meril s svojim lastnim «jaz». In navzlic vsej zvijači , vsej prenaglenosti hetmanovej je bila neka posebna dobra vera v teh njegovih nazorih. Iz njih so izvirali vsi prestopki, pa tudi dobra dela Hmel-nickega. Ce prav ni znal mere v maščevanju in okrutnosti nad sovražnikom, bil je vendar, hvaležen za vsake, bodisi še tako neznatne usluge, katere mu je kdo skazal. Po teh vrsticah čitatelji tudi lahko sodijo o obeh prevodih, katera omenjamo v listu. O priliki izpregovorim na platnicah o prelaganju sploh, izprego-vorim tem rajši, čim dalje se bavim s prelaganjem in primerjam razne prevode. Večina slovenskih prevodov se oklepa prenatančno besede izvirnikove. Kajpada, besedo za besedo sloveniti, to je najložje delo, nikakor pa ni najboljše. Pri prelaganju velja pravilo: Prelagaj tako, kakor bi bil pisal pisatelj sam, ko bi bil pisal v tvojem jeziku! To velja zlasti za pesniška dela. Drugače je treba večkrat ravnati z drugimi deli: zakone, pravila, listine, zgodovinske in druge priče treba navajati čim najbolj moreš po besedi. Zamerite mi, kolikor hočete, a dokler bodem pisal z desnico, opominjal bodem, da pišimo jasno, umevno, gladko. Umevni in jasni naj bodo izvirni spisi, pa tudi prevodi. Tako si ustvarimo narodno slovstvo. Tudi preprost Slovenec bode vzel v roke umevno pisano slovstveno knjigo, čital bode pesniški umotvor, pa se veselil lepega dela. Pred mnogimi leti sem čital, da francoski kmet za plugom lahko čita svoje modroslovce. Ostalo mi je to živo v spominu. (Dalje.) Razpis častnega darila. Da bi pospešila razvoj slovenske pripovedne književnosti, razpisuje «Mati ca Slovenska* po določilih Jurčič-Tomšičeve ustanove ggpT" 200 g-oldLinarJev *ll31I častnega darila izvirnemu pesniškemu pripovednemu delu, v prvi vrsti kaki daljši in celotni epični pesmi. Snov bodi delu zajeta iz zgodovine ali sploh iz življenja naroda slovenskega. Delo mora biti pisano tako, da po obliki in vsebini svoji ustreza umetniškim zakonom lepe pripovedne književnosti ter poleg tega ugodi literarnim namenom «Matice Slovenske«. Pisatelj, kateremu se prisodi častno darilo iz novcev Jurčič-Tomšičeve ustanove, prejme vrhu tega za svoje delo še navadno pisateljsko nagrado, katere plačuje «Matica Slovenska« po § 15. svojega opravilnega reda po 25—40 gld. za tiskovno polo. Rokopisi naj se brez pisateljevega imena pošiljajo odboru «Matice Slovenske* do 31. decembra 1893. leta. Pisateljevo ime naj se pridene rokopisu v zapečatenem listu, na katerem je zapisano dotično geslo. V LJUBLJANI, 1. marcija 1893. Odbor „MATICE SLOVENSKE". Slovenskim pisateljem in bralcem. (Dalje.) Pisava lastnih imen dela nam Slovencem mnogokrat preglavice; zaradi tega je v tej stvari med nami nekoliko zmešnjave. Nekateri se potegujejo za mnoge velike črke, drugi pišejo male, kjer in kolikor morejo. Teh težav ne pozna toliko slovničar, ki zapisuje pravila, kolikor skrben pisatelj v spisih z mnogimi lastnimi imeni. Dober pisa-* telj se trudi, da bi bralec lahko umel njegov spis. Za ta namen je prav koristno, da ločimo lastna imena s posebnimi ali velikimi črkami od navadnih imen. Vsi Slovani, Germani in Romani pišemo lastna imena z velikimi črkami. Drugače pa je s pridevniki, ki se izvajajo iz lastnih imen. Besedo «Rim» pišejo vsi z veliko črko. nikakor pa ne besede « rimski«. Vendar bi se moralo dosledno pisati tudi «rimski» z veliko, kakor pišemo v latinščini in grščini, zakaj tudi pridevnik se ozira na lastno ime, recimo na jednega lastnika. Tu pa tam je lahko dvoumno, če pišemo take pridevnike z malo črko, n. pr. poljanski, graški, novomeški, ma-lovaški itd. A prišlo je v novejših pisavah skoro obče v navado, da pišemo pridevnike z malo začetnico. Prav za prav tudi za lastna imena ni nikakega stvarnega razloga, da bi se z veliko pisati morala. Stara pisava ne pozna nič razločka med malimi in velikimi črkami, ampak ima samo velike (ma-juskule). Semitski jeziki in drugi pišejo začetek stavka in lastna imena z istimi črkami, kakor vsako drugo besedo. Zlasti pave vsakdo, da izgovarja «Rim» prav tako, kakor «rim». Potemtakem je stvar precej — kakor bi rekli — kon-vencijonalna, nekako iz navade. Prav bi bilo res, da bi v tej rabi odločevala jedino le jasnost in umevnost; vsak pisatelj želi, naj mu slovničarji kažejo pot do lepše in jasnejše pisave, posebno zato, ker pisatelj nima toliko pomoč-kov za izražanje mislij, kakor jih ima govornik. Tudi jaz sem hotel nasve-tovati nekaj malenkostij glede na rabo velikih črk, ker mi je to delalo že mnogo sitnostij, dasi sem se dobro zavedal vseh posameznih pravil. Ce pišem tako, zadenem ob ta pomislek, če pišem drugače, ni mi druga stvar po godu. V slovstvu pa treba gledati tudi na jcdinost. Mnogokrat so razlogi «za» kako ravnanje, pa so tudi «proti» njemu. Tu treba, da se domenimo, da ravnamo vsi, čim največ moremo, jednako. In prav za ta namen mi je bilo kakor nalašč, kar piše naš vrli jezikoslovec gosp. p. Stanislav Skrabec na platnicah 3. štev. « Cvetja« t. 1. : (Pišejo se z veliko zač.i « «Lastna imena oseb in družin, narodov, delov sveta, dežel, mest in drugih krajev in njih prebivalcev, morji, rek, potokov in studencev. Tudi od osebnih in družinskih imen izpeljane svojivne pridevnike gre pisati z veliko začetnico («ta suknja je Janezova,« «to je Janežičeva slovnica«); ne pa pridevnikov, izpeljanih iz drugačnih lastnih imen (torej: azijski, kamniški itd.) V lastnih imenih, ki so iz pridevnika in samostavnika, ki sam zase ni lastno ime, rabimo le v prvi besedi veliko začetnico: Gorenja vas, Novo mesto, Stari t ar g; ako je pa že samo-stavnik sam lastno ime in se mu pridevnik spred pristavlja le zaradi razločevanja, v tem primeru se pišete obe besedi z velikima začetnicama: Skofja Loka, Ilirska Bistrica, Male Lašiče, Velike Lašiče. Podobno se pišejo tudi krajna imena, sestavljena iz S a nt (kar je iz latinskega sandus) in imena svetnika, ako ste ohranjeni ne nadalje oker-šeni obe besedi: Sant J a'k ob, Sant J el rn ej; ako je pa perva nadalje oker-šena in morebiti tudi druga kaj drugačna, kaker je sicer, potem se pišete vkup ko ena beseda z eno samo veliko začetno čerko: Sma^rtin, San-kla',vž, Stvarja'n, Sanču'ri itd. Ako se rabi namestu šant domače sveti, gre v krajnih imenih tudi to pisati z veliko začetnico : S v. L ol v -renac, Sv. Le'nart, Sv. KrPž, Sv. T r o j P c a. Ako se piše le : sveti Lov renac. pomeni to svetnika, ne kraja, ki se po njem imenuje.»» — Gospod pisatelj sam pač ne misli, da bi se ne dalo nič ugovarjati njegovim pravilom, toda glede na našo kolikor toliko določeno in ustanovljeno pisavo se mi zde ta pravila ne samo trdna, ampak tudi jasna in lahka. Da torej ne bode omahovanja in nejedinostiv poprimimo se jih vsi in se ravnajmo po njih dosledno! Poleg prejšnjega nasveta bodi še nekaj preprostih besedij o naši pisavi. Večkrat sem slišal in čital, da seje kdo skliceval na staroslovensčino tako-le: «V staroslovenščini se piše tako, torej se mora tudi v novoslovenščini tako pisati.« Taki prijatelji staroslovenščine naj pomislijo, da sedaj nismo več v dobi staroslovenščine, ampak onega jezika, ki ga govori naš narod sedaj. Staro-slovenščina nam v dvomljivih vprašanjih lahko kaže pot, lahko nam pomaga odpraviti napake, a nikar, da bi ji dajali več veljave, kakor sedanji govorici našega naroda. Kaj bi rekli onemu, ki bi hotel laščino, francoščino in druge romanske jezike popravljati po latinščini? Zato treba v tej reči ravnati jako zmerno. Pred dvajsetimi leti so nekaterniki kar šiloma rinili nazaj v staroslovensčino, napravili pa so le mnogo zmešnjave. Torej — kar je prav! Natisek, vtisek. Pred par leti me je dober opazovalec našega pisanja opozoril na napačno pisavo «natis« in «vtis». Korenina je tisk. Iz korenine se sicer izbrusi k v drugi vrsti: natisniti in vtisniti, a prikaže se v peti vrsti: tiščati, stiskati. Potemtakem se je k napačno izpustil v omenjenih besedah, in pisati se mora prav: natisek, vtisek, pritisek, od-tisek. Knjigarji naj torej izdajejo knjige v «drugem natisku«, in na naslovni strani knjige naj se čita n. pr.: «Drugi pomnoženi natisek«. Izvršiti^ završiti, zvršiti. Hrvatje pišejo «izvršiti» in «za vrši ti«. Hrvate smo posnemali mi in uvedli omenjene tri sestavine. Pri glagolu vršiti pazimo premalo na njegov pravi pomen, ki je: dokončevati, do vrha narejati ali spravljati. Navadno pa nam pomeni vršiti in vršiti se isto kar: «delati» in ((goditi se«, kar ni pravo. Potemtakem rabimo le take predloge v sestavinah, ki pomenijo konec ali dokončano dejanje, torej najprej s: zvršiti. Izvršiti bi bil nepotreben, ko bi prav umevali pojem glagola vršiti. Neprimerno pa je pisati «završiti», ker za ima nekoliko drugačen pomen, kakor dokončati dejanje. Oni, ki je pisal prvi «završiti«, mislil je pač pisati savršiti — zvršiti. Pišimo torej : zvršiti in dovršiti. Poduk in pouk. Nekdaj smo pisali samo «poduk» in «podučiti». Pred kakimi desetimi leti so začeli pisati «pouk», češ, ((podučiti« je narejen po nemškem ,unterweisen\ ,unterrichten\ Res, pisali smo kar z večine «pouk«, da bi nam ne očitali nevednosti. Vendar sem vedno dvomil, ali je «pouk» res boljši in pravilnejši kakor «poduk«. Mislim, da je narobe. Ce je narejen «poduk» po ,unterweisen', narejen je še bolj «pouk» po ,belehren\ Pri Dalmatinu čitamo za ,unterweisen': «podvižati»; vendar piše tudi on «podvučiti«. Bila je torej ta sestavljenka že takrat znana in v rabi, pač ne skovana šele po omenjenem vzgledu. Zato mislim, da dajmo «poduku« brez skrbi domovinsko pravico, katero smo mu kratili brez razloga. (Dalje.) Zastavica in slovstvena vaja. Povejte mi besedo, ki je ime umrlega slovenskega učenjaka, ako citate besedo prav. Ako jo citate narobe, dobite ime živečega slovenskega pisatelja. Oni izmed srednješolskih dijakov, ki mi prvi naznani to ime in pove še kaj malega o obeh možeh, dobi za nagrado IV. letnik «DOM IN SVET»-a. Urednik. Slovenskim pisateljem in bralcem. (Dalje.) Oh, lepo pesem, lepo pesem! Tako vzdihuje mnogokrat urednik leposlovnega lista in si želi drobnega listka z drobnimi vrsticami, lepimi kiticami in vzornimi mislimi. Pa zakaj vzdihuje in si želi pesmij? Saj jih imam veliko, prav na izbiro, tako pravi skoro vsak urednik. Tudi nam dohajajo pesmi, mnoge pesmi. Večinoma pristavljajo pesniki željo, da bi odgovorili, kako sodimo o njih, če ne drugače, vsaj v listnici. Prav v ta namen, da se oglasimo gospodom pošiljalcem, napisali smo te vrstice. Najpreje treba, da prosimo vse prijatelje - pesnike potrpljenja in prizana-šanja, ker dopisovanje o pesmih je silno težko in zamudno. Kako more urednik napisati točno oceno, kako more pesnika opomniti vsake napake! Ko bi bilo pri uredništvu tudi več -delavcev, takemu delu bi ne bili kos. Marsikaj bi se pač dalo obdelati v listu samem, odgovarjati bi se dalo tudi na platnicah. Toda trdno se oklepamo stališča, da naj bode vsebina listova za vse čitatelje, nikakor ne za posamez- v nike. Ce tudi smo imeli nekdaj predalček za take razgovore z dopisujočimi pesniki, vendar se ne moremo sedaj udati, da bi odredili zopet nekoliko prostora temu namenu. Z nekaterimi besedami ne pomagamo dosti, mnogo pisati pa res ne smemo glede na večino čitateljev. Do poslednjega kotiča natlačimo prostore s splošnimi stvarmi, pa še nam gre trda. Ko bi vedeli gg. dopisovalci, kako hudo nam je mnogokrat pri srcu za-stran njih pesmij! Zakaj? Zato, ker jih ne moremo sprejeti zaradi oblike. Pravilo bi moralo veljati uredniku, da ne sprejme nikake pesmi, ki ni dovršena po obliki. A prav v tem nas pripravljajo pesniki v težave, ker ne obdelajo, ne opilijo oblike. Samo jeden madež se močno pozna na sicer dobri pesmi, kakor tudi majhen madež na licu. Koliko pesmij gre v koš zaradi nedostatne oblike! A popravljati! Pesmi popravljati? Urednik sme vsaj na tihem pristaviti litanijam ta-le srčni vzdihljej: «Da bi pesmij ne bilo treba popravljati, usliši me, o Gospod!» Kdor je izkusil, kaj se to pravi, ta pa ve. Upam, da nikogar ne žalim — vsaj nikakor ne mislim žaliti — ko pravim: «Na obliko pesmij, pa tudi prozajičnih spisov, pazijo pisatelji mnogo, mnogo premalo.» Kako smo že lani priporočali to stran pisateljem! In sedaj jih prosimo prav nujno v imenu našega slovstva, našega narodnega napredka, naše časti, naj se trudijo in trudijo za lepo obliko. Nikar ne pevati in pisati trdo ali okorno; nikar ne rabiti zamotanih in nerodnih stavkov, nikar ne sprejemati ptujih ali neokretnih izrazov! Kajpada treba delati počasi, treba živo misliti, primerjati in skrbno popravljati : brez truda in dela, brez skrbi in napora se ne spiše noben dober spis. Mlade pisatelje in pesnike tako rado omami samoljubje, češ, jaz znam, zmožen sem, delam urno kakor ženijalni ljudje. A — take pesmi, taki spisi so večinoma prav slabi. Res je, govornik se naredi, pesnik pa se rodi: toda niti najboljši pesnik ne kuje dobrih pesmij brez prizadevanja, brez dela. Prav tega prizadevanja ni pri mnogih naših pesnikih začetnikih. Zaradi tega prosim vse tiste mlade pesnike, ki nam pošiljajo svoje proizvode, naj delajo skrb-neje, naj bolje premislijo, obdelajo in ogiadijo svoje proizvode, predno jih odpošljejo. S tem smo odgovorili večini onih pisateljev, katerim nismo odgovorili posebej. Prosimo samo še, naj vzamejo sami v roke svoje pesmi, naj jih či-tajo pazno in glasno, pa jim poreče kmalu notranji glas: To ni dobro. Tisto naj popravijo! Ako pesem ni dobra, pa ,pesnikom' tudi zavest nič ne reče in se ne izpodtika nad nedostatki, taki ,pesniki' nimajo pesniškega daru, takim bi tudi najboljši pouk prav nič ne pomagal. Smrt slovenskega duhovnika v Egiptu. Ko smo lani priporočali, naj bi šel kak slovenski duhovnik v Aleksan-drijo pastirovat med tamošnje Slovence, odzval se je kmalu gosp. Alojzij Urban iz labodske škofije. Mladi gospod — star je bil šele 26 let — je bil jetičen in si želel pridobiti zdravja v milem in suhem egiptovskem podnebju. Lani meseca novembra je odpotoval z najlepšimi nadami. V Aleksandriji se je mudil le malo časa, ker mu je zdravnik svetoval, naj nikar ne dela, ampak gre v Heluan, kjer je jako ugodno za jetične. Misijonarji škofa Sogara so ga prijazno sprejeli. S tega kraja mi je dvakrat pisal. Meseca svečana pa mi sporoči gospod p. Geyer, da se mu je bolezen shujšala in da je moral v bolnišnico v Kajiri. Tukaj pa ga je objela smrt. O njegovih poslednjih dneh mi je sporočil nedavno isti gospod misijonar doslovno to - le: Veleč, gospoda Urbana so med njegovo boleznijo v tukajšnji bolnišnici «Rudolphinum»-u mnogokrat obiskovali duhovniki (jezuiti in frančiškanil. Vsi so ga ljubili in čislali kot jako ljubeznivega sobrata. Kolikor časa je mogel, maševal je v bolniški kapeli, sicer pa je prejemal sveto obhajilo v svoji sobi. Še kratko pred svojo smrtjo je zbral vse svoje moči, da bi opravil sv. daritev, zakaj bila mu je v toliko tolažbo, da je ni mogel opustiti. Od dne do dne so pešale njegove moči, in nekega večera smo pričakovali smrti. Prejel je tudi s popolno zavestjo in veliko pobožnostjo sv. popotnico. Pa zopet se mu je zbolj-šalo — a samo na videz, zakaj moči so pojemale čim dalje bolj.. Veleč. gosp. p. Ohrwalder, kateri je z bolnikom potoval iz Trsta v Egipet, bil mu je tudi tukaj zvest tovariš. Da bi ostal v njegovi bližini, spal je v bolnišnici. Ko je pa bila nevarnost vedno večja, ostal je p. Ohrwalder vedno pri bolniku. Spoznavši, da se mu bliža zadnja ura, udal se je popolnoma v voljo božjo, in naročil nekatere stvari za razne osebe. Ko je uredil vse reči, bila je njegova edina skrb pripravljanje na smrt. Imel je pred seboj sveti križ in podobe tistih svetnikov, katere je najbolj častil. Vzgledno je bilo videti bolnega duhovnika, ki je, pozabivši vse posvetno, neprenehoma zrl na križanega Zveličarja in molil molitve za umirajoče. Skoraj do poslednjega trenutka je bil pri zavesti. Sredi duhovnikov in sestra je izročil blagi bolnik dušo svojemu Stvarniku dne 25. sušca ob 6. uri zvečer. Truplo smo deli v mrtvašnici tukajšnje bolnišnice slovesno na oder, kakor se spodobi duhovniku, od tu pa spremili na novo katoliško pokopališče k poslednjemu počitku. Naj v miru počiva! Tako počiva torej slovenski duhovnik v egiptovski zemlji. Slovenskim pisateljem m bralcem. (Konec.) Ko končavam danes te drobne odlomke, reči treba še nekoliko o njihovem namenu in duhu. Ker naročniki platnice večinoma zavržejo, zato nisem namerjal pisati v taki obliki in podajati tako vsebino, katera je vredna dolgega obstanka. Hotel sem z opazkami samo vzbujati, pojasniti to in ono stvar — rekel bi ¦— mimogrede; nadejal sem se, da se spretnejša pisateljska moč poprime dotičnega predmeta in ga obdela temeljito. V pisateljevanju večkrat naletim na razne stvari, ki se mi zde vredne premišljevanja in učenj a '• a baviti se ž njimi temeljito — ne morem. Godi se jednako pač še drugim pisateljem in vem da tudi bralcem. Ce se pozneje zopet lotim katerega izmed tukaj omenjenih vprašanj, dal bodem spisu drugačno obliko, dokazom pa bolj znanstveno podlago. Zaradi takega ravnanja mi pač nihče ne more zameriti. Urednik leposlovnega in znanstvenega lista ima opraviti dan Izšle so knjige družbe sv. Mohorja za 1. 1893. Te-le so: 1. Jeruzalemski romar, II. zvezek. 2. Molitvenik: Življenja srečen pot. 3. Kitajci in Japonci. 4. Naše škodljive rastline, II. snopič. 5. Na, krivih potih (Slovenske večer-nice), 47. zvezek. 6. Koledar za l. 1894. Slovanska knjižnica. Urejuje in izdaja Andr. Gabršček. Matmir. Povest iz češke zgodovine. Spisal Jan Vdvra; poslovenil Petrovič. Tiska in zalaga « Goriška tiskarna» A. Gabršček v Gorici, Gosposka ulica štev. 9. Cena 12 kr. — «Slov. knjižnica« izhaja vsakih 14 dnij, počenši v soboto 7. oktobra 1. 1893. v snopičih po 3—5 pol obsežnih. Naroč-ničnina za 26 snopičev na leto znaša 2 gld. 60 kr. Sedaj še ne moremo stvarno poročati o tem književnem delu. Uvod na dan z raznimi spisi in rokopisi. Tu je prilike dovolj, da opazuje dobre in slabe strani v pisavi. Glede na uspeh je pa dosegel že veliko tisti, ki je vzbudil zanimanje — morda celo veljavnih mož — za kak predmet. O duhu teh odlomkov omenjam, da sem želel najprej kazati razloček med bolj in manj važnimi stvarmi v pisavi, ali na ta razloček vsaj opozarjati. Oni ravna modro, ki vse stvari prav loči, vsako pa ceni po istiniti vrednosti. Bistvo nam bodi bistvo, a malenkost bodi malenkost! — Iz takega razsojevanja si pridobi čitatelj in bralec neko slobodo in tudi slobodoljubnost,vkatere ne morem dovolj priporočati. Ce ljubimo slobodo sami zase, ne kratimo je drugim! Več slobode, več spoštovanja, več zaupanja: to bode dalo več radovoljnega soglasja in jedinstva. Ne povezujmo slovstva v trdne spone, kjer nam Bog in cerkev ne velevata, marveč naše slovstvo bodi lepa, preprosta slika lepih slovenskih svojstev! poudarja — in na to opozarjamo tudi mi —, da «Slov. knjižnica» ni za nedoraslo mladino. Milje i omilje ili Milica i Ne- venka. Celokupni sbornik ljubavnih pjesamd J. Sundečiča. Dionička tiskara u Zagrebu. 1893. 8°. Str. XXXVI + 292. Cena 1 gld. Znanega pesnika (pravoslavnega duhovnika) Sundečiča erotične pesmi so tu zbrane in razvrščene po Časnem redu. Zapisci za mrtvog donia. Napisao F.M.Dostojevski. Sruskogapreveo Stjepan Lukic. U Zagrebu. Knjišara jugoslavenske akademije. (Knjišara Dioničke Tiskare.) 1891. 8°. Str. 346. Cena 1 gl. 20 kr. De scientia media seu thomismi cum molinismo concordia. Dissertatio auctore Fr. dr. Zigon., sac. archid. Gori-tiensis. Cum licentia Celsissimi, Excell. ac Beverendissimi archiepiscopi Goritiensis. K n j i ž n i glasnik.