Letna plača 2 gold. Družtveniki dobivajo list brezplačno.

Učitelji, dijaki In nepremožni kmetovalci plačujejo le po 1 gld.
SLOVENSKA
Ö «-)
Družbeni list za prijatelje čebelarstva
po Kranjskem, Štajarskem, Koroškem in Primorskem.
Obseg: XXVI. Občni zbor avstrijskih in nemških čebelarjev v Erfurtu 1881. leta. (Dalje).
— Čebelarstvo v Kaplandu. — Mala statistika. — Dopisi. — Kratek životopis r. g. Lnkeža Porente.
XXVI. Občni zbor avstrijskih in nemških čebelarjev v Erfurtu 1881. leta.
(Dalje.)
Čudno se bode komu zdelo, tako začne govornik, da govorim o premakljivem delovanji v pričo njegovega začetnika, g. Dzierzoua. A jaz ue mislim premakljivega delovanja niti hvaliti uiti grajati, tudi ue o tem koga poduče-vati, ker tti sedijo izvedenci, marljivi čebelarji, ki so v vsem tem temeljito podučeni. Želim pa besedo spregovoriti o toliko goljufanih nadih, ki jih marsikdo od premakljivega delovanja ima in znabiti čuda pričakuje, pa izid je slab, nade vničene, iu le zguba časa in dobička žalosten nasledek.
Kdo pač je tega kriv? Mar li panj s premakljivimi satniki? Gotovo ne; ampak kriva je nespamet in nevednost čebelarjev. Marsikdo misli, če ima le nov panj, da bode kar deževalo medti in dobička; mogoče pa, da nima nobenega zaumena od premakljivega delovanja. Bral ui uič, društvenih shodov ni nikoli obiskoval, pri izvedenem čebelarji se ni učil; od kod pa potem umuo delovanje, brez kterega ni dobrega vspeba? Zato tudi se vedno poterduje beseda g. Dzierzoua: „Premakljivo delovanje v rokah nevedneža je d v o režeči nož v rokah otroka". Da, pač; zato naj vsak čebelar si dobro k sercu vzame beseda druzega mojstra, Berlepša namreč: „Učite se čebelarstva znanstveno, če ue, ostanete mojstri-skaze svoje žive dni", imejte že panj, kakoršen hočete. — Po dobičkariji, nespametnem ravnanji se ne napreduje i. t. d. ter konečno želi, da bi od vlade plačaui potovalni učitelji od kraja do kraja hodili ter podučevali ustmeno in dejansko.
G. Ilgen govori o nekem novem Bencevem panji, in B e n c e v e m navodil ter pripoveduje, da Bene je hud sovražnik premakljivega delovanja. Njegov panj je tako narejen, da je med gnjezdom iu prostorom za med puščeu
prazen prostor. In tu je vsa skrivnost. Čebele namreč naglo zadelajo prazen prostor s satovi, kteri se potem izrežejo. Da tako nastane prazen prostor, da se čebele trudijo, ga berž spet zadelati, i. t. d. se umč samo po sebi. In s tem se doseže sedemkrat veči dobiček, kakor s kterim koli panjem. Govornik kouečno pravi: Bene zaterduje, da se z njegovim panjem dobi sedemkrat veči dobiček, kakor z drugimi; m e n i pa j e t a panj prinesel sedemkrat nič. Štiri leta sem se z njim vkvarjal, pa vse naj skerbnejše skušnje so mi spodletele. Misel je nesrečna in Bencev panj premakljivega satovja ne bo nikoli nadomestil in tudi ne spodrinil.
Nek čebelar s Pozanskega svetuje, da naj si prizadevajo prav priročen panj sostaviti, da bode tudi manj podučen zamogel z njim čebelariti. Sam že tak panj sostavlja ter razkazuje na svojem klobuku njegovo napravo.
G. Gönner iz Elzacije pravi, da panj za priprostega malega posestnika mora biti tudi priprost, kolikor mogoče, da se prav labko z njim dela ter se ga kmetovalec rad poprime. Dalje, da tak panj ne sme biti drag ter morajo čebele v njem dobro prezimovati. Govornik priporoča v ta namen Elzaške slamnate panje, ki so štirivogelni s pokrovom. Ta je prav priprost in čebele prav dobro v njem prezimujejo.
G. Klausmeyer priporoča, da naj si vsi umni čebelarji po moči prizadevajo zatirat i nevednost, ki je mati vsega nespametnega delovanja. V to naj se snujejo mala društva po deželi (podružnice), do kterih kmetovalci laglje prihajajo ter se podučujejo o naj potrebuiših rečeh.
S tem so bile obravnave pervega dneva končane. Sledilo je potem skupno obedo; pri tem napitnice z navadnimi iu nenavadnimi govori, kakor je že o taki priliki povsod navada. Po obedu so se razkazovale imenitnosti mesta in raznih naprav. Na večer je bila veselica v Vogel-novem vertu, ktera je po popisu časnikov presegala vse, kar se je do zdaj kje zborovalcem ponujalo. Daljni popis opuščamo, ker nima za nas iu naše oddaljene bralce nobenega pomena.
Drugi dan obravnave se je začel s prašanjem: Ima li novo če bel no pleme (kavkažiška čebela) kako vrednost za čebelarstvo; oziroma, ktero pleme je naj boljše za prenovljenje naših domačih plemen?
Poročevalec je bil g. Hilbert, ki obeta prav o kratkem obravnati. Pri napravi uovega čebelnjaka sein si prizadeval vse razne plemena dobiti. Kavkažiška čebela, ktero sem po ruskem derž. svetu ßuttlerowu prejel, se ni po-terdila. Nič boljše ni bilo s tremi panji, ki sem jih od g. Giinther-ja dobil. Značaj kavkaziške čebele se lahko v treh besedah izreče: Pohlevna, lena in neplodna. Res ta čebela ne pika, ali če jo plodimo z nemško čebelo, si izredimo pravega zlodja, ki pika kakor besen, da ga smemo komaj še od dalječ pogledati. Kar se tiče marljivosti, moram očitno izreči, da je to pleme naj bolj leno, kar jih poznam. Enako je s plodivnostjo. Mojih pet panjev s kavkaziško čebelo se je začelo naj pozneje razvijati, je pa zato naj pred nehalo. Medu panji niso nobenega imeli, čemu tedaj vpeljevati tako zaui-kerno pleme? Poročevalec jo že večkrat svoj glas povzdignil, da nikar dra-zega denarja proč metati za slabo blago. Kdor se s kavkaziško čebelo še ni sozuanil, naj tega tudi nikar ne poskuša.
A
mm
Še moram omeniti, nadaljuje Hilbert, laško in cipriško čebelo. Tudi laška čebela za križanje z nemško se pri ujemu ni poterdila; matica je pre-mebkužna Bolj čist rod, kakor si je prizadeval odrejevati, več zgube je imel.
Cipriška čebela se je za križanje z nemško še naj bolj poterdila in tudi naj dalje živi. Veudar samih cipriških čebel bi ne hotel imeti, ker so pre-hudobne; kot polutauke z nemško čebelo so pa prav dobro blago. (Opomniti moramo, da je g. Hilbert v tej reči skoraj vselej prenagel in preojstro sodi; potem se mu oporeka od vsih strani. Vredu.)
Oglasi se za g. Hilbertom podpredsednik g. Vogel ter poterduje, da kavkaziška čebela je prav pohlevna. Tudi mora izreči, da čebele, kakor sicer vsa živalna plemena, enega iu istega plemena uiso vse enake — izjeme so povsod; zato misli, da je g. predgovornik po nesreči ravno naj slabejše panje dobil. Kes mora pripozuati, da kavkaziška čebela ni za njegov kraj, ali to ravno zarad nasprotnega vzroka. Kavkaziška čebela je silno rodovitna, rodo-vitnejša še kakor pustinka ali resna čebela (Heidebiene), ravno zato pa tudi ne nanaša veliko medu. Meseca avgusta so bili panji prenapolnjeni čebel, žalibog — brez jesenske paše. Pri križanji z nemško govornik tega ni skušal, da bil bi zarod hudoben, besen. Vsaka kavkaziška čebela, ki rada pika, ni več čiste kervi, ampak kakor si bodi že pokvarjena. Kavkaziška čebela prezimuje pri nas prav dobro; v naj hujši zimi je mirna in pokojna, kakor nobena tako. Prepričal se je, da daje kavkaziška čebela križana z laško uaj boljši zarod. G. Vogel tudi misli, da kavkaziške čebele niso posebno pleme, ampak so polutanke iz nemčke iu egiptovske čebele. (Kako nasprotne misli o enem in istem plemenu! Vredn.)
Mnogo zborovalcev je z govornikom enakih misel ter je imelo s kav-kaziško čebelo enake skušnje.
G. Hansen s Petersburga je skušal, da je kavkaziška čebela prav marljiva in delalna, samo medu res premalo nanosi, bodisi zato, ki je prerodo-vitna ter se s tem naj bolj peča, bodisi zato, ker zarad mnogo mladine tudi več medu potrebuje. V preteklem letu se je pa nekoliko boljše obnašala, kakor pred, vendar dobiček na medu, pa ni veči, kakor pri nemški čebeli, Kar je pri njih gerdo in graje vredno, je le njih ropaželjnost, njih tatvina. Naj boljše panje napadati in oropati, jim je naj veče veselje.
G. Hilbert se vmes oglasi ter pravi, da je z govornikom enih misel (kako to? pred ni bil! Vredn.) Značajno znamnje čistega kavkaziškega zaroda je oslovska barva čebele. (Spet strastno od g. H.! Vredn.)
G. Lehe en misli, da s tako obravnavo se ne bode veliko pridelalo. On je teh misel, da pri vspehu večem ali manjšem z ptujimi plemeni je naj več na čebelarju ležeče. Je čebelar kos takemu delu, ima tudi dober vspeh (se ve pri ugodnih okoljšinah), če pa tega ni, je izid bolj ali manj slab. Navadno se ptuje čebele preveč motijo iu z vednim odperanjem uadležujejo in s tem tudi dražijo. Enako navadno je, da se preveč pitajo iz lahko umljivih vzrokov. Drugi vzrok je, da se ptuje čebele takoj pervo leto našega podnebja ne navadijo, ampak le sčasoma, čez več let se vdomačijo. Gotovo je tudi od tega vspeh odvisen, kar pa marsikteri čebelarji pregledajo. G. Lehcen misli, da bode še naj boljša laška čebela. O kavkaziški se zdaj še ne more pravično soditi, ker je premalo časa med seboj imamo, tedaj premalo poznamo. Vsaki
6*
s
pa naj se ogiblje, denar izmetovati Kako reč le nezmiruo hvaliti, slabili reči naj več škoduje.
za reči, katerih še dobro ne poznamo, lastnosti pa ne v poštev jemati, dobri
(Sklep prih.)
Čebelarstvo v Kaplandu.
Znano je, da je angleška vlada po dokončani vojski s Kafri trapistom ponudila nekaj zemlje za naseljitev in misijonstvo. Iz Banjeluke jo šel znani o. Franc z več drugimi brati tje in naselitev jako napreduje. Trapisti se pečajo mnogo s kmetijstvom, zlasti radi obdelujejo puste kraje iu mnogokrat spremenijo močvirje iu goličave v naj rodovitniša zemljišča, skoraj v izgledne verte. 0. Franc je že večkrat popisoval, kako marljivo sekajo, kopajo iu delajo, da si iz do zdaj nerodovitne zemlje „v potu svojega obraza" potrebni kruh služijo ter Kafrom z izgledom svetijo. Vsega druzega ne bomo v „Čebeli" priobčevali, a kar pripoveduje o novem čebelarstvu, pa vendar ne moremo zamolcati.
Že meseca septembra, 1. 1880 je iz svoje naselbe v Duudrody pisal — šaljivo in resno, kakor je že njegova navada: „Ta teden smo se lotili pridelovanja medü in voska. Ne storimo tega brez uačerta, kakor bi nam ravno na misel prišlo, ampak se ravnamo po starem poterjenem vodilu: „Železo se mora kovati, dokler je vroče" in „ptička zgrabiti, kadar nam v roke prileti". Afrikanski september je vaš marcij, tedaj začetik spomladi, kadar čebele nove rodovine vstanovljajo; vi pravite, da rojijo.
Naj opomnim, da tukaj je mnogo, mnogo čebel, toraj tudi pod vsakem ternovem germom svojo svatovsko godbo imajo; da, takih čebelnih svatovščin (rojev) je tukaj več kakor v Bosni ciganskih svatovščin. Naša dva brata, ki se malo na čebelarstvo umeta, sta vse drugo delo pustila ter začela le ediuo divje roje loviti in tedaj pripeljata ali prineseta vsaki dan mnogo vjetnikov domu.
Predvčerejšnjem, ko je bilo ravno tiho vreme, sta vjela 7 rojev in še posebej 3 matice, kterih dve ste njima pa spet všle, ker zarad pomankanja nista mogla vsaki posebej sobice za stanovanje odkazati. Kadar prideta doimi, zgrabita v naglici po vsem, kar jim pod roke pride, po starih zabojih, celo tudi skledah. Če bode še dolgo tako, bo treba kar streha čez ves Kapland razpostreti in v čebelnjak spremeniti. O poludne je tii, kakor bi človek na kaki sloveči božji poti bil; komaj ena procesja romarjev v cerkev odide, že se prikaže na levi in na desni druga. Roji tu vse v posest vzamejo, kar je votlega: votline v bregovih rek in potokov, votline po skalah, v zemlji, da v truhljenih drevesih, se ume samo po sebi.
Taki novi roji imajo navadno po 6 do 8 tisoč čebel, tedaj niso naj veči ne naj manjši. Nek francoz, ki menda umnega čebelarstva toliko ume, ko zajic bobnanja, mi je te dni rekel: Čemu neki čebele lovite? — Prazno delo; pustite jih v votlinah ter jih pozneje umorite in oropajte, kakor tudi Hoten-toti delajo.
Danes novi roji že prav marljivo nosijo ter se deržijo naše hiše. Glejte, tako so se „Kafri" „Švabom" (Nemcem) hitro podali! Da bi se nam le tudi dvonogati, nekrilati v njih lasten blagor kmalo podali!

Znabiti vain bom zamogel sčasoma še marsikaj zanimivega o tukajšnjem čebelarstvu poročati. Za danes le toliko, da smo zarad velike vročine čebelnjak v zemlji naredili; namreč votline z nežganih opek, kakor panje, v ktero bomo romčeke obešali in s slamo pokrili. Zarad mravelj ga bomo obdali z okopom ali žlebom, v kterega bomo vode napeljali.
-x-——
Malo statistike.
O popisovanji ali ljudskem štetji 1. 1870 je bilo popisanih 25.203 ple-meujakov (panjev) za prezimovanje. O enaki priliki 1. 1880 se je naznanilo in zapisalo 32.125 plemeujakov. Po skerbnem popraševanji za statistiko, ktero mora predlagati vsako leto kmetijska družba, se je letos naštelo 53.920 plemeujakov.
Naj tudi številko uiso natanjčne, zlasti pa gotovo premajhue, vendar kažejo nekak pospeh iu uapredek pri čebeloreji.
Dopisi.
Opčina 20. junija. Lansko leto sein se nadejal naj boljše letine, pa bila je srednja. Na ajdi so namreč čebele prav dobro brale, mčd se je že vidil ua zadnjih satovih, pa imeli smo še čez tediu dni naj boljše paše na ajdi; saj mi smo tako mislili. Ali nenadoma se pridervijo nekega dne sivi oblaki in vsipljejo sodergo (solca) čez ajdo. Škode ua polji ni bilo sicer kakor navadno po toči, ali čebelna paša je bila preč in panji so bili le sreduo dobri.
Spet letos sem se nadejal prav dobre paše na spomlad ; kdo bi se tudi ne po toliko lepi zimi? ali zopet sem se opeharil. Konec aprila sem naredil nekaj umetnih rojev, ki se dobro obnašajo. Dobil sem potem od starih dva drujeca in enega tretjinčeka, kterega sem razdelil v štiri matične paujičke. Eduega sem mogel kmalo porabiti, ker izrojenec je o prašenji matico zgubil. Tri druge imam še ter jih bom potreboval znabiti še v enaki nezgodi, ali pa jih porabil meseca julija za umetne roje. Takih malih panjičev za od-gojevanje matice potrebuje vsak čebelar; ne vem, zakaj se na-to ne pazi. Koliko manj panjev, izrojencev iu rojev bi se ugonobilo, naj bi čebelarji oplo-dene matice veduo pripravljene imeli.
Kako neugodna je spomlad za čebelarje, bote lahko spoznali, če vam povem, da smo meseca maja in junija imeli navadno po 2°, 3U, 5° in 6° K. toplote — bolj prav mraza; danes je vendar že 8". Verb tega je po dnevi vetrovno, ali brije sever ali tuli burja, vbogi čebelici pa ne ugaja nobeden. Ce ne bode ob ajdi boljšega vremena, bode za čebele in čebelarja spet slaba. Pa — tolažimo se med tem, da bode boljše, kar je še vse lahko mogoče. Z Bogom.
Iz Dola meseca junija 1882. Menda iz dobske okolice ni bilo še nobenega dopisa brati v „Slovenski Čebeli"! Naj se torej s tem oglasi oudašnji pušavuik iu stari prijatelj pridnih čebelic, da zve slovenski, čebelam prijazen svet, kako je s čebelarsvom v Dobu in bližnji okolici. Po dobski fari so

čebelnjaki redko nastavljeni; ali kar jih je, do male izjeme, skranujejo precejšnje število panjev pod streho svojo. Naj več panjev se nahaja po starem stroji; ali tudi novejši niso ravno bele vrane.
Posebno marljivo pečala sta se s panji novega stroja s premakljivim satovjem bivši tukajšnji kaplan, g. Franc Groznik, in podnzetni mladi gospodar ter ob enem izučen živinski zdravnik, g. France Videmšek; nekoliko tudi Polde Nemec, po domače Rapavčev. Posebno na dobrem glasu zarad čebelarstva je od nekdaj Jhan, ker se ondi čebele dobro počutijo, in lep dobiček čebelorejcem donašajo.
Tudi po krašinjski fari bilo je minule čase več pridnih in za čebelarstvo vnetih gospodarjev, ki so imeli dokaj zaslužka od dunajske ceste, in ni bilo treba toliko terpeti za vsakdanji kruh. Od kar pa je železnica iz Celja v Ljubljano občutljivo skerčila gospodarjem obilen zaslužek po krašinjski dolini, in so zaporedoma bile slabe letine za čebele, zmanjšalo se je število čebelarskih prijateljev; ker stari vneti čebelarji so pomerli, mladi sedanji pa so se bolj sadjoreje in drugega poprijeli, kar jim več gotovega dobička do-naša. *)
Kako pa s pašo za čebele v Dobu in okolici ? O začetku spomladi rado primanjkuje po dobski fari čebelam ugodne paše. Zato pošiljajo nekateri čebelarji svoje čebele na pašo v Ternavo, malo raztreseno vasico tik dunajske ceste, konec krašinske fare, četert ure oddaljene od stare pošte na Colu. To pa zato, ker po solnčnih sterminah nad Ternavo prav zgodaj in obilno cvetč teloh in resa. Kakor hitro pa spomladansko solnce do dobrega razgreje bolj močvirnate travnike krog Doba, poganjajo rastline svoje glavice iz tal, da so prostorni travniki in pašniki podobni cvetljično-šekastim preprogam. In razvijanje mnogobrojnih cvetljic verstijo se s tekom časa tako ugodno, da imajo pridne čebelice vedno naj boljšo pašo. Koliko živeža imajo pa še le čebelice, ko začne na prostornih njivah ajda cvesti! Bi rekel, da so skorej v zadregi, katere njive s prelepim belim cvetjem bi se poprej lotile, kje prej obirale sladčico, ktera že od dalječ popotnikom prijetno vonjavo ponujajo. Letos imele so tudi nekej paše po smerekah obširne lože — ali kakor tukej pravijo — gmajne krumperske grajščine. Bog daj skorej bolj ugodnih letin za ljube čebelice, da bi čebeloreja bolj oživela, in se pokazal obilni sad „Slovenske Čebele", podučnega in mikavnega časnika, ki je vreden vsestranske, prav obilne podpore, da se blago čebelarstvo med kmečkimi gospodarji razširi in vterdi.	M. n.
-X-
Kratek životopis r. g. Lnkeža Porente.
Rojen je bil r. Luka, kakor tudi r. Jugovic, v Stari Loki 12. oktobra 1. 1823. V mašnika posvečen je bil 1. 1848. Koliko časa je „pohajkoval", ne vemo. Nekoliko gotovo, kakor takrat vsak. Bilo je namreč takrat posvečenih vsako leto redno saj 20 bogoslovcev. Ker so bile vse službe zastavljene, je

47
mogel vsak nekoliko časa čakati, nekteri celo leto in še dalje, kar so nekteri šaljivo in resnično imenovali „pohajkovati"; drugi drugače.
Znamenito je bilo pri njemu, kar se ne primeri kmalo, da je celo svoje življenje le v eni fari služboval, namreč v Bohinski Srednji vasi, kjer je tudi umeri. Naj pred je nekoliko staremu svojemu stricu, župniku pomagal; potem je njegov kaplan postal in ostal do njegove smerti. Prosil je po smerti strica za duhovnijo, jo dobil in postal njegov vsestranski ded. Pastiroval je potem kot župnik v Srednji vasi do svoje smerti, ki je bila 3. rožnika tek. leta; toraj blizo celih 34 let.
Lahko se urnč, da je poznal vsakega otroka, da, tudi vsakega farana od glave do nog, z njegovo dobro in slabo lastnostjo; saj o toliko letih je prvi rod večinoma izmeri in prirastel popolno nov. Bil je pa tudi vnet pastir svoje čede, kar se ve da tii na drobno ne moremo razlagati. Enako vnet je bil za cerkev, ktero je vso prenovil in ozaljšal. Ce se ne motimo, je že tudi on nov farovž postavil.
Kar se tiče čebelarstva se mora reči, da r. župnik Porenta je bil eden naj bolj vnetih in tudi izvedenih čebelarjev. Prezimoval je zadnja leta navadno J20 do 140 panjev; od kterih je poletni čas večkrat imel 300 do 350 panjev. Ker v Bohinji ni veliko ajde, je potoval navadno vsako leto s svojo čedo v kraje, kjer obilno ajde sejejo, v vodiško ali smleduiško okolico. Da je Iii včasih dobro, včasih srednje ali tudi prav slabo opravil, se ume samo po sebi. Pa to ga ni nikdar razjarilo, da bi bil rekel, kakor marsikteri čebelar: Saj n i vse vkup nič ter toževaje vse popustil. Ne, ampak v spoznanji, da je pri vsaki reči tako, delal je neutrudljivo naprej in s svojo vstrajnostjo je pokazal, da čebel a r s t v o z umnostjo in marljivostjo oskerb-ljevano, je nekaj in sicer duševno in tvarinsko jako prijetnega in koristnega. Slišati je bilo, da je letos malo pred smertjo, ker je zarad bolezni čutil, da ne bo mogel več delovati, vso svojo čebelno napravo prodal za 1200 gld., kar je prav lahko verjetno.
O začetku in napredku svojega čebelarstva sam pripoveduje v vvodu male po kmetijski družbi izdane knjižice „Nov kranjski panj", da je po malem in po starem čebelariti začel 1. 1849. L. 1857 mu pride bolj naključbi kakor iskanji čebelarska knjižica v roke: „lllustrirter neuester Bienenfreund", iz ktere se je učil nov način čebeloreje po Dzierzonovem na-vodu, t. j. s premakljivimi satniki. Kot umen in ukaželen čebelar je takoj spoznal veliko prednost novega umnega čebelarstva, in takoj je tudi začel poskušati s premakljivim satovjem, kterega potem do svoje smerti ni več zapustil. Naj bi se od njega tako marsikteri veternaški čebelarji učili, ki mnogokrat mislijo, da nov panj jim bode kar sodčeke z medom in mošnjico z denarci — tisoči — napolnoval! Mar li mislite, da je šlo ranjkemu Porenti vse tako po sreči, kakor zadnja leta njegovega življenja? Oj pač ne; pisatelju tega je sam pripovedoval, kako mu je marsikaj nagajalo, marsikaj tudi popolno spodletelo, ter mu skušnjave delalo. Kakošnje neki? Take, kakoršnje naše nevedne ali nepoterpežljive čebelarje navadno premagajo, da vse popustč ter pravijo: „Saj je vse vkup nič". Ali r. gosp. Lukež ni bil čebelar te baže, veliko več je v novič poskušal, popravljal in se trudil; tako je iz malega veliko prirastlo in nevedni začetnik je postal mojster; pa, kakor rečeno, vse
to ni prišlo samo so sebi, ampak je mnogo čital in premišjeval, poskušal in se trudil, leta in leta, dokler je postal, kar je poslednjič bil, namreč res izveden, umen čebelar, kteremu čebelarstvo ni bila igrača, ampak koristen oddelek kmetijstva, poln vedrila iu dobička. Naj bi si to naši nepoterpežljivi čebelarji zapomnili!
Pa — povernimo se k r. župniku Porenti. 22. novembra 1. 1871 je si. kmetijska družba sklicala mali zborček izvedencev v posvetovanje zarad vpeljave delovanja s premakljivim satovjem iu takrat se je r. župnik oglasil s svojim novim panjem. Se ve, da je bil še mnogo drugačen in okorniši, kakor zdaj, pa vravnau je bil po Dzierzonovem navodu, tedaj kot začetek je dobro služil. L. 1874 smo mu poslali naš društveni panj na ogled, kterega je potem tudi za čebelarsko društvo nekoliko časa izdeloval. L. 1876 je pisal za „Novice" svoj „Nov kranjski panj", kterega je kmetijska družba tudi kot poseben odtis v mali knjižici izdala. Potem se pa očitno ni veliko več oglašal ter le bolj tibo, a vedno marljivo deloval.
Pri pervem občnem zboru osnovanega čebelarskega društva je bil tudi on navzoč ter bil tudi za odborniškega namestnika izvoljen. Zavolj daljave, ker se ni mogel odbornih sej vdeleževati, je leto potem odstopil, a društveni ud in podpornik še vedno ostal.
Tako je tedaj r. gosp. župnik Porenta vedno in vstrajuo deloval, bodi si očitno, bodi si bolj tiho in domače, pa za blago čebelarstvo je živil in goril do kratkih dni pred svojo smertjo. Naj v miru počiva!
Čebelarji pa naj njegovega izgleda ne pozabijo, ter se r anj k eg a še dolgo spominjajo s tem, da ga z ve s t o p o s n e m a j o!
Naj omenimo tu še drugega izverstnega čebelarja, ki sicer našim bralcem ni bil toliko znan, ki je pa vendar naš soderžavljau bil ter čebelaril čez 36 let.
Gabrijel Pavlik je bil župnik v Totmegier na Ogerskem. Začel je čebe-lariti nekako ravno takrat, ko se je župnik Dzierzon oglasil s svojim premakljivim delovanjem, od katerega se ve da Pavlik od začetka ni nič vedel. Pozneje je vse poskušal, kar je kaj novega zvedil. Njegov čebelnjak je prava razstava vsih znanih in neznanih panjev. Preziinoval je navadno tri do štiri sto panjev; koliko jih je potem čez leto imel, si vsak lahko sam misli.
Obiskoval je navadno vse občne zbore. Dasi sam izvedenec, je vendar govore tako zvesto poslušal, kakor bil bi še le začetnik. Še se spominjamo, kako je 1. 1879 v Pragi vneto govoril iu vabil, da bi prihodnji občni zbor bil v Buda-Peštu. Ko je nekdo ugovarjal, da je predalječ, so se mu kar oči zasvetile, ter je resno in šaljivo rekel: „Mar li je za nas Ogre Nemčija bližej, kakor za vas Nemce Ogerska?" Vse se posmehne, in nasprotnik umolkne.
Pred malo leti je zarad pomanjkanja prostora čebelnjak postavil v nek prazen kot na mirodvoru (britofu). In zdaj obletavajo osirotene čebelice grob svojega skerbnega očeta, kar se pač malo kteremu čebelarji tako primeri.
Umeri je blagi župnik malo dni pred g. Porento, namreč 26. maja tek. leta. Naj v miru počiva!