Že zadnjič smo razglasili pretožno vest, da ie padel na ruskem bojišču junaske smrti naš ljubi tovariš F r a n Vonč i n a, učitelj v Žireh na,d Idrijla, ko se je prej junaško boril na laški fronti in si zaslužil odlikovanje s srebrno hrabrostn(j svetinjo'. Bilo je dne 7. avgusta t. 1. — Učitelj Vončina in še en njegov vojni tovariš sta čakaila v kritju nadaljnega povelja. Okrog njih je treskaJo in gnnelo, da se je zemija tresla. Vončina vzanie papir in svinčnik in začne pisati pisino svoji zaročenki, ki bi se poročil z njo na prveni svojem dopustu. »Draga Ela!...« In potetn ji pripoveduje, kako strahovit vihar divja okrog njega. Prvo stran je popisal skoro celo, spravil bi nanjo še poltretjo vrsto — toda tisti hip, ko še ni bil končan njegov pismeni pogovor z ljublieno nevesto, prihrumi in udari granata — in tovariša Vončiue ni bio' več! Ko so^ ga iz ruševin odkopali, so dobili njega in njegovega vojnega prijatelja ubita, Vončina je krčevito stiskal v ievici nedogotovlieno pismo, ki so ga poslali njegovi nev.esti v dokaz, da iriu je bila ona zadnja v rnislih... To je tragedija, ki se čuje kakor pravljica, toda je — žal! kruta, resnica. Pokojni tovariš Vončina je bil idealcu siovenski fant — lep po duši in telesu! Z vsem svojim bistvom je stal na naši strani, stremeč vedno po izpopolnitvi' svojega strakovnegia znanja, darujoč iz svoje srčne zakladnice slovenski mladini, kar je nosil najJepšega in najplemenitejšega v sebi. Zato pa se ga je mladina oklepala z vso ljubeznijo. Ni gledala v njctn strogega, mračnega učitelja, temveč je videla v njem svojega dobregai prijateija, ki mu je Ijubezen in iskrencst sevala iz prijaznih oči, ki se je čisto približal niladim srcem, se jim poetiačil, z njimi čutil, z njimi hrepenel kvišku do lepote in resnice! Ker je bil odkrit v besedi, dober v dejanju, pošten v rnišlienju in plenienit v čuvstvovanju, ni mogla njegova pot izven šole nikamor drugam nego v vrste zirovskega Sokola! Tam je blagodejno,, vzgojevalno in dvigajioče vplival s svojiiim miriiim in taktnim vedenjem ter svojo 1'eutnorno delavnostjo na vso okolico. Sain glasbeno izobražen, je organiziral v društvu mešani pevski zbor, ki se je že izkazal z izvaianjem tudi težkih skadb. A dela mu ni bilo dovolj samio v Zireh. Kadar je prihajal na svoj dom v Idriio, je zbiral okrog sebe brate pevce ter družil in spajal njih glasove v harmonični skladnosti. Smoter njegovega življenja mu je biIo darovaiiije in izrabljanje vseh lastnih zniiožnosti v korist splošnosti in skupnosti, a sredstvo mu je bilo požrtvovrdno delovanie — vse, kar zahteva od sJovenskega učitelja nauk in ukaz njegovega stanu ter lepota in vzvišenost sakolske ideje! Z eno besedo: bil je slovenski učitelj — pionir kulture! Zato nam je tako hudo1, ko nas navdaja težka mi&el, da se nikoli več ne vrne v našo sredo! In toliko huje nain je, ker vemo, da je bilo njegovio delo šele na počeiku razvoja. In če je sedaj rodilo toliko lepega sadu, kolko smo mogli šeie pričakovati od njega, ko narn po vojni pridejo blažje in pravičnejše razmere! Žrtve iz naših vrst velevajo, da bodo morali tisti, ki ostanejio živi, podvojiti svoje delo-, da vsaj rnailo nadomestiio1 one, ki nilaidi in polni idealov umjrajo za domovino! In v takeni delu bo fmli tovariš Voiičina živel naprej!