POŠTNINA PLAĆANA N GOTOVINI
19*1 8 10*2
VSFBI.NA k h. šte\ Danilo Goeinšek: Velika noč — ivaii Albreht: \stajenje — Danilo Gorinšek: \i \ |>irhih — Ivan Albreht: Radostni dun
—	Xavier de Maistre: \llada Sibirjanka — J. Jalen: .Naša mumiea — Jane? Pucelj: kristofor — Stric boter: Vodno kolo — Branjevec nekoč — Muksi-mov Sa sejmu — Danilo G ori usek : Mati — mučenica — Pouk in /.ubava
—	Uganke — Rešitve.
Pra\ su rešili v-., tri uganke: Goinboc Viktor, Giličar Franc, Levaci è Stiepggffi kola riè I raue, C rešnik Simou, klaneček Bogomir. Bcrlič Angela. Vluzi-k Josip, Antonie \uton, Pernek Frani-, Sever Anica, Črandošek Veronika, Gojkovič Terezija. Zupan ič Janez. Kozinan Franc, Fridel Franc iz Ptuja; Tome Marija, Oman Anica i/ L). M. v Polju; Klemene Marta iu Ivo iz Kočevja; kastrevc Izidor iz Sosiregn Senica Jožef iz Žalca; Turnšek \alerija, Cocej Pavla, Batek Adolf ina. Jazbec Muri ju. (jolob Olga. F Li s Ana, Smerc Jožeta, žolnir Ter.. Gorjane M.. Vodo-pivec Ij., Rakun Anica, Gaber Angela iz Celja; BarbiČ Miha, Petriè žarko iz Novega mesta: Logar, Masinak, F.rman Kavčič Avg.. Žitko M.. Adamič Fr., Bab« i k Si.. Podgoršek Marijan. Vitek Milan, Peterlin Ladislav, Kontelj Bojan, ( urk Mojmir, kuhar Bado, Senegačnik J.. Bahovec Pepi, Ćirca 1'ranci, Repunšek Marjan i/ Ljubljane; (njnko Viktor, kračun Ciril. Sv. lomaž pri Ormožu : Baji Marko. Bi m.v (\etka, kobal Andrej. Okorn Ivan, Ivšek Avg. iz Tržišču; Nosan Maks i/. Ribnicr; širec Jožek iz Slov. Bistrice; Jug Zlatica Studencev pri Mariboru; Gorenjak Kunigunda. Gracej Julka. Gugel Klotilda. Crnko Janja, l.uknian Verena. Lesjak Tanja, Duh Olga, Plevnik Vera. Flak u s .Sonja, Dolinšek Emerik. Skrbinjek Majda. K e lene Ivana i 7. Ruš pri Mariboru.
Izžreban je Senica Jožef iz Žalca.
Imena rešilcev. ki so poslali prepozno, niso objavljena.
Samo t Din stane knjižica »Sprehod po Ljubljani« pri upravi »Vrtca«. Ljubljana. Kolezijska ulica t. — Priloži naročilu v pismu znamko za 1 Din'
Uprava Vrtca (Ljubljana, Sv. Petra cesta 80) ima še nevezan Vrtec 1929/30 in 1950/31 po Din 14, vezan Vrtec 1922, 1925/26, 1926/27, 1927/28, 1928/29, 1929/30. 1930/31 in nevezan Angelček 1930/31 po Din 8 ter vezan Angelček 1925/26, 1926 27. 1927/28, 1928/29, 1929/30 in 1930/31. — V Jugoslovanski knjigarni se dobe poleg navedenih še Vrtec (vezan) 1910. 1911. 1913—1917, 1921—1924; Angelček (vezan) 1^95. 1906, 1908. 1912-1916. 1921. 1922. 1924.
Razpis nagrade. Koi nagrado za rešitev treh z&gouetk v Vrtcu razpisujemo: primemo mladinsko knjigo, kot si jo rešilee sam izbere, ali vezan Vrtec in Angelček 1922, ali vezan Vrtec in Angelček 1925/26, ali molitvenik »Pri Jezusu« (z r.lato obrezo). — Nagrado pu more dobiti le en rešilee, ki ga določi žreb.
Vrtec s prilturo Angelček (10 številk) stane za leto 1931.32 Din 20. Angelček sam Din 5.
Lastnik »Pripravniški dom v Ljubljani. Urednik in izdajatelj Vinko Lavrič, katehet v Ljubljani« Kolezijska ulica 1. Rokopisi in rešitve naj se pošiljajo na »Uredništvo Vrtca in Angelčka v Ljubljani, Kolezijska ulica 1. — Naročnino sprejema »l prava Vrtca in Angelčka- (Vinko Lavrič) v Ljubljani, Kolezijska ulica 1. Čekovni račun uprave ima številko 10.470.
Za Jugoslovansko tiskarno v Ljubljani Karel Cei.
1911 / VRTEC / 1912
O•0t0f0«0«0»0»0f0t0#0i0»0»0i0»0»0»0»0f0 o
Danilo Gorinšek:
Velika noč.
kadur k molitvi se sklenejo roke, — v srcu je pokoj in mir. komu j du ustne sepečejo prošnjo, kot du šumi jul bi skrit oir.
Take sedaj so poljane in trate, gaj zeleneč in cvetoč, sonce zlati jih in zdi se: J se moli — Srečnu vsem Vélika noč.
\ i praznik tak, da kriiemrok bi vriskal sred brezdelja: je čas. ko govori sam Bog.
—	tu véliku nedelja.
ko govori, du Sin trpel mu je za naše grehe, du bi ixygube nas otel in srcem dui utehe.
\ i praznik tuk, du križemrok bi vriskal sred brezdelja; je čas. ko beni i hvaljen Bog
—	tu Velika nedelju.
O 0»0f0t0»0«0»0«0»0»0»0»0i0i0f0i0f OKXOè o
loan Albreht:
Vstajenje.
Z belo roko je potrkalo jutro na okno ein, ein! V zdrami se, vzbudi, kdorkoli še spiš, danes vstal božji je Sin!
Slovesno t> zvoniku se zvon je zmajal, zapel iz visokih je lin: Smrt je premagal, iz groba je vstal, rešil svet božji je Sin!
Iz groba temè in strasti in laži, iz groba gorja, bolečin v zmago življenja pokazal svetlo, jasno pot sam božji Sin!
Danilo Corinšek:
Ni v pi rhi h ..
Ni v pirhih le Velika noč, v pomladni ne prirodi, ni v butarah, ki ž njimi zdaj ves srečen človek lux!i...
Ni Vélike noči nikjer, nuj ti oko v neskončnost seže. občutiš jo, če te srce ftobožno nanjo veže.
Ivan Albreht:
Radostni dan.
Zvonček in korček, marjetica z brega se v jasni dan smejejo, smejejo, v soncu se grejejo. Zvonček, vijolica, rožica radost je živa na dnu srca. Radost je živa, o j, o mladih očeh. v ustih pa pesem in srebrn smeh. S pesmijo smeh se d jasnino s rebri: — Bog nam daj dosti zlatih teh dni. zlatih dni, mladih dni kakor cvetlic, ki nam pozvanjajo s trat m gredic!
Xavier de Maistre:
Mlada Sibirjanka.
(Dalje.)
ekega jutra potem jo je častuikova soproga sprejela jako prijazno. Zvedela je za Praskovijiuo zgodbo, občudovala iu se radostila nad takim gostom. Moža ni bilo doma. Gospa jo je prosila, naj počaka njegovega prihoda.
Pogovor se je razpletal in Praskovija je čutila, kako je gospa vedno bolj navdušena za njo. Nenadoma se je Praskovija zopet znašla na poti, ki jo mora peljati do izpolnitve njenih želj. Prvo uro je spoznala dobro srce častnikove gospe, ki je ni goljufala v njenih upih.
Stara resnica se je znova potrdila: Kadar se srečajo dobre duše, se spoznajo kot stari prijatelji, ki so jih dolgo časa ločili kraji in življenski položaji: denar, služba in drugo.
Praskovija je bila zopet v svoji veri potrjena. Molitve, podprte z dobrotijivostjo gospe V so zagotavljale uspeh.
Mož je bil v prijaznosti podoben soprogi. Ko se je vračal v službo, je obljubil, da jo priporoči materi carici, če mu bo čas dopuščal. Povabil jo je, da ostane na kosilu pri njem. Tako bo odgovor zvedela takoj, ko 011 pride iz službe.
Carica-mail je odredila, naj ji Prask ovij o predstavijo še isti večer ob šestih. Kdaj je Praskovija kaj takega pričakovala! Prebledela je od neznanskega napada sreče in namesto da bi se zahvalila gospodu \.. je pogledala v nebo in vsa v solzah rekla:
O, Bog, nisem zastonj upala, nisem, o Bog!«
Potem pa ne vedoč, kako naj se zahvali častniku, mu je vsa zmešana poljubljala roke in blebetala:
»Vi edini zaslužite, da se vam zahvalim. \i ste oprostili očeta!
Zvečer jo je vodil častnik na dvor. Nekoliko je popravila svojo vsakdanjo obleko, a sicer je bila preprosta kakor zmeraj.
Ko je zagledala carsko palačo, se je spomnila na očeta, ki je naslikal vstop v palačo tako, da se je tega neizrečeno bala.
-Če bi me zdajle videl!* je vzkliknila. ?Če bi le vedel, pred koga bom vsak čas stopila! O, kako bi bil vesel!«
Vsa iz sebe je ponavljula polglasno:
>Moj Bog, moj Bog, dovrši hitro svoje delo!«
Častnik še ni videl tako iskrenega otroka. Praskovija mu je nehote prirasla k srcu.
Častnik je pač pričakoval, da ga bo dekle spraševalo, kako naj se predstavi, kako in kaj naj govori. A nič takega se Praskovija ni spomnila. Brez zmedenosti je stopila v earičino sobico.
Carica-mati jo je sprejela dobrohotno. Spraševala je o potovanju, o življenju v Sibiriji in sploh o vsem Praskovijinem življenju je hotela imeti natančne podatke. Praskovija je odgovarjala umerjeno kakor zna odgovarjati komaj izkušen mož.
Curici je ugajal pogum, detinsko ljubezen do očeta je morala občudovati. lakoj je izjavila, da jo priporoči carju in ji nakazala tri sto rubljev za prvo potrebo.
Praskovijo je dobrota caričiua naravnost pretresla. Ko jo je gospod V. zunaj dvora povpraševal, če je zadovoljna, je mogla odgovarjati samo s potokom solza.
Pri knjeginji T. je neka dama opazila, da Praskovija že ves dan ni navzoča. \ p rasala je služabnika, ki je bil prideljen Praskoviji. in ta je povedal, kje in s kom jo je videl. Kneginja je bila tako že prej obveščeno o njeni sreči.
Ko je prišla Praskovija že pozno zvečer domov, so jo poklicali v salon stare kneginje. Kaj takega se je prvič zgodilo v hiši visoke ženske.
Kneginji se je dobro zdelo, da je njegova varovanka na dvoru tako uspela. Njena sreča je veselila vse prijatelje, pa tudi tiste v knjeginjinem krogu, ki se do zdaj niso menili za njo.
Zdaj so nenadoma opazili, da se prikupljivo vede in da ima lepe oči. Ko je pravila, kaj vse ji je zagotovila carica, se jim je zdelo to cisto naravno.
-Saj ni mogla drugače ravnati,c so dejali.
Mnogi med številno družbo so se takoj ponudili, da bodo govorili z ministrom.«
/Saj. veste, treba je Čim več znanih ljudi in čim več naklonjenosti.
Zadovoljni so bili zdaj vsi bolj kot po navadi. Celo strastni igralec bostona je pokazal, da mu je nekaj na obči sreči, toda šele, ko so bile odigrane viseče partije.
Praskovija se je kmalu umaknila v spalnico, da se v samoti zahvaljuje Bogu za nenadne milosti, s katerimi jo je obsipal ves dan. Od sreče ni mogla dolgo zaspati. Kako lepe sanje bo sanjala nocoj!
Zgodaj je skočila z mehke postelje in prva misel ji je bil včerajšnji dan. Prijela se je za glavo in od veselja vzklikala:
i Pa morda ni vse to prevara? Da sem v resnici videla carico? In da me je ona, mene, ubogo Sibirko, sprejela tako dobrotljivo?«
Čim bolj je bežal spanec s sanjami vred od nje, tem bolj jo je razganjalo veselje.
Hitela se je obleči. In kakor da bi se hotela prepričati, da je bil včerajšnji dan zanjo v resnici tako bogat, je odprla miznico, kjer je hranila tri sto rubljev.
Nekaj dni pozneje ji je carica-mati nakazala podporo in jo sama predstavila carju in vladajoči carici. Ta dva sta Praskovijo sprejela nad vse milostljivo.
Plemeniti car ji je nakazal pet tisoč rubljev in česar se je Praskovija neprimerno bolj razveselila, ukazal je, da pregledajo obtožbo in obsodbo njenega očeta.
Notranji minister je vzel zadevo v roke. Imel je oblast, a bil je tudi dobroti ji vega srca. Redkokdaj se združita te dve stvari. Ta minister pa si je štel v dolžnost, da usliši prošnje, če le more.
7. vnemo se je lotil preiskave in Praskoviji obljubil, da jo mora dovršiti. Zdaj Praskovije očetova prostost ni več skrbela. Čemu, saj se je zavzel zanjo človek, ki je edini mogel odločati.
Ker so zdaj Priskovijo spoznali na dvoru in se je zanjo zanimal notranji minister kakor za lastno hčerko, je kmalu opazila, da se mnogo oči obrača za njo. To jo je bolj presenetilo kakor pa veselilo.
Govorila je o cilju svojega potovanja. Bila je prepričana, da je oče nedolžen in zato je carico prosila samo. da bi prišlo do ponovnega pregleda očetove pravde, ni prosila pomiloščenja, temveč pravice.
Tuji državniki, poslaniki v Petrogradu in najuglednejše osebe v mestu so jo želele videti in so ji izkazovale svojo naklonjenost. Dve kueginji sta ji podarili velike vsote.
Vse to pa Praskovije ni prav nič spremenilo. Živela je preprosto in pohlevno kakor prejšnje čase v pomanjkanju; ne enkrat ji to negovanje od vseh strani ni vdahnilo ničemurne misli. Imela je v svetu tisto mirnost, upam si reci, tisto drznost, ki jo daje preprostost in nedolžnost, ki ne računa z zlobnostjo sveta, temveč zaupa v svojo dobroto.
Kdor v resnici pozna svet. ta bo vedno skušal biti čimbolj preprost in pohleven. Praskovija je bila že po naravi taka in se ji ni bilo treba šele truditi za to. Prav zaradi tega ni zlepa prišla v zadrego v tako zvani boljši družbi. Zdrava sodba in pravična naravna bistrost je dobro nadome-stovala nevednost. Mnogokrat je Praskovija s treznimi in trdnimi odgovori zaprla usta raznim brezobzirnežem.
Nekoč jo je nekdo sredi pripovedovanja ustavil. Hotel je vedeti, kakšen zločin je pač storil oče, da so ga pregnali v Sibirijo. Molk, ki je nastal ob tem vprašanju, je jasno pokazal, da vsi obsojajo tako vprašanje.
Praskovija je pogledala brezobzirneža z očmi polnimi pravične in mrzle nejevolje:
Gospod, oče pred svojo hčerjo ni nikdar kriv. in moj oče je nedolžen!
Kadar je pripovedovala o svojem potovanju, je nehote odkrivala svojo plemenitost. A njen značaj je bil preveč lep. da bi kaj dala na navdušenje poslušalcev. Hvale ni ljubila in kadar je začutila, da ni iskrena, ji je postala tako neprijetna, da je tudi na zunaj pokazala nejevoljo. Saj je govorila samo zato, ker so jo vpraševali. Bila je zelo v tem oziru pokorna in še zdaleka ji ni prišlo na misel, da bi s pripovedovanjem sebe obdajala z bleščem.
Življenje v glavnem mestu se ji je zdelo od sile lepo. Čakala je, da pokličejo očeta iz Sibirije, medtem pa spoznavala Petrograd in njegovo življenje. Vse ji je bilo novo. vse jo je zanimalo.
Osebe, s katerimi je pogosto občevala, so imele priliko občudovati, kako bistro je Praskovija presodila, kar je videla.
Dve imenitni gospe, ki jima je prirasla k srcu. sta se ji ponudili, tla jo pospremita skozi carsko palačo. Praskovija je sicer videla že mnogo lepih salonov, a vendar sta se gospe še lahko zabavali, ko je Praskovija strmela nati bogastvom, zbranim na enem kraju, in nad dvoranami, večjimi od cerkve. In res, ko je vstopila v dvorano sv. Jurija, se je pokrižala. Mislila je, da je v cerkvi.
Sproti je pozabljala, kaj si je že ogledala, ko so se vračali, ni vedela, kod je že hodila.
Ko so sli skozi prestolno dvorano, je bila že tako zmedena, tla uiti prestola ni opazila. Spremljevalki sta jo opozorili in obstala je kakor vkopana. Svet strah in spoštovanje jo je navdalo.
To je carjev prestol!« je vzdihnila. To je torej tisto, česar sem se najbolj bala v Sibiriji! O, očka!«
Hvaležno Praskovijo je zgrabila neizrečena zmedenost. Spomnila se je. koliko dobrot ji je padlo s tega prestola, videla je očeta, že rešenega, videla je tudi sebe na potovanju, ko se je carskega prestola najhuje bala.
Sklenila je roke in prebledela, kakor da bi ji hotelo priti slabo.
lukaj je torej carjev prestol,< je tiho ponovila, kakor bi hotela sama sebe prepričati.
Prosila je, če sme stopiti bližje, nato pa se je vsa tresoča priplazila bližje, poljubljulu na tleh kleče stopnice, ki so vodile do sedeža, in jih močila s potoki solza.
Oče, ali vidiš, kako daleč me je pripeljala roka božja? je jecljala.
O Bog. blagoslovi ta prestol in stori, da bodo njemu dnevi tudi tako poLni tvojih dobrot, kakor so bili moji!«
S težavo sta jo odtrgali dami od prestola. A Praskovijo je vse to preveč prevzelo.
Dragi dobrotnici,« je prosila s slabotnim glasom, ostalo mi bosta razkazali drugič, če bosta tako dobri.«
Nekaj dni pozneje sta jo spremljali v muzej Eremitage (izg. Ermitaž). čemur bi mi rekli Samotni stan ali Samostan. Muzej je eden najlepših v Evropi, posebno lepe so slike.
Praskovija je prvič v življenju videla take slike. Do zdaj jih je poznala samo iz cerkve.
Že sama palača je Praskovijo očarala. Tolike lepote si še v pravljici ni mogla misliti.
Silno jo je zanimalo, kaj kakšna slika predstavlja. Več upodobljenih svetopisemskih zgodb je sama razumela, saj vemo. kako ji je oče prebiral sveto pismo. Ko pa je prišla do slike laškega umetnika Luke Giordana (izg. Džordana), ki je predstavljala prizor iz grških pravljic, je sliko obsodila:
To je pa grda slika. Kaj pa predstavlja?«
Spremljevalki sta ji pojasnili, da je naslikana po pravljici.
Po kakšni pravljici?
Ker ni imela pojma o bajeslovju. ji je bilo težko dopovedati.
(Dalje.)
J. J al en:
Naša mamica.
Govor deklice.
Pri ìias doma imamo mamico, je nimate samo pri vas. Pri nas imamo zato našo dobro mamico, ker bi brez nje kar ne mogli shajati. Kaj pa pri vas? Le kdo bi nas pri nas zjutraj poklical, če bi nas ne mamica?
In če bi se tudi sami zbudili in se vsi. znali že sami obleči, kakor na primer jaz, ki sem največja, kdo bi nas spomnil, da bi molili? Prav gotovo bi skoro vedno pozabili — brez mamice.
Pa če bi mamice ne imeli, kdo bi zjutraj Tončka previl, ko je včasih ves — taaak — ?
Pa kdo bi ponoči tolikokrat vstal in mlekca stopil našemu malemu fantku, ki ga imamo vsi tako radi, če ne mamica ? Jaz namreč tako trdo spim, kakor trkelj. Bi se Tonček prej z jokom pretrgal, preden bi mene zbudil.
Ooo, prav čisto zanič pa tudi nisem. Na mleko zjutraj že pazim, da ne proikipi in da mamica med tem lahko Tilko pa Janezka in Marjanco umije in obleče. Tiste naše nagajivee!
Kave pa ne znam še skuhati in bi atek moral brez zajtrka v službo, če bi ne imeli mamice.
Pa jaz prav dobro vem, da naš atek to ve. Ker, kadar prav preveč razsajamo, pravi: . Otroci, tiho! Če ne, bo mamica huda in nam ne bo nič skuhala, pa tebi, Janezek, ne bo zašila hlačk, pa tebi, Tilka, ne bo kupila nove oblekce, pa — pa — pa—« Pa smo spet tiho.
Joj, če bi mamice ne imeli, bi se pri nas doma, pa pri vas tudi, da veste, povsod bi se tako obračali, tla bi dan šele zvečer začeli, ko je treba že spet iti spat. Pa še takrat bi morali kar brez večerje leči. — Tako pa pri nas čez dan toliko naredimo, da mamica drugi dan komaj pospravi.
Pa še nekaj! Kdo bi nas natepel, ko ne ubogamo, če bi mamice ne imeli?
Le kaj bi mi otroci začeli, če bi mamice ne imeli:'
Ja — Če ne boste mamici povedali, da sem poslušala. Saj nisem nalašč.
Je prišla včeraj k nam v vas Sedejka--ne, ne, gospa Sedejeva se
reče. Je prišla k nam v vas gospa Sedejeva, pa je milovala našo mamo. da ima toliko otrok. Se je pa naša mamica prav prisrčno zasmejala in rekla:
»Ja, kaj bi pa začela, če bi mojih nagajivčkov ne imela?«
Sedaj pa jaz ne vem, ali bi bili mi večji revčki brez mamice ali mamica brez nas bolj nesrečna?---Kaj pravite?
Janez Pucelj:
Kristofor.
im bom. bim bom, bingel bongel bingel bom, bim. bom. bim bom...
Kristus je vstal!
Cingel cinkcingel cinkcigel einkcing!
Kristus je vstal!
Vije se procesija, dečki po dva in dva, deklice po dve in dve. možje, žene... \ sapi, ki piha od Krvavih peči, plapolajo bandera, da jih komaj udržujejo krepke roke fantov.
Cingel cinkcingel cinkcingel einkcing — zavihti zvonček Skončen Francek. da mu zapoje s tankim glasom. Nato odgovori Kuzmankarjev Jožek — on je drugi ministrant pri Sv. Vidu in ima zvonec, ne enega samega kakor Skončar. ampak kar štiri skupaj na eni roči. da mu pojo kot zbor: Cingacinkcingel cinkcingel cinkcingel cinkcong...
Pred zvonarjema gresta Drobničev Matijče in Ježev Pavlek. Luči neseta na rdeče barvanih svečnikih, ki imata na vrhu kot nekak krožnik, da lovi voščene kaplje, ki v vetru kar kacajo od sveč. Zakaj Matijče in Pavlek še nista prav prava ministranta, sta šele učenca ali recimo danes, ko je velika noč. vajenca: Matijče prvi in Pavlek drugi, tako da je Pavlek zadnji v vrsti vidovskih ministrantov.
Vse to vidi Zakotkarjev lonče, ki nosi letos prvič Alelujo. Zakotkarjev Tonče je pri Sv. Vidu prvi ministrant in poglavar ministrantov, odkar je odstopil Pikovnikov Andreje, ki je hodil že v ponavljavno šolo in bil že tolik, tla mu je segalo rdeče krilo komaj do kolen in rokavi bele srajce komaj do komolcev. In ker je Tonče prvi ministrant in poglavar ministrantov, nosi Alelujo pri procesiji: to je predpravica prvega ministranta pri Sv. Vidu. Ker je general cerkvenih strežnikov, seveda tudi z vso natančnostjo motri početje ministrantov, kakor se spodobi za poglavarja.
Kar se namrdne. Zagledal je. kako je kanila velika voščena kaplja Drobniču na lase in mu jih zlepila v trd. rumenkast šop. Na. in ztlaj si je še Ježek pokapal rdeči ovratnik prav ob zlatem našivu! Nerocli. zakaj neki imata svečnika ščit. velik kakor krožnik! Zdaj sta pa še zvonarja zmešala vižocl Vse to vidi in sliši Zakotkar in srce mu polni nejevolja, zakaj on je prvi ministrant in je odgovoren za vse to: on je poglavar ministrantov pri Sv. Vidu.
Cingel cinkcingel cinkcingel cinkcing!
Cinkcincinkcingel cinkcingel cinkcingel cinkcong!
Zveličar naš je vstal iz groba, vesel prepevaj, o kristjan! —--
•Šoba se je Zakotkar je vem u prelila v škodoželjen nasmeh. Zakaj? Pred njim nosita Makov Jurko in KališČarjev Lojze mala rdeča banderca. Kali-ščarček ga še nekako obvlada. Makovega Jurčka pa kar zdeluje. ves je moker in kar zanaša ga. Saj ga bo še vrglo banderce! Prav je, naj ga le! si misli Tonče. Zakaj lonče in Jurko sta si v jezi. Jurko je rekel lončetu: Ministranti ste uajbolj hudobni fantički v fari! Tonče pa ga je nazaj vseknil: Sto »fuksov« — en konj. sto Jurjev — en mož! Oil takrat sta 1 oiiče in Jurko skregana.
Pa zdajci začuti Tonče, kakor da so mu roke trudne, kakor da mu hočejo omahniti, kakor da je Aleluja težka. Kaj pa še bo. saj so šele pri Cenetovih! Pogleda kvišku proti Aleluji: Zveličar, ogrnjen v vihrajoč rdeč
plašč, desnico je dvignil visoko v blagoslov, v levici drži zmagoslavno ban-derce, ki enakomerno niha pri vsakem koraku. Prav tak je naslikan tudi na bandercu, ki ga nosi Jurko. Tonč% začuti, da ni na Jurka več tako hud. Skoraj zasmili se mu: skoraj mu želi, da bi ponehala sapa in ne bi tako zanašala ubogega Jurka; vsaj tla bi ga ne vrglo banderce!
Joj, roka hoče Tončetu počiti v komolcu: z desno malo odneha, samo za časek, da si majčkeno odpočije — jej, Kristus omahne, brž poprime spet Tonče z obema rokama, pot mu stopi na čelo. Tedaj potegne sapa prav zares. Jurka kar zanese, prav zadnji trenutek še ulovi ravnovesje z razko-račenimi nogami. Tonče pogleda zaupno mimo Aleluje na \ sta lega na Jur-kovem banderu: Ne pusti, da bi Te vrgel! Pa tudi Jurku ne pusti, da bi ga vrglo banderce — zdaj nisem več hud nanj!
Tedaj se spomni zgodbe. Bogve, kje jo je bral ali slišal. Morda so jo povedali stari oče ali nemara gospod v šoli.
Živel je mož, Kristofor mu je bilo ime. Kristofor, to se pravi: tisti, ki nosi Kristusa. Ta Kristofor je bil junak, za kaj mož, močan za dva, če ne za tri. Imel je bajto, kočuro, zbito iz klad ob široki in globoki reki. Nekoč sedi v bajti, v kočuri, zbiti iz klad. in gleda skozi okence: bilo je majhno okence, da bi Kristofor ne bil mogel pomoleti glave skozi, zakaj Kristofor je bil mož močan in je imel debelo glavo. Ko tako gleda, zagleda dete na drugi strani vode: sezulo si je čeveljčke, potem še nogavičke, si privzdignilo krilce ter stopilo na kamen, ki je gledal iz vode, in spet na drug kamen in na tretji, da bi prebredlo reko. Trde poteze na Kristoforovem obrazu so se razlezle v smehljaj: O ti revišče inalo, kako boš prebrodilo reko! Ti mali srakoper! Saj še mene zanašajo valovi, kadar bredem tja čez, še mene Krištof ora. ki sem za kaj, junak za dva, če ne za tri! Čuj no, ti mala žogica, grem jaz po te! Kaj ni rekel Kristus: Kdor sprejme katerega otroka v mojem imenu, mene sprejme. In po Kristusu imam ime.
Tako si misli Kristofor. stopi iz bajte, brede. brede, z mogočnimi nogami deli in odriva valove in pride do deteta. Daj. daj. boterček mali, da te jaz prenesem! Saj tv bo še voda vzela, ti mehurček drobni!«
Oj. ta presneti April!
Ne verni Težko me boš prenesel, Kristofor! Veš, sem težak.«-----
Tončetu so roke kakor iz lesa: v komolcu mu bodo počile, prsti se mu krčevito oklepajo podnožja vstalega jčveličarja in vendar bi se tako radi
razklenili; debele potne srage polzijo Tončetu po licih.---
Kristofor se detetu zasmeje, da se zableščijo beli zobje iz črne kosmate brade: »He, he, norček mali, ti boš težak? Da bi te Kristofor ne prenesel, če je božja volja? Z mezincem bi te prenesel, ti butarica mala!« in zadene si bremence nu ramo.
Pa čudno je danes! Kristofor, kje je tvoja moč, moč za dva. če ne za tri? Otrok — čimdalje bolj težak. Krištofom se noga šibi, koleno mu kleca, komaj še prestavlja noge, tipi je s tresočim se stopalom po državi v vodi. od čela mu lije pot v curkih... Kaj takega se Kristoforu še ni
primerilo.---
Tonče čuti, kot da drži Alelujo samo Še s silo svoje volje, nič več s prsti, ki jih kar nič več ne čuti. Črn svet se mu dela pred očmi, kolena se mu šibe, po hrbtu ga spreletava mrzlo in vroče, nekaj ga davi v grlu,
najrajši bi zajokal...---
>Kdo si, otrok, da si tako težak, da si upognil ramo Kristoforu. ki je junak za dva junaka, če ne za tri?« omahne Kristofor z detetom na tratino iz reke.
»Kristus sem,« reče dete in poseže z belimi ročicami velikanu v raz-kuzmano brado.
Solza stopi velikanu v oči. ki mu otroško modro zro iz poraslega obličja. »O, če si Kristus, daj, da te bom vedno nosil, pa če boš še tako težak!«
In nese dete v bajto, v kočuro, zbito iz klad.--- —
Cingel cinkcingel cinkcingel cink cingi
Cinkcinkcingel. cinkcingel cinkcingel cinkcong!---
Tedaj zadonijo orgle kakor ena sama zmagoslavna aleluja in vsa cerkev je ena sama pesem.
Tonče postavi Alelujo na vogal oltarja, se umakne proti žagradu in tedaj zagleda Jurka, ki je pravkar zateknil banderce v nalašč za to zvrtano luknjo v klopi: rdeč je bil in ves potan. Spogledata se: Tonče se Jurku nasmehne in tudi Jurko se nasmehne Tončetu.
Potem pa je Tonče to velikonočno jutro molil kot še nobeno, da bi bil tudi on Kristofor, ki bi Kristusa zmeraj nosil, tudi če bi bil težak. Pa ne samo on, ampak tudi Jurko, da bi bil Kristofor, da bi bili Kristofori vsi ljudje.
Raduj, nebeška se Kraljica, Gospod je vstal, aleluja!

Branjevec nekoč.
Pred tridesetimi leti sta po cestah francoske pokrajine Ovérn za nbor-nim vozičkom stopala starejši možak nagubanih lic in mogočne brade pa mladec v kratkih hlačah, ki so mu bose noge tičale v lesenih coklah. Njun konjiček je bil suho, žalostno kljuse. Na vozu sta imela polno cenene pločevinaste posode in vsakovrstnega domačega orodja. Sem in tja sta nakupovala ali prodajala tudi zelenjavo ali pa sadje. Tudi stare obleke sla kupovala in vse, kar jc količkaj dobička obetalo. Bila sta zelo revna, vendar pa so ubožci vedeli povedati, da sta bila tudi dobrih rok.
Naj je lilo ali pa nemilo žgalo solnce, v snegu, blatu in prahu, vedno si ju lahko srečaval, ko sta vozila od vasi do vasi. Ljudje so ju imeli radi. ker sta bila skromna in poštena. Večkrat pa so se začudili, ako so videli fanta, kako je s coklami štorkljaje po kameniti poti jemal iz žepa knjigo in se zatapljal vanjo.
Očetu so rekli Laval. Sinkotu, ki je očetu pridno pomagal pri skromni trgovinici, pa je bilo ime Peter. Učitelji in duhovniki so fanta stavili za zgled svojim učencem: »Le poglejte! Oče je tako reven, da ga še v šolo ne more pošiljati, pa vendar se Peter vseeno uči zvečer ali med potjo. Mnogi izmed vas niti toliko ne zna kot on. Gotovo se bo še visoko povzpel. Morda si boste še kdaj v srečo šteli, ako mu boste smeli osnažiti čevlje.*
Peter Laval, branjevčev sin, je bil rojen leta 188*5. Ko je izpolnil 4-8 let, je pa postal prvi minister Francije. Kako je branjevec mogel priti tako visoko, da stanuje v kraljevski palači nekdanjih Burbonov? Z delavnostjo in poštenostjo.
Maksimop :
Na sejmu.
J' svoji mladosti sem se najbolj veselil semanjih dni v bližnjem mestecu. Oče je šel skoro vselej tja in se navadno ni vračal prazen. Če ne drugega, vsaj pekove ^štruce< smo bili deležni otroci, včasih pa celo črešenj ali še kaj slajšega za zob.
Ko sem bil malo večji, me je jemal s seboj. Par dni prej sem se že prav priporočljivo obnašal in namiga val, če bo treba kaj pomagati goniti, popaziti na žival na sejmišču, dokler se ni oče omečil, rekoč: »No. boš pa šel. da te zopet črevelj ožuli.c To je bila namreč že navada. A petek in svetek bos — kar naenkrat pa nekaj ur na trdi cesti obut — saj ni čuda, ko so bili še črevlji navadno umerjeni za par let naprej.
Tako sem šepal skoro na vsak semenj za očetom ali za živaljo, kakor je pač naneslo. Navadno se nama je pridružil še kak sej m ar in v živem pogovoru je bila skrajšana pot, čeravno sem moral jaz kot negodnik še molčati. V takihle pogovorih med odraslimi sem si zapomnil marsikako ljudsko modrost, ki mi je prišla v poznejšem življenju v prid.
Preden smo prišli v mesto, smo morali prekoračiti železniški tir. V tistih časih, pred 30 leti, se ljudje niso tako vozili kot danes. Rajši smo hodili peš in prihranili tisto desetico, ki bi jo imeli dati za vlak. Samo enkrat sem se peljal po tisti železnici v mest-o, pa še takrat menda zato, ker je imel oče s seboj precejšnje breme. — Ko smo šli nekoč Črez ta tir pri mestu, je rekel star mož, naš spremljevalec: sBoste videli, kar vas je mladih, če bo šlo tako naprej, še po zraku bodo ljudje letali kot ptiči. Pa takrat bo slabo na svetu.
ko ti bodo lahko zviška zažgali streho.*. Mnogokrat sera se spomnil med vojno na tega moža. On ni več okušal teh hudih časov, ker že dolgo počiva ob cerkvi svete Marjete.
V	mestu, kamor smo hodili na semenj, smo se vedno ustavljali v isti gostilni. Krčmar je moral biti iz naših krajev, ker je poznal vse naše ljudi po imenu. Jaz sem gledal, da sem dobil v gostilni tak sedež, odkoder sem lahko gledal po trgu, ki se je razprostiral nasproti gostilne. Tam sem tudi videl prvič v svojem življenju vojake, kako so korakali. Strašno so se mi zdeli imenitni, posebno tisti, ki je jahal pred njimi, pa oni. ki je razbijal po bobnu. Imel sem oba za generala, misleč si, da jih eden vodi. drugi pa priganja.
V	gostilni je bilo vedno zelo živahno. Sedeč poleg očeta sem skrbno obiral koščice. ki so gledale iz obare, zraven pa poslušal zanimivosti, ki so jih pravili možje: o konjskih tatovih, povodnjih, požarih v zadnjem času in drugih zanimivostih bližnjih in daljnih krajev.
Posebno zanimiva se mi je zdela sledeča zgodba, ki jo je začel pripovedovati moj oče in jo je končal nekdo drugi.
Govorili so o strahovih. To je bilo v tistih časih, ko še niso popolnoma izginile vraže iz ljudske domišljije. V prepiru, ali so ali niso strahovi, je začel moj oče: V strahove sicer ne verujem, ker sem že preveč prehodil ponoči, pa še ničesar videl, vendar pa se časih pripeti človeku kaj takega, da mu je z devetimi vozli zavozlana uganka. Tako sem šel pred več leti ravno na kresni večer iz mesta. Zamudil sem se tako, da me je mrak ujel sredi pota. Se na ravnem je bila taka tema kot v rogu. pa k dežju se je napravljalo. Ko sem prišel v gozdiček blizu naše vasi, nisem prav nič več razločil poti. Na obeh straueh ceste je rastlo nizko drevje in grmovje. Zašel sem enkrat na to, enkrat na ono stran, čeravno sem bil trezen kot sedajle. Ker je ravno nehalo deževati, je bila gozdna pot tako mehka, da nisem čul
niti svojih korakov. \ mes je pa šumljal še veter. Preko pleč sem imel privezan kovinast tesarski kotomer. ki sem ga kupil v mestu. Včasih sem zadel z njim v kako vejico, da je prav čudno zabrnelo. Enkrat pa je udaril kotomer ob neko tršo stvar. Tisti hip sem začul poleg sebe človeški glas.
ki je bridko vzdihnil: .Ježeš, Marija/ \ idei nisem nič, slišal tudi ne več, samo prekrižal sem se in jo hitro pobiral naprej. Šele pozneje sem se spomnil, tla bi bil moral vsaj vprašati, kdo je. Res me je bilo malo strah, a požrl ine pa le ni. ker sem še danes tukaj.:
Med tem pripovedovanjem se je \ nekem kotu dvignil možiček in nepremično buljil v očeta. Ko je ta končal, je začudeno vprašal: Kaj? Ti si bil tisti strah, ki me je iz teme oplazil po obrazu? Do danes sem bil prepričan, da je bila to grešna duša. ki hodi nazaj na ta svet. ali pa sam bognas-\aruj. No. zdaj bom zopet mirno spal. ker je rešena ta uganka. — Navzoči so se smejali možičku, ki inu je kar iz oči gledal strah.
Kmetič je kmalu plačal in odšel. Menili so se potem, da možakar najbrž ni imel prav čiste vesti. Mnogo se je tožaril svoja leta. Potem je pa kar naenkrat vse opustil in se pobotal s sosedi. Vsem se je zdela čudna ta nenadna sprememba. Začel je tudi hoditi po božjih potih, kar prej ni bila njegova navada. Hodil je do .tedaj rajši po sodnijskih.
Časih.je pa le dobro malo strahu,« je pripomnil nekdo. Škoda, da si mu razvozlal uganko, dedca se lahko zopet loti stara pravdarska strast. Gosti so začeli odhajati na vse strani. Odšla sva tudi z očetom. Pozneje sem čul. da se je oni mož še enkrat zahvalil očetu, ker ga je v tisti noči nevede in nehote oplazil po obrazu. Po tistem dogodku se je nehal pravdati, ker je bil prepričan, da je bil to opomin. Vračal se je ravno iz mesta, kjer je pred sodnikom nekaj govoril, o čemer ni bil dobro prepričan. Tisti udarec po ustnicah ga je spokoril za veduo.
Da n i lo Gorin šek :
Mati — mučenica.
Mali — to je svećenica, ki živi ljubezni čisti, ki te varuje na svetu, polnem zmot, laži, zavisti.
Mati — to je mučenica: dasi tebi vse življenje le žrtvuje nesebično, skoro olone v pozabi jen je.
Mati vsaka je svetnica svećenica — mučenica
— dasi vse to ve, — od tebe nikdar ne odvrne lica.
Stric boter:
Vodno kolo.
upravimo vodno kolo, saj imamo načrt. Množica slik nas ne sme begati, videli bomo, kako lahko je narediti posamezne dele in kako lepo .-e bo vse skladalo. Vsi kosi so iz lesa, mere so mišljene v cm. Pa začnimo.
Najprej si napravimo stranski steni A, v izmerah, kakor so navedene in ne pozabimo luknjice b. Žatein si urežemo dno rak B. dvoje veznikov C, štiri količke D in končno stebrička E. Ta stebrička E pri-bijemo istočasno kakor količke D, iu sicer na kraju, kot je to razvidno iz sestavne slike spodaj. Količka D. na vsaki strani po dva. morata biti b mm narazen. Zdaj združimo stranski steni A, in sicer z enim veznikom C, ki pride na sprednjem zgornjem oglu, drugi veznik pa pride na kraju a. Napravimo to z močnimi žeblji, prav tako pribijemo dno B. Za zatvomico potrebujemo zapah F 5 mm debel, valj G poišče* mo pripraven žebelj H in upogne-mo primeroma dolgo in močno žico, cakor kaže I. Zapah dobi dve luknjici, da ga z motvozom obesimo na valj G. Na sestavni sliki vidimo za-tvornico že urejeno. Sredi zapaha pričvrstimo kako težko stvar, recimo kos železa, ker bi sicer zapah ue zdrsnil navzdol, ko popuščamo vreteno G. Končno imamo še vodno kolo. Tu imamo kocko J, na katero pribijemo stranka koluta K, ki sta debela po 8 nun. Kolut K je še posebej narisan, da vemo. kako urezati poševne reže c. Kolut je okrogel s premerom 24 cm, zarišemo vanj še dva kroga s premeroma 18 cm in z 12 cm. razdelimo obod na osem enakih delov, da dobimo tako na obodu osem točk. Iz vsake teh točk rišemo Črto tako. da se dotika črta notranjega kroga. Zdaj vemo, kako poševne morajo biti reže, kako dolge, to nakaže srednji krog, široke pa naj so 3 mm. Ko urežemo te reže, naj sta koluta začasno skupaj zbita, da se reže res krijejo. Ko smo to uredili, pride lopatje na vrsto. V ta namen potrebujemo po osem lopatic L in platnic M, prve 3 mm debele, druge 6 ram debele. Oba koluta K pribijemo sedaj na kocko 1, seveda tako, da soglašajo reže b. V te potiskamo lopatico L in končno še platnice M, ki jih pa pritrdimo z majhnimi žebljički. Vodno kolo je sedaj narejeno, damo ga med sten«- A iu zabijemo vanj skozi luknjice b dva močna žeblja N.
Tako, zdaj vzemi vse skupaj pod pazduho in poišči si v gozdu kraj. kjer je majhen izvirek ali potoček. Nastavi tako, da priteče voda v rake. stranici zadelaj s prstjo, z mahom itd., odpri zatvornico in vrtilo se bo kolo. da bi gnalo mlinske kamne tri.
POUK IN ZABAVA
Drobiž.
Sloni bredejo
Po Rodeziji v južni Afriki potujoči je videl čredo slonov prebresti reko in jih opisuje takole:
Taboril sem ob reki Kafu v severovzhodni Rodeziji. Nekega dne sem opazil na obeh bregovih veliko razločnih slonovskih sledov, zato sem sklepal, da sem naletel na njihov brod, in nisem se zmotil.
Ko sem namreč naslednjega dne sna-žil puško, mi moj črni vodnik naenkrat zašepeče: »Nzovo. bvana k (Sloni, go-spot i.) Pogledal sem za njegovim prstom in res zagledal šestnajst slonskih samic, ki so se kakih deset metrov više od taborišča bližale reki.
Bil sem radoveden, kaj nameravajo, zato jih nisem hotel motiti; brž dam fantom molče znak, naj se vležejo na zemljo in molčijo, sam pa se po vseh štirih začnem plaziti proti slonom, dokler se jim ne približam na petdeset metrov. V mojo srečo je veter močno pihal proti meni, zato me sloni niso mogli zavohati.
No in zdaj sem bil priča zanimivega prizora. Najstarejša in največja samica prva stopi v vodo. Počasi in previdno otipava pot korak za korakom, kajti vocia postaja vedno globlja. Po dvajsetih metrih moli iz vode le še glava; še nekaj metrov in samica izgine, samo rilec še vidim. Ko pribrede na sredo, pa tudi oil rilca ostane nad gladino le še 15 cm. Nato pa je voda zopet plitvejša in kmalu se pokaže iznad vode glava in pleča. Tedaj se žival obrne in se zopet pridruži tovarišicam.
Ko se starka malo oddahne, krene zopet v reko, ostale pa za njo. Zopet izginejo v valovih, dokler ne ostane nad gladino le še šestnajst končkov rilca, kakor da bi podmornice s periskopom preiskovale površino.
Pozneje sem se v čolnu peljal čez reko in ji meril globino. Na najglobljem mestu sem dognal pet metrov.
Kaj takega pa še ne. Gori v Palati-natn je bilo. — Meseca julija gre mati s svojim otročičem po opravkih na polje. Med delom pusti fantiča ob robu gozda, da se igra po mili volji. Čudno! Izpod gnna prileze marogast meni ras. Otrok ni take golazni še nikoli videl. Všeč mu je, pa se začne z modrasom igrati. Strupena kača mu ni nič žalega prizadejala. Kako
se je pa prestrašila mati, ko je zagledala svojega ljubljenca v tej slabi druščini. Brž je otroka odmaknila in zbežala. — Je pač angel varuh otroka zvesto čuval!
Kdo je najnesrečnejši?
Nuršivan. kralj perzijski, je vprašal mnogo indijskih, perzijskih in grških modrijanov. Skoro vsi so mu odgovorili: bolnik, slepec. Mihir, najstarejši, pa je rekel, da je najnesrečnejši tisti, ki v vsem svojem življenju ni naredil nobenega dobrega dela. In pritrdil mu je kralj in ves zbor modrijanov.
Gosposki jeleni
Popotnik je obiskal japonsko mesto Nara in pripoveduje takole: Nara je ljubko staro mesto v osrčju japonske dežele, polno solnčnih tempeljčkov in spominov na mogočnost osmega stoletja.
Popotnika pričakuje v tem mirnem kotičku prav nenavaden sprejem. Ko sem stopil iz tramvaja, so me obkolili trije mestni odposlanci. Pogledali so me z mehkimi rjavimi očmi, nato pa se obrnili. Razumel sem jih takoj, da ini je iti za njimi. Čeprav tukajšnji rojaki, vendar niso znali japonski, bili so namreč jeleni'
Kajpada so vedeli, da si hočem ogledati park in templje. Zato so me odvedli naravnost v park in mi sproti predstavljali svoje tovariše; vse pa so delali brez naglice in z uglajenimi, ljubeznivimi kretnjami, kakršne je poznala stara Japonska. Niso pa bili tako olikani tudi vsi njihovi tovariši. Tiščali so vame in me tudi suvali, ako jih nisem takoj posladkal z bonboni in piškoti, ali pa me kar porivali proti malim stojnicam, kjer so ljudje prodajali jelenom tako ljube skladance ali oblate.
V Nari so namreč jeleni gospodarji, ljudje se samo trpijo, in gorje človeku, ki bi storil jelenom kaj žalega' Temu je že davne* da je neka žena prišla na balkon izprašit preprogo. Po nesreči pa je iz gub padel nož, ki ga žena ni opazila, ter zadel po ulici stopajočega jelena m ga ranil. Ženo so obsodili in jo usmrtili.
Že tri tisoč let so jeleni v Nari nedotakljivi. Zakaj, ne ve nihče povedati, vse je zavito v legendo, kakor toliko drugih japonskih izročil. Legenda pa pravi, cla je nekoč neki bog na prelepi košuti prijezdil v Naro. Bog je izginil, pustil pa je v Nari košuto, in vse stotine jelenov. ki danes pohajkujejo po ulicah in parkih, so baje njeni potomci, torej dar nebeškega sla.
Tudi pek lahko dobrotnik. V Londonu ie v okraju Holborn na Cesti rdečega leva umrl mož, ki ga bodo še dolgo pomnili. Bil je pek Doig. Pekel je najlepše in najboljše štruklje po pol dinarja, še žive ljudje, ki jih pri njem kupujejo že 60 let. Bili so dob ri. sladki, štirioglati in polni rozin. Noben drue pek se z Doigom ni mogel kosati. Vpeljal je pa tudi hlebčke z napisom »Revežev prijatelj«, ki so prav tako zasloveli, ker so bili dobri, tečni in poceni.
Za njim sta pini jet je prevzeli dve ženski, delavni in pobožni. Nekega jutra vstopi možak in nejevoljno zagodrnja: Kakšno prokleto vreme!« Pa se brž oglasi prodajalka: »Kar Bog pošlje, ni prokleto.«
Pristan se prileže. Pri londonskih skladiščih ob Temzi je pristala ladja, katere posadka se je globoko oddahnila. Ladja
je jadrnica na štiri jambore. Pripeljala je iz Avstralije 3000 ton pšenice.
Od Avstralije do Rta dobre nade je potrebovala 60 dni. pa vendar je še nekako šlo. Kakor hitro je zavila v vode Atlantika, se je pa pričel ples. Veter je bil tako močau, da je jadra odravsnil odnesel kakor papir. Bali so se, da kmalu sploh ne bodo več imeli platna za nova jadra. Veter pa je pihal zdaj od ene in zdaj od druge strani, barko suval, j«, premetaval in se z njo grozno igral dan za daiein. Krov so valovi včasih postavili pokonci, da je bil kakor stena in mornarji so morali napeti vse sile, da jih ni pometlo v morje. Drugič zopet so preplavili palubo, da so jih vode nosile po ladji kakor koščke lesa. Pa vendar ui odneslo nobenega moža. Srečno so dospeli v pristan, da si v težkem mornarskem življenju privoščijo počitka.
UGANKE ♦ SKRIVALICE IN DRUGO
Ura.
(Janez Ložar, Ljubljana.)
Štev
Dopolnitev.
(Frauce, Središče.)
M	HMl Hl i II HI r II? Ili	? i k
?	< Irli If It IM« ir	i|r
Mesto vprašajev vstavi sledeče črke: a. b, č, i, o, o, o, r, s, t, ž in dobiš vremensko napoved.
			(-	-21
i.	2,	3,	2	4
5,	3,	6,	7	
S.	4,	9,	KI.	11
12,	7,	13,	9,	11
14.	1,	2	3.	1
1»,	7,	3,	1.	7
2	16.	17.	IS,	7
	18,	7,	19,	7
Ključ:
1, 4, 19, 2, 20 = slo venski
mladinski list. 7, 12. 8, 2, 16, 3, 2, 6 = = slov. mladinski list. It, 5. 13 = vonj. 15, 17, 14, 17, 18, 9, 12 = =cerkvena prireditev. Črke namesto debelo tiskanih številk povedo pregovor.
Rešitve iz 7. številke.
Vremenska za marec. Sušca prah velja več kot kup zlata.
Z eno potezo. V vrtcu od črk D—C. potem mali kro£ do C nazaj, nato od C—B— zopet krog nazaj do B, nato od B-—A, nato po ravnih črtah do VSODJLVGFEDJ u z LUKI IDPTWSX, nato po velikem krogu nazaj do X—RN nazaj do —D.
Vprašanja.
1. Nikjer.
2. »Žerjav« =stroj za vzdigovanje tovorov.
naii razgovori
Jožef »peli, .Nova Štifta: : VRTCLe.
Ne v e* I i, o Vrtec, kako težko J e čakuai tu tudi ne veš, kako rud Te itnaiu.
Eno pe&eni sem zložil in jo Teb) poslal; I e prosjm, u Vrtec, da notri bi jo dal.
Če željo to mi izpolniš; še rajši imel le i>om in še večkrat v 1'ebi se oglasil bom.
Mariuček Matija, Bloke: ^BLOŠKI ZVON IN BLOKE
l'o pričetku šolskega leta 1928,29 sta usiunovila naša gg. učitelja list, ki smo gu krstili na ime »Bloški zvon«. Po razredih so razglasili, naj pišemo naloge, pt Milice, pravljice itd. lakoj smo ubogali iu začeli pisati. Na zid so obesili majhen /ubojček za naloge in desko za razglase. Prvo številko sta uredila še gg. uči-i- ja. Nekaj učencev, ki so najlepše pisali, je tudi pomagalo pri pisanju. V tej it- > liki je bilo dosti pesmic, nalog, kmetijstvo in Zgodovinske naloge. Bilo je -.u protialkoholnih črtic in zabavnih pruvljic. Ta številka je bila jako lepa. \ »daljnje številke smo začeli delati sami. Izvolili smo si tudi dva urednika, predsednik:! in tajnika. V nekaterih številkah smo napisali tudi anketo in kritiko. Vsak i i.-n je bilu skupščina. Tu se je obravnavalo o >Bloškem zvonu«, volili nove i, 'illlike in drugo. Prvo leto smo naredili šest številk.
Ihugo šolsko leto 1929,30 smo najprvo izvolili nekaj urednikov. Začeli smo »-t pisati iu risati, l udi mene je to leto doletela služba, namreč tajnika. To leto »m., se pa l>olj potrudili iu smo naredili osem številk. Precej teh številk je bilo v ! učil in Ljubljani. Bil je povsod pohvaljen.
l udi letos pišemo \ nas lisi. Prvi številki sem jaz uarisal naslovno stran. Potem smo se razdelili v dve stranki. Mi dečki smo šli na eno stran, deklice pa n i drugo. Dečki smo naredili sedaj eno številko. Sedaj delamo drugo številko. Deklice pa bolj hitre in so že naredile devet številk. Naredili bomo menda • i--a najsi številk. Da bi bile vse lepe in poučne, ne pišemo kar tja v en dan. ampak ». čilio imeti tudi koristi od tega. Posebno pa za povzdigo kmečke bloške mladine.' Sedaj pa poglejmo naše Bloke in naše ljudstvo. Bloška planota je precej £ eevnata kraška /emlja. \ starih časih, ko so bili še jjo naših krajih mogočni H Miljam, so bili tudi na Blokah. Še sedaj so razvaline rimske trdnjave M e tulum«, k. ■> je bil menda porušil sam Atila. Nekoč je bilo tudi jezero v neki kotlini za II idini vrhom in so velike luknje. \ tiste luknje je pa menda voda odtekla in j. jezero usahnilo. Pravljica pravi, ila ji" nekoč tekla voda skozi tisto kotlino. Pa s<. ljudje s slanino zamašili luknje in je nastalo jezero. Potem so pa na tistem k..m u, kjer je voda odtekala, odmašili in je usahnilo. Ker so Bloke kraška zemlja, j- precej velikih jam. kakor se ena imenuje »Vrtač ja jama- Največji hrib je i. '.-eck. ki je visok 1022 m. Malo manjši je pa Zupanšček (990 m). Precej velik je tildi Ogrnik. ki je tudi visok s25 rn. BloČani imajo ludi precej gozdov. Večkrat najme premožnejši kmet več delavcev, ki napravi ja jo klaftre. BloČani so tudi pridni kmetje in delavci. Pridelujejo največ krompirja, ki ga na pomlad prodajo in kupijo koruzo. Pridelajo tudi pšenico, ječmen, oves in rž. Sejejo tudi lan in «I• ! ijo i/ njega platno za rjuhe. Pozimi pa delajo zobotrebce, ki so znani po vsej vi. Pozimi je ugodno na Blokah za smučanje. Znane so tudi bloške smučke. I ni in letos je prišlo dosti smučarjev iz Ljubljane in iz drugih krajev. Dosti fantov in mož gre tudi v tujino s trebuhom za kruhom. Največ jih {ire v Fran-VII.. tn Ameriko. Dosti jih gre tudi na Hrvatsko v gozdove. Kmetje imajo največ v za vprego. Nekateri imajo tudi konje in vozijo največ na Rakek iu v Loški j»..;..k. Toda letos je tudi z vožnjo slab zaslužek. Nekateri kmetje imajo mdi v. krav. Mleko nosijo v mlekarno ter dobijo s tem veliko denarja. Dosti bloških r< spodarjev in fantov se rado včasih, .posebno pa ob sejmih, ustavlja v gostilnah, k • zapravljajo svoj težko pridobljeni zaslužek. To je žalostno za našega kmeta, I m Imo v teh težkih časih. Pa upajmo, da se tudi naši BloČani spreobrnejo. ■ --Meiulum« niso Metlje, anupak neko selo pri Senju. Rimska cesta na je Šla ■kozi Metlje. kamor je prišla čez Pogačo i/ Knežje njive. Atila pa je bržčas šel č- z Roncar, ker leži pokopan v Sodražici in so rekli Hunom pasjeglavci. kakor pravijo še dandanes ljudem pod Beneti.