UČITELJSKI TOVARIŠ.
List za šolo in dom.
Izhaja v 1. in 15. dan vsacega meseca, in stane vse leto 3 gold., pol leta 1 gold. 50 kr. Spise in dopise vzprejema uredništvo. — Naročnina in oznanila pošiljajo se založništvu v Milic-evo tiskarno v Ljubljani.
Štev. 16.	V Ljubljani, 15. avgusta 1884. 1.	XXIV. leto.
Izboljšanje društvenega stanja po večjem blagočestji (pijeteti).
(Franjo Gabršek.)
(Dalje in konec.)
To bi bila jedna stran vzgoje k blagočestju, a reči se mora, da najvažneja, ker le s tem se ustanovi ona podloga, na kateri se more v tej smeri na dalje delovati. Ker pa blagočestje ne obseza le blagega in plemenitega mišljenja o vsem, kar je vzvišenega in kar moramo spoštovati in čislati, ampak tudi ono podredanje pod višje božje in človeške moči, brez katerih se neha vsako urejeno skupno življenje, zato se mora že v ljudski šoli na to podredanje strogo paziti in otroke uriti, da uklanjajo svojo voljo povelju svojih predpostavljenih. V tem pogledu se kaže pomanjkanje blagočestja v kljubu-jočem zanikanji vsega, kar opravičuje gosposkine naprave; blagočestje ovira tudi bodisi skrito in tajno ali javno protivljenje proti državnemu redu, proti predpostavljenim v vseh možnih krogih družinskega življenja, v delavnicah i. t. d.
V ljudski šoli se vzgojajo otroci k potrebnemu podredanju in torej k pokorščini s pomočjo ustrahovanja, strogega reda ali discipline. Prav za prav razumevamo v šoli pod ustrahovanjem podredbo učencev pod voljo učiteljevo. V javnem življenji pa je njen delokrog mnogo obsežneji, ker so tu tudi razmere in odnošaji različneji, v katerih nam je živeti in katere urejajo strogi zakoni. Vender velja tu in tam, da, kjer ni discipline, ondu se tudi pravo blagočestje ne more ukoreniniti. Ako govorimo o šolski disciplini, razločevati je prostovoljno podredbo, katera se oslavlja na spoštovanje in ljubezen do učitelja, in prisiljeno podredbo, katera izvira iz strahu pred zapovednikom. Prva je najboljša, ker je nepremenljiva, druga je nepopolna, le za trenotek vztrajajoča, a povsod potrebna, kjer se samo s prvo ne more izhajati. Prostovoljna disciplina zavisi največ od učiteljeve osobnosti, druga pa ima za podlogo razumen premislek in trdno voljo; brez nje se ne more izhajati, ker je disciplina že zaradi splošne vzgoje in zaradi splošnega pouka v šoli neobhodno potrebna, še bolj pa zaradi blagih nagibov blagočestja, kakeršno imamo tu na mislih. V zadnjem pomenu se ima s pomočjo discipline doseči, da si otroci prisvoje potrebno spoštovanje pred šolskimi prostori in pred učiteljskim osobjem. Ako si je znal učitelj ljubezen svojih otrok pridobiti, zgodilo se bode to samo ob sebi. Večkrat pa je treba, da predpostavljene osobe otrokom spoštovanje tako rekoč usilijo, ako namreč druga sredstva nič ne izdajo; vender se more to zgoditi na neviden način, ne pa da bi tako ustrahovanje kot umetno nadomestilo pravega šolskega duha veljalo. Varovati se je torej onega ravnanja z otroci, pri katerem ne bi se na druzega gledalo, nego da se
zadosti duhu postave. Prava šolska disciplina se kaže v tem, kakšno je nravstveno stanje otrok in učiteljev, kakšna je vestnost, s katero se opravljajo šolske zadeve, na kak način se goji nravstvenost, pokorščina in red. Tudi tukaj je v prvi vrsti pri učitelju samem, kako vsaditi v otroška srca blagočestni čut. Le ako se sam more ponašati z vsemi potrebnimi krepostimi, mogel bode te kreposti tudi v otrocih obuditi.
Ker pa je namen šole, da otroke za življenje pripravlja, življenje samo pa se ravna po nerušljivih zakonih, zato treba že v ljudski šoli otroke na neogibno izpolnovanje ukazov in zakonov napeljevati. Tu se sme že z večjo strogostjo postopati, nego pri nravstvenem vodilu, kajti nravstvenost zavisi često od notranjega prepričanja, katero je treba v otroku še le obuditi, mej tem, ko se izpolnovanje vnanjih zakonov ne more vselej otroškemu razsodku prepustiti. Ko bi to bilo, potem bi se znalo pripetiti, da bi si postave vsak po svoje tolmačil, kar se v dejanskem življenji le prerado godi, in od todi toliko prestopkov in zločinov. Zakon mora veljati za neprestopni jez proti vsaki samovolji. Ko hitro uvidi učenec, da mu tega zakona ni moči brez kazni prelomiti, vda se duhu zakona, s tem pa tudi volji zakonodajalca, t. j. učitelja, in blagočestje pridobi na prvi hipec vsaj toliko, da učenec uvidi neko nadvlast, kateri se je treba pokoriti. Ta pokorščina se mu kmalu izpremeni v navado in potrebo; s časoma začne učitelja kot svojega pravičuega zapovednika čislati in spoštovati; in ako se mu ves šolski čas ni za las ne odjenja, izšel bode iz šole uporabljiv od človeške družbe. Te pokorščine ne zahteva samohotje vzgojiteljev, pač pa nravstvenost, blagor gojencev in roditeljev ter sreča vsega človeštva. Zato treba včasih otroke navajati, da tudi sami uvidijo korist pokorščine. Ko bi se otrokom dopuščalo, da bi smeli delati, kar bi hoteli, postali bi svojeglavni, uporni, neupogljivi, torej nesposobni za človeško družbo; ko pa bi jim le zapovedovali, brez vlastne uvidnosti, postali bi brezvoljni, neodločni, brezmisleni, sužnji drugim.
Spoštovanje ukazov in postav je pa le mogoče ondu, kjer se tudi učitelj sam po-koreva vsem šolskim zakonom ter jih nikdar iz zgolj slabosti, zložnosti in milobe ne prezira. Zato treba, da stoje vsi učitelji kake šole trdno in nepremično na svojem ustrahovalnem stališči, da vkupno in vzajemno delujejo v zadevi dobre discipline, da si ne nasprotujejo, da samovoljno ne izpodkopavajo ugleda svojih tovarišev, sploh da vso šolo navdaja jednak duh nravstvenega in strogo ustrahovalnega reda.
Ker pa ima ljudska šola, kakor rečeno, tudi namen, samostojnost otrok vzbujati in jih k vlastnemu prepričanju navajati, zato treba učitelju pazljivemu biti, da pri ustrahovanji tega čuta preveč ne ovira, in da ne prouzroči, da bi se v otrocih vsled njegovega ravnanja ravno naopačni čut oživil. Zato kaznuj s premislekom, in le tedaj, kadar je učenec kazen v resnici zaslužil. Brezobzirno in neusmiljeno kaznujoč učitelj ni nič manje nevaren, nego oni, kateri otrokom vse pregreške spregleda, ali kateri je prelen ali pre-lagoten, ter se mu vsled tega ne zljubi kaznovati. Pravična razdelitev pohvale in kazni obvaruje otroke, da se ne prevzamejo, da si ne domnevajo česa, kar ne zaslužijo, ker s tem ne bi kazali dolžnega spoštovanja do učitelja in do svojih součencev.
Mnogo tu navedenih ustrahovalnih sredstev le posreduje vpliva na blagočestje, to se pravi, z njih pomočjo moremo otroka stoprav osposobiti, da je vzprejemljiv za one učinke, kateri na njegovo blagočestje naravnost dejstvujejo. V tem pomenu je torej dobra disciplina in stroga pokorščina neizogibna. Mnogo pa je tudi na tem ležeče, da se otroci že sami iz sebe zbog ponižnosti uklanjajo pred višjo silo, ter jo le kot mora-lično ne pa kot fizično nadvlast smatrajo. To se često doseže s tem, da predočujemo otrokom osobe, katere zaslužijo vsled svojih dejanj ali vsled svoje značajnosti naše spoštovanje. Tacih vzgledov nam obilo podaje zgodovina pa tudi zdanjost. Učitelj naj blago-tvornost tacih oseb prav živo slika ter otroke k posnemanju navdušuje. Kdor pa samega
sebe smatra za najmodrejšega, oni bode ravno tako malo blagočestje vzbujal, kot oni, ki v vsem in mnogo govori. Mladini je treba razložiti, da le prava veličina in prava ponižnost daje človeku veljavo, in da se je treba tej veličini že iz hvaležnosti, še bolje pa iz ponižnosti uklanjati, ker le tako postali bodo tudi sami kdaj spoštovanja vredni možje, kateri bodo znali resnično veličino ločiti od navidezne. Zato je treba mladini vse dejanske razmere v pravi, resnični podobi kazati, vsake olepšave pa se strogo ogibati, kajti le tako prisvojili si bodo zdravo nravstveno razsodnost. Blagočestje, katero bode vzrastlo iz tacih src, bode mnogo krepkejše, trajnejše in blagodatnejše, nego prisiljeno blagočestje; izpodrinilo pa bode tudi ono zanemarjenost nravstvenosti, na kateri boluje današnje društveno življenje.
Blagočestje je torej izvor notranjega mišljenja; to mišljenje je vedno glavna stvar, na katero se mora pri vzgoji ozirati. A razodevanje blagočestja ni vedno jednako niti pri istih otrocih niti proti istim predmetom. Tu je treba že večje razsodnosti, da otrok ve, kako se ima v posameznih slučajih obnašati, da ne greši proti blagočestju. Zato je ono v tesnej zvezi z njegovim vnanjim vedenjem, t. j. z vnanjo obliko. Otroku se bode pozneje gibati v društvenih razmerah in tu kazati svoje blagočestje, zato mu je v tem obziru tudi neke vnanje olike treba, in to tem bolj, ker se često iz vnanjosti sklepa na notranjost, iz vnanjega vedenja na notranje mišljenje, in ker se izkazovanje blagočestja ne more strogo ločiti od vnanjih običajev, če ravno pa se dandanes na tako zvano dvorljivost preveč gleda, vender se tudi tej, ako ostane v pravi meji, ne more odrekati ves nravstveni vpliv. Zategadelj vidimo, da otroci, katerih stariši skrbe za njih pravo vnanjo olikanost, kažejo več blagočestja, kot oni neizobraženih nižjih stanov.
A pozabiti se ne sme, da so načini vnanjega vedenja zelo različni, in mej tem, ko so nekateri v stanu blagočestje podpirati, ali ki iz njega izvirajo, mu drugi nikakor ne morejo služiti.
Pri tem razločujemo dostojnost in uljudnost ali dvorljivost od olikanega vedenja, od etikete (dvorskih običajev) in obrednosti (ceremonijalnosti). Na to vnanjo oliko gledajo nekateri stariši vse preveč, in njih prva skrb je, kako bi vzgojili otroka prav uljudnega; a tu mislijo le na vnanje oblike, ter pozabijo popolnem na notranje stanje. Taki stariši se ne zadovolje s tem, da so njih otroci postrežljivi, ponižni, uljudni, živočutni, prijazni i. t. d., marveč zahtevajo, da ta svojstva pred vsem le na videz kažejo. Taka nespametna olika je značaju ravno nasprotna, ker ostane pri vsej uglajenosti v vnanjem vedenji njih notranjost prazna in neizobražena. Taki otroci postanejo licemerski, premoteni in prebrisani, ter znajo le mehanično po določenih pravilih prositi, gibati in zahvaljevati se, čestitati, obžalovati, upogibati ter priklanjati se, pozdravljati, ljubiti in roke poljubovati i. t. d. Pa tudi zanemarjati se ne sme vnanjost, ker tedaj bi postali otroci surovi iu razposajeni, ter ne bi prišli nikdar do pravega blagočestja in s tem združenega blago-nravnega obnašanja. Najbolje je, da se izobraževanje vnanjosti prilaga individualnosti otrok, da se ozira na njih starost, na stan, na stališče in na razmere, v katerih žive. Sosebno pa je treba paziti na njih mišljenje, ker le to samo ustvarja nravstveno vrednost ali nevrednost človeka. Potem bode mogoče, da bodo vsi otroci razumeli plemenitost svojega vedenja nasproti spoštovanja vrednim bližnjim; njih blagočestje dobilo bode nove brane, a tudi nove izpodbuje k usovršavanju njih notranje nravstvene temeljitosti. Na tak način vzgojeno blagočestje bode najboljši porok za izboljšanje društvenega stanja, ker se bode le-to po njem oblažilo in uredilo, ter v stroge meje nravstvene dostojnosti in državljanskega reda privelo. Zato nam ne preostaje druzega, nego blagočestje otrok na vsak le količkaj mogoč način pospeševati in gojiti, vse pa, kar bi znalo temu blagočestju škodovati, od njih odvračati ali vsaj oblažiti.
- 16*
Knjiga Slovenska
T
XYIII. veku.
*
Pa temnica nastopila,
Roz'ci je zaterla cvet;
Krasno drugič je cvetela, Cvet pognala lepih nad;
Ven'c prijatlov je zgubila, Počivala mnogo let. —
Spet Ljubljano zalšat' jela, Spet rodila mnogi sad. —
Al cvetlica zopet se vzdiguje
In cveteti jame prelepo,
Al viharjev vojsknih huda sila Zderla zdaj je združene moči,
S tem živlenje novo obuduje, Dela zopet z „združeno močjo.'
u
In cvetlico lepo zamorila,
In cvetlice lepe — „več je ni!"
Tako priprosto popeva ranjki Jernej Lenček v pesmici „Cvetlica Operosa" (Vodnikov Spomenik 1859 str. 169; Jezičn. str. 1) znanstvene družbe „Modrine delovnih" (Academia Operosorum) drugo dobo. — Pri deželni vladi je bil šolstvu na čelu umetni pa marljivi grof Edling; njemu priporočita vrla J. Japel in BI. Kumerdej vzajemno delovanje na vednostnem in umetnijskem polji v smislu znanstvene družbe, ktera je v začetku istega stoletja vspešno delovala (die aber dem Schwall der Vorurtheile unterliegen musste). To je povedal sam v seljanki, v koji Soča (Isenz, Lisonzo) poprijema Ljubljanico, naj si vendar osnuje družbo, slično „Arkadiji" v Gorici, kteri voditelj je sloveči c. kr. hramnik Cobenzl, in v koji Ljubljanica ponosno odgovarja, da je vže storila to na slavo domači vedi in umetniji. Oponovila se je „Academia Operosorum" v Ljubljani 5. marca 1781 (Der Ifenz und die Laybach S. 6) ter v svečanem zboru 15. maja pričela svoje javno delovanje v nekdanji obliki. Iskreni grof Edling postal jej je voditelj, prvosednik pa deželnih stanov predstojnik Žiga baron Gusič (Gussich). Najbistrejši možje tedanji bili so jej družniki z lastnimi priimki p. Novus (P. Marka), Agilis (Linhard), Secretus (Japel), Utilis (Dev) itd. Dolgo sicer ta družba ni mogla službovati, kajti razrešila se je vsled raznoterih opovir vže 1. 1787, vendar je marsikaj storila v tej dobici v vedah in umetnijab, in prestanek njen je obžalovati tem bolj, ker je bila pričela poslovati tudi v narodnem duhu, in se je v njej prikazal bil z vencem mnogi junak i slovenskemu narodu ponos! — Mej prve sicer goreče, v slovenščini vendar jako bodeče prišteva se:
XXI. Janez Mepomuk grof Edling- (Comes et Dnus ab) Carn. ex Haydenschaft (iz Ajdovščine na Goriškem), Capitaneus Locopolitanus, Scholae Normalis Caes. Reg. Refendarius in Carniolia, Ducatus Consiliarius, Caesareae Aulae Camerarius, Ordinis S. Michaelis in Bavaria Eques, Academiae Operosorum Labacensium Referens et Arcadum Goritiae membrum edidit:
a) Sern ali Vonusetek teh Metodneh Buqui, possebnu za duželske uče-nike u cesarskeh kraileveh dužellah. Dunej. Stisnen per zlahtnimu gospudu Jožefu od Kurzboeka, cesarskemu, krajlevemu Illirskimu dvorskimu buqvestiskavcu, inu buqvekopcu, 1777. 8. 275; d. i. Kern des Methodenbuches itd. — slovensko in nemško. — Beseda in pisava se vidi n. pr.: Notervifchaine od poduzhilla zhes. Einleitung, von der Lehrart überhaupt .. To gorpostauleine skus ta zela Schulordenga. Die Bestimmungen durch die allgemeine Schulordnung. I. vekshi stok 1. Hauptstück. Noz tega Skuppoduzheina, skup-braina, catechifiraina, tega braina po samem Nutzen des Zusammenunterrichtes, des Einzelnlesens . . II. Resdleine od tega, kar se ü Trivialshulah uzhi. 1. Vekshi stok, od tega, kar Schulmashtra ü poduzheinu ü Religionu amgre . . Ima te Snaidke tega pod-
uzhilla nuzat Soll sich der Lehrvortheile bedienen . . Ima ta Evangelium napreiufeti vornehmen . . Kai je strit per von fdelainu teh exempelnou . . Od shulskiga strahu inu noterderfheina Schulzucht etc. — Predgovor se glasi v sedanjem čerkopisji na pr.: „Ta skusnost (Erfahrung) je učila, de ti duželski učeniki, katerem sa se čez metodne buqve te narbulši naprejbrajnoste (Vorlesungen) deržale, inu potem je blu zapovedanu rajmtajsta materia k' spetuzetnost ali spetuzetju (Wiederholung) iz buqvi brati, niso vos noc (allen Nutzen) od tajsteh dosegli, kater se je zaupal; tudi se je zamerkalu, če se je eden z' njem čez tajstu pogovarjal, de oni ta biteoče (Wesentliche) inu poglavitnu niso prov od tega odločili, kar je ü metodneh buqvah k' rezkladajnu inu reširnoste (Erweiterung) perstavlenu; leto je ta perložnost na roke dalu, to biteoče tega zerna od usega druzga odločiti, inu ü kratkeh izločkah inu zapopadkah skup zbran inu naprei postaulen itd."
b)	Forderungen an Schulmeister und Lehrer der Trivialschulen germánico simul etCarniolico idiomate. Layb. Eger. 1778 in Fol.
c)	Izvlezhik tega velikiga Catehisma s' uprashajnami inu odgo-vorami d. i. Auszug des grossen Katechismus . . K podučenju te deželske mladoste v cesarskeh krayleveh deželah. Kostajo 18. kr. nemških. S tem pregnadlovem pervolenjam te rimske cesarske, tudi cesarske krayleve apostolske cessarice; koker tudi z pervolenjam te duhovnske gosposke. V Lublani. Stiskane per J. Fr. Egerju, duželskimu stiskavcu. 1779. 8. 161. — Einleitung Noternapelanje. U. Kaj se pravi Katehismus? O. Katehismus se pravi to podvučejne v' temu keršanskimu katolskimu navuku, toku se tudi te bukve imenujejo, v' katireh le ta navuk v sebi zaderže. U. V kolkeh poglavitneh štukeh bode ta keršanski katholski navuk v temu Katehísmusu naprejnesen? O. Ta keršanski katholski navuk bode v temu Katehismusu v pgt poglavitneh štukeh, inu v enimu perstauku naprejnesen .. Ta perstauk je od teh štireh posledneh rečy itd." Po naslovu: Krainersche Ubersezung. des Auszuges des grossen Katechismus, mit Fragen, und Antworten. Von Johann von Nepomuk Grafen und Herrn von Edling, k. k. Kammerer, und Rathe bey der Landes hauptmannschaft im Herzogthume Krain — pravi, da posveta se stori cesarici Mariji Tereziji, češ, predmet je vzvišan, prevod „des Methoden Buchs" je bil milostno sprejet, njej gre slava, da se čisti veronauk daje v narečji vsakteri deželi lastnem itd. — Razun nekterih šolskih stvari je v domol-jubnem smislu še priobčil:
d)	Der Ifenz und die Laybach, eine Idylle von J. N. Graf von Edling. Augsburg. J. Lotter. 1781. 8. 13. — Tácito auctoris nomine (?) imprimi fecit, continetque renovationis Academiae Operosorum Labacensium, et iustitutionis Arcadum Goritiae me-moriam (Bibl. Carn. 17). — Ponemčil je tudi pesem:
e)	Lubesn Joshefa IL Rimskega Zesarja pruti svojemu blishnemu, zložil P. D**n (Pater Damascen) v „Skupspravlanje Kraynskeh Pissaniz od Lepeh Umgt-noft 1. 1779", natisnjeno 1. 1780: Die Menschenliebe Josephs II. eine freye Uibersetzung aus dem Sla vischen. Na primer bodi:
... En Jezdeč pride v drejn. Bo ranen. Jožef vide. Ranocelnik! sem berž! ta kry za me znojy:
Perveži rano berž!--Al ke celnika ni,
Naš Tit nečaka več. Sam seže po tančico, Perveži sam njemu to raneno desnico.
Kry vstraše se. Stojy, ter notše ona več Iz še zdrave roke, iz slavne rane teč. Tu vide us žovnjer, us se v lubezni vname . . .
... In dem Sturme, wer fiel dort! — Ein Reiter Josephs, der war es.
Ach! für mich eutert diefs Blut! für mich! so ruft er: den fallen .
Sah' ihn des Menschenfreundsblick, in seinem Blicke die Heilkraft.

Arzt der Wunden! wo zögerst du noch! — Doch Josephs Blick sah ihn,
Als er gefallen, der sah ihn, genug! — von der Kaiserhöhe
Tief sich neigend, verbindet ihm Joseph die Wunde! — Erstaunen
Hält das strömende Blut! und sanftes Genesen, das quoll itzt
Aus des Menschenfreunds Hand. Die Heere, die sah'n es — Empfindung
Nie noch versucht, entstand in tausend eisernen Busen . . .
To je kranjskega pesnika tolikanj ginilo, da je — A. F. Dev — ves navdušen v zahvalo v istem letniku koj za prevodom zapel jo:
Na gn. G. Prestavlavca.
En Kniž se vredn st'ry si mujo perzadeti Tu, kar sem krulil jest, od Jožefa zapejti,
T'mu Nemcu, ktir'ga glas je čez us sterd sladak, Katir'mu Jason ni kus v pejtju, ne enak. Še poje on, moj Kniž! vse sterd je, kar on poje: Vse, vse živlenje je, vse luč je, kar on poje.
Vse duh je, zgol sam duh, duh v'soku oživeč, Brez sile zvezan duh, duh prost, duh us goreč. Tu šliše Dunava, tu Elba, ter se čude, De sladku pejti zna Vipava tudi:
De dereč Žubel zna popevat' ked one: De on povedat' nam, kar serce čute, ve. Za sestro pravejo: ti nama, ti brat bodi! Ti nama vednu poj, ti nama vednu godi:
Al vtihni pišv! glas nej bo hvalležnost tvoj! Hvalležnost sem dolžan, samo hvalležnost poj.
„Noch haben sich zwei geschickte Männer mit der Grammatik unsers Dialekts beschäftigt. Der eine ist der gründlich gelehrte Cillejer Popovitsch (Jezičn. str. 22—26) ..; der andere Mann ist Herr Kumerdey", piše Kopitar (Gramm. S. XL VI).
XXII. Blaž Huinerdej, roj. 27. jan. 1738 v Bledu ali Gradu (Veldes) na Gorenjskem, bil Magister Philosophiae, u. 1. 1805 (Laib. Wochenbl. Nr. 11), o kterem P. Marka piše: Kumerdey Blasius Carn. Feldensis Caesareo-Reg. Commissionis Assessor et Scholae Normalis Labaci Director, Academicus Operosus, exinde Cilejam (Caes. Reg. Circuli Celejensis, postea Labacensis Commissarius) missus, ubi Grammaticam slavicam edidit:
a)	Vodenje d. i. Krainerische Übersetzung der für die Landschulen bestimmten Leseübungen etc. Lab. apud Eger 1778 in 8 (?).
b)	Svetu Pismu Noviga Testamenta etc. vide sis Japel (Blasio Kumerdeyo et caeteris Adjutoribus collaborantibus. Bibl. Carn. 31).
„Kdo ne pozna starega Ja p ein a in Blaža Kumerdeja njegovega tovariša? Bila sta mnogo učena in pa za slovenščino vsa goreča moža, pervi duhovskega, drugi posvetnega stanu, ki sta obudila serce svojih verstnikov za slovensko modrico. V njujni družbi so poslovenili možje prebrisane glave in pobožnega duha celo sveto pismo, in položili terdni temelj novi dobi naše slovenščine. Dva zaroda sta se že omladila, kar počivata v hladni zemlji verla Slovenca; še cveti njujnega truda sad; hvala njima bodi (Slomšek v Drobt. 1. 1862)!"
Pričela sta ona dva veliko delo z novim zakonom in storila, da je I. zvezek „§vetu Pifmu Noviga Teftamenta Id est: Biblia Sacra N. T . . in Slavo - Carniolicum idioma translatum" prišel na svetlobo 1. 1784, II. zvezek 1. 1786, v kterih sta na čelu in po latinskem predgovoru oba skupaj tiskana „translatores". Napredovala sta s starim zakonom ter dodelala prve čvetere bukve Mojzesove, kar je bil BI. Kuinerdej poklican v
Celje za okrajnega šolskega poročnika. To je delo zadržalo dotlej, da je starega zakona I. zvezek tiskan bil še le 1. 1791. V slovenski in latinski čestitki poklanjata veliko delo takole: „Vifsoke Zhafty vr§jdni, Gnadlivi Firfht, Pervi Vikfhi^hkofLublanski! Tebi k' časti, inu Tvojmu Velikimu Imenu, katgru bo vgzhnu flovglu, perpifheta letg bukve Tvoja Pokorna flushabnika Juri Japel, inu Blashe Kumerdey." — Ker sta vzajemno prelagala in vredovala, naj se tukaj pokaže o besedi v sedanji pisavi na primer:
„Kaj pak vidiš pezder, kateri je v očesi tvojga brata: Bruna pak, kateri je v tvojim očesi, ne čutiš? Ali kaku zamoreš reči tvojmu bratu: Brat pusti, jest bom pezder, kateri je v tvojim očesi, vun vergel: ker ti sam v tvojim očesi bruna ne vidiš? Hynavec, verzi poprej vunkaj brun iz tvojga očesa, inu potle boš gledal pezder vun vreči iz očesa tvojga brata." Luk. VI. 41. 42.
„Inu my tudi za ta čas vejmo, da je vže za nas ura tukaj, od spanja gori vstati. Zakaj zdaj je naše izveličanje bližej, kakor tedaj, kadar smo verni postali. Noč je prešla, dan pak se je perbližal. Verzimo tedaj od sebe dela te tamme, inu oblečimo orožje te luči. Hodimo poštenu, kakor po dnevi: ne v požrešnosti, inu v pyanosti, ne v nečistosti, inu v nesramnosti, ne v kregi, inu v nevošlivosti. Temuč oblecite Gospoda Jezusa Chri-stusa, inu ne strezite mesu po njegovih želah." Rimi. XIII. 11—14.
„Pojmo Gospodu: zakaj on se je sloveč, inu častitliv skazal, kojna inu jezdica je v morje vergel. Gospod je moja moč, inu moja hvaležna pejsem, zakaj on je moj Odre-šenik postal: On je moj Bog, njega hočem jest visoku častiti: on je Bog mojga očeta, inu njega hočem jest povzdigniti. Gospod je kakor en Vojšak, njegovu ime je ta Vsiga-mogočni. Pharaonove vozove, inu njegovo vojsko je on v morje vergel: njegovi nar gorši poglavarji so v rudečim morji potonili. Brezni so jih pokrili, inu ony so k dnu šli, kakor kamen itd." II. Mojz. 1—5.
Slovstvena zgodovina v slovenski ljudski šoli.
(Piše Grad ¡mir.)
(Dalje.)
Boris Miran.
(Glej 75. berilno vajo: „Spomladi v gozdu.")
Boris Miran se je rodil 6. marcija 1836. 1. v Velikih Laščah na Kranjskem, kjer je izvršil početne šole. Gimnazijo je dognal v Ljubljani, ter šel na Dunaj na vseučilišče, jezikoslovja se učit. Na Dunaji je prišel za domačega učitelja v različne bogate in plemenitaške družine. S temi je tudi mnogo potoval. Bil je na Nemškem, Francoskem, v Italiji, v Švici in drugod. Konečno naveličavši se učiteljevanja po različnih hišah, vzprejme službo učitelja na c. kr. gimnaziji na Dunaji, kjer v tej lastnosti še dandanes živi.
Boris Miran-ovo pravo imé je Josip Stritar; „Boris Miran" mu je le izmišljeno pisateljsko imé, pod katerim je posebno prejšnja leta priobčeval svoje umotvore: pesni, povesti in druge ukovite spise, \Jíé kot dijak se je Boris Miran mnogo zasebno učil. Mnogo se je pečal z nabiranjem in preučevanjem národnih pesnij, ter se je užš zgodaj temeljito priučil poleg slovenskega in nemškega jezika tudi laškemu in francoskemu jeziku. Bral in studoval je mnogo v imenovanih jezikih; pa tudi izdelki v grščini in latinščini so mu bili priljubljeni. Preskrben tako z bogatim zakladom svojih znanosti in podprt z izredno prirojeno mu nadarjenostjo, stopil je v javnost primeroma pozno; kajti jel je
priobčevati svoje pesni šele 1867. in 1868. leta, in sicer v listu „Glasniku", ki je isti čas izhajal. Prej uže — 1. 1866. — pa je spisal „Preširnovo življenje in Pre-širnove poezije" spis k novi izdavi Preširnovih pesnij. Ta dobro premišljeni in hvalevredni sestavek je šele pripomogel, da smo Slovenci spoznali in jeli prav čestiti prvaka naših pesnikov, Preširna, o katerem vam bodem tudi prilično govoril. L. 1869. priobči Boris Miran na Dunaji zbirko prekrasnih svojih pesnij z naslovom: „Pesmi, zložil Boris Miran". Koj drugo leto pa ustanovi „Zvon", o katerem sem vam uže nekaj razložil in kateremu je bil urednik ves čas, dokler je izhajal na Dunaji. Kasneje (1. 1872. in 1876.) priobčil je Boris Miran troje zvezčičev svojih pesnij), a 1. 1877. nekaj svojih pesnij v nemškem prevodu.
V „Zvonu" je Boris Miran ali Josip Stritar dalje priobčeval vzorne svoje pesni; a objavljal je v njem tudi krasne povesti in različne druge spise, ki so imeli, da-si časih močno osoljeni, vselej blag namen; narod, navlasti nadejepolno slovensko mladino poučevati. Tu nam je razlagal, kaj je pesništvo, kako treba dobre pesni skladati, ter nam to sam se svojim vzgledom kazal. Pri tem mi je omeniti, da je Boris Miran na Dunaji rad zbiral nadarjene nadejepolne dijake okoli sebe, ter jim tudi se živo besedo pojasnjeval, kako je vredno pesnikovati in pisateljevati. Boris Miran je velik pesnik, odličen pisatelj in temeljit presojevalec slovstvenih izdelkov. Njegove pesni so po vsebini in po obliki dovršene, njegovi spisi pisani v prekrasni, gladkotekoči slovenščini; a pri vsem tem so lehko umevni, narodno se glaseči. Zdaj sodeluje pri „Ljubljanskem Zvonu", v kojem priobčuje pesni. Zasluge Boris Miran-ove za naš narod so neminljive; ž njim se lehko pričanja nova veselejša doba saduuosnega delovanja na slovstvenem našem polji. Mnogi mlajši pesniki in pisatelji osrčevali so Boris Miran-ove nauke, sledili so njegovemu vzgledu, ter delajo svojemu učitelju zdaj vso slavo.
Miha Kastelec.
(Glej 109. berilno vajo: „Solnce".)
Pesnik Miha Kastelec se je rodil 1796. 1. v Gorenji vasi pri Zatičini na Dolenjskem. Šolal se je na gimnaziji v Ljubljani, kjer je po ivršenem učenji stopil v službo v Ljubljansko knjižnico kot pomočnik; pozneje je postal samostalen knjižničar ravno tam. Umrl je 22. oktobra 1868. 1. v Ljubljani.
Kastelčeva največa zasluga je v tem, da je 1830. 1. jel izdavati „Kranjsko Čebelico". To je bila zbirka, katera je prinašala v posamičnih zvezkih pesni različnih takratnih slovenskih pesnikov. Kastelec jej je bil urednik. O veliki važnosti te zbirke bodemo še govorili pri drugi priliki. Tu mi je še povedati, da je tudi priobčeval svoje pesni po „čebelici", ter jih podpisoval s črko začetnico svojega imena in priimka: „M. K.u, (t. j. Miha Kastelec). Pričujoča Kastelčeva pesen „Solnce" šteje se k onim, ki so se mu še najbolj posrečile. Vender gledč na to, da je Kastelec vedel tedanje pesnike na Kranjskem buditi in združiti v vkupno plodunosno delovanjo v „Kranjski Čebelici", dolžni smo vso čast njegovemu spominu!	(Dalje prih.)
Poročilo c. kr. okrajnega šolskega nadzornika Iv. Lapajne-ta
o stanji šolstva v Novomeškem okraji 1884. 1. z nasveti, kako bi se
omenjeno šolstvo boljšalo.
(Priobčil pri učiteljskem zborovanji v Novem mestu v dan 2. julija 1884. 1.)
(Dalje.)
Na enorazrednicah je težko terjati Tretjega berila, pa nekatere ga vender imajo; dobro osnovana dvorazrednica mora imeti vsekako v višjem oddelku II. razredu Tretje
berilo in čveterorazrednica pa v IV. razredu tudi Četrto berilo, ki je letos izišlo. četrto berilo je izvrstna knjiga z lepim in težkim berilom; vpelje naj se zlasti v ponavljevalne šole. Ker je mnogo učiteljev še, katerim je ta knjiga neznana, zato sem preskrbel, da bode letos vsaka šola med ubožnimi knjigami dobila tudi 1 iztis Četrtega berila. Računic, teh izvrstnih in jako cenili knjižic, sem vse preveč pogrešal po šolah. Na enorazrednicah morale bi biti 1., 2. in 3. računica, na dobrih dvorazrednicah tudi 4., in na dobrih čvetero-razrednicah tudi 5. računica, ki bode zlasti pri geometriji, ki se mora deloma v zvezi z računstvom učiti, dobro služila. Pa učenci sami morajo biti preskrbljeni s knjigami. Našel sem pa žalibog šole, kjer učenci nižje skupine, in druge, kjer učenci višje skupine niso imeli niti 1. niti 2. računice. Učitelj jih je imel v omari shranjene, a škoda se mu je zdelo, da bi jih bil učencem posodil, čemu so li knjižice? Ali mar ne zato, da se otroci v šoli in doma iz njih uče?! Le eno šolo sem najdel, na kateri so otroci skoro preveč raznovrstnih knjig imeli, kjer velja izrek: „zu viel des Guten". Na neki slabi šoli je učitelj pa koncem tega šolskega leta hotel vpeljati 3. računico in Četrto berilo — v svoji razdeljeni enorazrednici. Zelo imenitno je pri vsaki šoli, da so otroci preskrbljeni ne samo s šolskimi knjigami, ampak tudi z vsem potrebnim šolskim orodjem, t. j. s tablicami, črtalniki, pisankami, risankami, s peresi, svinčniki itd. V tej zadevi sem bil prav malo zadovoljen, le redke so tiste učilnice, na katerih so otroci imeli vso potrebno šolsko orodje. Naletel sem marveč že na več šol, kjer je učitelj imel v šoli tablice, a otroci so bili brez njih. Škoda se je zdelo, da bi učitelj tablice, ki so bile vender šolska lastnina, otrokom na dom dal. Krojač brez igle ni krojač, čevljar brez šila ni čevljar, in učenec brez tablice ni učenec. Tablica bi morala biti zvesta spremljevalka vsacega šolarja, doma in v šoli in celo na pašo naj bi deček tablico seboj jemal. Kaj pa rečete o tistem učitelju, ki še otroku črtalnika ne zaupa, da bi ga domov nesel. Kje naj se taki šolarji vadijo pisati, ko nimajo niti tablice niti pisala doma. Pisan k se pa • otrokom še manj na dom da, kajti nekateri učitelji so tega mnenja, da učenec doma ne more pisati, ne more izdelovati šolskih nalog. To je napačno mnenje. V šoli seveda naj se uči učenec po vzgledih učiteljevih na šolski tabli pisanja v obče in zlasti lepopisja. Ali v šoli je premalo časa, da bi se otrok vadil v tem, kar je v šoli enkrat ali komaj dvakrat videl in poskusil. Za pisanje (lepopisje) je tudi po naših načrtih premalo ur odločenih, da bi zadostovale v zadostno izurjenje v tem predmetu. Zato mora učitelj svojim otrokom dajati domače naloge, katere naj izdelujejo na tablice in pisanke, s svinčnikom ali s tinto, poslednje je gotovo boljše. Vsaj otroci že dobe tudi doma toliko časa, da izdelajo vsaj dvakrat v tednu kratko nalogo; z velikimi stroški to tudi ne bo združeno, pisanke so po ceni, tinta tudi ni draga. — Pisanke se prav različne rabijo po našem okraji; dovoljene in nedovoljene. Pisanke s slikami in slabim papirjem gotovo niso dovoljene in na nekaterih šolah rabijo učenci v šoli Greiner-jeve pisanke s predpisi, da si učitelj olajša delo, da njemu ni treba na tablo vzglednih črk delati. Rabljenje tacih pisank v šoli je zoper ministerijalni ukaz.
Za domače vaje pa niso prepovedane. Konferenca bi lehko sklenila, kakšne pisanke naj bi se v tem okraji rabile, a to vprašanje je premalenkostno, da bi se ž njim bavile. Toda od vsakega učitelja bodem terjal, da rabi za lepopisje pisanke iz prav dobrega papirja s pivnim papirjem vred; take stanejo navadno 2 kr. Za pravopis je, za računstvo in sploh za vaje ali domače naloge naj bi rabili morebiti cenejše pisanke, take, ki se dobe po 1 kr.; kajti teh porabijo več, zato naj bodo cenejše. Takih slabejših pisank ne sme ne učitelj, ne trgovec po 2 kr. prodajati.
Z risankami nisem kaj zadovoljen; risa se sploh malo, pa še to na tenek papir in brez izjeme na pikčasti papir in sicer edino le v prvo risanko (1 cm. pike). Vsaj se
dobé risanke tudi iz trdnega in debelega papirja, če tudi ni bel in gladek. Na debel papir risati je otrokom veliko ložje in takega s trdo svojo roko ne prederejo tako lehko, kakor če se risa na tenek papir. Vedno risati v prvo pisanko, nikakor ne smem dopuščati. Že enorazrednica naj vpelje tudi drugo risanko (2 cm. pike), dvorazrednica mora imeti tudi tretjo risanko, a čveterorazrednica pa še četrto risanko (v 4. razredu). Da bodo otroci imeli gumilastike (črni gumi, a ne radirke), naj se obrne učitelj n. pr. do „Národne šole", ki mu najboljših gumilastek po jako nizki ceni preskrbi. Risarski vzgledi za učitelja so dobri: Grandauer, Eichler, Tretau; Kopšiča ne priporočam. Tega pa celó ne pripuščam, da bi učitelj dal otrokom tiste drage Kopšičeve risanke, pri katerih njemu samemu ni treba na tablo risati. Kakor mora učitelj pri vsaki lepopisni uri sam na tablo pisati, na tabli učencem črke razkazovati, tako mora tudi pri vsaki risarski uri saín na tablo risati to, kar učenci posnemajo v svoje risalne zvezke. Učitelj, ki pri lepopisji (ali risanji) svoj predpis po več tednov (!) na tabli pusti, spada v staro dobo, ko je učitelj svojo „voršrifto" komaj 2- do 4krat v letu spremenil.
Z učili ali učnimi sredstvi je večina šol v tem okraji preskrbljena; nekatere šole imajo celó več jih, kakor jih zahteva šolski in učni red z 20. avgusta 1870. 1. Tudi sem videl po nekod prav dragocene reči. Kar se mi pa ni dopadlo in kar moram grajati, da nekatere šole še zdaj nimajo vseh učil, čeravno je 14 let minulo, od kar so bila po omenjenem ministerskem ukazu zapovedana. Pa nadejam se, da bodo učitelji na to delali, da se prej ko prej v proračun krajnih šolskih svétov tudi za pomanjkujoča učila postavi potrebna svóta. Kar me je pa najbolj v tej zadevi žalilo, je, da imajo učitelji, kakor sem že omenil, učila skoro vsa razpostavljena skozi celo leto v šolski sobi na stenah, kjer trpé pred prahom, vlažnostjo in pred otroci. Samo takrat, kedar se rabijo, ali pa še nekaj časa pred in po tem, se razobesijo table na steno, če so vedno na stenah, tudi otrók takrat ne mikajo, kadar jih učitelj razklada. — Pri nekaterih šolah je tudi nekaj knjig za učiteljevo rabo. Ako učitelj sam takih ne rabi, smé jih včasi tudi zanesljivim odraslim ljudem posoditi. Táko učiteljsko knjižnico naj pa učitelj odloči od šolarske knjižnice, in sevéda tudi od knjig za ubožne učence, o katerih naj ima natančen zapisnik, o številu, o vsakoletnem prirastku in o učencih, katerim jih je posodil in od katerih jih mora redno ob koncu šolskega leta terjati. — K knjigam za ubožne učence naj učitelj vpiše tudi tiste, katere kraj ni šolski svet kupi. če se v ta ali drug šolski namen postavi kaka svotica v proračun, mora učitelj gledati, da se tudi porabi. — Šolske ure so navadno od 9.—12. in od 1.—3. ure, kar je čisto pravilno. 25 ur torej se navadno na teden poučuje. Če je pa za ta ali uni razred po učnem načrtu več ur predpisanih, moram gg. učitelje opomniti, da tudi več ur poučujejo, toliko pač, kolikor je zapovedano, pa tudi ne več, kakor sem to pri neki šoli zapazil. Če učitelj ne more n. pr. telovadbi odločiti toliko časa, kolikor terja načrt, ker nima niti orodja, niti prostora telovadskega, naj pa v tistem času uči druge predmete. Od učitelja se mora po vsej pravici zahtevati, da se ravna pri svojem pouku po šolskih knjigah in po učnem načrtu. Žal, da je resnica, da so še učitelji, ki ne vedó, kaj je „učni načrt". „Učne načrte" (Lehrpláne) je izdal slavni c. kr. deželni šolski svet že 1874. 1. in vender sem naletel na nekatere šole, ki so brez njih. Kako naj se potlej učitelji po načrtu ravnajo?! Da je slavni c. kr. okrajni šolski svet vprašanja, ali naj bi se ti načrti v čem izpremenili, na dnevni red denašnjega zbora postavil, vodili so ga pri tem ti nagibi, da bi učitelji te načrte dobro enkrat premislili. Vzrok temu je pa tudi ta, ker bode morebiti o premembi načrtov od 1. 1874. govor pri bodoči deželni učiteljski konferenci. „Urniki" naj se pa v bodoče imenujejo po tem le pravem imenu in naj se vsako leto posebej predlagajo c. kr. okrajnemu šolskemu svétu v potrjenje. Za 1884/85.1. naj pa učitelji tega ne storé,
ako bode slavni c. kr. deželni šolski svet letos učne načrte, ki so podloga urnikom, v čem izpremenil, zlasti z ozirom na postavo z 1883. 1. (2. maja).
Da se učni smoter, ki je podpisan po učnih načrtih, v obče ne dosega, razumljivo je samo ob sebi; kajti zahteva se v nekaterih točkah obilo. Priden in vešč učitelj bi v normalnih šolskih razmerah že veliko dosegel; toda kje so normalne šolske razmere in ob enem priden in izveden učitelj?
Najboljši uspehi so v materinskem jeziku, osobito v čitanji. Pa kakor sem pri druzih predmetih opazil metodične nedostatnosti, tako še celo pri čitanji. Sploh naj se učitelj višjih definicij ogiba v ljudski šoli. Tudi pri računstvu naj se ne vpraša, kaj je soštevanje, odštevanje itd. Učitelj naj bo vesel, da znajo otroci soštevati, odštevati itd. S slovnico slovensko sem v obče nezadovoljen, zlasti na nekaterih šolah se menda nič ni gojila. Na nemških šolah govore učitelji pravilno nemščino, na slovenskih šolah pa navadno slabo slovenščino, vse polno germanizmov, n. pr. „gor dal", „noter povedal" — „koga" (nam. kaj).	(Konec prih.)
Pravna razmerja ljudskih učiteljev na Kranjskem.
(Obravnava učiteljske konferencije pri sv. Petru na Pivki v dan 2. julija t. 1. — Matija Rant.)
(Dalje in konec.)
IV. Predplače od delateljenih dohodkov ljudskim učiteljem.
Kar je enemu za obstoj njegov koristno, prav in potrebno, naj se drugemu brez škode deželne blagajnice na škodo prizadetemu ne odteguje 1
Vsak kmetovalec ima mej letom o svojem času setev, a zopet brez posebne nesreče o svojem času žetev. — Tudi ljudskemu učitelju, osobito po bolj oddaljenih in samotnih krajih na deželi, bilo bi jako pomagano, ko bil bi ob času pospravljanja poljskih pridelkov in drugih sadežev glede „reparjev" toliko pri moči, da bi si vsako leto ob enem najnavadnejega živeža in drugih potrebnih reči v času pospravljanja taistih prec iz prve roke bolj po ceni za celo leto mogel nakupiti. Zopet drugikrat prikrade se v družino bolezen, katera izrednim potom tudi izrednih in preobčutnih denarnih svot požre. Več! Primeri se selitev, katera učitelju uže tako lehki žep hudo potrese. Znano je pa le predobro, da je mej ljudskimi učitelji, ne zavoljo lastnih krivd, nego radi nemile osode, katera jim v naši kronovini prav pičlo skorjico trdega kruhka privošči, le malo takih, katerim okrogli bog po posebno ugodnih okoliščinah ravno prehude preglavice ne dela. — Sosebno je pa učiteljstvo vsega tukajšnjega šolskega okraja, ne radi svojega zadolženja, nego temveč zavoljo neprestanih sporednih izredno slabih in nerodovitnih letin, ter od dneva do dneva vedno se množeče nezaslišane draginje vsega za najskromnejši obstoj potrebnega, hudo in preobčutno prizadeto. Dohodki so vedno enoisti, postranskega — postavno dovoljenega zaslužka zavoljo splošne bede (sosebno po enorazrednicah) ni nobenega, a draginja vsega se pa slednji dan v nezaslišanih % očividno množi.
Ni drugače, da je pri takih okoliščinah človek naravnost primoran, da sebe in svoje preživlja s posojili. Srečen ta, ki ima pri imovitih še kaj kredita; a ta kredit je pa britek, grenak in nad vse nezaslišano zoprn, ter človeka v še veče skrbi in zadrege pripravlja.
Ako imajo uže vsakovrstni c. kr. uradniki, profesorji, mestni učitelji, pri železnicah službujoče osobje itd. doma v svojih gotovih dohodkov predplačah zavetje, zakaj se ta dobrota in mila pomoč ravno ljudskim učiteljem po deželi naše domovine še ne privošči
in postavno ne zagotovi? — Posebnih in stvarnih razlogov za-to, mislim, da se ne nahaja! In, — ako bi se tudi, — zakaj ravno pri uže tako pičlo plačanemu ljudskemu učiteljstvu? Ravno ljudsko-učiteljski stan je oni, kateri ima prevažno nalogo za vso družbo človeško reševati, zavoljo česar naj bi se ga tudi tu in tam nekoliko bolj v milo naklonjenost in blagodejno zavetje ugodnejših pravnih razmer jemati izvolilo.
Gospodje učitelji ljudskih čveterorazrednic so zadnji čas res na svojo roko in le za svojo lastno osobnost pričeli nekako javno agitacijo v izboljšanje njihovega gmotnega položaja, ob kateri, zdi se mi, jim pa na splošnem gmotnem blagru vsega učiteljskega stanu ni kaj ležeče. Pristranost in preziranje sotrudnikov se pa gotovo nobenemu stanu lepo in čedno ne prilega, ni mu v čast, nego temveč v nečastno posmehovanje drugim. Taka maroga v kakem stanu se le prehitro od drugih zasledi in jim služi v vsakovrstno predbacivanje. Povsod, glede izboljšanja splošnega šolskega napredka, kakor tudi poštenega prizadevanja za izboljšanje pravnih razmer, naj bi mej vsemi ljudskimi učitelji brez izjeme veljalo vodilo, da v edinosti je moč. Delujmo torej povsod nerazdvojeni „vsi za enega in eden za vse", ako hočemo, da nam milejša prihodnost tudi skoraj prisveti, ter nam naš skromni položaj blagodejno zboljša!
Za nameček svojim ravno navedenim lamentacijam dodajam še sledeče nasvete:
Slavna učiteljska skupščina Postojinskega šolskega okraja naj sklene, da se z vsemi postavno dovoljenimi pripomočki in sredstvi v to dela in stvarno tudi pri merodajnih krogih na to vpliva, da se
1)	tudi starejim ljudskim učiteljem na Kranjskem polnoštevilne starostne doklade brez prikrajšanja določijo in odmerijo; da se
2)	§. 41. deželne šolske novele z 9. marca 1879. 1. v toliko izpremeni, da bodo po njem in v njega smislu tudi ravnatelji ljudskih enorazreduic primerne opravilne doklade se svojimi dohodki vred prejemali; da se
3)	§. 62. deželne šolske postave z 29. aprila 1873.1. o učiteljskih pravnih razmerah tako preosnuje, da bode v njegovem smislu ljudskim učiteljem tudi leta njihove prve službe po dovršenem zrelostnem izpitu kot službena leta v dosego pokojnine šteta; da se
4)	ljudskim učiteljem po vsem Kranjskem predplače njihovih delateljenih letnih dohodkov ob gotovih slučajih postavno določijo in zagotove.
(Vsi nasveti bili so soglasno odobreni in vzprejeti.)
V dosego vsega tega delovala naj bi konferenca po svojem izvoljenem stalnem odboru, po svojih v deželno učiteljsko konferenco odbranih zastopnikih in pa po „Slovenskem učiteljskem društvu" v Ljubljani. (Soglasno vzprejeto in odobreno.)
Učiteljska konferencija mestnega okraja Ljubljanskega.
(Dalje.)
Gos p. Ivan Bele: „Razpravljati mi je vprašanje: „Kdaj in kako naj se poučuje drugi deželni jezik". — Prvi del tega vprašanja, o času, kdaj naj se začenja s poukom v nemščini, so, kakor čujemo, že višje šolske oblasti rešile v zmislu, naj se z nemščino začenja v tretjem razredu (t. j. 3. šolsko leto). Torej boril bi se za pridobljeno trdnjavo, ali pa bi moral braniti izgubljeno mesto, ako bi to točko dalje raz-motraval. Za letos veljal je ukaz si. dež. šolskega sveta z 9. avgusta 1883. 1., vsled katerega je po zahtevi si. mestnega zbora slovenski jezik postal učni jezik za vse predmete; nemščino se je imelo poučevati že v drugi polovici prvega šolskega leta. — Tudi drugi
r
del moje naloge rešil je večinoma pred mano predgovornik gosp. A. Ž um er s svojim predlogom o preustroji učnega črteža glede poučevanja nemškega jezika. Naj izprego-vorim samo nekoliko o načinu, po katerem naj bi se po mojem mnenji učil ta predmet.
Glavno vodilo nam ima biti to, da je nemški jezik živ jezik, katerega se je našim učencem treba naučiti najprej za vsakdanjo rabo; v drugi vrsti še le nam je gledati na to, da v njem položimo podlago poznejšemu pouku na srednjih šolah. Zatorej pri nas nemška slovnica nikakor ni glavna stvar, — gojiti jo je treba samo toliko, da otroci za najvaž-niše in najnavadniše jezikove razpole dobe lastno razsodbo o pravilnosti; — nego jezični pouk teži pri nas na vaji, na vaji v govoru in pisavi. Treba bo popolnoma otresti metodo, katera je k nam zašla iz srednjih šol in pri kateri se iz početka največ časa uporabi za ubijanje in ponavljanje pravil, pozneje pa za prestave. Za mrtve jezike, v katerih se je baviti pričetkom največ z oblikami in pozneje s temeljitim prebavljanjem realne in miselne tvarine, nakopičene v klasikih, je ta učni način popolnoma priležen; tu se učenec vglobeva v jezikove in pisateljeve posebnosti, v njih duh — to je poležno, mirno delo. Druga pa je z živim jezikom; temu je treba žive besede; treba je, da se uho navadi na točno poslušanje in razločevanje, in jezik da se navadi na brz odgovor, kar Nemec imenuje „Schlagfertigkeit". S kratka: mrtve jezike se „študira", živega jezika pa se je treba navaditi. Ko je bil latinski jezik še občevalni jezik — to je trajalo deloma do Marija Terezijine dobe — gledalo se je n. pr. po jezuitskih institutih drakonično na to, da so učenci že srednjih gimnazijalnih razredov izključljivo latinsko občevali. No, kaj takega dan danes za nemščino pri nas zahtevati bilo bi abotno! A, tii se nam kaže naopačna pot, na katero se je zašlo. Ko se je koncem minulega in pričetkom našega veka v drugo porodil humanizem, oziroma klasicizem, pokladalo se je največjo važnost — kakor to mora biti — na točno prelaganje in razumevanje klasikov, — a malokateri osmošolec bi si vedel latinski izprositi ali kupiti kos črnega kruha. Odgovorilo se bode: Čemu bi znal govoriti mrtev jezik? Res je, a živ jezik naj se ravno govori, in zato se meni zdi, da dozdanji način poučevanja — se ve da nasledek naših učnih knjig, — po katerem se je ali brez konca mlatilo suhoparna pravila, ali pa eno vajo po 10- in 20krat prelagalo, ni bil pravi; zato se je potratilo in drugim predmetom pokralo brez mere časa — a doseglo se je primeroma prav malo. Kako naj li to predrugačimo?— Kakor za vsak drugi predmet, bodi tudi temu glavna, najvažniša in najobširniša učna knjiga učitelj sam. Razlaga naj sicer — to se ume samo ob sebi — vsako stvar v maternem slovenskem jeziku, a sicer naj se — v nemški uri samo — poslužuje kolikor moč nemške besede. Govori naj v kratkih, lahko umevnih stavkih in naj po moči tudi od otrok s časom zahteva odgovora v novem jeziku. Izgovarja naj čisto in pravilno, to je temelj za pravo-pisje, ter tudi zarano pazi na to, da i pri učencih iztrebi lokalizme v izgovoru in v oblikah, to osobito pri otrocih, ki sem ter tja doma ali drugod slišijo kako nemško besedo. — Kedar so se otroci nemškega branja naučili in se preide k jezičnemu pouku — pri katerem naj se oblikoslovje po moči ob enem s sintakso obdelava — začne naj takoj z izdelavanjem svobodnih stavkov (freie Sätze) po vprašanjih, ako treba, naj jim sam poda nekoliko besed na izbor. —• Vaje, ki so v slovnici, naj sam najprej prestavi, otroci naj se jih nauče, in učitelj naj potem vprašuje po subjektu, predikatu i. t. d. N. pr. Vaja: „Der Schüler rechnet". Wer rechnet? Was thut der Schüler? Pozneje: Wer rechnet noch? Was thut der Schüler noch? Tudi lahko pokliče učenca, ki po vrsti ali po svoji volji stavi poleg knjige taka vprašanja, učitelj pa kliče sproti druge, kateri naj na-nja odgovarjajo. — Izdelane proste stavke naj eden učenec bere, drugi pa naj jih ročno prestavlja. Drug pot naj ta deček bere vprašanja, katera je učitelj na tablo napisal, uni pa naj po svojem zvezku ali pa prosto na-nja odgovarja. — Vaje, ki so v knjigi v ednini, naj pre-
lagajo v množino ali naj pozneje nadomestujejo glagole v predikatu s samostavniki, n. pr. vaja: „Die Gans schnattert". Was ist die Gans? Wie ist die Gans? Ali naj zamenjava besede raznih stavkov, n. pr. vaja: „Die Gabel ist eisern. Das Messer ist stumpf. Das Beil ist scharf." Die Gabel ist stumpf. Das Messer ist scharf. Das Beil ist eisern i. t. d. — Vaje naj se jemljó kolikor moč iz vsakdanjega življenja in naj se mnogokrat menjavajo, da se ne bodo nahajale v vsakej besede: Vater, Schiiler, Schwester, Garten i. t. d. Sploh pa je treba vaje vrediti tako, da se na eno lahko mnogokrat ozira; n. pr. vaja: „Der Tischler hobelt. Der Maler zeichnet". (Prestava.) 1. Vprašaj po subjektu, po predikatu! 2. Zamenjajte subjekte 1 Der Tischler zeichnet auch. Der Maler hobelt nicht. 3. Preložite stavke na množino! 4. Was hobelt der Tischler? i. t. d. 5. Was für ein Tischler hobelt? 6. Kadar se pride do polpreteklega, ali prihodnjega, ali preteklega časa šibkih glagolov, dá se lahko preložiti to vajo, katera je že tolikrat služila, v dotični čas. 7. Kadar pridemo do adverbijalnih določil, damo zopet lahko iste stavke določevati. Vidi se, da na ta način tudi slovnično znanje škode ne trpi. A treba se bo učitelju na ta nauk vestno pripravljati, da bo lahko, veleval: Poiščite vajo 5, 20, 40 in dopolnujte! Ne bo mu potem treba ene in iste prestave po 10- in 20krat prežvekovati; raznovrstnost prívela bo živahnost, učenci se bodo za nauk zanimali in napredovali v jeziku, ob enem pa se urili tudi v brzem in točnem mišljenji in odgovarjanji. Dokler nimamo tako vravnanih knjig, pomagajmo si s tem, da primerne vaje narekavamo; otroci pa naj jih po številu urejene prepisujejo v poseben zvezek, katerega naj nosijo vedno s saboj. — Tik teh vaj mora se seveda tudi prestavljati, že zaradi primerjanja obeh jezikov, ki je pouku jako vspešno. Tudi tu si učitelj lahko pomnoži in ponovi tvarino s tem, da daje stavke, pozneje lahke liste, katere je narekoval pri slovenski uri za slovenski pouk, v nemški uri na nemško prelagati. — Berila naj bodo lahka, a mikavna: Lahke basni, prilike, pripovesti, popisi; moralične razprave imajo sicer vsekdar dober namen, a ga nikdar ne dosežejo, zato je tudi Gospod sam učil v prilikah. Vsako tako berilo naj učitelj slovensko razloži, o priliki prestaviti dá — v slovenski uri se je lahko napiše v domačem jeziku; — a i tu naj se stavi poleg berila lahka vprašanja v nemškem jeziku, na katera otroci tudi v nemškem jeziku odgovarjajo, če dobimo posebna, ali s slovnicami združena berila, naj bi se jim pridejala koncem tudi vprašanja. Za pravopisje je najboljši pripomoček pravilno in natančno branje (o, ii, eu, mm i. t. d.).
Kar se tiče slovnice, bila naj bi sestavljena po induktivnej metodi: najprej vaja, potem lahko pravilo (a teh malo!); dalje naj bi bila tvarina skoz razvrščena sintetično, na način blizo kakor je sedanja II. nemška slovnica, in pa v koncentričnih krogih, n. pr. v III. razredu vaje z lahkimi samostavniki na el, er, en, ali kateri imajo končnico na n in en, v IV. razredu vaje z mešanimi i. t. d.; koncentrično bi se tudi pred vsem moralo postopati v pouku obeh jezikov, tako da bi se jemalo ob enem samostavnik (oziroma subjekt in predikat) v slovenskem in nemškem, v prvem obširneje in popolneje, v drugem vse v ožjem okvirji; enaka pravila bi se tako bolj vglobila, različnosti pa bi bile bolje razvidne.
Da se nam knjige na tak način uredi in se mi potem resno potrudimo, smelo trdim, da bodemo, počemši z nemščino v tretjem razredu, vsaj toliko dosegli, kolikor smo do zdaj. Zdaj še le nam bo mogoče gojiti nekatere predmete, katere smo morali doslé popolnem zanemarjati. Najprej naj omenim nazornega nauka na najnižji stopinji. Vem sicer, da je ta predmet pri nas malo v čislih, in rad priznam, da se ga lahko zlorabi zgolj v igračo. V istini je pa ravno pri nas, kjer je za najnavadniša orodja in poslovanja toliko tujih besed v rabi, ne glede na veliki pomen, ki ga ima pri pravi obravnavi za razvitek duševnih zmožnosti, tudi sile važen, ker se nam tú najprej in v odločilnem trenutku za
!
otrokov razvoj poda prilika pocestni dialekt nadomestiti s pravilnim slovenskim jezikom. Potreben je dalje pri govornih vajah, katerih je mnogo treba za dobro izvršbo pisalnega in berilnega pouka po analitično-sintetični metodi, ki je pri nas obligatorično vpeljana. Do zdaj se je pri vsem tem, kakor tudi pri prvih pisnih vajah, moralo jako površno in prenaglo ravnati, da je bilo moč druzega pol leta že začeti z nemškim jezikom — predno je bil temelj v branji in pisanji, še manj pa v materinem jeziku samem dobro položen. Že za Bach-Thunove vlade — danes je povsod drugače — pričenjalo se je z nemškim abecednikom povsod še le v II. in s slovnico še le v III. razredu; edino na slovenskih šolah vpeljan je bil že v I. razredu slovensko-nemški abecednik (pa za Rusine poljski i ruski elementarz); edine slovenske šole bile so brez slovnice za materini jezik, a so imele nemški: „Praktisches slov.-deutsches Sprachbuch fiir die oberste Classe der slov.-deutschen Hauptschulen". In kaj je vzrastlo na tej zmesi? Troje prežlahnih želišč: preljuba „kranjska špraha", katero se nam toliko očita, tako zvana „kuhinjska nemščina" in pa na daleč okrog sloveči „Ljubljanski nemški dialekt". Zdaj še le, ko se ne bo na vse zgodaj že mešalo obeh jezikov, nam bo mogoče položiti trden temelj enemu in s tem tudi drugemu; zdaj še le nam bo moč priučiti bodočemu obrtniku ali kupcu nekoliko miselne vsebine na podlogi pametnega pouka iz realij; zdaj še le bodemo imeli priliko, preveriti se o dobroti novih šolskih postav".	(Konec prih.)
Dopisi..
Iz Postojinskega okraja. Učiteljska konferencija za ta okraj bila je letos vdan 2. julija v Št. Petru. Ob poludeseti uri otvori predsednik, c. kr. okrajni šolski nadzornik g. Janez T h u m a, skupščino, ter pozdravi navzoče učiteljstvo. Navzoči bili smo razun g. A. Gradišnika ing. Al. Lavrenčiča, ki sta bolna, vsi učitelji in učiteljice tega okraja. Skupščino počastila sta z navzočnostjo tudi c. kr. okrajni glavar, blagorodni g. Anton Globočnik, in deželni potovalni učitelj kmetijstva g. Gustav Pire. Svojim namestnikom voli si g. predsednik g. nadučitelja Martina Zamika. Zapisnikarjem sta bila voljena g. Jakob Dimnik in gosp. Fran Zaman. G. nadzornik poroča, da je z uspehi v nekaterih šolah zadovoljen, vender se pa zopet v druzih šolah še dosti pogreša. Najboljši uspeh dosegel se je v branji, le gledati je treba na to, da bodo otroci glasneje in tudi ne na pamet brali. Jezikove vaje se nekoliko premalo gojijo. Računanje na pamet se tudi premalo vadi; nekateri učitelji se na ta važni predmet premalo pripravljajo; posebno številne vaje do 20 naj se vsestransko dobro obravnavajo; če je podloga dobra, bode tudi pozneje pouk laglje. Pisava je v nekaterih šolah jako slaba. V risanji se je dosegel precej dober uspeh, le gledati je treba, da bodo zvezki bolj čedni. Pouk v realijah je bil tudi še precej dober, le pri zemljepisji se zemljevidi premalo rabijo; domoslovje se tudi premalo goji.
—	V telovadbi se je dosegel slab uspeh; največji vzrok temu je, ker ni pripravnih prostorov; nekateri stareji učitelji tudi niso zmožni telovadbe poučevati; dobro bi bilo, da se jo navadijo.
—	V ročnih delih se je v 18. šolah poučevalo in se je sploh še precej dober uspeh dosegel, le premalo se šiva. — Potem g. predsednik naznanja vse ukaze in naredbe, katere so v teku tega šolskega leta tu sim došle od višjih šolskih oblasti. G. nadučitelj Pavel Kavčič poroča: »Kako naj krajni šolski sveti svoja opravila opravljajo«. Stavil je naslednji resoluciji: 1. Slavni c. kr. okrajni šolski svet priporoča naj krajnim šolskim svetom, da preiskavanje zaradi šolskih zamud šolskim vodstvom pripuščajo. 2. Krajni šolski svet izročiti ima v začetku vsacega leta znesek za stvarne reči učitelju, da ne bo treba za vsak košček krede ali kapljico črnila ponižno prosariti, kar učiteljevo avtoriteto spodkopuje. Oba predloga bila sta vzprejeta. — G. J. Okorn poroča o Greinerjevih zvezkih, da bi jih rabile vse šole tega okraja. G. nadzornik tudi prav živo priporoča te zvezke. G. Adlešič priporoča Lapajnetove zvezke, ker so dosti ceneje, ravno tako tudi g. Kette. Oglasijo se k besedi tudi gg. Dimnik, Jelenec in Šare. Pri glasovanji bilo je večina glasov za Greinerjeve zvezke. G. A. Perne žel je v svojem poročilu »o cerkvenem petji« občno pohvalo. G. nadzornik priporoča jako Cecilijansko petje in učiteljstvo tega okraja je izreklo
mnenje, da se vpelje v tem okraji kolikor mogoče Cecilijansko petje. Iz poročil knjižničnega odbora smo slišali, da šteje Postojinska knjižnica 543 knjig; dohodkov imela je 199 gld. 88kr., troškov pa 132 gld. 53 kr., v blagajnici ostane tedaj še 67 gld. 35 '/„ kr. Vipavska knjižnica šteje 536 knjig; dohodkov je imela 42 gld. 68 kr., troškov pa 33 gld. 50 kr., v blagajnici ostane še 9 gld. 18 kr. Pregledovalcem računov sta bila voljena g. P. Kavčič in g. Pr. Mrcina. V knjižnični odbor Postojinski so bili voljeni vsi Postojinski učitelji; v Vipavski ostanejo vsi stari. Sklene se, da se smejo knjige le na tri mesece izposoditi, vender pa sme odbor ta obrok zopet na tri mesece podaljšati. V stalni odbor so bili voljeni gg.: M. Zarnik, P.Kavčič, M. Arko in G. Grosman. — Potem g. Pire razlaga v kratkih potezah o šolskih vrtih, ter omeni tudi pravice, katere ima on do šolskih vrtov, oziroma do učiteljev pri pouku o kmetijstvu. Poslancem v deželno učiteljsko konferencijo bili so voljeni gg.: Pavle Kavčič, Martin Zarnik in Fran Mrcina. Na zadnje g. Matija Kant stavi naslednje samostalne predloge: 1) da bi se starejšim učiteljem dovolile: a) polnoštevilne starostne doklade; b) primerne opravilne doklade enorazredničarjem; c) predplače iz letnega plačila. Vsi trije predlogi se enoglasno vzprejmo. V dosego teh predlogov delovala naj bi konferencija po svojih poslancih v deželni učiteljski konferenciji in po »Slovenskem učiteljskem društvu« v Ljubljani. G. predsednik naznani, da je zborovanje končano, zahvaljuje se gg. poročevalcem za njihov trud ter zaključi zborovanje s trikratnim »slava-klicem« presvetlemu vladarju.
S Prema. (Javna zahvala.) Slavno društvo »Narodne šole« poslalo je za tukajšnjo šolsko mladino za malo odškodnino (10 gld.) 1479 kosov raznega šolskega blaga, kateri vkup tehta 23 kilogramov in bi v prodajalnici kos po kosu nakupljeno stalo 31 gld. 22 kr. Za tako veliki in tako blagodušni dar veže me dolžnost in hvaležnost, da se s tem v svojem imenu, v imenu šolske mladine in v imenu vse šolske občine slavnemu društvu »Narodne šole« preiskreno zahvaljujem. Bog plačaj in povrni milim dobrotnikom to preblago dejanje ter temu društvu nakloni mnogo stanovitnih podpornikov!
Voditeljstvo šole na Premu v dan 7. avgusta 1884. 1.	Matija JRant,
ravnatelj.
Iz Ljubljane. Deželni odbor kranjski je sklenil obrniti se do deželnega šolskega sveta, da naj uredi učni načrt glede nemščine na večrazrednih ljudskih šolah s slovenskim učnim jezikom po deželi ravno tako, kakor bodo odslej urejene Ljubljanske mestne ljudske šole, namreč, da bode a) vsem predmetom po vseh razredih učni jezik slovenski, b) da se bode v nemščini jelo poučevati še le tretje šolsko leto. Vsak pedagog uvidi, da bi bilo tak6 prav in naravno. — Zdaj pa se sliši, da se bode v mestnih ljudskih šolah po starem po-nemčevalnem učnem načrtu poučevalo še tako dolgo, dokler se v Ljubljani ne napraviti najmanj dve ljudski šoli z nemškim učnim jezikom, t. j. ena za dečke, ena pa za deklice nemških starišev!
Razpisi učiteljskih slnžeb.
Na Kranjskem. V Kočevskem okraji bodo se v začetku šolskega leta 1884/85. te-le učit. službe za trdno, ali začasno oddale: 1) na enorazrednici na Dragi s 450 gld. letne plače in s stanovanjem; 2) na enorazrednici pri Sv. Gregoriji s 450 gld. letne plače in s stanovanjem in 3) na trirazrednici v Sodražici druga učit. služba s 450 gld. letne plače. Prošnje naj se oddajajo pri c. k. okrajnem šolskem svetu v Kočevji do 31. avgusta t. 1. — V Kameniškem okraji: učiteljska služba na dvorazreduici v Mengešu s 400 gld. letne plače. Prošnje pri c. k. okrajnem šolskem svetu v Kameniku do 31. avgusta t. 1.
Premene pri uciteljstvu.
Na Kranjskem. Za trdno so postavljeni: g. Jan. J ar m, učitelj v Poljanici, vAmbrus; gdč. Kristina Železnik na II. učit. mesto v Dragatušu; gdč. Frančiška Vrus na II. učit. mesto v Vinici; g. Jan. Murn, učitelj v Drašičih; gdč. Frančiška Jugovec na II. učit. mesto k dekliški šoli v Kranji; g. Fran Trost, učitelj v Vodicah.
Popravek in prošnja. V zadnjem listu „Učit. Tov." na strani 231. v 8. vrsti od zgoraj beri: „Pesen o setvi" (ne o sestri). — Pri tej priliki prosimo vse one gospode, ki bi v „slovstveni zgodovini" opazili kako stvarno pomoto, naj bi to blagovoljno naznanili uredništvu „Učit. Tov.", da se o pravem času popravi, ako je kaj naopačnega. „Več oči več vidi, in več glav več ve".
Odgovorni urednik Andrej Praprotnik.
Tiskar in založnik J. R. Milic.