Leto LV. Ljubljana, februarja 1941. Stev. 1.—2.
Kazenskosodna zaščita preskrbe prebivalstva.
Dr. Anton Štuhec.
Pri današnjem stanju gospodarskih razmer se med mnogimi drugimi krilaticami vedno pogosteje sliši klic po uravnanem gospodarstvu. Dasi gospodarska zakonodaja okleva, da bi se temu odzvala, je bila državna uprava zaradi fluktuacij na blagovnem trgu, nastalih v drugem polletju preteklega leta, vendar primorana, izdati celo vrsto izrednih ukrepov,* ki lomijo z načelom svobodnega gospodarstva. Formalno opravičilo zato je imela vlada v širokem pooblastilu finančnega zakona 1959/40 (§ 113), da sme izdajati uredbe z zakonsko močjo zaradi ureditve in olajšave gospodarskih razmer v državi in vobče zaradi pospeševanja gospodarske delavnosti. K temu je prišla uredba z dne 16. septembra 1959 (SI. L. 472/77--1939) s pravico ministr-
* Upoštevana je snov sodne pristojnosti do 1. januarja I. 194-1; v glavnem naslednje uredbe, ki se navajajo, kakor slede:
ur. I: Uredba z zakonsko močjo o pobijanju drag^inje in brezvestne špekulacije, SI. L. 480/78, 1959:
ur. 11: Uredba o kontroli cen, SI. L. 68/15, 1940: ur. HI: Uredba o prometu s koruzo. SI. L. 250/45, 1940: ur. IV: Uredba o kontroli zaloge blaga, SI. L. 275/45, 194«: ur. V: Navodilo za izvrševanje uredbe o prometu s koruzo. SI. L. 287/51, 1940:
ur. VI: Uredba o maksimiranju cen in prisilnem odkupu pšenice iii koruze, SI. L. 296/53, 1940;
ui'. VII: Uredba o spremembah in dopolnitvah uredbe o maksimiranju cen in prisilnem odkupu pšenice in koruze, SI. L. "517/55, i94f);
ur. VITI: Uredba o prometu s pšenico in državni intervenciji na pšeničnem trgu v gospodarskem letu 1940/41, SI. L. 556/62. 1940;
ur. IX: Uredba o ukrepih za preskrbo prebivalstva in vojske s kruhom, SI. L. 413/70, 1940;
ur. X. Uredba o kontroli cen na drobno, SI. L. 420/71, 1940;
ur. XI. Uredba o oljnatem semenu in jedilinem olju. SI. L. 444/74,
194'-:
ur. XII: Uredba o ureditvi blagovne prodaje, SI. L. 612/91, 1940: ur. Xm: Uredba o prometu s koruzo v letu 1940/41, SI. L. 684/97,
1940;
ur. XIV: Uredba o mletju in kruhu, SI. U. 706/l(X). 1940; ur. XV: Naredba o  prijavljanju   proizvodnje prometa  in  zalog blaga, .SI. L. 735/103, 1940.
1
Kazenskosodna zaščita preskrbe prebivalstva.
skega sveta, z uredbami menjati obstoječe zakone, uredbe in predpise ter donašati nove, kolikor to zahtevajo javni interesi. Na prvi osnovi je bila izdana uredba z zakonsko močjo o pobijanju draginje in brezvestne špekulacije, na drugi številne druge, nove so še medpotoma. Vse te uredbe in predpisi urejajo v svojem končnem cilju vprašanje tekoče preskrbe prebivalstva in so stvarno izjemne omejitve svobodnega gospodarstva, dasi imanentno s svojo daljšo življenjsko dobo nevidno dobivajo značaj rednih ukrepov. .Njih področje je razdeljeno med upravno in sodno oblastvo. Ker sodišču poverjeni posli zaradi številnosti niso preveč pregledni, hočemo v tej razpravi podati kratek kritičen pregled nove zakonodaje glede preskrbe prebivalstva predvsem v niaterialnopravneni pa tudi procesualnem pogledu.
Nova gospodarska zakonodaja je na eni strani imela nalogo kreirati poleg obče uprave potrebno formalno ustroj-st\o ter institucije, katerili sodelovanje z občo upravo naj zavaruje preskrI>ovalne interese (urad za kontrolo cen, rezerva hrane, preskrbovalne ustanove itd., za dravsko banovino SI. L. 681/96—1940 in odsek za uravnano kmetijsko gospodarstvo SI. L. 628/92—1940). Na drugi strani je ta zakonodaja v obsežni meri razširila krog materialnopravnih predpisov. Kot osnovna misel prepleta te predpise cilj vzdrževanja reelnega gospodarskega obtoka od producenta preko posredovalca do potrošnika ter regulacije njegovih motenj.
Zaščita se v prvi vrsti nanaša na
, življenjske potrebščine
(cl. 1 ur. 1).
Kaj je razumeti s temi, v zakonu naravnost ni povedano, indirektno pa orisano tako, da se demonstrativno našte\ a, kaj spada pod ta pojem. Sem se šteje vse, kar je potrebno za negovanje telesa (hrana in oblačilo v najširšem smislu), kurjava in razsvetljava. Svoječasni zakon z dne 24. marca 1917 št. 131 drž. zak. je definiral potrebščine kot premičnine, ki .služijo za življenjske potrebe ljudi in ži\ali neposredno ali posredno. Nemški zakon z dne 8. maja 1918 je govoril o predmetih dnevnih jiotreb. V bistvu je sedaj posneta dikcija zakona o pobijanju draginje in brezvestne špekulacije z dne 30. decembra 1921. Ur. L. št. 5/6 iz leta 1922, vendar s spremembo, da so v čl. I odst. I Ur. 1. mišljene le življenjske potrebščine v ožjem smislu, ker so drugi predmeti, ki sjjadajo pod zaščito, našteti posebej. Ostala pa je nespremenjena osnovna misel, da je živ-
Kazenskosodna zaščita preskrbe prebivalstva.
Ijenjska potrebščina tudi tisto, kar služi posredno za cilje jrelirane, ker so zaščiteni tudi živalska hrana in predmeti, ci so potrebni za kmetijsko proizvodnjo (kmetijske priprave, orodje, ostala sredstva, za proizvodnjo potrebna). Četudi ni v zakonu posebej izraženo (kakor je podobno bilo v pravilniku z dne 7. septembra 1922, Ur. L. št. 511/99—1922), je vendar osnovna misel zaščite življenjskih potrebščin predpostavka gotove povprečne kulturne stopnje, ne glede na krajevne razmere, ki so različne. Nepogrešlji-vost ali nujnost potrebe se ne zahteva, zadošča, da gre za žiAljenjske potrebščine sploh. Tudi ni važno, ali gre za jjredmet velike ali manjše prehranjevalne vrednosti ali poleg prehranjevalnega momenta za povečani ali posebni užitek. Brez pomena je nadalje, kje se življenjska potrebščina izdeluje, nahaja ali razdeljuje, bistveno je objektivna sposobnost, da blago služi za kritje življenj.skih potreb. Zaradi tega obsega pojem tudi vsa nadomestila (glej prejšnji zakon o prometu z nadomestilnimi živili z dne 51. marca 1918 št. 125 drž. zak.), ako so namenjena za prehranjevalne svrhe, prav tako ne glede na hranilno \ rednost. Pojem življenjske potrebščine končno ne zahteva, da gre za t. zv. ljudsko hrano, nego obsega tudi tiste predmete, ki odgovarjajo posebnemu ali krajevnemu okusu (običaji). Potemtakem pojem življenjske potrebščine ni nekaj stalnega, ampak se spreminja s fluktuacijo življenskih prilik. Zaradi proizvodnje življenjskih potrebščin je bilo potrebno, vzeti pod zaščito gradbeno in pogonsko gradivo kakor sploh ves material in orodje, ki je potrebno za izdelovanje vseh predmetov zaščite, zlasti pa stanovanjskih in poslovnih prostorov, ki so kot predmet zaščite posebej navedeni. Izvzeti od zaščite so izrecno kmetijski proizvodi iz lastnega posestva, v lekarnah prodana zdravila, monopolizirani predmeti in predmeti, ki so v spisku luksuznih predmetov po zakonu o skupnem davku na poslovni promet. Prvo izjemo je posebej pozdraviti, ker se je okoristila z izkušnjami zakonodaje med prvo svetovno vojno, da se stroški kmetijske proizvodnje ne dajo zanesljivo določiti in da tukaj tudi odrekajo surogatne mere ocenjevanja. Nove, pa pravilne so ostale izjeme, ker so itak predmet uravnane uprave. Luksuzni predmeti pa že po splošnih življenjskih pojmih niso nikake potrebščine.
Pri nemogočnosti dati stabilno definicijo je zakono-davec široko odprl vrata zaščiti s tem. da je z generalno klavzulo sprejel v zaščiteni krog tudi ..druge predmete nujne potrebe", to so razen pod št. 1 do 5 navedenih. O nuj-
Kazenskosodna zaščita preskrbe prebivalstva.
nosti potrebe, s čimer so se po prejšnji zakonodaji (čl. 1 prav. z dne 7. septembra 1922) razumevali tisti predmeti, „ki varujejo ter pospešujejo telesni obstoj širokih slojev ter omogočajo življenje po današnjih kulturnih potrebah", pri življenjskih potreb.ščinah ni bilo govora. Je za te druge predmete potrebna posebna nujnost v tem širokem smislu? Menimo, da tukaj ni diferencirana stopnja potrebe, dasi se rabi beseda „nujne potrebe", in da gre za sinonimno misel, ker so tukaj predhodno navedeni predmeti št. 1—5 v dobi. ko čuti zakonodavec potrebo, s kazenskimi sankcijami pobijati draginjo in antisocialno špekulacijo, samo po sebi nujno potrebni (arg. drugi). Poudarek leži na besedi potreba. Po tem predpisu bo na pr. presojati, ali spadajo knjige v krog zaščitenih predmetov.
Ko zakonodavec razlikuje življenjske potrebščine in „ostalo blago", je s tem razumeti vse predmete iz čl. 1 ur. L, kolikor ne spadajo pod ožji pojem po čl. 1 odst. 1 št. 1 1. c. ter niso izrecno izvzeti.
Okvara in uničevanje življenjskih potrebščin.
Vsak državljan ima poleg moralne tudi pravno dolžnost, varovati človeško in živalsko hrano pred okvarami ter uničevanjem in hrano primerno shranjevati. Državna uprava je upravičena postopati zoper osebe, ki te dolžnosti zanemarjajo (čl. 18 ur. o rezervah hrane z dne 6, julija 1959, št. 64/14-—1940). Kdor namerno uničuje človeško in življenjsko hrano ter druge kmetijsko-živinorejske proizvode, se kaznuje po §§ 187 do 190 kz., ako se je uničevanje zgodilo s požigom, drugače pa po § 565 kz. (čl. 19 1. c). Z do-stavkom „namerno" zakon ni hotel poostriti krivdne oblike napram občemu kazenskemu zakonu, kar sledi iz celotnega besedila tega predpisa, ker v glavnem le ponavlja kazensko odgovornost za taka dejanja po občem kazenskem zakonu. Pač pa je zakon glede na javnopravni značaj tega predpisa deklariral obči kazenski zakon tako, da so človeška in živalska hrana in drugi kmetijskoživinorejski proizvodi javna dobrina in zaradi tega njih poškodba in uničevanje kaznivo že po službeni dolžnosti (§ 565/5 kz.). Razen tega je s posebnim predpisom od življenjskih potrebščin stavljena pod kazen le še pokvara zdrave koruze, da bi se uporabila za industrijske svrhe (čl. 11/2 ur. Xin).
Dasi splošna opozoritev čl. 19 1. c. na prijavno dolžnost glede kaznivih dejanj po § 155 kz. očividno ne razlikuje, da je ustanovljena ta dolžnost le za zločinstva, vendar ni uza-
Kazenskosodna zaščita preskrbe prebivalstva.
konjena posebna dolžnost takih prijav za prestopke po § 190 in 565 kz.
Neizpolnitve dobavnih pogodb niso stavljene pod kazenske sankcije (čl. 15 prav. k ur. o rezervah hrane, SI. L. .št. 95/20—1940).
Da zaščiti zgoraj navedene cilje glede potrošnih interesov prebivalstva, se je državna uprava izmed mnogih mogočih blažjih ali strožjih posegov v individualno gospodarsko sfero poslužila sledečih sredstev:
1. Zaščita najemninskega razmerja (čl. 11 ur. 1). Od dne 25. septembra 1959 se najemnine za stanovanja in poslovne prostore ne smejo povišati in ne smejo biti višje kot .so bile na diin 1. septembra 1959. Najmodavec, ki bi vkljub temu zvišal najemnino, stori prestopek in se kaznuje z zaporom do treh mesecev in v denarju do 20.000 din. V zvezi s tem urejuje uredba o omejitvi rabodavčevih pravic glede odpovedi stanovanj in poslovnih prostorov z dne 17. oktobra 1940 (SI. L. 5721/86—1940) odpovedne razloge, uredba z dne 50. oktobra 1940 (SI. L. 597/89—1940) pa urejuje postopek.
2. Prodajalna dolžnost (čl. 2 odst. lur. I). Vsak proizvajalec, posrednik ali prodajalec življenjskih potrebščin bodisi na debelo ali drobno, je dolžan imeti na prodaj („izlagati prodaji") življenjske potrebščine ter ostalo Iilago, ki ga je produciral ali nabavil za prodajo. Storilci so flikaj našteti legitimni predstavniki trgovskega prometa. Prepovedano je vsako odtegovanje blagovne zaloge prodajnim svrliam. S tem je prizadeto vsako skrivanje blaga ne glede na obseg, pa tudi vsako zadrževanje normalnega časa za opravo jirodaje vobče, prepov^edana pa^ tudi konkretna odklonitev prodaje posameznega 1) 1 a g a. Z zadnje navedenim primerom je uveden v naš kazenski sistem .spet dardanariat (glej § 482 a. kz.), ki ga novi kazenski zakon ni prevzel. Mora iti za blago, ki je namenjeno za prodajo. S posredovalci je mišljeno samo legitimno posredništvo, vendar pa bo pri vsaki vrsti blaga presojati tndi konkretne prilike trpečega gospodarstva in zaradi izrednih razmer nastale spremembe. Tiha predpostavka prodajalne dolžnosti je dejanski obstoj in aktiviteta podjetja. Izločeni člani rednega gospodarskega obtoka ne spadajo pod to dolžnost. Krivdna oblika je naklep, lahko tudi dolus eventualis. Ne zahteva se posebna namera špekuliranja na izkoriščevalne dobičke. .Vntisocialnost je v kaznivem dejanju samem. Vsako odtegovanje blaga prodajnim namenom zmanjšuje pi'ometno blagovno zalogo in avtomatično s tem
Kazenskosodna zaščita preskrbe prebivalstva.
vpliva na gibanje cen. i\a drugi strani so s tem ravnanjem že sami po sebi prizadeti potrošnikovi preskrbovalni interesi, ki so enakovrstno predmet zaščite. Predaleč bi šla zahteva, da je dokazovati še namero, s prepovedanim dejanjem špekulirati na povišanje cen, ker bi težkoče takega dokazovanja po večini paralizirale zakonite cilje.
V ozki zvezi s prodajalno dolžnostjo je
3. Omejevanje produkcije, nabave in prodaje (čl. 2 od. 5 ur. 1). Vsako tako dejanje je prepovedano. Misli se na obseg produkcije nabave in prodaje, na skrčenje. Objektivni dejanski stan obstoji torej v zmanjšanju blagovne množine. Blago mora eksistirati, drugače prestopek ni mogoč. Pri produkciji je storilec lahko samo producent sam, glede najave in prodaje življenjskih jjotrebščin je lahko storilec vsakdo, trgovec, obrtnik itd., ne glede ali gre za poklicno ali nepoklicno delo. Vsako zmanjšanje ponudb vpliva neugodno na stanje cen, vendar pa je potrebno, da prepovedano omejevanje „povzroči" povišanje cen življenjskim potrebščinam (srbski tekst: „koji dovode" do podizanja cena). Prevod z izrazom „povzroči" je predalekosežen, ker ostane nejasno, ali se zahteva dokaz, da je z omejevanjem samim že nastopilo povišanje cene konkretnega blaga ali pa dokaz, da se splošno s prepovedanim postopkom namerava vplivati na stanje cen te vrste blaga. Po izvirnem tekstu bo subjektivni dejanski stan pravilno označiti tako, da obsega svestnost storilca, da more vplivati omejevanje neugodno glede potrošnih interesov na stanje cen. Dalekosežnejše špe-kulativne namere, koristiti se s povišanjem cen, ni treba. Stvarno gre vedno za presojo objektivne sposobnosti kaznivega omejevanja vplivati na povišanje cen. ni pa potrebno, da je to povišanje nastopilo.
Tretji konstitutivni element tega kaznivega dejanja je, da omejevanje presega ,.uobičajeni obim". Sodišče mora v vsakem primeru ustanoviti činjenioe, iz katerih se da posneti značaj in obseg udomačene navade. Pri tem misli zakonodavec na tiste običajne vezi med prodajalcem in potrošnikom, ki so v skladu z naziranjem solidne trgovine in so nastale zaradi boljše ali ekonomične povezanosti obeh členov gospodarskega obtoka. Po večini se nanašajo na način prodaje. Trgovec, ki v času pomanjkanja petroleja za stalne ali domače odjemalce nezadostno količino petioleja odkloni drugim stranktim prodajati, ker so mu domači odjemalci že vnaprej izročili steklenice, ne krši zakona. .Ni mogoče zahtevati, da naj pri pomanjkanju tako važne življenjske |>otrebščine kmečko Ijtidstvo Ijega od trgovine do
Kazenskosodna zaščita preskrbe prebivalstva.
trgovine, niar\eč je nara\ no, da izroči domači trgovini vna-irej steklenico za napolnitev, ko blago prispe. S tem je cupčija po zamisli čl. 2/1 1. c. sklenjena, najsi blago še ne bi bilo izročeno ali plačano. Dopustno je tedaj do navedene zakonske meje favoriziranje domačih odjemalcev, kolikor to ustreza zdravim ])otrebam lokalnega prometa. Nasprotno naziranje bi vsebovalo nevarnost nakupovanja in kopičenja blaga po tujih kupcih preko lastnih potreb in zapostavljalo lokalne preskrbovalne interese. Oziri na take legitimne interese so dali zakonodavcu povod, da je z ur. XII. legaliziral zadevno dispozicijsko pravico trgovca v izvestnem obsegu. Udomačenega načina prodaje trgovec niti ne sme spreminjati (glej pozneje št. 9).
S prodajno dolžnostjo ter prepovedjo omejevanja ni stavljena pod kazensko sankcijo produkcijska in obratovalna dolžnost. Likvidacija podjetja ni zabranjena, pač pa hoče zakonodavec na indirektni način .'»krbeti za obstoj ter nadaljevanje legitimnega obtoka, ki vodi najhitreje in najceneje do racionalne potrošnje.
4, Prepoved drugih postopkov, ki povzročijo povišanje cen. Zakonodavec misli na razne spletke („andere Machen-schaften". § 25 št. 4 naredbe z dne 24. marca 1917 št. 151 drž. zak. in povzema čl. 10 ur. o pobijanju draginje in brezvestne špekulacije z dne 50. decemlMa I92i (Ur. L. št. 5/6 iz 1. 1922). Ponajveč bo šlo za kupovanje, vendar so tudi druge pravne oblike odplatnega prometa mogoče. Sjjletke so lahko javne, zvijačnost ni značilni znak tega j^restopka. Zakon hoče zadeti kupčije, kjer se na eksistenco blaga ne polaga važnost ali ki ga storilec niti ne poseduje (prazne kupčije). Predvsem se obrača predpis zoper tajno trgovanje (Schleich-handel). Glede subjektivnega dejanskega stanu velja pod št. 5 povedano. Dobičkanosni namen ni potreben. Tipična definicija ni mogoča, odločuje, da gre za gospodarsko iracionalno dejanje. Spletke zaradi nakupovanja blaga za lastne svrhe v dovoljenem obsegu niso kaznive.
5. Kopičenje blaga (čl. 2/2 ur. 1). Kopičenje blaga (na-gomilovanje) se nanaša na zmanjšanje ponudbene množine na blagovnem trgu. Kopičenje zato, da bi se potrebščine in blago vzelo iz ]Vr<)meta in s tem povišala njihova cena, je prepovedano. Pojem kopičenja je sedaj drugače zarisan. Po čl. 4 prav. z dne 7. septembra 1922 je bilo kopičenje vsako zadrževanje blaga od prodaje, da bi se blago vzelo iz prometa in s tem podražilo. Sem je spadalo nabavljanje in zadrževanje blaga v večji količini, kakor je primerno razmeram prodajalca glede na sezono in obseg njegovega pošlo-
Kazenskosodna zaščita pres,krbe prebivalstva.
vanjčt. Celo odvračanje kupcev z višjimi cenami se je smatralo za kopičenje. Odstranjev anje blaga iz prometa ter špekulativno shranjevanje do porasta cen je normalni primer kopičenja. Shranjevanje blaga ni bistveni znak tega irestopka. ker bi drugače nakupovanje blaga, ki se ne da copičiti, l)ilo nekaznivo. Zabraniti se hoče vsako špekulativno nakupovanje blaga, zaradi česar je storilec lahko vsakdo. Iz tega potem sledi, da ni treba, da bi obstajal trgovski ali kak drugi obrat. Ker morajo trgovci kupovati blago vnaprej, se razume samo po seiii, da kupovanje blaga naprej še ni kopičenje, ki bi bilo kazniv^o. Za obseg in potrebe prednakujjovanja bo odločeval obseg podjetja in kon-kietno tudi spremenjene gospodarske prilike. Koliko časa se blago odteguje normalni cirkulaciji, ni važno, špekula-cijski namen pa je bistveni del dejanskega stanu, .\amera gre za tem, da hi se potrebščine in blago vzele iz prometa in s tem povišala njihova cena. Da bi bila v nameri podražitev izločenega blaga, ni treba, zadošča, da se špekulira na porast blaga dotične vrste vobče. Glede sposobnosti podražitve velja zgoraj j^ovedano. Ni važno, na kak način je storilec prišel do blaga. Odplatnost pridobitve se ne zahteva. Tudi ni treba, da je nastopilo zvišanje cen, merodajna je namera s kopičenjem vpliva na porast cen, objektivno pa skrčenje obtočne blagovne prometne zaloge. Skladiščenje samo po sebi ali dolgoročni dobavni termini še ni treba, da kažejo na špekulativne namene. To dejstvo torej ne more biti povod za poizvedovalna dejanja (glej navodila z dne 12. oktobra 1939, SI. L. 555/87—1939).
Po zakonu z dne 24. marca 1917 je bilo kopičenje poseben primer omejitve trgovskega obratovanja, je pa glede na številnost teh prestopkov ustanovitev samostojnega kaznivega dejanskega stanu odobravati. Izkušnje prve svetovne vojne izkorišča zakon, ko dopušča kopičenje:
a) pri nabavi za potrebe lastnega gospodarstva, če zaloga ne presega običajne normalne potrebe, kar je vse širokogrudno razlagati. Vse to mora sodišče s činjenicami podpreti in ugotoviti. Glede preskrbe s kruhom je v tem oziru konkretno določeno:
aa) po čl. 5 ur. VI velja kot minimum potrebe za prehrano in rezerv o do nove žetv e za člane gospodarstv ai 60 kg pšenice pri starosti nad 10 let, izpod te dobe 50 kg, 120 kg koruze pri starosti nad 10 let, izpod te dobe (>0kg. Upravičenec določeno količino pšenice ali koruze lahko izbere. Pri živalski hrani s koruzo velja kot minimum za živino
Kazenskosodna zaščita preskrbe prel)ivalstva.
po 400 kg, pri drobnici po 200 kg nti glavo (glej čl. 17 ur. VITI).
J>b) S čl. I ur. IX je za vsakega člana gospodarstva dopustna mera 300 kg pšenice ali 240 kg moke kakor tudi ko-ičina pšenice potrebna za setev, kar vse ne more biti predmet prisilnega odkupa.
b) Zadružnih zalog blaga, ki so namenjene za redno ],M'eskrbovanje ztidružništva, ker zadružniške organizacije pospešujejo ekonomično regulacijo potrošnje.
6. Verižništvo (čl. 3/1 ur. I). Verižnik je, kdor večkrat preprodaja oziroma uvaja nova neobičajna posredovanja v prometu z življenjskimi potrebščinami, s čimer bi se moglo blago podražiti. S tem ni izčrpno podana pravna karakteristika tega kaznivega dejanja, ampak tipični ]3rimer. Misel je posneta po čl. 6 prav. z dne 7. septembra 1922, po katerem obstoji večkratna preprodaja (verižna trgovina), če se pre-liod i)laga iz roke producenta v roke potrošnika podaljšuje, obtežuje ali podražuje s tem, da se uvede v trgovino nov nepotreben člen. Zakonodavec ima pred očmi kupčije, ki imajo svoj izvor v špekulativnili terminskih borznih poslih, kjer gre samo za diferenčne dobičke, ne da bi jjlago cirku-liralo. ..Veriga", kjer gre blago iz roke v roko. je samo ena vrsta verižništva. Verižništvo je ustvarjeno tudi tedaj, če se vrine v produkcijski in razdelitveni proces blaga ekonomsko tudi v trpečem gospodarstvu neopravičljivi člen, ki zavlačuje normalno pot blaga do jpotrošnika, in obstoji pri tem možnost podražitve na pr. če se vrine posrednik samo za to, da bi zaslužil provizijo. Zato storilec ni lahko samo trgovec, ampak vsakdo, ne samo prodajalec, ampak tudi kupec, najsi ima obrat ali ne, najsi je za trgovanje opravičen ali ne. Delikt je ogroževalnega značaja in zadostuje glede naklepa, da je storilec mogel spoznati gospodarsko nepotrebnost svojega delovanja in nevarnost objektivne sposobnosti, da se s tem cene podražijo. Več ni potrebno, posebno ne, da je podražitev nameravana ali že nastopila.
Prejšnja zakonodaja je poznala kot posebni primer verižništva dražbo blaga, ki je po zakonu z dne 24. julija 1917 drž. zak. št. 307 bila pre|)Ovedana. Zakonodavec ni sprejel ustrezne določbe očividno, ker so take dražbe redke in ker je itak zaščiten običajen način prodaje (čl. 3/4 1. c).
Poleg številnih ukrepov upravne narave naj redno funkcioniranje z ozirom na Tržni promet (čl. 3/2—4 ur. I) pospešita sledeči dve prejjovedi:
7. Kupovanje življenjskih potrebščin na trgu zaradi nadaljnje prodaje na istem kraju ter v času trga ali sejma;
10 kazenskosodna zaščita preskrbe prebivalstva.
8. v Času, določenem za prodajo na drobno ne smejo prodajalci na drobno, zaradi svojega zalaganja sklepati s prodajalci na debelo kupčij.
Vse to je bilo po prej.šnji zakonodaji nečista špekulacija (čl. 6 pravilnika z dne 7. septembra 1922).
9. Prepovedano je spreminjanje o b i č a j n i li pogojev i e r načina prodaje brez opravičene potrebe pii producentu, posredniku in prodajalcu. Prepoved je splošne naiave in favorizira običajne pogoje ter udomačene načine prodaje ne glede na to, ali se nanaša na tržni promet ali ne. Take spremembe se zaradi motenj svobodnega gospodarstva v izrednem času ne smatrajo za ekonomične. V okvir teh prepovedi spadajo šikane vsake vrste. Namen neopravičene prememlie je brezpredmeten. Spremembe, ki so nujno zvezane s spremembo obtočnega procesa, so opravičene, spremembe, ki posjiešujejo potrošne interese, dopustne. Če gre za namero povišanja cen, prehaja lahko \ spletke po čl.       ur. 1.
10. Dogovarjanje zaradi določitve cen (čl. 3 ur. 1). Prepovedano je dogovarjanje med proizvajalci, posredovalci in prodajalci ,.u cilju odredjivanja cena". Prepovedano je ».dogovarjanje", fz porabe nedovršnega glagola je sklejpati, da je dogovarjanje kaznivo, ne glede na to ali je uspeh t. j. dogovor nastopil? § 22 naredbe z dne 24. marca 1917 je kri-minaliziral dovršen dogovor, čl. 6 prav. z dne 7. septembra 1922 je smatral kot nečisto špekulacijo med drugim, če kdo povzroča po ..dogovoru" umetno zvišanje cen. Vprašanje moramo reševati po s\ rhi kiiminalizaci je. Dogovarjanje mora imeti namen, da bi se določilai cena. Da bi to bila pretirana cena, se ne zahteva. Vsako sporazumevanje glede določevanja cen vsebuje nevarnost nemoralnega izkoriščanja gospodarskega položaja in ograža interese potrošnika ikot ekonomsko šibkejšega. Zato ni važno, katera cena se je hotela določiti ali določila. Iz tega moremo sklepati, da je lege non distinguente dogovarjanje ne glede na uspeh postavljeno jjod kazen. Dogovori so mogoči že med dvema, izmed navedenih oseb. V kakšni obliki se je dogovarjanje vršilo, ustno ali pismeno, ni važno.
Izločeni so dogovori, kolikor spadajo v okvir kartel-nega prava, kjer vrši nadzor pristojni minister (čl. 5/2 1. c). Slovenski tekst govori nejasno o pregledu, po merodajnem srbskem tekstu se sporazumi podvržejo „reviziji". Kjer minister ni izvršil revizije cen in pogojev prodaje, ni kaznivega dejanja po čl. 5 1. c, ako bi se prodaja vršila po prej ugotovljenih cenah in pogojih.
Kazenskosodna zaščita preskrbe prebivalstva. 11
11. Navijanje cen (čl. S ur. 1). Prepovedčino je, jemati za blago va.šjo ceno kot je tista, ki jo jamči oliičajni in dovoljeni trgovski dobiček. S tem se je zakonodavec povrnil k besedilu čl. 7 zak. o pobijanju draginje in brezvestne špekulacije z dne 27. junija 192], Ur. L. št. 25'5/97, potem ko se je izkazal čl. 8 zakona z dne 30. decembra 1921 (Ur. L. št. 5/6 iz 1. 1922.), ki je predvideval maksimalni 25% dobiček, kot neizvedljiv. Po zakonodaji ))rve svetovne vojne je bilo prepovedano zahtevanje očividno pretiranih cen (§ 20 nar. z dne 24. marca 1917). Nehote se sjjominjamo pri tem na slovito stroškovno teorijo (Gestehungskostentheorie), po kateri bi naj bilo merodajno le v^prašanje nabavnih stroškov prištevši običajni dobiček mirne dobe, s čimer bi bile brezpredmetne tržne ali vsake druge cene. Temu nasproti se je postavljala zahteva, da so merodajne cene, s katerimi lahko trgovec svojo zalogo spet dopolni, kar idejno predpostavlja svobodno trgovino. Obe teoriji pretiravata, ker ne upoštevata realnih življenjskih prilik. Tudi v času težkih gospodarskih motenj gre življenje svojo pot in se pre.soja vsak dobiček le po kupni ceni denarja. Zato je pozdraviti, da se je zakonodavec otresel vseh fantastičnih stremljenj in kratko in malo dopustil ojpičajni in dovoljeni čisti dobiček. Toda kaj je to?
Zakonodavec je s tem priznal pravico do do-b i č k a pri trgovanju, kar dosedaj ni bilo splošno priznano, ker je trgovec, kar je izgubil na eni strani, lahko izravnal z dobičkom na drugi strani. .Vlisli se pri tem na rentabili-teto celotnega podjetja, s čimer pa se je napravila podobna temeljna logična, pogreška ka,kor pri stroškovni teoriji, po kateri bi naj bilo n. pr. mogoče pri kmečkem gospodarstvu določiti, koliko stroškov vsega gospodarstva odpade na 1 kg v živinoreji dobljenega surovega masla, kar je seveda fantom. Ko določa naš zakon pravico do dobička, je trelja določiti le njegovo osnovo in merilo.
Osnova je konkretni posel, glede katerega je v sporu, ali je kdo zahteval previsoko ceno. Če zakon gov ori o čistem dobičku, misli na čisti dojpiček posameznega posla.
Merilo, po katerem načelu se pride do tega čistega dobička, je quaestio facti, ker je storilec n. pr. lahko tudi prodajalec, ki nima niti podjetja ali obrata. Pri producentu ni treba, da gre za lastni pridelani izdelek, lahko je blago tudi kupljeno. Pri posredovalcu ni nujno, da gre za posredovano blago ild. Trgovski značaj storilca torej ni i)ogoj kaznivosti, pač pa bo redno storilec tega delikta trgovec. Tako bo razumeti, če zakon govori o trgovskem do ličku.
12 Kazenskosodna zaščita preskrbe prebivalstva.
Kolikor je torej pri trgovcu pri računanju čistega doljička iz posameznega posla upoštevati poleg naročbenih stroškov še posebne stroške in delež na splošnih obratnih stroških, ]yo o tem odločevalo naziranje poštenega trgovskega prometa, zlasti v veletrgovini na osnovi veščaškega mnenja. V malih podjetjih trg. kalkulacije navadno niso spoznavne ali določljive. Tam bo presojati primernost po lokalnili in konkretnih razmerah, pri čemer povprečno ali odstotno ugotavljanje dobička ni izključeno.
Za vsako vrsto pretiranih zahtev velja merilo, da čisti dobiček konkretnega posla ne sme presegati dovoljene mere. iVe sme se prekoračiti maksimirana cena, ker je v tej običajni dobiček že vkalkuliran. To je bilo drugače po prejšnji zakonodaji, kjer je bilo odločilno, ali je zahtevana cena tudi očividno previsoka. Velike olajšave bo za sodnika, če je čisti dobiček reguliran. Tako je n. pr. z odločI>o ban-ske uprave z dne 7. septembra 1940 (SI. T. št. 471/75—1940) in 6. decemjjra 1940 (SI. L. 17/2—1941) pri uvoženi masti maksimirana razlika med nabavno in prodajno ceno pri gro-sistu in detajlistu. S tem je maksimiran dobiček, ni pa maksimirana cena. Pri rižu italijanskega izvora se sme fakturni ceni dodati v trgovini na debelo največ 5% v trgovini na drobno največ 20% kosmatega dobička (SI. L. 710/100— 1940). Prevozni stroški so pavšalirani po čl. 1/7 Uredbe Vf. odnosno VHI. itd.
Zalitevati višjo ceno, pomeni izjaviti voljo, blago za gotovo ceno prodati. Zahteva je lahko pismena ali ustna, mora pa biti resna. Običajni ceniki, nabiti v trgovinah, so taka resna zahteva. Tudi zahtevek po doplačilu kupnine je lahko taka zahteva, če se nova kupčija napravi za odvisno od tega doplačila. Kdaj se stavi zahteva po višji ceni, v čem olistoji plačilo in v rsta kupčije, ni važno. Krivdna oblika je naklep, lahko tudi dolus eventualis. Opravičljiva zmota pri določevanju cene je mogoča, pretežno bo v obrambi prevladovala neopravičljiva pravna zmota. Ker gre za princip javnopra\ nega značaja, pristanek na višjo ceno ni veljaven in upošteven.
Kontrola cen. .Nobeno uravnavanje potrošnih interesov prebivalstvai ne more izhajati brez kontrole cen vsaj glede važnejših življenjskih potrebščin. Glede, kontrole cen je izdan blanketni zakonski predjpis. da se kaznuje, kdor se pri prodaji na veliko pregreši zoper predpise, ki jih glede iontrole cen izdata minister za trgovino in industrijo ter minister za socialno politiko (čl. 9 ur. I). Ti predpisi so bili izdani s čl. 2 in 8 ur. II.
Kazenskosodna zaščita preskrbe prebivalstva. 13
Pristojno olplastvo za kontrolo cen je banska uprava (čl. 5 1. c), ki je teritorialno pristojna za sedež prodajne obratovalnice, za Beograd uprava mesta. S tem je fiksiran teritorialni princip, tako da n. pr. uvoznika, ki uvaža blago v dravsko banovino iz drugih banovin in ki ga tukaj po svojem pooblaščencu prodaja, zadene dolžnost predhodno v dravski banovini doseči odobritev prodaje kontroliranega blaga po zvišam ceni. Z navedeno pristojnostjo banske uprave je združena pravica, določevati in maksimirati cene kontroliranega blaga v mejah te pristojnosti. Prestopki po bansikih odločbah so potem kaznivi po čl. 9 ur. 1. odnosno čl. 2 in 8 ur. II. Pri kontroli in določevanju cen sodeluje banska uprava z uradom za kontrolo cen, ki je t dveh primerih sam pristojen za določevanje cen in sicer za čas pred 14. februarjem 1940, ko je stopila ur. II. v^ veljavo, in drugič za posamezne predmete z v eljavnostjo za vso državo po pooblastilu pristojnih ministrov. Za vso državo je n. pr. do-očena cena glede volne (SI. L. 648/94—1940). Predmeti, ki spadajo pod kontrolo cen, so določeni v^ odločbah: 69/15, 276/49, 516/81, 575/86, 716/101 SI. L. iz leta 1940.
Predpise za kontrolo cen prinaša pravdlnik o kontroli cen SI. L. št. 509/54—1940. Kontrola cen spremlja kontrolo nad gosipodarskimi podjetji (SI. L. 521/81 —1940).
V zvezi s kontrolo cen so ustanovljeni naslednji kazenski predpisi:
12. Uv^ozniki trgovci na debelo in proizvajalci ter predelovalci ne smejo glede predmetov, kjer je odrejena kontrola cen, cen zvišati brez predhodne dosege odobritv e tega zvišanja po pristojni banski upravi. Odobrena cena Aelja kot maksimalna prodajna cena na sedežu zadevnih obratovalnic. Take prijave in odobritve so individualne ali kolektivne. .Seznam predmetov za kontrolo cen je strogo interpretirati. Pod ..mast" n. pr. ne bo šteti ne.soljene slanine. (SI. L. 1940, 69/15).
15. Kazniva je prodaja kontroliranega blaga po istih osebah za višje cene kakor so od pristojne oblasti maksimirane (čl. 8 št. 2 ur. 11).
14. Prestopek je neizdavanje računov za predtnete, ki podleže kontroli cen (čl. 8 1. c).
15. Prepovedana je zabranitev pristopa obla.stnim organom v delovne jprostore. vpogleda v poslovne knjige in korespondenco (čl. 8 št. 2 1. c).
16. Prodaja v trgovini na debelo glede cen kontroliranega blaga ]}o višjih kakor maksimalnih cenah, uveljavljenih pred 14. februarjem 1940 (pred uveljavitvijo ur. II),
14 Kazenskosodna zaščita preskrbe prebivalstva.
katero maksimiranje je izvršil urad za kontrolo cen (cl. ? 1—5 1. c).
17. Prepovedano je jprekoračenje maksimalne cene, ki jih za posamezne kontrolirane predmete za vso državo določi urad za kontrolo cen po pooblastilu pristojnih ministrov (čl. 3 št. 4, čl. 8 1. c).
Kontrola zaloge blaga (ur. IV) gre roko v roki s kontrolo cen. Blagovne zaloge kontrolira minister za trgovino. Prijavna dolžnost zadene osebe, ki uvažajo, predelujejo ali prodajajo na debelo predmete, ki so konkretno navedeni v čl. 4 ur. 1Y., kakor tudi shranjevalce teh predmetov. Ko-misarično nadzorstvo je mogoče. Tukaj so ustanovljeni sledeči delikti:
18. Prepovedana je prodaja predmetov, navedenih v čl. 4 ur. IV v špekulativne namene (čl. 2/1).
19. Prekoračenje prepovedi izdelovati posamezne predmete in surovine, kakor tudi izdelovati določeno vrsto predmetov iz teh surovin je kaznivo (čl. 2/3 1. c).
Oba prestopka sta pregonljiva samo na prijavo ministra za trgovino.
Kontrola zaloge blaga je bila široko razširjena od urada za kontrolo cen glede podrobno naštetih predmetov in življenjskih potreb.ščin (SI. L. 743/104—1940). T. zv. ..toleranco" regulira SI. L. št. 601/1941. Glede prijav zalog blaga glej naredbo Ur. XV. S to naredbo je za območje urada za kontrolo cen krog storilcev opredeljen takole:
Uvoznik je vsak obrat, ki uvaža sam blago zaradi prodaje ali nadaljnje predelave ne glede na uvoženo količino. Uvoznik pa je tudi vsak proizvajalni, predelovalni in trgovinski obrat, ki predeluje ali prodaja blago, ki ga je uvozil kak drug obrat, če znaša njegova vrednost najmanj 10.000 din (čl. 2 1. c).
Proizvajalec (predelovalec) je vsak industrijski obrat, ki proizvaja (predeluje) blago, našteto v čl. 11 ur XV, razen tega pa različni obrati obrtnega značaja, če izpolnjujejo navedene pogoje (čl. 3 1. c).
Trgovec na debelo je vsak trgovinski oI)rat. ki prodaja blago proizvajalcem, predelovalcem ali trgovcem zaradi piedelave oziroma nadaljnje prodaje, ne glede na to, ali se protokolacija glasi na trgovino na debelo ali na drobno. Kot trgovine na debelo ne glede na njih protokolacijo pa veljajo vsi olirati s kuri\ om, ki nabavljajo v a g o n s k o blago zaradi nadaljnje prodaje.
Maksimiranje cen. Bistveno sredstvo uravnanega go.spo-darstva je maksimiranje cen. Prekoračenje maksimalnih cen
Kazenskosodna zaščita preskrbe prebivalstva. 15
kaznuje že § 582 kz., vendar je smatrati ta predpis po posameznih kazenskili zakonih za derogiran, kolikor se v njih posejpej kriminalizira prekoračenje maksimalnih cen. Medtem ko je to prekoračenje svojedobno bilo kaznivo le po iipravniii oblastv ih. ga poverja sedanja zakonodaja v pristojnost sodnih oljlastev. Ne glede na maksimiranje, ki je v zvezi s ikontrolo cen, so ustanovljeni sledeči prestopki:
20. Prodaja pšenice in koruze po višjih cenah, kakor jih določa čl. 1 lir. VI in VIT (čl. 7 ur. VI). (Glej čl. 17 ur. VITI.)
21. Prodaja pšenice za višjo ceno, kakor jo določa čl. 1 ur. VITI, in plačilo nižjih cen pridelovalcem. Pri prodajalcih misli zakon na pridelov^alce, predelovalce, posrednike, nameščence in osebje, ki mu je poverjeno vodstvo poslov (čl. 9 ur. VITI).
2*2. Prodaja pšenice preko določene cene ali zahtevanje za odbrano pšenico za setev višje ikakor določene cene (čl. 9 ur. IX).
25. Kdor prekorači pri diobni prodaji določene cene (čl. 4 ur. 10).
24. Trgo\'ci, komisionarji in drugi posredniki, ki zahtevajo za koruzo, koruzno moko ali koruzni zdrob vi.šjo od maksimirane cene (čl. 9 ur. 15).
Kupec, ki kupuje blago draže kakor po maksimirani ceni, po predstoječih določbah sodno ni kazniv, ker zakon njegove kazenske odgovornosti ne ustanavlja (§ 1 kz.). Možna pa je njegova odgovornost za ])omoč pri kaznivem dejanju, ako je naklepnost te pomoči dokazljiva. Maksimiranje cen ne more doseči svojega cilja, ako se jasno in brezpogojno ne postavi pod kazensko sankcijo vsako naklepno pa tudi malomarno prekoračenje maksimiranja cen bodisi neposredno, bodi.si posr-edno.
Neprijave. Vsaka kontrola zahteva sodelovanje organov gospodarskega obtoka. V to svrho so ustanovljene kazenske sankcije za tosmerno neposlušnost.
Neprijava zvišanja cen po čl. 2, 8 ur. II. ni samostojni prestopek. Kriminalizirano je prodajanje po zvišani ceni jrez i>redliodne prijave ter dojpljene odobritve. Neprijava odnosno okolnost, da se ni dosegla predhodna odobritev je le del objektivnega dejanskega stanu.
25. Neprijava koruzne zaloge preko 5000 kg v zrnu ali 8000 kg na storžih (čl. 5 ur. III in V).
26. Neprijava o zalogah predmetov, navedenih v čl. 4 ur. IV. Samo na prijavo ministra za trgovino.
16 Kazenskosodna zaščiia preskrbe prebivalstva.
27. Neprijava presežkov pšenice in koruze letine 1959 (čl. 7, 8 ur. VI). Enako je kazniv, kdor poda neresnično prijavo.
28. iNeprijava vseh količin pšenice in pšenične moke. enako neresnična prijava (čl. 8 ur. IX).
29. Neprijava zaloge oljnatega semenja in olja (čl. 18 ur. XI).
Neresnična prijava je izrecno kriminalizirana torej samo pri prestopkih pod št. 27 in 28. Ali je tudi sicer neresnično prijavo enakostaviti neprijavi, je zavisno od okoliščin posameznega primera. Odločevala bo dalekosežnost lažnih trditev.
Poleg neprijav so stavljene pod kazen.sko sankcijo različne posebne d o 1 ž n o s t i, ki so stvarno same na sebi več ali manj redovnega značaja in bi kot take pravilno spadale v pristojnost občih upravnih oblasti. Sodno pristojnost gre razlagati talko, da hoče zakonodavec končni cilj, kateremu služijo, občutno zaščititi. Semkaj spadajo:
50. Kdor ne vodi ]>redpisanih knjig o nakupu in prodaji predmetov iz čl. 4 ter zbirnih pregledov ali le na predlog ministra za trgovino (čl. 5 ur. IV).
51. Kdor ne vodi v evidenci odsvojitve presežkov pšenice ali koruze in take odsvojitve ne prijavi privilegirani izvozni družbi (čl. 8 ur. VI).
52. Kdor ne dobavi prisilno odkupljenih ])resežkov pšenice ali koruze v določenem roku (čl. 8 ur. VI).
55. Zanemarjanje skrbi, da bi se prisilno odkupljena pšenica ali koruza dobro ohranila, tako da se po borznih nzancah ne more sprejeti (čl. 8 ur. VI).
54. Imetniki javnih skladišč kakor tudi lastniki in zakupniki zasebnih skladišč, ki ne dajo na zahtevo privilegirani izvozniški družbi svojih prostorov na razpolago za shrambo prisilno odkupljene pšenice in koruze (čl. 9 ur. VI, čl. 12 ur. VllI).
55. Kdor ne vodi knjig o nakupu in prodaji pšenice ali ne izda osebam, katerim se pšenica prodaja, predpisanih računov ali obračunov pridelovalcem pšenice (čl. 10 ur. 8).
56. Kdor ne da v pogled poslovnih knjig ter listin, ki se nanašajo na promet pšenice, ali ne dovoli dostopa službenim organom v poslovne prostore ter pregleda skladiščnih prostorov (čl. 11 ur. V111).
57. Kdor ne proda pooblaščenim ustanovam določenih presežkov" pšenice in ne dobavi tega v pravem stanju (čl. 8/2 ur. TX).
Kazenskosodna zaščita i)reskrhe piel)ivalstva. 17
38. Kdor uporablja neredno pripravljeno pšenico za mletje ali daje protivzorčni tip moke v promet (čl. II ur. IX).
39. Prevzem pšenice ali pšenične moke za prevoz ali izvršitev takega prevoza brez predpisanega odpremnega dovolila (čl. K) ur. IX) in koruze (čl. 10 ur. XIII). Glej odločbo o odpremljanju pšenice in pšenične moke iz glavnega proizvajalnega okoliša (SI. L. -Ii23/71 —1940).
40. Protipredpisno mletje pšenice (čl. I I ur. IX, čl. b ur. XIV). Glej odredbo banske uprave v Ljubljami SI. L. št. 7, 8, 9/1 leto 1941.
41. Izdelovanje kruha za prodajo zoper predpise čl. 12 ur. IX in čl. 8 ur. XIV.
42. Prodaja svežega kruha še isti dan in nedovoljena peka ponoči (čl. 13 ur. IX).
43. Odkup oljnatega semena l)rez ])redhodne odobritve privilegirane izvozne družbe (čl. 17 ur. XI).
44. Predelovanje oljnatega semena na njem (čl. 17 ur. XI).
45. Kdor ne stavija na razpolago odkupljenih količin sončnega semena (čl. i9 ur. XI).
46. Protipredpisna jjrodaja blaga v večji meri (čl. 4 ur. XII)
47. Protipredpisni nakup večje količine blaga (čl. 4 ur. XII).
48. Vezanje prodaje vrst blaga (čl. 4 ur. XII).
49. Uporaba zdrave koruze za industrijske svrhe (čl. 11 ur. XIII).
50. Pokvara (namerna) zdrave koruze zaradi uporabe v industrijske ali obrtne svrhe (čl. 11/2 ur. XIII).
51. Mletje bele moke za račun države v mlinih, ki za to niso določeni (čl. 1 št. 3. čl. 6/1 ur. XIV).
52. Dajanje v promet protipredpisno zmlete moke (čl. 2 št. 1, čl. 6/1 ur. XIV).
55. Mletje nepresejane moke pi-oti pred|pisom (čl. I št. 2, čl. 7 ur. XIV).
Odgovornost podjetnika. Za kazniva dejanja odgovarja redoma principal ali lastnik podjetja. Vsak podjetnik ima dolžnost, obratovanje v podjetju nadzirati. Zanemarjanje te dolžnosti mu lahko naprti eventualni naklep. Kazenskopravno jamstvo lastnika podjetja za dejanja, za katera odgovarja nameščenec, je omejeno edinole na solidarno jamstvo za denarno kazen, izrečeno zoper nameščenca. V primeru neizteiljivosti se denarna kazen spreminja v zapor, ki je ča.sovno različno maksimiran. Da se ne izigra solidarno jamstvo podjetnika za denarno kazen. izi'ečeno zoper
18 Kazenskosodna zaščita preskrbe prebivalstva.
nameščenca, se denarna kazen ne sme prej spremeniti v zapor, dokler izvršba v imovino podjetnika ni ostala brez-ii.spe.šna.
Drugače je urejena
kazenska odgovornost nameščencev. Vkljub načelu individualne kazenske odgovornosti nameščenec, ki izpolnjuje službene odredbe iprincipala, kazensko redoma ne more odgovarjati za vršitev svoje službe, ker mti večinoma manjka že v logled v notranjo stran poslovanja podjetja. Ker pa se preskrbovalni tehnični aparat vrši s pomočjo nameščencev, n zakonodavčevi cilji ne bili dosegljivi, ako bi nameščenec kazenske odgovornosti bil popolnoma oproščen. Ali in za katera dejanja nameščenec kazensko odgovarja, je zato treba presojati prvenstveno po vsakem posameznem kazenskem predpisu. Ti nikakor niso enotnega značaja.
54. Po ur. T. jamči nameščenec za vse prestopke po tej uredbi samo v primeru, ako je ravnal brez vednosti ]Podjetnika ali njegove naknadne odobritve (čl. 15 ur. I). Sodelovanje nameščenca n. pr. pri verižni trgovini po nalogu principala ni kaznivo. Odobritev je lahko izrecna ali tudi konkhrdentna. Pri pravni osebi odgovarja poslovodja, razen če dokaže, da je bilo storjeno dejanje brez njegove vednosti.
Ur. VI. glede kazenske odgovornosti nameščencev nima nobene določbe. V poštev prihaja le prodaja pšenice in koruze preko maksimirane cene (čl. 7). Odgovoren je vsakdo, kdor tako prodaja. Da je to tudi nameščenec, bi se dalo misliti po tem, da za denarno kazen solidarno odgovarja tudi pravna oseba, za katere račun je storilec posloval. S prodajo pa gre razumeti prodajo na lasten račun in lege non distinguente se kazenska sankcija na nameščenca ne nanaša.
Po ur. VI11. je kazenska odgovornost nameščencev poleg podjetnika izrecno uzakonjena glede ]prestopkov po čl. 10—12.
55. Nameščenec in osebe, katerim je poverjeno vodstvo poslov, so odgov orni, če plačujejo pridelovalcu nižje kakor predpisane cene ali če kot prodajalci zahtevajo višje kakor maksimirane cene (čl. 9). Izpolnitev službenih dolžnosti jih ne oprašča.
56. Po čl. 2 1. C. zadene dolžnost, voditi predpisane knjige o prometu pšenice podjetnika, nameščenec na to direktno nima v^pliva. Vseeno lahko Ucistopi njegov'a odgovornost, če mu je izpolnitev te dolžnosti od principala poverjena, pa jo zanemarja.
Kazenskosodna zaščita preskrlie prebivalstva.   , 19
57. Delokroga nameščencev se tiče predpis, da pri nakupovanju in prodaji pšenice strankam izročajo pismene obračune.
58. Principala zadene dolžnost, dati poslovne knjige na vpogled, ki se nanašajo na promet s pšenico, dovoljevati dostop v poslovne prostore in stavljati na razpolago za shrambo pšenice. Nameščenčeva odgovornost za ta dejanja postane laliko akutna, če nameščenec zadevno ne izvršuje službene dolžnosti.
Spet drugače je urejena nameščenska odgovornost po ur. IX.
Neprijava ali neresnična prijava presežkov po čl. 1/2 se tiče samo predstavnika gospodinjstva. Neprodaja ali ne-dobava presežkov pšenice in pšenične moke v pravem stanju se ne tiče nameščenske odgovornosti (čl. 8 1. c).
59. Nameščenci jiroducentov,  trgovcev,  komisionarjev in vseh drugih posrednikov in osebe, katerim je poverjeno vodstvo poslov, ki zahtevajo za pšenico višjo kakor pred-' pisano ceno, so kazensko samostojno odgovorni (čl. 9).
Prevzem pšenice ali pšenične moke za prevažanje brez predpisanega dovolila se tiče samo podjetnika, ne njegovega nameščenca.
Za protipredpisno mletje, uporabo neprimerne pšenice in dajanje protivzorčne moke v promet tvdiiovaija samo podjetnik (čl. Il/l).
60. Za protipredpisno ndetje pa so odgovorni tudi nameščenci in osebe, katerim je poverjeno vodstvo poslov (čl. 11/2).
61. Za nedovoljeno ponočno peko odgovarja samo podjetnik in osebe, katerim je jpov erjeno vodstvo poslov v pekainah (čl. 15/2 1. c).
62. Po uredbi XI. odgovarjajo za kazniva dejanja po čl. 17—19 poleg lastnika podjetja tudi njegovi nameščenci, pri pravni osel)i pa tudi oseba, kateri je poverjeno vodstvo poslov in oseI)a, ki je dejanje storila.
65. Po uredbi X1TI. odgovarja nameščenec za kazniva dejanja po čl. 9—11. kakor tudi osebe, katerim je ]3ri pravnih osebah in ustanovah poverjeno vodstvo poslov.
V drugiii primerih kazenska odgo-vornost nameščencev ni ustanovljena.
Pri določitvi kroga nameščenskega storilstva je tieba imeti pred očmi, da pojma nameščenca in osebe, kateri je jpoverjeno vodstvo, ni razumeti v smislu določb trgovinskega ali obrtnega zakona. Pojem nameščenca je v upoštevanih zakonih kazenskoiJravne narave in mora kazenski sodnik po
20 ,   Kazenskosodna zaščita preskrbe prebivalstva.
okolno.sti po.sameznega primera presojati, ali je kdo tak name.ščenec, ki kazensko odgovarja po teh zakonih. Za to presojo bo odločilno službeno področje, pri čemer ekstenzivno tolmačenje ne bo dopustno. Za osebe, ki jim je poverjeno vodst\ o poslov, prav tako ni treba, da so poslov odje v tehničnem smislu, mišljene so osebe, ki imajo pri opravljanju poslov odločilni vpliv, bodisi poleg ali redno namesto lastnika podjetja. Odgovornost nameščenca ni odvisna od tega, ali so mii poverjeni vodstveni posli.
Vsebina odgovornosti se ne da določiti po enotnih načelih. V nekaterih primerih je subsidiarna, v drugih kooi-dinirana odgovornosti podjetnika. Ne more pa biti brez]30-gojna. Samo kršitve službenih dolžnosti v oziru zaščitene pravne dobrine so lahko tudi obenem samostojne kršitve zakona.
Procesualna stran. Kolikor gre za sodno kazniva de-jcinja po upoštevanih zakonih (št. I—^65) so brezizjemnt) »[prestopki, za katerih razpravljanje in sojenje nastojia pristojnost okrajnih sodišč po predpisih kp., kar je ponekod posebej poudarjeno. Vendar je opozoriti na nekatere posebnosti :
Postopek po ur. T. mora biti hiter.
Vročba sodjpe po ur. I. je obvezna, po kaz. postopniku le. če se zahteva (§ ¦594;4' kp.).
Obtoženec ima pravico, prizvati se v 8 dneh (čl. 19 ur. I). Iz te določjpe se mora zaključiti, da' uredba ne predvideva posebne prijave priziva. Zadevna določba kp. (§ 394/2 št. I kp.) se torej ne sme porabiti. Čl. 19/2 ur. 1. je posebna določlpa k splošnemu predpisu § 394 št. 1 kp.
V čl. 19^2 ur. 1. je rečeno, da ima obsojenec pravico priziva. Iz tega se ne sme zaključiti, da ima le obtoženec pravico na pravno sredstvo, ne pa tudi držav ni tožilec. Poudarek tega predpisa ni na jpravici priziva. ampak na ]pra-vici priziv^a v 8 dneh. Generalni predpis čl. 18/3 1. c. torej ni prizadet.
Kazni po ur. IX in XIII morajo biti izrečene najdalje v 8 dneh po prejeti prijavi.
Pravnomočne sodbe po ur. XII se objavljajo.
Posebni predpisi: Upoštevani zakoni so t. zv. stranski kazenski zakoni. Ti uvajajo številne nove dejanske stane materialnopravne narave, vendar paralelno kaznovčvnje po upravnih oblastvih ni izključeno. (SI. L. št. 478/77—1940). Glede vseh stranskih kazenskih zakonov velja obči del kazenskega zakona, kolikor v stranskih zaikonih ni posebej določeno kaj drugega. Ti posebni predpisi so sledeči:
Ka/enskoso(lna zaščita preskrlie prebivalstva. 21
Pogojne kazni se ne morejo (prav smejo) izrekati po ur. I, XII in X1JI. Začuditi mora, da ta ]prepoved ni splošna, dasi na drugi strani zakon zagroža celo za nekatera dejanja difamirajoče prisilno bivanje (n. pr. ur. IX).
Izvršitev kazni po ur. I ne zastara (čl. 21). Zakaj to ne velja za vse prestopke, ko je pri nekaterih nameščenska odgovornost celo strožja kakor po ur. 1, ni umljivo.
Za spremembo denarne kazni v zaporno veljajo posebni konkretni predpisi in posebno maksimiranje nadomestnega zapora.
Udeležba po § 34/3 kz. ne jprihaja v poštev, kolikor posamezni zakon izrecno urejuje odgovornost nameščenca. Sicer po splošnih načelih veljavnosti občega dela kz. odgovornost za naklepno pomoč ni izključena.
Uvedene so posebne stranske kazni odnosno očuvalne odredbe, in sicer: Prepoved nadaljnjega poslovanja začasno ali vedno (čl. 15 ur. 1); zaplemba blaga (čl. 14/1 ur. I); odvzem blaga čl. 14/2 ur. I, čl. 11/5 ur. IX in čl. 6 ur. XIV); prisilno bivanje in prisilno delo (čl. 14 ur. IX, čl. 7 ur. XIV, čl. 14 ur. XIII, glej tudi uredbo o pošiljanju brezvestnih špekulantov na prisilno bivanje in prLsilno delo S. L. št. 225/42—1940 in pravilnik z dne 16. marca 1940): postavitev poverjenika v podjetje (čl. 22 ur. Xi), kateri ukrep je uvrščen v kazenske predpise, dočim postavitev komisarja po čl. 15 ur. XIII in po čl. 5 ur. IV ni uvr.ščena v predpise kazenskega značaja; izbris iz uvoznega registra za 1 leto (čl. 5 ur. IV).
i^restopki po ur. IV. .so predlagalni delikti.
Po analogiji čl. 40/5 Z. o t. je ustanovljena solidarna odgovornost podjetnika za izrečene denarne kazni zoper nameščenca. Denarne kazni se stekajo v posebne fonde, odvzem blaga v konkretno navedene sklade. Poskus prestopka je kazniv edinole po čl. 7 in 8 ur VI.
.Novo področje sodnih oblastev daje iz pravnopolitič-nega in zakonodajnotehničnega stališča mnogo povoda za marsikatero opombo. Toda ne sme se prezreti, da se nahaja gospodarska zakonodaja glede preskrbe piebivalstva v sredi razmaha in da še gotovo ni dobila svoje dokončne oblike. Li|)ošte\ati se mora nadalje, da se izražajo težave naglega prehoda iz svobodnega v najsi le delno dirigirano gospodarstvo, tudi v zakonodaji in da verjetno ne bo brez vpliva splošna nesigurnost ol>stoječili in bodočih gospodar.skih oblik. Z ozirom na izkušnje potrošnozaščitne zakonodaje v prvi svetovni vojni se njeni uspehi, kolikor gre za sodno pristojnost, ne smejo preoptimistično presojati.  Podčrtati
22 Knj,igovi>dst\o. |)iii\o in sodstvo.
je treba že preskušeno dejstvo, da lepresivna sredstva, kakor so sankcije kazenske narave v teh vprašanjih, ki so prvenstveno gospodarskega značaja, primarno niso sposobna sredstva, da bi dovedla do ozdravljenja gospodarskih razmer. To je uresničevati na drugem polju. Vse to pa ne bo ovira, da ])odo sodna oblastva v globoki zavesti velike odgovornosti pred javnostjo poverjeno nalogo v polni meri izvršila.