82
Anton Medved: Prijateljstvo.
A kaj je bilo tebe treba, židovski agent ? Saj sem imel žganja, ravnokar sem ga bil kupil. A on ponuja, govori sladko, taplja me po rami, smehlja se in blebeče: „Ali saj vam ni treba plačati sedaj, gospod; saj plačate, kadar hočete." In pregovoril me je, pregovoril me je . . . In premotila me je ta prijaznost —¦ prodajal sem počasu, a na plačevanje nisem mislil ... Pa da je samo to! A potem ono pismo! „Sedaj pripravljam po-šiljatve za jesen. Tudi za vaše blagorodje — prokleto blagorodje to! — tudi za vaše blagorodje sem pripravil štiri sodčke. Ako ne odgovorite, smatram to kot naročilo ..." Kako je znam na pamet, to pismo! . . . Kaj me brigaš ti! Jaz ne rabim tvojega blaga, a kar sem ti dolžan, poplačam ti — rajši se zadolžim drugje, samo da se iznebim tebe . . . In vrgel sem pismo med druge papirje. Pa pridejo sodci—: ali sem jih naročil? Kdaj? Ne prejmem jih, nikdar! . . . Tožba ... Izgubil ... Od kod plačati? . . . Zapečatijo štacuno, pobero ti, kar imaš kaj vrednega . . .
Tako, tako! In sedaj sedim tu in pretakam žganje skozi star klobuk! Izvrsten posel! Kako to curlja, kako zveni—• človeku v dušo . . . Ce bi tako-le sedel, pušil pipo tobaka — e, ničvrednica, kaj se pa kujaš! — aha — prazna! — sedel, sedel in vlival v klobuk vodo, a izpod njega bi teklo najboljše žganje, magari tenko kakor nitka... Najboljše žganje!  Recimo tako,  kot je pij6
po kavarnah, ali pa še malo boljše . . . Kupica bi veljala kakih 20 novčičev, no, in cel dan bi se nateklo tudi kakih 20 kupic —-— to bi torej bilo, to bi bilo . . . Potem bi si človek opomogel, poplačal vse upnike in še samemu bi nekaj ostalo . . . No da, pa kaj ne bi Bog lahko tako naredil? Njega bi to nič ne veljalo, meni bi pa le pomagal. . . A on neče! Bog ve, zakaj neče! . . .
„Ate, jaz sem lačna!" in njegovih kolen so se oklenile drobne, nežne ročice in dvoje modrih očesec ga je gledalo tako proseče, zaupno izza dolgih, gostih trepalnic.
On se je vzdramil in jo gledal z izbuljenimi, topimi očmi. In vnovič je zatrepetala na rubinjih ustnicah boječa prošnja: „Ate, kruha! Tako sem lačna!"
„Ej, lačna! Kako moreš biti lačna! Sem-li jaz lačen? Pojdi k mami!"
„Mama je zadremala."
„A jaz nimam kruha. Ni v omari nič?"
„Nič."
,Jaz ga tudi nimam."
„A imaš krajcar!"
„A rabim — za tobak! Pa čakaj! Na — pij!"
Sam se je začudil in prestrašil: to je bilo prvič, da ji je ponudil žganja. A sedaj je zdrknila beseda „pij" raz njegove ustnice kakor jetnik iz ječe, v katero je bil obsojen za vse svoje žive dni. A sedaj je prost — in sedaj naj kdo poskusi, spraviti ga nazaj. Ha!. . .
Prijateljstvo.
Kdor ti prijateljstvo ponudi, Prijateljstvo mu vrni, In nikdar se ob uri hudi Od njega ne obrni!
Četudi čuješ o slabosti Njegovi prej neznani, Ti v večji mu kreposti Prijateljstvo ohrani!
V duha teminah nočnih Da nam kedo razdme jih, Tolažbe iščemo pri močnih, A nikdar pri slabejih.
Anton Medved.