List 25.
Politiški oddelek.
Zopet češko-nemška sprava.
Ni je stvari, s katero bi avstrijski državniki si skoro toliko belili glavo, kakor z izvedenjem češko-nemške sprave. Kolikokrat so se že ministri posvetovali o tej stvari, koliko pogajanja je že bilo z raznimi strankami. Koliko napora je že bilo, da bi češki deželni zbor pri* pravili, da pritrdi dunajskim punktacijam. Vse je bilo zastonj. Po pritisku narodnega mnenja so vse češke stranke jele se upirati dunajskim punktacijam, celo veleposestniki, kateri so s prva bili jako vneti zanje.
Posebno po zaključenju češkega deželnega zbora je ministerski svet imel dan na dan posvetovanja o tej stvari. Konec teh posvetovanj je bil, da se je ministerski svet izrekel za to, da se še počaka, kako se stvari razvijo. Jeden del ministrov je zahteval, da se sprava nadaljuje tudi proti volji češkega deželnega zbora. Temu se je pa baje posebno upiral pravosodni minister grof Schonborn, katerega se stvar tiče v prvi vrsti, ko gre za razdelitev okrajev. Ministerski predsednik se ni hotel izreči na nobeno stran in ker tudi nekateri njegovi tovariši neso bili niti za to niti za ono mnenje, se je pa stvar lepo odložila.
Splošno mnenje je pa, da je s tem češko-nemška sprava pokopana. Celo nemško-liberalni listi so se že precej sprijaznili s tem mnenjem. Nikakor se pa ne sme misliti, da so morda Mladočehi s svojim postopanjem to dosegli, da se sprava odloži. To je temveč posledica občnega odpora proti spravi. Največ je pri tem koristil upor veleposestnikov. Vlada ima v veleposestnikih čeških zanesljive zaveznike, zato se pa ozira na njih mnenje. Naj bi tudi češki deželni zbor bil rešil razdelitev okrajev, v negativnem smislu seveda, bi vender vlada ne bila proti volji deželnega zbora osnovala nobenega sodišča, ko bi bila vedela, da veleposestniki ne odobravajo tacega postopanja.
Da se je zares zahvaliti veleposestnikom za tak ugoden preurat, to tudi dokazujejo liberalni listi. Dunajski nemški listi imajo jako zanesljive poročevalce v najrazličnejših političnih krogih, zanje pišejo tudi znani parlamentarci, kateri imajo dovolj prilike izvedeti, kaj se za kulisami godi. Vsi ti listi se pa v prvi vrsti ne jeze nad Mladočehi, temveč nad češkimi veleposestniki, ki s svojim vplivom preprečujejo, da češko-nemška sprava ne stori koraka dalje. Grof Taaffe je po zaključenem deželno-zborskem zborovanji bil poklical na Dunaj češkega namestnika grofa Thuna, ki kot visok plemenitaš ima najtesnejše zveze s konservativnimi veleposestniki. Da je grof Thun mogel na Dunaji sporočiti, da veleposestniki nemajo nič proti samovoljni osnovi trutnovskega okrožnega sodišča, pa bi se osnovalo.
Kaj pa bode sedaj ? Svetov grofu Taaffeju seveda ne manka. Ker je sedanja sprava pokopana, poskusi naj se znova, ali to je kako, da nova sprava zopet ne bode le mrtvo rojeno dete. Neki dunajski list kar priporoča nekako izjemno stanje za Češko sicer brez vojaških sodišč, tedaj naj se pa izvrši policijskim potom, kar je vse treba. Mi seveda moramo z vso odločnostjo ugovarjati takim nasvetom, ker policijske naredbe nikakor neso na pravem mestu, kadar gre za pravo mej narodnostimi. S policijskimi naredbami se le razburjajo duhovi, ne pa pomirjujejo. Tudi ne gre, da bi morda vlada sama izbrala nekatere politike, da bi se ž njimi pogajala. Če se začno pogajanja, mora se pogajati vlada z onimi strankami, katere imajo zaupanje narodovo. Da je ob svojem času vlada k posvetovanju poklicala na Dunaj Mladočehe, bi tudi danes bilo nekoliko drugače s spravo.
Mi radi priznavamo, da so sedaj z Mladočehi pogajanja težavna, ker so volilcem obljubili mnogo več, nego jim pri sedanjih razmerah najprijaznejša vlada dovoliti more. Zato je potrebno, da vlada pomaga zmernejšim faktorjem zopet do večje veljave. To je pa prav lahko mogoče. Pot ji je pokazal dr. Fanderlik na staročeškem shodu v Brnu pri-poročujoč, najprej poganjanja za narodno jednakopravnost.
Vlada naj torej začne resno izvajati narodno jedna-
208
kopravnost in to ne le na češkem, temveč tudi drugod. Dokler pa vlada dela razlike mej Češko in drugimi deželami češke krone, jo pa zastopniki češkega naroda ne morejo vestno podpirati. Nemci pa tudi izvršenju narodni jednakopravnosti ne morejo ugovarjati, ker je to le izvršenje ustave. Ce bode češki narod videl, da so zmerni možje dosegli take uspehe, da tudi brez češkega državnega prava zanj ni nobene nevarnosti več, ne bode več poslušal skrajnih elementov, temveč se bode oklenil svojih previdnih voditeljev.
v
Tedaj bode pravi čas za pogajanja. Ko bodo Cehi zares v vseh treh deželah popolnoma jednakopravni z Nemci, tedaj se bodo ž njimi lahko pomenili, kako naj se stvari uravnajo, da bode obojim ugodnejše, ali naj se razdele okraji po narodnostih zastran ložje uprave. Dokler pa Čehi neso jednakopraven faktor, tudi češki narod ne more imeti pravega zaupanja v kake take dogovore,   ker
v
si vselej misli, da bi silnejši Nemci zopet Cehe kako opeharili. Z izvedenjem narodne jednakopravnosti izgine velik del narodnega vprašanja in s tem večjidel sedanjega strankarskega nasprotja. Glavni del sprave bi že bil s tem tako rekoč dosežen.
Stališče za vlado je pa tem ugodnejše, ker narodno jednakopravnost lahko izvaja v glavnih stvareh nared-benim potom, ni jej treba vprašati za dovoljenje nobenega postavodajnega zastopa. Na ta način pa tudi vlada na Dunaju v državnem zboru dobi trdno podporo proti  levičarjem,   ko  bi jej   hoteli  delati kake   sitnosti.
v
Češki zastopniki jo bodo morali podpirati, kajti silili jih bodo volilci. Nemci bodo pa spoznavši, da ji njih mogočnosti odklenkalo, da so minuli časi, ko so gospodovali v Avstriji in se več ne povrnejo, tudi mnogo spravljivejši postali. Videč da sami ničesar ne opravijo bodo podali Čehom roko v spravo, katere jim ti .gotovo ne bodo odtegnili. Mej češkim narodom jih je mnogo, ki že žele konca narodnih bojev, ki ovirajo drug narodni razvoj, in vsi ti bodo z veseljem pozdravili konec narodnemu boju, ako je le to mogoče brez nevarnosti za obstanek češkega naroda v vseh pokrajinah češke krone.