Srečanje v snegu
Igo   Gruden
Po beli preprogi snega kot brezdomca uboga sva šla skozi gozd, ti drhtela po vsem si telesu: bolj bežna od ptičke zapuščala tvoja je noga stopinje kot dahnjene v sneg od drevesa k drevesu.
Nobenega živega bitja ni bilo nikjer,
le noč vseobsežna
in nežna, brezbrežna pod njo le pokrajina snežna,
ki skoznjo molčč sva iz gozda tonila v vsemir.
Kot v pravljici mesto je sanjalo daleč pod nama, po bregu je potok šumljal ves svetal v mesečini: ob njem od sveta zapuščena slonela sva sama brez sence objeta v vesoljni, labudji tišini.
In vedela nisva ne kod in ne kam ne od kod: odmaknjena vsemu
sva eno skrivnost razodela si v prvem objemu, da sva si bila in da bova si blizu povsod.
14