ali pa v dnevnikih, knjige, ki so pri nas redke, pa naj bodo stvarne. Ne bavimo se natančno s knjigo stran za stranjo, preveč dela bi imeli s tem. G. Burgerju za v bodoče samo eno: Pisma se citirajo; sicer ne dvomimo o njegovi verodostojnosti, a neprijetno nas dirne, da so data tam navedena, kjer so malo važna, važna data si pa misli sam. Če ni Gregorčič skoro nikdar sam napisal dneva odpošiljatve, je to stvar kritika, da jih potom literarno-historičnih pripomočkov eruira.
Zakaj ni povedano (str. 19.) odkod ima gospod pisatelj data o odnošaju Gregorčiča do Brezovška? Sploh naj pa to mesto primerja vsak sam z dekretom (str. 22.), pa bo videl, da bi imel tu literaren publicist takoj priliko, da preišče stvar, in je ne le konštatira. „Čuti dečko, koliko sem nad tabo" (str. 19.) se ne vjema s pohvalnim dekretom. „Secesijonistov" (str. 61.) v literaturi ni, secesija in impresionizem v slikarstvu odgovarjata literarnemu simbolizmu.
Doba, ko se je trdilo, da napadi in ostre kritike škodujejo, je minula, in le strah površnosti in slabosti jo še pozna. Zakaj naj bi imeli vedno kadivnice v rokah? Dobri stvari najstrožji kritik le koristi. Ni moja stvar, da bi preiskaval, koliko so bile ocene dr. Mah-ničav„Rimskem katoliku" opravičene, koliko prestroge — samo sodba, da so te kritike „neizmerno oškodovale naše slovstvo" (str. 92.) spada v dobo sentimentalnega malikovavstva. Glede političnega življenja pesnika v zadnjem času se lahko gospod pisatelj za drugo izdajo knjige objektivno informira, in zvedel bo, da Gregorčič ni bil slep, ampak je šel z duhom časa naprej. V koliko se vjema Gregorčičev: „Maščeval se ne bi nikoli nad nikomer, da bi mu škodovalo" (str. 91.) in pa „Bolje je in raje vidim, da me ne obišče" (str. 40.) s katerimi besedami je baje odbil obisk dr Mahniča, ki je želel se z njim sprijazniti, ne vem. Ali gospod pisatelj to odobrava ali ne, to bi nam moral povedati. Da je moral Gregorčič maševati pri zaprtih vratih, se je zgodilo le zato, da niso ljudje opuščali župnikovega glavnega cerkvenega opravila s pridigo zaradi Gregorčičeve „suhe" maše brez propovedi, ker je bila krajša. Iz tega izvajati očitanja o kakem preganjanju, je pač smešno. Drugega ne bom preiskaval, kajti gradivo mi ni dostopno, in pisma brez dat, osebna oziroma ustna sporočila o tem in onem in le enostranske informacije tega ne zaslužijo.
Če je spis panegirikon, spada v liste, če pa naj bo kritično delo, je izgrešilo svoj cilj, kajti črevljar mora vedeti, da so mu za delo potrebna šila in kopita. Sicer trdi pisatelj prvo, (str. 4.) a zakaj se ni tega konsekventno držal? Če je življenjepis, zakaj potem mestoma nuditi več, če pa ni, zakaj bi Slovenci ne imeli potem temeljite razprave?          Adolf Robida.
Zabavne knjižnice za slovensko mladino, ki
jo urejuje in izdaja Anton Kosi, je izšel XIII. zvezek s kratkimi, primernimi sestavki.
Stališče Bleiweisovih ,Novic* glede književnega zedinjenja Slovanov. Priobčil Janko Lokar. V Ljubljani 1907. Natisnila Kleinmavr in Bamberg. - Pisatelj govori najprej o stališču „Novic" glede enotnega pravopisa, potem nabira iz njih razne izjave glede jezikovnega zedinjenja Slovanov. Pisatelj zasleduje stališče  „Novic"  do 1. 1881.,  in sklepa slednjič:
427
„ Kakor so prigovarjali nekateri Hrvati Gajevi „Danici", da hoče napraviti iz njih Vlahe, da jih hoče pobezjačiti ali da se v nji vse meša in jezik samo kvari, tako so pazili tudi na Slovenskem mnogokateri na pisavo raznih listov in glasno oznanjali, da ne marajo nobene mešanice ali tujega narečja, ampak da hočejo ostati Slovenci. Vsi so sicer čutili potrebo sloge in vzajemnosti, bili so o nji prepričani, a niso znali, da zahtevajo velika dela velike žrtve, dasi so imeli v neposredni bližini, pri že omenjenih kajkavcih, krasen zgled požrtvovalnosti. In kakor se godi navadno ljudem, ki nosijo v srcu lepo idejo, a delajo proti nji, tako so čakali tudi Novičarji na čas, o katerem so vedeli, da ne pride, na dobo vseslovanskega jezika. Šli so celo dalje kot do sanj, ki bi se morda nazadnje dopolnile kot nekak čudež slovanske vzajemnosti, in govorili o neizvedljivi misli, o starem cerkvenoslovanskem jeziku kot vseslovanskem. Vendar so nas združile „No-vice" v pisavi s Čehi in Hrvati, kar jim moramo štei v veliko zaslugo. Saj je znano, kako se je branil Prešeren do zadnjega gajice in da je bilo sredi minulega stoletja pri nas še precej separatistov, ki so bili proti češko - hrvaškemu črkopisu. V jezikovnem oziru sicer ni obveljalo načelo ilirizma, t j. zgodovinsko slavno in zemljepisno razširjeno štokavsko narečje bodi književni jezik jugoslovanske narodne enote, a „Novice" so združile kolikor toliko slovenska narečja v en sam slovstven jezik. To ni bilo tako lahko, ker je smatral vsak pisatelj in slovničar svoje narečje, oziroma svoje oblike za najpravilnejše ali vsaj najlepoglasnejše. Vrhu-tega so pripomogle, da se zavedajo Slovenci kot del velike, daleč razširjene slovanske družine. In ta zavest tvori tudi člen slovanske vzajemnosti."
Pouk o latinski tretji sklanji v prvem in drugem razredu je naslov metodično-jezikoslovni razpravi dr. J. Gnidovca, ki jo objavlja II. izvestje knezo-škofijske privatne gimnazije v zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu nad Ljubljano.
P. Tom Burke. Značajna slika iz zgodovine cerkvene zgovornosti. Sestavil dr. Fr. Perne. V Kranju 1907. Str. 34. — Iz dveh izvestij kranjske gimnazije je dr. Perne dal ponatisniti življenjepis slavnega irskega cerkvenega govornika P. Tom Burka. Ob koncu je dodal pisatelj tri odlomke iz govorov Burkovih kot zgled njegove zgovornosti
Znamenje štirih. Londonska povest. Angleški spisal A Conan Doyle. S pisateljevim dovoljenjem poslovenil D. B-t-n. Ljudska knjižnica. Prvi zvezek. 1906. Založila Katoliška Bukvama v Ljubljani. Tisk Katoliške Tiskarne —Conan Doyle in Sherlock Holmes sta postali tipični imeni za novo vrsto romana —: za detektivni roman. Conan Doyle je ustvaril v tem žanru uprav nepresegljive vzore. Kakor je Kari May zanimal s svojimi potovalnimi romani, polnimi junaških dogodkov in zanimive etnografske vsebine, kakor je Jules Verne prirodoslovje beletristično uporabil in s svojo domišljijo upreza prirodne zakone, da mu vrše prave čudeže, tako se je Conan Doyle zamislil z vso buj-nostjo svoje domišljije v delo detektiva, ki zasleduje skrivnostne dogodke po vseh temnih in zavitih kotih in potih velikega mesta. Z veliko bistroumnostjo proučuje neznatne malenkosti, da iz njih dela dalekosežne
54*