Gospodarski List.
S PODOBAMI.
Glasilo c kr. kmetijskega društva v Gorici.
Ureduje: vodja E. Kramer
,,Gospodarski List“ izhaja .kot priloga „Soče“ dvakrat na mesec in sicer vsak drugi petek. Udje c. kr. kmetijskega društva in naročniki „Soče“ dob!vajo list brezplačno ; drugače pa stane list na leto 1 gold. 20 kr. — Naročnina naj se pošilja c. kr. kmetijskemu društvu, dopisi pa vodstvu deželne kmetijske šole v Gorici. — Rokopisi se ne vračajo.
Štev. 16.	V Gorici, 26. Avgusta 1887,	Leto VII.
Kdo je kriv ?
Visoko c. k. kmetijsko ministerstvo je dovolilo našemu kmet. društvu 1500 gld. podpore, da nakupi dobrih bikov plemenjakov Belanskega plemena, kteri bi se izročili razumnim in zanesljivim kmetovalcem gorske strani naše dežele pod navadnimi, jako ugodnimi pogoji. Društvo je razglasilo v „Soči“ in v našem listu, do kdaj naj se kmetovalci, kteri želč prevzeti kacega bika, oglasč v društvenem uradu, in je v tem razglasu naprosilo župaustva, da opozorijo in spodbudč za to sposobne posestnike. Nektera županstva so bila še posebno opominjana po privatnih pismih, naj se v tem oziru kaj potrudijo, saj gre za občno korist, za zboljšanje govede naših gorš., kder so razmere jako ugodne živinoreji, glavnemu viru blagostauja. In kaj je izdalo vse to? Neverjetno, a žalibog resnično ! Oglasilo se je 5, reci pet posestnikov, kteri so prosili bikov po razglašenih pogojih in sicer g. župan Kanalski Fr. v. Malnič, Anton Dakskobler iz Nemškega Buta, Miha Kenda iz Tem lin, Andrej Rejic župan v Šebreljah in Ivan Kenda iz Polubinja. Z Bovškega nobeden, iz Kota iii sploh od Kobariške strani nobeden, s Cerkljanskega en sam, s Kanalskega en sam. Prosilci so na to prejeli vsak svojega bika in menimo, da so veseli lepih živali, ktere jim je priskrbelo društvo. Upamo tudi, da bodo novi plemenjaki vgodno vplivali na govedorejo dotičnih krajev. A drugod ? Po tem uspehu, bi človek, kteri ne pozna razmer, lahko sodil, da je povsod drugod v uašib gorah živinoreja v najlepšem razvoju, da je naša gorska goveda taka, da ni treba boljše ; da je prizadevanje našega društva prazno ; da so vladne podpore za zboljšanje govede tako rekoč nepotrebne. A močno bi se varal, kdor bi tako sodil. Še mnogo vode se zlije po Soči v morje, preden bo živinoreja v naših gorah taka, kakoršno bi si želeli v občno korist. Tu pa tam se nahajajo kraji, rekel bi, kakor oaze v puščavi, kder so razumni posestniki vzbudili nekoliko
napredka, ali kder je uže živina priskrbljena po našem društvu zboljšala domače pleme. A cele strani so še popolnoma zanemarjene v največo škodo ta-mošnjim kmetovalcem in kmetijam. Gospod prof. Kramer je zadnjič na Tolminskem shodu z resničnimi barvami naslikal razmere, kakoršne so; razkril je dotične napake in pomanjkljivosti, podučil je, kaj bi bilo storiti, da se živinoreja zboljša ; govoril je o Belanskem govejem plemenu, da se ono kot najso-rodniše domačemu in po svojih drugih lastnostih najbolje sposobi za našo gorsko stran ; povdarjal je uzroke, zaradi kterih gorske krave v zadnjem času tako pogostoma povežejo : da treba doraslih, krepkih bikov za plemenitev itd. In kaj je izdal ves ta poduk ?
Da se je oglasilo celih pet posestnikov iz petih sodnijskih okrajev, ko je kmetijsko društvo ponudilo lepo priliko, da bi se bili'ti okraji oskrbeli s plemenjaki čiste Belanske krvi.
Kdo je tedaj kriv, da zboljšanje govedoreje pri najboljših razmerah tako počasno napreduje v naših gorah ; da zaostaja za vsemi sosednjimi deželami ? Vis. vlada, ktera podeluje v ta namen izdatne podpore ? Naše društvo, ktero za nje prosi in potem vabi iu spodbuja posestnike, naj se oglasč, naj si vzeinč bike v oskrbovanje, ne da bi za to kaj trosili, inariveč še v lastni dobiček ? Naši kmetijski učitelji, uaši listi, kteri uče in vabijo in kličejo? Ne, ne, ne! Nemarnost je kriva, nemarnost posameznih občinskih predstojnikov, kteri ne poznajo v tem oziru svoje moralične in postavne dolžnosti; a nemarnost tudi kmetovalcev, kteri se pomišljajo še takrat, ali bi ali ne bi, kedar jun naše društvo po-, nuja dobrote, da poinišijevaje zamudč obrok in za-mudč ugodno priložnost, o kterej bi se skoro lahko reklo :
Priložnost zgubljena, ne pride nobena.
Enemu so biki Belanskega plemena pretežki; drugi bi vzel rad bika, pa le za dve, ne za tri leta, kakor je pogoj; tretjemu je uadležna odgovornost za izročeno mu žival, — on bi jo rad dobil zastonj
1 1 « jfc
99
»o« i«.
— 62 —
in brezpogojno — in takih izgovorov smo slišali več, pod kterimi se zakriva, poudarjamo še enkrat, nič druzega, nego nemarnost. A ta nemarnost je silno nevarna za celo našo gorsko stran, ker slednjič se je vtegne naveličati tudi vis, vlada, da za vselej odtegne take podpore, ter jih rajše podeli tistim, kteri jih hvaležno s p rej m 6 in razumno izkoristjo. Potem bo zastonj tožiti o krivični razdelitvi državnih podpor; mariveč bo treba priznati lastno krivdo in trpeti škodo — nasledek poprejšnje nemarnosti.
E. KI.
Zanesljivo sredstvo zoper roparice.
Pri čebelnjaku skušanega in pazljivega čebelarja naletel boš le reakokedaj na ropanje, še bolj redko kedaj pa na kako škodo, katero bi roparice učinile, in to ni čudno, ker tak čebelar prav skrbno vsako reč odstrani, kar bi čebelam povod k ropanji dalo. Tak čebelar nima brezmatičnih ali prav slabili panjev v svojem čebelnjaku, slabejim panjovom zmanjša letavnike (žrela), on svojim čebelam nikdar po dnevi ne polaga medu, ako pa jih zvečer krmi, tako zjutraj skrbno vse krmijoče pripre, da med roparic na se ne privabi. Tudi ne pušča ničesar blizo panjev, kar po medu ali vosku diši. Včasih pa, ko slaba paša nastopi ali se celo ustavi, postavim v spomladi in jeseni, posebuo pa prve dni po prav dobri paši, podvoji svojo pazljivost, ker, če so čebele imele nekaj časa dobro pašo iu je ta naenkrat prenehala, letajo čebele, ko divje okrog in iščejo, kje bi dobile nov vir medu. V tem času je najbolje, da se skoz jedeu teden panjovi nič ne odpirajo.
Če je kdo tako nepreviden, da panjove odpira ali celo satove iz njih jemlje, privabi čebele drugih panjev ali celo tujih čebel z medenim duhom. Ako se le nekaterim tako privabljenim čebelam posreči med okusiti, precej pripeljejo se sabo družnic, ki jim pri roparskem delu pomagajo. Ako čebelar opusti pravila previdnosti, se mu ni treba čuditi, če dobi kak panj popolnoma oropan in mora vzrok sam sebi pripisovati, če ima kakošuo škodo ali pa izgubo časa, da ni ropanja odstranil.
Z roparicami imajo največ začetniki pa tudi starejši toda brezskrbni čebelarji opraviti in se z njimi boriti. Če zapazijo, da je kteri njih panj roparicam podlegel iu se vdal, mislijo, da so to posebne čebelo, ki okrog ropajo, ali, da je kteri drugi čebelar te roparije vzrok, ter rabijo potem neuspešne iu večkrat tudi nedovoljeue pomočke, da se le roparic zuebč. Tako mi je pred nekaj leti tak brezskrben čebelar veliko škodo napravil. Ta imel je navado, da je prazne kosove satovja in prazne posodice za krinenje kar na paujovih popuščal in je svoje panjove celo ob času, ko nikakoršne paše ni bilo, odpiral. Na ta način je moje čebele izvabil, da so njegove napadle ; ko pa to zapazi, zatakne svoje
panjove in pred letavnike napadenih panjev postavi koritca, v katerih je bil med z arzenikom (mišico) pomešan. Vsled tega je moje čebele še bolj izvabil, kar trumoma so letele lizat otrovan med. Opazil sem, kako moje čebele odletavajo, a se le prav redko vračajo. Videl sem, na katero stran letč. Grem tedaj k čebelarju m ou mi brž hiti pripovedovati, kaj je naredil. Ko mu pa rečem, da bi s tem sredstvom lahko ves moj čebelnjak uničil, ter da bi lahko tudi kakega človeka zastrupil, ker bi čebele tak med domov nosile, odgovori mi na to : “Jaz ne pustim, da bi vaše čebele moje oropale, in čebele ne bodo nič strupenega medu domov nosile, ker jim že toliko strupa v mod pomešam, da precej pomrje-jo,“ Iu v resnici so moji panjevi toliko ljudstva izgubili, da sem pet panjov moral odstraniti. Žalostno je, če ima čebelar takega čebel nega morilca v svoji bližini.
Takih sredstev se kak človekoljub gotovo ne bo poprijel, ter bi jih rabil, ker s takimi sredstvi se onemu čebelarju, čegar čebele ropajo, godi krivica, čebele pa, ki ropajo, morajo poginiti, in sicer zato, ker jih je nevedni čebelar k ropanji zvabil iu napeljal.	Zato pravi	baron	Berlepseh
v svoji knjigi : „Die Biene und ihre Zucht“ : Prihajajoče roparico moriti, ali jih loviti in jih potem svojim oddaljenim panjovom pridevati, smatram za nepošteno	iu krivico,	kajti,	dokazano
je, da posebne vrste	roparic ni, in	nobeden čebelar
ne more svojih čebel	na ropanje	poslati;	posestnik
oropanih pa je v 100 slučajih samo 99krat sam kriv, da je ropanje nastalo, a posestnik ropajočih čebel je pa skoro vselej nedolžen, tako po mojih načelih glede pravice ropajočim čebelam človek ne sme nikakoršne krivice storiti, temveč mora posestnik napadenih čebel poprijeti po sredstvih, s katerimi ropanje odvrne.
Ker so pa marsikateremu čebelarju taka sredstva neznana in vsled tega večkrat nedovoljena sredstva rabijo, sklenil sem, da bi druge čebelarje obvaroval marsiktere sitnosti, v tem spisu objaviti sredstvo, katero jaz proti ropanji rabim, posebno pa zato, ker o tem še v nobenem časniku ne v knjigi nisem bral in ker sem se vam žo večkrat o tem sredstvu ali bolje rečeno njega vspehu prepričal, da jo povolno.
Ako zapazim, da se je pri kakem mojem panji začelo ropanje, hitro preiskujem, kje bi bil vzrok tega napada, da se to hitro zabrani ; pri tem pa rabini v začetku navadna sredstva, Letavnik priprem tako, da samo ena ali dve čebeli inoreti vskup skozi iti. Če so pa sladkosnede v bolj močnem številu padle nad čebele, takrat ne čakam, da bi se to v popolno ropanje razvilo, temveč napadeni panj hitro odstranim, postavim ga v hladno klet, a letavnik pustim odprt. Če pa panju ne morem iz čebelnjaka odnesti, postavim pred žrelo na vsako stran jedea kadilni lonec, v roko vzamem še jednega, v tega denem pod kadeči se les perje sitega pelina, v drugo roko pa vzamem meh iu s tem potem dim,
— 63 —
kadeč se iz piskrov, mešam in piham v žrelc, tako, da en četrt ure nobena čebela ne more ne noter, ne vun. Posebno onim, ki vun silijo, ne pusim na prosto. Ako ropanje še ni dolgo trajalo, uaviduo to pomaga.
Ako pa to ne pomaga, čebele z vodo lolijem, t. j. z brizgalnico, ki prav drobne kapljice brizga, pokropim vse čebele, ki hočejo v panj iti ali iz njega pridejo. To delam četrt ure. Mokre čtbele padejo na tla, To kroplenje čebelam nič ne škoduje, kajti, ko neham kropiti, čebele odlazijo in odlete, se posuše in več ne pridejo ropat.
Oe pa zapazim, da čebele brez strahu okrog letajo in v pauj hodijo, ter da se napaceni panj ne more več braniti, in da je ropanje že v obilni meri, takrat rabim sredstvo, katero hoč«m sedaj opisati. S tem rešim hitro vse, če je le še kaj mogoče, ne da bi roparicam kaj škodoval.
(Konec prihodnjih.)
Proračun goriške pogozdovalne komisije za leto 1888.
(Konoc).
K. št. 3. Stavba ograd:
Za varstvo sadb ob progi Bivij — Tržič treba staviti skoraj 1000 m. ograde, za druge sadbe, pa kacih 2500 — 3000 m., skupaj 3500 — 4000 m.,
in po 30 — 40 kr od metra raouujon.o, orraža tedaj
skupni znesek 1200 gl.
K. št: 4. Vzdržanje semenikov:
V očigled, da sadež iz dosedanjih virov potrebam ne zadostuje, je komisija v letošni spomladi, 1800 m. obsegajoči semenik v Gorici (dež. kmet. šola, slov. oddelek) ustanovila in ga bode v prihodnji jeseni še za toliko razširila. Za vzdržanje komenskega m goriškega semenika bode zadostovalo 1000 gl.; kar se po dosedanjih izkušnjah računi.
Poskusi, inecesen v lastnih semeuikih vzrejati, se dosedaj niso povoljno sponesli, zategadelj se je postavil v proročnu znesek 150. gld. za nakup kacih 100.000 mecesnovih enoletnih sadik, da se v komisijska semenika presade in potem za pogozdovanje porabijo, kar bode pogozdovanje sploh jako pospeševalo, ker se po mecesni mnogo poprašuje, in pa je tudi za pogozdovanje prikladen, kar svo-dočijo nekatere sadbe.
K. št. 5. Gozdno varstvo :
Komisija je sklenila, z 1. oktobrom t. 1. nastaviti v vsakem političnem okraji njenega okoliša po enega čuvaja, da varujejo zasadbe in nadzorujejo sadilce pri sajenji, koje se bode za naprej v večji meri vršilo; v to svrho se bodo tudi sposobni občinski gozdni ali poljski čuvaji vporabljali, za kar se jim bode odmerila primerna nagrada; v ta namen
se je v proračun postavil znesek 300 gl. in 900 gl. za plačo čuvajem skupni znesek toraj 1200 goldinarjev.
K. št: 6. Fogozdovalni kataster:
Ker je pogozdoval ni kataster skoraj sestavljen, bode le malo lokalnih poizvedb trebalo; v to svrho, ter napravo načrtov, obrisov, kat kopij i. t. d. bode morebiti zadostoval proračunjeni znesek 200 gld.
K. št. 7. Komisijski Iroški:
Zadeva odškodnino komisijskim udom za pota k sejam.
K. št. 8. Pisarnične potrebščine:
Za pisarske in risarske potrebščine, ter posamezna pisarska dela.
K. št. .9, Razni trošiti:
Od te potrebščine se nagradi komisijski knjigovodja z letnimi 100 gl., ostalih 50 gl. se bode v-porabilo za druge razne potrebščine, koje se v proračun niti postavile niso.
Ta proračun je komisija v svoji seji dne 28. m. m. sestavila in sprejela, ter se po predpisu § 15. opravilnika pogozdovalne komisije (dež. z. in uk. št. 14 od leta 1884) deželnemu odboru goriš-kemu in ck. ministerstvu za kmetijstvo v potrdilo predloži, da dovoli potrebščini primerno svoto za pogozdovalni zalog.
Razvidi se lahko iz tega, da si je komisija zvesta svoje naloge in da bode prej ali slej, v prid in blagostanje dežele, svoj smoter dosegla, kar bi bilo le želeti
Kako se dela surovo maslo ?
Mleko obsega 3 J/2 do 3 3/4 °/0 tolšče, katera je, kakor znano, naj dragocenejši njesrov obstojni del.
Oo se mleko dalje časa pri miru pusti, se nabere na poveršji vsa tolšča, katero imenujemo smetana ; to posnamemo in jo preložimo v posebno za narejanje masla napravljeno posodo — v piujo.
Vse to je č. čitateljem „Gospodarskega lista* uže znano; večina pa jih ne pozna vseh faktorjev, kateri vplivajo in po katerih se treba ravnati, da dobimo dober pridelek.
Kedar je mleko pomolzeno, naj se hitro precedi, (skozi cedilo pretoči) in shrani v kolikor mogoče hladnem prostoru, da naredi tam smetano; nikar ga pa ne stavimo v soparne izbe, ali celo na peč, kakor je pri mnogih naših kmetov zastarana, razvada. Saj je vže dokazano, da naredi tem hitreje in popolnejšo smetano, čem nagleje in niže se ohladi (to je do 3—4° R. nad ničlo).
Nek zveden kmetovalec na Švedskem z imenom Swartz jo pred okoli 10 leti poskušal mleko svojih.
64
krav v velike kositarjeve posode, ciliudraste oblike devati in te napolnjene posode v skrinje polne vode staviti, kder je vodo z razdrobljenim ledom kolikor mogoče hladil. Vspeh je bil nepričakovano vgoden.
Mleko se je v malem času popolnoma osineta-nilo, masla je bilo več iu tudi boljše je bilo, kakor poprej; pri vsem tem je bilo ostalo posneto mleko frišno in sladko in za izdelovanje dobrega suhega sira sposobno.
Ta način hlajenja začel se je na to naglo šiliti v mlekarstvu in a kopra m je komaj 10 let preteklo, od kar se je iznašel, hladč mleko ne samo po Švedskem povsod tako, ampak tudi drugod po planšar, mcah, posebno na Predarelskem, v Švici, v Ameriki, kar jasno dokazuje, da se oskrbovanje planšarstva po tem načinu prav dobro izplačuje.
Tedaj se mora mleko, kakor hitro mogoče ohladiti in potem 24 do 48 ur z ozirom na letni čas iu na vreme pri miru pustiti. Mleko se naj boljše hrani v steklenih ali kositarjevih posodah, katere se najlaže osuažijo iu se v nje ne more vrivati mlečna kislina. V naši pervi planšarhici v Poljubinu rabimo sklede za mleko narejene iz enega samega kosa belega cinkovega kositarja, ne zvarjene (ne zalotane), sklede. Te nam prav dobro vgajajo, ker se v njih mleko naglo pohladi, vsled tega kmalu smetano naredi in se dolgo časa frišno in sladko ohrani; lesene, pa slabo zvarjene, kositarjeve sklede smo kmalu na stran dejali in jih ne rabimo več.
Smetaua se sladka uaz mleka posname, y pri merni posodi dobro premeša, raztepe, pa v pinjo vlije. A umetati (masla delati) naj se ne začne, toliko časa, dokler ni uravnana v pinji prava temperatura, kakoršna pospešuje, da se obilo dobrega masla vdela. V ta namen je 12° Reaum. počresno prava temDeratura. Po zimi smemo in moramo celb pinjo bolje ogreti, po letu pa je boljše, da temperaturo znižamo.
Zdaj hočemo razložiti, kako se doseže prava temperatura.
Kedar je po zimi hud mraz, operimo pinjo, predno jo rabimo, prav dobro z vrelo vodo in po tem vlimo v njo smetano, katero hočemo v maslo predelati. Če nema smetana še prave temperature, ji prilivamo pri potrebi tako dolgo gorke ali mrzle vode, dokler se ne uravna prava temperatura. A nikdar naj se ne priliva prevroče vode, ker bi vsled tega manje masla dobili in slabše.
Pri nas, v našej mlekarjji, ravnamo tako :
Po zimi splahnemo pinjo *) z vročo, po letu pa z merzlo vodo. Na to vlijemo polovico smetane, koja se ima v maslo predelati, v pinjo, drugo polovico pa denemo v nalašč za to napravljen kositar-jev kotel, v katerem se navadno ob istem času si-ratka kuha. Mej tem pomerimo temperaturo v pinji; če doseza 8° R., pa hočemo pri 12° R. maslo delati,
je treh, da drugo polovico smetane do 24 manj 8° tedij do 16, R. segrejemo.
Siroto smetano vlijemo zdaj tudi v pinjo in sicer na 100 litrov smetaue še okoli 5—8 litrov več vodt s temperaturo 12° R.
Daje dobro vode prilivati, naučila nas je skušnja, katera nam je pokazala, da se v tem slučaju več masii pridela. To se sicer lahko tudi teoretično dožene. Če se namreč voda priliva, postaja smetana v pinji rdkeja, vsled tega pride pri obračanji piuje več maslmih kroglic se stenami piuje v dotiko, zato« tudi več lakih kroglic razpoca in to je vzrok, da se množina našla povekša.
kedar je iravnana prava temperatura, začnemo delati in si©r vedno enakomerno ; če je malo smetane,, počasno, č« je mnogo smetane nagleje, dokler so ne jame našlo v malih zrnicih ločiti.
Zdaj pustimo pinjo nekoliko časa pri miru. Kedar se rabere vse maslo na poveršji mleka, odlijemo polovico tega mleka ; potem delamo dalje, dokler se sprime maslo v pinji v volihe kepe ; zdaj odcedimo še ostalo mleko in prilijemo maslu frišue vode v pinjo, katero še nekatere krate zasuknemo. Na to izpustimo vodo, prilijemo frišne in zasuknemo zopet nekolikokrat pinjo. S prilivanjem frišne vode se maslo opere in kolikor treba vtrdi. Če je pa maslo že poprej trdo postalo, ne smemo tolikokrat vode prilivati, ker bi je sicer potem težje vmesili (upodobili).
Zdaj vzamemo maslo iz pinje in da ne ostane nič vode in mleka v njem, je dobro zgnjetimo ter v stiskalnico ložimo. V stiskalnici se maslo upodobi ter popolnoma vseh tekočin, vode in mleka otrebi.
Kedar vzamemo maslene kepe ali kose iz tiskal-nice, jih skrbno na robih obrežemo, ter obrišemo uaz njih z mokrim pertom vodene iu mlečne kapljice, ki so še morda obvisele.
Shranjevaje tako napravljeno maslo, je dobro, da je z mokrim platnenim prtom ovijemo.
(Konce prib.
Razpis štipendij.
Na c. kr. kmetijski visoki šoli na Dunaji so za šolsko leto 1887-88 razpisani 4 državni štipendiji za kmetijske in 3 za gozdnarske vede — vsaki po 200 gl d.
Prošnje na vis. c. kr. ministerstvo za uk in bogočastje je podati rektoratu imeuovane strokovne šole do 25. septembra t. 1.
*) Pinja kakoršno rabijo v planširnici navadnani, ampak solček sloneč in vrteč se v primernem stojalu.
Zal. c. kr. kmet. društvo
Tiska Patemolli