Narodna neodločnost. Zgodovina večstoletnega priklanianja pred tujimi grajščaki še nam Slovencem vedno tiči v kosteh. Naše hrbtišče še ni vzravnano. In vendar je zadnji čas, da se otresemo ostankov žalostnih preteklih časov. Sicer bo ponemčevanje med nami vedno bolj napredovalo, in nekega dne bodo valovi tujega morja pokrili naše slovenske kraje. Le vzemimo nekaj vzgledov, kako se pri nas dela! Če se kak gostilničar tako daleč zave svoje narodnosti, da je samonemški napis na njegovi gostilni vendar le znak zastarelega mišljenia, tedaj si omisli slovenski napis; toda Bog obvari, samega si ne upa pustiti, ampak za variha mu postavi napis v nemškem jeziku. In najdejo se ljudje, ki se veselijo take dvojezične narodne zavednosti in jo hvalijo ter slavijo tudi v javnosti. Ce bi se kaj takega dogajalo v resnično dvojezičnih krajih, kakor so n. pr. Celje, Ptuj, Maribor, človek bi uvidel vzroke ter molčal. Toda, da se kaj takega dogaja v strogo slovenskih krajih, to je narodni škandal. Koliko občinskih pečatov je, ki še vedno zraven slovenščine tudi nemščino pribijajo na papir. In občinske deskice, kažipoti, ti vsi morajo imeti tudi nemščino na sebi. Kaj pa je tega treba? S takim ravnanjem se v našem ljudstvu zabranjuje vsat napredek v narodni samozavesti. Ker pri vsakem koraku vidi poleg slovenščine tudi nemščino, misli, da slovenščina brez nemščine ne more živeti, in odtod izvira med nami še vedno isti sveti strah pred vsem, kar je nemško, kar je sploh tuje. Poboljšajmo se vendar enkrat in vrzimo stara kopita od sebe. Tudi pred tujci se moramo sramovati takih znamenj narodne neodločnosti. Kaj bi mi rekli, ako bi na Gornjem Štajarskem našli dvojezične nemško-slovenske napise? Smejali bi se duhovitosti Gornjih Štajarcev, ki si delajo napise, katerih nihče ne razume. Kadar pa na Slovenskem postavimo zraven slovenščine še tudi nemškega policaja, mislimo, da smo storili nekaj, kar nam more biti le v čast. Kako otročji, kako kratkovidni še smo I Še večja narodna n odločnost ali pravzaprav zaspanost pa se kaže v tem, da še vedno slovenščini nismo -priborili pravice pri naših uradih, začenši od !zasebnih do državnih. Postaje po naših želuznicah nimajo slovenskih napisov, v vagt-nih ni slovenskih naznanil, po uradih sedij > ljudje, ki ne znajo slovenski. Zakaj vse to? S«?veda bi morali imeti to vse brez zahtevanjp, ¦, ,«aj v.emo, kakor ie^ Za vsako pikico moramo zahtevati. Toda premlačni smo, in tako ostane vse pri starem. Neuki ljudje pa mislijo, da je tujščina povsod potrebna in naša narodna zavest se ne pomakne naprej. Politična društva in občine bi morale delati pollelje za polletiem uloge, imenovati postaje, navajati slovenščine nezmožne uradnike, in šlo bi naprej. Kar se tiče uradnikov po naših železnicah, imeli bi za naše kraje Slovencev dovolj. Toda, ker mi ničesar ne rečemo, pošiljajo nam nemške nacionalce, slovenski uradniki pa morajo po tirolskih, koroških, nemškoštajarskih in nižje avstrijskih postajah premišljevati, koliko jim hasni znanje slovenakega jezika. Jedno zlo rodi drugo zlo! Naše sodnije, naše davkarjie in politične oblasti bodo tako dolgo pftlne^nemščine in nemških uradnikov, dokler mi Slovenci ne pokažemo svoje odločnosti. A vsak dopis in vsako naznanilo teh uradov, četudi nam je popolnoma nerazumno zaradi tujega jezika, sprejmemo kar z najboljšo voljo, ter rajSi gremo h kakemu zakotnemu vaškemu advokatu, nego da bi dopis vrnili. Naše občine še se vedno kosajo med seboj, katera bo na leto več nemških uradnih listin izdala. Ako smo poklicani v kak urad, če le znamo par nemških besed, gotovo jih pretolčemo tamkaj, namesto da bi jasno in čisto govorili tamkaj v svoji materinščini. A tudi jezikovno nezmožne uradnike puščamo pri miru, da se mučijo v naših krajih s slovenščino, namesto da bi se pritožili pri svojih poslancih ter iim rekli: tega ne razumemo, izposlujte nam drugega. Kar smo rekli, ni nič novega, ker je ta neodločnost naš star greh, katerega so vedno grajali naši zavedni rodoljubi. Novo bi bilo le, da bi se naši rojaki kmalu poboljšali ter postali odločni, neomahljivi Slovenci. In zadnji čas je, da storimo korak pokore. Ali naj vedno samo tožuiemo? Ali naj za vedno ostanemo v iezikovnem oziru pri prvih začetkih. Mi potrebujemo svoje moči tudi za druga dela, zato pa je treba, da z odločnostjo rešimo kmalu naše jezikovne neugodnosti.